Gonja proti škofu pušča sled v nas

G

Naj svoje razmišljanje o škofu začnem kar na začetku druge svetovne vojne pri »SLS [ki] je postala sestavni del novega slovenskega klerofašizma, ki je okrepljen s Katoliško akcijo, napovedal vojno vsem naprednim in pozitivnim silam v slovenskem narodu. Tako je razumljivo, da srečamo vodstvo in Rožmana kmalu po okupaciji med prvaki slovenske kontrarevolucije, med katerimi je Rožman — kakor ga bremenijo spisi vojaškega sodišča — »vodil izdajalsko delavnost in služil okupatorju pri prizadevanju njegovega načrtnega iztrebljanja in raznarodovanja slovenskega naroda in dušenja osvobodilne borbe«. […] Potemtakem je Rožmanova krivda (subjektivna ali objektivna, kar je za razvoj dogodkov med NOB postranskega pomena) v tem, da se je ob veliki revolucionarni prelomnici v zgodovini slovenskega naroda obrnil k reakciji in kontrarevoluciji in ne na stran velikanske večine Slovencev, kar bi bil — za časa in pod pogoji okupacije in NOB – kot Slovenec moral storiti.«

Tak zapis je še danes mogoče prebrati v članku oz. geslu o škofu dr. Gregoriju Rožmanu v Slovenskem biografskem leksikonu, vsem dostopen na spletu, avtor gesla pa je Metod Mikuž, ki je že 37 let mrtev. Znotraj Slovenskega biografskega leksikona so Mikužu, nekdanjemu duhovniku in enemu od najpomembnejših utemeljiteljev povojne uradne (in ideološke) slovenske zgodovine, sicer zaupali pripravo predstavitve še enega moža, povezanega z zgodovino našega naroda v času njegove največje preizkušnje. O možu, ki je, preden so ga pokosile krogle strelskega voda, še uspel zaklicati »Naj živi slovenski narod«, je zapisal: »Ker je bila NOB že od začetka tudi ljudska revolucija, Rupnikovega delovanja ne moremo šteti kot kvislinštvo, pač pa je bil Rupnik pravi kontrarevolucionar, čeprav se je med italijansko okupacijo udinjal Italijanom, pod nemško pa Nemcem.«

Ob prebiranju takih zapisov vas verjetno prvi hip (upravičeno, da ne bo pomote) prime sveta jeza in bes, češ, kako lahko kaj takega danes sploh še kje piše. Škof Rožman je bil vendarle velik Slovenec in dober škof. Toda, ali je tudi v javnosti, med ljudmi, njegova podoba taka? V forumih pod različnimi članki, objavljenimi v spletnih medijih, boste večinoma brali, da je bil narodni izdajalec, da je sodeloval z okupatorjem, bil prisoten ob domobranski prisegi Hitlerju na Plečnikovem stadionu … Včasih še kdo navrže, da je kot kakšen strahopetec ob koncu vojne pobegnil iz domovine, kar naj bi še dodatno potrjevalo njegovo krivdo. Take objave oz. komentarji dobijo presenetljivo veliko število všečkov.

Bodimo iskreni. Domobranska prisega in njegova prisotnost tudi med mnogimi verniki rojeva nelagodje, razlaga, da se je škof držal v ozadju in da je maševal pred prihodom nemških veljakov, pa nekako ne daje kakšne posebne tolažbe oz. ni prav prepričljiva. Dejstvo je, da je bil tam, ko so bili tam tudi nemški oficirji. Tega ne more nihče zanikati, saj nas na to osrednji mediji vedno znova spomnijo s tisto znano fotografijo škofa na bežigrajskem stadionu. Prepričana sem, da se je ta hip vsem vam pred očmi prikazala točno ta slika in da mi je niti ni treba posebej kazati. Nič čudnega, saj so nam to sliko kar naprej prikazovali v vseh desetletjih od vojne v vseh medijih, v vseh televizijskih posnetkih in v večini učbenikov zgodovine. Tej sliki ni mogel ubežati nihče. Našli jo bomo celo ob člankih, ki škofa dr. Rožmana sploh ne omenijo. Ampak saj ni treba, kajne. Slika pove več kot tisoč besed. In ta slika se nam je močno usedla v našo notranjost, to si moramo priznati, ob njej pa se rado sprožijo prav tista čustva, ki jih je vztrajno sadila komunistična oblast.

Toda nekakšnega zoprnega občutka ne rojeva samo njegova prisotnost pri prisegi. Tudi njegov odhod iz domovine tistega usodnega maja mnogi katoličani doživljajo z nelagodjem, češ, res se je izneveril svojim vernikom in namesto, da bi ostal z njimi, jih bodril in, če bi bilo treba, dal tudi življenje zanje, se je raje umaknil. Na »naši strani«, če lahko uporabim to dikcijo, so njegov odhod večkrat opravičevali s tem, da naj bi ga ugrabili, da ni vedel, kam ga peljejo, da so ga v Celovec spravili pod pretvezo. Tudi to pojasnilo se je zdelo bolj za lase privlečeno. Konec koncev, saj bi lahko prišel tudi nazaj ali pa pravočasno ustavil avto. Zdi se, da skoraj nekoliko zavistni včasih pogledujemo k Hrvatom in njihovemu blaženemu kardinalu Alojziju Stepincu. Blagor njim, ker je ostal! Toda, ali ne pravi tudi papež Frančišek, da morajo biti duhovniki še posebej blizu svojim najbolj trpečim ovcam? Tistim, ki so izgubile vse? Kot so takrat slovenski begunci. Krščanstvo tudi ne terja od nikogar, da naj gre sam v mučeništvo. To namreč ni več mučeništvo.

Ko torej tako premišljujemo o Rožmanu, si pač moramo priznati, da je sedemdesetletna gonja proti škofu pustila sled v vsakem izmed nas. Tudi med katoličani. Šele ko si priznamo, da vsa ravnanja škofa vidimo in ocenjujemo skozi oči rdeče ideologije, ki je toliko desetletji obvladovala celoten slovenski prostor, ne le javen, pogosto tudi čisto zaseben, lahko začnemo na novo sestavljati Rožmanov lik. Prva stvar, ki jo bomo spoznali, je, da o škofu pravzaprav večinoma ne vemo nič drugega kot prav tisto, kar nam je skrbno izbrano servirala pretekla oblast in uradna zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci.

Kdo je torej sploh bil škof dr. Gregorij Rožman? Vsekakor nikakršen narodni izdajalec in sodelavec okupatorja. Še kako dobro je namreč poznal nemški nacionalizem, saj ga je lahko v domačih krajih na Koroškem dodobra spoznal in občutil v svoji mladosti. Pred njim se je moral, tako kot še en veliki koroški Slovenec, dr. Lambert Ehrlich, kot zaveden Slovenec ob koncu prve svetovne vojne umakniti v Ljubljano, kjer se je z veliko vnemo in požrtvovalnostjo razdajal za svoje rojake. Seveda je bil njegov način delovanja drugačen, kot je bilo delovanje njegovega predhodnika škofa dr. Jegliča ali pa dr. Ehrlicha, kar je bilo razumljivo, saj so si bili po značaju popolnoma različni; vsem pa je bila skupna skrb za slovenski narod. Škof Rožman se je tako prepoznal in močno angažiral v pastoralnem delu, kjer je skušal narediti kar največ dobrega za posameznika in celotno narodno skupnost.

V luči tega, da je svoje poslanstvo in poslanstvo svojih duhovnikov videl predvsem v duhovni oskrbi zaupanega mu občestva, je spodbujal katoličane, da so oni tisti, ki morajo vstopiti v javni politični, gospodarski, kulturni prostor, ga s svojim delom spreminjati, plemenititi in delati za skupno dobro. Kot laiki. V tem je bila tudi njegova podpora Katoliški akciji. Leta 1930 je tako pisal svojim duhovnikom, ko jih je spodbujal k ustanavljanju Katoliške akcije v vseh župnijah: »Vzgojite si sodelavce, ki bodo znali vplivati na javno mnenje v župniji, zagovarjati in braniti verske resnice«2. Kasneje, že v emigraciji, je bil še vedno trdno prepričan, da je bila Katoliška akcija kljub nekaterim začetniškim napakam najboljše, kar je Slovenija v predvojnem času imela. Spodbuda in naročilo škofa dr. Rožmana še kako velja tudi nam danes, ko si katoličani še vedno ne upamo tako samozavestno stopiti v javni prostor, kot bi morali, saj smo vendarle »sol zemlje in luč sveta«. Prav zanimivo je, kako je uspelo povojni oblasti pa tudi njeni kontinuiteti pred narodom očrniti tudi Katoliško akcijo? Ključ za razumevanje tega sovraštva in negativne propagande je vedno isti – vsi, ki so se uprli komunizmu in tistim, ki so hoteli revolucijo, so v učbenikih rdeče zgodovine dobili negativni predznak. To moramo imeti vedno pred očmi, ko iščemo resnico o dogajanju pri nas pred vojno, med njo in po njej. Vedno znova se namreč izkaže, da totalitarizem vedno vse postavi na glavo – dobro postane slabo in slabo dobro; resnica postane laž in laž postane resnica.

Toda vrnimo se k škofu dr. Rožmanu. Vsem, ki so se obrnili k njemu po pomoč, je želel pomagati. Pri tem ni delal nobenih razlik; ne enkrat se je zavzel tudi za komuniste in tiste, ki so simpatizirali s komunistično ideologijo, čeprav je komunizem sam odločno in jasno obsojal, saj se je zavedal, kakšno veliko nevarnost ta predstavlja za slovenski narod. Toda prepričan je bil, da mora biti skrb za posameznika vedno v ospredju, ne glede na njegovo prepričanje. Držal se je tega, kar je že pred vojno zapisal v Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo: »Od sodelovanja s komunisti pa moramo seveda dobro razlikovati dušnopastirsko skrb za vernike, ki so postali komunisti. Tudi njim moramo oznanjevati evangelij, tudi njih moramo ljubiti z nadnaravno ljubeznijo; vse moramo storiti, da jih rešimo«3. Med vojno je bil vztrajen s svojimi intervencijami za pregnane duhovnike, talce, zapornike, Jude, internirance na Rabu, v Gonarsu in drugod. »Skozi dolgo vrsto let sem imela priliko opazovati škofovo dobro srce za vse, ne glede na njih prepričanje,«4je hotela po vojni v dobro škofa pričati mati narodnega heroja Toneta Tomšiča, vendar ji nova oblast tega ni dovolila. Kot ni dovolila pričati številnim, ki jim je pomagal in so hoteli to potrditi na sodišču. Njihova pričevanja pač niso potrjevala podobe, ki so jo hoteli ustvariti o škofu Rožmanu. Uničenje škofa je zanje pomenilo uničenje Cerkve kot edine opozicije zoper totalitarno oblast.

Samo slutimo lahko, kakšno težko bitko je moral dr. Rožman bojevati sam s seboj ob začetku vojne in v njenem nadaljevanju – na eni strani matere in žene, ki so ga prihajale prosit za pomoč za zaprte ali drugače preganjane domače, na drugi strani okupator, ki je imel v svojih rokah vso moč. Lahko je danes ‘pametovati’, da bi moral ravnati kot mariborski škof, ki v resnici ni imel nobene izbire, saj ga je nemški okupator kaj hitro poslal na hladno. Nemški okupator je izgnal osemdeset tisoč Slovencev in v nemško vojsko mobiliziral več tisoč slovenskih fantov in mariborski škof pri tem ni mogel čisto nič. Toda koliko življenj je rešil škof Rožman samo zato, ker se ni zaprl za zidove svoje škofije. Očitek škofu Rožmanu sodelovanje z okupatorjem, češ da njegovi stiki z njim kažejo njegovo privrženost okupatorju, je zato največja sprevrženost in največja krivica, ki bi si je ne smel nihče dovoliti. Ta sprevrženost je še toliko večja, če si jo privošči kakšen zgodovinar, ki še danes dokazuje škofovo lojalnost okupatorski oblasti z dokumenti, za katere je že trideset let jasno, da so ponarejeni. Koliko ponižnosti in ljubezni do sočloveka ter slovenskega naroda je pravzaprav moral v sebi nositi škof, da je vedno znova in vztrajno na okupatorja naslavljal prošnje za rešitev zdaj tega, zdaj onega, pa tudi poguma, da je tega istega okupatorja opozarjal na nedopustno ravnanje z ljudmi.

Toda, ko smo že pri tem neupravičenem očitku, naj velja nekaj besed (več nam žal ne dopušča čas) odnosu ne le škofa Rožmana, temveč celotnega demokratičnega tabora do okupatorskih oblasti. Tu je komunizem naredil ogromno miselno škodo, ko je zanemaril oz. zamolčal osnovni aksiom, ki velja v zgodovini (pa tudi na vseh drugih področjih) – posledica vedno sledi vzroku. Drugače je to lahko samo v ideologiji, ki zanika zdrav razum in logiko. Nam, ki smo prišli v spomin na škofa Rožmana na ta zbor, seveda ni treba razlagati, da demokratični tabor ni nikoli podpiral nacistov ali fašistov, saj to verjetno tu vsi vemo. Res je, da se demokratični tabor v času vojne ni vedno najbolje odzival na to, kar se je dogajalo in da je bil prepočasen v nekaterih odločitvah ali ravnanjih, toda njegova odločitev, da ne gre v frontalni napad z okupatorjem, ki je imel takrat absolutno prevlado v Evropi, temveč raje počaka na ugodnejši trenutek in tako zaščiti življenja ljudi, je bila pravilna. To nam potrjujejo podobno ravnanje vodstev v okupiranih severnoevropskih držav, ki so konec vojne dočakale z relativno majhnimi žrtvami. Toda tam niso imeli majhne, toda odlično organizirane skupine, navajene delati v konspiraciji, ki je hotela revolucijo. Prav ta pri nas vse spremeni. Tega se moramo zavedati ob presojanju ravnanja škofa dr. Rožmana in vseh na demokratični strani.

Že prej sem omenila domobransko prisego in škofovo prisotnost na njej. Odločitev o tem, ali nam bo ob omenjeni sliki vedno znova nelagodno in bomo umolknili, ali pa bomo vendarle skušali tisti čas razumeti iz takratne perspektive in ne perspektive, kot nam jo že sedem desetletji vsiljuje komunistična dediščina, je seveda naša. Poskusimo se torej vživeti v tiste tedne, dneve pred prisego. Pred kakšno težko odločitvijo je takrat stalo domobransko vodstvo, pa tudi škof Rožman. Zvesti domovini (slovenski, ne okupatorski ali sovjetski, ki ji je prisegala zvestobo komunistična partija) so imeli na izbiro sprejeti komunistično revolucijo, ki je hotela spremeniti narodni značaj in prevzeti oblast ter je v ta namen načrtno izvajala teror med slovenskim prebivalstvo, ali prositi za prošnjo proti nasilnemu ravnanju tistega, ki jih je sicer okupiral, vendar je po njihovi oceni pomenil manjše zlo (nihče namreč ni verjel v zmago fašizma ali nacizma) oz. jim je lahko edini pomagal, saj zahodnih zaveznikov ni bilo še niti blizu, ali pa popolno vdajo oz. pasivno čakanje in prepustitev naroda komunističnemu nasilju. Nobena od ponujenih treh možnosti ni bila rožnata, toda ob zavedanju, kakšno zlo prinaša komunizem, so stali tam, na tistem stadionu ter izrekali besede, ki jim niso verjeli in z njimi v resnici niso prisegali. Tako kot kasneje niso prisegali slovenski fantje na izsiljenih prisegah v JLA. Seveda bi verjetno škof dr. Rožman takrat lahko našel tisoč razlogov, zakaj ga ne bo tam, toda predstavljam si, da je hotel na koncu fante, kot dobri pastir, ki »ne zapusti svojih ovc«, podpreti, jim biti ob strani, predvsem pa jim ne odtegniti blagoslova. Meriti, ocenjevati tako škofa kot domobrance zgolj po tem prisiljenem dejanju, je z vidika poštenega zgodovinopisja in z vidika razumevanja človeške usode ter življenja nedopustno. Zaradi česa so šli v boj in komu so bili zvesti, so slovenski fantje pokazali ob svoji mučeniški smrti; Slovenci, ki so ob koncu vojne zapustili domovino, da bi si rešili gola življenja, so svojo zvestobo dokazali z ljubeznijo in neutrudnim delom za slovenstvo tam daleč, na oni strani oceana, kjer so sanjali samostojno Slovenijo; škof Rožman pa z vsem svojim požrtvovalnim in pastirskim delom med vojno in po njej.

Po svojem odhodu maja 1945 se je Rožman ves čas, vse do svoje smrti, razdajal kot potujoči misijonar in škof. Ko so bili Slovenci prva povojna leta še v taboriščih v Italiji in Avstriji, jih je, kolikor je bilo le mogoče, obiskoval ter jih preko (pastirskih) pisem povezoval in krepil. Tudi slovenski begunci so se vedno v molitvah spominjali svojega škofa, mu posvetili devetdnevnice, obeleževali njegov godovni dan in dan njegovega posvečenja ter mu tako pokazali svojo podporo, zvestobo in hvaležnost. Škof dr. Rožman je prepotoval tisoče in tisoče kilometrov, da bi bil blizu slovenskim rojakom na tujem. Tudi na Kočevarje ni pozabil. Napisal je gore pridig in pisem v tolažbo in spodbudo tem, ki so morali zaradi ljubezni do domovine v izgnanstvo. Tudi v tujini ni delal nobenih razlik. Vsem in vsakomur je bil na razpolago, ob tem pa vdano prenašal težo križa izgnanstva in krivične obsodbe, ki mu jo je naložila nova oblast v domovini. Če hočemo spoznati škofa Rožmana, moram torej pogledati izven naših meja, k našim rojakom po svetu, ki niso (bili) okuženi s totalitarno propagando. Ti so namreč videli škofa Rožmana takega, kot je v resnici bil.

Škof Rožman morda ni bil velik politik – to tudi ni bila njegova naloga –, tudi največji mislec ne – tudi to ni bilo njegovo poslanstvo –, pač pa je bil škof Rožman človek z velikim srcem, ki se je neutrudno razdajalo vsem pomoči potrebnim in je ostal zvest svojemu škofovskemu poslanstvu ter domovini. Za to mu moramo biti neizmerna hvaležni. Da je tako, smo pokazali tudi leta 2013, ko smo ga v nabito polni stolnici pospremili k zadnjemu počitku. Danes lahko še dodamo: s škofom dr. Gregorijem Rožmanom smo Slovenci dobili velikega pastirja.

[Stran 44]

Avtor Helena Jaklitsch