Na tem svetem kraju smo se zbrali, da bi počastili spomin na skoraj v celoti pomorjeno slovensko domobransko vojsko, katere večji del leži v breznu poleg nas. Spominjamo se tudi vseh drugih, katerih smrt je povezana z državljansko vojno in komunistično revolucijo in nimajo groba. Vendar ima le pomor domobrancev mitične razsežnosti, saj so v njem vse prvine mogočne groze, tu je množičnost, izjemna krutost, tu so mladi ludje, brat brata, tu je zaukazani molk 45 let.
Kdo so ti možje in fantje, ki počivajo v tem breznu, in kakšno je njihovo sporočilo?
Slovenski katoličani, vključeni v Slovensko ljudsko stranko, so že leta 1918 spregledali, kam so prišli, in da to ni tista Jugoslavija, v katero so hoteli. Odtod njihov avtonomizem, ki naj bi jih vodil v suvereno Slovenijo. Slovenci smo bili na najboljši poti, da postanemo v nekaj desetletjih suverena demokratična država v zvezi z drugimi državami na ozemlju sedanje Jugoslavije, z uspešnim gospodarstvom kot drugod po Evropi.
Vse to je okupacija postavila na glavo, ne pa želje naroda po svobodi in samostojnosti. Ljudje, ki tu ležijo, se niso borili samo proti temu, da bi Slovenci po končani vojni v komunizmu zgubili politično kulturno in duhovno svobodo, ampak tudi zato, da bi Slovenci kot narod zaživeli samostojno življenje. V resnici, ko stvari do kraja premislimo, smemo ali celo moramo reči, da so domobranci kljub drugačnemu videzu prva slovenska vojska, ker se je borila za zgodovinske interese slovenskega naroda. Borila se je za socialdemokratsko, za liberalno, krščanskodemokratsko Slovenijo. Hotela je, da Slovenci ostanemo v svobodni Evropi.
Danes dobivamo Slovenci svojo državo, pred našimi očmi se uresničuje to, za kar so se borili ti, ki ležijo v breznu pred nami. Kako bedno in krivično je torej, da je pri nas večina še vedno v zadregi, kadar izgovori njihovo ime. Dolžnost in naloga nas vseh je, da se bodo imena teh častivrednih mož in fantov izgovarjala s spoštovanjem.