»Tu zdaj ležim, ker hotel sem,da moji bi nekoč bili pokonci.Stoletja so se Nemci iz mojih dedov norčevali,ker ti ne znali ne hoteli znati niso nemško.Otrokom Lahi v usta so pljuvali –ker v šoli med seboj kramljali so slovensko.Na zemlji naši, pri otrocih mojihtega ne več – zdaj prišél je čas!Čas Čedermacev je že mimo,kar je biló vsajeno v tistih urah,poženi kal, zazôri v klas!In pot je od vasi šla do vasiin kjer ni šole, tam je skedenj šola –po letih prvi zlog se oglasiv besedi materini. Čas pokolasrc, misli mimo je! Zdaj začni!Dede nam je ubijal Nemec,očete, matere – Italijan.Mene ubil je lastni brat iz zasede.Kaplje krvi, kot črke abecedeso brizgale čez mojo domačijo.Ni žal mi, če sem padel,Samó da iz cvetja sad rodijo.«
Pesnitvi iz zbirke Korenine večnosti, Buenos Aires 1974; lesoreza Bare Remec iz Črne maše Tineta Debeljaka, Buenos Aires 1949, ponatis Družina 2015.
[Stran 061]
Figure 1.