Škofja Loka je po ko …
Škofja Loka je po koncu II. svetovne vojne postala kraj množičnih pobojev bivših vojakov kot tudi civilistov, ki so pripadali različnim narodnostim. Zato so na Škofjeloškem številna prikrita grobišča. Konec maja 1945 so na loško železniško postajo Trata pripeljali iz Vetrinja od Angležev vrnjene domobrance, jih zaprli na Loškem gradu in mnoge že v naslednjih nočeh pomorili v bližnji okolici. Sledi pobojev so morali odstranjevati nemški vojni ujetniki, ki so jim po opravljenem delu prav tako vzeli življenje. Pri Crngrobu so pobili večje število Hrvatov, civilistov, med njimi nekatere člane vlade NDH z ženami in otroki kot tudi ustaške vojake. Možno pa je, da so tudi tu ostanki slovenskih domobrancev. Takoj po vojni se je začelo sistematično zakrivanje grobišč, odstranjevanje njihovih sledi ter ustrahovanje ljudi. Domačini so za krute umore vedeli, a govoriti o tem niso smeli. Kljub večdesetletnemu molku se je med ljudmi ohranilo védenje o možnih lokacijah množičnih grobišč vse do demokratizacije Slovenije, ko so o tem lahko pričevali. Zapornike so pomorili in zagrebli kar v okolici gradu, pa tudi na več drugih krajih v okolici, kot so: Lovrenška grapa, Bodovlje, Matjaževa jama, Soteska v Veštru, Muretovina, Žovšče, Virško polje … Po demokratizaciji nam je s pomočjo resnicoljubnih in pogumnih ljudi in s podporo občine in države uspelo odkriti številna grobišča. V občini Škofja Loka je bila prva komisija za grobišča ustanovljena že leta 1990. V njej sem sodeloval tudi sam kot tudi še v nekaj mandatih kasneje. Občinska komisija je sodelovala tudi z državno komisijo, da je ta lahko začela sondirati in izkopavati ostanke žrtev. Občinska komisija je delovala do aprila 2016, ko je pristojnost v celoti prevzela Komisija vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Škofja Loka je danes primer uspešnega raziskovanja prikritih grobišč po vojni pobitih. V evidenci prikritih vojnih grobišč, ki jo je uredil prof. dr. Mitja Ferenc s sodelavci, je na Škofjeloškem navedenih 26 potencialnih lokacij, kjer naj bi bile žrtve zakopane. Opraviti je bilo treba veliko sondiranj. Ponekod so našli še cele skelete, drugod le posamezne kosti. Nekaj žrtev so z analizo DNK sorodnikov identificirali. Na nekaterih lokacijah ostankov niso našli ali pa so ugotovili, da so bile grobne jame že izpraznjene. Leta 2010 je Občina Škofja Loka na osrednjem pokopališču na Lipici zgradila kostnico za vse izkopane ostanke žrtev povojnih pobojev za celotno Gorenjsko. Pri vzdrževanju oz. notranji ureditvi je s sredstvi pomagala tudi država. Kot največji dosežek Občine pa štejemo uvrstitev registra vojnih grobišč v občinski prostorski načrt. Grobišča so označena, območja popisana, imajo poseben status in so po zakonu varovana. Prikrito grobišče Žovšče Grobišče leži v naselju Puštal, zato ga v evidenci grobišč najdemo pod imenom 291-PUŠTAL-Grobišče Žovšče. Točna lokacija je v gozdu na severnem pobočju hriba nad zaselkom Žovšče, med desnim bregom Poljanske Sore in levim bregom potoka Hrastnica. Po pričevanju domačinov naj bi bilo v dveh manjših jamah zakopanih okoli 15 zapornikov z gradu, ki so jih tu ustrelili poleti 1945. Obe lokaciji sta od začetka 90. let označeni s križem. Izkop je bil izveden oktobra 2007 v prisotnosti fizične antropologinje dr. Petre Leben Seljak in forenzične genetičarke prof. dr. Katje Drobnič. Ugotovili so, da sta bili obe lokaciji v zadnjem desetletju že sondirani, ker so bile
Čiščenje okostij – zanimanje medijev je bilo veliko. Izkopani skeleti ← Odstranjevanje štora požagane visoke bukve, ki je rasla nad vzhodnim grobom. Lokacija prikritega grobišča v Žovščah na zemljevidu – označeno s križcem
V grobišču najdeni predmeti ob enem od ženskih okostij: a – pasna spona in naglavni glavnik, b – okrasni stekleni našitki, najdeni na obleki oz. ruti. določene kosti dislocirane. V zahodnem grobu so izkopali posmrtne ostanke šestih ljudi. Kostni ostanki so bili v precej slabem stanju, ker je na sredini groba zrasla skoraj 20 m visoka bukev. Našli so nekaj osebnih predmetov, med njimi pasno spono, naglavni glavnik iz celuloida in okrasne steklene našitke za ženske obleke ali rute. Od domnevno 17 žrtev jih je bilo izkopanih 11. Analize DNK niso bile izvedene, obstajajo pa domneve, kdo naj bi bil tu ubit. V nadaljevanju bom na kratko predstavil nekatere žrtve, za katere sklepamo, da so bile po vojni umorjene in zakopane v grobišče Žovšče. Dokument o prenosu lastništva mesarije na Josipa Jesiha Žrtev Josip Jesih (roj. 1899) V Škofjo Loko je prišel leta 1924 in s seboj prinesel tudi nekaj kapitala. Z ženo Marijo sta podedovala mesnico, poleg tega pa sta skrbela za posest bližnjih sorodnikov, katerih lastnina je bila pretežno v Puštalu. Josip se je izobraževal tudi na Dunaju in je poleg podjetnosti imel veliko zanimanja za motoroznanstvo. Posedoval je motor s prikolico in se je z njim udeleževal raznih prireditev. Žena mu je umrla, ko je imela hčerka Marija Majda devet let. Še pred drugo svetovno vojno se je znova poročil. Žena Rafaela je materinsko skrbela za njegovo hčerko iz prvega zakona. Ob začetku vojne je bil mobiliziran v nemške policijske enote in poslan v Spodnjo Avstrijo (Niederösterreich) kot stražnik. Leta 1943 je v času dopusta
Medvojna začasna izkaznica pripadnika lokalne samoobrambne službe Dokazilo o davčnem zavezancu 1942 ← Tudi v policijski enoti je njegov konjiček prišel do izraza. Skupinska slika policijske enote – prvi z leve v prvi vrsti sedi Josip Jesih.
Po vojni so premoženje pok. Josipa Jesiha zaplenili in njegovi vdovi Rafaeli naložili plačilo sodnega izvedenca. Po vdovini pritožbi na zaplembo premoženja pok. Josipa Jesiha je Okrožno sodišče v Ljubljani leta 1947 izdalo sklep, da se pritožbi ne ugodi. dezertiral in se skrival pri sorodnikih. V obdobju bega pred nacističnimi ovaduhi je odklanjal pozive za vstop v partizanske ali domobranske enote. Nemške oblasti so ga izsledile in ga poslale v Kranj kot prevajalca. Po koncu vojne se je prostovoljno javil novim oblastem v prepričanju, da ni ničesar zagrešil. Po nekih informacijah naj bi bil nazadnje viden 9. junija 1945 na Škofjeloškem gradu. Gospa Rafaela je prvotno upala, da je soprog Josip v zaporu v Šentvidu. Kaj kmalu je ugotovila, da ga ne bo več videla. Povod za usmrtitev naj bi bil podatek, da je škodoval znani partizanski družini, kar pa je žena odločno zanikala. Tudi nanjo so neprestano pritiskali in leta 1946 so ji odvzeli celotno premoženje. Bila je odločna in trdna osebnost in je po pravni poti ugovarjala krivičnim trditvam takratnih oblasti. V pritožbi je navedla, da njen mož ni pobegnil, ampak se je sam javil ljudski oblasti, zato bi sodišče moralo v rednem postopku dokazati, da je bil narodni sovražnik in izdajalec. Sledili so dodatni ukrepi; leta 1949 so jo poslali v taborišče Rajhenburg na prevzgojo. Medtem je zaradi storjenih krivic zbolela in niti
Prošnja pastorke za izpustitev bolne mačehe Rafaele Jesih iz taborišča za prisilno delo Rajhenburg ni pomagala. prošnje njene pastorke za izpustitev bolne osebe niso zalegle. Družina je bila tudi splošno negativno obravnavana s strani takratne oblasti, kar je vplivalo na samozavest – tudi potomcev. Posest je skozi različne nacionalizacijske postopke prešla v druge roke, kar je potomcem tudi pri popravi krivic povzročalo določene težave, nekatere zadeve pa verjetno ne bodo rešene. V denacionalizacijskem postopku je družina dobila le sporno odškodnino za obrtniški dom, kjer je bila vrsto let mesarija in druga posest Josipa Jesiha. Žrtev Slavka Berčič (roj. 1929) V družini Berčičevih je bila Slavka najmlajša od štirih takrat še živečih otrok. Ustni viri navajajo, da je bila tudi zalo in prijetno dekle ter da so jo imeli domači zelo radi. Že v ranih letih se je izučila za šiviljo. Zaradi natančnosti in obvladanja šiviljskih veščin ji v vojnem času ni bilo težko prislužiti kakšnega ‘solda’, ki je bil družini še kako dobrodošel, saj ji je oče umrl že pred začetkom druge svetovne vojne. Z mamo sta živeli pri Ogrinu (današnji Merkur). Na Štemarjih je bilo zbirališče in ‘odbiranje’ mobiliziranih ‘kadrov’. Slavka je bila sprva poslana v zapore na grad, kasneje pa je skupaj z drugimi iz posmrtnega konvoja skozi Puštal končala svojo življenjsko pot v Žovščah. Po poizvedovanju naj bi bil vzrok za likvidacijo prijateljevanje s fantom, ki je bil v nemški vojski. Mati Francka je dolgo žalovala za pokojno hčerko in v povojnem času mnogokrat obiskala grobišče, v katerem je bila po njenem prepričanju nedvomno pokopana zločinsko umorjena Slavka Berčič. Za primerljivost sorodnikov smo poiskali njeno nečakinjo Majdo Šifrar. Vnukinjo Majdo je stara mama vzgajala, vzdrževala in ji naklonila vso ljubezen, kot bi jo sicer hčerki Slavki. Žrtev Slavko Kusterle (roj. 1914) in usoda njegovih bratov Rudija in Ivana V devetčlanski družini so bili zaradi tragičnih dogodkov, ki so sledili v medvojnem in
predvsem v povojnem obdobju, znani predvsem fantje Ivan, Rudi in Slavko. Nesodni poboj sta doživela dva brata, zaradi zapletenosti dogodkov pa je treba kroniko razširiti na celo družino. Družina Kusterle je leta 1921 zaradi terorja, ki so ga izvajale italijanske fašistične oblasti, pribežala iz Podbrda in se naselila v bližini sedanje mestne šole. Oče je bil načelnik železniške postaje Škofja Loka. Ker je obvladal nemško, italijansko in bil tudi odličen prevajalec, je tako tudi s svojim znanjem nekoliko laže vzdrževal svojo številno družino. Sinova Ivan in Rudi sta bila zaposlena pri železnici v Ljubljani in sta se dodatno izobraževala. Sin Slavko pa se je izučil za mehanika pri Šnajderju (današnji Petrol Škofja Loka). Slavko je bil med okupacijo zaposlen pri Luftfahrtgeräte (proizvodnja letalske opreme; današnja Iskra Kranj). V letu 1943 se je udeležil neke akcije, kjer so ga Nemci zajeli in poslali v Begunje. Ni znano, ali je bila sabotaža v firmi ali dogodek na terenu ali je bil kako drugače ovaden. Vsekakor je bil v Begunjah mučen in po nekaj mesecih tudi iz Begunj odpuščen kot trajno opravilno nesposoben. Slabega duševnega stanja je dočakal konec vojne pri starših na Suhi. Oče je prejemal pokojnino ter tudi v času okupacije honorarno posloval v pisarni pri Blažetkovih, kjer je marsikomu pisal prošnje v italijanskem, kasneje pa samo nemškem jeziku, katere pa so nedvoumno pozitivno vplivale na izid obsodb pri nemških oblasteh. V omenjeni pisarni je tudi po nalogu okupatorja zbiral pomoč za socialno šibke, za katere so ob dnevu nemške vojske zbirali prostovoljne prispevke državljanov, tako imenovana Zimska pomoč (Winterhilfswerk). Po 9. maju 1945 se je Slavko odzval na klic mobilizacije, kjer so na Štemarjih (današnji hotel Alpetour) opremljene razporedili v levo oz. desno vrsto. Ena od teh vrst je odšla na grad drugo vrsto so poslali domov. Delovanje Slavka na gradu ni znano, vsekakor pa je bil spoznan kot sovražni element in pokončan v bližini grobišča. Obstaja verjetnost osebne zamere vplivnega prijatelja iz partizanskih vrst, na čigar poziv o vstopu v njegove vrste ni reagiral. Domnevam, da takratne oblasti niso imele zadostnih informacij in so bolj poslušale glas ljudstva ali pa je bil vpliv posameznikov prevelik in nerealen. Družina je po osvoboditvi doživljala mnogo pritiskov in celo rop družinskega premoženja. Rudi Kusterle (roj. 1919) Po vpadu nemških sil je bil zajet kot jugoslovanski vojak in poslan v Hannover, od tu pa v Dresden. Po mnogih prošnjah in priporočilih, za katere je vsekakor poskrbel njegov oče, ter po osebnem prizadevanju so ga izpustili iz ujetništva. Po prihodu domov je pristopil k domobrancem postojanke Tržič. Ni znano, ali je Rudi Kusterle – pred odhodom na služenje vojaškega roka v predvojni Jugoslaviji
bil to pogoj za izpustitev iz ujetništva ali pritisk kogarkoli ali osebna odločitev, vsekakor je bil nazadnje viden v Kranju kot ujetnik partizanskih enot. Predvidoma je končal v Kočevskem Rogu. Ivan Kusterle (roj. 1922) Ivan je kot uslužbenec železnice v Ljubljani že januarja 1942 moral zapustiti domače ognjišče in so ga nemške oblasti zaposlile v Beljaku. Kaj kmalu je bil mobiliziran ter poslan v Holandijo. Zavezniki so ga zajeli v Normandiji, Ivan pa se je v ujetništvu pridružil prekomorskim brigadam. V Liverpoolu je v sklopu češkoslovaških oboroženih sil opravil vojaški trening, nakar je bil poslan v Split. Partizanska vojska jih ni nič kaj prijazno sprejela. Postavili so jih v vrste, kjer so jim ženske pobrale nahrbtnike. Dokumente je k sreči ohranil, saj jih je proti pravilom prekomorcev imel v obutvi. Po začetnem šikaniranju so prekomorskim vojakom dodelili orožje slabše učinkovitosti in jih v prvih vrstah poslali v boj proti nemškim, ustaškim oziroma postojankam hrvaških domobranov. Od štiri tisoč borcev prekomorskih brigad v Splitu, ki so se prebijali proti severu, jih je v Slovenijo prišlo le slabih dva tisoč. Čeprav z odličnim vojaškim znanjem in bogatimi izkušnjami je bil vpoklican na služenje v JLA, kjer pa se je končno počutil varnega. Ivan je dolga leta poizvedoval o vzrokih in mestu pobojev svojih dveh bratov. Družina je dobila celo pismeno sporočilo, kje naj bi bil poslednji grob brata Slavka in drugih Sušanov. Iskali so ga na povsem napačnem mestu, po zagotovilu enega od udeležencev poboja pa je Ivan redno obiskoval domnevni grob svojega brata Slavka. Ivan je umrl naravne smrti leta
1996. Njegovo pestro življenje se je odražalo kot nihanje med kladivom in nakovalom in je preživljal težak boj s samim seboj. Imel je močne spomine na družino, na mladostno razposajenost, prepevanje ob domačem ognjišču in igranju sestre na harmoniko. Navezanost na dom, neke vrsta ‘krivda’ do bratov, ker je ostal živ, ter vpliv ideologije so njegovo življenje usmerjali iz ene skrajnosti v drugo. Leta 1957 je postal član ZK, vendar so ga istega leta zaradi krsta hčerke izključili iz organizacije. Krivice in razočaranja je nevtraliziral z eno od svojih ljubezni, to je s petjem. Prepeval je v raznih pevskih zborih, tako posvetnih kot cerkvenih. Pel je tudi v Partizanskem pevskem zboru in je nekako v skladu s tedanjim časom želel družini zagotoviti varen in prijeten dom. Pred smrtjo je svojim najbližjim izrazil dolgo tlečo željo po izkopu brata Slavka in pokopu v družinski grob. Ivan kot vojak prekomorske brigade Zaključek Poročilo zajema le zadnji izkop, kjer nam po izpovedih prič manjka šest žrtev. Družina Kusterle je opisana v celoti, da ima bralec možnost videti kompleksnost problema. Ker identifikacija sedanjih znanih žrtev še ni izvedena, bom po potrditvi DNK poskusil opisati kroniko preostalih znanih žrtev. Predvidoma naj bi bili v tem grobu preostali Sušani, obiskovali pa so ga tudi nekateri Ljubljančani. Zato komisija potrebuje gotove dokaze, posredna in neposredna pričevanja, identiteto sorodnika, dokumente. Bralec lahko sam presodi o smiselnosti ideologije, ki je obvladovala območje od Jekaterinburga do Trsta. Škofja Loka je vendarle postavila določena merila brez kančka revanšizma z določenim namenom. Pietetno ravnanje z žrtvami nesodnega poboja pa zahteva
Angleži so Ivanu leta 1941 izdali začasni osebni dokument kot pripadniku jugoslovanske enote, pridružene čehoslovaški vojaški bazi. posebna merila. Vsekakor je resnica neizpodbitno dejstvo za ugotavljanje dejanj; le tu so možne različne interpretacije, vendar ne take, ki obidejo trditev, podkrepljeno z dokumenti. Poizvedovanja in informacije so osnova za ugotavljanje medvojnih in povojnih grobišč, v smislu prikrivanja zločina pa so nekatera popolnoma izpraznjena. Tako nam v Bodoveljski grapi manjka pet žrtev, v Lovrenški grapi pa kar 28. Tudi v Soteski je izpraznjen grob s sedmimi predvidenimi žrtvami. Zadnji preskusni izkop na Muretovem griču je bil negativen oziroma smo našli ostanek samo dveh nemških ujetnikov, 16 Slovencev pa je bilo prekopanih neznano kam. Zato pozivam bralce članka na kulturno sodelovanje, ker bi nam kakršna koli informacija o neznanem grobu koristila. Za sodelovanje pri opisu te kronike se zahvaljujem dr. Petri Leben-Seljak in arheologu g. Drašku Josipoviču za izčrpno poročilo ter dovoljenje za objavo.
Viri: A. P. Florjančič in J. P. Kranjc, O delu komisij za grobišča povojnih pobojev v Občini Škofja Loka. Kratek povzetek za obdobje 1990–2016, Loški razgledi 63, 2016, str. 300–305. P. Leben-Seljak in D. Josipovič, Poročilo o izkopu prikritega grobišča v Žolščah nad Puštalom pri Škofji Loki, Kranj, november 2007. Evidenca prikritih grobišč: http://www.geopedia.si/#T3737_L7387_F7387:291_x499072_y71112_s9_b4 Pogovori s sorodniki potencialnih žrtev.
[Page 38]