O Devica pomočnica, vseh slovenskih src kraljica, se je oglašala pesem v Buenos Airesu letos maja meseca med procesijo za Marijinimi podobami z Brezij, Svete Gore in Lujana ob 70. obletnici romanja v Lujanu in 60. obletnici smrti škofa Gregorija Rožmana. Spet sem med procesijo v molitvah in petju slišal v spominu ječanje zatrtih glasov staršev, sorodnikov in drugih znancev iz Rovt152kot nekakšen zvočni odjek prošenj za mir in spravo med njihovim nekdanjem pohodom pred Marijino podobo v tej kapelici v Rovtah, za katerega je z Janezom Hladnikom Božja previdnost poskrbela, da je odmev takratnih prošenj še danes slišen pod Južnim križem, tam nekje ob Srebrni reki. Ganjen, prevzet stojim pred izvirom teh prosečih glasov, kot da bi se tukaj čas ne iztekel, kot da je čakanje za uslišanje nekdanjih prošenj še neizprosno dolgo, kot da se na tem mestu še vedno v kriku izraža upanje na prihod dneva, ko bo za spravo med Slovenci izpovedana zgodovinska resnica, drago plačana z žrtvami, preroško napovedana prav na tem znamenju.
Na stičišču treh totalitarnih uničevalnih sil slovenstva: fašistične Italije z okupacijo ljubljanske pokrajine in nemškega nacizma, oboje v zlu poostreno s komunistično blaznostjo in kolaboracijo, je bil pred 75 leti v tem metežu nasilja postavljen spomenik, posvečen Mariji kraljici Slovencev, edinstven v Slovenji in v Evropi, kjer so narodna zavest in zanjo utrpele žrtve in trpljenje v popolnem zaupanju v Božjo previdnost jasno pokazani z vsemi mogočimi znaki. Tukaj, pod pričo slovenskih žrtev, darovanih med prvo svetovno vojno, predvsem med bratomornim spopadom na račun tujcev, ko je bila zamisel o Zedinjeni Sloveniji še skrivni zametek, si brat bratu segata v roke, ne glede s katerim prepričanjem je kdo sebe daroval preizkušeni domovini med drugo svetovno vojno in po njej, tokrat med bratomornim spopadom zaradi tuje uničevalne ideologije slovenstva. Da so v tem znamenju poleg spominske kapelice zajete tudi vse bolesti in tegobe Slovencev po drugi svetovni vojni, vidimo v sliki dvanajsterih apostolov: pravi preroški simbol sprevoda dvanajst tisoč zaznamovanih, poosebljenih v vseh smrtnih žrtvah komunizma, v izgnancih in beguncih, v narodu, ki je pol stoletja pod jarmom krvavi pot potil. To ni mesto malikovanja namišljene slave in herojev. Tukaj je postavljen državni moralni mejnik, ki nas nagovarja z dejanskim vzorom bratstva, darovanega narodu, domovini in Stvarniku. Namesto okopov na križišču spopadanj so tukaj domobranci zgradili oltar, povezovalno mizo vseh Slovencev.
Procesija, ki je postavila Marijo v to kapelico, še ni zaključena. Poteka še danes po domovini, zamejstvu in zdomstvu, po celem svetu in v onstranstvu, v združeni vrsti vseh živih in mrtvih žrtev nasilja, katerim se dan za dnevom pridružujejo novi romarji, vsi ljudje dobre volje, večkrat blateni, ker s svojimi prizadevanji vzpostavljajo možnost, da bi se v bližnji prihodnosti lahko praznovala dokončna zmaga resnice pred tem spomenikom vseslovenske sprave, daleč od nemih pokrival sporov med dejstvom in lažjo, prikazanih drugod v simbolu razkola z nasproti stoječima si stenama.
O Marija, k tebi dvigamo roke, sprejmi v svoje nas srce!
To je spev zaznamovanih, ki se v nepretrganem sprevodu pomikajo čez nebo, po svetu in mimo tega znamenja v čaščenju postaj slovenskega križevega pota. Trpljenje v zaporedju Gospodovih postaj prikazuje moč zvestobe in ljubezni, s katero nas je odrešil in s tem usposobil za končno poveličanje v Njem. Pohod pred tem znamenjem pa nam simbolično prikazuje podobnost postaj trpljenja, ki ga je naš narod moral prestati zaradi ljubezni do domovine in zvestobe krščanskim vrednotam, prepojenim z usmiljenjem za osmišljanje svoje narodne zavesti in za reševanje človeškega dostojanstva.
Pred histerično, nahujskano sodrgo so se Tito, Kardelj, Maček, Bebler, Marinko, Rozman in drugi podobni mednarodni zločinci in Stalinovi hlapci v Pilatovi preobleki razglasili za gospodarje nad dobrim in slabim ter razglasili uničenje države in krvavo maščevanje nad nasprotniki samooklicane pravice OF do revolucije in prevzema oblasti v pokornem streženju nasilnim interesom mednarodne Kominterne. »Na klic Kominterne … v boj za Sovjete …,« je takrat zapel Matej Bor. V popolni prodaji narodnega ponosa je tako bil nastavljen odlok za uničenje slovenskega demokratičnega tabora, izrečena sovražna sodba nad moralnimi in kulturnimi vrednotami, s katerimi je slovenski narod utrjeval svojo enotnost in obstoj v preteklih stoletjih, in naknadno uveden razčlovečen pogled na prebivalstvo, ki mu je bila vtisnjena razdvojenost, je bilo zatrto z linčanjem, zaprto po taboriščih in delno razgnano čez meje, država pa je bila zverinsko posejana z neštetimi grobovi in množičnimi morišči.
Med tuje nasilje in povzročeno zmedo so se prišteli še grozoviti samovoljni pomori nasprotnikov revolucije, tako laikov, duhovnikov in redovnikov, preprostih ljudi ali premožnih kmetov kot drugih uglednih osebnosti in voditeljev. Splošna zarota proti človeškemu dostojanstvu in narodni enotnosti je narodu, željnemu miru, naložila na ramena težki križ samoobrambe, na katerem je proti izdajalskemu in uničevalnemu barbarstvu stal napis častnega načela Za Boga, narod in domovino. Zgodovina bo vedela opisati niz samoobrambnih pobud naroda, prepuščenega samemu sebi, med katerimi so Rovte, tudi z nekaterimi mojimi sorodniki na čelu, med prvimi prevzele odgovornost. Korak v boj je tokrat spremljala Mavova pesem: »Zadnja kaplja mojega srca, to je moja domovina!« Pod varstvom nadangela Mihaela, vodnika bojevnikov proti zlu, tukaj v Rovtah, del zibeli domobranske misli, se je pred 75 leti vršilo veliko protikomunistično zborovanje po skoraj dveletnem obstoju krajevne domobranske postojanke. V 35. številki Družinskega tednika z dne 31. avgusta 1944 beremo opis pomena tega shoda, poteka praznovanja in ponosnega vzdušja nad opravljeno dolžnostjo, saj bi brez te žrtve, piše časnik, »bilo danes na naši lepi slovenski zemlji še več ruševin in uničenja, kakor ga je že«. Glavni govornik, general Leon Rupnik pa je med drugim poudaril: »Ko pa nas je Bog postavil sem, nam je naložil tudi nalogo, ki jo je določil vsem narodom, katerim je namenil lastno domovino.« Zvestoba domovini, nadaljuje Rupnik, »pa zahteva tudi odpovedi in hrabro stiskanje zob v zaupanju v Vsemogočnega, ki mu je naš narod zaradi vernosti in vdanosti v mučeniškem trpljenju posvečen«. Za temi trditvami si takratni inšpektor slovenskega domobranstva ni predstavljal, da se bo podobnost med to postajo domoljubov in postajo, ko je Odrešeniku bil naložen križ, obdržala prav do zadnje v obeh križevih potih.
Beda, ki se je v tem času iz vseh strani prikolovratila v Slovenijo, je bolj kot kdaj narod preizkusila. V močnem zaupanju se je poslednjič posvetil Bogu proseč: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi, pridi k nam tvoje kraljestvo, pošlji nam miru in sprave, preženi žrelo tujega nasilja in uniči zmotni nazor in njegov premišljeni zločin, ki nas dušita z zatiranjem duha in umorom človečnosti, pravice in svobode.
Pot, ubrana z zaupanjem in v vdanosti Vsemogočnemu do mučeniške žrtve, je tudi branitelje slovenske narodne zavesti privedla k srečanju z Božjo materjo. Sin v podobi duš, src in pogledov zaznamovanih se je tukaj pred 75 leti v tesnem objemu medsebojnih tolažb in skrajnih nad za svojo domovino našel s svojo Materjo, oblečeno v slovenskih narodnih barvah. Pri tem spomeniku pa se sliši še glas padlih v prvi svetovni vojni, ki nas od takrat opominja na posebnost gradnje slovenske državnosti z Majniškima deklaracijama, s katerima je v majniku nakazano simbolno srečanje z Marijo in je Njej v varstvo zaupan postopen nastanek naše države.
Kolaboracija ali pomoč, ko gre za prenašanje križa, obteženega z izdajo zvijačnih komunistov in njihovih političnih sopotnikov? Marksisti so delovali proti slovenstvu, ko so nasprotovali zedinjenju Slovencev v času, ko prihodnost ni bila drugače možna kot v državni povezavi z drugimi južnoslovanskimi narodi. Uničevanje slovenstva je dolga zgodba, pisana tudi z delovanjem liberalcev in socialdemokratov proti priključitvi Koroške in z nasprotovanjem generalu Rudolfu Maistru, ki je s prostovoljci s soške fronte reševal Štajersko. Pokorščina Stalinovemu imperializmu je osnovna poteza narodne izdaje slovenskih komunistov. Njihovo izdajstvo se je nadaljevalo z kolaboracijo z Nemci med utilitarnim prijateljevanjem Stalina s Hitlerjem. Oportunistična in brezpogojna povezava partije s fašisti in nacisti proti slovenskim narodnim interesom je bila neprekinjena ves čas okupacije, kot so to naznanjale žive priče, med njimi moj oče, in o tem govorijo danes novi neizpodbitni dokazi. Ključ in morala teh zvijač je bila naprava sredstev za uničevanje sovražnikov partije med svojim ljudstvom v prid učinkovite izvedbe revolucije in prevzema oblasti. Neizprosen politični in vojaški položaj, ki ga je ustvarjalo to dodatno nasilje v okviru tuje okupacije, je primoral domobrance, da so sprejeli orožje od okupatorja za upravičeno samoobrambo brez izdaje življenjskih interesov Slovencev, kakor sta priporočala med drugim Bruseljski protokol iz 19. stoletja, Haaški protokol iz leta 1907 in sedaj določata Ženevska konvencija iz leta 1949 ter ustanovna listina Združenih narodov. V nasprotju z narodnoizdajalsko kolaboracijo komunistov z okupatorji ni bila takrat prošnja Nemcem tista, ki je prišla pomagat slovenskim domobrancem nosit križ samoobrambe, ampak verska, narodna, etična načela in priznane mednarodne konvencije.
Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji, bi lahko v molitvenem prepisu predstavili začetni stavek prisege za sprejem te politično tvegane vojaške pomoči, izrečene tik pred končnimi zavezniškimi taktičnimi ukrepi proti nacizmu, katerim sta sledila usodna prodaja slovenske vojske ter grozotni holokavst, pravi državni kriminal nove jugoslovanske vlade, kakršnega ne pomni slovenska zgodovina in katerega je sledeča nasilna politika groteskno izrabila za svojo polstoletno lažnivo propagando, ki še danes hoče slepiti Slovence.
Za vkrcanjem zaveznikov v Normandiji in Provansi so dekleta s cvetjem lahko pozdravila osvoboditelje Evrope, podobno kot so to storile v Rovtah med sprejetjem slovenskih domobrancev, na katere je bilo oprto vse upanje za uničenje komunizma na Slovenskem. Kako bi ob tem mogel spregledati svojo mamo, ki pripenja šopek predstavniku slovenskega domobranstva, in v njej ne bi upodobil poguma slovenskih deklet in žena, ki so se takrat nehote s cvetjem, skromnim izrazom zaupanja in spoštovanja do branilcev narodnega ponosa, izpostavile maščevalnemu srdu komunistov? Gospodov namen, pokazati Veroniki svoj iznakaženi obraz, in Njegov nagovor jeruzalemskim ženam imata tudi v slovenski prispodobi križevega pota prav tukaj, pri srečanju ob svetem znamenju, globok pomen zaupanja ženam v prenašanju najhujših stisk otrok. Gospod je vedel za odličnost njihove drže. Jasno je bila izkazana, ko so se na njena ramena zgrudile vse težave vzdrževanja družine med revolucijo in po njej v razžarjenem peklu zasliševanj, zaničevanja, mučenja, kazenskih taborišč in zaporov, posiljevanja in umorov, v vzdrževanju porušenih in požganih domov, v krvavem plačilu neusmiljenja, blaznosti, med odsotnostjo ali po smrti mož, fantov in sinov, pa so kljub vsemu vedno obstale v neomajni vedrini in v zglednem življenju po veri.
Tudi pri našem križevem potu so padci in omahovanja. Večina miroljubnega naroda je osupla zastala pred odločno peščico političnih zločincev, ki so ji usodno pretili z dolgoletnimi pripravljenimi izdajami, spletkami, zavajanji, aretacijami in arbitrarnimi likvidacijami. S samoobrambo je narod ustavil nasilje, ni pa preprečil smrtnega oklepa mednarodnega komunističnega omrežja. Drugi padec je bila slovenska nemoč v spletkarskem prepiru dveh partnerjev v jugoslovanski vladi v izgnanstvu, ki sta s svojo neresnostjo zapravila zaupanje zaveznikov in jih tako prepustila nemilosti Titovega zavajanja. V našem križevem potu se danes dodaja še tretji padec v podobi odnosa do kleptokomunistov, modernih političnih in moralnih obskurantov, spremenjenih v lažne demokrate, omamljenih z miti in lažnivimi opravičili, ki jim močna zaloga farizejev, nedoslednih ljudi in neodgovornih kimavcev, nestanovitnih naivnežev, bojazljivcev in drugih hinavcev še vedno omogoča obstanek in jim zaupa vodenje države v skrb zbujajoče nazadovanje.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge: polni tesnobe danes prosimo kruha duhovne moči, s katero bi omahujoča množica lahko utrdila svojo držo pred občno nadlogo laži, zavajanja in zahrbtnih prepričanj nameščenih, po Ecovem ocenjevanju fašističnih neokomunistov, ki jo pogreza v otopelost intelektualne lenobe in ji briše čute za moralno odgovornost. Ta padec opominja zavedne domoljube na neizbežno nujnost vztrajanja v pogumnem in neizprosnem boju za obstanek demokracije in končnega razcveta svobode v Sloveniji.
Mučen, zasmehovan, zapostavljen in razlaščen človek, oropan časti, ki je kronan s trnjem razčlovečenja postal samo predmet smrti, napojen z žolčem zatiranja in begunstva, to je bila podoba družbenega odpadka, naložena vsakemu, ki je bil nepokoren zavratni veri neskončne laži in varljive svobode, s katero se je revolucionarna misel brez ovir opravičevala pol stoletja – do razglasitve samostojne Slovenije. V raznih odtenkih pa se ta miselnost še danes ohranja z upravičevanjem dedovanja naropanih oblasti in privilegijev, z zamrznitvijo političnega prostora v strogi pokorščini navodilom Udbe in ‘globoke države’. Označuje se v načrtnem preoblikovanju duhovnega profila ljudi s pomočjo prevladujočih servilnih medijev, ki potiskajo narod v ideološko zaslepljenost in duhovno praznino, ki povzroča izgubo dovzetnosti do svoje zgodovine, izgubo čuta za pravičnost in ugašanje potrebe po soočanju z resnico. Z vpeljevanjem novih totalitarnih ideologij dosledno deluje proti vrednotam človeške narave in življenja. Vztraja pri ideološki nestrpnosti z napadi na svobodo javne besede in uvaja idejno razredno razlikovanje. Odkupuje svojo nedolžnost s prikrivanjem resnice iz polpreteklega spomina in sledov morilske žetve srpa in kladiva. Beg pred žalostnimi zgodovinskimi dejstvi se že deset let kaže v patetičnem nepreklicevanju delovanja totalitarnih sistemov. Vpričo današnjega svetovnega svobodnega in demokratičnega mnenja, v katerem se navidezno prepoznava, je ne skrbi kršenje zasebnih in človekovih pravic, predvsem s šolskim trojanskim konjem za lažje in neposredno pranje možganov in zavajanje najmlajših; ni je sram izvajati akutne protiustavne, vladne in pravosodne nepravilnosti niti dopuščati splošno škandalozno stanje v slovenskem pravosodju; ne moti je pospešeno vodenje države v nazadnjaški družbeni model iz preživetega režima.
Zvezanih rok in na križ pribitemu, vrženemu na tla in teptanemu slovenskemu narodu režim ni mogel zatreti duha. Kot v Gospodovih besedah: »Ko bom povišan z zemlje, bom vse pritegnil k sebi,« tako se je z močjo zdravega duha Slovenija potegnila iz ideološkega mrtvila in dvignila pogled proti novim in družbeno ne razdejanim obzorjem. Vzpon pa še zdaleč ni končan, ovira ga bojazen pred odkritim pogledom vseh bratov v dnu svoje narodne duše, kjer pohlepnost, zavist in sovraštvo še vedno plenijo dobro voljo, plemenitost, nesebičnost in odkritosrčnost. Beg pred dejstvi v naši zgodovini še vedno zbuja spore in sovraštvo, poglablja razdvojenost in megli pogled v pričakovana obzorja. Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, je načelo, s katerim so naši predniki gradili to kapelico in z njo upali na prihodnost brez razkola. Kdo naj odpušča in komu odpustiti danes, da bi razpoka bila premoščena? Odpuščanje ni mižanje pred dejstvi, ni dodeljena potuha dolžniku, ni zastonjski in formalni postopek med žrtvijo in storilcem krivic. Pričakovano odpuščanje je lahko v Sloveniji tisto vsestransko povišanje duha, ki bo s priznavanjem in obžalovanjem storjenih napak doseženo v okolju, ki je s krvavim pohlepom po oblasti zastrupilo zgodovino in še vedno vzdržuje razdvojenost, ker zagrešene stranpoti noče priznati, storilce prikriva in sebe brani z lažjo in sprenevedanjem, z napadi in oholim ogorčenjem.
Ne pusti nas v skušnjavo, da bi nas v zamegljenim nazorskem prostoru in idejno razdejani družbi ne premagala malodušnost pri vzpostavljanju možnosti za uspešno delovanje temeljnih krščanskih vrednot dialoga in solidarnosti, s katerimi je možna gradnja boljšega in trajnega sožitja, temveč reši nas vsega hudega, nastalega v dominantnem gospodovanju oblasti, prevzete na podlagi navidezne demokracije, ki vodi k uničenju človekovih pravic in osebnega dostojanstva, pospešuje zastrupljanje družbe z mrtvili, ki delujejo proti krepitvi vzorne demokratične države in narodne zavesti njenih prebivalcev.
Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil! je bil verjetno vzklik vseh, ki so v uri skrajnega darovanja in prepuščeni ihti končnega maščevanja še vedno zaupali in bili predani Božjemu usmiljenju. Z žolčem jeze napojena in preizkušena življenja v iskanju resnice, prežeta z zvestobo in ljubeznijo do svojega naroda in domovine, so bila v molitvi darovana Njemu za poroštvo lepših dni v medsebojnem razumevanju in pri gradnji nove zgodovine, pisane v zglednem spoštovanju pravičnosti, miru in svobode.
Ob vznožje našega križa, simbola težavne gradnje pravične družbe in države, postavljamo prednosti, po eni strani v podobi vseh iskrenih prizadevanj za odstiranje megle pred zgodovinskimi resnicami in po drugi strani v podobi nepretrganega boja za vrednotenje človeka in človečnosti nasploh. Polagamo pa tudi svojo zaskrbljenost pred neokrnjeno pristransko ideološko gospodovanje oblasti v državi članici Evropske unije, ki ima poglede obrnjene v preživete politične zablode in katere trajnost vzdržuje visoka stopnja otopelosti kritičnega javnega mnenja, ki je še vedno brez prave zavesti o med- in povojnih krivicah, likvidacijah in množičnih pomorih ali ki v njih ne verjame in je brezčutno pred doživetim trpljenjem in v pravi nezvestobi do umorjenih še vedno molči ali predaja svoj glas močem z nevarnim ideološkim zakulisjem za ohranitev slovenske civilizacijske dediščine.
Obrnjeni k Gospodu, kot Abraham sklicujoči na pravične, danes pod tem križem kličemo: Gospod, ne dovoli uničenja te države, saj tukaj je veliko pravičnih, ki iskreno ljubijo Tebe in domovino. Slovenija pa je, glej, en sam grob mučeniškega darovanja za vero, narod in dom. Ker je s svetostjo prežeta ta žrtev, zato kot vsi takratni graditelji te kapelice z Marijo Tebi vdani upamo, da bodo zaradi Tvojega kraljestva, ljubezni, oblasti in slave, v naši domovini zavladale pravica, mir in prava svoboda.
Med pohodom obče procesije zemljanov in vseh naših onstrancev se danes pred tabo, Marija kraljica Slovencev, do tal priklanjamo in proseče vzklikamo: Mati ljubezniva, Sedež modrosti, Pomoč kristjanov, Kraljica mučencev, Kraljica miru, svetuj nam in pri Vstalem Sinu prosi, prosi za nas in za našo domovino!
[Stran 122]