Figure 1. Sestra Karmela

Antonija Premrov je bila rojena 12. 6. 1912 v Martinjaku pri Cerknici. Že pred drugo svetovno vojno je odšla v samostan Vincentinum v Ljubljani, kjer se je usposobila za bolniško sestro in se obenem tudi glasbeno izšolala. V samostanu je bila vse dotlej, dokler nova oblast samostana spomladi 1947 ni ukinila. Tedaj je bila Antonija Premrov, oziroma sestra Karmela, odpuščena iz službe v Šlajmerjevem domu, kjer je delala v sanatoriju.

Ko je bil samostan razpuščen, so ji starši predlagali, da pride domov. Prišla je revna, niti civilne obleke ni imela. Znala je sicer šivati, vendar samo obleke za samostan. Zato se je v bližnjem Grahovem naučila šivati tudi druge, celo moške obleke.

Sorodniki se danes spominjajo, da so prišli nekega večera leta 1947 iz Cerknice ponjo dr. Pušenjak, dr. Lunaček in dr. Merčun in jo prosili, da bi v Cerknici stregla bolniku, neki starejši gospe. Tam je dobila tudi začasno stanovanje.

Ker takrat v cerkniški fari niso imeli organista, je na prošnjo tedanjega župnika prevzela mesto organistke in vodila kar številen pevski zbor. V zboru so bili večinoma mladi ljudje, in ker je bila nova organistka zelo priljubljena, je zbor lepo uspeval. To je bilo zanjo usodno.

Bila so povojna leta, revolucija se še ni izdivjala, zato se je dogajalo marsikaj. Za božič leta 1948 je na primer doživela zelo neprijetno presenečenje. Nekdo ji je skril partituro in ko je hotela pri maši igrati, je nikjer ni bilo. Še prej, v noči na 1. november 1948, so domači aktivisti metali na hišo kamenje. Hoteli so jih zastrašiti.

V začetku leta 1949 je Antonija živela doma, včasih pa tudi v župnišču. Takrat nekako ji je župnik Horvat mimogrede omenil, da je na Gorenjskem izginila neka ženska. Domači so opazili, da jo je novica prizadela.

Približal se je 14. januar 1949. Pevske vaje so bile ob petkih. Iz Dolenjega jezera so šli tistega večera na vaje v Cerknico trije fantje in dve dekleti. Jože Martinčič se je peljal s kolesom, ostali štirje so šli peš. Takoj ko so prišli do župnišča, so se začudili, da okna sobe, kjer so imeli vaje, niso razsvetljena. Antonija je bila tam vedno prva. Potem je prišel župnik Horvat in jim povedal, naj gredo domov, ker Antonije ni.

Ko so se vračali z vaj, se je Jože Martinčič vedno s kolesom odpeljal naprej. Tisti večer pa mu je eno od deklet reklo, naj gre z njimi, da se bodo pogovarjali. S tem mu je verjetno rešila življenje. Ko so namreč šli mimo cerkniškega pokopališča, so naenkrat zagledali senco, ki je preskočila pot. Pomislili so, da je morda lisica. Kljub temu je nekdo predlagal, da gredo bolj po drugi strani poti. Ko so bili že mimo pokopališča, se je Jože Martinčič obrnil in videl obrise postav štirih ali petih ljudi. Rekel je: »Poglejte, nas so čakali!« Ker se Jože Martinčič tisti večer ni odpeljal naprej, ampak so šli pevci domov skupaj, neznanci svojega dela niso mogli opraviti. Del načrta je tako padel v vodo.

[Stran 012]

Od tistega večera je za Antonijo Premrov izginila vsaka sled. Vse naslednje dni so se ljudje spraševali, kje je. Pojavili sta se dve govorici: ali je pobegnila čez mejo, čemur tisti, ki so jo poznali, niso verjeli, ali pa so jo umorili. Spričo dogodka, ki smo ga opisali zgoraj, in ob dejstvu, da Antonije Premrov naenkrat več ni bilo, obstaja zelo verjetna domneva, da so poleg nje hoteli tisti večer umoriti še enega fanta. To naj bi bil Jože Martinčič, ki so ga čakali pri cerkniškem pokopališču, pa se je po naključju rešil. S tem bi jo hkrati očrnili kot redovnico in vernega človeka. Imeli so premišljen načrt, a ga niso mogli v popolnosti izpeljati.

Figure 2. Cerkniški župnijski pevski zbor. Antonija sedi v prvi vrsti med svojima bratoma. Velika noč 1948

Sorodniki Antonije Premrov so mislili, da je zaprta v Postojni na udbi. Tja so ji tudi nesli obleko, a so jim rekli, da je tam ni, ker da je emigrirala v Trst. Tudi v Cerknici na milici so rekli, da o primeru nič ne vedo.

Antonija je imela sestro Božidaro, ki je bila tudi redovnica. Ko so samostan razpustili, je nastopila službo medicinske sestre na onkološkem inštitutu. Ker je stregla številnim pacientom, je spoznala precej ljudi. Tako so s pomočjo advokatinje dr. Ljube Prener napisali pismo in ga 31. maja 1950 poslali na Titov kabinet v Beograd. Iz Beograda so se takoj obrnili na udbo v Postojno. Od tam so poklicali Antonijino 67 letno mamo Marijo. Hoteli so vedeti, kdo je napisal pismo in

kaj ve o dogodku.

Avgusta 1951 je sosed Ludvik Žnidaršič kosil na svojem travniku sredi Cerkniškega jezera. Bilo je pod Martinjakom, ob strugi Žerovniščnice. Kosil je na roko in s koso zadel v obleko. Med trstičjem je našel ostanke trupla. Ker je slutil, da gre za izginulo Antonijo, je takoj obvestil domače. Ti so šli truplo ogledat in takoj videli, da gre v resnici za Antonijo. Spoznali so jo po verižici, po delih plašča, ki je imel z usnjem obrobljene žepe, po zobovju in še drugem.

Takoj, ko je milica izvedela, da so našli truplo, je domačim odvoz in pokop preprečila. Pozno popoldne naslednji dan pa so prišli z avtomobilom ljudje v belih haljah, ostanke trupla pobrali in jih odpeljali neznano kam. Na udbovskih uradih so odgovarjali različno: da to ni bila Antonija, temveč neki padli partizan, ali pa da gre za ostanke neke ženske z Jesenic, ki se ji je zmešalo in je med blodenjem tam končala. Nekateri pravijo, da so Antonijino truplo pokopali na postojnskem pokopališču, drugi pa, da so jo odvrgli neznano kam.

Kmalu po odvozu posmrtnih ostankov se je na pokojničinem domu v Martinjaku oglasil miličnik, ki je zahteval odtrgani kos plašča in ga odnesel.

Vsi, ki poznamo povojni čas, razumemo, da se več kot štirideset let o tem ni smelo govoriti. Še veliko let po dogodku si domači cerkniški župnik ni upal vzeti denarja za mašo za pokojno. Še v osemdesetih letih so bili takšni časi. Takoj po oblikovanju občinske komisije za ugotavljanje povojnih pobojev v Cerknici so se domači 18. aprila 1991 obrnili nanjo. Ali bosta molk in nemoč še naprej pokrivala ta zločin?

Kdo so bili zarotniki in morilci? Pripovedujejo, da je Antonija tisti večer prišla iz Martinjaka do prvih hiš v Cerknici. Tam so jo pričakali z avtomobilom. Že pokojni Malnarjev France je baje videl, kako so jo potisnili vanj. Govori se, da so jo zelo mučili, da so jo onečastili in jo odvrgli na jezeru. Ko je izginila, je imela pri sebi torbico, ki so jo baje nato videli pri nekom drugem. Kdo je ta umor zasnoval in kdo ga je izvedel, sta dve nalogi, ki stojita pred občinsko komisijo. Tik pred volitvami 1990 je prišel pokojničine domače na dom vprašat neki [Stran 013]nekdanji udbovec, ali se bodo sedaj maščevali.

Kakšen je bil motiv tega umora? Verjetno jih je motilo cvetoče versko življenje v župniji. Izginula Antonija Premrov oziroma sestra Karmela, kakor so ji vsi rekli, je bila namreč povsem nepolitičen človek. Bila pa je sposobna organistka in voditeljica uspešnega cerkvenega pevskega zbora, ki je združeval veliko mladih ljudi.

Zapisano po pripovedi svojcev in znancev.

Leta 1974 je angleški zgodovinar in politik Nicholas Bethell v Londonu objavil obširno knjigo o vračanju kozakov in drugih sovjetskih državljanov, ki so se spomladi 1945 v nemških uniformah predali angleški vojski v dolini Drave v Avstriji. Tedaj je bilo na silo vrnjenih v Sovjetsko zvezo nad dva milijona vojnih ujetnikov. Tam jih je čakala ali smrt ali pa dolgoletno suženjsko delo v Sibiriji. Kako so Angleži to z nasiljem in ukano izpeljali, je vsebina Bethellove zgodbe. Dal ji je naslov Zadnja skrivnost, s čimer je morda hotel reči, da bo zgodba o drugi svetovni vojni šele sedaj, ko je pojasnjeno tudi to dejanje, dokončno povedana. Ker tako veliko dejanje, kot je svetovna vojna, še dolgo, morda nikoli, ne bo povsem pojasnjeno, bi govorjenje o njeni zadnji skrivnosti lahko bilo plod utvare, ko ta izraz ne bi lahko tudi pomenil, da gre za skrivnost, ki je pozno prišla na vrsto in o kateri so dolgo, kakor da bi se domenili, molčali. Morda prav zato, ker je bila tako obtožujoča.

Ko so iz zbirnih taborišč, zlasti iz Teharij in Šentvida, po amnestiji v začetku avgusta začeli izpuščati mladoletne domobrance, so se dogajale nenavadne reči, o katerih se do sedaj v javnosti ni govorilo. Zato imamo, kakor Bethell, tudi mi pravico, da govorimo o zadnji skrivnosti, ne da bi se pri tem vdajali utvari, da je to zadnje nepojasnjeno poglavje, zadnje dejanje velike domobranske žaloigre, ki ga je treba postaviti pred zavest sedanjega časa. Zlasti še, ker bo, kakor bomo videli, skrivnost ostala skrivnost. Ne bomo mogli kaj dosti več, kakor da pokažemo na neke dogodke, ali bolje rečeno, na neko dejstvo, ne da bi ga lahko predstavili v njegovem poteku ali celo razložili v njegovih vzrokih.

Mladoletni domobranci so dočakali amnestijo v okrnjenem številu. Pred tem so namreč že bili odpeljali vse tiste, ki so nosili orožje dlje kot eno leto. Pred tem so že bili obiskali taborišča ljudje iz domačih krajev in izbirali tiste, ki so jih iz bogve kakšnih razlogov imeli v glavi [Stran 009]sami, ali pa so se zanje odločili na katerem od mnogih sestankov v domačem kraju. Po vsem tem jih je ostala komaj polovica, vsega skupaj mogoče nekaj sto. In tu se začenja naša zgodba. Od teh namreč, ki so z izpustnico odhajali iz taborišča, še zdaleč niso prišli domov vsi. Nekaj jih je med potjo izginilo. Koliko jih je natanko bilo, se ne ve. Zdi se, da nihče tega ni raziskoval. Tedanji zgodovinarji so dobro vedeli, da so konec koncev partijski uslužbenci, in so se zato izogibali vsemu, kar gospodarju ne bi utegnilo biti všeč. Pa tudi srca niso imeli za te ljudi. V službi, ki so se ji bili zapisali, jim je normalna fantazija kmalu zamrla, saj se je kmalu videlo, da je ne samo nepotrebna, ampak tudi škodljiva in nevarna. Domača hiša, če je kdo še kaj takega imel, si tudi ni upala postavljati vprašanj. V deželi se je bil že zdavnaj naselil strah. Tako je bilo takrat. Potem pa je življenje šlo naprej: ljudje so pozabljali in ljudje so umirali. In sedaj smo tu: dobro vemo, kje smo. Ljudje se ne zbirajo več na preji ali pri slačenju koruze in ne manejo več skupaj prosa. Sedaj dela Človek vse sam, pomaga mu samo stroj in s strojem, se ve, ni pravega pogovora. Ob večerih mu pamet zadela televizijain to je vse. V takem za spomin in spominjanje ni ne prostora in ne Časa. Nikoli se torej o tej stvari ni dosti vedelo in še od tega, kar se je vedelo, se je veliko pozabilo.

Za fante, ki jih pokriva neznanost, ki smo rekli, da bi ji lahko dali ime Zadnja skrivnost, se za trdno ve le malo. Zunaj vsakega dvoma in potrjeno je le to, da so iz taborišča odšli in da jih domov, pa tudi nikamor drugam, ni bilo. Tudi to, da so bili zelo mladi: stari so bili šele sedemnajst let, mnogi tudi šestnajst. Kaj pa se je zgodilo na poti in kje počivajo, je področje, ki ga pokriva tema, v katero svetijo le posamezne pretrgane pripovedi, od katerih pa je komaj katera, ki bi bila tako trdna, da bi vedela povedati tudi za kraje in ljudi. Zlasti pa ne tako trdna – ali tako pogumna – da bi se odločila, da spregovori na glas.

Da bi vstopili v to neznano področje, smo sklenili, da – ne upamo si reči raziščemo, rajši bomo rekli, da malo osvetlimo primer mladega Matjaža Hrena z Verda pri Vrhniki. Nanj smo bili posebej opozorjeni morda zato, ker je bil iz znane družine. Njegov oče Ignacij Hren je bil ne samo vpliven gospodarski človek, ampak tudi dolgoletni vrhniški župan. Poleg tega je bila Hrenova družina ena tistih ne tako redkih slovenskih krščanskih družin, v katerih se je zavest o vrednosti krščanske kulture tako zelo naselila, da so, potem ko je prišel vihar in so se pojavili besi, v času, ki ni bil lahek in ne brez tragike, našle v sebi moč, da so se postavile v njeno obrambo. In iz tega je sledilo, kar je sledilo: štirje Matjaževi strici po očetovi strani so izgubili življenje zaradi te vpletenosti. In Matjaževa družina – poleg brata je imel še pet sester – je maja petinštiridesetega odšla na Koroško. V Času torej, ko je bil Matjaž v šentviškem taborišču, v nekem smislu že ni imel več doma. Sam tega sicer ni vedel, omenjamo pa to zato, ker tisti, ki so bili tedaj z njim, vedo povedati, da se je mnogo ukvarjal z domom, da ga je skrbelo za dom, na poseben način, tako da se je to opazilo. Mogoče nam ta okoliščina pomaga, da si laže predstavljamo, s kakšnim srcem se je vračal domov.

Že prvi stiki s svetom, ki bi o Matjažu vedel kaj povedati, so nam odkrili, da sta bila v Šentvidu še dva druga mladoletna domobranca z Verda. Za oba velja, da sta bila izpuščena in da ju ni bilo domov. Tako smo sedaj imeli tri imena: Stanko Ferfolja, Matjaž Hren in Štefan Japelj: Kaj je bilo mogoče o njih ugotoviti? Med poizvedovanjem smo našli pet domačinov, ki so bili tisto poletje v Šentvidu in ki so ohranili kak spomin na našo trojico. Štirje od teh so bili tudi sami mladoletniki, eden pa je bil sicer malo starejši, a so ga izpustili, ker je bil samo pri vaški straži.

Če primerjamo njihove spomine med seboj in jih skušamo urediti v logičen vzorec, bi nastala tale slika. Kakor se spominja eden od njih, so kmalu potem, ko so domobrance prignali iz Kranja v Šentvid, se pravi, v prvi polovici junija, Matjaža poklicali. Od tedaj naprej ga v sobi nihče ni več videl, kar pa ne pomeni, da so ga odpeljali iz Šentvida, saj je bilo tam mnogo sob, pa tudi zapori so bili različnih kategorij z različnimi režimi. Tudi je v njegovem spominu samo Hren, za Ferfolja in Japlja pa se ne spominja, [Stran 010]da bi ju videl. Drugi pripovedovalec tudi hrani en sam spomin, ki pa za razliko od prvega sega v konec šentviškega časa, na konec julija ali na začetek avgusta, morda celo v čas po amnestiji. Nekega dne so njegovo skupino postavili v zbor pred sobo ali pred sobami na hodniku. Tedaj je na hodniku na drugi strani stavbe zagledal vse tri: Ferfolja, Hrena in Japlja. Videl jih je samo enkrat, drugi dan so tudi tam imeli zbor, a fantov ni bilo več.

Tretji pripovedovalec – to je tisti, ki je bil samo pri vaški straži – je prišel v Šentvid iz prisilne delavnice, in sicer malo pozno, šele 4. avgusta. Naslednji dan mu je, kakor sam pravi, sodil zbor šestih oficirjev; dobil je zaporno kazen štirih let, a so ga že čez nekaj dni zaradi amnestije izpustili. Njegov spomin iz teh dni je obdržal dve stvari: prvič je povsem gotov, da je enega tistih treh ali štirih dni, ki jih je preživel v Šentvidu, na dvorišču videl Matjaža Hrena; drugič pa se glede dneva svojega odhoda iz Šentvida spominja, da so istega dne spuščali tudi mlade domobrance, med katerimi je spet videl Matjaža Hrena, o čemer ni prav nič v dvomu, verjetno pa tudi Ferfolja in Japlja. Da so iz Šentvida odšli, ve zato, ker so jih spustili pred njim.

Četrto pripovedovanje je posebej zanimivo, ker prihaja od Matjaževega bratranca in ga imamo zato upravičeno za posebej zanesljivo. Ta je bil v Šentvidu ves čas, a z izginulimi mladoletnimi domobranci ni bil skupaj. Dobro pa se spominja odhoda. Takrat so zbrali na dvorišču večjo skupino in jih začeli klicati po imenu. Tako so, še pred njim, poklicali Hrena, Ferfoljo in Japlja in jim dali odpustnice in jih odpustili. Domov so verjetno odšli preko Dobrove, ker je eden od njih tam imel sorodstvo. Njega samega so spustili šele popoldne. Šel je preko Dobrove, Horjula in Ligojne in srečno prišel domov.

Tudi peti pripovedovalec je Matjažev bratranec, po mamini strani. Tega niso spustili s to skupino, ampak šele čez dva meseca, čeprav je bil tudi mladoleten in praktično sploh ni bil domobranec. Na Koroško je šel zato, ker so vzeli njihove konje, ki jih ni hotel pustiti same. Šele med potjo so mu dali vojaški jopič in puško. Kar je za nas važno, pa je to, da se dobro spominja, da je z okna nad glavnim vhodom videl odhajati Hrena in Ferfoljo.

To so spomini. Za nas je važno predvsem to, da se ne izključujejo. Res je to, da je od tistih časov preteklo pol stoletja, a ne smemo pozabiti, da so se spomini nanje v zavest teh fantov globoko zarezali in da so jih, če ne pred drugimi, v sebi pogosto obnavljali. Še enkrat, kar je zunaj dvoma, je to, da so ti fantje iz Šentvida odšli, domov pa jih ni bilo. In tudi nikamor drugam. Kaj se je z njimi zgodilo in kje so?

To pa ni več področje spominov, pač pa stvar tistih informacij, ki se ponavadi začenjajo: Ljudje pravijo … In res ljudje govorijo vse mogoče in v tem govorjenju padajo tudi imena krajev in ljudi. Mi jih ne bomo ponavljali, ker za nas ljudje niso tako važni in tudi kraji niso tako važni, čeprav bi svoje ljudi radi pokopali, kakor smo navajeni že več kot tisoč let. Važno pa je nekaj drugega, za našo prihodnost je brezpogojno važno nekaj drugega: da se ne pozabi, kaj je komunizem in kako so mu ljudje služili in se mu vdajali. Če tako pravijo, jim moramo verjeti: mnogi so le mislili, da bodo rešili svet, povzročili pa so razdejanje in smrt in v ljudeh se je naselila taka nemoč, da se še danes bojimo zanje. Važno je tudi to, da se ne pozabi slava tistih, ki so v težkem in razdvojenem času našli v sebi moč, da so rekli: Ne.

Kadar bo nasproti vas sedel sedemnajstleten ali šestnajstleten fant, si dobro oglejte njegov obraz in njegove poteze. Take obraze in take poteze so imeli tudi Stanko Ferfolja, Matjaž Hren in Štefan Japelj. Najsi bodo njihove kosti pod brezo, pod bukvijo ali pod hrastom; naj bodo ob potoku ali na travniku, v grapi ali na visokem slemenu; naj bodo pod cesto ali kolovozom ali v globini barjanskega blata: naj v miru počivajo. A recimo še to: naj v miru počivajo tudi tisti, ki so imeli kaj opraviti z njihovo smrtjo.

Popotnik, ki hiti z avtom skozi Dobrovo proti Horjulu ali Polhovemu Gradcu, komaj opazi, da se pod gozdnatim Dobrovskim hribom nad znano dobrovsko cerkvijo širi precej prostrano polje. Pred drugo svetovno vojno so bile tu še same njive in travniki, danes pa je na tem prostoru velika nova šola in celo naselje stanovanjskih hiš.

Na tem polju tik pod gozdom se skriva kmečka domačija, ki ji domače pravijo pri Šimcu, pišejo pa se Birtič. Na kmetiji sedaj gospodari Janez Birtič, ki je kljub moderni dobi ostal zavezan domači zemlji in tako nadaljuje kmečko tradicijo Šimcove družine.

V začetku julija 1942 so partizani na [Stran 006]Dobrovi in v okolici izvajali mobilizacijo in se tudi spopadli z italijansko posadko. Tedaj so se pojavili tudi na Šimcovi domačiji. Italijani, ki so iz dobrovskega župnišča imeli neposreden pregled proti Šimcovim, so začeli domačijo najprej obstreljevati od daleč, ko pa so dobili pomoč iz Ljubljane, so s tankom prišli do Šimca. Partizani so se že prej umaknili v gozd. Italijani so vse preiskali in ko niso ničesar našli, so očeta Matijo odpeljali s seboj, pred odhodom pa še zažgali kozolec, češ da se v njem zbirajo partizani. Očeta so imeli nekaj časa zaprtega in ga zasliševali, potem pa so ga le spustili domov. Zaradi številne družine in velike kmetije ga tudi pozneje nihče ni silil niti k vaški straži niti k domobrancem. Tako so Šimcovi z nekaj materialne škode vsi preživeli vojno in revolucijo.

Nihče ne bi pričakoval, da bo Šimcove še leta 1947, ko so zmagovalci že izvršili skoraj vse obračune nad premaganci, zadela tako huda nesreča. Pa saj Šimcovi pravzaprav niso bili med premaganci, razen če je bilo toliko narobe to, da so bili verni, kar v tistem času res ni bilo družbeno priznano. Veliki šmaren je bil na Dobrovi že od nekdaj velik praznik, saj v njihovi cerkvi domuje Marija Vnebovzeta, h kateri so vedno radi prihajali romarji s polhograjskih hribov, pa tudi iz bližnje in daljne ljubljanske okolice. Na podeželju je tedaj še bila navada, da so fantje za velike praznike pritrkavali že ob prvem svitu. To je bila slovesna budnica, ki je naznanjala »sveto jutro« in prazničen dan. Med dobrovskimi pritrkovalci sta vedno bila tudi Šimcova fanta: Matija, star 17 let, in Franci, star 15 let. Matija je bil poleg tega tudi navdušen cerkveni pevec.

Figure 1. Pot od doma proti cerkvi

Tudi za tisto jutro, 15. avgusta 1947, so bili fantje zmenjeni, da bodo pritrkavali. Šimcova Matija in Franci sta se ob prvem svitu odpravila od doma po poti proti cesti in cerkvi. Ko sta se približala cesti, je nenadoma zadonel klic »stoj« in istočasno so že odjeknili streli. Mlajši [Stran 007]Franci je bil zadet v čelo in je takoj obležal mrtev, starejši Matija pa je bil ranjen v trebuh in se je v strašnih bolečinah še vlekel po tleh. Baje so ljudje iz bližnjih hiš slišali in delno tudi videli, kaj se je zgodilo. Baje je vojak Matijo nato še prebodel z bajonetom. Nato so ju zvlekli od ceste v bližnje grmovje, saj so vedeli, da bodo ljudje kmalu začeli prihajati k prvi maši.

Figure 2. Kapelica Srca Marijinega s spominskim znamenjem

Kdo so bili morilci teh dveh mladeničev? Govorilo se je, da je tisto noč prišel na Dobrovo posebej oddelek vojakov, da bi zavarovali cesto, ker naj bi se tod peljala neka visoka osebnost. Eden od teh vojakov je ustrelil Šimcova fanta. Čakal je prav na tistem mestu, kjer sta imela priti mimo, saj se je vedelo, da bosta to jutro šla pritrkavat. Pravijo, da sta se fanta gotovo ustavila na prvi poziv, saj ju je oče, ki je bil vojak že v prvi svetovni vojni, še posebej učil: »Če slišiš klic stoj, se takoj ustavi in dvigni roke.« Vprašanje je, če sta sploh imela čas dvigniti roke.

Zakaj ta umor? Fanta se gotovo nista mogla nikomur zameriti. Šimcov oče je bil ponosen kmet. Včasih je zavil tudi v vaško gostilno in tam glasno povedal kako kritično besedo na račun nekaterih sovaščanov, ki so v tistem času naenkrat postali mogočni in vplivni. Baje mu je ob taki priliki nekdo zagrozil: »Pripravili ti bomo nekaj takega, da boš čutil do konca življenja.« To jutro se je ta grožnja uresničila.

Ostali pritrkovalci so slišali strele in nemir na cesti, zato sploh niso šli od doma. Domači so bili vznemirjeni zaradi strelov, še bolj pa jih je zaskrbelo, ko se pritrkavanje ni oglasilo in ko se fanta nista vrnila domov. Mati je kljub temu šla k prvi maši, ki je bila ob šestih. Šla je po isti poti kot prej sinova, toda ničesar ni opazila. Nad Dobrovo je tisto jutro ležalo nekaj težkega in svinčenega. Mati je čutila čudne poglede ljudi, saj so tedaj mnogi že vedeli, kaj se je zgodilo, toda nihče ji ni ničesar rekel. Kmalu za materjo se je odpravil na vas tudi oče, da bi poiskal sinova. Mislil je, da so jih morda priprli. Ko je prišel do ceste, kjer je prav blizu bila tudi hiša krajevnega ljudskega odbora, je takoj zvedel, da fantov ne bo več videl živih.

Trupli umorjenih fantov so nato odpeljali v Ljubljano na obdukcijo. Šele drugi dan so jih domači dobili domov v pocinkanih krstah. Seveda so morali krste in vse druge stroške plačati sami. Pogreba v nedeljo, 17. avgusta, se je udeležilo izredno veliko ljudi, saj je kruta smrt dveh bratov prizadela celo okolico. Še posebno pa so bili prizadeti domači, kajti bili so zelo navezani drug na drugega in fanta sta tudi že veliko pomagala pri delu na kmetiji. Starejši Matija je želel iti študirat, toda takratne vojne in povojne razmere so to preprečile. Dobrovski župnik profesor Anton Moder je bratoma spregovoril ob odprtem grobu. Naj navedemo nekaj misli iz njegovega govora: »…Ko sem lansko leto prišel na Dobrovo, sem se seznanil z njima. Tu gori v zvoniku sta se vadila pritrkavati. Takoj sta se mi priljubila s svojim prijaznim in skromnim obnašanjem. Na veliki šmaren se je raznesla novica o njuni smrti. Govoril sem o njiju s tem in onim in vsakdo mi je rekel: Dobra fanta sta bila, da Dobrova nima takih! Bratovsko sta se [Stran 008]med seboj ljubila … Zdaj bosta pa skupaj počivala tukaj v senci zvonika … Posebno veselje jima je bilo pritrkavanje. Za to sta žrtvovala vse: prosti čas, počitek, spanje. Nikdar nista bila toliko utrujena, da bi pritrkavati ne zmogla … Na veliki šmaren sta na vse zgodaj veselih src hitela, da se povzpneta v ta visoki zvonik. Tedaj ju je Marija prestregla in ju peljala še više, prav pred prestol svojega Sina … Počivajta v miru in prosita za nas.«

Če vas pot kdaj zanese do dobrovske šole, se potrudite in stopite do lične Marijine kapelice, ki stoji na robu gozda, blizu Šimcove domačije. Spredaj v vogalu kapelice je vzidan kamen, na katerem sta vklesani imeni obeh bratov, datum njunega rojstva in datum njune smrti. Ta nasilna smrt se je zgodila dve leti po koncu vojne, ko naj bi vendar že utihnilo orožje, in je bila še toliko bolj strašna, ker je bila to smrt mladeničev, ki sta komaj začela živeti. Če le malo premislimo, se nam ob tem vriva kopica vprašanj: Zakaj so vojaki, ki naj bi zavarovali cesto, bili samo na Dobrovi, ne pa tudi drugod ob cesti? Zakaj niti civilna niti vojaška oblast ni uvedla o tem dogodku nobene preiskave; če pa je preiskava morda le bila, zakaj rezultati preiskave nikoli niso bili objavljeni? Zakaj domači niso nič zvedeli o rezultatih obdukcije? Šimcov oče je bil odločen mož, toda glede smrti svojih sinov se ni upal postavljati nobenih vprašanj. Iz župnikovega nagrobnega govora je razvidno, da se je zavestno izognil, da bi kakorkoli omenil, kako sta fanta umrla. Omejil se je na versko interpretacijo, da ju je Marija prestregla in odpeljala naravnost v nebesa k svojemu Sinu. Vaščani in tudi domači o tem leta in leta skoraj niso govorili. Saj, če se ni govorilo o Teharjih, o Kočevskem Rogu, o Brezarjevem breznu, zakaj bi se govorilo o skromnem dogodku na Dobrovi. Še danes marsikdo o tem nerad govori, a kapelica na robu gozda nemo priča o tistem tragičnem avgustovskem jutru 1947. leta.

Tine Velikonja

Kriva je bila koruzna pogača, ki se zlepa ni hotela speči in na katero so čakali podgorski skrivači. S popotnico bi odšli na triurno pot v Velike Lašče, da bi se javili na vojaškem uradu. Če bi pohiteli in jo ubrali tja naravnost čez Malo goro, bi se rešili in ne bi bilo naše zgodbe.

V petek, 15. junija 1945. leta, dober mesec po koncu vojne, se je v vasi Podgora v Dobrepolju že na vse zgodaj prikazala knojevska enota z razglasom, da se morajo še istega dne vsi fantje in možje priglasiti v vojsko in da vedo za skrivače. Res so se nekateri skrivali po senikih, kozolcih, podstrešjih in jamah v gozdu že od razpada Italije, večina manj časa. Zdaj so se odločili, da ubogajo in se javijo, kot je bilo naročeno.

Figure 1. Dvorišče pri Primčkovih: gospodarsko poslopje, ob katerem je klet za ozimnico

Ura je bila 11 dopoldne, pogača skoraj pečena. Pretegovali so si ude, pripravljali torbe in mežikali v bleščavi. Niso vedeli, da je enota, ki jih je zjutraj obiskala, del večje knojevske vojske, v katero se je prelevila Cankarjeva brigada. Pljusnila je iz Suhe krajine v dobrepoljsko dolino, da bi očistila teren. Niso vedeli za tri može iz Klečeta pri Žužemberku, ki so dva dni prej obležali ustreljeni v Podgorskih talih, 2 km od njih, niti da so že zjutraj odpeljali tri moške iz vasi. Še celo pa se jim ni sanjalo, da se je do njih že pretihotapila z Vidma čez podpeški hrib skozi grmovje četa lovcev na ljudi [Stran 004]in da so obkoljeni. Na lepem so se znašli sredi vojakov. Smrekarjev fant si je naložil grablje na ramo in se odzibal skozi obroč na travnik pred vasjo in se rešil.

Ostalih osem je moralo na Videm: 16 let stara Tone in Stane Škantelj, Janez Marolt, 17 let, Franc Hegler, 18 let, brata Anton, 37 let, Janez Škoda, 26 let, Franc Mavsar, 19 let, in Peter Pavlič, 33 let. Med potjo so jih silili, da so prepevali koračnice. Na cilju, na drugem koncu Vidma, so morali zlesti v temačno klet za ozimnico pri Primčkovih. Vanjo se je prišlo po stopnicah z dvorišča in se je zapirala z leseno loputo. V njej sta že sedela dva zjutraj odpeljana Podgorca, Viktor Šuštar, star 35 let in oče dveh otrok, in Alojz Babič, star 35 let in oče šestih otrok.

Pozno popoldne so jih vodili na zaslišanje v štab bataljona, ki se je namestil pri Sekundarju v središču naselja. Komandant je kričal, zasliševal vsakega posebej, pela je palica in jemali so čevlje. Mlajši so na dvorišče prijokali. Šuštarju so sezuli škornje, ki si jih je naredil sam, in dali v zameno nekaj, česar ni mogel obuti. Ko je žena Mimi izvedela, da so ga videli bosega, se ji je zbudila mračna slutnja, da ne gre za prisilno mobilizacijo: »Vse bodo pobili, vse bodo pobili!« Dvignila je alarm. Svojci zajetih so mrzlično iskali rešitev. Zatekli so se k bivšim terencem in »zastopnikom ljudstva«, a naleteli na prezir in nezaupanje. Kukovka, sovaščanka, je vpila: »Vsi imajo do komolca krvave roke!«, Krajček z Vidma pa, »da gre raje bos čez Ruglovec, kot da bi imel opravka s to vojsko«.

Figure 2. Vhod v zimsko klet

Podgorci so noč prebedeli sede ali čepe, za ležanje ni bilo prostora. Lovili so zrak, ki je skopo pronical skozi loputo. Naslednje jutro, v soboto 16. junija, so smeli iz kleti na dvorišče, kjer so posedli pod hruško. Opazovali so četo pri vojaških vajah, pri korakanju na zajtrk in kosilo in ob povratku. V zgodnjem popoldnevu so starejši opazili, da se po sosednjih vrtvovih zbirajo vojaki z lopatami in namignili mlajšim, da to nekaj pomeni. Sum se je povečal, ko se je skupina izgubila med hišami. Podgorci so še naprej sedeli pod hruško, zrak je drhtel od vročine, partizanski stražar je odsotno stal zraven in gledal v prazno.

Mir je ob štirih popoldne zmotil obisk žena najstarejših, Suštarja in Babiča. Sestali so se v Primčkovi hiši, kjer je bil četni štab. Šuštar je pobešal oči, odgovarjal samo z ja in ne, v obraz je bil nekam zabuhel in podplut. Nepazljivost stražarja ob tem obisku je izkoristil Anton Skoda, planil pokonci in se zapodil po dolini proti hribom. Vaščani na polju so izpod oči spremljali razburljivi tek za življenje in streljanje v živo tarčo. Ko je fant izginil v temini Male gore, so se oddahnili. Zdaj so se vojaki znesli nad ostalimi, jih takoj zaprli v klet in strogo zastražili. Marolt govori o »mrtvi straži«: stalna kontrola, povelja in parole, obhodi, preverjanje varnosti. Podgorci so se najprej jezili na Škodka, da je kriv za njihovo nesrečo. Počasi so se umirili, spomnili groženj v štabu in vojakov z lopatami. Šuštar je na lepem rekel: »Še danes bomo ležali vsi pod gabri!«

V prvem mraku se je začelo. Marolt pripoveduje, da so vsi začutili, da se bliža konec, saj so »delali s tako silo«. Loputa se je sunkovito odprla, ujetniki so zagledali na vrhu stopnic obroč partizanov. Prvega so poklicali Janeza Škoda, brata[Stran 005]pobeglega Antona. Kakor hitro je prišel na vrh stopnic, so ga trije zagrabili in odvlekli. Poklicali so še dva. Loputa se je zaprla, po njej je ropotalo, ker so nanjo nalagali »drvine«: plug, brano in drugo, kar ima težo. Čez četrt ure se je ponovilo, spet so vzeli tri in nato še dva. Ostal je samo Marolt, ki so ga naslednjega dne

izpustili. Rešilo ga je, da mu je brat padel v partizanih.

Figure 3. Pogled od Primčkovih proti Mali gori

Vaščani so se zaprli v hiše, zagrnili okna, tako da niso videli sprevoda skozi Videm. Vse kaže, da so žrtve zvezali skupaj in gnali peš po cesti skozi naselje dober kilometer daleč do Male vasi. Tam so domačini slišali korake v temi. Sprevod je zavil s ceste na Gorico, nizek gozdni jezik sredi doline. Kmalu so se slišali posamezni streli, enkrat puška, drugič pištola. Tako se je vsaj zdelo Štancarjevi Anki iz najbližje hiše, ki je bila takrat s sosedo zunaj pri vodnjaku.

V nedeljo, 17. junija, je šla navsezgodaj še z dvema na ogled. Odkrili so okrvavljen prostor na jasi pred bližnjo vrtačo, kjer so si med vojno pripravili zaklonišče pred italijanskimi topovi, ki so tolkli po dolini iz Velikih Lašč. Zagledali so drobce kosti in možganovine in se po krvavi sledi znašli na dnu vrtače. Zaklonišče se je spremenilo v polzasuto jamo. Nenadoma so zaslišali glasove. Skoraj bi jih presenetili vojaki, ki so p2•išli pospravit za seboj. Zadnji hip so se jim skrili.

Po prvi maši so se Podgorke vračale od cerkve mimo Sekundarjeve hiše. Na pragu je stal komandant, ves črn in zlikan. Obsule so ga z vprašanji. »Čez en teden boste izvedele vse.« Dopustil je, da so oddale obleko, hrano in cigarete, da bodo poslali za njimi.

Šele naslednji dan je zaslišala Šuštarjeva na poti k maši polglasno govorjenje sosed: »Uboga reva, uboga reva!« Med mašo in po njej je izvedela več, se napotila na Gorico in začela z rokami odmetavati zemljo. Izkopala je možev klobuk. Kopala bi še naprej, če bi ji kdo pomagal. Svojci ostalih, ki so bili z njo, so se zbali in jo pustili samo.

Pri tem je ostalo, še danes so tam.

Komandant bataljona, ki je poveljeval enoti, svojo resnico skriva. Zakaj so pospravili vse, kar jim je padlo v roke«, kot je povedal eden od vojakov njegove enote; kdo je dajal podatke o domačinih? Na pismo nam ni odgovoril.

Nekateri dogodki so tako veliki in v takem nesorazmerju z drugimi, da jih zavest časa, v katerem so se zgodili, prav zaradi njihove izjemnosti in neznanskosti v celoti ne dojame. Da se ljudje ob tem, kar se je zgodilo, ustavijo in kot zadeti obstanejo, mora biti prej mnogo majhnih in nedokončanih razmišljanj, veliko odrivanih misli se mora izgubiti v preteklost, prenekatero vprašanje mora ostati brez odgovora. Za vse to je potreben čas. Potem pa velika resnica pride vedno iznenada. Ko je nihče ne pričakuje, ko se je že mislilo, da je pozabljena, se nenadoma pojavi, velika in zahtevna. Ne prikaže se samo enemu ali nekaterim, ampak jo naenkrat vidijo vsi. Z drugo besedo, postane stvar celotne kulture.

Tako je in bo s slovenskim holokavstom. Sedaj zanj vemo, a vemo abstraktno, tako kot ve mlad človek, da bo umrl. A nekega najbolj navadnega dne se sredi nekega najbolj navadnega opravila ustavi in ve nekaj čisto drugega: da bo umrl on sam, da bo to njegova smrt. Tako tudi za holokavst vemo in ne vemo. Nekaterim majhna ljubezen brani, da bi ga doumeli, drugi ga cinično izničujejo, ker ga sovražijo in se ga bojijo. A nekoč bomo vsi premagani od njegove tragiške svetlobe.

A sedaj je čas konkretnih in potrebnih razmišljanj. Eno od teh se nanaša na dejstvo, da po moriji junija petinštiridesetega, nasilnih smrti ni bilo konec. Da bi to dejstvo priklicali v zavest javnosti, objavljamo nekaj zgodb, ki govorijo o nepojasnjenih ubojih, ki so se dogajali po deželi v tistih mesecih in letih. Kakor so se nam, se bodo tudi bralcem postavljala vprašanja: Ali so bila ta dejanja spodbujana iz središča? In če ne, ali so bila delo aparata, ki ga ni bilo mogoče [Stran 003]ustaviti? Ali jih moramo imeti za dokaz tega, kako zelo sta morala biti sovraštvo in smrt v tkivu celotnega gibanja, da sta delovala samodejno še naprej v perifernih delih organizma? To so vprašanja, ki zadevajo določeno ideologijo. So pa še druga in pomembnejša.

Vprašuje se, proti komu so ta dejanja bila uperjena. Med žrtvami so bili namreč tudi ljudje, ki nikoli niso nosili orožja. Ali pa ljudje, ki so bili amnestirani, kar je isto, kot da ga nikoli ne bi nosili. In zakaj so jih potem ubijali? Ali so imeli kaj skupnega? Mnogo skupnega so imeli, predvsem pa niso dajali upanja, da se bodo dali odtrgati od slovenske tradicionalne kulture. Preprosto, bili so verni slovenski ljudje. Ali smemo domnevati, da imamo tu še eno dejstvo, ki kaže na temeljni namen celotnega projekta? Morda tam notri, v tistem namenu, res ni bilo sovraštva do vere kot vere, ampak ga je nosilo sovraštvo do vere kot središčnega nosilca narodovega občestva, ki bi s svojo drugačnostjo motil izvedbo totalitarnega načrta. Ali nismo tu že v območju, ki ga določa definicija genocida?

Ko danes premišljujemo o teh rečeh, je ena misel najčešče pred nami: kako kruto je vse to bilo in kako – prazno. Hude reči so ti ljudje počeli, a so s tem, kot pravi Adam Michnik, stopali le na pot, ki pelje v nič. Če se malo ob tem ustavimo, nas prevzame: Kako velika je človekova zmotljivost! A za tem, kako se je vse obrnilo, sta tudi vera in upanje. Nadežda Mandelštamova jo je v svojem Testamentu takole izrazila: Nikoli ne pozabite, da je umorjeni človek močnejši od njegovega morilca in da moč navadnega človeka presega moč tistega, ki ga hoče pokoriti.

Dejanje genocida se nanaša tako na psihično kot fizično uničevanje določene skupine ljudi. Izvaja ga nasprotna skupina, ki jo morejo predstavljati in voditi tudi uradni predstavniki določene države ali privatne osebe (prim. Konv., čl. 4). Na ta način ti ljudje javno ali tiho podpirajo akcije te vrste. Zato je iskanje odgovornih navadno zelo naporno in oteženo.

Konvencija OZN si ne prizadeva le za preprečevanje genocida, ko se ta že izvaja, pač pa predvideva tudi preventivne ukrepe, ki naj preprečijo, da bi do genocidnih pojavov sploh moglo priti. V praksi je večkrat težko ločevati med pripravljanjem, vzpodbujanjem in sodelovanjem pri genocidu, kar je kaznivo (prim. Konv., tč. 3), in dejanji, ki v daljni prihodnosti lahko omogočijo organizacijo, in izvajanjem genocida. Sem spadajo npr. različne propagandne akcije, s katerimi določena država svoje državljane ščuva zoper drugo državo ali zoper posamezno skupino ijudi. Različni primeri, ki so se realizirali po tem, ko je Konvencija stopila v veljavo, kažejo na nezadostnost mednarodnopravne ureditve na področju kazenskega prava.

Nezadostna zakonodaja

Na prvi pogled se zdi, da je Konvencija OZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida rešila vsa vprašanja v tej zvezi. Poudarja, da morajo biti vse osebe, ki so kakorkoli udeležene pri zločinu genocida, kaznovane. Prav tako je poudarjena odgovornost posameznih držav oziroma njihovih vlad. Kaznovani morajo biti seveda tudi izvrševalci genocidnih dejanj, čeprav to delajo po naročilu drugih. Genocid se more pojaviti tako v vojnem kot tudi v mirnem času. V obeh primerih so ga države podpisnice Konvencije dolžne preprečevati, preganjati in kaznovati (prim. Konv., čl. 1).

Na žalost pa genocid kljub dokaj jasnim izhodiščem večkrat ostane nekaznovan. Vzrokov za to je več. Eden izmed temeljnih je v dejstvu, da še sedaj ni bilo vzpostavljeno mednarodno sodišče za preganjanje tega zločina. S tem ni bil realiziran 7. člen Konvencije. Obstaja torej le možnost, da so osebe, ki jih bremeni zločin

genocida, privedene pred sodišče države, na tleh katere je bil izvršen. Ker pa v ozadju akcij, ki privedejo do genocida, navadno stoji določena država oziroma njena vlada, je ta oblika represije vprašljiva.

Konvencija tudi zahteva, da države podpisnice tej primerno prilagodijo svoje ustave in kazenski zakonik, kar se v mnogih primerih ni zgodilo. V konkretnih okoliščinah je torej izvajanje Konvencije zelo oteženo ali celo onemogočeno. Tako se zdi, da genocid, ki je proglašen za največji zločin zoper človeštvo, še dolgo ne bo premagan, saj je za to pri mnogih državah in njihovih vladah premalo resničnih prizadevanj v to smer, še posebej v tistih delih sveta, kjer smo v vsakdanjem življenju z zločinom genocida še vedno soočeni. Beseda »genocid«, ki jo je prvi uporabljal

poljski profesor R. Lempkin, hoče izraziti zločin umora, ki se ne zgodi v relaciji do posameznika, pač pa v relaciji do človeštva ali posamezne skupine ijudi. Pojavi zatiranja in iztrebljanja posameznih skupin ali celo narodov so toliko stari kot človeštvo. Kljub stalni prisotnosti podobnih pojavov so na ta problem mednarodnopravno reagirali šele ob posledicah, ki jih je prinesla druga svetovna vojna. Nacistična država je hotela uničiti Zide, Rome in druge skupine ijudi, ki jih je proglasila za inferiorne. Na ta način je hotela vzpostaviti tretji Reich, katerega člani bi smeli biti le pripadniki t. i. čiste, arijske rase. Ob grozotnih posledicah takega početja je mednarodna skupnost spoznala, da ljudje, ki so pod oblastjo določene države, tej ne morejo biti prepuščeni na milost in nemilost.

Sodišče v Niirnbergu je obravnavalo vojne zločine, zločine zoper mir in zoper človeštvo. Na ta način je veliko prispevalo k razvoju mednarodnega kazenskega prava. Na podlagi takšnega razvoja mednarodnega prava se smatra, da je genocid, čeprav ne edini, največji zločin zoper človeštvo. Kot pojav je mednarodnopravno opredeljen v Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida z dne 9. 12. 1948 in je stopila v veljavo dne 21. 1. 1951. Takratna Jugoslavija je Konvencijo podpisala dne 11.[Stran 002]12. 1948, ratificirala pa 29. 8. 1950. Genocid je bil v kazenskem pravu takratne Jugoslavije vključen med nezastarljiva kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo.

V omenjeni Konvenciji OZN je genocid opredeljen kot zločin po mednarodnem pravu, ki pomeni vsa nasilna dejanja, vključno z ubijanjem, z namenom popolnega ali delnega uničenja kakšne narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine. Takšni cilji morejo biti doseženi s pobojem članov skupine, s povzročitvijo resnih telesnih ali psihičnih poškodb članov skupine, s premišljeno povzročitvijo takšnih življenjskih razmer, ki bi povzročile fizično ali psihično destrukcijo cele skupine ali njenega dela, s preprečevanjem rojstev v določeni skupini in z odtujitvijo že rojenih otrok in njihovo selitvijo iz skupine na drug kraj (prim. Konv., 61. 2).

Kljub omenjenim prizadevanjem v mednarodni skupnosti pa sam pojem genocida še ni zadostno opredeljen, kar je razvidno iz različnih sporov v konkretnih primerih.

Zločin zoper človeštvo

Kot je razvidno iz definicije, ki jo je oblikovla Konvencija OZN, genocid pomeni uničenje posameznih narodnostnih, etničnih, rasnih ali verskih skupin ljudi. Nekateri menijo, da so izključene politične, ekonomske in kulturne skupine, ki jih Konvencija posebej ne omenja (prim. čl. 2). Vsekakor je zaskrbljujoče, da politični, ekonomski in kulturni genocid ni taksativno naštet, ker je premalo drugih mednarodnopravnih mehanizmov, ki bi zaščitili drugače misleče pred različnimi državnimi režimi in njihovo represijo. Delno je to vrzel zapolnila Evropska konvencija o človekovih pravicah z dne 4. 11. 1950, ki pa je bolj ali manj omejena le na evropski prostor in zato v svetovnem prostoru brez zadostnega učinka.