V nedeljo, 8. marca 2015 je slovensko skupnost v Argentini pretresla žalostna vest, da je v 92. letu svojega vsestransko bogatega življenja umrl g. Franc Zorec.
Dr. Marko Kremžar je o njem zapisal takole: »Bil je velik domoljub, zvest Slovenec, veren katoličan in vsa dolga leta v tujini aktiven član naše skupnosti. Njegovi spomini na čas vojne in revolucije v raznih časopisih in reviji Zaveza so del slovenske zgodovine. Iz teh spominov in iz široke kulturne razgledanosti, ki si jo je pridobil kot neutruden bralec, je črpal jasne uvide sedanjosti in prihodnosti, s katerimi je na sestankih in v razpravah po raznih predavanjih posegal v debato. Bil je kritičen, a vedno pozitivno naravnan k iskanju rešitev, ki naj bi vodile k resnici in pravici, v kateri je trdno zaupal. Presenečal je z iniciativami, ki so bile težko uresničljive, a so bile povod za nadaljnje iskanje in razmišljanje.«
Nekoč je Zorec predlagal idejo, ki naj bi združila vse Slovence, ki živijo zunaj matične domovine in v njej. Njegovo zamisel je poprijel dr. Marko Kremžar in napisal himno Slovenija v svetu. Poprijel jo je tudi pisatelj Zorko Simčič.
Kolo Šumljakovega mlina v Dvoru pri Polhovem Gradcu je 25. septembra 1923 s krepkimi udarci naznanjalo rojstvo četrtega otroka, ki je pri krstu dobil ime Franc. Za njim sta bila pri Šumljakovih rojena še dva otroka. Le nekaj let po Francetovem rojstvu sta umrla oba starša; mlin se je ustavil in za otroke so poskrbeli sorodniki. France, ki je bil izredno bister, se je vpisal na klasično gimnazijo, toda po končanem drugem razredu se je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev moral posloviti od šolanja in postati mizarski vajenec. V začetku druge svetovne vojne je kot mizarski pomočnik živel pri mojstru na Šujici pri Dobrovi.
Ni dolgo trajalo, da je tam spoznal nekatere somišljenike OF, vendar se z njimi v marsičem ni strinjal, ker je imel v spominu besede dobrovskega kaplana Mozetiča: »Fašizem, nacizem in komunizem so sinovi iste matere diktature.« 8. maja 1942 ponoči so partizani mobilizirali Zorca in nekaj njegovih tovarišev, da so šli z njimi v napad na postojanko dobrovskih karabinjerjev in s tem postali
Figure 1.
partizani. Že prve dni partizanstva je Zorec ujel pogovor, da nameravajo likvidirati Prekovega Ivana s Šujice. Čeprav je vedel, da ga stalno nadzorujejo, je opozoril Prekove na nevarnost. Zadnji trenutek mu je uspelo posvariti tudi Ambrožiča v Gabrjah, očeta kasnejšega kardinala dr. Ambrožiča, in pobegniti v Ljubljano, kjer je v Rokodelskem domu imel prijatelje. Najprej je nameraval iti na Dolenjsko k nacionalni ilegali, potem pa se je odločil za Šentjošt, kjer je bila prav tedaj ustanovljena vaška staža.
Bilo je v dneh po partizanskem napadu na Šentjošt, ko je na branilce pritiskalo boljševiško maščevanje nad nezaščiteno okolico. Iz tistega časa se mu je najbolj vtisnil v spomin prizor, ki mu je bil v zgodnjem jutru 1. avgusta 1942 priča na Koglu, kjer je tisto noč divjala Gadova udarna četa; požgali so šest domačij, pri dveh pa tudi ubili očeta in mater. Ko so vaški stražarji, med katerimi je bil tudi Zorec, ob prvem svitu prišli na kraj groze, je ogenj v glavnem že dokončal svoje delo. Pri Bradeškovih je bil oče ustreljen na hišnem pragu, zato je bil močno ožgan, mati [Stran 095]pa je ležala nekoliko vstran z veliko vrezno rano na vratu. Poleg nje sta sedeli štiriletna in dveletna hčerka in »varovali« šest tednov starega bratca. Nista razumeli, zakaj se mati ne zmeni za njuno klicanje. Starejša dva sta že ob prihodu teroristov zbežala k sosedu. Pri Jesenovčevih sta ob mrtvem očetu in materi nedaleč od pogorišča nekdanjega doma jokala šestletni Ludvik in štiriletna Julči, ostanke dveletne Ljudmile so pa našli na pogorišču. Poleti 1990 je Zorec med obiskom domovine poiskal preživele Bradeškove in skupaj z njimi obudil spomin na tisti težki čas.
12. avgusta 1942 je kapetan Vošner – Vidmar pripeljal v Šentjošt 40 oboroženih mož iz Rovt in Zaplane. Nekateri od njih so bili člani Slovenske legije, Vošner pa član Sokolske legije, neposredno povezan s Karlom Novakom, tedanjim Mihailovićevim namestnikom za Slovenijo. Vošner je med dotedanjo šentjoško posadko hitro opazil Franca Zorca, in ko je bil potem jeseni 1942 ustanovljen 1. bataljon Legije smrti, v katerega so bile vključene vaške straže Šentjošt, Rovte, Zaplana in Hotedršica, Vošner pa določen za poveljnika, ga je pritegnil v svoj štab, ki je imel sedež v Rovtah. Čeprav je tedaj v Rovtah preživel le nekaj mesecev, je spoznal precej domačinov, med njimi tudi svojo bodočo življenjsko sopotnico Marijo Kogovšek – Anžetovo Mici, ki je leta 1944 generalu Rupniku, ko je obiskal Rovte, pripela šopek. Njen stric Franc Kogovšek je bil v Rovtah viden predstavnik protirevolucionarnega odpora in od začetka povezan z vodstvom Slovenske legije in Slovenske zaveze v Ljubljani. Prav on je pridobil mladega »Dobrovčana«, kot so Zorcu rekli že v Šentjoštu, za delo v novi protirevolucionarni ilegali in v začetku leta 1943 je ta že bil v mali skupini »četnikov«, ki so se zbrali na Zaplani. Dobil je ilegalno ime Kocelj. Skupina se je kmalu premaknila na samotno domačijo blizu Šentjošta in do marca 1943 narasla na 25 mož. V noči na 19. marec so na travniku med Vrhom svetih Treh Kraljev in Smrečjem pričakali angleško letalo, ki je priletelo iz Severne Afrike. Iz njega so odskočili trije padalci, odvrglo je pa tudi tri tovorna padala z dvema radiooddajnima postajama in drugimi potrebščinami. Slučaj je hotel, da je radiotelegrafist Toni Božnar, ki je bil doma iz Polhovega Gradca, doskočil blizu kraja, kjer je bil na straži Franc Zorec – Kocelj. Tako sta se Božnar in Zorec srečala in po kratkem pogovoru ugotovila, da sta oba Polhograjca. Od tedaj po do tiste septembrske noči, ko je Božnar med umikom s Turjaka oziroma iz Zapotoka padel v roke partizanov, je bil Zorec skoraj stalno v njegovem spremstvu in zato ohranil mnogo spominov nanj. Po rešitvi s Turjaka in Zapotoka je Zorec postal domobranec. O tem je kasneje pisal v Vestniku pod naslovom: To je moj ponos – bil sem slovenski domobranec. V začetku leta 1944 je opravil enomesečni podčastniški tečaj, nato pa se odzval vabilu za primorsko domobranstvo. Nekaj časa je bil v Prestranku, nato pa v Ilirski Bistrici, kjer je bila ena največjih postojank primorskih domobrancev oziroma slovenskega narodno-varnostnega zbora. Iz Bistrice so ga poslali na neki tečaj v Trst, kjer pa je kmalu dobil posebno nalogo in s še enim tovarišem odšel v Idrijo, da bi tam opazoval in bil priča dogovoru med gestapom in partizani o premirju in neke vrste sodelovanju. Ko je o tem poročal v Ljubljani, so mu zaupali nalogo, da sporočilo in dokumente o tem odnese dr. Kreku v Rim. Ta njegova pot pa je bila odložena, ker so ga Nemci zaradi nekih dogodkov v Ilirski Bistrici zaprli. Ko je po nekaj mesecih s pomočjo domobrancev pobegnil iz zapora v Trstu, je po dolgi odisejadi, proti koncu katere je njegovo življenje spet viselo na nitki, končno prišel v Rim, kjer pa ga je čakalo grenko spoznanje, da njegovo poročilo o dogovarjanju med partizani in Nemci skoraj nima več pomena, saj Angleži podpirajo partizane, ki bodo tudi v Sloveniji prevzeli oblast. Podrobnosti o razmerah v Sloveniji je izvedel od beguncev, ki so po maju 1945 prišli v Italijo. V begunskem taborišču v Senigalliji se je 1. februarja 1946 srečal z Jakobom Žakljem in drugimi šentjoškimi skrivači in že konec februarja sta s Pavlom Žakljem po ilegalni poti skozi Trnovski gozd odšla v Šentjošt. Njuna naloga je bila zbrati nekatere podatke o razmerah v Sloveniji. Ko sta se po enem mesecu po isti poti vrnila, sta s seboj pripeljala rešenca iz kočevskega brezna Milana Zajca, ki ga je do Šentjošta pospremil dr. Stanko Lenič, kasnejši pomožni škof v Ljubljani, in Franca Filipiča iz Novega mesta. Filipič je bil že prileten, zato ga je težka pot izčrpala in Zorec je moral poleg svojega nositi še njegov nahrbtnik. Vso pot so bili v nevarnosti, zato Zorec pri počitku skoraj nikoli ni sedel, ampak se samo naslonil na gorjačo, ki si jo je urezal na začetku težkega pohoda. Po srečni vrnitvi v Gorico je del tiste gorjače odrezal, napisal nanj »Šentjošt 1946« in še danes visi na steni njegovega argentinskega doma.
V taborišču v Italiji se je Zorec po dolgem presledku spet srečal z Rovtarji, med katerimi je bila tudi Marija Kogovšek. Nekdanje bežno poznanstvo z njo se je poglobilo in [Stran 096]leta 1948 – pred odhodom v Argentino – sta se poročila. V velikem Buenos Airesu sta si kmalu ustvarila lasten dom. Za uresničenje Francetove želje, da bi študiral pravo ali diplomacijo, ni bilo možnosti, zato se je oprijel mizarstva in svoje prejšnje znanje dvignil na skoraj umetniško raven. Tudi tiha želja, da bi se nastanil nekje na samem, se mu ni izpolnila, saj sta njegova odprtost in prizadevanje za slovensko skupnost pritegnili kar dvajset slovenskih družin in je tako okrog njegovega doma v buenosaireškem predmestju San Martin nastalo »churrucarsko« (čurukarsko) slovensko naselje. Francu in Mariji so se rodili trije otroci: Janez (sedaj svetovnoznani astrofizik), Marija in Darinka. Kasneje sta družino povečala še vnuka Martin in Tomaž, sinova Marije in Francija Sušnika, nato pa še pravnukinja Zofija, hči Martina in Magdalene Jerman, daljne sorodnice dr. Janka Kralja.
Sprašujemo se, kaj človeka drži pokonci, mu kaže pravo pot in daje moči ter poguma, kadar je postavljen pred izzive, podobne zgoraj zapisanim. V pogovoru s Francetom Zorcem je bilo večkrat slišati, da se je že pri usmiljenkah v sirotišnici na Viču učil narodne zavesti in od kaplana na Dobrovi, kaj je komunizem oziroma totalitarizem. Torej je bil že v mladih letih deležen vzgoje, ki je temeljila na veri v Boga in njegovo pravičnost ter dobroto in ga oblikovala v odločno in preudarno osebnost, ki ji težave ne pomenijo ovire, ampak vzpodbudo za vztrajno in premišljeno delo. Prav te kreposti so Franca odlikovale pri vsakdanjem delu kot tudi pri raznih družbenih aktivnostih, ki se jih je stalno udeleževal. Skoraj slepa vera v resnico in pravičnost pa mu je pri njegovem javnem delovanju prinesla tudi marsikatero razočaranje, ki je bilo še toliko bolj trpko, ker je vse delo opravljal z ljubeznijo in prepričanjem, da je tako prav.
Figure 2.
In ravno to je iz njega naredilo pokončnega, umirjenega moža, ki je lahko vsakemu odkrito pogledal v oči in bil povsod vreden zaupanja.
Verjamemo, da sedaj uživa večni mir in srečo pri Bogu in prosi za nas, da bi po njegovem zgledu zvesto služili svojemu narodu in vztrajali v prizadevanju, da bi v Sloveniji zavladala pravičnost in medsebojno razumevanje.