Vsi znaki v politični javnosti opozarjajo na to, da vstopamo v nov predvolilni čas. V ožjem političnem prostoru si stranke pazljivo ogledujejo svoje pričeske (če se nam je dovoljeno tako izraziti), ali ni morda na njih česa, kar bi utegnilo žaliti okus ljubimcev, ki bodo na dan volitev dokončno razodeli svoje simpatije in na temelju osnovne demokratične pravice suvereno izbirali. Nazadnje bo le od njih odvisno, koliko prostora se bo kateri odmerilo v skupščini, ki je posvečeni prostor moderne politike. To je prvi krog. V drugem krogu pa javna občila ali mediji, središča za predelavo in izdelavo informacij, že preusmerjajo proizvodnjo, kakor pač zahtevajo pogodbe, ki so bile za to priložnost sklenjene, ali kakor ukazuje ljubezen, za katero pravijo, da je včasih tudi zastonj.

Politično javnost je torej zajela določena vznemirjenost. Ce nič drugega, imajo volitve na sebi nekaj športnega, ljudje se opredelijo za določene osebe in smeri in potem zanje navijajo kot za svojo stvar. V polju politike pa je seveda še nekaj mnogo bolj pomembnega; to je pravi, osnovni, živi človekov interes v obeh poglavitnih vidikih: tako tisti, ki zadeva človekov materialni obstoj, kakor tudi tisti, ki je podlaga njegovemu duhovnemu obstajanju. Nazadnje je človek individuum – nedeljivo bitje – in hoče zato tudi v politiki uveljaviti svoje predstave o svetu in zgodovini, svoje gledanje na to, kaj je človek in kaj je življenje. Hoče, da dobi svoje mesto v javnosti v integralni ali celostni podobi.

Volitve, pred katerimi stojimo, bodo druge demokratične volitve v povojni slovenski zgodovini. Kaj lahko o njih rečemo? Ali bolje, kaj moramo o njih vedeti, če želimo, da opravijo nalogo, ki jim jo določa čas?

Predvsem ne smemo pozabiti, da bodo naslednje volitve še vedno civilizacijske. To je prva in zadnja in osrednja stvar na teh volitvah. Na videz bo to boj med strankami, kakor se odvija na volitvah v etabliranih zahodnih demokracijah, v resnici pa se bo odločalo o nečem neprimerno pomembnejšem: ne bo šlo za to, katere demokratične stranke bodo [Stran 033]dobile večino, temveč za to, ali bodo demokratične stranke sploh zmagale. Zato pravimo, da bodo to civilizacijske volitve. Na njih se bo odločilo, ali si bomo zagotovili vrnitev v evropsko civilizacijo v globalnem pomenu tega izraza. Lahko bi tudi rekli, da bodo to demokratične volitve v posebnem ali temeljnem ali kategorialnem pomenu te besede, ker bo šlo v bistvu za obstoj demokracije in njene kulture. Da bodo zgornji stavki trdneje stali, moramo povedati nekaj besed o sedanjem političnem in kulturnem položaju v državi.

Ta položaj temeljno in neodpravljivo določa dejstvo, da izhajamo iz totalitarnega sistema, ki ga je nosil civilizaciji nasproten vzgon in ki so ga določale zunajzgodovinske, zgolj iz energij ideologije izhajajoče silnice. Ta osnovna določenost ima dvojni izraz: prvič je zaradi preteklosti, ki je obstajala v okvirih zaprte družbe, narodova politična volja na eni strani onemogla in shirana, na drugi pa še ne dovolj prebujena, tako da ne bi mogli reči, da se je na njej naselila »naravna barva«, ki bi nas navdajala z zaupanjem, da se bo mogla suvereno in pametno odločati; drugič pa so tu sile, ki so bile sicer sprejete v demokratično občestvo – zaradi zgodovinskega sklepa o nerevolucionarnem značaju velikega prehoda – a moramo zaradi njihove organske vpletenosti v pretekli sistem nanje gledati z nezaupanjem in zadržanostjo.

Iz povedanega izhajajo tudi poglavitne predvolilne naloge za sile, ki so se odločile delati za utrditev demokracije, pa naj si bodo to že posamezniki ali pa organizirane skupine.

Na eni strani bodo morale pospeševati vse tisto, kar bi utegnilo revitalizirati izpito narodovo politično voljo. Ker se politična volja v veliki meri in mnogoterem oziru napaja iz pameti in uma, bo na vidnem mestu stala zapisana zapoved po čiščenju pojmov. To delo je mogoče začeti na različnih ravneh, predvsem pa bo z jezika potrQbno odstraniti ideološke nanose. Ne bo zahtevalo majhnega napora,

da se v duhu naravnosti precizira, kaj je kaj na področju politike, zgodovine in kulture: kaj tu stvari pomenijo, če jih vključimo v ritem naravnega življenja in če jim dovolimo, da se ujamejo v

nomos svoje logike. To je sicer delo za dolga desetletja, nekaj začetnih opravil pa bo treba opraviti že pred volitvami. Sele na novo pridobljeni in rehabilitirani naravni jezik bo omogočil svobodno in odgovorno politično orientacijo.

Drugič pa se izrisuje pred nami potreba po oblikovanju trdnega demokratičnega predvolilnega bloka. V ta blok spadajo tiste politične stranke, ki zaradi svoje zgodovine in zaradi svojih kulturno-nazorskih premis stojijo tako trdno v tradiciji Evrope in so tako naravna sestavina demokratične substance, da mirno in brez zadržkov rečemo, da je za demokratično kulturo naroda vseeno, kateri od njih volilci dajo svoj glas. To so najprej stranke, ki imajo že parlamentarno zgodovino in jih dobro poznamo: kranjski liberali, narodni demokrati, krščanski demokrati, nova slovenska ljudska stranka, socialni demokrati. Sem spada tudi vsaka druga sredinska stranka, če le daje dovolj trdna zagotovila, da ne bo v nobenem primeru sklepala vladnih koalicij s tistimi levimi skupinami, ki izhajajo iz totalitarnega komunističnega kompleksa.

Zakaj če velja, da bodo to še vedno civilizacijske volitve, potem hkrati velja tudi, da politične grupacije, ki izhajajo iz Partije, na noben način ne smejo dobiti v roke krmilnih vzvodov države. S tem v zvezi je treba povedati nekatere stvari. Mogoče ljudje, ki delujejo v teh političnih skupinah, ne vedo ali ne vedo dovolj natančno, da so se med vojno in po vojni in vse do včeraj godile stvari, ki so se zlile v usodno in neovrgljivo spoznanje: ne moremo jim zaupati, ne smemo jim zaupati, za vedno so si zapravili zaupanje. To je ugotovitev, ker je del zgodovinske izkušnje, a je hkrati tudi ukaz politične pameti, ki nam prepoveduje, da bi nanjo pozabili. Po tisti daljni prevari, ki je tako dramatično in neovrgljivo razkrila naravo komunizma, njegove moralne izprevrženosti, se je naredila dokončna cezura med njim in avtentičnim narodovim védenjem. Toda sedaj so postali demokrati, pravijo. Ampak, saj so demokrati vedno bili, vedno so se borili za demokracijo. Že, a sedaj mislijo zares. Kaj pa dokazi? Da jih je mnogo? Samo en dokaz bi bil dokončen, učinkovit in zanesljiv; samo en dokaz bi bil tudi [Stran 034]logičen: da bi, potem ko jim je odrekla legitimnost zgodovina sama, vzeli njeno sodbo na znanje in se v celoti in dokončno umaknili. Samo ta gesta nas bi mogla prepričati. In tega ravno niso naredili in zaradi tega ostaja naše nezaupanje.

Temu shematičnemu prikazu je treba takoj dodati, da so na človeški ravni stvari mnogo bolj zapletene. Dostikrat so bili tisti, ki so ostali v stranki, pa naj se je bila prekostumirala že tako ali drugače, čistejši in boljši ljudje, kot pa so bili tisti, ki so na vrat na nos in »v okrilju noči« prešli okope. Tudi je treba povedati, da niso tako redki primeri, ko so komunisti postali iskreni demokrati. Poleg tega so bili med njimi tudi takšni, ki so v svojili majhnih okoljih zavestno pripravljali demokracijo, in takšni, ki jim snov, iz katere so bili narejeni, ni dovoljevala, da bi delali krivice ali pa trpeli, da se delajo drugim. Vse to je treba vedeti in soditi – brez razsojevanja v življenju sicer ni mogoče – uravnoteženo. Toda nekaj ostaja: tudi če se strinjamo z nedavno izraženim mnenjem, da »imamo med bivšimi komunisti ljudi, ki zelo visoko kotirajo na lestvici … vrednot«, ostaja dejstvo, da so bili nosilci morda najbolj odvratnega sistema v zgodovini. In da ni mogoče, po vsem, kar se je zgodilo, meni nič tebi nič enostavno presesti na drug vlak. Da so to storili, da to poskušajo storiti, to jim ravno jemlje kredibilnost. Po takšni zgodovini bi človek pričakoval samoradikalen umik.

Zato moramo kljub vsem protestom, kljub vsem pomislekom, vztrajati na uvidu, do katerega nas niso pripeljale politične strasti, ampak misel, ki je hotela biti neobremenjena in ki se izteka v stavek: Ne moremo jim zaupati države. Na vseh zborovanjih, na vseh kongresih, po vseh medijih, do katerih imajo politiki dostop, pa tudi v sferi osebnega političnega vpliva, se mora uveljaviti stavek: Ne smemo jim zaupati države. Po vsem, kar se je zgodilo, jim ne moremo zaupati države!

Komaj je treba zavračati misel, da kdo pri tem misli na restavracijo monokratskega komunizma. Gre za nekaj drugega. Nedavno je Józef Tischner v nekem intervjuju povedal tudi tole: Nekoč smo na Poljskem mislili, da bomo za pot iz komunizma potrebovali deset let. Po zadnjih volitvah, ko so komunisti dobili pol odstotka manj kot najuspešnejša demokratska stranka, mislim, da bomo za to pot potrebovali še dodatnih deset let. Za to gre!

V času pred volitvami bomo morali mnogo govoriti tudi o političnosti. Mislim, da je tu poglavitni slovenski deficit. Stopiti na forum, tam javno povedati svojo misel, jo braniti in za njo stati, temu bi se slovenski človek, če je le mogoče, rad izmaknil. A tak človek ne nosi države. Država ne more delovati, če pretežna večina državljanov tako misli. Tedaj vstopajo v politiko ljudje slabše kakovosti. Tani je tako, kot pravi Yeats, da so najboljši brez vsakega prepričanja, najslabši pa polni strastne napetosti. Ce naši ljudje ne bodo uvideli, da je političnost sine qua non novega obstajanja, bomo imeli tako stanje.

V demokraciji je vsak glas enako močan. Iz tega izhaja odgovornost slehernega volilca. Od glasu politično najbolj osveščenega človeka in od glasu tega, ki na politiko komaj kdaj pomisli, bo enako odvisno, ali nam bo v prihodnosti kot predsednik govoril Kramberger ali Kučan ali Pučnik. Vsi pa vemo, da ti gospodje govorijo različne jezike in da za njihovimi besedami stojijo različni svetovi. Od vseh torej terjajmo politično odgovornost. S to odgovornostjo vsakega zavezujemo.

Medvojna Slovenska zaveza in današnja Nova Slovenska zaveza sta si med seboj podobni, med njima so analoški odnosi. V važnih pogledih sta si v podobnem položaju. Mi bi radi opozorili na tri.

Najprej je tu izrednost časa, tako nekoč v preteklosti kot sedaj tu. Čutimo, da gre za važne stvari, od katerih bo odvisna dolga prihodnost. Hkrati pa vemo tudi, da gre za naše notranje vprašanje. Že dolgo smo slutili in govorili – čas nas je v tem potrdil – da je vprašanje slovenske samostojnosti in prihodnosti sploh naše notranje vprašanje. In volitve so v sredini tega notranjega vprašanja.

Poleg tega je šlo v davnem medvojnem času, kakor gre tudi danes, za razliko med videzom in resnico. Kakor takrat, je tudi danes poglavitni politični projekt zarisan pod površino, tako da ga senti[Stran 035]mentalne duše z lahkoto – pa tudi rade – spregledajo. Gre za uveljavitev nove levice, ki naj bi dokončno rešila komunistično tradicijo in komunistično moštvo v demokratični politični red. To je današnji projekt, in kako skrit je, govori tudi dejstvo, da nam o njem prepovedujejo govoriti tako z leve kot z desne.

Nazadnje je tukaj slovenski liberalec, ki je prispeval družbeno substanco za realizacijo medvojnega projekta. Obstaja nevarnost, da bo to naredil tudi danes. Tu moramo nemudoma povedati, da je po naši misli liberalizem bistvena sestavina evropskega političnega spektra in evropske duhovne kulture. Toda slovenski liberalizem se razlikuje od evropskega v bistveni točki: to je njegova provincialnost. V njegovem vzgonu ni ideja svobode, ampak ga žene protikrščanski instinkt. To je zamenjava, ki ga je vedno odvračala od njegovega bistva, dokler se ni nazadnje zapletel v nečisto zvezo s komunizmom in tako pristal v naročju svojega protislovja. S tem je hkrati zapustil visoke ideale svobode in se zadovoljen udomačil v pokrajini permisivne poljubnosti. In sedaj živi od ene same ideje: od visceralnega sovraštva do vsega, kar bi utegnilo nositi s sabo kako vrednoto. Kakor med vojno, se je tudi sedaj bati, da bo podprl ali celo omogočil projekt nove levice.

Med medvojnim in današnjim časom je torej podobnost, ki je ne smemo spregledati. Zaradi ozke zveze, ki jo ima s preteklostjo, zaradi tega, ker je edina predstavnica politične kontinuitete, je Novi Slovenski zavezi naloženo, da na to podobnost opozarja. Kakor nekoč, mora tudi danes klicati in zbirati 1jcfdi dobre volje. Nazadnje ne smemo obupati in reči, da se od preteklosti ni mogoče ničesar naučiti.

Nikdar si nisem bil predstavljal, da bi kdaj mogel in smel napisati te misli. Toda ko sem po letu 1945 srečeval žene v črnih rutah, matere z objokanimi očmi, sestre in dekleta, ki sta jih objeli žalost in nesreča, sem v srcu nosil misel in željo, da nekoč povem našo zgodbo. Da jo povem v svojem imenu, v imenu vsega tega zaničevanega dela malega, a ponosnega slovenskega ljudstva, da jo povem svojemu narodu. Povem v imenu vseh, ki so bili toliko let državljani druge vrste, v imenu vseh, ki so padli za domovino, a je bil njihov grob zavržen in skrunjen.

***

Ko se je pričela druga svetovna vojna, sem bil star trinajst let. Slovenci smo bili kot pretežno katoliški narod že tedaj dobro obveščeni o komunizmu v Rusiji in o gospodarskem neuspehu, ki ga ta ureditev prinaša. Znani pa so tudi že bili podatki o grozodejstvih in pokolih iz te prve dežele novega reda, kjer snovalci in vizionarji lepše prihodnosti niso izbirali sredstev pri najbolj krvavih rešitvah za dosego zamišljenega cilja.

Vojna se je torej pričela in z njo boj zoper okupatorja. V moji rojstni dolini na Gorenjskem se je upor začel že zelo zgodaj in vsi smo bili polni domoljubja in ponosa, da si naši slovenski fantje upajo kaj takegaseveda, saj to je naša, slovenska domovina, nihče od tujcev nima pravice v njej ukazovati, za svojo zemljo se bomo borili. Bili smo navdušeni nad posameznimi dejanji in vedno se je kaj dogajalo. Le redki so bili, ki so z okupatorjem sodelovali, in še te so ljudje obsojali in prezirali.

Vendar pa sta se med ljudstvo naselila tudi strah in dvom: zakaj tako izzivati okupatorja? Ljudje so živeli v hudi stiski. Po vsaki akciji proti okupatorju so bili iz okoliških vasi odbrani moški in postreljeni kot talci. »Gmajnarji« ali »gošarji«, kakor smo jim v začetku rekli, so izvedli tudi nekatere likvidacije zelo zavednih in poštenih Slovencev. Takrat še nihče ni slutil, kaj naj bi to pomenilo in zakaj je bilo to potrebno. Spoznanje je prišlo, ko je postalo jasno, da ta boj pravzaprav vodijo komunisti. Njihov glavni cilj ni bil boj za narodovo svobodo, ta jim je služil le kot orodje, s katerim so hoteli doseči svoj glavni ciljz revolucijo priti do oblasti. Zato v tej borbi niso trpeli nobenega partnerja. Kdor se jim ni uklonil, so ga odstranili, še več, preventivno so pokončali tudi vse svoje morebitne bodoče nasprotnike, če so jim le bili na dosegu. Taka je bila direktiva partije in to partijo so usmerjali in vodili ljudje, ki jih je šolala in plačevala Moskva že dolgo pred začetkom vojne. Bili so dobro podkovani in preizkušeni iz Rusije, Španije … Vnaprej so poznali domala vse poteze nasprotnika, ves razvoj odpora.

Začelo se je najhujše obdobje slovenskega naroda med okupacijo: boj proti komunizmu. Ko sem leta 1943 in 1944 kot petnajstletni fant prebiral knjige o grozodejstvih nad civilnim prebivalstvom Dolenjske, o zločinih nad slovenskimi duhovniki in kmeti in sploh nad slovenskimi ljudmi, ki se niso mogli ali hoteli opredeliti za revolucijo in komunizem, mi je bilo jasno, da je vodstvo tako imenovanega » osvobodilnega« boja v rokah ljudi in stranke, ki bo temu narodu prinesla nesrečo.

V roke mi je prišla knjiga »V znamenju osvobodilne fronte« in bral sem že takrat znano Kardeljevo povelje Ivanu Mačku – Matiji: »Duhovne vse postreljajte! Prav tako oficirje, intelektualce itd. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove!« To povelje so v veliki meri izpolnjevali, najokrutneje pa poleti 1945, ko so zločinsko pomorili cvet slovenskega naroda, prek 12000 fantov in mož, slovenskih domobrancev, ki so jih Angleži po zahrbtni prevari vrnili v Slovenijo. Dostikrat poslušam, češ da ljudje med vojno sploh niso vedeli za komunizem in podobno. To seveda ni res in rečem lahko, da smo bili tudi ljudje na Gorenjskem, čeprav pod nemško okupacijo, kar dobro seznanjeni z vsem, kar se je dogajalo. Literaturo smo redno dobivali iz Ljubljane, posebno od začetka leta 1944 in do konca vojne. Na drugih območjih, na primer v Dolomitih in na Dolenjskem, pa so bili sploh na tekočem.

Ko so poleti 1944. tudi na Gorenjskem organizirali odpor proti komunizmu, je [Stran 029]bilo večini ljudi jasno, da so Nemcem dnevi šteti. A čudno – bolj ko se je bližal konec vojne, močnejše in številnejše so postajale domobranske vrste, kajti komunizma si v naši deželi ni želelo mnogo ljudi. Tudi v mojo vas je prišla skupina mladih fantov iz Ljubljane. Študentje, prijetni in izobraženi, v domobranskih uniformah in s slovenskimi simboli na rokavih. Veliko smo se pogovarjali, razlagali so nam, zakaj je ta boj proti komunizmu tako pomemben, pojasnjevali so nam zgodovino dotedanjih dogodkov: nastopil je prelomni trenutek, okupator je praktično na tleh, slovenski narod se mora z vsemi silami upreti preteči boljševizaciji.

V kratkem času se je zbralo kar veliko fantov in mož, pripravljenih, da branijo svoj kraj. Tudi sam sem se jim kot šestnajstletni fant pridružil. Ob mojem odhodu iz rojstne hiše je bilo vsem domačim hudo, posebno še, ker sem bil tako mlad. Oče in mama sta oba jokala, prekrižala sta me prek čela in mi svetovala, naj nikdar ne storim nikomur nič hudega. »Na svetu se vse maščuje,« mi je dejala mati ob slovesu.

Takrat seveda nisem vedel, kako se obrača svetovna politika in kakšne so naše možnosti. Zdelo se mi je, da je naše odklanjanje komunizma upravičeno in naš boj pošten. Bil sem prepričan, da sem prišel v dobro družbo. Veliko fantov je prišlo iz partizanskih vrst, kjer so bili kmalu spoznali politično ozadje tega boja, precej pa je bilo tudi povratnikov iz nemške vojske. Ti so imeli na izbiro: ali med partizane-komuniste ali med domobrance.

Fantje, ki so prišli od partizanov, so znali veliko partizanskih pesmi. Nekatere so se mi globoko vtisnile v spomin in presunile mojo mlado dušo. Ponoči, ko sem kdaj osamljen stal na straži, mi je pogled ob mesečini splaval po valujočih okoliških vrhovih. Podoživljal sem trpljenje in gorje ljudi, ki so odšli v gozdove, kjer se borijo in umirajo za svoje ideale. Obšla me je nežnost in še sam sem tiho zapel:

stoji na gori partizan

mu puška je rujava

odsvit trpljenja in gorja

srce mu v nadi plava.

Te pesmi, te melodije, to globoko čustvo! Omamljen sem jih v mislih ponavljal, čutil sem njihovo izjemno moč in razmišljal, kdo je napisal besedilo in kdo melodijo. Nisem vedel, slutil pa sem, da so te pesmi porojene v iskrenem in poštenem srcu, da jih prevevata silna moč in želja po svobodi. In takrat, v tistih trenutkih, sem bil neizmerno žalosten. Kako to, da Slovenci nismo znali organizirati res skupnega, enotnega boja za svojo osvoboditev? Zakaj je morala neka tuja, krvava ideologija vnesti tak razdor v naš pretežno krščanski narod, ki je tako svobodoljubem in pošten?

Spomnil sem se, kako smo bili ponosni na naše prve partizane. In zdaj, leta 1944, stojim tunjihov nasprotnik. Stojim in v srcu pojem njihove pesmi, kajti njihova pesem je v nekem smislu tudi moja pesem, njihova želja je tudi moja željasvoboda! Vendar » moja« svoboda, torej tudi svoboda duha, misli, različnosti, ustvarjanja, imetja, verovanja. Ostal sem razklan in žalosten. Cutil sem, da je v naš mali slovenski narod posegla čudna, neizrekljivo močna sila, ki nosi na svojih krilih dih smrti …

***

Bližal se je maj 1945konec vojne. Med fanti v postojanki so tekli pogovori o razpletu vojne. Pričakovali smo, da bodo naše kraje zasedli Angleži, ki so že bili blizu. Pričakovali smo jih nestrpno, z upanjem in veseljem. Spremljali smo njih boj in se veselili njihovih uspehov. Bili so nekakšni naši naravni zavezniki. Svobodoljubnost, demokracija, za te ideje smo se borili tudi mi. Nismo hoteli komunizma in naš boj se je začel prav zaradi tega. Nikdar se ne bi mogli boriti proti zaveznikom, Angleži to dobro vedo in tudi oni ne marajo komunizma. Takšna so bila naša razmišljanja – razmišljanja preprostih ljudi.

Zgodilo se je seveda drugače. Angležev ni bilo in naša vojska se je morala zaradi napredovanja zmagovitih partizanskih sil iz južnega dela države umakniti čez mejo do Celovca, kjer so že bili Angleži: Ob prehodu čez Dravo smo oddali orožje Angležem, ki z nami niso bili ne grobi ne prijazni. Malo se mi je zdelo čudno, da smo morali oddati orožje, saj smo vendar ljudje, ki bi jim zavezniki morali zaupati.

[Stran 030]

Nastanili so nas na Vetrinjskem polju pri Celovcu. Zadnje dni maja so se razširile govorice, da nas bodo vendarle premestili na italijansko stran, kjer se bodo prerazporejene protikomunistične sile zbrale in na novo oborožile. Premestitev bo potekala ob stari jugoslovanski meji, ker so pač tam ceste in železniška proga. Tako so menda naše častnike obvestili Angleži. Bili smo zadovoljni, in ko so 28. maja prišli angleški kamioni in smo dobili za popotnico konzerve in bel kruh, se nismo upirali ali obotavljali. Na poti smo veseli prepevali svoje domoljubne, vojaške in narodne pesmi, da se je razlegalo:

za slovensko domačijo

stopamo v poslednji boj

saj sinovi smo Slovenije

naše slavne matere!

Tako smo prišli do Podrožce. Tam so na travniku poleg železniške postaje Angleži opravili še nekakšno osebno kontrolo, vtem pa je že pripeljal tovorni vlak. Do tedaj se nam ni zdelo nič sumljivo. Stopili smo v tovorne vagone, častniki pa vendarle v poseben vagon. Vagone so od zunaj zapahnili, kar se je nekomu zdelo malo čudno»kaj se ti bo zdelo čudno«, je rekel drugi, »saj se peljemo pod visokim angleškim varstvom«. Medtem pa je nekdo gledal skozi zamreženo lino vagona in prepaden izbruhnil: »Ali veste pod kakšnim varstvom se peljemopod Titovim!« Torej prevara, kruta prevara! V poslopju železniške postaje skriti partizani so prevzeli naš transport in zdaj gremo v objem sovražnika. Sok je bil popoln. Nekateri so molili, drugi jokali in tretji preklinjali. Kako je to mogoče? Obšlo nas je razočaranje, grenko razočaranje. Narod, za katerega smo bili trdno prepričani, da je vsaj v svetovnonazorskem pogledu na naši strani, nas je izdal in predal sovražniku.

Spomnim se, kako sem včasih, še med vojno, opazoval zavezniška letala, ki so preletavala naše kraje. Strah me je bilo bodočnosti, vendar sem verjel, da nas zavezniki razumejo, da razumejo naš narod, stisko, ki jo doživljamo med vojno, da so poučeni o tem, kaj se pri nas dogaja, in končno, da razumejo tudi hotenje in voljo tistega velikega dela slovenskega naroda, ki si komunizma ne želi in ga noče, pa čeprav so se komunisti prek narodnoosvobodilnega boja povezali z zmagovitimi zavezniki.

In zdaj smo tu, na vlaku smrti, izdali so nas ljudje, v katere smo neomajno zaupali, za katere smo želeli in verjeli, da so naši prijatelji. Bolela so nas srca in bilo nam je, kot da so nas zavrgli naši najbližji v družini.

Pot nazaj v domovino je bila kruta in težka. Ne bom opisoval podrobnosti, te so bile razložene že na drugih mestih. Bilo je strašno, nevredno človeka. Nekatere bolj znane fante so grozovito mučili in pretepeni so kmalu izgubili življenje.

Bil sem star dobrih sedemnajst let. Dodelili so me med mladoletne. Pobrali so nam obleko in nam dali raztrgane cape. Pretepanja so bila na dnevnem redu. Napadle so nas uši in krvava driska je strahovito razsajala. O hrani seveda ni, da bi govoril, bili smo živi okostnjaki. Zadnji teden pred pomilostitvijo večine mladoletnih so mimo naših oken večer za večerom vozili tovornjaki. Ležali smo na tleh v sobi in gledali v strop, kjer so poplesavali soji žarometov. Nismo vedeli, kaj se dogaja. Danes vemo: nakladali in vozili so noč za nočjo, avto za avtom, kolone tovornjakov, mlade slovenske fante in može, cvet slovenskega naroda v smrt, kruto smrt, ker je tako odločil vrh boljševiške revolucije. Bali so se tudi teh, navadnih ljudi, pa čeprav so bili nedolžni, nemočni – bili so pač razredni sovražnik. Častnike in fante, ki so bili kakorkoli zaznamovani, so strašno mučili in jih ubili že v prvih dneh po predaji.

Nekajkrat sem že bral in poslušal razprave o tem, kako so na primer Francozi opravili s svojimi kvizlingi. Te primerjave se mi zdijo smešne in nevzdržne. Če bi bil pri nas boj le narodnoosvobodilni, brez komunistične revolucije, bi bili izdajalci zelo redki. Z njimi bi po vojni upravičeno obračunali tako, kot so to storili Francozi. Toda pri nas je šlo za vsiljevanje ideologije, ki nam je bila tuja in smo o njej slišali veliko slabega. Dobršen del Slovencev se je odločil, da tega ne sprejme, in ker je komunistična partija hotela svoje namene doseči tudi z grobo silo in zločinom, je prišlo do reakcije. Govoriti v takem primeru o izdajalcih je seveda več kot neprimerno. Domobranci smo, prav tako kot pošteni partizani, imeli svoje svetle ideale, ljubili [Stran 031]svoj narod in bili pripravljeni zanj dati tudi življenje. Okupatorja smo kot iskreni domoljubi sovražili, toda vedeli smo, da bo ta odšel, boljševizem pa bo ostal.

Žalostno je, da so komunisti izkoristili prav domoljubje mnogih zavednih Slovencev in svetovni odpor proti fašizmu, vpletli vanj svojo krvavo revolucijo in – potem, ko so med vojno in po njej odstranili vse ideološke nasprotnike – zagospodarili s svojo utopično idejo. Politični razplet tega neuspelega poskusa doživljamo prav v današnjem času, moralne in materialne posledice pa bodo še dolgotrajne.

Domobranci, slovenski fantje in možje, ki niso pristali na vsiljeno revolucijo in boljševizem, leže po jamah širom Slovenije. Umrli so mladi, polni načrtov in v globokem prepričanju, da so se borili proti zlu, za svojo domovino, za svojo zemljo in tradicijo, za svoje tisočletno izročilo. Takšna je druga plat medalje, druga resnica. Ali pa smo jo sposobni dojeti, razumeti in sprejeti?

V zadnjem času se je o teh tragičnih dogodkih precej pisalo, med drugim tudi v zvezi z znanim procesom proti N. Tolstoju in njegovi knjigi »Minister in pokoli«. Kakor je znano, odgovorni ljudje angleške armade niso bili pripravljeni prevzeti nikakršne odgovornosti za ta svoja dejanja in pisatelj N. Tolstoj je bil obsojen na visoko denarno kazen. Kako je angleško visoko sodstvo branilo svojo aristokracijo in kakšna je bila njihova dejanska odgovornost, pa je vprašanje vesti. Dejstvo je, da sta bili ta prevara in izročitev zločin in genocid nad velikim delom slovenskega naroda. Imeli so skoraj mesec dni časa, da bi odgovorni in obveščeni zastopniki njihovih ustreznih služb ugotovili, kakšne ljudi imajo pred seboj in da izročitev v komunistične roke za večino pomeni gotovo smrt.

Vendar niso omahovali. Z lažjo in prevaro so nas izročili sovražniku, ki v svoji ideološki maščevalni vnemi ni poznal usmiljenja.

Čakalo nas je trpljenje, telesno in duševno mučenje in končno smrt. Naj se je angleško sodišče izreklo o tem tako ali drugače, nad njihovim narodom leži breme sokrivde pri množičnem zločinu.

Po petinštiridesetih letih življenja v komunistični državi, potem, ko je ta ideologija povzročila toliko gorja in krivic v velikem delu sveta, se je ta sistem zrušil. Zrušil zaradi gospodarske neuspešnosti, zaradi krize duha, zaradi nasilja,

Figure 1. Gorenja vas

[Stran 031]diktiranega enoumja. Slovenija znova išče svojo identiteto. Partizani in domobranci so sanjali svoje sanje, sanje svobode, sanje svoje lastne domovine. Njihova izgubljena življenja in njihova vera v prihodnost naj nam dajeta moč odpuščanja, da bomo zmogli žrtve in odpovedovanja, ki nas čakajo na tej poti. Upamo in želimo, da bomo v svetu deležni pomoči in razumevanja, posebej in najprej s strani tiste države, ki na svojih ramenih nosi breme soodgovornosti za genocidno dejanje nad Slovenci pred petinštiridesetimi leti. S tem dejanjem, priznanjem in pomočjo po osamosvojitvi bi razbremenila svojo preteklost: mrtvi takrat ne bi umrli zaman.

Sedaj ostaja vprašanje, ali nam bo dano, da se brez ideoloških zavor zaslepljenosti in sovraštva zazremo v to preteklo obdobje? Da ponovno ovrednotimo obnašanje tako velikega dela Slovencev v teh prelomnih dogodkih? In da sedaj, po vseh spoznanjih, ki jih je prinesel čas, razmislimo o sodbi, ki jo je nad svojimi razrednimi sovražniki izrekla in z vso ideološko močjo v to ljudstvo zacementirala-vodilna, zmagovita sila povojnega časa na Slovenskem?

***

Ko sem prišel domov, me je mama objela in zajokala. Vrnil sem se ves droben in preplašen, a vendar v njenem objemu – varen … Rahlo me je božala s svojimi hrapavimi rokami in obema so tekle solze po licih.

To izpoved, te misli pišem kot prispevek k naši spravi – kajti le s skupnimi močmi nam bo uspelo premagati vse težave. Pišem jih kot spomin in zahvalo vsem, ki so dali svoja mlada življenja za domovino, ki so jo ljubili.

Ti si vame se prelila ljubica, kot plamen žgoč ti si v meni prebudila vero v lastno moč. Pa se pesem je zbudila v nove zarje tipajoč in bilo mi je, kot krila bi razpel iz dneva v noč. Toda kaj ko se zlomila pesem v stok bo umirajoč in perot bo omahnila smrtno ranjena nekoč…[Stran 027]Figure 1. Človek in zemlja Bara Remec

Latinski pregovor pravi, da ima vsaka knjiga svojo posebno usodo. Tudi pesmi imajo svojo usodo. Prav gotovo to velja za te, ki so natisnjene na tej strani. Kaj je tako posebnega na teh preprostih stihih? Kakšno zgodbo jim je spletla usoda?

Po vojni, petinštiridesetega ali šestinštiridesetega leta, je mlad človek v eni prenatrpanih jetniških celic nekje v Sloveniji čakal na smrt. Celica je seveda lahko bila tudi samica, kje globoko pod zemljo. Tedaj je bil zelo sam. A čisto sam človek ni nikoli, ker ima misel in spomine. Odkar so mu povedali, kaj se bo z njim zgodilo, so njegove misli hodile samo k enemu človeku: k ženski, ki jo je ljubil in ki je bila njegova žena. In te misli obiskovalke so se mu spreminjale v pesmi. Ali je upal, da jih bo kdaj dobila v roke ali ne, ne vemo, a lahko si predstavljamo, da je verjel, da bodo njegove misli, če jih bo izrazil v pesmi, bolj posvečene in trdne in bliže njej, ki ji jih je namenil.

In kje pride tu usoda? Prav takrat, ko so nastajale te pesmi, je visok oznovski oficir dobil zaseben prijateljski obisk. Med pogovorom je potegnil iz žepa šop papirjev, jih ponudil prijatelju in rekel: »Poglej, kako lepe pesmi piše, pa ga bomo morali ustreliti.« Obiskovalec je začel brati in začutil, da mora katero vzeti s seboj. Vzel je svinčnik in jih nekaj prepisal.

Tiste kratke besede, da ga bodo » morali ustreliti«, dosti povejo o blazni veri tistih časov. Na tisoče in tisoče so jih postrelili in vse so morali! Mi pa želimo, da bi pesmi, ki ju tu lahko berete, bile spoštljiv spomin na tiste lepe in mile besede, ki so odhajale na zadnjo pot k dragim ciljem iz samotnih celic in iz poljan množične smrti, čeprav niso bile nikoli napisane, mogoče tudi ne izrečene.

Pogovor z gospodom Stanislavom Klepom

Stanislav Klep je bil rojen v vasi Trniče na Dravskem polju. Po osnovni šoli v Marjeti na Dravskem polju je odšel na meščansko šolo, najprej v Maribor in nato na Ptuj, kamor je hodil peš od devet kilometrov oddaljenega doma. Po meščanski šoli ni našel zaposlitve, zato se je odločil za prostovoljno službo v vojski. Vojna ga je doletela v Osijeku, kjer je služboval v 2. pontonirskem polku.

Po vojni je študiral zgodovino na filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je opravil tudi večino izpitov, ne pa diplome. V tretjem letniku je namreč vpisal še pravo, kjer je tudi diplomiral. Po opravljenem pripravništvu je leta 1957 začel s samostojno advokaturo, kjer dela še danes. Narava službe, ki jo je opravljal, mu je izostrila oko za vprašanja prava in pravičnosti. To ga je nazadnje pripeljalo do tega, da je postal pobudnik gibanja za Lipo sprave. A glede tega in drugih stvari naj spregovori sam.

ZAVEZA: Za začetek bi Vas prosil, da nam v poglavitnih obrisih opišete svoje življenje do aprilske vojne 1941. Kakšno stanje je vzpostavila nemška okupacija v Vašem kraju? Kako so jo doživeli ljudje in kako ste jo doživeli Vi osebno? Na kratko nas pospremite po svojem življenju do odhoda v partizane.

KLEP: Kot nezakonski otrok sem živel pri babici v vasi Trniče blizu Maribora v zelo skromnih življenjskih razmerah. Meščansko šolo sem obiskoval v Mariboru in Ptuju. Ker ni bilo sredstev, s šolanjem nisem mogel nadaljevati. Pri 17 letih sem se kot prostovoljec javil v vojsko, ki sem jo služil v Osijeku. Po napadu Nemčije na Jugoslavijo se je moj pontonirski polk okoli 15. aprila srečal z nemško predhodnico pri Županji. Samo nekaj strelov in že smo se umikali proti Savi. Kot član naraščaja Sokola sem bil povsem jugoslovansko orientiran. Hoteli smo preko Save, pa nismo mogli. Skupino, v kateri sem bil, so zajeli ustaši, pa so nas kmalu izpustili: Okoli 25. aprila sem se vrnil v rojstno vas. Takrat so Nemci zavedne Slovence že iskali. Ker sem se bal, da me bodo poslali v ujetništvo, sem se umaknil k teti v Podbrežje. Ze čez nekaj dni sem bil cestni delavec. Pa ne za dolgo. Na delovišče je prišel neki Nemec v spremstvu tolmača, ki je izbiral po videzu bolj izobražene za delo v Nemčiji. Meni je prišlo to kot naročeno. S skupino 15 Mariborčanov sem se v prvih dneh maja, do Gradca z avtobusom, potem pa po železnici, peljal proti severu. Pristali smo v Rastenburgu v Vzhodni Prusiji. Pri družbi za daljnovode (Deutsche Fernkabel-Gesellschaft) smo Slovenci bili pomožni delavci in pomočniki nemških mojstrov pri sestavljanju podzemeljskih električnih in telefonskih vodov. Z Nemci smo se dobro razumeli, selili smo se pa nenehno iz kraja v kraj vedno proti vzhodu v mesta na okupiranem Poljskem. Tudi Nemci niso marali Hitlerja. Med Slovenci smo bili tudi štirje odločni protinacisti, ki smo se veselili zmage Rdeče armade nad Hitlerjevo Nemčijo. Že takrat je bilo očitno, da bo prišlo do vojne, saj se je v začetku junija po cestah že valila vojaška tehnika proti vzhodu, čeprav je na oklepnikih pisalo »Wir fahren gegen England.

Blizu Rastenburga smo v železobetonskih bunkerjih, katerih betonski zidovi so bili debeli več kot en meter in so bili gigantska zamaskirana trdnjava, tudi nekaj dni varili kabelsko povezavo (šele 20 let po vojni sem zvedel, da je to bil poznejši Hitlerjev brlog, imenovan »Wolfschanze«). Tudi po teh objektih smo računali, da vojna ni daleč. Moje odločno stališče proti nacizmu ni ostalo skrito. Ker sem ob neki priložnosti v razgovoru z Nemci trdil, da bodo Rusi prej v Berlinu kot Nemci v Moskvi, je Gestapo v mestu Prašnic sklical »apel«, na katerem smo bili Štajerci pozvani k zvestobi nemškemu rajhu. Ni se mi nič zgodilo. Iz kaše me je izvlekel moj mojster, ki je o Hitlerju imel enako mnenje kot jaz. V stiku z Židi in Poljaki smo zvedeli za usodo poljskih častnikov v Katynskem gozdu. Zame, ki sem že takrat iz knjig ali časopisov kar dobro poznal leninizem, in za prijatelja Alfonza Lesjaka (doma iz [Stran 016]Makol) je bil to hladen tuš, vendar ne tako hladen, da bi opustila načrt ob prvi priložnosti preiti na rusko stran. Kljub temu, da sem vedel za boljševistična grozodejstva v Sovjetski zvezi. Moja narodnostna zavest je takrat bila spodbujena še z vseslovanstvom.

Ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija je bilo naše delovišče pri Ostrolenki na Poljskem, morda 30 km od nemško-ruske meje. Zamolklo grmenje topov pa se je na naše razočaranje vedno bolj oddaljevalo.

V začetku novembra, ko se je nemška armada že približala Kavkazu in je padel že tudi Harkov, se je naša skupina preselila v Dubno, poljsko mesto, ki ga je po paktu Hitler-Stalin zasedla Sovjetska zveza. Kadarkoli sem se pozneje (v Ljubljani sem študiral zgodovino in pravo) ozrl na pročelje frančiškanske cerkve in na napis na njem, sem se vedno spomnil dubanske cerkve z napisom »Gloria Tibi Domine!« in Dubna. V mestu ni bilo vojaštva in le malo moških. Opustelo žensko mesto. Nastanjeni smo bili v nekdanji podoficirski šoli Rdeče armade. Nedaleč od naše stavbe je bilo taborišče ruskih ujetnikov. Mimo nas so malone vsak dan vodili ujetnike na morišče. Marsikateri se je na poti zgrudil. Pa je ležečega na tleh ustrelil stražar. Takega so sojetniki naložili na voz, na katerem so že bili mrtvi jetniki. Z grozo v očeh smo to opazovali. V debati z nekim Nemcem, ki se je ustil o nemški kulturi, je v meni zavrelo. Še istega dne sem ga pri gledanju enakega prizora vpričo drugih sodelavcev Slovencev in Nemcev vprašal, ali tudi to, kar gleda, šteje k nemški kulturi? On pa je molčal in mi z njim. Sprevod okostnjakov je nadaljeval svojo pot. Ženske med njimi so izdajali le dolgi lasje. Mir v sprevodu je motilo samo kričanje stražarjev in tu in tam rezget strojnice.

Čez nekaj dni – verjetno je to bilo okoli 15. novembra – me je mojster obvestil, da ne bova več skupaj. Skupina da je premeščena v Kijev, mene pa da so bili določili, da grem v taborišče Žitomir, kjer so bili Židi in Poljaki. Videti je, da je na to odločitev vplivala moja kritika nemškega ravnanja, ki je nisem skrival. Tako so povedali Slovencem v skupini. Proti tej odločbi bi že bil kaj ukrenil, pa za to žal že nisem bil več fizično sposoben. Spet me je namreč bila napadla malarija, ki sem jo poznal še iz Osijeka. Stvar se je tako hitro slabšala, da sem zadnji teden pred prihodom v taborišče preživel v hudi vročini in občasno celo izgubljal zavest.

Tako me je skupina na poti v Kijev izkrcala v Žitomiru. Spominjam se še, da sem onemogel omahnil na pograd, kamor mi je pokazal človek s pištolo za pasom. Cez nekaj časa so me na pol prebudile besede: »Er lebt noch.« Ob tem sem čutil tresljaje, kakor da bi me peljali nekam na vozičku. In zopet me ni bilo več. Potem sem spet prišel k zavestikoliko časa je med tem minilo, ne vemin opazil sem, da imam oči odprte in da ne morem treniti z njimi. Morda tudi nisem hotel, nisem namreč vedel, kaj mislijo Nemci narediti z mano. Kaj je bolje, ali da me tam kuha vročina in trese mrzlica ali da me odpeljejo? Iz sosednje postelje sem razločno slišal: »S tem je že konec.« Nato je prišla sestra in mi s prtom pokrila obraz. Pričakoval sem smrt in se je bal. Potem je spet prišla sestra s svečo. Ko mi je potegnila prt z obraza, sem se moral zganiti in treniti z očmi, zakaj sveča je padla po tleh, ona pa je zbežala. Moja stiska in smrtni strah je dosegel vrhunec, ko se je sestra vrnila v spremstvu zdravnika, ki mi je v stegno vbrizgnil injekcijo. Kaj pa, če je bencin, me je prešinilo. In res, telo mi je popolnoma otrpnilo. Če se prej nisem hotel zganiti, se sedaj nisem mogel več. Prepustil sem se Bogu. In smrti se nisem več bal. Kakor da bi se z njo spoprijateljil.

Ko sem se zopet prebudil iz sna (ali nezavesti), sem opazil, da mi sestra usmiljenka pri visoko podloženem vzglavju z žličko vliva čaj v usta. Smeh v njenih očeh mi je vzbudil novo upanje.

Čeprav sem bil jetnik taborišča in kar s precejšnjo gotovostjo zapisan smrti, so me premestili v vojaško bolnišnico Kriegslazarett številka 902, Žitomir. Ležal sem z bolniki, vojaki s fronte. Okoli 20 nas je bilo v bolniški sobi. Le počasi sem okreval. Ko mi je bolniška strežnica, Ukrajinka in po poklicu učiteljica, pokazala ogledalo, je iz njega štrlel samo špičast nos, v lobanji, ki so jo motili samo gosti lasje, pa so čemele vdrte oči. Niti za [Stran 017]spoznanje se nisem razlikoval od ujetnikov, ki sem jih v Dubnem gledal, ko so se opotekali na morišče.

Milino zvona kapelice v Trničah mi je poskušala nadomestiti blaga melodija pesmi Lily Marlen, spoznavni znak Radia Beograd. Napad na Pearl Harbour in vstop ZDA v vojno sem sprejel kot vest o totalni svetovni vojni. Takrat sem že precej okreval; za to, da bi ozdravel, pa sploh nisem imel prave volje. Odpust iz bolnišnice mi je takrat mogel pomeniti samo usodo taboriščnika. Na sveti večer pa se je zgodilo nekaj, kar je mojo notranjost tako prevzelo, da je v njej zmanjkalo prostora za sovraštvo, ki sem ga gojil do Nemcev nasploh, zavestno in podzavestno.

Tega večera so se vsi pacienti internističnega oddelka z zdravstvenim osebjem vred zbrali ob božičnem drevesu. Prav nič me ni razočaralo dejstvo, da sem v bolniški sobi ostal popolnoma sam. Taka pač mora biti usoda uporne duše, sem se prepričeval. Turobne misli, v katere sem se zatopil, pa sta zmotila glavna sestra in strežnik, ki sta mi povedala, da moram z njima, ker komandant tako zahteva. Podpirala sta me, ko sem hodil. Vse je bilo pri mizah. Ob strani je v lučkah migljalo božično drevo. Posadila sta me k mizi. Pred menoj krožnik s keksi in nekaj čokolade, ob njem kozarček z likerjem. Komandant bolnišnice, oberst (polkovnik) – več kot 70 jih je imel – v svojem nagovoru ni govoril o zmagah, marveč o žrtvah, h katerim je štel vse navzoče. Svoj govor pa je zaključil: »V tej bolnišnici, ki jo vodim, ste vsi enaki. Noben ne sme uživati prednosti in noben ne sme biti zapostavljen. Tako bo, dokler sem jaz tu.« Ko sem se ozrl, so bile oči vseh uprte vame. Nič se nisem zahvalil, le solza mi je spolzela po licu.

Iz lazareta v Žitomiru sem bil po Novem letu 1942 premeščen v bolnišnico Maribor. Za srečen izid, ne samo, kar zadeva bolezen, sem dolžan ljudem, kakršen je bil stari oberst.

Iz bolnišnice sem se vrnil v domačo vas, ker je medtem nevarnost aretacije že minila. Nekaj nas je bilo, ki smo se hoteli priključiti upornim skupinam, ki so jih organizirali nekdanji jugoslovanski častniki, na Pohorju pa so že delovali partizani. V jeseni 1942 smo že imeli svojo organizacijo, ki je bila omejena na propagando upora. Sestavljal sem radijska poročila (uspeh Rdeče armade pri Stalingradu) in vodili propagando za OF.

Figure 1. Lipa sprave

Takrat smo verjeli, da OF združuje slovenski narod in da je njen cilj osvoboditev. Pozneje v partizanih sem šele ugotovil drugo resnico. V Strnišču (današnje Kidričevo) je naša skupina, ki se je pripravljala na oborožen odpor, imela velik vpliv. Zlasti v delovnem taborišču, kjer so bili francoski ujetniki in slovenski interniranci, po kapitulaciji Italije pa tudi italijanski vojni ujetniki. Naše navdušenje pa je močno splahnelo poleti 1943, ko smo zvedeli, da so partizani na Pohorju, kamor sem ga poslal na zvezo, ubili našega sodelavca študenta Rihtaršiča. Naša organizacija, v kateri je bilo več kot 20 pogumnih narodnjakov, je obvladala območje Strnišča, Marjete, Trnič in Prepolj. Nemci so organizacijo [Stran 018]čutili in tolerirali morda zato, ker nismo ubijali in je zato naša dejavnost bila skoraj javna. Na tem območju je delovala še ena protinemška skupina, ki ni bila zvezana z OF. Nekajkrat je izšel njen list »Kri in zemlja«.

Ko sem zvedel, da ptujski Gestapo pripravlja aretacije, sva z Mladenom Senjorjem odšla v Lackov odred, ki je bil na Pohorju. Nemci so aretirali okoli 20 naših članov, vendar so jih kmalu izpustili. Bilo je to v juliju 1944.

Treh žrtev v zvezi z našo aktivnostjo se spominjam. Ivana Šimeka, ki so ga v neki večerni akciji Nemci ujeli in pozneje ustrelili, nato študenta Rihtaršiča, ki so ga ubili partizani, in Franca Mertschinka, vodje (ortsgruppenführerja) Heimatbunda, ki so ga v Račah ubili moji pristaši potem, ko sem jaz že bil v bojni enoti.

ZAVEZA: Radi bi zvedeli za glavne postaje Vaše partizanske poti, kje ste služili, v katerih bojih ste bili, kakšne čine ste nosili, kakšne funkcije ste opravljali, kako ste končali svojo vojno.

KLEP: Začetek moje partizanske poti, ki je bila bolj uporniška kot partizanska, sem že opisal. V Bračičevi brigadi, ki je bila v sestavu 14. divizije, sem se udeležil mnogih bitk z Nemci, bodisi v odprtem boju ali pri napadu na nemške postojanke ali pri napadih na nemške enote v transportu. V resnici se je naša enota z Nemci nenehno bojevala. Če niso napadali oni nas, smo mi njih. V več kot 50 spopadih z Nemci sem sodeloval, največkrat kar v »prvi bojni črti«. Bil sem pomočnik politkomisarja druge čete 111. bataljona in politkomisar čete. V vseh bojih je v moji četi v raznih spopadih padlo najmanj 40 ljudi (enota se je vedno izpopolnjevala z novimi borci). Precej jih je padlo tudi pri Borovljah v zadnjih dneh vojne v boju z domobranci. Največ borcev moje čete pa je izgubilo življenje marca 1945 na Medvedjaku v odprtem boju mož z možem, okoli 20, Nemcev pa še več. Na gori pri Golteh imajo spomenik. Gotovo je boj partizanov na Štajerskem bil nekaj drugega kot boj partizanov v Ljubljanski pokrajini, kjer je šlo manj za narodnoosvobodilni kot za razredni boj. Ves november 1944 smo branili osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino.

Pozicijska vojna na Gneču od začetka novembra 1944 je trajala kar teden dni. Po činu sem bil poročnik. Po osvoboditvi sem imel različne politične funkcije, pozneje sem bil v štabu 14. divizije pomočnik komandanta inženirije. Ker nisem bil brezmejno zvest Titu in partiji, sem v začetku leta 1947 slekel vojaško suknjo.

ZAVEZA: Kdaj in kako ste izvedeli za partizansko gibanje? Ali ste postavljali kakšna vprašanja glede ideološkega ozadja Osvobodilne fronte? Ob dejstvu, da je bila predvojna Slovenija razdeljena na katoliški in liberalni tabor, bi bilo zanimivo zvedeti, iz katerega okolja izhajate Vi. Kakšna oblikovalna volja se Vas je dotaknila, najprej v domači hiši in nato v šoli? Ali ste bili član kakih organizacij? Kako je vse to vplivalo na Vaš začetni odnos do Osvobodilne fronte?

KLEP: Za partizansko gibanje sem zvedel takoj, ko sem se vrnil iz Žitomira. Niti pomislil nisem, da bi mogli OF voditi ljudje sumljivih moralnih kvalitet. Vsaj v začetku sem bil prepričan, da je to vseslovenska osvobodilna organizacija, v kateri je siceršnje politično prepričanje nepomembno. Kot sokol sem bil prepričan »jugoslovenar«, kakor večina mojih vrstnikov. Jugoslovanskega prepričanja pa so bili tudi preprosti člani katoliškega tabora medtem, ko so njegovi voditelji bili izraziti narodnjaki. Sarno starejši ljudje so bili naklonjeni stari Avstriji in s tern tudi Nemcem.

Za moj preporod v slovenskega narodnjaka pa so zaslužne okoliščine že v partizanih. Lahko rečem, da mi je k temu pomagal Jaka Avšič, ki je bil, čeprav prej jugoslovanski častnik, vnet zagovornik slovenskega jezika tudi v partizanski vojski. Žal naša vojska ni bila prava slovenska. V vsaki enoti, višji od bataljona, je že bil na vodilnem položaju drug Jugoslovan. Komandant Bračičeve brigade je bil Milenko Kneževič, Bosanec, komandant I. bataljona Mirko Beslač, tudi Bosanec in načelnik štaba brigade Srb Brajovič. Podobno je bilo tudi v drugih enotah. Kmalu po koncu vojne je bil načelnik štaba 14. divizije Črnogorec, komandanta Poglajena pa je zamenjal v Rusiji šolani Rade Bulat, Srb iz Like. Pa nočem reči, da so ti višji častniki bili neprimerni. Trdim samo, da naša parti[Stran 019]zanska vojska ni bila nikdar prava slovenska vojska, partizanska vojska je bila v svojem bistvu partijska vojska. Vojska jugoslovanske Komunistične partije.

ZAVEZA: Jasno je, da tak angažma, kot je bil Vaš, nujno vključuje vprašanje strahu in poguma. Toda ali bi nam poleg tega še lahko povedali, kako ste doživljali partizansko druščino skupnih bojnih tovarišev. Kakšni ljudje so to bili? Ali so ustrezali Vašim pričakovanjem?

KLEP: Tudi v moji enoti je bilo tovarištvo, ki ga partizani ne poudarjajo (poudarjamo) zaman. Skupna nevarnost, skupni boj nas je družil. V boju smo si drug drugemu pomagali in vsaj dvakrat se je zgodilo, da bi me ubili Nemci, če bi ne bilo pogumnih tovarišev-sobojevnikov. Bili so to čudoviti ljudje. V lepem spominu imam komisarja divizije »Brkina«, Primorca, ki je umrl že pred mnogimi leti. V lepem spominu imam tudi poznejšega komisarja 14. divizije, sedanjega armadnega generala v pokoju, Ivana Dolničarja, čeprav bi mnogi zaradi najinih sedanjih razhajanj v pogledu pomena NOB mogli sklepati drugače. Poleg Mladena Senjorja, s katerim sva sodelovala že od jeseni 1942 in je tudi bil v Bračičevi brigadi, pa sem imel zelo rad tudi Ivana Sipka-Vanjo, komisarja III. bataljona, ki je 29. junija 1946 utonil v Dravi pri kopanju in sem ga reševal, pa ga rešiti nisem mogel. Seveda so v partizanih bili tudi ljudje, ki moralno niso ustrezali mojim pričakovanjem. Toda o teh ne bi govoril. Pogosto se ti ali taki oglašajo s časopisnimi prispevki ali pogosteje, pač primerno z njihovim značajem, v anonimnih pismih, ki jih imam cel kup in jih ne dobivam samo jaz, marveč malone vsi, ki javno branijo Lipo sprave in naše gibanje.

ZAVEZA: Ali ste v svojem okolju, bodisi v četi bodisi pri terenskem delu, nahajali politično pluralnost gibanja? V katero od osnovnih skupin OF ste Vi spadali? Ali ste to pluralnost pozneje tudi utrjevali? Ali ste kmalu opazili, da ima partija izjemen položaj? Kako se je ta kazal?

KLEP: Kot sem že povedal, smo OF v začetku imeli za pluralno organizacijo narodnega odpora, oziroma upora, pri čemer pripadnost eni ali drugi stranki sploh ni bila pomembna. Zaradi mladosti v stari Jugoslaviji pač nisem bil član nobene stranke. Moje politično prepričanje se takrat še ni izoblikovalo, kot član naraščaja Sokola pa sem bil liberalec, ne da bi se tega še prav zavedal. Torej nisem spadal v nobeno osnovnih skupin OF, niti ne v predstavništvo sokolov v njej. Pluralnost gibanja si v partizanih nisem upal zagovarjati, saj bi že to bilo zame (in za vsakogar) življenjsko nevarno. Prav nikogar ne poznam in o nikomer nisem slišal, da bi si v partizanih to upal. Vse je imela v rokah Partija, ki je bila edina stranka (takrat še tajna) in tudi organizirana po sovjetskem vzorcu. Samo France Kosmač (Dobri stari pianino) mi je v nekem zaupnem pogovoru povedal, da je po prepričanju krščanski socialist, a me je pri tem prosil, da bi to ostalo med nama. Seveda smo politični komisarji vedno ponavljali, da je OF nastala v koaliciji, popoln nesmisel pa bi bil govoriti o obstoju koalicije ali pluralnosti v njej, ko pa je slehernemu bilo jasno in očitno, da v OF ni prav nobene pluralnosti, marveč da OF vodi samo in izključno Komunistična partija in nihče drug. Poudarjanje OF je bila za Partijo koristna floskula in usmerjena na zunanje učinke. Zunanji učinki lažnega prikazovanja OF pa so bili dvojni: za narodno zavedne je to bila vaba za vključitev v partizane, za nevedne in mednarodno javnost pa dokaz demokratičnosti in legitimnosti partizanstva.

ZAVEZA: Ali ste postali član Partije? Če ne, ali so Vas sploh povabili? Odkloniti tako povabilo, beremo, je bilo lahko smrtno nevarno.

KLEP: Seveda sem postal član Partije. Ne poznam nikogar, ki bi imel pogum v partizanih članstvo v KP odkloniti. To bi bilo ne samo nevarno, marveč tudi nerazumno. Tudi z moralne strani. Res je namreč, da smo se bojevali proti okupatorjem in da smo s tem pomagali zaveznikom. Pobijanje idejnih nasprotnikov Partije pa ni bilo tako množično in tako očitno, da bi me sililo k razmišljanju o umiku iz partizanstva. Kam pa naj bi šel? Upal sem pač, da bo na koncu zmagala demokratična zavest in poštenost.

[Stran 020]

ZAVEZA: Kdaj ste opazili, da se v trebuhu gibanja, ki ste se mu pridružili, poraja totalitarni leviatan? Gotovo tudi Vam niso ušli znaki, ki so kazali na to, da tu ne gre zgolj za boj proti okupatorju. Kako ste odpravili zle misli, če so se pojavile? Ali pa je mladostnemu navdušenju in dejstvu, da ste zraven, uspelo priti preko vsega?

KLEP: Za totalitarnost gibanja, ki sem se mu pridružil, sem zvedel zelo zgodaj, vendar sem ga v začetku imel za nujno zlo vsake vojaške organizacije, kar je partizanska vojska tudi bila. V nenehnih bojih se je v določeni meri tudi potrjevala potreba po njej. Seveda sem vedel, da tu ne gre zgolj za boj proti okupatorjem. Razen iz skrivnih likvidacij pa razrednega boja skoraj da ni bilo zaznati. Preveč je bilo bojev in premalo časa za globlja razmišljanja o tem.

ZAVEZA: Ali ste bili kdaj izpostavljeni hudim moralnim dilemam? Ste morda videli, da se je to dogajalo drugim? Šlo je seveda predvsem za likvidacije resničnih in dozdevnih nasprotnikov, nazadnje tudi za likvidacijo lastnih ljudi.

KLEP: Nisem bil izpostavljen hudim moralnim dilemam. Kot vsak, sem tudi jaz imel za seboj svojega vohljača Ozne, ki pa o meni ni poročal neresnice (čeprav bi se tudi to lahko zgodilo). Menim, da je prav ta okolnost bila odločilna, da nikdar nisem dobil naloge, katere iz moralnih razlogov ne bi mogel izpolniti. Za druge je bilo drugače. Vem za nekaj primerov zlasti partizanov-novincev, ki so bili takoj ali pozneje poslani v »trinajsti bataljon«. Ne morem pa reči zanesljivo, da so take likvidacije bile množične. Take, naloge pa so opravljali komisarji ali drugi, za Partijo zanesljivejši od mene. Ne sprašujte me za njih imena.

ZAVEZA: Kot razmišljujoč človek ste gotovo našli odgovore na urgentna vprašanja, ki jih postavlja medvojni čas. Na primer, kako je uspelo Partiji, da je dobila na svojo stran toliko ljudi, tudi toliko izobraženih ljudi?

KLEP: Če bi Partija o svojih ciljih povedala resnico, bi imela tako malo pristašev, da kljub vsemu nasilju ne bi mogla priti do oblasti. Zato je svoje prave cilje skrila pod pročelje Osvobodilne fronte, ki jo je razglasila za vsenarodno gibanje za osvoboditev. Zato je večina dobromislečih in zavednih Slovencev bila za OF. Slovenski narod je bil na splošno proti okupatorjem in je zato igra Partije na struno narodne zavesti bila kronana z uspehom. Veliki goljufiji je nasedlo tudi mnogo izobraženih ljudi. Spoznanje, da OF ni koalicija tako imenovanih »ustanovnih skupin«, marveč, da jo ima v celoti in popolnoma v oblasti Partija s Kidričem in Kardeljem na čelu, je prišlo mnogo, mnogo prepozno. Za večino šele z odkritjem znanega Kardeljevega povelja Ivanu Mačku-Matiji.

ZAVEZA: Kako si razlagate dejstvo, da je toliko borcev, ki so se, kakor pravijo, borili za svobodo domovine, bilo po vojni pripravljenih prenašati vlado strahu, ne samo prenašati, ampak to vlado tudi vzdrževati? Ali ni nenavadno, da nič ne vemo o kakih resnejših protestih, saj je moralo biti vendar neznosno nositi v sebi misel, da si spravil svoj narod v tolikšno nesrečo? Brali smo zgodbo znanega slovenskega arhitekta, pa tudi sam jo je pripovedoval, o strašnem mučenju, ki mu je bil izpostavljen v zaporu po vojni. Za človeka so to skoraj nepredstavljive reči. Kako je mogoče prenašati misel, da si to nečloveško silo, ki sedaj divja, sam gradil? A vprašanje ima še hujšo varianto: gradil si jo tudi za tiste, ki s to stvarjo niso imeli nobenega opravka. Kaj so ti vendar naredili? S kakšno pravico si jih v to spravil?

KLEP: Da proti »vladi strahu« po vojni ni bilo resnega upora, si je moč razložiti z dejstvom, da je komunistična oblast takoj v kali in s krvjo zadušila že vsako nedolžno kritiko, da je bila OZNA in UDBA tako organizirana, da oblasti ni moglo ostati nič skrito, za ustrahovanje pa se je posluževala montiranih procesov po vzoru GPU in NKVD, ki jih je prirejala javno ob revolucionarnem načelu – ubijaj.

Spoznanje, da sem bil kot borec za svoje upe in ideale ogoljufan, je bilo grenko še posebej zato, ker sem moralnim iztirjencem tudi sam pomagal na oblast. V vojni ni zmagal resnični NOB, marveč Komunistična partija. Resnični NOB je iz vojne izšel kot poraženec, povsem enako kot slovenska domobranska vojska in slovenski možje, ki so se borili pod zastavami sil Osi.

[Stran 021]

Na vprašanje, s kakšno pravico pa sem takratno sedanjost, ki je sedaj že preteklost, gradil tudi za tiste, ki s stvarjo niso imeli nobenega opravka, ne vem odgovoriti.

ZAVEZA: Tu govorimo sedaj o nekih ekstremnih človeških situacijah. Ali se tudi Vam zdi čudno, da se je umetnost tako šibko odzivala nanje? Pravzaprav iz tega po svoje velikega in dramatičnega časa nimamo ne velike literature ne velike glasbe. Zakaj je vse to rodilo tako malo refleksije? Ali ni morda v vsem temno a neizrečeno spoznanje, da se tu gibljemo v območju zla?

KLEP: Da se je umetnost, zlasti literarna, tako šibko odzivala na čas nasilja, je priprisati nasilju samemu, ki je v določeni meri zasužnjil v človeku duha. Umetnikova duša se je z zločinom pobotala. Boji se ga imenovati s pravim imenom. Šteje ga le za napako. Ceprav je bilo v kulturnem prostoru nekaj pisateljev in pesnikov, ki nas v svojih delih opominjajo na kruti čas, vendar nihče ni dosegel Pasternaka, Solženicina ali Saharova v državljanskem pogumu. Slovenski narod se je tako privadil živeti z zlom, ki ga sploh ne obsoja. Nič več o zlu govoriti ni več samo geslo borčevske organizacije in stare boljševistične oblasti, marveč je to že tudi geslo nove demokratične oblasti.

ZAVEZA: Kdaj ste izvedeli, da so po Ljubljani začeli streljati Slovence: Župca, Kiklja, Ehrlicha, Peršuha, Natlačena? Kako so vam to razložili?

KLEP: Da so v Ljubljanski pokrajini partizani streljali Slovence, sem zvedel razmeroma pozno. O uboju Natlačena šele v partizanih, o uboju Župca, Kiklja, Ehrlicha in Peršuha pa šele na Univerzi leta 1949. Uboj Natlačena se je opravičevalo s tem, da je bil narodni izdajalec, kar pa sem jaz sprejel z rezervo. Sicer pa so bile zveze Štajerske z Ljubljansko pokrajino zelo slabe in redke. O obračunavanju med komunisti in »nacionalisti« (paralela s špansko državljansko vojno) se je že šušljalo, in kljub temu, da govoric nisem mogel preizkusiti, sem jim verjel, kar pa nas ni odvrnilo od propagiranja OF, ki smo jo takrat še vedno doživljali kot vseslovensko odporniško organizacijo. O beli gardi in domobrancih ter bojih z njimi so mi pripovedovali partizani iz tistih krajev v partizanski enoti.

ZAVEZA: Kdaj ste izvedeli za Dolomitsko izjavo? In, ali ste sploh izvedeli zanjo med vojno?

KLEP: Za Dolomitsko izjavo sem zvedel šele okoli leta 1950. Mislim, da mi jo je v zasebnem pogovoru omenil profesor zgodovine dr. Metod Mikuž. Tudi verjamem, da za Dolomitsko izjavo niso vedeli niti politični komisarji v višjih partizanskih štabih. Komunistična partija je bila v enotah še vedno za večino partizanov tajna organizacija, čeprav je bila organizacija partizanskih enot povsem po sovjetskem vzoru in je bil v začetku zapovedan tudi boljševistični pozdrav z dvignjeno pestjo.

Z Dolomitsko izjavo z dne 28. 2. 1943 se krščanski socialisti s skupino liberalnih sokolov tudi formalno odpovedujejo svoji politični identiteti v korist KPS. V resnici pa ti dve skupini in slovenska kultura sploh niso nikdar imele kake besede v OF, tudi ne Josip Vidmar, ki je bil formalni predsednik izvršnega odbora OF. Josip Vidmar je po mojem prepričanju služil Partiji predvsem kot vaba na partijskem ribiškem trnku. Za razumevanje bistva OF in neizpodbitni dokaz njene absolutne podrejenosti Partiji pa je, pomembnejše od Dolomitske izjave, znano povelje Edvarda Kardelja poveljniku slovenskih partizanskih čet Ivanu Mačku-Matiji z dne 1. 10. 1942, v katerem mu zapoveduje: »Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce i.t.d. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove!«

ZAVEZA: Konec maja 1945 so začeli vračati iz Vetrinja slovenske domobrance. Pogodba o vračanju je bila napisana in podpisana sredi maja, zato je bilo dovolj časa za pripravo sprejema. Ali ste bili pri tem kaj udeleženi? Kdaj ste zvedeli za Teharje in Rog? Kako je v Vas odmeval slovenski holokavst?

KLEP: Slovenske domobrance so začeli vračati iz Vetrinja 24. maja. Po mojem mnenju je Tito Angležem za to uslugo obljubil umik iz Koroške. Bračičeva brigada je bila tedaj v Celovcu in moja enota ni bila v Vetrinju in o Vetrinjskem taborišču nam takrat ni bilo nič znanega.

[Stran 022]

Spominjam pa se, da smo pri Celovcuto je moralo biti 13. majazajeli skupino mladih beguncev, fantov in deklet, študentov iz Ljubljane. Ne proti volji štaba sem fante regrutiral, dekleta pa smo po nekaj dneh poslali domov iz poslopja gimnazije, ki smo ga uporabljali za vojašnico.

Za Rog sem zvedel šele na univerzi, že leta 1946 pa sem zvedel za množične poboje hrvaških ustašev in domobrancev v tezenskih protitankovskih jarkih, kjer jih je bilo pobitih od 100.000 do 130.000. Najprej so mi to povedali domači, pozneje pa mi je to potrdil tudi knojevski oficir, ki je pri pobojih sodeloval. Za Teharje pa sem zvedel šele okoli leta 1980, potem ko je neka gradbena skupina naletela na množično grobišče. O mojem stališču do slovenskega holokavsta sem že pisal v Delu leta 1985, ki sprva prispevka ni hotelo objaviti, potem pa ga. vendarle je, seveda v omiljeni obliki. O tej narodovi nesreči in sramoti hkrati sem pisal že tolikokrat, da sem vsem, ki imajo kaj zraven, že postal odveč in me napadajo, kakor da bi ubijal jaz in ne oni.

ZAVEZA: Pojdimo sedaj malo v povojni čas. Tu je vprašanje borcev. Govori se, da so borci imeli po vojni razne bonitete. Tu seveda ne mislimo na bolnike in invalide, ki so posebno nego brez dvoma zaslužili. Tu mislimo na posebni tretman, ki so ga bili deležni borci in jih je ločeval od ljudi nasploh. Tu mislimo in govorimo o intenzivnih povezavah z oblastjo, ki niso ostale brez koristi. Ali so se mnogi borci čutili ponižane ob tem, da so jih plačevali za njihovo sveto službo domovini?

KLEP: Ne bi mogel reči, da se kdorkoli od borcev čuti ponižanega, ko dobiva beneficirano pokojnino. Zlasti ne v sedanjem času, ko večina borcev še z beneficirano pokojnino skromno živi. Na pripombe o tem navadno odgovarjajo s protivprašanjem: »Zakaj pa smo se borili?« Popolnoma razumljivo je, da borčevska organizacija brani svoje pridobljene pravice, seveda tudi s pomočjo ministrstva za borce. Tudi je razumljivo, da brani oblast in stranko, ki borcem jamči njihov eksistenčni minimum, ki jim ga zlasti ogroža društvo prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko. Bojazen, da bi se jim od pokojnine kaj odščipnilo v korist sodržavljanov, ki ne dobijo nič, pa so pomoči potrebni, je tako velika, da ščitijo in zagovarjajo staro oblast. Sicer pa so (smo) bili tudi vzgajani v materialističnem duhu, ki mu je podrejena tudi morala. Pa to ni samo posebnost borcev.

ZAVEZA: Znano je, da ste med prvimi, če ne prvi, v Sloveniji javno razkrivali in zagovarjali bolj uravnovešene poglede na državljansko vojno. To Vas kaže kot človeka ne samo izrednega poguma ampak tudi visoke in občutljive kulture. Kdaj in zakaj so se Vaši pogledi začeli spreminjati? To Vaše notranje dogajanje bi nas posebej zanimalo, saj je moralo biti nadvse dramatično. Ce nam dovolite, da pogledamo tudi za ta zastor, bi Vas vprašali, ali je to prišlo polagoma ali je to prišlo iznenada? Ali je za vsem nekakšen filozofski um, ali pa je bilo to morda posledica kakega osebnega doživetja?

KLEP: Nekako je v mojem značaju, da se zmerom postavim na stran šibkejšega, še predno poskušam stvar z razumom dojeti. Že kot šolar sem precej bral. Romane, povesti, pesmi. V življenju sem poskušal posnemati svoje vzore. Plemenitost in viteško ravnanje sta bili zame občudovanja vredni kategoriji. Sočutje in usmiljenje so bile tudi lastnosti mojih junakov iz knjig in sanj. In pogum. Poskušal sem razumeti trpeče in razlikovati dobro od zla. Ko so me šestletnega premamile sosedove hruške in me je sosed zalotil v krošnji drevesa, me je dejanja bilo hudo sram in bal sem se kazni. Stari sosed pa je rekel: »Le najej se jih. Zmerom kadar hočeš.« Ta dogodek se mi je vtisnil v spomin. Trudil sem se razumeti sočloveka v stiski, tako kot je razumel stari sosed mene, ko sem bil lačen. Dogodek na sveti večer leta 1941, ki sem ga že opisal, je tudi vplival na moj značaj. Sicer pa sem tudi zagovornik svetovnega nazora, ki ga razgrinja v svojih delih avstrijski filozof Karl Popper, in privrženec njegove nove etike, intelektualne poštenosti. Morda sem res prvi, ki se je odločno postavil v bran domobrancev in obsodil zločine nad njimi. Gotovo tega ne bi zmogel, če ne bi za to čutil tudi določene moralne dolžnosti že zaradi njih, ki so mi kdaj v stiski stali ob strani in so se tudi pogumno potegnili zame. Glavni razlog pa je moj občutek [Stran 023]sokrivde ob spoznanju, da sem v ogromnem kolesju nasilja tudi sam bil njen zobček in da se je morilo tudi v mojem imenu. Zato ni samo moja pravica, marveč tudi moja dolžnost poskušati popraviti krivico. Ob Lipi sprave nas je več takih. Lepo bi bilo, če bi tudi kdo iz vodstva borčevske organizacije začutil tako dolžnost. S tem bi najbolj prepričljivo dokazal ljubezen do domovine.

ZAVEZA: Povejte nam na kratko zgodbo, ki je povezana z Lipo sprave na ljubljanskih Žalah. Kdo je poleg Vas še zaslužen pri tem velikem in plemenitem delu?

KLEP: Kraj, na katerem smo 13. maja 1989 posadili Lipo sprave, je za naše gibanje svet kraj. Tam smo se 1. novembra 1988 prvič javno spomnili vseh žrtev boljševizma na naših tleh, žrtev revolucije, pobitih domobrancev, žrtev montiranih procesov in sicer pomorjenih iz ideoloških razlogov. Njim v spomin smo položili žalni venec. Cudovito ubrana pesem Lipa zelenela je je ponudila navdih za posaditev drevesca. Že v poletju 1988 sem nekaj pogumnih ljudi zaprosil za sodelovanje. Najprej Zdenka Zavadlava, Milana Apihaslava njegovemu spominuin še nekatere, ki so se pridružili naši skupini, pa so po zmagi na volitvah v gibanju postali pasivni. Gotovo soglašajo, če jih sedaj ne imenujem. Nato prizadevne: Viktorja Blažiča, Franca Miklavčiča, Franca Setarja, Petra Levca, Iva Žajdelo, Marjo Polak, Ireno Virant, Toneta Frantarja, Tineta Velikonjo. Da je kljub jeznim viharjem lipa vzdržala, pa ima največ zaslug Stane Vezjak, ki mi je vedno bil v nepogrešljivo pomoč. Vsem imenovanim in množici neimenovanih se za sodelovanje iskreno zahvaljujem. Slovesnost pri lipi 27. junija 1990 v spomin na slovenski holokavst (ali slovensko Hirošimo) je bil hkrati velik kulturni dogodek, na katerem so s svojimi deli nastopili vrhovi slovenske poezije. Žal v osrednjih slovenskih dnevnikih slovesnost, ki se je je udeležilo 4.000 ljudi, ni bila vredna črke.

15. junija 1990 smo pri Lipi prebrali predlog deklaracije o narodni spravi, 15. junija 1991 pa smo ob njej in Odrešenikovi skulpturi, ki jo je blagoslovil slovenski metropolit in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, 15. junij razglasili za Dan krivde, odpuščanja in sprave.

Lipa sprave že ima svoj pomen. Ne skrivamo želje, da bi se pri njej ustavil predstavnik druge države, če je pri nas na obisku. Gotovo je naša lipa primernejši kraj za simbolno gesto kot kakršen koli spomenik revolucije.

Slovesnost ob lipi 19. oktobra lani v spomin padlim Slovencem pod zastavami sil Osi, na kateri je imel govor član predsedstva republike Ivan Oman, je s svojo prisotnostjo počastil tudi ljubljanski konzul republike Italije. Lipa sprave že zdavnaj ni več last samo naše skupine. Lipa sprave je last vseh Slovencev dobre volje!

Figure 2. Križani in Lipa sprave

ZAVEZA: Vaše delovanje ustvarja gotovo napetosti med vami v organizaciji borcev. Ali lahko o tem kaj poveste? Ali so simpatije, ki jih dobivate, samo zasebne ali pa Vas kdo zagovarja tudi javno? Kje najdete največ podpore?

KLEP: Res je, da naše delovanje ustvarja napetost v organizaciji zveze borcev in njenih članov, ki živijo od mita preteklosti in se temu mitu nočejo odreči. Bor[Stran 024]čevska skupina prenoviteljev sploh ne čuti bremena preteklosti, medtem ko mlajši prenovitelji s predsednikom predsedstva republike na čelu to čutijo in prav zato se trudijo, da bi državljani gledali samo naprej in nič nazaj.

Krog simpatizerjev gibanja za spravo se širi. Podporo imamo zlasti pri razumnikih. Glavni nasprotniki sprave pa so ljudje, ki sprave sploh ne razumejo, saj govorijo, da se s kolaboracionisti ne bodo spravljali, s čimer kažejo svojo miselno plitkost. Oni sicer so v besedah za spravo, samo ne za spravo z nasprotniki. Sicer pa je sprava že dosežena. O njej bi bilo potrebno sprejeti še državni akt, ki bi formalno končal še tleči tihi nemir.

ZAVEZA: Vaš cilj, se zdi, je sprava. Kaj si predstavljate pod to besedo? Kako stoji stvar sprave v luči sedanjega kulturnega in političnega stanja v državi in v slovenski zavesti nasploh? Posebej bi nas zanimalo, kako na to gledajo nekdanji borci.

KLEP: Sprava je prehod iz boja v mir, iz sovraštva v razumevanje. Sprava še sicer ni ljubezen, marveč le pot k njej. Sprava je kategorični imperativ sodobnega sveta, njej nasprotna kategorija je sovraštvo. Popolnoma razumljivo je, da se zvesti učenci leninističnega nasilja težko odločajo za spravo. Iz časopisnih prispevkov, ki se nanašajo nanjo, je moč ugotoviti, da borci na splošno spravo odklanjajo. S tem disciplinirano sledijo stališčem vodstva.

ZAVEZA: Večkrat ste že rekli, da je pogoj za spravo resnica. Ali tudi Vi mislite, da bi morala slovenska država postaviti na noge poseben institut, ki bi imel za nalogo, da to resnico odkrije. Tu je seveda še vprašanje, ali je po polstoletni vzgoji v ideološkem rezervatu sploh mogoče vzbuditi zanimanje za resnico? Kaj bi bilo po Vašem mnenju treba v tem pogledu napraviti?

KLEP: Vztrajam na prepričanju, da je pogoj za spravo resnica. Sprava, ki temelji na neresnici ali le na delni resnici, ni sprava. Res pa je spravo mogoče doseči le z medsebojnim popuščanjem stališč. O velikodušnosti, ki je etična kategorija, moramo govoriti, če močnejši popusti šibkejšemu.

Res je, da je zanimanje za resnico vojnega in usodnega povojnega časa usahnilo. Ne samo pri preprostih ljudeh. Tudi SAZU je z znanstvenim simpozijem z naslovom Slovenski upor 1941, ki je bil 23. in 24. maja lanskega leta, hotela potrditi dosedanjo partijsko resnico in s tem uradno zaključiti hudo sporni del naše zgodovine. Toda to se ni posrečilo. V očitni zadregi in v dogovoru z oblastjo odklanja sodelovanje pri televizijski okrogli mizi pod naslovom Resnica ali neresnica. Na drugi strani pa si tudi televizija na vse kriplje prizadeva, da bi take okrogle mize ne bilo. Pravi, da ne najde nasprotnih sogovornikov, kar utegne biti res, toda na naša prizadevanja, da bi vendarle našli sogovornike, odločno odgovarja: »Mi vam damo prostor in termin, toda mi bomo odločali o tem, ali so sogovorniki iz nasprotnega tabora pravšnji ali ne.« Združeni ob Lipi sprave si ne domišljamo, da smo v točkah predloga deklaracije o narodni spravi odkrili vso resnico. Zato je Liberalna stranka predlagala okroglo mizo z izzivajočim naslovom. Toda naši uradni zgodovinarji in politiki – nič. Dva razloga za odklonitev sta mogoča: superiornost, ki jim ne dovoljuje sesti za okroglo mizo z majhnimi ljudmi, ali pa bojazen pred zadrego, v katero jih utegne spraviti kdo od zagovornikov deklaracije. Intelektualna poštenost kar kriči po interpretaciji znanega Kardeljevega povelja poveljniku slovenskih enot Ivanu Mačku – Matiji z dne 1. 10. 1942. Ideološko neobremenjen zgodovinar bi mogel spoznati, da je le najrevnejši sloj (proletariat) bil izvzet iz načrtovane morije.

Ni lahko tu kaj storiti, ko pa so skoraj vse stranke s prejšnjo in sedanjo oblastjo vred (razen Liberalne stranke) za že doslej malikovano partijsko resnico, od katere pričakujejo boljše volilne rezultate, kot pa od resnice, ki je niso odkrivali oni sami, marveč onine bodi jih trebaiz skupine ob Lipi sprave.

ZAVEZA: Kako si razlagate sovraštvo, ki je vodilo roko tistih ljudi, ki so podpisovali peticije za odstranitev javnega tožilca Drobniča? Človek se pravzaprav čudi, da demokratična in kulturna javnost ni proti temu početju reagirala siloviteje.

[Stran 025]

KLEP: Ni moglo biti proti pričakovanju, da bo borčevska organizacija nastopila proti Drobniču, ker vidi v njem svojega ideološkega nasprotnika, ki kot javni tožilec utegne kdaj poklicati na odgovornost tudi tiste, ki so se nad slovenskim narodom hudo pregrešili. Ti pa so člani zveze borcev, pa ne navadni člani. Strah pred kaznijo ali strah pred »revanšizmom« jih je gnal v akcijo proti Drobniču še posebej zato, ker on ne sprejema očitanega (in izmišljenega) izdajstva za opravičilo množičnih pobojev. Zvezi borcev se je priključilo mnogo prenoviteljev. Ce se jim je s svojim podpisom pridružil tudi predsednik Milan Kučan, je to storil iz določenih razlogov, ki jih ne morem oceniti kot nemoralne. Upoštevati namreč moramo, da ga je borčevska organizacija na predsedniških volitvah odločno podprla in mu pomagala na oblast, čeprav on ni bil njen ideal, v njem je videla samo manjše zlo. S podpisom je borčevski organizaciji vrnil samo dolg. Seveda je s tem izgubil nekaj spoštovanja vsaj pri onih, ki so mu verjeli, da bo deponiral partijsko knjižico, kar je vsakdo mogel le tako razumeti, da se v strankine zadeve kot predsednik vseh Slovencev ne bo spuščal. Seveda so se močnemu pridružili takoj tudi šibki. O tem, zakaj sta to storila tudi dr. Rupel in dr. Plut, pa nisem razmišljal. Kako je na to reagirala slovenska demokratična javnost, ni znano. Znano je le, da so medijska sredstva še vedno v rokah bolj ali manj prepričanih privržencev umirajoče ideologije in da je obveščanje ali neobveščanje stvar uredniškega odločanja. Izkušnje ob Lipi sprave me v tem potrjujejo.

ZAVEZA: Zakaj mislite, da je nova demokracija tako malo naredila za tiste, ki jim je bilo vzeto vse: imetje, življenje, čast? Ali se tako malo zaveda, kaj v resnici je, svojega bistva, da ne ve, da se je s temi ljudmi zgodilo, kar se je zgodilo, zato, ker so se borili za njeno stvar?

KLEP: Ne čudi me posebej, da ni nova demokracija naredila več za tiste, ki jim je bilo vzeto vse: življenje, imetje, čast. Razlog za to vidim v moralni otopelosti slovenskega človeka, zlasti mladine. Petinštiridesetletna materialistična vzgoja, ki je s svojo permanentno revolucijo zanikala temeljne krščanske vrednote, je za seboj pustila množice, ki ne znajo več ločiti dobrega od zla. Pravzaprav jih (nas) je vzgojila v moralne upogljivce in navadila z zlom živeti.

Poslanstvo Lipe sprave je v tem, da brani dobro. Tudi takrat, ko govori o zlu. Da bi se zlo ne ponovilo nikdar.

ZAVEZA: Gotovo nosite v sebi kako misel, ki bi jo radi sporočili slovenskim ljudem, morda posebej slovenski mladini. Prosim!

KLEP: Slovenski mladini – srečno mladost z željo, da se tu in tam zavestno odpove kaki dobrini ali trenutnemu užitku, v korist manj srečnim; razumnikom in politikom – intelektualno poštenost; vsem pa mirno življenje ob spoštovanju tudi dneva, ki nas spominja na največjo narodovo nesrečo.

ZAVEZA: Gospod Stanislav Klep, zahvaljujemo se Vam za Vaše odgovore! Mislimo, da ste s tem napravili uslugo ne samo slovenskemu zgodovinskemu spominu, ampak tudi slovenski kulturi na sploh.

Vestnik, avgust 1965, XVI, str. 219

Preteklost, v kateri je odšlo iz naše srede deset tisoč slovenskih življenj, je bila v prvi vrsti borba dveh idej. Ideje, ki so jo imeli ljudje, ki so trdno verovali v svobodo otrok božjih, ki so se oklepali zemlje, ker so jo imeli za dar božjih rok in ideje, ki je hotela te ljudi iztrgati iz božjega občestva in ga spreliti v maso, ki naj bi uniformirano stregla materiji in kolektivnosti.

Zavoljo duhovnosti se je slovenski človek uprl, zavoljo duhovnosti so se uprli ti, katerih spomin nocoj obhajamo. Vse premalo po dvajsetih letih mislimo na ta največji in najvišji moment obupne slovenske borbe v preteklosti in vse preveč ga gledamo samo s suhimi človeškimi računi.

Ivan Martelanc je iz vrst zamolčanih velikih Slovencev. Bil je pomemben gospodarski strokovnjak, zvest domoljub in pravi kristjan. Letos je devetdesetletnica njegovega rojstva. Rodil se je v kmečki družini leta 1902 v Šempetru pri Gorici. Tu je preživel mladost, prvo svetovno vojno in dočakal fašizem. Fašisti so ga kot slovenskega aktivista izgnali v Jugoslavijo. Zaposlil se je pri Vzajemni zavarovalnici, ki je bila takrat pomembna slovenska gospodarska ustanova. Začel je pri najnižjih delihkot kurir. »Ob delu« je študiral pravo in si kak dinar zaslužil tudi kot napovedovalec pri ljubljanskem radiu. Imel je lep, jasen in prodoren glas. Njegova delavnost je bila neumorna. Srečamo ga kot javnega delavca v katoliških vrstah. Imel je vidno mesto v akademskem društvu Danica; nekaj časa je bil predsednik Akademske zveze, ki je povezovala katoliška akademska društva. V letih 1930 do 1937 je bil urednik mesečnika Zveze fantovskih odsekov Kres. Srečamo ga med glavnimi organizatorji Evharističnega kongresa v Ljubljani, o katerem napiše 700 strani obsegajočo knjigo (1936). Nato deluje v pripravljalnem odboru za 6. mednarodni kongres Kristusa Kralja, o katerem spet piše obširno tiskano poročilo (1939). Ves čas pa se uveljavlja tudi z gospodarsko-strokovnimi publikacijami in članki, predvsem s področja zavarovalništva. Iz tega področja je leta 1943 tudi doktoriral na ljubljanski pravni fakulteti.

Zelo ga je prizadela druga fašistična okupacija. V Ljubljani jih je sovražil enako kot v rodnem Šempetru. Njegov sin Jošt, ki je bil takrat star 12 let, se bridko spominja, kako je oče njegove in bratove smuči razžagal in skuril, da jih

ne bi zaplenili Italijani, ki so zahtevali obvezno oddajo smuči. V času italijanske okupacije so Martelanca aretirali in ga uvrstili med tiste, ki so jih vozili v taborišča. Samo spletu okoliščin se je lahko zahvalil, da se to ni zgodilo: pri natančni hišni preiskavi so odkrili visoko papeško diplomo, ki jo je dobil v zahvalo za izvedbo evharističnega kongresa. To odkritje je italijanske policiste »omehčalo« in Ivana so izpustili.

V jeseni 1943 Italija kapitulira. Vojska se umakne in tudi Primorska se reši fašističnega jarma. Prazen prostor so zasedli Nemci, ki pa nimajo več toliko časa in moči, da bi se ukvarjali s ponemčevanjem. Vsi žive v pričakovanju, da se neizbežno bliža tudi zlom nacizma in konec vojne. Slovenski narodni odbor, ki deluje v ilegali, se pripravlja na zaključne poteze. Vsi so prepričani, da bodo v našo deželo prišli kot osvoboditelji zahodni zavezniki. S temi bomo določali nove meje in Primorska se mora priključiti Sloveniji. Vedeli so, da razmejitvene mednarodne komisije pregledujejo po farah krstne knjige’in zanimajo se, kakšno je narodnostno stanje v osnovnih šolah. Zaradi tega in zaradi čimprejšnje narodne pomoči Primorski sklenejo, da je potrebno pospešiti poslovenjenje osnovnih šol. Odločijo se, da bodo to nalogo zaupali primorskemu narodnjaku dr. Ivanu Martelancu. Martelanc se najprej tej odgovorni in težki nalogi upira. Sele na posebno prigovarjanje škofa Rožmana se vda in nalogo sprejme. Tako ga najdemo v začetku leta 1944 v uniformi domobranskega stotnika najprej v Postojni, nato pa v Trstu. V organizacijskem štabu je vodil kulturno-upravni odsek, v katerem so bili referati za ljudsko prosveto, šolstvo, tisk, civilno upravo in [Stran 014]socialno pomoč. Martelanc se je v tem času in v tej funkciji ves posvetil obnavljanju slovenskega šolstva. Iskal je slovenske učitelje, šole je očistil italijanskih knjig in učbenikov, ki so jih v šole navlekli fašisti in namesto teh prinašal slovenske knjige. Knjige je zbiral v Ljubljani in jih s tovornjaki pošiljal na Primorsko. Za to delo je imel odlično ekipo, ki je te prevoze največkrat opravljala s skrbno ponarejenimi dokumenti, da jih Nemci pri transportu niso ovirali. To je Ivan Martelanc delal do konca vojne.

Zgodilo pa se je drugače, kot je pričakoval on in mnogi drugi. Osvoboditelj Slovenije in Primorske je bila komunistična jugoslovansko-sovjetska armada. Martelanc je ostal v Trstu v prepričanju, da je tu na varnem. V Trst je poklical tudi ženo in otroke. Toda ker v Trstu ni mogel dobiti primernega stanovan ja za vse. sta začasno ostala z ženo Malči sama. Sinova (14-letni Marko in 13-letni Jošt) sta šla na očetov dom v Šempeter, hčeri (9-letna Cveta in 5-letna Lučka) pa sta se zatekli k Šolskim sestram v Tomaj.

Toda komunistična sla po ubijanju ideoloških nasprotnikov po vseh masovnih pobojih v mesecu maju, juniju in juliju še ni bila potešena. Se naprej so iskali posameznike in jih likvidirali. Tako je prišel na vrsto tudi Ivan Martelanc. 26. oktobra 1945 zvečer (nekateri postavljajo ta datum na 28. oktober) sta se z ženo vračala z nekega obiska domov. V hišni veži, kjer sta stanovala (Ulica Buonarroti), je skočila nanju izvežbana skupina ugrabiteljev. Zvezana in pokrita čez glavo so ju oclvlekli v avto in odpeljali v Ljubljano. Martelanc se je z vsemi

silami upiral, ko so ga vlekli v avto.

Priče trdijo, da ga je zato eden od ugrabiteljev ustrelil. Zato nekateri postavljajo dan ugrabitve tudi kot dan Ivanove smrti. Drugačno pa je pričevanje jetnice, ki je v Ljubljani na Povšetovi bila zaprta v sosednji celici poleg gospe Malči Martelanc. Imeli sta poseben sistem pogovarjanja. Ta gospa je prišla s Povšetove živa in povedala je, da ji je Malči sporočila, da je bil mož pri ugrabitvi le ranjen in da je preživel. Toda zaenkrat nihče ne ve, kaj se je ž njim dogajalo naprej. Z gotovostjo se ve le to, da je bil prej ali slej umorjen. Za gospo Malči se sled vleče nekaj dlje. Iz celice na Povšetovi je zginila neki dan v februarju 1946. Priče pripovedujejo, da so se iz celice po vstopu rabljev slišali grozotni glasovi. Domnevajo, da so jo v celici zadavili. Gotovo pa je le to, da je v tej celici poslej ni bilo več. Vsa sporočila so bila prekinjena. Kasneje so prišli do sorodnikov tudi drugačni, toda nezanesljivi glasovi, da so videli neko povsem uničeno sivolaso žensko, ki bi lahko bila gospa Malči. Vse govorice so negotove. Morda sta Martelančeva res živela dlje, kot predvidevamo. Saj je znano, da so tiste, ki so jih zapisali smrti, pustili še nekaj časa pri življenju, da so jih uporabili kot učne pripomočke pri šolanju novih generacij rabljev, ki za to niso imeli prilike prej. Bodi tako ali tako: Ivan in Amalija Martelanc sta bila likvidirana. Njunega imena ni v nobeih sodnih zapiskih. Uradno nista bila ugrabljena in proti njima ni bil sprožen sodni proces. Vse kar imamo uradnega v rokah, je odločba o zaplembi premoženja. In v utemeljitvi te odločbe piše: »Glasom uvodoma navedenega poročila je imenovani (Martelanc) sodeloval z okupatorjem (domobranec) in je ob osvoboditvi pobegnil. To je vse.