Množični odhod Slovencev v zdomstvo ob koncu druge svetovne vojne postavlja duhovna, moralna in politična vprašanja, ki jih mora narodova skupnost sprejeti med svoja nujna opravila, če hoče doseči temeljno in celotno vedenje o sebi. Dramatične razmere, v katerih je do tega odhoda prišlo, temni vzroki, ki so ga izsilili, človeške skrajnosti, v katere so bili vrženi ljudje, ki so bili vanj zajeti, posledice, ki jih zaradi njega [Stran 046]trpi celotno narodovo telo: vse to podpira upravičenost naše zahteve. Zaradi vsega tega je ta odhod izstopajoče dejstvo naše zgodovine. Ni ga mogoče ne videti in ni se mogoče izogniti vprašanjem, ki jih postavlja. Nič primerljivega se nam še ni zgodilo.

Da morajo dostojni in pošteni in častivredni ljudje zapustiti dom in domovino, občuti človek kot veliko žalitev. Žalitev mogoče ni najboljša beseda, saj s tem, ko pravimo, da so bili ljudje žaljeni, še ne bomo mogli zajeti celotnega pojava. Toda kadar razmišljamo o slovenski politični emigraciji, prej ali slej pridemo v območje te besede. V čem pa je odurnost krivice, če ne v njeni žaljivosti? In, ali ni krivda, da mora človek zapustiti dom, da reši svoje življenje? Da mora to storiti človek, ki tako ceni svojo svobodo, da jo ima za nepogrešljiv del življenja, krivice ne manjša, ampak jo veča. Žaljivost krivice je tudi v tem, da zlo zadene nekrivega. To smo živo občutili vsi, ko smo gledali, kako po sarajevskih ulicah ljudje tečejo pred ostrostrelci. Morda se oni tega niso zavedali, mi pa, ki smo ta beg opazovali iz varne razdalje, smo občutili predvsem to, da so bili ljudje strašno žaljeni. To občutje se je še stopnjevalo, ko smo videli, da se to dogaja navadnim in preprostim ljudem. Tudi ljudje, ki so maja 1945 zapuščali svoje domove, so bili zvečine navadni in preprosti ljudje.

Zakaj smo v dejstvu, da so nekateri ljudje morali oditi iz domovine, videli predvsem žaljivost? Zato, ker je žaljivost zelo preprosta in vsakomur umljiva stvar, in vendar moramo postaviti naslednje vprašanje: Kako to, da leta 1990, ko se je odprl prostor za svobodno besedo in je preteklost začela dobivati pravo podobo, ljudje niso vstali in zahtevali, da se spričo one žaljivosti kaj naredi? Nekaj tako velikega, da bo vsaj v približnem sorazmerju z njeno velikostjo. Zakaj se ni oglasilo toliko glasov, da jih ne bi bilo mogoče preslišati, in zakaj ti glasovi niso zahtevali, da skupščina sprejme slovesno listino, s katero bi te ljudi na najslovesnejši način in pri glavnih vratih pripeljali nazaj v domovino? Kako to, da tega nikoli ni zahtevala nova prebujena politika? Ali pa kultura, ki pričakuje, da ji verjamemo, ko trdi, da je hram tankih in subtilnih občutij? Ali pa množica preprostih in navadnih ljudi, ki smo zanje vedno mislili, da so zadnje zatočišče pravega in resničnega življenja, ne da bi pomislila na tiste, ki so v njem že vedno bili za ceno, ki je bila zelo visoka, a ne nepredstavljiva?

Če bi kdo za vsem tem videl odsotnost politične zavesti, ne bi po našem mnenju videl bistvene resnice. Za vsem tem je bila odsotnost nekega mnogo bolj osnovnega človeškega občutja. To odsotnost bi kdo morda hotel razlagati z odsotnostjo moralnega vzgona, a ta izraz je zelo abstrakten. Bliže bi bili, ko bi rekli, da tu ni bilo sposobnosti vživeti se v usodo drugega; da smo tu zadeli na degeneracijo domišljije in predstavljanja. Tu ni bilo tega, kar izražamo z besedo videti. Za vsem je bila pravzaprav duhovna nerazgibanost in topost, ki je nastala od dolgega bivanja v duhovno izsesanem prostoru in od dolgega služenja zgolj sebi. Dejstvo, da slovenska kultura ni dojela visokostne tragike slovenske politične emigracije, kaže na njeno splošno nerazvitost. S tem hočemo povedati, da ne zadeva samo tega konkretnega vprašanja, ampak se nujno razkriva na vseh področjih življenja. Nerazumevanje za ljudi, ki so morali po svetu zaradi zvestobe idejam, ki vzdržujejo človeka v njegovi človeškosti, je nenavadno jasno pokazalo, kako daleč smo od polnega življenja. Noben eksakten laboratorijski poizkus, ko bi bil mogoč, ne bi mogel jasneje pokazati, kje smo. To bi nas lahko vse globoko vznemirilo.

Toda, ali je, ne glede na ta nevesela spoznanja, kaka možnost, da se usoda ali krivica ali žalitev, ki je zadela nekatere ljudi, osmisli in tako dobi svoje mesto v celoti človeških stvari: da postane razumna? Sprašujemo se, ali je mogoče usodi človeka, ki mu pravimo emigrant ali zdomec ali begunec, odvzeti njeno zgolj-dejanskost, zgolj-naloženost, njeno slučajnost in kaotičnost, njeno pezo, ki prihaja od tod, da zgolj obstaja kot factum brutum – surovo in neobdelano dejstvo. Ali je v izgnanosti, v tem, da nisi v svojem, ampak v tujem, da ti je odvzeto to, kar ti po naravi gre, kaj takega, kar je mogoče prebrati, kako sporočilo, ki bi utegnilo biti pomembno za umevanje človeške komedije v celoti? Ali je izgnanstvo kako znamenje?

Kaj so znamenja? Nekatera dejstva, nekateri dogodki, nekatera stanja so taka, da se ne použivajo sama v sebi, ampak merijo in kažejo iz sebe. Ne spadajo v svet, za katerega pravi Wittgenstein, da je natanko tak, kot je, ampak nekaj pomenijo, nosijo izjavo, imajo neko govorico. W E. Essler pravi, da »ne obstaja nobena absolutna in večna meja, ki bi ločevala jezik od nejezikovnih predmetov; da vsak predmet sveta načelno lahko postane znak za nekaj drugega; lahko postane jezikovna prvina, lahko postane izraz ali izjava nekega jezika«.

[Stran 047]Figure 1. Sredi polja znamenje Simon Dan

Če se torej pred nami pojavi fragment življenja ali zgodovine ali narave, za katerega intuitivno čutimo, da bi utegnil kaj pomeniti, potem se lahko ustavimo in ga poizkušamo prebrati. Do tega imamo pravico, če le sebi in drugim moremo dokazati, da ravnamo racionalno in brez miselnega nasilja; če se gibljemo v okviru splošne razumnosti. Včasih v tem, kar smo prebrali, potem najdemo kako poved ali opozorilo, za katero čutimo, da ga smemo ali celo moramo vkalkulirati v svojo oceno sveta, življenja in zgodovine. Čutimo, da nam je na neki način bilo nekaj povedano.

Eno takih dejstev, ki je iz njega mogoče izluščiti neki pomen in ga torej imeti za znamenje, je pojav taborišč. Nasilno združevanje ljudi, ki ga povezujemo z imeni, kot so Dachau, Auschwitz, Treblinka, Buchenwald, Gonars, Renicci, in z imeni pokrajin, kot so Zauralje, Sibirija, Kolima, je, če upoštevamo način, kako se je to združevanje vzdrževalo, nekaj tako novega, da daje pečat 20. stoletju. Nekoč bodo morda rekli, da je bilo 20. stoletje med drugim tudi stoletje taborišč in pri tem mislili, da so o njem povedali nekaj zanj zelo značilnega. Nekaj deset milijonov ljudi je doletela usoda, da so šli skozi enega ali več takih krajev. Mnogi so tam umrli. Veliko se je o taboriščih tudi pisalo, zato je pojem taborišča v zavesti velike večine ljudi. Ko kdo za koga pravi, da je bil v taborišču, imamo vsi bolj ali manj jasno predstavo, kaj to pomeni.

Za taborišče bi najprej morali reči, da je izjemen način človekovega obstajanja. Posameznik je vzet iz normalnega okolja in postavljen v umetno organiziran svet, katerega osnovne značilnosti so omejenost, pomanjkanje, nesvoboda, nevarnost, neizprosnost, krutost. V takem okolju je mogoče preživeti le, če se človek omeji na bistvene stvari in če ima v sebi toliko moči, da ohrani in vzdržuje stalno prisebnost, če izkoristi pičlo svobodo, ki mu je kljub vsemu dana; če si zna najti in obdržati prijatelje; če je zmožen tudi v tako skrčenih človeških možnostih oblikovati v sebi misel, na katero se bo lahko vselej oprl in ki mu bo dajala dovolj močan razlog za vztrajanje.

Taborišče je poseben način človeškega obstajanja, a je vendar pravo obstajanje in ne kaka trenutna preizkušnja. Ker traja po več let, tudi po več deset let, se lahko poteguje za podobo človeškega življenja. Tudi ne povzema samo ene strani življenja, zato ga ne moremo primerjati z boleznijo. To je celotno življenje, z vsemi momenti, a v obliki, ki to življenje delajo izredno napeto, zahtevno, zapleteno in naporno. To je čas, ki ne dovoljuje iluzij in slepila.

Za naše umevanje taborišča pa je važno tudi to, da je to prvenstveno evropska ustanova. Kot drugod, sta nam tudi tu Azija in Afrika le sledili. In ravno za sedanje evropsko brezpotje je taborišče znamenje, ki govori o neki povsem drugi predstavi sveta, kot pa je ta, ki jo je Evropa o svetu imela do sedaj, in ki nas je pripeljala v stanje, v katerem interno obstajamo, ne da bi prav vedeli, kako naprej. Nekatera izhodišča evropske razsvetljenske kulture so se namreč izkazala za varljiva. Ideja napredka, ki je stržen moderne, vedno jasneje kaže ne samo na svojo nezadostnost, ampak v obliki, v kakršni je osvojila evropskega človeka, tudi na svojo nemožnost. Nezadostnost zato, ker je že mogoče videti, da se je to napredovanje izkazalo za enostransko. V začetku se je pričakovalo, da bo zajelo človeka v celoti, sedaj pa vidimo, da je omejeno na količinsko večanje. Napredek nam daje vedno več stvari, ki jih je mogoče izmeriti in stehtati, pri tem pa vemo, da so to stvari, po katerih je človek človek. Ideja napredka pa kaže tudi svojo nemožnost, ker je vezana na nepristrano rast, ki je že zadela ob meje, ki jo grozijo ustaviti. Moderna je z znanostjo in tehniko omogočila, da se je ustvarila družba obilja. Zahodni ljudje in ljudje, ki so mogli in hoteli sprejeti zahodno civilizacijo, živimo v obilju. Obilje je tu in ga ni mogoče zanikati, a imamo občutek, da je votlo: da ni scela in da nekako ni naravno. Tudi če ta občutek še ni postal misel, ima to moč, da nas dela negotove in nervozne. V ozadju je neka globinska slutnja, da smo z obiljem izstopili [Stran 048]iz svojih osnovnih mer in da nam po naravi ne pripada, tudi ko bi ga bilo mogoče narediti trajno. To je slutnja, ki izhaja iz tistega dela človeka, ki se nikoli do kraja ne da voditi slepilom. V njem je uskladiščen spomin na človekovo osnovno resničnost: nekoč je bil raj in potem izhod iz raja v svet, v katerem rasteta trnje in osat, v svet, ki bo poslej človekov kraj na zemlji. V tem spominu je vključeno tudi vedenje, da je raj, ki smo si ga ustvarili z obiljem, ne samo potvorba, ampak tudi kraj, kjer človek zapušča samega sebe in se v napuhu in slepilom dviga v lažne razsežnosti.

Taborišče je torej kraj, ki je zločin nad človekom in njegovim dostojanstvom, a je tudi kraj, ki človeka, na absurden način, spominja na njegovo resničnost. Taborišče je ne samo nasprotje družbe obilja, ampak njeno zanikanje. To je svet, v katerem je dobrin malo in jih je treba zato skrajno preudarno uporabljati. Čeprav je to svet, v katerem vlada preštudirana brutalnost, nas vendar uči tudi osnovne tankočutnosti, ko nas na učinkovit način opozarja na dragocenost in vrednost stvari. Drugič pa nam zgodbe o taboriščih zbujajo spoštovanje do tistih, ki so jih preživeli, ne da bi pri tem izgubili in zapravili osnovno človeško dostojanstvo. To spoštovanje je drugačno, kot je spoštovanje, ki ga občutimo ob pripovedovanju o ljudeh, ki so uresničili katero od modernih zgodb o uspehu. Ko ne bi bilo tako, ne bi bralec tako prevzet odložil drobne knjižice, ki ga je seznanila z zgodbo o Ivanu Denisoviču. Ko bi si vzel čas in raziskal, zakaj ga je branje tako ganilo in osvojilo, bi nazadnje obstal pri spoznanju, da se je srečal s človekom, ki je en dan – dan je samo podoba življenja – preživel na način, ki je bil, kljub strahotam taborišča, bistven, poln in osrečujoč. In ko bi še razmišljal, zakaj ga je pritegnila ta knjižica, bi si končno rekel, da je to zato, ker mu je potrdila staro slutnjo, da je taborišče prava podoba človekovega življenja na zemlji, da se je v njej seznanil s svetom, ki je tudi njegov svet, če mu odvzame bleščeče slikarije.

Taborišče imamo torej lahko za znamenje, ki govori o tem, kaj je človekovo življenje. Pokazano je bilo to znamenje v nekem času, ki ne dovoljuje, da ga ne bi videli. To je namreč čas krize, ki zahteva od nas poglobljeno spraševanje o nezadostnosti sveta, ki ga živimo. Jasno, da taborišče ni kraj za človeka, ampak kraj, ki je proti človeku. A ni zato nič manj znamenje, ki nas spominja na neke bistvene reči.

Ali je kot taborišče tudi izgnanstvo kako znamenje?

Prvič je tudi izgnanstvo stvar moderne zgodovine. Ljudje so sicer vedno bežali pred kom, vedno so jih s silo podili iz krajev, ki so jih imeli za svoje. Toda razmerja, v katerih so se te reči godile v našem času, nam dovoljujejo, da ga imamo za pojav stoletja. Po svoje sta tudi izgnanstvo in begunstvo poraz obljub, ki jih je dajala moderna. Ali ni bilo rečeno, da bo razum, ko bo dobil vodilno vlogo, uredil človeško družbo po načelih pravičnosti? In ali niso v temelje pravičnosti zapisane človekove pravice, od katerih je gotovo prva ta, da živiš, kjer si se rodil? Ta pravica je namreč vključena v pravico do življenja, ki je v vseh deklaracij ah te vrste napisana na prvem mestu. Torej je izganjanje ljudi barbarstvo in pohujšljiv poraz ambicij, ki jih je oznanil moderni razum. Izgnanstvo – begunstvo je samo posredno izgnanstvo – je stvar stoletja, a je tudi škandal stoletja.

Dejstvo, da izgnanstvo neposredno ne pomeni konca življenja za ljudi, ki jih je zajelo, na videz jemlje izgnanstvu njegovo težo in ostrino. V dobi množičnih zločinov se misli, da so tisti, ki so izgubili dom, a ne življenja, imeli srečo in da so v posesti žalostnega privilegija manjše izgube. V dobi, ko nas samo še skrajne krutosti prebudijo, nas kolone izgnancev ne prizadenejo tako zelo, zlasti pa hitro pozabimo na njihovo tragiko, ki se z izgonom šele začne. A to kaže samo na to, kako so množična občila, ki nam gospodarijo, z nenehnim dobavljanjem novic iztisnila iz nas domišljijo.

Da kdo komu ukaže, naj zapusti kraj, ki ga ima za svoj dom, smo v tem razmišljanju že označili za veliko žalitev. Z izgonom se namreč človeku jemlje dostojanstvo osebe. Dom je mesto, s katerim se človek duhovno poistoveti in je zato dom znamenje njegove enkratnosti in edinstvenosti. Izgon je zato poizkus razosebljenja, kolikor je osebna zavest vezana na zunanje znake in simbole. To razosebljenje nikoli ni do kraja uspešno, ker ima človek spomin. Duhovno vlogo doma sedaj prevzame spomin, katerega intenzivnost se razlikuje od človeka do človeka, v najbolj pa jo določata stopnja in kakovost kulture, v kateri se je ta spomin oblikoval. Ljudje, ki prihajajo iz zelo razvite kulture, nosijo s seboj spomin, ki nima samo prostorskih, ampak tudi zgodovinske razsežnosti, kar jim omogoča, da izgubo doma nadomestijo v celoti. Spričo izgube, ki jo je človek pretrpel, se njegovo osebnostno [Stran 049]zavedanje celo poglobi in izostri. A je izgon vseeno velika krivica in žalitev, ker ne dovoljuje, da bi se to dogajalo v okolju, v katero je bil človek rojen in do katerega ima neodtujljivo pravico. Samozavedanje, ki je način specifično človeškega obstajanja, se sedaj dogaja v iztrganosti in tujstvu.

Tujstvo je torej usoda izgnanca, begunca ali zdomca. Tujstvo pomeni marsikaj. Ne vemo, ali bomo stvari navedli po vrsti, ki jo določa njihova teža, a prav gotovo je med njimi na pomembnem mestu napor. Obstati in ostati v tem, kar si, je v tujem svetu naporno. Še težja je mogoče neka dvojnost, ki jo nujno terja življenje v tujosti. Treba se je pokoriti zahtevam, ki jih postavlja svet, ki sicer postaja tvoj, a ni nikoli povsem tvoj. Nadalje ne gre brez določenih vprašanj, ki si jih človek nujno postavlja; vprašanj, ki se začenjajo z zakaj in čemu in ki lahko ne najdejo odgovorov ali pa ti odgovori niso enoznačni in obvisijo v negotovosti in dvomu. Tujstvo je težak delež, ki je dodeljen človeku. Lahko je pesek, ki stori, da v školjki nastane biser, a to ne gre brez muke in bolečine.

Toda nas zanima, ali je izgnanstvo kako znamenje? Ali je tu tudi zato, da nam kaj pove? Nekoč je pisatelj Alojz Rebula napisal knjigo Zeleno izgnanstvo. S tem je že v naslovu hotel povedati, da je zemlja zelena – lepa in naklonjena in čudovita – a je vendar kraj izgnanstva. Da ni človekova prava domovina, da je človekovo bivanje na zemlji nekakšno zdomstvo. Ne samo da je to bivanje kratko, da si ljudje postavljamo šotore za eno noč – tabernacula unius noctis – ampak je poleg kratkosti temu bivanju dodano še to, da nikoli ni polno, zadovoljno, srečno. Toda slutnja, ki jo ima človek o sebi, in obljube, ki so na njem, kažejo na to, da je njegov dom drugod. Naj to nasprotje opišemo z Newmanovimi besedami: »Ko bi videl dečka lepe postave in duha, z znaki plemenite narave, vrženega v svet brez imetja in nesposobnega povedati, od kod prihaja in kdo so njegovi sorodniki, bi sklepal, da mora biti povezana z njegovo zgodovino neka skrivnost … Samo tako bi lahko razložil nasprotje med obljubami, ki so njem, in njegovim dejanskim stanjem«. Misel, da zemlja ni človekov pravi dom, je središčna krščanska misel. Toda, odkar krščanstvo ne obvladuje Evrope v celoti, tudi ta misel ni več tako vsenavzoča. Če malo natančneje pogledamo v »ta nemirni svet«, bomo videli, da je te misli vedno manj.

A tu je še nekaj drugega. Da je ta svet vse, kar človek premore, in njegova edina domovina, je samo prva stopnja modernega razvoja. Na tej stopnji bi bilo samo po sebi še mogoče, da ima človek distanco do sveta. Ta distanca ne bi bila nič drugega kot način njegovega duhovnega in avtonomnega obstajanja. Človek bi bil še vedno svoboden. Toda v tisti prvi stopnji so bile že tudi logične prvine, ki so nakazovale ali celo uzakonjale neki razvoj. Danes je že tako, da svet ni samo vse, kar je, ampak je to vse, kar je, tudi zgolj snovno. To pa pomeni predvsem to, da človek ni svoboden. Človek je s svetom enosnoven, človek se s stvarnim svetom v popolni homogenosti brez ostanka pokriva. Mnoga vprašanja, ki so za človeka, ki hoče ostati »svoj spomin«, bistvena, sedaj nimajo pravega smisla. Ne, da se ne bi več postavljala – toliko samodejnega spomina nase človek še ima – toda odgovori na ta vprašanja so poljubni, slučajnostni, kaotični: proizvod ene od možnih jezikovnih iger.

Če ima naša misel, da je izgnanstvo pojav moderne zgodovine, kako veljavo, potem bi lahko rekli, da v kontekstu, v katerem smo govorili, to ni brez pomena. S tem svoje domneve še ne pojmujemo teološko: kakor da bi Bog, ki vodi zgodovino, hotel ali dopustil, da se z zgodovinskim izgnanstvom pokaže človeku njegova radikalna kozmična izgnanost – njegova osnovna condicio. Čeprav je teološka interpretacija mogoče legitimna, mislimo, da je že sama koincidenca dveh pojavov, med katerima je mogoče vzpostaviti neki odnos, razlog, da ta odnos tudi vzpostavimo. Ta pojav pa sta: krizna situacija in dogajanje, ki, prav razumljeno, lahko vanjo rešilno poseže. Če bi kdo iskal pot iz krize, ki smo jo na kratko nakazali, bi v izgnanstvu lahko videl znamenje, ki kaže na eno od možnih poti.

Imamo torej nekaj razlogov, da v izgnanstvu vidimo znamenje. Izgnanstvo ni nekaj, kar zgolj je, kar obstaja v sebi in zase, ampak z racionalno vsebino stopa iz sebe v svet, o katerem lahko kaj pove. Če pa je tako, potem smo našli to, kar smo v svojem razmišljanju iskali. Če je izgnanstvo znamenje, potem ga je mogoče ne samo razumeti, ampak je mogoče postati zavesten nosilec in razlagalec tega znamenja. Ali drugače: prenašanje izgnanstva je izpolnjevanje Božje volje; podpira ga tudi pisava, ki je vtisnjena v svet.

Vsi poznamo ljudi, ki žive v revščini, a to skrbno prikrivajo, ker jim ponos ne da govoriti o svojih stiskah. Nekaj podobnega se dogaja slovenskim beguncem pred komunističnim terorjem, ki smo postali čez čas politični emigranti in bivamo zdaj pod splošnim plaščem »zdomstva«. Po pol stoletja življenja v širnem svetu smo kljub vsemu še vedno rod beguncev, ki si je ob koncu komunistične revolucije reševal življenje in svobodo z nehotenim odhodom na tuje.

Dolga desetletja smo po vseh celinah sveta skrbeli in delali, da si ohranimo življenje ter identiteto, hkrati pa živ spomin na pričetke in na potek revolucije na Slovenskem ter na žrtve komunizma. Spominjali smo se tistih, ki so bili pomorjeni, pa tudi teh, ki so v domovini trpeli leto za letom izgubo svobode in drugih osnovnih človeških pravic, se zapirali v molk in čakali, da mine čas, ko je bila na Slovenskem prostost – privilegij. O vsem tem pa tudi o rojakih, ki so na domačih tleh, a zunaj državnih meja morali prenašati poleg nasilja potujčevanja še ideološke pritiske iz matične države, smo govorili in pisali. O sebi pa smo najraje molčali. Govorili smo o svojih nalogah in dolžnostih, le malokdaj pa o nesreči, ki nas je prizadela. Nismo tožili nad usodo, nismo se zatekali v tarnanje. Vdano smo sprejemali križ, ki nam ga je poslal Gospod. Kot v težkih vetrinjskih dneh smo še vedno prepričani, da ima, kakor vsak križ, tudi križ našega begunstva in nehotenega zdomstva – svoj smisel.

Zdaj, na pragu petdesetletnice bega pred komunistično strahovlado, pa je prav, da spregovorimo tudi o sebi. Dolžni smo to tridesetim tisočem slovenskih beguncev, ki so tedaj v maju leta 1945 zapuščali svojo domovino in katerih večina danes že počiva bodisi po zatajevanih grobiščih slovenske zemlje bodisi v neznanih grobovih tujine.

Hudo je, če ti vzamejo dom, neizmerno huje – če te oropajo domovine. To težko krivico so slovenski komunisti prizadeli nam. Prav kakor jim v boljševiški zaslepljenosti ni bilo mar bratske krvi, ki so jo prelivali, so še danes brezbrižni, oni in njihovi potomci, do slovenske krvi, ki so jo pognali na tuje.

Ko smo zapuščali dom, se nismo zavedali, da postajamo begunci, saj smo upali, da se kmalu vrnemo. Težko je bilo prestopiti mejo, a ker smo bili še vedno na slovenskih tleh, čeprav na področju sosednih držav, nismo pomislili, da smo v tujini. Kljub bednosti vetrinjskega taborišča je občutek, da nas vse zbrane pod milim koroškim nebom povezujejo vera, slovenstvo in ista usoda, storil to bivanje znosno. Hudo pa je postalo pri srcu, ko smo spoznali, da zavezniki niso to, kar smo upali, da kljub meji nismo varni, ko je udarila med nas vest o izdaji ter je skoraj vsaka družina objokovala vsaj enega svojih

Figure 1. Begunska druščina iz Ježice in Stožic na Vetrinjskem polju Marjan Kocmur

[Stran 043]članov, vrnjenega v roke komunistom, ko je splahnelo zadnje upanje ter je postal zločin nad njimi – gotovost.

Taborišča so nam bila del Slovenije, kjer smo živeli ob skupni boli, svobodni in zvesti, ter bili drug drugemu v oporo. Ni bilo lahko, a gledano iz polstoletne perspektive so leta, ki smo jih preživeli v taboriščih, kljub mrzlim zimam in slabi hrani kakor svetle točke na sivi poti, ki se je pričela odpirati pred nami. Šole in delavnice, zbori in prireditve, razmnoženi časopisi in knjižice, domovi po lesenih barakah in kapela med njimi, vse je bilo delo skupnih, zastonjskih naporov ob istih narodnih in verskih vrednotah, ki so nas družile in dajale našemu bivanju smisel. Šele ko je bilo treba po odločbi ZN iz zasilnih begunskih taborišč v svet, ko so nas iz beguncev preimenovali v DP, v »razseljene osebe«, smo občutili, da lega na nas resnična teža brezdomstva. S časom smo si ustvarili domove v tujini, a teža nam je obležala na duši in nas bo spremljala do groba.

Danes je veliko govora o popravi krivic, ki so jih prizadeli komunisti. Te niso bile nikakršna zgodovinska nujnost, temveč zavestne odločitve mislecev in aktivistov boljševiške revolucije. Tudi žrtve so bile konkretne osebe. Zato je glede tega vsa simbolika, če je ne spremlja konkretna in realna volja poravnati povzročeno zlo, le izmikanje in zakrivanje oči pred problemom, ki pretresa celotno narodno občestvo prav do korenin.

Umorov ne more poravnati simbolična slovesnost niti navzočnost državnih organov na nekaterih grobiščih. Pravna obsodba komunističnih zločinov in priznanje slovenskih oblasti, da so bile žrtve partijskih revolucionarjev pomorjene zaradi svoje vere, slovenske zavesti in demokratičnega prepričanja, bi bil potreben korak v smeri poravnave. Tudi vračanje pokradenega premoženja, četudi je bila kraja izvršena po nekaki revolucionarni zakonodaji, bi bilo lahko vsaj izraz volje nove oblasti, da se poravna ne le krivica, temveč da se javno zavrne in prekliče dolgoletno delovanje nelegitimnih partijskih oblastnikov. Na žalost moramo po petih letih »prehajanja« v demokracijo še vedno pisati o vsem tem le kot o neizpolnjeni želji. Ko se nekateri slovenski politiki sklicujejo, da vseh krivic ni mogoče popraviti, (kar je na žalost res), neodkrito molče tudi o tistih krivicah, katere je še mogoče popraviti ali vsaj omiliti njihove posledice. To ni v čast slovenski demokraciji.

Med neporavnanimi in malokdaj omenjenimi krivicami totalitarizma na Slovenskem je tudi beg desettisočev v tujino. Takrat je velika večina beguncev rešila le golo življenje. V tujini so se znašle cele družine brez vsakega imetja. V svet so odhajali v oblekah, ki jim jih je priskrbela UNRRA, da niso zmrznili sredi evropske zime. Ladje ZN so jih odlagale v tujih pristaniščih, tam so pričeli iskati delo in streho nad glavo. Matere so delale kot služkinje, očetje so dobivali prve službe pri javnih delih, v tovarnah, nekateri celo v pragozdu, otroke so čuvali, kot so vedeli in znali. Izobraženci, ki so imeli srečo, so se znašli pri strojih, drugi so zagrabili za metlo ali lopato, dokler se niso prebili do pisalnih miz v množici podjetij in državnih uradov. Po več družin se je stiskalo v stanovanjih s skupno kuhinjo in kopalnico, drugod so se morale družine razdeliti, da so mogli spati vsak v svoji postelji. A nihče ni tožil in skupna slovenska nedeljska maša je teden za tednom krepila vezi in voljo. Bili so delavni in pošteni in s časom so si opomogli. Skraja so mnogi med njimi celo pošiljali svojcem v socialističnem raju pakete z obleko in s hrano, ki so si jo odtrgovali od ust. Niso dajali od preobilja, temveč od svoje revščine s čutom odgovornosti za svojce v domovini. Odgovornost, vzajemnost, ki so jo begunci nosili v sebi kot del slovenske krščanske kulture, pa je postala v socialistični Sloveniji kmalu nepoznan pojem. Ni čudno, če še danes večina rojakov v domovini ne razume, da je iz ljubezni do slovenstva mogoče žrtvovati čas in denar ter da je človeku na tujem hudo, čeprav se je s trdim delom iztrgal iz pomanjkanja in revščine.

Izguba poklica, iskanje strehe nad glavo in kruha za družino so bile preizkušnje prvih let emigracije. A kmalu so se pojavile globlje težave. Ohranjanje slovenske in katoliške identitete, jezika, zvestobe – ni bilo lahko. Vsak korak je bil naporen in povezan z žrtvami, a nas je prav zato polnil z veseljem in zanosom. Delo za slovensko begunsko skupnost je postalo samoumeven in naraven del našega življenja. O njem ni pisane kronike, le sadovi pričajo, a malokdo pozna njih ceno. Kdo more prešteti ure, ki so jih posvetili rojaki gradnji krajevnih »slovenskih domov«, kdo naj preceni napore učiteljev in profesorjev, ki se leto za letom predajajo slovenski mladini, kdo pozna tiho požrtvovalnost kulturnih in političnih delavcev? Kdo ve za skrito delo slovenskih begunskih duhovnikov, ki niso zapustili svojih ovac, četudi so se kdaj oddaljile od črede? Kdo se danes spomni deklet, ki so se prostovoljno odpovedale delu svoje skromne delavske [Stran 044]plače, da je mogel slovenski duhovnik sredi Argentine kupiti zemljo ob rečici za prvo počitniško kolonijo slovenskih otrok? Tiha vzajemna pomoč med rojaki in težko pritrgani prihranki so omogočali delo, ki je imelo za nas globok smisel, kajti po božji volji smo ostali živi, da z življenjem pričamo. »Nekoč bo … « smo upali proti upanju.

Poljski pesnik je zapisal, da je »rodoljubu na tujem umreti«. Sam je to izkusil in ni pretiraval. V starem Rimu je bilo izgnanstvo, odvzetje pravice bivanja v domovini, najtežja kazen za usmrtitvijo, kajti odrezala je človeku korenine. Mi smo se temu uprli. Ohranjamo korenine slovenstva sredi sveta za nemajhno ceno, v zavesti, da človek ne živi le od kruha in od tvarnega ugodja.

Občutek, da smo po krivem oropani domovine, je bil vedno prisoten, a boj za vsakdanji kruh in za obstoj naših zdomskih skupnosti je pomagal, da smo usodi kljubovali in našli sredi tujine pot in način za ohranjanje slovenskih vrednot. Ob rojstvu otrok na tujem je bilo veselje premnogih staršev pomešano s trpkim občutkom, da se jim rojeva rod, ki bo poznal domovino le po njihovem izročilu. Ob rojevanju vnukov je postal občutek grenkobe močnejši. Ali bomo mogli posredovati tudi njim, kar smo prejeli, ali bodo hoteli tudi oni, kot so to storili njihovi starši, sprejeti poslanstvo slovenstva v svetu? Ali jim bo slovenska dediščina le nerazumljiv križ ali tudi opora in ponos? Ali bosta tudi novim rodovom zvestoba in upanje mogočni sidri, s katerima bodo zasidrani sredi morja na skalo katoliškega slovenstva?

Z zlomom komunističnega totalitarizma, s prihodom demokracije in slovenske države je upanje postalo resnica, pa tudi razočaranje. Domovina, ki smo jo desetletja hranili v svojem srcu, ni prepoznala naše resničnosti in bolečine.

Večine rojakov v domovini ta del slovenskega narodnega telesa in naše skupne zgodovine ne zanima. Tu in tam je slišati osamljen glas kakšnega čutečega in mislečega Slovenca, ki vidi, razume in čuti, da je rod političnih beguncev prenašal na svojih ramenih križ, ki so ga organi totalitarnega režima s svojimi agenti vztrajno večali, ter da predstavlja še danes, k1jub delovanju odgovornega tajništva slovenske vlade, eno od velikih krivic revolucije.

Nekatere države, ki so izšle iz realsocializma v istem času kot Slovenija, so svoje politične emigrante javno povabile, naj se vrnejo in sodelujejo pri obnovi domovine. Pri nas so morda dobrodošli nekateri posamezniki, a zdomska skupnost je zanimivejša kot »pojav« in ne kot trdna osebna in narodna stvarnost. Celo nekateri predstavniki slovenske demokracije ob misli na nekdanje begunce, na rod slovenske politične emigracije, skomignejo z rameni, češ, kaj neki hočejo, saj niso pomrli od lakote, imajo lepe hiše in nič jim ne manjka. Ali res tako malo ljubijo Slovenijo, da ne čutijo, kako strašna krivica je izguba domovine? Pozabljajo na preteklo trpljenje beguncev pa tudi na dejstvo, da je po svetu še vedno dosti onemoglih in nepreskrbljenih rojakov, bolnikov in invalidov, ki so medtem izgubili svojce in zdaj samevajo kljub nujno omejeni pomoči svojih zdomskih rojakov? Tako mišljenje in vedenje govorita o pomanjkanju slovenske vzajemnosti pa tudi o odsotnosti naravne pravičnosti.

Ob prvem obisku predstavnika slovenske države smo morali slišati, da je politične emigracije konec. Zaman pa smo čakali, da bo tem besedam sledila izjava demokratičnih oblasti, da je konec tudi razlogov, ki so nas pognali v svet, da je konec krivične zakonodaje, konec jemanja dobrega imena, konec laži. Zaman smo čakali na povabilo, naj se vrnemo v svoje nekdanje domove, naj kot enakovredni državljani sodelujemo pri gradnji skupne domovine, naj izkušnje, nabrane v trdi šoli širokega sveta, posredujemo domovini, zaman smo pričakovali, da bi nam nova slovenska oblast javno izrekla priznanje za odpor proti komunizmu, za zvestobo demokratični tradiciji, za ohranjanje zgodovinske resnice v dobi, ko se je večina rojakov klanjala laži. Slišali pa smo razne želje, da pride v Slovenijo »kapital«, s katerim naj bi zdomci razpolagali. Ironija je, da kolikor imajo nekdanji begunci, ki so s culo v roki zapuščali dom, danes premoženja, so ga prigarali po svetu v časih, ko je v domovini realsocializem opravičeval sebe in revolucijo z obljubami gospodarskega napredka in trajne blaginje. Lastnik teh prihrankov bi se mogoče raje vrnili ali vsaj občasno vračali v domovino, če bi čutili, da so dobrodošli kot osebe, kot nekdanji begunci in ne kot morebitni vir dohodkov. Slovenija res potrebuje kapitala, a zakaj ne poskrbi, da ga vrnejo nekdanji oblastniki, ki so ga desetletja vztrajno kradli in prelivali na tuje? Ali se od članov še vedno privilegiranega razreda nihče ne upa zahtevati, naj pokažejo svoje skrite, umazane račune?

Ni mogoče trditi, da nekdanji begunci ne moremo dobiti slovenskega državljanstva, prav tako pa ne bi govorili resnice, če bi rekli, da je mlada slovenska država begunce in njih potomce sprejela z veseljem in velikodušno. Res so nekaterim priznali držav[Stran 045]ljanstvo brez zapletov, a zakaj morajo drugi zanj prositi, tretji pa na svoje prijave ne dobe niti odgovora? Mar je to le posledica napak posameznih birokratov, ali ni morda prej izraz brezbrižnosti do zdomcev ter nenaklonjenosti po obliki sicer nove, po mišljenju pa mnogokje še stare državne uprave ter kratkovidnosti demokratičnih strank, ki rojakom ne pomagajo pri iskanju pravic?

In vendar se begunci in njih potomci vračajo, obiskujejo Slovenijo in kdor more, se v njej naseli, čeprav so za zdaj le redki rojaki, ki jih velikodušno sprejmejo, tujce na domačih tleh. Naj bo Slovenija daleč ali blizu, revna ali bogata, učena ali nevedna, uklenjena ali svobodna, naša očetnjava je. In kdor se ji pazljivo in z ljubeznijo približa, prične kmalu odkrivati sredi razosebljene množice dobre in plemenite ljudi, ki žive oprti na iste vrednote, iz katerih črpamo sile tudi mi. Taki stiki krepijo življenje in upanje. Hvaležni smo zanje.

Mnogi v domovini pa, ki se nočejo psihično »obremenjevati« s preštevanjem kosti pomorjenih in zamolčanih Slovencev, si žele, da bi tudi podobno zamolčani, a preživeli rojaki, ki so raztreseni po svetu, čim prej potonili v tujem morju. Tako bo mir in zgodovinska stroka bo lahko obravnavala revolucijo in njene posledice po svoje, v skladu s petdesetletno totalitarno tradicijo. (Mimogrede: še januarja leta Gospodovega 1995 je učiteljica na slovenski šoli v slovenski državi učila, da je bil Tito »naš junak«, Stalin pa »velik in dober človek«. Kaj počne ob tem šolsko ministrstvo, kaj poslanci, kaj člani vlade: Ali nočejo, da bi slovenski otroci slišali o gulagih, o Teharjah in Golih otokih, pa o neštetih moriščih na Slovenskem, o tridesetih tisočih slovenskih beguncev in o komunistični zablodi?)

Za take ljudi med onimi v breznih in med nami v tujini ni dosti razlike. Oboje bi radi hitro odpisali in pozabili. Pomorjenim naj svojci postavijo črne spominske plošče in s tem naj bi bilo pravici zadoščeno. Nad nami pa so sami že tolikokrat naredili križ (v katerega sicer večina ne verjame), da zdaj res ne vedo, kaj početi s trmoglavo emigracijo.

Po vseh napovedih nas ne bi smelo več biti, pa smo še vedno tu. Smo »zunaj«, a vendarle toliko blizu, da motimo postkomunistično meglo in majemo dogme, podedovane iz dobe enoumja. Res smo eni in drugi, mrtvi in preživeli nepretrgoma navzoči v slovenskem miselnem in moralnem prostoru in bomo tem bolj, čim bolj nas bodo skušali potiskati v pozabo in v podzavest. Prav kakor je praznina, ki so jo zapustili mrtvi, vedno očitnejša, postaja tudi odsotnost beguncev vedno bolj očitna v narodnem občestvu.

Mi, trdoživi rod beguncev, pa bomo vztrajali, kakor smo že pol stoletja, z božjo in medsebojno pomočjo, v upanju, da se v domovini ponovno vžge ogenj pravega domoljublja, ki tli pod sivim pepelom ostankov totalitarnega internacionalizma. Prepričani smo, da bo tedaj mogoče razumeti vsem Slovencem, ne le redkim izbrancem, usodo in poslanstvo nekdanjih beguncev, pa tudi pomen Slovenije v svetu.

Takrat bo življenje zdomcev postalo lažje, občutili bodo, da so kljub razdaljam z veseljem sprejeti v veliko slovensko družino, da so prepoznani ne le kot vest, marveč kot živ ud narodnega telesa. To morda ne bo kmalu, a nekoč bo …

Medtem pa moramo še naprej nositi križ begunstva, ki smo ga sprejeli in ki ga predajamo iz roda v rod. Težak je, a Bog daj, da bo kot vsak križ tudi ta plodovit.

Figure 2. Nevarnost Marjan Kocmur

Večina obiskovalcev pograjskih hribov nikoli ne pride dlje od tega, kar se jim ponudi na začetku. Zadovoljijo se s Sv. Lovrencem in Grmado in s tem, kar se jim odkrije od tod. Ko pridejo sem, se najprej ozrejo in si ogledajo svet, iz katerega so prišli, Ljubljano in ravnino okoli nje, svoj svet tako rekoč. Zdi se jim zanimivo videti, kakšno podobo ima od daleč to, kar poznajo od blizu in dobro. Z višine, ki jo premoreta Sv. Lovrenc in Grmada, je to mogoče narediti ne samo zadovoljivo, ampak razkošno. Nato pa se, ko so opravili s seboj, obrnejo proti severu in zahodu, proti temu, kar je zanje novo in zaradi česar so pravzaprav prišli. Pred očmi se jim odpre razgibano in razčlenjeno osrčje pograjskih hribov, skraja malce nepregledno, potem pa se jim pokrajina počasi uredi v pregledne enote in pred njimi iz neurejenosti zraste vrsta vzporednih hrbtov, ki se na severozahodu zlijejo v prvo črto obzorja, ta je hkrati ločnica med poljanskimi in pa pograjskimi vodami. Če jim pogled drsi od severa proti zahodu, bodo prišli do Črnega vrha prek Srednjega in Pustega vrha do Velikega vrha. Čeprav jim ljudje pravijo vrhovi, so to podolžne vzpetine, ločene z globokimi dolinami, ki med strmimi pobočji včasih prehajajo v prave soteske ali grabne. Po njih tečeta Mala in Velika Božna s svojimi pritoki, ki se pri Polhovem Gradcu združita z Malo vodo v Gradaščico. Ta teče naprej proti Ljubljani že kot prava reka.

To je svet travnikov in gozdov, samotnih kmetij in bajt, belih poti in kolovozov, ki jih je tudi iz daljave v obrisih mogoče zaslutiti. To je svet, ki je hkrati odkrit in zakrit in bi zato v človeku, ki ga gleda od daleč, čisto lahko zbudil željo, da bi stopil vanj in si ga ogledal od blizu. Toda večina ostane pri Sv. Lovrencu in Grmadi in jih nikakor ne moti, če lepote, ki so jo gledali od daleč, ne bodo preizkusili tudi iz bližine. Kaj vse jim ostaja za zmerom zaprto!

Če se bodisi iz Božnarjevega bodisi iz Ernejčkovega grabna dvignete na Srednji vrh, boste na ravničini med Buhovo in Aličevo kmetijo ob poti skoraj gotovo obstali pred skromno kapelico. Ljudje ji pravijo Rojarska kapela. Kot večina takih znamenj je bila tudi ta postavljena zaradi zaobljube, dane v stiski. Ko se je Rojar, ki je imel tu v bližini svojo bajto, med prvo svetovno vojno vojskoval po Rombonu in so se okoli njega razletavale granate, mu je postalo jasno, da bo zelo potreboval Božjo pomoč, če bo hotel še kdaj priti domov. Zato se je med eksplozijami, ki so vsenaokrog dvigovale v zrak zemljo in skale, zaobljubil, da bo postavil kapelico v Marijino čast, če ga bo njena roka varovala, da ga kaj ne zadene. Potem je prišlo tako, da je bil sicer ranjen, a je ostal živ. Po vrnitvi mu je skromna invalidnina omogočila, da je na tej višini kupil nekaj malega sveta in na njem postavil znamenje, ki je po njem dobilo ime Rojarska kapela. Mi jo omenjamo zato, ker se tudi ona pojavlja v ozadju naše zgodbe, poleg tega pa dovolj vidno označuje pot do kraja, okoli katerega bo tekla ta pripoved.

Če boste od kapele, potem ko boste morda ugotovili, da je po tolikih letih že potrebna obnove, zavili navzdol v smeri, ki vam jo iz daljave daje visoka planinska cerkev, in se začeli spuščati v dolino, ki ločuje Srednji vrh od Pustega vrha, boste že po nekaj sto metrih naleteli na znake in znamenja, ki ne bodo puščali nobenega dvoma, da ste sredi sveta, ki je nekoč bil in ga sedaj ni več. Že pot, ki vas je do sem pripeljala, je zgolj še spomin na to, da je nekoč bila pot; tako zelo jo je že osvojila voda, ki dere z vrha, da je bolj kot poti podobna hudourniku. In po drevju, ki je na obeh straneh poti, boste hitro[Stran 033]ugotovili, da je to nekoč bil urejen sadovnjak, sedaj pa se po deblih na debelo in na visoko pase lišaj in je jasno, da teh dreves že dolgo ni nihče obžagal in obrezal. Krošnje so ali že zdavnaj odmrle ali pa se divje razraščajo in debla se brez reda nagibajo na vse strani. Sredi tega, kar je nekoč bil sadovnjak, se nato na desni za grmovjem pokažejo ostanki zidov. Ko stopite bliže, se znajdete pred nečim, kar že dolgo ni prava hiša, pa tudi ne še zgolj groblja, ampak nekaj vmes. Tu je še nekaj zidov, do polovice razpadlih, z ostanki oken. Na nekaterih se vidi, da so imela železne križe. Na tisti strani, ki je obrnjena v dolino, je odprtina, kjer so bila nekoč vrata; še so tu kamniti podboji in lok nad njimi. To so bila po vsej priliki glavna vrata, na drugi strani, obrnjeni v breg, pa je druga odprtina, do polovice zasuta, kjer so morala biti zadnja vrata. Prečni in podolžni srednji zidovi se komaj še vidijo; streha, ki se je, mogoče še ne dolgo tega, udrla in sesedla, jih je skoraj v celoti prekrila. Vse naokoli je grmovje, nekaj se ga je naselilo tudi po sredini, tako da si ni težko predstavljati, kako bo vse videti čez nekaj let.

Figure 1. Rojarska kapela

Malo niže ob poti v dolino se, tudi na desni, pokažejo opazni znaki, da je bil tu nekoč hlev. Od tod pelje pot, ki je sedaj bolj položna in zato travnata in zaraščena, naprej v dolino. Nad hišo proti zgornjemu robu so, še vedno na desni, vidni obrisi udrtin, v katerih so nekoč stali stebri vezanega kozolca.

Ostanki vseh teh nekdanjih naprav so sredi velike travnate jase, ki sega zgoraj do Rojarske kapele, spodaj, v njenem najširšem delu pa do dna doline. Toda to že ni več pravo dno, saj se tu dolina končuje in se svet začne dvigati proti robovom, kjer se neha področje pograjskih voda. Jasa je porasla z visoko, suho travo. Vidi se, da tu že dolgo ni nihče kosil. Na spodnjem koncu je še danes studenec, a se vidi, da mu nekdanji prebivalci niso v celoti zaupali ali pa se jim je zdel predaleč. O tem govori razpadla kapnica, ki so jo izkopali nedaleč od hiše. Čisto lahko, da so na studenec gonili napajat živino, sami pa so vlekli vodo iz kapnice. Vsenaokrog so gozdovi, ki obkrožajo jaso in poudarjajo njeno celost in enotnost. Kdor je živel tukaj, je očitno imel nekaj možnosti, da se je imel za samostojnega človeka.

Vse govori o tem, da je tu bila nekoč trdna kmečka domačija. Toda, katero ime je nosila in kdo so bili ljudje, ki so na njej živeli in gospodarili? Če se boste oglasili na kateri od sosednjih kmetij, boste dobili prve drobce preteklosti, ki vas zanima, in če boste vztrajali in spraševali še drugod, bo nazadnje iz megle neznanega začela pred vami počasi rasti zgodba Pustote in njenih ljudi. Prava zgodba to seveda še ne bo; do prave zgodbe se tako hitro ne pride. Za to je potrebno veliko časa in potrpežljivosti in čakanja, da se drobci in utrinki neke preteklosti ob mnogem preverjanju izkažejo za resnične in vredne, da spregovorijo o nekdanjih ljudeh. Zato tudi pričujoči zapis ne bo drugega kot reševanje drobcev in utrinkov. Toda bralec, občutljiv za človeka in njegovo usodo, bo v njih le začutil možnost za zgodbo in dovolil, da mu jo domišljija izdela.

Najprej, od kod ime Pustota? Če bi kdo mislil, da je kraj dobil to ime zaradi svoje samotnosti in oddaljenosti od sveta, bi mu tisti, ki se je kdaj razgledoval od tod, ne mogel pritegniti. Ne samo, da je svet tu odprt in da se nad njim boči visoko nebo, tudi domačije, ki so se namestile po rebrih razvejanega zaključka doline, so, čeprav vedno onstran te ali one grape, vendar tako blizu, da jih ima človek lahko za svoje sosede. Kraj torej ni pust zaradi samotnosti, ampak je pust zato, ker je tu zemlja pusta in trda. Posebno na zgornjem delu je prst plitva in zemlja lapornata, in če gospodar ni pazil nanjo, sta se med travo hitro naselila vresje in sivka – malovredna in uporna trava. Proti dolini se zemlja sicer boljša, toda njen zgornji, večji del je pripravljen dati pridelek samo zelo pridnim rokam.

Na Pustoti so pridelali vse, kar kmet potrebuje za življenje. A prva in najimenitnejša je bila vendar pšenica. Njive so na Pustoti imele večidel sončno lego in se sneg na njih spomladi ni dolgo držal. Zato so bile dobre za ozimno pšenico, ker je tu zlepa ni napadla snežna plesen. To se je dogajalo na drugi strani na bolj osojnih legah. To je bilo pomembno, ker se je v tistih časih trdnost kmeta ocenjevala po količini pšenice, ki jo je [Stran 034]pridelal. Že v tem pogledu je bila Pustota, čeprav trda, tudi trdna. Sejali so seveda tudi druga žita – ječmen, proso, oves in ajdo. Oves in ajda sta prišla takoj za pšenico, zlasti ajda, ki je ob ugodni letini dajala velik pridelek. Toda pri ajdi je bilo treba biti posebej pazljiv. Če so kje zamudili čas pred sv. Jakobom, je potem sploh niso sejali. Vsem so bile v ušesih stare resnice, med katerimi je bila tudi ta, da je Jakobova ajda in Ožboltova repa redkokdaj lepa. Ajda ni bila samo brezpogojno potrebna, če je gospodinja hotela skuhati dobre štruklje ali žgance, ampak jo je bilo mogoče mešati z drugimi žiti, če so hoteli imeti dobro zmesno moko za kruh.

Da je bila kot druge kmetije tudi Pustota zelo odvisna od vremena, se razume samo po sebi. Zato so se tudi tu pogosto ozirali v nebo in ugibali, kaj jim bodo prinesli naslednji dnevi. Nekatere stvari pa so imele pomen tudi za prihodnost. Tako toča, ki je padla na križev teden, sama ni bila tako huda, bila pa je vznemirljivo znamenje, saj so ljudje od nekdaj verjeli, da toča na križev teden pride samo zato, da zaznamuje kraje, kjer bo poleti zares udarila.

Takih znakov je bilo nič koliko, in če so ljudje hoteli biti na tekočem glede tega, kako stvari kažejo, so morali gledati, da niso katerega prezrli. To jih je delalo natančne opazovalce narave in njenih navad. Vsak rod si je moral znova pridobiti to znanje in to bližino, če je hotel obstati. Tako je v razponu vsakega življenja prišlo do navezanosti človeka na zemljo, in ko so kmetje umirali, so se na poseben način in morda najteže poslavljali od zemlje. Za tem sta bila morda bolj kot vse drugo znoj in skrb. Človek, ki je preživel življenje na kmetiji, je vsako kepo prsti tolikokrat obrnil in se je tolikokrat dotaknil, da mu je osvojila srce za zmerom.

Na Pustoti niso imeli konj. Vozili so, kot na večini drugih kmetij v okolici, z voli. Vedno so pazili, da so imeli po dva para: enega so vpregali, drugi pa je v hlevu čakal, da prevzame njegovo mesto. Voli so veliko pripomogli k temu, da se je življenje na kmetiji odvijalo počasi in preudarno. Zato je bilo veliko časa za razmišljanje. Še več pa je k temu prispevala zima. Takrat še niso tako zelo daljšali dneva na račun noči kot danes, zato so pozimi opravljali samo najnujnejše stvari.

V zimskem času pa so prihajali v hišo tudi ljudje, ki so znali razne obrti. En teden je bila v hiši šivilja in izdelala in popravila, kar so ji naročili. Potem pa je prišel še čevljar in včasih krojač, prav gotovo pa se je enkrat čez zimo oglasil kolar in poskrbel, da so bili vozovi, ko se je začel trgati in tajati sneg, nared. Toda obrtniki niso prinesli samo svojega znanja in pridnih rok. Hiša, kamor so prišli, je bila ravno tako vesela njihove besede. Od teh ljudi so pričakovali, da znajo pripovedovati, in ker so pričakovali, so se tako ali drugače tega tudi naučili. Na kmetijah, zametenih s snegom, je bil dober pripovedovalec iskan človek. Tam so se tedaj izmenjavale novice, resnične in neresnične, in obnavljale in dopolnjevale stare zgodbe in ustvarjale nove.

Druga stvar, ki je čas na kmetiji vsakič, ko je prišla, nekoliko ustavila, je bila nedelja. Kdor pozna pravo kmečko nedeljo, ve, da je to nekoč bila ena naših največjih kulturnih ustanov. Bil je to posvečen dan in zunanji znak te posvečenosti je bila tišina, ki je bila skoraj popolna. Tudi polje in gozd sta se vključila vanjo in iz hleva so prihajali samo najnujnejši glasovi.

Poglavitni nedeljski opravek ali dogodek je bila seveda maša. S Pustote niso hodili k maši v Šentjošt, kjer je bila njihova farna cerkev, ampak v Lučine, ki so bile skoraj pol bliže. K maši človek ni hodil sam, ampak je, če se je le pokazala kaka možnost, koga počakal ali dohitel, da je imel družbo. S Pustote so šli najprej na vrh, kjer je tedaj že stala Rojarska kapela, od tod pa se jim je tudi odprl razgled, ki ga med tednom niso bili vajeni. Tu so malo počakali, da so prišli ljudje z Buhovega in Roj, včasih pa tudi z Rusovega, če so se tam odločili, da ne gredo na Črni Vrh. Družba, ki se je tako nabrala, že tu ni bila majhna, ko pa so se jim med potjo pridružili še Aličevi, jih je bila že dolga vrsta, posebno pozimi, ko zaradi ozke gazi niso mogli hoditi drugače kot drug za drugim. Ko pa so prišli do Lomovcove kapele, ki stoji na robu, kjer se svet prevesi in nato strmo pade na poljansko stran proti Lučinam, se je nedeljska družba okrepila še s tistimi, ki so prišli s kmetij in bajt na levi in desni. Lomovcova kapela je bila stičišče mnogih poti in steza in če si bil slučajno sam, si tu prav v kratkem dobil sopotnika.

Po maši se je druščina, ki je tja grede bila takšna, kot se je slučajno naredila, uredila po skupinah tako, da so se poiskale posebej matere in posebej dekleta, potem pa možje in fantje in otroci. Tako so se našli ljudje podobnih zanimanj, ki so imeli vedno kaj povedati in vedno kaj vprašati.

[Stran 035]

Popoldne se je pot do cerkve in nazaj ponovila. Skoraj tako samoumevno, kot je bilo, da si šel k maši, je bilo namreč tudi to, da si šel popoldne k nauku. Skoraj vsi so se tega držali. Samo zelo stari so ostali doma in varovali hišo. Razlika je bila samo v tem, da se popoldne od nauka ni tako zelo mudilo domov. To je veljalo seveda predvsem za mlade. Malo dlje so se zadržali že pri Lomovcovi kapeli, pri Rojarski pa so, vedoč, da se cel teden ne bodo videli, zavlačevali slovo, dokler je bilo mogoče. Nešteto velikih in majhnih skrivnosti je bilo tu izmenjanih in mnogo načrtov razloženih in zaupanih. Pogosto se je dan že začel nagibati, ko se je mladina s Pustote spustila tistih nekaj sto metrov do doma. Nekateri so šli po opravkih, za vse pa je začel temneti nedeljski dan. Poleti je sonce zašlo nekje za Lučinami, pozimi pa je imelo krajšo pot in je potonilo že za Žirovskim vrhom. Potem je na Planini zazvonilo avemarijo in družina je sedla k večerji. V mislih so sedaj že bili pri tem, kar jih je čakalo v novem tednu.

Podoba, ki smo jo tu skušali narisati z nekaj črtami, se bo utegnila komu zdeti prelepa, prelepa, da bi bila resnična. Brez dvoma je tudi po teh kmetijah in po teh bajtah in po teh robovih za ljudmi hodila skrb. Tudi tu je usoda nerazvozljivo zapletala življenja ljudi, tako da jim niso bile neznane muka in tesnoba in negotovost. Včasih je šlo celo za preživetje. Teh stvari se res nismo dotikali, a je prav tako res, da nič od tega, kar smo povedali, ni neresnično. Pravzaprav bi tu morali omeniti še dve stvari, ki v pogovoru z ljudmi teh krajev spet in spet stopata v ospredje.

Prva stvar zadeva molitev. Zdi se, da ljudje niso molili ne vem kako veliko, pač pa redno, v določenih časih in v določenem ritmu, skoraj obredno. Vedno pred jedjo in po jedi in vedno, kadar se je s Planine oglasil zvon. Če so tedaj bili zunaj, na njivi ali senožeti, se je vsak oprl na orodje, ki ga je imel v rokah, ali pa so vsi sedli, da so se med molitvijo tudi odpočili. Ob zimskih večerih, od vseh svetov do velike noči, so molili rožni venec, trikrat ali štirikrat celo vse tri dele. Klečali so tudi otroci, a ti so smeli vstati, če se je komu zdelo, da vse že predolgo traja in da ne more več. Ali so molili zbrano? Na to vprašanje ne dobiš pravega odgovora, kakor da ga ne bi bili razumeli. Posvetili so del svojega časa Bogu in izgovarjali so besede, ki so bile vsem umljive. Kaj hočete še več? A takoj pripomnijo, da se tako, kakor se je molilo med vojno, ni molilo ne prej ne pozneje. Eden od sedanjih gospodarjev pripoveduje, kako je njegova sestra molila za brata, ki sta bila po svetu in se ni vedelo, kako jima gre. Spominja se, kako je stala pred Marijinim kipom, ga nepremično gledala, sklenila roke in jih dvignila in iz njenih ust so prihajale vroče, roteče besede. Prošnje niso bile vedno uslišane. Toda zgodilo se je nekaj drugega. Ko je potem prišla v hišo huda novica, je bila sprejeta nenavadno mirno in vdano.

Druga stvar pa zadeva odnos med tistimi, ki so nekaj imeli, in tistimi, ki so tudi nekaj imeli, a malo in včasih zelo, zelo malo. Gre za odnos med gruntarji in bajtarji. Ali je bilo veliko zavisti? Ali se je čutilo celo sovraštvo? Danes, ko smo že vsi pohujšani, ti morajo ljudje, ki se neposredno spominjajo tistih časov, ponovno in ponovno zagotavljati, da zavisti in sovraštva enostavno ni bilo. Ljudje so svet, v kakršnega so se rodili, brez posebnih vprašanj sprejemali. Poleg tega je bilo v ljudeh toliko modrosti, da so vedeli, da imajo skrbi vsi, tudi tisti, ki imajo. Najvažnejše pa je bilo morda to, da se nobeden ni povzdigoval, tudi če je kdaj bilo kaj vzroka, da bi se lahko. Ali, kakor se je izrazil eden mojih sogovornikov: Nihče ni mislil, da je kaj več. V resnici so bili vsi skromni ljudje.

Figure 2. Pustota danes[Stran 036]

To je bila kultura, ki je naravno in nenasilno povezovala ljudi. Ko je v petek popoldne zazvonilo tri, so vsi vedeli, da se je povsod, kamor je segel glas zvona, delo ustavilo in da so vsi prav ta trenutek obstali v isti molitvi. Enotnost kulture je bila v tem, da so vsi ali skoraj vsi delali isto ali skoraj isto. Ne zato, ker bi jih kdo k temu silil, ampak zato, ker jih je gnala ista misel o svetu. Tako je bil vsak oporna točka drugemu in vsak je utrjeval drugega, da je mogel vlivati odrešilno misel o svetu takrat, ko je nanj legla peza in sta ga zagrnila utrujenost in dvom. Tako ni nobeden živel ne samo iz sebe in ne samo za sebe. To je bila kultura, ki je zahtevala in omogočala sooblikovanje. Vedeli so namreč, kaj je prav in kaj ni prav. Vedeli so tudi, komu gresta čast in spoštovanje. Vsak, ki se je trudil – zmerom malce proti usodi – je vedel, da mu ljudje v sebi dajejo priznanje. Vsega tega, o čemer sedaj govorimo, seveda ne bi bilo, ko ne bi bilo zadnje smiselnosti, ki so jo ljudje nosili v sebi in ki jim jo je dajala osnovna krščanska naučenost.

Del tega sveta je bila tudi Pustota. V resnici je bila več kot samo del, bila je, kot bomo videli, del, ki je ta svet zavestno nosil. Kje naj začnemo z zgodbo o njenih ljudeh?

Oče in mati zadnje družine na Pustoti sta se poročila leta 1920. Mati Ana je bila domača hči, oče Matevž pa se je na kmetijo priženil. Bil je Stržinarjev s Kremenika, iz vasi, ki je bila že »na oni strani« in je torej gledala na Poljansko dolino. Bila sta enake starosti, oba rojena štiri leta pred iztekom prejšnjega stoletja. Pred to poroko so se na Pustoti pisali Osredkar, novi gospodar pa je prinesel priimek Božnar. Pravzaprav se je tu zgodila neka zamenjava: še preden je Matevž prišel na Pustoto, se je ena od Pustotnikovih deklet poročila na Stražinarjevo na Kremenk.

Potem so začeli prihajati otroci. Sin Jože je bil rojen leta 1921, eno leto za tem hči Marija, potem pa še dve dekleti, Francka 1924 in Ivanka 1927. Potem pa se je, za tiste čase razmeroma kmalu, to prihajanje ustavilo.

Na Pustoti so že od nekdaj bili delavni ljudje, Matevžev prihod pa je delavnosti dodal še gospodarnost. Vse je hotel, da bi bilo dobro in najboljše. Ker sta bila sama in otroci majhni, sta morala najemati delavce. Prihajali so iz bajt v grabnu. Večidel jih ni plačeval, ampak jim je delo vračal z delom, tako da jim je oral in vozil ali pa jim je dajal kaj od tega, kar so pridelali na kmetiji. Bajtarske hčere in sinovi so radi prihajali, čeprav plačilo ni bilo veliko in so delali do trde noči.

Ko so otroci ravno začeli odraščati in so se njihove roke že nekoliko poznale na kmetiji, je Pustoto zadela prva nesreča. Gospodar Matevž že nekaj let ni bil zdrav, pri tem pa je delal, kot da bi bil. Ni hotel priznati, da je bolan. Rojarica, ki je na Pustoti večkrat delala, se še danes spominja, »kako je ta človek kašljal«. Umrl je 22. decembra leta 1935 in za božič je že ležal na pokopališču v Šentjoštu. Krajevni kronist Tone Oblak, mizar, čebelar in kmet, je 27. decembra tega leta zapisal v Dnevnik: »Dan pred Božičem so pokopali Pustotnika, Matevža Božnarja. Umrl je za jetiko. Bolehal je več let. Naj mu sveti večna luč.«

Pustota je bila sedaj brez gospodarja in samo kmečki ljudje vejo, kaj to pomeni. Toda oče je le bil toliko časa z otroki, da jim je vcepil veselje do dela, poleg tega pa so bili v starosti, ko se človek v nekaj letih naredi. Vsako leto je bilo občutno laže in kdor je kako leto pred vojno gledal, kako gredo ljudje s Pustote ali na njivo ali v senožet ali v gozd, si je rekel, da je kmetija v dobrih rokah. A tu je, kot rečeno, že bila vojna. Komaj se je rana, zadana Pustoti, malce zacelila, že jo je zajel nevarni in negotovi vojni čas.

Čeprav je vojna, ko je nazadnje prišla, ljudi presenetila, so jo globoko v sebi pričakovali. Časopisna poročila so govorila, da je svet v ognju. Pogoste orožne vaje so zadele tudi njihove može in fante. Više gori pri Sv. Treh Kraljih in na Golem vrhu so pospešeno gradili vojaške utrdbe. Poleg tega pa so bila še druga znamenja, ki niso imela na ljudi nič manjšega vpliva. Med 25. in 26. januarjem leta 1938 je nebo na severu neznansko zažarelo. Vse je planilo iz hiš in vse je nemo gledalo, kako gori nebo. Česa takega v teh krajih nobeden ni pomnil, zato ni čudno, da so nenavadni pojav imeli za zlovešče znamenje. Tudi Oblakov Dnevnik govori o »severnem siju«, kot so ta pojav pozneje razložili poznavalci.

Aprilska vojna je hitro minila. Pustota se je znašla na ozemlju, ki so ga zasedli Nemci. Sama skraja ni bila prizadeta, okoli nje pa so se začele dogajati stvari, ki so brutalno udarile po svetu, ki mu je pripadala. Že na začetku so Nemci pregnali slovenske duhovnike. O tem govori 15. junija 1941 Oblakov Dnevnik: »Nemci so pregnali vse duhovnike na zasedenem slovenskem ozemlju. Tisti, ki niso zbežali, so v ječi. Zaprti so v raznih krajih. Samostani so razpuščeni in redovnice in redovniki odgna[Stran 037]ni. Verniki nimajo niti enega duhovnika, da bi jim delil sveto obhajilo.« Hkrati z duhovniki ali takoj za njimi so pregnali tudi druge vidnejše Slovence, izobražence in neizobražence. Oblakov Dnevnik poroča o tem 12. decembra 1941: »Ker Nemci preseljujejo Slovence v Srbijo in Nemčijo, nekateri zbeže v gore. Če Nemci take dobijo, jih takoj osumijo komunizma in veliko postrelijo. V tujini so preseljenci veliki reveži, brez obleke in živeža. Zato ni čudno, če vsakega Slovenca skrbi, kaj bodo Nemci napravili z njim. Ker hočejo Slovence popolnoma zatreti, so jih preselili že na sto tisoče. Poljaki so doživeli enako usodo kot mi. Svojo rodno zemljo so zavijali v robce in jo kot izgnanci nosili s seboj v tujino, ko so morali zapustiti svoja ognjišča tujcem, nenasitnim Molohom.«

Najteže so ljudje prenašali odsotnost duhovnikov. Tu so si pomagali, kakor so vedeli in znali. Italijani in Nemci so si ozemlje med Šentjoštom, Lučinami in Planino razdelili dvakrat. Obakrat je črta, ki so jo tako potegnili, Pustoto dodelila Nemčiji. Prva meja je tekla po grabnu nekaj sto metrov pod njo. Šla je, kot poroča Oblak, južno od Žirov prek Sv. Treh Kraljev, Suhega Dola in Lučin do Lomovca, potem pa mimo Bersa, Sovančarja, Mravlinca v Medvedov mlin in nato naprej v Zalog. Pri tej meji je bilo najbolj važno to, da je šentjoška podružnična cerkev na Planini ostala pod Italijo in so zato tam lahko uvedli redno nedeljsko mašo. Ker je videti, da vsaj skraja prehod meje ni predstavljal posebnih težav, so tja lahko hodili tudi ljudje iz župnij na nemški strani. O tem pravi Oblak 30. junija 1941 takole: »Odkar so Nemci iz sosednjih župnij pregnali duhovnike, je na Planini ustanovljena vsako nedeljo in vsak praznik redna služba božja. Pričelo se je na binkoštno nedeljo 1. junija. Vsako nedeljo sta dve sveti maši, ob osmih in enajstih.«

Kaplansko mesto na Planini je prevzel duhovnik Srečko Huth, ki je pred vojno učil verouk v Šentvidu. Ta pogumni in iznajdljivi duhovnik je bil čez soboto, nedeljo in ponedeljek na Planini – stanoval je pri Župancu v Zameji – druge dneve pa je preživel ali v Šentjoštu ali v Ljubljani. Pod njegovim vodstvom so se dogajale tudi zelo velikopotezne stvari. Tako je organiziral za nedeljo 7. julija na Planini prvo sveto obhajilo za otroke poljanske, črnovrške in lučinske fare. Prej je otroke na ta zakrament seveda pripravil. Obhajal jih je poljanski župnik, ki je prišel na Planino s Krke na Dolenjskem, kamor je zbežal pred Nemci. To je moralo biti kar veliko podjetje, saj pravi Oblak, da je bilo razdeljenih več kot 280 obhajil, tako da je nazadnje hostij zmanjkalo in so jih »morali lomiti«.

S Pustote so sedaj hodili k maši na Planino. Meja namreč ni bila niti utrjena niti preveč natančno varovana. Toda dogajati so se začele druge stvari. Konec junija so Nemci preselili v Srbijo tri družine iz Lučin – Oblakove, Martinčičeve in Buhove – in družino Jakoba Žaklja iz Suhega Dola. To pa je že bil njihov ožji svet in ljudje, ki so jih dobro poznali. Ta poseg jim je jasno povedal, da so, čeprav še niso prišli na vrsto, kot Slovenci obsojeni. Strah se je stopnjeval in dosegel višek 7. in 8. julija, ko so Nemci začeli s preseljevanjem v velikem obsegu. O tem poroča Oblak 15. julija: »Silen strah je vzbudilo ponovno preseljevanje v dneh 7. in 8. julija. Ljudje so se reševali tako, da so, čim so se v vasi pojavili nemški avtobusi, zbežali v gore in čez mejo v Italijo. Vsak bi rajši dal vse premoženje, kot pa da ga odpeljejo dol v Srbijo. Do danes, 15. julija, so preselili okrog 80.000 Slovencev.«

Figure 3. Pustota danes

Dokler je bila Planina pod Italijo, je tam lahko bila maša vsako nedeljo, ko pa je 1. oktobra obveljala nova, popravljena meja in je tudi Planina postala nemška, tam nedeljske maše niso mogli opravljati. Oblak je 4. oktobra novo stanje takole opisal: »Zadnjo nedeljo v septembru smo imeli zadnje opravilo v cerkvi. S 1. oktobrom smo pripadli Nemčiji. Cela vas Planina je sedaj ločena od Italije, ker so mejo izravnali. Sedaj teče meja mimo Piška, Jureža, čez Marinčevo planino, mimo Zamejskega mlina na grapi proti Polhovem Gradcu. Služba božja, ki je bila prej na Planini, je sedaj začasno prenešena v Butajnovo.« V Butajnovo pa s Pustote ni bilo tako lahko priti kot na Planino, poleg tega pa so začeli mejo utrjevati z žico in minami. Zato k maši sedaj niso [Stran 038]mogli več redno, ko pa je prišel v Lučine neki nemški duhovnik, so včasih šli tja. Stvar se je bistveno izboljšala, ko se je v Črni Vrh mogel vrniti pregnani župnik. Jasno je, da so sedaj hodili sem, čeprav je pot bila še enkrat daljša. Da pa so sedaj začeli hoditi v Črni Vrh, so imeli še drug, neprimerno močnejši razlog.

Med tem so se namreč že pojavili komunistični gverilci, ki so prek osvobodilnega boja hoteli izpeljati svoj revolucionarni projekt. Narodnoosvobodilna gesla so skraja imela za ljudi veliko mobilizacijsko moč. Partizani, kot so se ti gverilci imenovali, so organizirali nekaj tveganih in neodgovornih akcij. Množična božična mobilizacija, ki so jo izpeljali v vaseh pod Pasjo ravnijo, je imela najhujše posledice. Partizani frontalnega spopada z Nemci namreč niso mogli vzdržati, zato so se morali umakniti iz obroča. Pri tem so sami imeli velike žrtve, ljudi pa so sploh prepustili usodi. Nemci so streljali, požigali in odganjali v zapore. Tone Oblak opisuje to stanje takole (6. januarja 1942): »Ta čas so partizani vabili ljudi po hišah na fronto proti Nemcem. Mnogo ljudi je komunistom nasedlo, a so to plačali s svojim življenjem. To se je dogajalo v Poljanski dolini. Nemci so ujete kratko malo ustrelili. Nekaj hiš so požgali, družine pa odpeljali v zapore. Na Brdu v Vinharjih stoji sedaj prazno poslopje. Gospodarja in enega fanta so ustrelili, eden je zaprt, eden pa hodi neznano kod. Ženske so zbežale čez mejo v Italijo.«

Komunisti pa niso samo neodgovorno spravljali ljudi v nevarnost z izzivanjem Nemcev, ampak so začeli Slovence pobijati tudi sami. Tu so se ravnali po začetnem nemškem vzorcu: ubijali so vidne in zavedne ljudi, predvsem take, za katere so vedeli, da se ne bodo uklonili komunističnemu nasilju. Med temi pa so bili v prvi vrsti, če ne izključno, kristjani. To pa je bila točka, na kateri je bila Pustota že od nekdaj občutljiva. Zato že od začetka ni bilo nikakršnega dvoma, kako se bo kmetija odločila. Začele so prihajati novice in vsaka je večala vznemirjenost, čeprav se je zdelo, da jo je že prejšnja dvignila do skrajnosti. Tako so tudi na Pustoto vdirali strah, groza, vonj po krvi in ognju. Tudi na tej jasi je bilo mogoče slišati jezdece apokalipse. Prihajale so vesti o umorih na Ljubgojni, v Zaklancu, na Brezovici, v Poljanski dolini. Pa tudi o umorih, ki so se dogajali tako rekoč pred njihovimi očmi, v Zameji in Šentjoštu. Samo v juliju leta 1942 so v Šentjoštu komunisti umorili čez dvajset ljudi.

Sem spada tudi zgodba o duhovniku Srečku Huthu. Omenili smo že, da je z nastopom nove meje Huth imel nedeljsko mašo v Butajnovi. To je mogoče trajalo do pomladi ali zgodnjega poletja 1942. Toda tedaj je, kakor posnemamo po Oblakovem Dnevniku, za duhovnika v Butajnovi moralo postati nevarno. To posnemamo po tem, da ga nenadoma spet najdemo na Planini, kjer ima »vsako nedeljo in vsak praznik po tri maše«. Dovoljenje za maševanje in bivanje na Planini mu je dal lučinski orožniški komandir, a le za avgust in september. S tem mu je omogočil, da je, kot pravi Oblak, »zbežal pred komunisti z Butajnove, sicer bi bil danes že v zemlji«. Nato nas še informira: »Njegovo posteljo na Butajnovi so čisto razrezali, njega pa niso našli.«

Tak je nekako bil čas, ko je Pustoto zadela druga velika nesreča. Zadnje dni junija je nekaj elitnih partizanskih enot skušalo priti z Dolenjske čez mejo na Gorenjsko. Najprej so skušali izvesti skupinski prehod pri Planini. Ker jim to ni uspelo, so nekaj dni počakali, opravili nekaj manjših akcij, nato pa v manjših skupinah prešli mejo. Ko so se potem na nemški strani nekoliko organizirali, so se odločili za napad na Lučine. To je bilo 14. julija. Zaradi vsega tega so bile vse nemške enote v bližnji in daljni okolici na nogah. Napadenim Lučinam je prišla na pomoč celo tankovska enota iz Šentvida – kar prek italijanskega ozemlja. O tem pripovedujemo zato, ker je na ozadju tega dogajanja smrt, ki je tako pretresla Pustoto.

Nemci so torej zaradi povečanega partizanskega delovanja na področju Planine in Lučin pogosteje kot običajno pregledovali teren. Ena njihovih večjih enot je prek Planine prišla tudi na Pustoto in okoliške kmetije. Kje točno so naleteli na Pustotnikovega Jožeta, ni natanko znano. Ljudje vedo povedati, da sta s sosedovim sinom Halarjevim Jakom na eni od obeh kmetij – ali pa tudi kod drugod – obirala češnje, ko so ju presenetili Nemci. Kako natanko so se stvari razvijale naprej, je tudi zavito v meglo. Nemci so ju prijeli in ju še z nekaterimi drugimi moškimi, ki so jih med potjo polovili, zaprli v Razorsko bajto nad Bukovim vrhom in ju tam zasliševali. Za Pustotnikovega Jožeta pravijo ljudje, da je bil preprost fant, nevajen sveta, in pošten v tem pomenu, da je mislil, da je še najbolje, če pove vse, kakor je bilo. Čisto možno je tudi, da ga je oficir, ki ga je spraševal, kako ujel. Skratka, povedal je, da so tudi pri njih že bili partizani, in ko so ga vprašali, zakaj jih ni šel [Stran 039]prijavit, je odgovoril, da jih pač ni šel. To je baje bilo usodno. Pustotnikovega Jožeta in Halarjevega Jaka so potem odpeljali v gozd pod bajto in ju tam ustrelili. Čez nekaj časa ju je tam našla, nepokopana, Omejcova Micka s kmetije na Pasji ravni. Pokopali so ju na pokopališče v Črnem Vrhu. V šentjoških župnijskih knjigah stoji kot datum smrti 16. julij. Oblakov Dnevnik pa kot datum navaja 14. julij. Mogoče je s tem mislil na dan, ko so ju prijeli. Dne 30. julija je v Dnevnik vnesel tole: »14. julija so Nemci ubili Jakoba Malovrha in Jožeta Božnarja, ker so ju osumili, da držita s partizani.«

Zdaj so na Pustoti ostale ženske same. Mati je izgubila sina, edinega sina, sestre pa edinega brata. Na kmetiji ni bilo več človeka, ki je bil določen, da bo na njej nekoč gospodar. Kako so to prenašale, ne ve nihče. Ljudje se spominjajo, da so bile dolgo v črnem, ne samo ob nedeljah, ampak tudi na delovne dni. Gotovo se je pri hiši več molilo, več pa je bilo tudi dela in skrbi. Prenesle pa so to izgubo predvsem zato, ker jih je krščanstvo – ne samo nje, ampak rodove pred njimi – naučilo, da je življenje treba sprejeti in prenašati. Nazadnje se je vse končalo pri stavku: Taka je Božja volja.

Zločin, ki so ga zagrešili Nemci nad Jožetom in Jakom, je Pustoto, pa tudi vse druge ljudi naokoli, na skrajno izostren način postavil v resničnost, v kateri so se znašli. Zdaj so vedeli, da so napadeni z dveh strani, da z dveh strani prihajajo ljudje, ki so pripravljeni ubijati, ne samo ljudi, ampak tudi svet, v katerega so se rodili in ki so. ga ljubili in ki ga je bilo mogoče zajeti v dve besedi: krščanstvo in slovenstvo. Na zadnji dan leta 1942 je samotni spremljevalec tega dogajanja Tone Oblak zapisal tole sodbo: »Sedanja vojna je vojna dveh satanov, ki jo vodita naravnost proti Bogu. Preganjata duhovnike in zavedno krščansko ljudstvo ter morita in prelivata nedolžno kri. Toda zmagovalec bo Bog, kot vedno. Katoliške Cerkve ne bodo premagali. Kot je rekel Kristus: Peklenska vrata je ne bodo premagala.«

Figure 4. Lomcova kapela

Tone Oblak je imel obilo razlogov, da je zapisal zgornje stavke. Toda že naslednji mesec, januarja 1943, sta se dogodili še dve smrti, ki sta jih na poseben dramatičen način potrdili. Na dan Sv. Jožefa, 19. marca je Tone Oblak zvedel, da je v Reniciju v Italiji 25. januarja umrl njegov brat. Italijani so ga 9. septembra 1942 odpeljali z Dobrave, kjer je v župnišču služil, najprej na Rab in nato v taborišče Renici, kjer je od lakote umrl. En teden, natanko en teden pred smrtjo v Reniciju, so partizani prišli k Meršonu v Zamejo in odpeljali sina Alojza in ga niže v dolini ubili. Bil je zaveden krščanski fant. Oblak je zapis, ki govori o tem, takole zaključil: »Sedaj sta z našim Mihom skupaj. Tudi v življenju sta bila velika prijatelja.« Kaj pa bi Tone Oblak zapisal v svoj Dnevnik poleti leta 1945, ko se je zvedelo, da so se Meršonovemu Lojzu pridružili še trije bratje, ne bomo nikoli vedeli. Od 15. maja leta 1943 namreč dnevnika iz neznanih razlogov ni več pisal.

Da se je Pustota na poseben način zavedala ne samo, kaj se dogaja, ampak kaj mora pravi človek v takem položaju narediti, kaže odločitev, da poseže vanj na edini način, ki ga je kmetija zmogla. Pustotnikova najstarejša hči Marija je še tisto zimo začela zasebno šolo. Tudi po drugih hišah v pogorju so zbirali otroke in jih učili, vendar izključno krščanski nauk. Toda Pustotnikova Marija je morala biti širšega duha, saj je predmetnik na njeni šoli obsegal tudi pisanje, branje in računanje. To je bila čisto resna šola. Otroci so prihajali dvakrat na teden v dopoldanskem času. S sabo so imeli zvezke in svinčnike, nekateri tudi stare abecednike, v katerih sta imela glavno besedo Ivo in Zora. To nenavadno šolo na Pustoti so obiskovali vsi okoliški otroci. Prihajali so z Rusovega, z Buhovega in z Roj, prihajala sta Aličeva dva in Gradiški dve, pa tudi otroci iz Grabna. Zbrali so se v največji sobi, ki so ji tudi tu rekli hiša in ki je bila za [Stran 040]tiste ure v celoti prepuščena Mariji in njenim učencem. Ta šola je bila tudi zelo moderna, saj so se otroci vsega naučili v njej. Domačih nalog ni bilo. Ko vprašam enega od nekdanjih učencev, sedanjega gospodarja na Rusovem, kako to, da se je ravno Pustotnikova Marija odločila, da začne poučevati otroke, mi po premisleku odgovori: »Bila je tak človek. Čutila je, da mora to, kar ima sama, dati tudi drugim. Bila je tudi pogumna, vsak človek se tega ne bi lotil.« Zadnjo vojno zimo te šole ni bilo več. Verjetno zato, ker se je med tem vrnil pregnani črnovrški župnik in začel otroke učiti verouk, mogoče pa je vzrok tudi kaj drugega.

Figure 5. V Argentini – Sedijo (od leve) Marija, mati Ana, Ivanka; stojita Francka in Lojz Oblak

Čas pa, za katerega je znano, da ga ni mogoče ustaviti, je tekel tudi med vojno. Nazadnje je bilo tudi te konec. Prišel je maj leta 1945 in vse, kar je z njim povezano. Danes o tem času že veliko vemo.

Domobranci iz Šentjošta so odšli v ponedeljek 7. maja, lučenski kak dan pozneje in še kak dan pozneje črnovrški. Takrat, med 7. in 9., se je tudi Pustota odločila, da gre. Kaj se je dogajalo takrat, ko so zadnjič sedeli v hiši za javorovo mizo, zbrani pri najtežjem pogovoru, kar so jih tiste stene slišale, razumljivo ne ve nihče od teh, ki so ostali. Ne ve se, kdo je izrekel odločilno besedo in kaj je bilo v njej. Mogoče so mislili kot mnogi takrat, da gre samo za nekaj dni. Pa tudi če so tako mislili, je bilo važnejše neko drugo globoko spoznanje, mogoče sploh ne izgovorjeno: prihaja svet, v katerem za Pustoto ne bo prostora; prihaja čas, ko Pustota ne bo mogla biti svobodna. Mogoče pri tistem zadnjem pogovoru te besede sploh niso bile izrečene, a če bi kdo dvomil, da je v teh, ki so tam sedeli, to občutje bilo, bi s tem pokazal, da ne pozna duhovne bogatije hribovskih ljudi.

Kako se je potem vse odvijalo, si ni težko predstavljati. Zložile so stvari, ki so jih na vsak način hotele imeti s sabo, v cekarje in nahrbtnike in odšle. Pri kapelici na vrhu so se gotovo še enkrat ustavile in zmolile očenaš za srečno pot in vrnitev. Nato so odšle naprej proti Aliču in nato više v gozd. Od tu se je Pustota še videla. Obstale so, se obrnile in si podobo, ki so jo imele pred sabo, zaklenile v srce. Da je že bila tam in kako zelo je bila tam, tega takrat še niso vedele. Potem so postale eden od mnogih izvirov in mnogih potokov, ki so se zbirali in nazadnje izlili v veliko begunsko reko. Mali svet, ki ga obvladuje cerkev Sv. Andreja, je bil sedaj dokončno za njimi. Reka pa je šla naprej, skozi Vetrinj in Spittal, od koder se je po raznih rokavih izlila v morje tujstva, iz katerega je potem začelo vznikati širno otočje slovenskega zdomstva.

[Stran 041]

Pustotnikovo mater, Marijo in Francko je ladja odložila v Buenos Airesu. Mati se je s srednjo hčerko Francko, ki se je kmalu poročila, naselila v kraju Castelar, ki je blizu Buenos Airesa ali kar njegovo predmestje. Marija pa je šla v samostan in postala usmiljenka. Sestra Tončka Krajnik, ki je bila z njo skupaj v noviciatu, pripoveduje o njej stvari, ki dajejo slutiti izrednega človeka. Vse so mnogo mislile na dom. Sestre niso hotele govoriti slovensko iz obzirnosti do drugih sester. Zvečer pa se je le pogosto zaslišala pesem:

Tiha luna jasno sije,

duh moj misli na svoj dom.

Daleč, daleč so planine …

Marija je tu pokazala, kakšen človek je. S Pustote je prinesla delavnost, v besedilu za vlogo, ki si jo je v življenju izbrala, pa so besede potrpljenje, skromnost, požrtvovalnost vidno izpisane. Sestra Ermina Maria Boznar je vzela nase, da te besede uresniči s smehljajem. Zdravniki in bolniki v bolnici, kamor je šla po zaobljubah, so to videli in razumeli. Štiri leta je preživela v vojaški bolnici na Ognjeni zemlji, onstran Magellanovega preliva, v kraju Ushuaia, v deželi, kjer »vedno piha«. Potem pa je bila štiriindvajset let v bolnici v Rio Gallegos v provinci Santa Cruz. Ko pa je mati leto pred smrtjo zelo zbolela – nazadnje je poleg vsega še oslepela – se je smela vrniti v Buenos Aires, da ji streže. En teden je morala delati v sanatoriju, en teden pa je smela biti pri materi. Ko pa je ta 8. aprila letos v visoki starosti devetindevetdesetih let umrla, se je vrnila na jug, da bi tam delala »za zveličanje drugih duš in svoje lastne«, kot stoji v nekem njenem pismu.

Sestra Ivanka ni šla čez morje. Ostala je v Avstriji in tu stopila v red usmiljenih sester. Življenje je preživela v bolnicah, večidel v Gradcu. Rada bere in zanima jo svet in življenje. Nečak Dominik – Franckin sin – pripoveduje, da z užitkom prebira pisma, ki mu jih redno pošilja iz Evrope sestra Latast Ivanka Boznar.

V hribovskem svetu, kamor zvon Sv. Andreja s Planine trikrat na dan pošilja svoj glas, se ljudi s Pustote še spominjajo. Ko iščejo besede, s katerimi bi izrazili to, kar imajo shranjeno v spominu, obstanejo pri delavnosti, poštenosti, pobožnosti in radodarnosti. S tem hočejo povedati, da so zemljo, ki ji je nekoč nekdo rekel pustota, tudi oni po svoje spreminjali v rodoviten svet; da so vsakomur priznavali, kar mu gre, in niso nikomur jemali dobrega imena; da so hodili v cerkev in da so delo in molitev menjavali v tistem ritmu, ki ga prenese resničnost; da se pri njih potreben človek ni oglasil zastonj. Zlasti to zadnje. Za kmečko gospodinjo ni večje pohvale kot ta, če ljudje govorijo, da je dobrih rok. In res, kadar kmečka mati reže kruh ali svojim otrokom ali tujemu človeku, je v njej nekaj kraljevskega. Kruh je znamenje kmečke radodarnosti in plemenitosti. Po njej je bila Pustota znana. Kadar je Mehuševa Marija, še kot dekletce, tekla mimo Pustote v dolino v Medvedov mlin spraševat, če je moka že narejena, se ni zgodilo, da je Pustotnica ne bi poklicala in ji odrezala kos kruha. Tega ne bo nikoli pozabila. Ali ni čudno, da spomin ohrani tako majhno dobroto! To je zato, ker je kruh nekaj posebnega.

Figure 6. Na obisku pri Oblakovih na Planini – Franckin sin Jože

Čeprav torej hiše na Pustoti ni več, so njeni ljudje še v živem spominu. A kot vse drugo, mine tudi spomin. Nekoč tudi tega ne bo več. Nekoč bo Pustota samo groblje in nihče ne bo vedel odgovora, če bo kdo hotel vedeti, od kod tisto kamenje. Ali niso tu nekoč živeli neki Matevž in neka Ana in neki Jože in Marija in Francka in Ivanka? Že mogoče, a o tem tu okoli nihče nič ne ve. Vse mine!

Vse mine. Samo ljubezen, s katero so na Pustoti delali zemljo, ljubezen, s katero so ljubili njive, senožeti in gozdove, ljubezen, s katero so potem ljubili svoj dom iz daljne pustote, samo ljubezen, s katero so sprejeli križ, ne mine. Zakaj ne mine? Zato, ker je kot vsaka čista ljubezen pobrana in sprejeta v Ljubezen, »ki premika sonce in vse druge zvezde«, kot pravi največji krščanski pesnik. Če pa je tako, potem je vse dobro, mar ne? Da, potem je vse dobro.