Pisalo se je leto 1987, ko je prišla v mojo rodno vas Šentjošt brigada mladincev iz Ljubljane, z namenom, da na svojem pohodu eno noč preživijo v našem kraju. Na čelu brigade je bil zastavonoša, ki je nosil zastavo z rdečo zvezdo. Kot vedno gostoljubni smo jim domačini odstopili prostore kulturnega doma, kjer naj bi prenočili. Tista noč nam je vaščanom ostala v skrajno neprijetnem spominu. Na našo gostoljubnost so prišleki odgovorili z več kot neprimernimi dejanji: ponoči so zvonili s cerkvenimi zvonovi, z bližnjega hriba so po travniku valili velike skale, v kulturnem domu so ukradli denar, ki smo ga v svoji naivnosti vedno puščali na nezaščitenem mestu. Zjutraj pa smo začudeno strmeli v svetnike vaških kapelic, ki so nam kazali hrbte, saj so jih nočni obiskovalci obrnili narobe, stran od ljudi. Skratka, naše nezadovoljstvo in jeza sta bila očitna in upravičena. To sva brigadirjem s stricem, ki je bil takrat predsednik kulturnega društva, naslednji dan jasno povedala. V svoji vnemi sem jim jaz povedala tudi, da v našo vas, ki je toliko pretrpela med vojno in po njej, nimajo več vstopa, sploh pa ne z zastavo, na kateri se bohoti rdeča zvezda. Epilog? Kaj se je zgodilo z brigadirji in njihovimi voditelji, ne vem; mene pa so čez nekaj dni na domu obiskali miličniki in zahtevali podroben opis dogajanja in razlago, zakaj sem govorila o zastavi z zvezdo, ki da v Šentjoštu ni zaželena. Pričakovala sem ukrepanje, hvala Bogu je zadevo prehitela demokratizacija in postopek je zamrl.
Če bi se to dogajalo pred 70 leti, torej leta 1949, bi bila gotovo tukaj, na tem mestu – ena izmed taboriščnic v Ferdrengu. Obtožena kaljenja javnega reda in miru. Zakaj? Ker sem si upala zdravo in normalno misliti, ker sem povedala tisto, kar sem čutila in kar se mi je zdelo prav, ker sem si sploh upala misliti in govoriti. Seveda bi bila obtožena jaz in ne tisti, ki so v resnici delali nered in nemir. Pravica je bila namreč takrat postavljena na glavo, stran od ljudi, tako kot svetniki v naših kapelicah.
Prostrani kočevski gozdovi in travniki so v poletnih mesecih pred 70 leti srkali strah, bolečino, obup in trpljenje zapornic, ki so bile z vseh koncev Slovenije načrtno in nasilno prepeljane in nameščene v razpadajoče kmečke hiše in gospodarska poslopja, zapuščene in razpadle vasi Ferdreng. Brez organizacijskih in gradbenih predpriprav je bila ta vasica, iz katere so bili med vojno in po njej pregnani kočevski Nemci, določena za taborišče, ki so ji morale žičnato ograjo in stražne stolpe postaviti zapornice same.49Z oboroženimi miličniki, psi ter pazniki in paznicami je imel »logor« tipično podobo koncentracijskega taborišča.
Iz tistih časov nimamo ohranjenih fotografij, vendar so pripovedi in spomini pričevalk tako jasni, da se ob njih pred nami živo naslikajo podobe nemih in izmučenih obrazov deklet in žena, ki živijo v suženjstvu.
Stare od 16 do 80 let, študentke, profesorice, redovnice, pravnice, učiteljice, kmetice … Ob aretaciji oblečene v lahna poletna oblačila, v preprostih čevljih, nekatere celo v copatih. Aretirane na ulici, doma, v službi, trgovini, odvedene v preiskovalni zapor, od tam ponoči natrpane v živinske vagone in odpeljane v kočevske gozdove ter vržene v zapuščeno vas. Kot da bi se odrska predstava sredi radoživega življenja nenadoma ustavila in bi se v naslednjih dejanjih prikazale slike, iztrgane iz konteksta normalnosti. Prizori so pretresljivi:
»Dali so nas v klet, na tleh je bilo vlažno, brez vsake odeje. … Ker sem bila noseča, so me pa dali ven, januarja 1950 sem pa rodila sina.« (Terezija)
»Naša desetina je bila poslana na teren, kjer je na višini stala cerkev. Prišle smo k cerkvi, tam je bilo ostrešje že podrto in smo mogle trame in deske ostrešja vleči na ramah, en kilometer v dolino k tovornjaku. Ko smo vse trame in deske zvlekle na kup, smo se ozrle nazaj in je bila vsa cerkev v plamenih.« (Ivanka)
»Umivale se nismo nič …« (Gabriela)
»Bile smo odrezane od sveta in domačih. Vsako pisanje domov je bilo prepovedano« (N. N.)
»Delo je bilo težko, gradnja gozdnih cest s krampi in težkimi kladivi …« (Nada)
»Najbolj pretresljivo je bilo, ko je naš, zelo grd, oduren miličnik … z vrha hriba zavihtel mali cerkveni zvon, in ko se je ta trkljal po hribu navzdol, je vsakokrat zadonel jokajoči zven bronastega zvona. Bile smo zelo presunjene, kajti miličnik se je zvito smejal vsemu temu in zdelo se mi je, da gledam samega vraga.« (Darinka)50
In zares, na tem kraju je bil pekel, prostor, kjer je vladal hudič, v vsej svoji nebrzdanosti, izprijenosti, z bičem in ostro besedo. Prostor, kjer ni bilo prostora za sočutje, prijazno besedo, za kanček človečnosti in dostojanstva.
Številne zapornice niso nikoli izvedele, kaj je bil razlog za njihovo aretacijo. Ta pa je bil jasen režiserjem predstave, totalitarnim oblastnikom. Šlo je za politični pregon, razredno degradacijo in zastrašitev vseh, ki bi še lahko predstavljali oviro pri dokončnem prevzemu oblasti. Pri tem so se posluževali fizičnih likvidacij, odstranitve notranjih in zunanjih sovražnikov, izolacije, degradacije, zaporov in ovajanj, vse v imenu »višjega cilja«. Do zadnje bilke je bilo potrebno iztrebiti vsak poskus želje po samostojnem, neodvisnem in svobodnem razmišljanju in delovanju. Zapreti vsa vrata za možne dotoke svežega zraka. V tej zatohlosti komunističnega sistema je bilo možno dihati le izbranim. Ostali so bili obsojeni na umik in životarjenje.
Taboriščnice so živele v molku, bolečini, žalosti in strahu ter prikrivanju vsega, kar se jim je dogajalo. Z lastnoročnim podpisom so morale jamčiti, da bodo molčale in nikomur povedale, kje so bile zaprte in kaj so v taborišču delale. Po izpustu so bile spremljane in še naprej nadzorovane.51A sistem jih ni zlomil. Nasprotno, nekatere so po prihodu iz taborišča ohranile stike in se redno srečevale. Preko njih je tlelo upanje na čase, ko bo mogoče javno spregovoriti. Z medsebojnim druženjem so ohranile in utrdile svojo držo in v sebi postavile jasno misel in ločnico o tem, kaj demokracija je in kaj ni.
Ta ločnica danes zavezuje tudi vse nas, ki živimo trenutno slovensko in evropsko stvarnost, da ne ostajamo brezbrižni, da se ne bojimo izraziti svojega mnenja. Soočenje z zgodovino še ni končano, stvari še niso dorečene, zapisane. Zato je treba raziskovati, pisati, se spominjati, govoriti in ne pozabiti. Pisatelj Drago Jančar jasno pravi: »Dokler ne bomo vedeli, kaj ni, se pravi, kaj v naši zgodovini ni bila demokracija, tako dolgo tudi ne bomo vedeli, kaj demokracija je.«52
Zato je toliko bolj nenormalno, da 70 let po Ferdrengu še nihče ni odgovarjal za storjene krivice, za kršenje dostojanstva taboriščnic, za odvzem njihove svobode in ponižanje do skrajnih meja.
Prav v iskanju meje med normalnostjo in kaosom, med dialogom in diktatom, med vojno in mirom so nekdanje taboriščnice opravile veliko nalogo. Njihov pogum, trdna volja, jasna beseda, vera in predvsem veliko veselje do življenja so dokaz, da komunizem ni uspel zatreti duha svobode. Četudi je do skrajnosti trpinčil ali celo umoril telo, mu ni uspelo umoriti duha. Zares je bilo potrebnih več desetletij, da je resnica prišla na dan, da so si žrtve upale spregovoriti, a od takrat toka ni več mogoče obrniti. Žrtve so se postavile zase, se ne umikajo, ampak govorijo.
Zato hvala vsem, ki govorite. Vsem, preko 400 vas je, ki ste zaupali svojo zgodbo Študijskemu centru za narodno spravo. Hvala tistim, ki ohranjate spomine preko oddaje Pričevalci, preko Moje zgodbe, Zakladnice spominov, ki ste se obrnili na Komisijo za popravo krivic, Komisijo za prikrita vojna grobišča, ki pišete v revijo Zaveza, ki boleče spomine pripovedujte svojim otrokom, vnukom, prijateljem. Vztrajajte še naprej! S tem širite polje svobode.
Skupaj z vami govori tudi veliki slovenski mislec, profesor Justin Stanovnik, ki pravi, da »… imamo ljudje pravico do osnovnega dostojanstva, ki vključuje tudi pravico do zgodovine, saj nam prav zgodovinski spomin zagotavlja svobodo in prostost, ki sta del človeškosti«.53V duhu tega torej nimamo pravice pozabiti, kaj se je dogajalo na mestu, kjer smo danes zbrani, kjer se je sistem spozabil nad ženo, materjo, dekletom. Samostojna in suverena država Slovenija mora biti pravni in družbeni garant vsem ženskam, da se to ne bo nikoli več zgodilo. Država mora poskrbeti, da imajo vse ženske možnost razvijanja svojih potencialov in prevzemanja odgovornih mest v družini, družbi in državi. Da ostanejo posredovalke življenja in nosilke miru in sožitja. Le na tak način bodo rodovi po njih zmogli smelo gledali v prihodnost. To pa vključuje in zahteva soočenje s preteklostjo. Zato smo danes tukaj! Ker nimamo pravice pozabiti!
Hvala za pozornost ter poklon in iskrena zahvala za pogum vsem nekdanjim taboriščnicam!
Figure 1. Nagovor nadškofa Stanega Zoreta Bogomir Štefanič [Stran 130]