Zlahka si predstavljam, da so ljudje v slovenskih krajih, koder so se to jesen valile reke migrantov – ob prizorih potujočih množic, ki so pohodile njihova polja in za seboj puščale kupe odpadkov – občutili, kakor da se njihov dotedanji življenjski svet podira. To si tem lažje predstavljam, ker sem tudi jaz, ki sem to gledal le na slikah in z »varne« razdalje, imel prav tak občutek. In to smo nemara vsaj v določeni meri občutili vsi. To je bilo občutje, da prihajajo spremembe, tako globoke in velike, da prinašajo konec nekega sveta, za katerega smo mislili, da samoumevno stoji in da se ne more kar tako zamajati. Se spominjate prizora z lepo baročno kapelico sredi zelenih polj, mimo katere je šla reka tisočev muslimanov? Ko so tisoči in tisoči skoraj nenadzorovano prečkali našo mejo, smo dobili živo, nazorno predstavo, da se je nekaj spremenilo in da se lahko naš »urejeni« svet zelo hitro zamaje. Potem so prišle strašljive eksplozije v Parizu, ki so do krvave realnosti stopnjevale mračno podobo, kako nemočna je Evropa proti islamističnemu terorizmu …
Bralci Zaveze imajo zaradi svojih nelahkih življenjskih izkušenj in spoznanj privilegij, da bolje in globlje razumejo, zakaj se država Slovenija ob tej nevarnosti ni zmogla bolje odzvati, se pripraviti in v javnosti načelno razčistiti problem: povedati, da sta solidarnost in dobrodelnost do migrantov pomembni, da pa obstaja neka meja, ko je treba varovati, da ne pride do splošne anarhije in da se Slovenija ne spremeni v takšno deželo, iz kakršne ti begunci bežijo … Bralci Zaveze vedo, da je temu tako zato, ker slovensko državo vodijo ljudje, ki so dediči revolucionarjev in zato med njimi in skrbjo za slovenski narod stoji – levičarska ideologija. Vedo, kaj so temu narodu boljševiki že naredili, in vedo, kako so na dejanja očetov z ideologijo vezani njihovi nasledniki. Zato ne preseneča, da je slovenska država šele pozno pokazala vsaj nekatere znake, da hoče za silo zavarovati svoj družbeni red in svoje ljudi.
Ob spremembah, ki jih je moč slutiti v prihodnosti, se zdi ključno vprašanje: kaj se v našem svetu, v našem življenju nikakor ne sme spremeniti? Kaj mora vsekakor ostati enako, se morda še bolj razmahniti in uveljaviti, še bolj kakor smo kdaj poprej poskušali? Ali ne gre tu za temeljne kamne naše evropske omike, ki jih je krščanska misel izoblikovala na podlagi grške? Ali niso takšni čisto temeljni gradniki denimo Aristotelove misli o moralnih krepostih, ki jih je krščanska misel srednjega veka sprejela, jih razvila in jih kot kardinalne ali temeljne naravne kreposti uveljavila kot visoki etični imperativ krščanskega Evropejca? Kaj bi z nami bilo brez razumnosti, po kateri je naš um odprt k resničnosti, tako da se hrani z resnico dejanskih stvari in ravna v skladu njimi, namesto da bi resničnosti blodno ukazoval in jo maličil po nareku svojih fantazem – in kaj se nam godi, ko razumnost prične pojenjati pod pritiskom medijskih neresnic, manipulacij? Kaj bi bilo z nami brez pravičnosti, kreposti, ki daje vsakomur to, kar je njegovo, kar mu pripada, ko vzpostavlja moralni red med posamezniki z menjalno pravičnostjo in moralni red v družbi kot celoti z razdelilno pravičnostjo – in kako se nam godi, ko je pravičnost zatrta ali vsaj ni dostopna, pač pa močnejši deli šibkejšemu »turško pravico«, kot so rekli naši stari? Kaj bi bilo z nami brez srčnosti, ki nas usposablja, da v prizadevanju za dobro spričo zahtevnosti ali nevarnosti ne popustimo, marveč vztrajamo, morda tudi za ceno ran in žrtev? Kaj bi bilo nazadnje z nami brez zmernosti, to je brez kreposti urejenosti in mere, ki moralni red ohranja v osebi sami in s tem izpolnjuje sploh temeljni pogoj za sleherno dobro prizadevanje? Ali niso te globoke konstante v jedru tega, kar želimo, da se ohrani, razmahne in uveljavlja tudi v prihodnosti, ne glede na vse globalne spremembe, ki nas čakajo? Ali niso te kreposti četverni vzpon, četverni vzgon k popolnemu in absolutnemu znotraj naše nelahke realnosti in v mejah okoliščin, ki so nepopolne in relativne?
Prihodnost bo v največji meri odvisna od tega, kako bomo razvijali in družbeno uveljavljali to, kar želimo na vsak način rešiti. Tisti, ki so se v vojnem času branili pred revolucionarji, so zelo jasno vedeli, kaj hočejo ohraniti in rešiti, četudi za veliko ceno.
S škofom Rožmanom bi morali ponoviti, da je naše orožje v tem boju molitev rožnega venca; toda poleg molitve tudi bister pogled na realnost z vitalnim četverovzgonom v srcu.
[Stran 005]
Figure 1. Kaj priteka v naše reke? arhiv Zaveze