O domobrancih v Suhem Dolu pri Lučinah

O

Pogovor z g. Jakobom Koširjem je bil opravljen na pobudo Franca Arnolja iz Volče v Poljanski dolini v četrtek, 14. decembra 2017, na Koširjevem domu, Dolge Njive pri Lučinah. Gospod Košir kljub 90 letom še dobro vidi brez očal, dobro sliši in sploh izkazuje neverjetno svežino misli in duha.

Kakšno je bilo Vaše otroštvo?

Rojen sem bil pri Mihu na Dolgih Njivah 6. julija 1927 kot četrti otrok. Bilo nas je 15 otrok. Imeli smo manjše posestvo z okoli 6 ha zemlje. Redili smo dve kravi in še kakšno manjšo žival. Redno pa je bil pri hiši konj, saj je oče vozil smetano na Hotavlje. Starejši brat Albin je bil v taborišču Mauthausen od 16. januarja 1942 do oktobra 1942. Taborišče je sicer preživel, a je prišel domov samo umret. Še tisti mesec, ko se je vrnil, je od vsega hudega umrl. Povedal je pa vendar, kako so se nekateri slovenski komunisti obnašali v taborišču. Za vsak prekršek je dobil kršitelj trideset udarcev. Ko je bil tako kaznovan Slovenec taboriščnik, ga je kot prostovoljec njegov rojak komunist že z nekaj udarci tako stolkel, da je bil mrtev. Drugi dan je ta pretepač že dobil nagrado – postal je kapo. Kasneje je bilo pod tem kapom še huje.

Kako ste pa doživeli t. i. Poljansko vstajo?

To je bilo pa nekaj posebnega. V drugi polovici decembra 1941 je prišel Stane Žagar v Brebovnico k Šupc. Zbralo se je kar precej ljudi od 18. do 60. leta in Stane Žagar je navduševal za odpor, češ da Nemce hitro lahko preženejo iz Poljanske doline. Žagar je rekel, da on govori bolj okvirno, kako in kaj v podrobnostih pa bo povedal Anton Nartnik. Ko so prisotni slišali to ime, čeprav Nartnika tedaj ni bilo zraven, so se hitro začeli razhajati, saj je bil omenjeni Nartnik med domačini na izredno slabem glasu. Ostali so samo še dva, trije. Ta Nartnik je potem padel v Okroglem. Njegova sestra je ob koncu vojne zahtevala od partizanske komande v Šentvidu, da mora biti za njenega brata ustreljenih 50 domobrancev. Nabrali so jih 48. Da so pa njeni zahtevi ugodili, so usmrtili še dva mlada domobranca, ki sta sicer bila že amnestirana.

Kdaj ste postali vojak?

Na nemški postojanki v farovžu v Lučinah je bil za komandirja Avstrijec Radl iz Železne Kaple na Koroškem. Ta je svetoval domobranskemu vodstvu, naj fante, rojene v letih 1926 in 1927, raje rekrutirajo za domobranstvo, kot da odhajajo na nemško vzhodno fronto. Tako so takrat, konec novembra 1943, mobilizirali po naši fari kakih pet fantov, med temi tudi mene, v postojanko v Suhem Dolu. Postojanke domobrancev so bile kar po hišah v Slevcu nad Lučinami: pri Sedeju, v Sedejevi bajti in pri Katark v Suhem Dolu. Bili smo kar po hišah, razen pri Sedeju, kjer so za nas temeljito preuredili posebno zidano zgradbo za hlevom. Stavba je bila dolga okoli deset metrov in široka okoli osem metrov. Še danes stoji, na zunaj taka, kot je bila takrat. Tu so bili kuhinja in ležišča na pogradih.

Kakšno ste imeli opremo?

Ob mobilizaciji smo dobili v župnišču vojaške svetlo zelene obleke, ki so nam jih dali Nemci. Dobil sem tudi kratko italijansko puško brez noža in s kakšnimi dvajsetimi naboji.

Kako pa je sicer potekalo življenje vas, domobrancev?

Po prihodu med domobrance nismo imeli nobenih posebnih vojaških vaj oz. usposabljanja. Komanda je bila vsa slovenska. Hodili smo v patrole in spominjam se, kako nas je nekoč neka ženska prosila, naj pridemo k njej pogledat, kako so ji partizani vse pokradli, in naj

[Stran 35]Jakob Košir na svojem domu Figure 1. Jakob Košir na svojem domu

gremo za temi partizani in jih napademo. Pa nismo šli. Žensko smo poznali in nas je hotela zvabiti v partizansko zasedo, ki je bila pri njeni hiši. Vodja je ženski povedal, da domobranci niso zato tu, da bi se s partizani pobijali. »Tako kot mi tudi oni radi žive,« je dejal.

Sicer pa je nemški komandir Radl v Lučinah imel stalne stike s partizani, tako da se z njimi nismo srečevali, razen če so slednji naredili pohod brez dogovora z Nemci. Večina Nemcev v župnišču so bili Korošci in so nekateri znali slovensko. Bilo jih je okoli dvajset in so bili v glavnem sami starejši moški. Znali so tudi marsikaj narediti. Tako so drvarnico pri župnišču lepo uredili za dobro mizarsko delavnico. Naredili so klopi, mize, vaze ipd. Seveda tega sprva niso pokazali. Je pa komandir Radl, doma iz Železne Kaple, nekje sredi vojne pri Koširju spregovoril tekoče slovensko, s čimer se je izdal, da vse razume.

Spominjam se partizanskega napada na našo postojanko 8. septembra 1944. Vse je bilo izdano in pripravljeno. Partizani so celo to vedeli, kdo bo na straži. Zasedli so položaje nad nami, računajoč, da nas bodo iznenadili. Vendar iz tega ni bilo nič. Na straži je bil 15-leten fant. Po cesti mimo naše postojanke so prišli trije terenci, ki se na klic našega stražarja niso hoteli ustaviti. Zato je stražar ustrelil v zrak in s tem aktiviral k pravočasni obrambi vse nas, druge domobrance. Tako ni bilo nič z partizanskim presenečenjem. Omenim naj, da se je ta fant ob vrnitvi nas, domobrancev, z vlakom v Škofjo Loko srečno izmuznil z vlaka. Namreč takrat, ko so odprli živinske vagone, s katerimi so nas pripeljali iz Podrožce v Škofjo Loko, so partizani in drugi začeli kričati na nas in nas pretepati, njemu pa se je uspelo izmuzniti z vlaka na drugo stran in med tem vsesplošnim kričanjem se je skril pod vagon in se rešil.

[Stran 36]

Ko smo prišli na loški grad, so ga ves teden po vseh sobah še iskali, a ga niso našli. Odšel je čez mejo.

Domobranci na postojankah so bili večinoma starejši. Z menoj sta bila dva mlada Prosena: Tone in Slavko. Tone je bil zelo razgledan, veliko je vedel. Bil pa je bolj molčeč. Naš komandir je bil sprva domačin, potem pa je prišel nekdo iz Ljubljane. Zelo dober, fejst fant je bil ta iz Ljubljane. Za našo hrano so skrbeli Nemci in nismo bili lačni. Nemci so imeli svojega zdravnika, ki je bil nastanjen in imel ambulanto v šoli. Prav tako je bila v Lučinah v tem času slovenska osnovna šola. Bili sta dve učiteljici iz Ljubljane. Po vojni je učila v Lučinah zelo dobra učiteljica Anica Pečnik iz Škofje Loke.

Poleg patrol smo imeli tudi stalne straže, kamor sem prišel po razporedu. Spominjam se pripovedi domobrancev o dogodku v Zadobju, kjer pa nisem bil zraven. Neka partizanska brigada je nabrala po Žireh voznike s konji in prišla z vozovi ropat po hišah, kjer so bili domači očetje ali fantje pri domobrancih. Zato so zvedeli tudi domobranci, doma iz Zadobja. Kakih osem jih je odšlo z mitraljezom v zasedo nad Zadobjem, in ko so pripeljali prvi vozniki po poti v Lučine, so na enem ovinku udarili. Prvemu vozu so uničili eno kolo in celotna kolona voznikov se je zato ustavila. Tako so pognali celo brigado v beg. Od domobrancev je bil eden ranjen v nogo.

Kaj pa versko življenje?

Po izgnanstvu vseh duhovnikov z Gorenjske so bile redko svete maše. Duhovnik Pipp je sicer občasno prišel in prav tako redko nemški duhovnik iz Stare Loke (Bessel). Včasih je prišel tudi duhovnik Srečko Huth. O slednjem sem pred časom bral, mogoče v Reporterju, da so ga partizani med vojno pobili nekje na Gorenjskem. Po ustanovitvi domobranske postojanke v Lučinah pa je prišel pred koncem leta 1944 nazaj duhovnik Pipp, ki je imel redne maše ob nedeljah že leta 1944 v Lučinah. K tem mašam smo hodili poleg civilistov tako domobranci kot nemški vojaki. V cerkev nismo šli z orožjem, smo ga pustili zunaj, pod lopo. Seveda je bila ta čas naša straža pri cerkvi. Mi kot domobranci nismo imeli svojega kurata, pač pa smo zvečer skupaj zmolili nekaj očenašev.

Kako in kdaj ste odšli s postojank maja 1945?

Mi smo že dolgo prej vedeli, da bo Nemčija vojno izgubila, tako so nam tudi govorili. Radia nismo imeli. Dobivali pa smo časopis Gorenjski domobranec. Pričakovali smo, da nas bodo Angleži sprejeli in da partizani ne bodo mogli uveljaviti komunistične oblasti. Zato smo se tudi organizirano umikali na Koroško. Iz Lučin smo odšli skupaj vsi domobranci 3. ali 4. maja 1945. Iz postojanke v Slevcu so odšli nekaj ur pred nami. Prvi dan smo računali, da pridemo do Valterskega Vrha in da se tam odpočijemo in prenočimo. Od tam je bil tudi naš soborec Janez Stanonik, Perkov. Pa je prijezdil ta večer v Kovski Vrh nekdo s sporočilom, da če hočemo priti po mostu čez Savo, moramo biti čez do polnoči, ker bodo potem partizani vrgli most v zrak. Počitka je bilo konec, zato smo odhiteli proti Kranju. In res: ko smo bili na drugi strani Kranja, se je že slišalo miniranje. Ko že o tem govorim, naj povem, da sta se pri Stržinarju srečala domobranec in partizan, oba sta hkrati ustrelila in oba sta bila hkrati mrtva. Že prvi dan je »zastalo« kakih pet domobrancev iz Suhega Dola. Bilo je različno: nekateri niso hoteli na Koroško, drugi, ki so bili med nami ovaduhi, pa se partizanske oblasti niso bali. Na postojanki pri Kocon sta dva domobranca izdajala. Enega izdajalca so imeli tudi v Slevcu. Nekateri so se potem dolgo skrivali. Npr. Mežnar iz Bukovega Vrha se je skrival, ker je bil nemški vojak. Permetovcov Jože se je skrival doma v Zadobju.

Kako pa potem?

Ko smo prišli v Križe, smo dobili hrano in malo počili. Pod noč so že letele partizanske

[Stran 37]Na lanskem decembrskem srečanju NSZ v škofovih zavodihgranate proti Ljubelju. Zato smo hiteli kar ob cesti po bregu; cesta je bila polna drugih umikajočih se. Naš cilj je bil priti do večera do tunela. Pa ni šlo. Umaknili smo se v neko goščavo in tam preživeli noč. Jaz sem zaspal tako trdno, da nisem do jutra ničesar slišal. Tretji dan smo hoteli skozi tunel, a ga je s tankom zaprl neki Nemec ali pa je bil v nemški uniformi partizan in ni nikogar pustil naprej. Četniki so posredovali in smo nadaljevali pot skozi tunel, ki je bil neurejen. Notri je bila voda, delno so osvetljevali tunel avtomobili, ki so tudi vozili skozi. Ta dan smo prišli do mostu čez Dravo. Rupnikov bataljon je prisilil partizane k umiku in smo lahko šli naprej. Na drugi strani mostu smo na ukaz Angležev morali odložiti orožje in prispeli smo na Vetrinjsko polje. Posebej so bili civilisti, posebej vojska, a vsi pod milim nebom. Kmalu so bile v bližini vse smreke omajene sedem do osem visoko, ker so ljudje potrebovali lubje za streho. Vojaki smo imeli še šotorska krila. Figure 2. Na lanskem decembrskem srečanju NSZ v škofovih zavodih
granate proti Ljubelju. Zato smo hiteli kar ob cesti po bregu; cesta je bila polna drugih umikajočih se. Naš cilj je bil priti do večera do tunela. Pa ni šlo. Umaknili smo se v neko goščavo in tam preživeli noč. Jaz sem zaspal tako trdno, da nisem do jutra ničesar slišal. Tretji dan smo hoteli skozi tunel, a ga je s tankom zaprl neki Nemec ali pa je bil v nemški uniformi partizan in ni nikogar pustil naprej. Četniki so posredovali in smo nadaljevali pot skozi tunel, ki je bil neurejen. Notri je bila voda, delno so osvetljevali tunel avtomobili, ki so tudi vozili skozi. Ta dan smo prišli do mostu čez Dravo. Rupnikov bataljon je prisilil partizane k umiku in smo lahko šli naprej. Na drugi strani mostu smo na ukaz Angležev morali odložiti orožje in prispeli smo na Vetrinjsko polje. Posebej so bili civilisti, posebej vojska, a vsi pod milim nebom. Kmalu so bile v bližini vse smreke omajene sedem do osem visoko, ker so ljudje potrebovali lubje za streho. Vojaki smo imeli še šotorska krila.

In kako ste se vračali?

Iz Vetrinja smo odšli 28. maja 1945. Rečeno nam je bilo, da gremo v Italijo. Ko smo bili že na tovornjaku, je prišel mimo Žirovec Jože Luznar, Matkov stric, in povedal, da ne gredo v Italijo, temveč v Jugoslavijo. Žirovci pa pokonci, češ da laže. Povedal je, da je tako bral v avstrijskih časopisih, kar je bilo res. Ta Žirovec je preživel in sem ga srečal dvajset let kasneje. Nobeden ni šel s tovornjaka. V Podrožci so nas dali v zaprte živinske vagone in jih zaklenili. Poveljujoči kader so dali v poseben vagon. Angleži so odšli in prevzeli so nas partizani. Nastal je strašen strah. Ko smo prišli na Jesenice, so odprli vagon in začeli spraševati po imenih. Kradli so nam vredne predmete, zlasti ure, prstane. Iz vagona nismo smeli. Oficirje pa

[Stran 38]

so že vlačili iz vagonov. Teh ni veliko ostalo v vagonu. Nekateri oficirji so se modro že prej pomešali med navadne vojake, domobrance. Pred leti so odkrili grobišče pobitih oficirjev pri Jesenicah.

Kako je bilo v Škofji Loki?

Preostale so nas odpeljali do Škofje Loke, kjer smo morali vsi izstopiti. V tem transportu smo bili samo vojaki; razen enega vagona civilistov. Odgnali so nas na grad v četverostopih. Ob cesti so stali ljudje in nas zmerjali in kleli, partizani pa pretepali že na poti; otroci so v nas metali kamenje. Kovšakov Polde je na tej poti do gradu dobil po hrbtu že toliko udarcev, da so mu zmečkali čutarico. Naš komandir se je pomešal med navadne vojake, brez čina. Nihče ga ni izdal. Zadnjič sem ga videl v Škofji Loki na gradu. Iz Škofje Loke smo odšli 15. junija v Šentvid, v Škofove zavode. Nas, mladoletne, so nagnali v grajsko kapelo, kjer smo bili tako natlačeni, da smo komaj stali. Sprva smo bili v kapeli, potem smo dobili zgoraj v prvem nadstropju velik prostor, ki so ga enkrat kasneje preuredili v tri sobe. Partizanski komandant za nas je bil Marko Vrhunc. Kasneje je bil Titov tajnik. Pred časom je bil z njim pogovor v televizijski oddaji Spomini in je tudi omenil, da je bil eden od komandnega kadra v Škofovih zavodih. Jaz sem ga prepoznal po glasu. Do nas ni bil slab in nas je celo ščitil pred izživljanjem naših stražarjev. Nekega stražarja je našel pri tem početju in ga je celo tako kaznoval, da ga je degradiral v navadnega zapornika. Za hrano smo dobili največkrat repne olupke v vodi in perje od pese t. i. ošabe.

Kdaj so vas izpustili in kako ste šli domov?

Po amnestiji smo 8. avgusta smeli oditi z odpustnicami. Iz zavoda nas je hkrati skupaj odšlo šest: trije iz Črnega Vrha in trije iz našega konca. Vodil nas je mlad fant iz Črnega Vrha, ki je rekel, da pot pozna, ker je pred vojno večkrat šel z mamo v Šentvid. Nekje pri Preski ali Medvodah nam je rekel, naj počakamo, da bo skušal dobiti kaj hrane, kruha, ker ima tu sorodnico. Kmalu smo zaslišali lajanje psov in zmerjanje fanta z belčkom. Hitro smo tekli stran od vasi. Proti večeru smo prišli do Žirovca v Bodovljah, kjer je živel stric našega vodiča. Jesti so nam dali malo, da ne bi preveč trpeli naši skrčeni želodci. Gospodar nam je dovolil prespati na hlevu z naročilom, da se moramo zjutraj že pred pol četrto odpraviti dalje, ker podnevi lovijo domobrance po gmajni. Res smo tako zgodaj odšli. Pred tem pa nam je dal velike kose kruha. Šli smo na Valterski Vrh in naprej do kapele pri Kuzucu. Tu smo se ločili in mi trije smo odšli čez Pasjo ravan, Frtičarja in Bizovičarja domov. Malo pred poldnem sem bil doma. Komaj so me prepoznali. Še isti dan sem se stehtal in imel 37 kg. Mojo domobransko obleko je mama takoj sežgala, ker sem bil tako ušiv.

Opozorilo v Bodovljah je bilo na mestu. Neka ženska mi je kmalu potem povedala, kako je opozorila Brnovega Janka, ki je bil med vojno na domobranski postojanki na Črnem Vrhu, naj se umakne, ker ga iščejo. Res se je umaknil čez mejo in še sedaj živi v Kanadi.

18. marca 1948 sem odšel služit jugoslovanski vojaški rok za leto in pol – v pehoto; sprva v Sremsko Mitrovico, nato pa v Kikindo. Bil sem štabni kurir skupaj s samimi Slovenci na vojnem odseku v Kikindi. Služiti bi moral dve leti, pa so mi priznali pol leta domobranske vojske.

Po Fruški gori so v tistem času lovili četnike. Neki oficir se je z vso silo zaletel v drevo, ker je bila noč in je mislil, da je zagrabil četnika.

[Stran 39]

Avtor Vincencij Demšar