vnesite iskalni niz ...
Home Blog Page 305

Javna besedila NSZ v letu 1995

NA
-
0

Nova Slovenska zaveza je tudi v letu 1995 pozorno spremljala politične in kulturne dogodke in v luči svojega programa do njih zavzemala svoja stališča ter podajala nanje svoje pripombe. Tako je sprejela in posredovala javnosti, političnim strankam in Državnemu zboru Republike Slovenije naslednje dokumente:

1. Poziv Državnemu zboru in pristojnim oblastem države Slovenije, objavljen v javnih glasilih in dostavljen Državnemu zboru Republike Slovenije z naslednjim pismom:

2. Pomen in smisel Poziva Državnemu zboru,

3. Izjava NSZ o nujnosti organiziranja slovenskega demokratičnega bloka,

4. Praznovanje 50-letnice konca druge svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacizmom,

[Stran 081]

5. Veleposlaništvu Velike Britanije v Republiki Sloveniji,

6. Stališča NSZ do »vojnih zakonov«.

Poziv državnemu zboru in pristojnim oblastem Republike Slovenije

Letos mineva 50 let, odkar se je končala druga svetovna vojna. Obenem pa so se takrat na območju Slovenije polastili oblasti člani komunistične partije in vzpostavili totalitarni režim.

Leta 1990 je bila uvedena parlamentarna demokracija, naslednje leto pa nastala nova država, Republika Slovenija. Njena ustava ji poleg drugega nalaga, naj uredi nerešena vprašanja, ki izvirajo iz državljanske vojne, in zagotovi enakopravnost vseh državljanov Republike Slovenije. Slovenski spominski odbor kot neformalna skupina slovenskih državljanov meni, da lahko ta dejanja opravi Državni zbor Republike Slovenije samo in zgolj z ukrepi, navedenimi v priloženem Pozivu, tako da ga sprejme v celoti, obenem pa naloži vladi Republike Slovenije, naj pripravi zakone, ki bi vsebovali vse, kar Poziv zahteva, in jih predloži v potrditev Državnemu zboru.

Poziv je dobil veliko podporo doma in po svetu. V dobrem mesecu ga je v najbolj skromnem postopku in v skrajno neustreznih razmerah podpisalo 24346 podpisnikov. S tem je dobil značaj politične volje in ima tako težo, da Državni zbor ne more mimo njega.

Stvar, katere ureditev ta Poziv predlaga, je tako pomembna, da ima po našem mnenju prednost pred vsemi drugimi tekočimi zadevami. Zahtevamo, da poskrbite, da bo Državni zbor razpravljal o Pozivu še pred spominskimi slovesnostmi 13. in 14. maja 1995.

Državni zbor želimo z vso resnostjo opozoriti, da bi katerikoli ukrepi zakonske ali druge narave, ki ne bi upoštevali bistvenih elementov našega Poziva, ne reševali vprašanj, ki so življenjskega pomena za razvoj slovenske države. Če bi se zgodilo, da Državni zbor besedila ne bi vzel v pretres ali ne bi upošteval elementov iz Poziva, bi prišel v navzkrižje s slovensko ustavo. Predvsem pa ne bi opravil svoje temeljne politične dolžnosti, ki je v tem, da konča državljansko vojno.

Priloga: Poziv s 24346 podpisi

Pomen in smisel poziva državnemu zboru

Po petdesetih letih usodne razdelitve slovenskega naroda med drugo svetovno vojno je skrajni čas za temeljno ovrednotenje tega obdobja, za odpravo neomejene pravne povezanosti sedanje demokratične države s povojnim totalitarnim sistemom in za popravo krivic. To bo omogočilo, da se bomo Slovenci podali na pot sprave, na pot iz preteklosti v prihodnost.

Glavna ovira, da bi stopili na nujno pot sprave, je očitno dejstvo, da nasilni prevzem oblasti, ki ga je deloma že med vojno, v celoti pa po vojni izvedla komunistična partija, doslej ni bil pravno obsojen, da se samostojna in demokratična slovenska država še ni ločila od prejšnjega totalitarnega sistema in ga pravno še ni spoznala za takšnega.

Poziv Državnemu zboru in drugim oblastem slovenske države, ki ga dajemo v podpis vsem demokratičnim Slovenkam in Slovencem, bo pomagal, da bo ta velika ovira za začetek slovenske sprave čim prej odstranjena. Vsem znano nasilje v medvojnih in povojnih letih je treba tudi pravno oceniti, storjene množične zločine je treba tudi pravno imenovati.

Predloženo besedilo Poziva Državnemu zboru ni in ne more biti opis slovenske zgodovine, ni in ne more biti vrednotenje posameznih dogodkov, posameznih udeležencev in njihovih dejanj, noče razvrščati medvojnih dejanj in dogodkov na revolucionarno nasilje in na odpor zoper to nasilje na eni strani in na osvobodilni boj na drugi strani. To besedilo tudi ni deklaracija o spravi. Z deklaracijo slovenskega narodnega razdora ne bi odpravili.

Poziv Državnemu zboru ne zahteva, naj slovenska država v nekaj stavkih določi zgodovino Slovencev od 1941 leta dalje. Zahteva le, da država obsodi revolucionarno nasilje in nosilce tega nasilja po letu 1941; ne zahteva, da država obsodi osvobodilni boj, ampak da obsodi zlorabo tega boja za komunistično revolucijo; ne zahteva, da odobri nedovoljeno kolaboracijo, ampak da prizna obstoj in legitimnost slovenske samoobrambe in odpora proti revoluciji. Zahteva, naj država sprejme zakone, ki bodo omogočili enakopravno sožitje vseh Slovencev, kar bo nekoč pripeljalo do sprave.

Obsodba zločinskega nasilja, ki ga je komunistična partija za kuliso osvobodilnega boja izvajala, da je na nedemokratičen način za [Stran 082]petdeset let prevzela absolutno oblast, ni samo zadeva politike, ampak predvsem stvar morale, je stvar bodočnosti vsega slovenskega naroda. Kot je nujna sprava, je nujna obsodba komunističnega nasilja, saj to nasilje ni bilo nič boljše od drugih totalitarnih sistemov tega stoletja.

Izjava o nujnosti organiziranja slovenskega demokratičnega bloka

Izhajamo iz spoznanja, da nova levica z močjo, ki jo ima v gospodarstvu in upravi, v znanstvenih in kulturnih ustanovah, bolj odločilno pa z močjo, ki si jo je deloma na volitvah deloma pa z vsakovrstnimi manevri pridobila tudi v središču političnega odločanja, obvladuje državo do te mere, da z njo, izkoriščajoč večinsko načelo, praktično gospodari. V razmerah etablirane demokracije nas to ne bi vznemirjalo, ker pa v našem primeru gre za sile, ki prihajajo iz okolja, ki je v preteklosti zelo prizadelo našo duhovno in politično kulturo, predvsem pa izvorno nosi v sebi zli sloves dvojne igre, ki koničasto nasprotuje demokratični igri na odprtem prostoru, nas prodor na postkomunistični levici navdaja z nezaupanjem in skrbjo. Poleg tega pa nova levica z močjo, ki jo ima, preprečuje vse poizkuse, da se z vsesplošno razpravo o slovenski preteklosti razreši vprašanje državljanske vojne, ki s svojo senco spremlja in dela negotove vse naše korake. Za politično prosperiteto nove levice je stanje državljanske vojne eksistencialno nujno, za izgradnjo države, ki jo je postavila na program sedanja zgodovina, pa nevarna in mogoče nepremostljiva ovira. Ker iz tega jasno izhaja, da bodo državljansko vojno lahko končale samo izvorno demokratične sile, če bodo pridobile večino v državnem zboru, predlagamo – v tonu urgentne neodložljivosti – da v ta namen začnejo z organizacijo demokratičnega bloka. Da se to zgodi, je treba napraviti sledeče korake:

1. Izstop SKD iz leve koalicije in duhovna in politična reorganizacija stranke v skladu z zgodovinskimi in aktualnimi zahtevami prostora, ki ga pokriva.

2. Sporazum med SKD in SLS o stopenjskem zbliževanju obeh strank do končnega organizacijskega in programskega zlitja, s čimer se bo oblikovala velika desnosredinska stranka in končala nenaravna delitev krščanskega dela demokratičnega prostora.

3. Sporazum nove stranke s Socialdemokrati na levici in Narodnimi demokrati na desnici o ustanovitvi velikega akcijskega političnega bloka, ki bo imel možnosti večinske zmage na naslednjih volitvah.

Tako – in po našem mnenju samo tako – bodo podani osnovni pogoji, da se konča državljanska vojna, uvede v politično središče enoumen jezik in sprejmejo odločilni dokumenti za novo, pravno, pravično in trdno državo.

Praznovanje 50. obletnice zmage nad fašizmom in nacizmom

Vlada R Slovenije je ustanovila poseben odbor za organizacijo proslav zadevne obletnice. V odbor je povabila predstavnike državnih, političnih, kulturnih, verskih in drugih institucij, med njimi tudi ZZB NOV. Menimo, da slednja ne more imeti člana v tem odboru. Predstavlja namreč komunistično stran v državljanski vojni, ki se danes ne more enačiti z demokratičnimi institucijami, ki bodo v letu 1995 praznovale 50-letnico zmage v drugi svetovni vojni. V tem odboru bi namreč predstavljala institucijo totalitarnega sistema, ki ga svet primerja oziroma enači s fašističnim in nacističnim totalitarnim sistemom v drugi svetovni vojni, katerega zlom praznujemo v letu 1995.

Če predstavnik ZZB NOV ostane v odboru, pa zahtevamo, da vlada R Slovenije povabi v odbor tudi predstavnika NSZ, ki predstavlja demokratično stran v državljanski vojni, to je stran, ki je leta 1991 zmagala na svobodnih volitvah in ki bo v letu 1995 praznovala 50. obletnico zmage demokracije nad totalitarizmom.

Če vlada R Slovenije tega ne bo storila, smemo pričakovati, da bodo desno usmerjene stranke in seveda tudi naslovna odklonile sodelovanje v odboru.

Zahtevo NSZ utemeljujemo tudi s tem, da NSZ programira v letu 1995 vrsto jubilejnih slovesnosti in bi bilo prav, da bi jih v odboru usklajevali, sicer bodo neizogibno »motile« slovesnosti, ki jih bo organiziral odbor.

Imenovanje predstavnika NSZ v odbor sodi tudi v vrsto dejanj države, ki vodijo v popravo krivic, enakopravnost in vseslovensko spravo.

Veleposlaništvu Velike Britanije v Republiki Sloveniji

Ljubljana, Trg Republike 3

Vaša ekscelenca, gospod veleposlanik,

v zvezi s praznovanjem petdesete obletnice konca druge svetovne vojne Vas želimo, go[Stran 083]spod veleposlanik, seznaniti s svojimi pogledi na britansko udeležbo na majskih slovesnostih v Ljubljani.

Nova Slovenska zaveza je naslednica Slovenske zaveze, ki je nastala med zadnjo vojno, da bi organizirala odpor proti tujim napadalcem, a je, soočena s komunistično agresijo doma, morala organizirati obrambo proti tej. Gotovo Vam ni neznano, da se je domobranska vojska, ki je bila v ta namen ustanovljena, nazadnje vdala britanskim silam na Koroškem, a so jo te, pod slepilnim videzom, da jo bodo prepeljale v Italijo, vrnile v tedanjo Jugoslavijo, kjer so jo komunisti množično pobili, kar je bilo po vsem, kar se je o njih vedelo, mogoče z veliko gotovostjo pričakovati. Ko je bila po letu 1990 v Sloveniji obnovljena demokracija, so ostanki domobranske vojske, čeprav zdecimirani, ustanovili veteransko organizacijo in ji dali ime Nova Slovenska zaveza.

Nas prvenstveno ne zanima, kdo je v ozadju odločal o tem, kar se je zgodilo na Koroškem v pozni pomladi leta 1945. Kar pa vemo in kar je gotovo nad vsak dvom, pa je to, da je ta nedovoljena dejanja opravila britanska vojska. Zdaj ko so slovenska javna občila sporočila, da se bodo majske parade v Ljubljani udeležili ali predstavniki britanske vojske ali britanskih veteranov, se čutimo dolžne, da Vas prosimo, da neutegoma posredujete pri vladi Njenega veličanstva v Londonu, da znova premisli svoje odločitve glede nastopa v Ljubljani, če je do katerih res že prišlo.

Prepričani smo – spričo tega, kar se je zgodilo leta 1945 tako na Koroškem kakor v jamah in breznih Kočevskega Roga, in spričo tega, da sta oba dogodka med seboj vzročno povezana – da bi za mnoge Slovence, če ne za večino, nastop britanskih vojakov ali britanskih veteranov na majski paradi v Ljubljani pomenil hudo žalitev. Britansko prisotnost bi gotovo imeli za ponovitev smrtne obsodbe, ki je bila pred davnim časom izdana na Koroškem v opreki s pravili, ki veljajo med civiliziranimi narodi.

Prepričani smo, da boste našo potezo razumeli kot prispevek k reševanju problemov, ki izhajajo iz druge svetovne vojne, ki je svoj pravi konec doživela s padcem berlinskega zidu leta 1989, in k reševanju problemov, ki izhajajo iz tega, čemur z naraščajočo vztrajnostjo pravijo Evropska revolucija.

Pričakujoč Vašega odgovora, Vas lepo pozdravljamo.

Ljubljana, 6. 4. 1995

Stališča NSZ do »vojnih zakonov«

NSZ se pri presoji »vojnih zakonov« ne spušča v posamezne konkretne rešitve. Podaja le načelne pripombe, temelječe na ustavi R Slovenije, in sicer:

1. K predlogu zakona o vojnih veteranih: predlog zakona zavrača, ker je protiustaven, saj v svojem 3. čl. v celoti izključuje iz tega zakona protirevolucionarje v slovenski državljanski vojni.

Predlog: 3. člen predloga zakona naj se črta v celoti in ustrezno dopolni 2. člen ter se s tem izenačijo vsi državljani R Slovenije v pravicah iz tega zakona, ki izpolnjujejo pogoje iz 1. člena predloga tega zakona.

2. K predlogu zakona o vojnih invalidih: predlog zakona zavrača, ker je enako protiustaven, saj v svojem 2. členu izključuje osebe, ki so dobile okvaro zdravja v državljanski vojni, to je protirevolucionarje.

Predlog: V 2. členu naj se v drugi vrstici za besedo »vojni« doda besedilo: »ali državljanski vojni«, v 3. členu pa naj se v predzadnji vrsti za besedo: »mobiliziran« vstavi besedilo: »ali v vojaških enotah protirevolucionarjev v slovenski državljanski vojni«.

3. K predlogu zakona o žrtvah vojnega nasilja: predlog zakona zavrača, ker je protiustaven, saj v svojem 6. členu izrecno izključuje protirevolucionarje v slovenski državljanski vojni.

Predlog: v 1. členu naj se v drugi vrstici za besedo »vojni« vstavi besedilo: »ali državljanski vojni«, 6. člen pa naj se črta v celoti.

4. K predlogu zakona o popravi krivic: predlog zakona zavrača, ker je protiustaven, saj tudi ta izključuje protirevolucionarje v slovenski državljanski vojni v pretežni večini.

NSZ zavrača tudi le delno vključevanje protirevolucionarjev v ta zakon in zahteva izenačitev obeh strani v državljanski vojni v vseh zadevah. Tako zavrača predlog, da naj bi bili upravičenci do odškodnine po tem zakonu tudi svojci pobitih protirevolucionarjev. To zavrača zlasti zato, ker načelno odklanja barantanje o vrednosti življenja, še zlasti pa, ker za pobite protirevolucionarje, za njihove svojce in preživele zahteva enakopravnost z vsemi drugimi, ki jih zajema predlog zakona. Zahteva pa predvsem moralno popravo krivic, vrnitev časti in dobrega imena ter dostojno in teži krivice primerno ureditev grobišč in pobitih v Kočevskem Rogu, na Teharjah, Orlovem vrhu in drugod po Sloveniji.

[Stran 084]

NSZ zavrača tudi predlog, da se s tem zakonom pobitim protirevolucionarjem milostno podeljuje pravica do mrliških listov in zaznamovanja njihovih grobov. To pravico imajo prizadeti namreč že od rojstva, ker so se rodili kot ljudje in jim te pravice ni nihče odvzel. Ponujanje take poprave krivic je skrajno žaljivo izživljanje ene strani državljanske vojne nad drugo. Ta zakon mora pristojni službi le naložiti nalogo, da to sramoto čim prej odpravi in na najenostavnejši način izda mrliške liste in v tem uskladi matične knjige z dejanskim stanjem ter da poskrbi za skromno in dostojno označitev grobov in grobišč na državne stroške. Samo to želimo, da se uredi s tem zakonom.

5. NSZ zavrača tudi predlog izjave o opravičilu države za storjene krivice. To pa zato, ker je pri tem potrebno najprej ugotoviti konkretne krivice in konkretne krivce ter nato krivice – zločine priznati in jih obžalovati. Samo opravičevanja ne more sprejeti, ker je le pesek v oči in ne pove, česa se kdo opravičuje.

Poziv državnemu zboru – težavna naloga

NA
-
0

Ko so prvaki slovenske politične emigracije, med katerimi sta bila tudi dr. Jože Bernik in dr. Marko Kremžar, lani jeseni Slovenskemu spominskemu odboru, ki je že tako omagoval pod težo naloženega programa, ponudili tekst Poziva državnemu zboru in izrazili željo, naj ga podpiše čim več Slovencev, smo se naloge lotili z veseljem, obenem pa s skrbjo, ali bomo zmogli. Tekst smo vsebinsko uravnovesili v odboru, jezikovno pa nam ga je izbrusil prof. Janez Gradišnik. Če bi državni zbor razpravljal o Pozivu in ga sprejel, bi napravil s tem odločilni rez v prehodu iz totalitarnega komunističnega režima v parlamentarno demokracijo v suvereni državi Sloveniji. Ne bi moglo ostati samo pri besedah, ampak bi s tem država in njeni predstavniki na vseh ravneh prevzeli obveznosti in morali tudi z dejanji izpričati, da je državljanske vojne konec.

Kaj Poziv pomeni, pišemo v drugih prispevkih, opozorili bi le, da je bila v prvotnem tekstu zahteva, naj krivce medvojnih in povojnih pobojev postavijo pred sodišče in obsodijo. Ker se nam je zahteva zdela nerealna, če bi se jo dalo uresničiti, pa bi imela nasprotni učinek, smo jo črtali. Izkazalo se je, da je vsebina Poziva za ljudi, ki imajo vgrajen čut za pravičnost in resnico, sprejemljiva. Samo z eno ugotovitvijo in zahtevo se nekateri niso strinjali in so imeli zaradi nje resne pomisleke:

Četrtič:

Zahtevamo, da državni zbor in pristojne oblasti države Slovenije priznajo, da je bil slovenski odpor proti komunizmu med drugo svetovno vojno samoobrambno in domoljubno dejanje.

Ta zahteva je bila vzrok, da se je 60 vidnejših slovenskih intelektualcev odločilo za lastno resolucijo. Justin Stanovnik v svojem prispevku utemeljuje pravilnost naše zahteve, čeprav je na videz paradoksalna. Ponovno se je izkazalo, da je odnos do domobranstva preizkusni kamen demokratičnega čuta pri nas.

Kako smo se lotili svoje akcije?

[Stran 076]

Najprej so bile težave s prvimi podpisniki. Nekateri so to čast zavrnili, celo zadnji hip, pretežno zaradi že omenjene četrte zahteve, drugim ni bilo všeč, ker so nanje pozabili. Predvsem pa je bilo precej razširjeno mnenje, da je med njimi preveč ljudi, ki jih večina ne pozna, ker ne živijo na ozemlju države Slovenije, največ podpisov pa pričakujemo ravno s tega področja.

V Južni Ameriki so začeli s splošnim podpisovanjem zaradi počitnic in najugodnejših vremenskih razmer že okrog božiča. Pri njih je takrat poletje. V Slovenijo so sicer prišle vesti o tej akciji, pri kateri je ljudi, ki nam niso naklonjeni, motilo predvsem to, da so med podpisovalce pritegnili tudi mladoletnike, ki so dopolnili komaj 14 let. Izrabljati tako mlade ljudi in jih vpletati v politiko, se jim je zdelo nezaslišano. Odgovor, da gre za reševanje temeljnih reči, brez katerih Slovenci kljub lastni državi nimamo možnosti za življenje pod skupno streho, in imajo v tem pravico sodelovati tudi mladi, jih ni zadovoljil.

Pri nas smo počakali in razglasili začetek 24. februarja in napovedali, da bomo podpisovanje zaključili 25. aprila, nato še teden dni zbirali podpisne pole, v prvih dneh maja pa Poziv s podpisi vred izročili predsedniku Državnega zbora.

Čeprav smo se dela lotili resno, smo čutili, da se spuščamo v neznano. Koliko ljudi bo pripravljeno podpisati nekaj, kar pomeni neizbrisen vpis med tiste, ki zahtevajo, da se obsodita nasilna ideologija in totalitarni režim? Nismo pozabili na izkušnje z majniško deklaracijo. Takrat so podpis odklonili celo ljudje, ki so bili prej s svojim ravnanjem in govorjenjem javno dokazali, da spadajo v demokratični tabor. V starem režimu so veliko pretrpeli, ne samo med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, pripravljeni so bili pomagati z denarjem in spodbudno besedo, niso pa se hoteli izpostaviti z lastnim podpisom. Bridke izkušnje iz državljanske vojne so jim zlezle v kosti. Niso pozabili, kako tragično se lahko konča osebno prizadevanje, in ni jih bilo mogoče pripraviti, da se spet prikažejo na čistini.

S strankami si ne bomo veliko pomagali

V odboru smo predvsem računali na pomoč strank slovenske pomladi in sklicali konec marca pogovor z njihovimi predstavniki. Bil je le delno uspešen, saj je prišel samo eden od predsednikov stranke, drugi so poslali nekompetentne zastopnike ali pa ni bilo nikogar. Načelno so bili za, praktično pa so obljubili samo to, da bodo svojim krajevnim odborom priporočili, naj bodo akciji naklonjeni in naj pomagajo. Poziva niso želeli sprejeti v svoj program, ker da imajo že lastne programe, ki na podoben način obravnavajo popravo krivic in dovolj jasno pojasnjujejo strankin odnos do revolucije in državljanske vojne. Tako je naš načrt, od katerega smo veliko pričakovali, padel v vodo oziroma ni nikdar shodil. Upali smo namreč, da bodo stranke slovenske pomladi, ki morajo čutiti, da se je volilni boj že začel, izkoristile podpisovanje Poziva za dve reči: da bi s povezovanjem v ohlapnih odborih za organizacijo podpisovanja postale bolj dovzetne za skupni nastop na samih volitvah in da bi z javnim nastopom in sprejemanjem vsebine Poziva razjasnile svoj odnos do državljanske vojne in komunistične revolucije. Poziv ne slepomiši, zato ni deklaracija ampak operativni program; ni naklonjen boju za golo oblast in vladanje, ampak zahteva demokracijo. Teden dni smo čakali, da nas bodo vodstva strank obvestila o sklepih svojih izvršilnih odborov, svetov ali predsedstev. Prvi so se oglasili Zeleni Slovenije in protestirali, kako da jih sploh prištevamo k strankam, ki bi bile pripravljene podpreti tak dokument; to smo vzeli na znanje. Tudi od drugih strank pravih preciznih odgovorov nismo prejeli. Poslali so nam samo sorodne programske točke, ki vsebujejo stališča do naše boleče preteklosti, niso pa ničesar obljubili.

Spoznali smo, da bodo morali najtežje breme prevzeti člani Nove Slovenske zaveze in člani odborov za postavitev farnih spominskih plošč tako, da bodo poiskali na svojem področju krajevne odbore strank, se povezali z župnijskimi sveti in prosili za pomoč pri domačih župnikih in njihovih sodelavcih. Zaradi tega smo obiskali nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Prosil nas je, naj Cerkve ne vpletamo preveč v svoje načrte, saj so njene naloge univerzalne. Ker pa gre za zahteve po pravičnosti, sodelovanju duhovnikov ne nasprotuje, če se bo ob upoštevanju razmer pokazala potreba po njihovi pomoči.

Tako je Nova Slovenska zaveza v začetku marca poslala sporočilo svojim članom in župnijskim svetom, naj se zberejo in začnejo zbirati podpise tako, kot dovoljujejo domače razmere. V začetku aprila pa smo prosili tudi župnike v vseh župnijah ljubljanske nadškofije in župnike v večjih župnijah koprske in mariborske škofije, naj blagohotno pomagajo.

[Stran 077]

Držali smo se roka; 25. aprila je bilo podpisovanje zaključeno, teden dni smo še sprejemali popisne pole, preštevali podpise, napravili kopije, nato pa 6. maja izročili Poziv z originalnimi podpisi Državnemu zboru v hranjenje in obravnavo.

24.346 podpisov

Listanje po popisnih listih, na katere se je podpisalo in zapisalo toliko Slovencev doma in na tujem, je srhljivo in napeto kot branje pustolovske detektivke. Pred nami se vrstijo imena kot na filmu. Izvemo, kdo se je podpisal, spoznamo pa tudi, kdo je podpis odklonil. Slika je presenetljiva, podpisalo se je veliko ljudi, ki so ob majniški deklaraciji stali ob strani, pogrešamo pa podpise nekaterih, od katerih bi ga smeli skoraj zahtevati. Res pa marsikdo ni kriv, da ga ni na podpisnih polah. Vemo, preveč smo hoteli in vrgli po Sloveniji preveč redko pleteno in prekratko mrežo.

Pri sprejemanju pol s podpisi smo napravili napako in jih vlagali v takem zaporedju, kot so prihajale po pošti ali so jih izročali osebno. Tako imamo sedaj sicer na videz vse urejeno, vsaka popisna pola ima zaporedno številko, pa čeprav je na njej en sam podpis, župnije in področja pa so pomešana in razmetana. Samo Ljubljana je na šestdesetih različnih mestih, Kranj na osemnajstih in tako naprej. Premalo smo pazili, odkod prihajajo pole, zato so na njih pogosto napisana nepoznana naselja, ne pa glavni kraj, fara ali občina. Pisava je včasih slabo berljiva, zlasti je težko uganiti, od kod so ljudje, ki so kot kraj bivanja navedli samo ulico, ni pa napisano ime kraja, ali pa je kraj eden tistih, ki jih je v Sloveniji nekaj deset kot Breg, Brezovica, Dol, Zales, Hrib. Tako kljub radovednem brskanju po telefonskem imeniku ni bilo mogoče ugotoviti, v katerem kraju imajo ulico Emila Adamiča, na kateri stoji hiša s številko 60; v njej so namreč zbrali kar 24 podpisov. Bilo je tudi nekaj zadreg. Tako so se poštarji ob kratici NSZ včasih zmotili in kljub pravilno napisanemu naslovu vrgli našo pošto v predal NZS – Nogometne zveze Slovenije. Tam pa so bili toliko uvidevni, da so preusmerili pošiljke na pravi naslov.

Kako so se odrezale stranke slovenske pomladi? Kolikor smo obveščeni, so se izkazali samo odbori krščanskih demokratov. Za akcijo so se odločili na svojo roko, saj iz centra niso prejeli posebnih navodil. Za zgled bi omenil njihov odbor v Šentvidu nad Ljubljano. Vse kaže, da imajo krščanski demokrati zasluge tudi za uspeh na Gorenjskem in Štajerskem. Nimamo pa podatkov, koliko so jim pri tem pomagali domači župniki, ki smo jih tudi zaprosili za pomoč.

Večina je najprej opravila v domači hiši

Napravljen je samo površen pregled, odkod ljudje, ki so se postavili s svojim podpisom. Večina izpolnjenih pol je namreč delo posameznikov, ki so se podpisali kot prvi, pobrali podpise pri bližnjih in daljnih svojcih ter znancih, nato pa šli na obisk v kraj, odkoder izhajajo, in bili delavni tudi tam. Če jim je manjkalo še kaj podpisov, so jih pobirali povsod, kamor so prišli, dokler nista bili polni obe strani. Tako so njihovi seznami izredno pestri, na nekaterih je zastopana prav vsa Slovenija, kot bi šlo za seznam predstavniškega telesa. Za tako zbiranje podpisov je potreben poseben dar, ki smo zanj mislili, da Slovencem manjka. Veseli nas, da smo se zmotili. Seveda pa bi zahtevala natančna statistika, ki bi upoštevala podpis vsakega človeka, veliko časa. Čutimo, da bi podpisniki tako pozornost zaslužili, saj so se podpisali pod dokument, ki kar sedemkrat tolče po komunizmu tako, da ga imenuje, kar je v sedanjih časih vsaj nekaj na moč nespodobnega, če že ne prepovedanega.

Če bi ocenjevali udeležbo po pokrajinah, seveda ni dvoma, da daleč prednjačita Dolenjska in Notranjska. Začutili smo, da spet naseljujejo te kraje posebni ljudje, hrabri in jasnega pogleda, spoznali, kakšna milost je kri mučencev iz teh krajev. Izjeme so bile Ajdovec, Dobrnič in Novo mesto, kar spet pomeni, da božja milost sama po sebi ni dovolj, potreben je tudi človeški trud. Niso imeli ljudi, ki bi hodili od hiše do hiše, pa bi bila žetev prav tako bogata, kot je v drugih župnijah teh pokrajin. Presenetljivo dobro se je odrezala Gorenjska, kjer imajo razen Kranjske gore številne podpisnike prav iz vsakega večjega kraja. Teh ne bi posebej naštevali. Še bolje se je odrezala Ljubljana. Nekatere ulice so bile dobesedno prečesane, pogosto pa je bila res potrebna pomoč domačega župnika, ki je pri obvestilih na koncu maše povedal tudi to, kjer in kdaj je možno podpisovanje; najbolj podjetni so postavili pri izhodu iz cerkve mizico, in so se ljudje zvrstili. Ali je to vpletanje Cerkve v politiko? Gre za ureditev temeljnih reči v družini, to pa sta tudi njena naloga in dolžnost. Brez tega bo življenje pod skupno streho nezno[Stran 078]sno. Pri tem si moramo pomagati sami, ne moremo se več izgovarjati na Dunaj ali Beograd.

Kako se je odrezala naša emigracija. Izkazali so se Argentinci, ki so zbrali 2.665 podpisov. Če vemo, po kako veliki državi so razmetani in kakšna pota so bila potrebna, da so podpisne pole dospele na pravi naslov, jim smemo samo čestitati. Iz USA je prišel paket s 675 podpisi, iz Kanade z 203. Na videz številki nista veliki, upoštevati pa moramo razbitost slovenskega življa v teh državah. Cleveland že dolgo ni več drugo ali tretje največje slovensko mesto.

Imensko bi omenili nekatere zbiralce podpisov iz krajev, ki jih imamo za težavne, kot so revirji, Štajerska, Primorska in Primorje ter zamejstvo, predvsem področja, za katera trdijo, da v njih ni bilo revolucije, še manj državljanske vojne. Tako smo dobili podpise iz Izole: Vladimir Kern jih je poslal 25 in dr. Stane Lovšin 11, župnik Ciril Turk je našel 11 podpisnikov ob obalah Vrbskega jezera, dr. Andrej Fidelj 50 v Mariboru, dr. Lojzka Berden 50 v Martjancih, ing. Janez Črnej 18 v Celju, Marjeta Nardin 40 v Dolenjskih Toplicah, Ivan Glušič 50 v Mozirju. Razveselili smo se 226 podpisnikov iz Celja, 50 iz Šoštanja, 60 iz Semiča, 61 in Postojne, 24 iz Tržiča, 70 iz Kopra, 70 iz Vranskega, 50 iz Prevalj, 82 iz Slovenj Gradca, predvsem iz Pameč, 34 iz Trente in Bovca in 55 iz ostale Primorske, 57 iz Črnomlja, 63 iz Ptuja, 23 iz Murske Sobote, 16 iz Osilnice, 70 iz Slovenskih Konjic, 84 iz Zreč, 18 iz Zagorja, 17 iz Slovenske Bistrice, 5 iz Gorice (Italija), 50 iz Žalca, 15 iz Ljutomera, 19 iz Hrastnika in 70 iz Trbovelj, 50 iz Pariza, 75 iz Stuttgarta in 21 iz Linza.

Ne smemo spregledati duhovnikov, predvsem gre za domače župnike, ki so se kot dobri pastirji postavili na čelo svoje črede. Podpisali so se prvi in z zgledom pokazali, kako je treba delati za demokracijo. Verjetno vseh ne bomo našteli, ker smo jih pri površnem prebiranju listov spregledali. Upam, da nam bodo napisani odpustili, če bomo tudi pri njih opustili častne nazive, razen pri zlatomašniku Vojku Seljaku iz Javorij nad Poljanami, ki mu je pri podpisovanju sledilo še 174 podpisnikov iz njegove fare; Franc Baloh načeluje 50 iz Šmartnega v Tuhinju, Božidar Metelko iz Šentvida nad Ljubljano je prvi na listah z 241-imi podpisniki, Vinko Šega iz Roba pri Velikih Laščah je poslal listo kot prvi podpisnik, na njej pa je 50 župljanov, Stanko Cikanek iz Londona je prvi med enakimi na listi 250 podpisi, Janez Kompare z Brezovice pri Ljubljani se je postavil pred 14 podpisov, Stanko Kapš z Vrhnike je tudi prvi na eni od list s 305 podpisi iz te župnije. P. Matej Papež s Solkana predseduje poli s 50 podpisi.

Od hiše do hiše

Ker nam s prvo možnostjo ni uspelo, da bi delali organizirano s pomočjo ohlapnih odborov in v soglasju in s sodelovanjem strank slovenske pomladi, smo spoznali, da bo treba od hiše do hiše. Pokazalo se je, da je tako zbiranje podpisov uspešno celo tam, kjer ljudje podpisovalca ne poznajo, če mu uspe, da po instinktu izbira prave ljudi in si vzame zanje dovolj časa.

Prav je, da damo zato besedo Fani Božič iz Škofje Loke, ki je sama zbrala 735 podpisov:

Pri tem delu sem doživela veliko lepega, pa tudi manj lepega, da ne rečem grdega. Kamor sem prišla, so me lepo sprejeli, celo pogostili, se pogovarjali in svetovali. Pripovedovali so mi svoje zgodbe, včasih tako krute, da sem obnemela. Žal, da jih nisem sproti zapisovala, saj bi jih bilo za celo knjigo.

Poznam veliko ljudi, zlasti tiste, ki so bili zaposleni, na lepem pa sem spoznala, koliko jih še ne poznam. Bila sem presenečena, koliko je dobrih ljudi, pa so žal skriti. Navezala sem toliko stikov, da se mi je vse pomešalo v glavi. Mnogi so me vabili,naj še kdaj pridem na obisk vsaj za klepet.

Mož, ki je izgubil očeta, mi je dal naslove svojih sorodnikov. Obiskala sem bolj oddaljene vasi naše župnije in cele občine. Za svoje področje sem si izbrala štiri fare. Dvakrat sem se peljala z avtobusom v Poljansko dolino, vračala pa se peš od vasi do vasi. Seveda povsod ni šlo. Nekateri niso pomišljali in podpisali takoj, brž ko sem jim razložila, za kaj gre, in so prebrali tekst Poziva, drugi pa so mi odvrnili, da bodo še pretuhtali. Nikjer me niso grobo odslovili ali žalili, čeprav sem slišala prenekatero opazko. Nekdo je rekel: Aja, to je pa za ta bele, tega pa ne podpišem! Nekateri niso vedeli, da se je bila komu zgodila krivica, nekateri pa kar na kratko: Ne podpišem, ker pri teh ljudeh nobena stvar ne pomaga. S seboj sem do konca nosila vse doslej podpisane pole, da so ljudje videli, da niso sami.

Marsikje so me sprejeli z nezaupanjem, ker me niso poznali. Treba se je bilo predstaviti. Takoj so uganili, da nisem Ločanka, in me vpraševali vse mogoče. Morala sem jim po[Stran 079]vedati, da sem doma z Bizovika, da sem se šolala na učiteljišču, pa morala šolanje prekiniti, ker nisem bila prava. V službo so me vzeli v Gorenjski predilnici, pa že čez dve leti postavili na cesto. Potem sem bila 34 let v banki. Sedaj sem upokojena in tako kot vsi upokojenci nimam nobenega časa. Z možem sva prevzela skrb za farno cerkev sv. Jakoba, tako da sem še mežnarica, v varstvu imam štiri vnuke, zdaj sem si ob vsem tem nakopala še to podpisovanje. Za vnuke skrbi mož.

Povedala sem tudi, da sem preživela Teharje. Tako sem si pridobila dodatno zaupanje. Podpisal mi je gospod, ki je bil rojen v škofjeloškem gradu. Mati – nosečnica je bila vrnjena z domobranci, njen čas se je stekel in rodila je v prenapolnjeni sobi.

Borec, na katerega sem naletela pri neki hiši, mi je rekel: Kakšne krivice neki! Vas je peščica, vse drugo smo mi! Vsi otroci belogardistov so prejemali štipendije in se šolali, kakor so hoteli. Takoj sem mu povedala svoje, da moj oče ni bil vojak, ampak kmet in župan, ugleden in spoštovan mož. Zaprli so ga in obsodili, pet let je odsedel. Zaplenili so vse premoženje. Mama se je borila za preživetje petih otrok. Vsi smo bili mladoletni, zraven pa še 85 let stara mati. Nalagali so nam obvezne oddaje, sestre so se šolale brez štipendij, popolna revščina. Ni mi verjel. Rekel je, da me kot človeka zelo spoštuje, da pa ne verjame, da se je kaj takega dogajalo. Kdo mi ni dovolil nadaljevati šolanja na učiteljišču? Ljudska oblast, konkretno Krajevni odbor Bizovik. No, ta je pa huda. Vi se jih pa znebite. Škoda za izgubo časa pa adijo!

Nepozabni bodo dnevi, ko sem obiskovala vasi Godešič in Reteče. Ljudi v njih ne poznam. Ponudila se je dobra gospa Milka in me kljub invalidnosti spremljala po vasi. Prav tako se zahvaljujem gospe Francki, ki je pobrala podpise od sorodnikov in sosedov. Hvaležna sem pevskemu kolegu Dragu, ki je poskrbel, da so lahko podpisali ljudje v Bodovljah in Podpurfelci. Lepo se zahvaljujem tudi fantu Ambrožu za dobro voljo in nazadnje tudi gospodu Mateju.

Vida Kuharič iz Male vasi v Ljubljani:

Na Ježici sem edina članica NSZ. Po pomoč sem se napotila h gospodu župniku, vendar od tega ni bilo nič. Dela sem se lotila sama in zbrala čez 400 podpisov. Podpisala mi je celo nečakinja nekdanjega političnega komisarja, ki ga je prva komisija za povojne poboje celo klicala na zaslišanje. Ljudje pa, ki gredo vsak dan k sv. maši, so podpis odklonili. Oče ministranta in raznašalca Družine je vpil, da sicer ni rdeči, podpisal pa bo šele, ko mu bodo vrnili nacionalizirano zemljo. Pri neki družini sem pobrala podpise, ko gospodinje ni bilo doma. Čeprav ni vedela, kako se pišem, me je nekako poiskala in podpisala, češ da pri taki stvari mora biti zraven. Prav tako je gospa, ki je zdravnica, nagovorila še svojega moža, inženirja kemije, ker osebno pozna nekaj prvih podpisnikov in ceni njihovo poštenje in držo.

Večkrat se mi je pripetilo, da sem jih pošteno slišala. Vseeno sem se zahvalila in odšla. Moram reči, da sem si šele dobro opomogla. Bilo je garaško delo.

V Dobrepoljah sta se izkazala Pavle Žnidaršič in Ignac Hegler s približno 1000 zbranimi podpisi, v Dravljah Ljudmila Koman, Anton Semenič iz Črnuč, v Kamniku Maksimilijan Šimenc, v Šentjerneju Stanko Hosta in Lojze Vrtačič, v Preserju Polde Pristavec, kjer so skupno zbrali 301 podpis, Vinko Zadražnik na Primskovem, Jakob Mivšek pri Sv. Treh Kraljih, Janez Krašovec in Ivan Škrlj pri Sv. Trojici, Jože Obreza v Dolenji vasi pri Cerknici, Marija Kožuh na Dobravi, Pepca Rus z Grosupljega, Jože Meden iz Begunj pri Cerknici.

Skratka, izkušnja je dragocena. Treba je spet tako kot pri starih Slovanih, lepo peš in od hiše do hiše. Če bi imeli dovolj časa, bi postopno prečesali prav vsa področja, kjer so ostale bele lise. Pravi človek na pravem mestu dela čudeže. Za to je dokaz že dosedanji uspeh. Zavedamo se, da smo zmožni nabrati 100.000 podpisov, če bi se odločili, da raztegnemo akcijo na eno leto, in če bi se naši člani lahko ukvarjali izključno s tem. Vendar se zavedamo naslednjega: če za koga 25.000 podpisov ni dovolj, da vzame zadevo resno, mu tudi štirikrat večje število ne bo pomagalo.

Strah je znotraj votel, zunaj pa ga ni nič

Nekateri so priložili spremno pismo in bi jih nekaj pokazali.

Tinca Novak z Brega pri Temenici piše: Tukaj vam pošiljam poziv s podpisi. Prosim Vas, da mi oprostite za zamudo, ker sem imela zlomljeno roko, tako da nisem mogla nikamor.

Nečitljiv podpis je na naslednjem pismu: V prilogi vam pošiljam podpise. Ni bilo enostavno. Ljudje so postali nezaupljivi. V njih je ostal strah …

[Stran 080]

Maksimilijan Šimenc iz Vrhpolja pri Kamniku: Župnika nisem želel izpostavljati, osebno pa mi je podpisal deklaracijo. Vedeti moramo, da je precej ljudi, ki so imeli določene koristi od še vedno delujočih sil komunističnega režima, veliko se jih še vedno boji, največ pa jih je, ki so slabo seznanjeni, ker so nenačitani. Ali pa bero časopise, ki še zavajajo svoje bralce. Kar precej sem si prizadeval …

Janeza Črneja iz Celja je pesniško zaneslo:

Pri nas v Celju je slovenska pomlad šla mimo naših vrat. Komaj sem zbral nekaj podpisov.

Valentina Kukel iz Murske Sobote je potožila:

V prilogi Vam dostavljam seznam s 23 podpisi. Zelo drago sem plačala svoje protikomunistično prepričanje, da živim prek 42 let celih 200 km daleč od svojega doma.

Milan Zupan iz Čemšenika: Sin Dominik nam jo je prinesel v podpis in odnesel naprej, da dobi novo podporo – podpise. Res je, da je bilo na našem čemšeniškem področju le nekaj malega teh povzročenih krivic, toda bile so.

S Svete Gore pri Gorici nam je pisal p. Pavel Krajnik OFM, svetogorski spovednik:

Vsi se niso hoteli podpisati. V spomin na svojega brata Pavla Krajnika, moje krstno ime je Franc, pa sem med ljudmi zbral polno polo podpisov. Štirje zaprošeni so mi podpis odrekli z različnimi izgovori: da s podpisovanjem ne bomo nič dosegli, da se v to zadevo nočejo vtikati, da obsojajo pobijanje ljudi že s tem, da hodijo v cerkev. Neki izobraženi mož pa je poziv pozorno prebral, ga dal ženi, naj podpiše, sam ga pa ni podpisal. Neki mož mi je podpis odrekel, češ da ga more oblast klicati na odgovor, ker je podpisal nekaj nepreverjenega. Moj brat Pavel je bil letnik 1928, vrnjen kot domobranec s Koroškega po mojem sklepanju na Teharje …

Župnik Alojzij Lamovšek iz Velikih Lašč zaključuje svoje sporočilo takole: Pri tem se opaža pri ljudeh strah, nezaupanje, resigniranost, nezainteresiranost … Da bi le vse to pospeševalo resnico, pravico, mir, spravo!

Vida Vrbnjak Duler, ki je, kot kaže, spodbudila večino podpisnikov iz Pameč, oče je bil domobranski oficir, ubit po vojni, piše naslednje: Uspavamo se s trditvijo, da komunistične revolucije pri nas ni bilo, ker da je bila samo na Dolenjskem in Notranjskem – na ozemlju Ljubljanske pokrajine. Vendar ni tako. Kar ni opravil Puklasti Miha in njemu podobni, je opravila Udba v roku enega meseca takoj po vojni. V rokah imam …

Ko smo zraven pri blagoslavljanju farnih spominskih plošč, govorimo, da nas bodo te plošče z imeni ljudi, ki so se uprli komunizmu v času, ko ga je podpiral ves svet, osvobodile. In česa nas bodo osvobodile – strahu! Isto smemo reči za podpise na Pozivu.

Kar iz drugega časa in sveta je pismo iz Avstralije, saj kaže, kako slabo seznanjamo svet z demokratičnimi pridobitvami v Sloveniji:

Valerian Jenko iz Marylandsa v Avstraliji je prvi podpisnik dveh podpisnih pol, na katerih je 36 podpisov. Pozneje nas je obiskal naš prijatelj Jože Košorok z zanimivim sporočilom:

Prosimo, da izbrišete podpisnico ob obkroženi številki 8 – Sonjo Cesar. Njena stara mama se boji, da bi imela težave s slovensko oblastjo, če gre v Slovenijo na obisk. Ljudje v Avstraliji mislijo, da obiskovalce slovenskega rodu še vedno zaslišujejo na Udbi, kakor so včasih nas.

Slovenski spominski odbor

Prispevek slovenskih partizanov v bojih ob koncu druge svetovne vojne

Janez Grum
-
0

Na primorskem ter v ljubljanski pokrajini

Na Primorskem je bil 9. partizanski korpus z operativnim področjem na Banjški planoti ter na Trnovskem gozdu. Zadnje dni aprila se je korpus zadrževal predvsem na jugovzhodnem delu tega gozda.

Korpus sta sestavljali 30. in 31. divizija. Vsaka teh dveh je štela »komaj tisoč mož« (NOV na Slovenskem 1941–1945, str. 935), torej je bilo v njem 2000 partizanov.

Zadnje dni aprila sta se diviziji spustili s Trnovskega gozda v Vipavsko dolino. 30. divizija je bila poslana proti Trstu. Ko je bila pri Repentabru, se je Kosovelova brigada te divizije prebila v tržaško predmestje Rojan, pred tem pa presekala komunikacije med Trstom in Tržičem (Monfalcone). Z ostalim delom (pribl. 750 partizanov) je napadla nemško oporišče na Opčinah, a brezuspešno. Naslednje tri dni je pri tem sodelovala s tremi moderno oboroženimi brigadami 4. jugosl. armade in te so nosile glavno težo bojev. In na splošno velja, da so daleč največjo težo za zavzetje Trsta nosile brigade 4. jugoslovanske armade. Slovenskih partizanov je pri tem sodelovalo le 1000.

31. divizija 9. korpusa je bila poslana proti Tržiču in ga zavzela, nato pa proti Gorici. Tam je nasprotna četniška stran dajala nekaj večji odpor le pri glavni železniški postaji, ker je šlo za železniški most čez Sočo. Pri Zagradu in Ronkah se je pred tem srečala s predhodnico angleške novozelandske divizije. Solkan, severno od Gorice, kjer je važen železniški most, je zavzel škofjeloški partizanski odred brez boja.

Operativno področje 7. partizanskega korpusa je bilo predvsem Dolenjska. Zanj je zapisano v Pregledu NOV 1941–1945: »Tudi taktične enote 7. korpusa so v tem obdobju (v marcu in aprilu, J. G.) zelo oslabele, ker jim od nikoder niso mogli dati popolnitve … ki je bila vedno bolj pereča in nujno potrebna« (str. 302). Zato so okrog 20. aprila porazdelili moštvo 5. prekomorske, izurjene in dobro oborožene brigade, ki je štela 2386 borcev in starešin, po brigadah 15. in 18. divizije (str. 313). To je bila krepka injekcija z borci, ki niso bili partizani (vsi pa Slovenci ali Hrvati). Pred to injekcijo je bilo v 7. korpusu »za boj na voljo le okoli 4000 mož« (NOV str. 965). Proti koncu aprila je korpus dobil nalogo, da brani smer Kočevje–Ljubljana proti poskusu prodora obkoljenega nemškega 97. korpusa (zahodno od Ilirske Bistrice) proti Savi ali Ljubljani.

Zadnje dni aprila in prve dni maja je bil 7. partizanski korpus v boju proti domobranskim, četniškim in nemškim četam na ozemlju med Kočevjem in Kolpo. Tretjega maja je bil v hudih bojih za mesto Kočevje. Domobranske in nemške čete so odbile vse napade, a so se v naslednji noči iz taktičnih razlogov umaknile.

[Stran 073]

»Umik sovražnika iz Kočevja je očitno pospešil prodor 29. divizije (4. jugosl. armade) v smeri Postojna–Ljubljana, ki je 3. maja osvobodila Cerknico, Rakek in Planino ter po trdem boju zlomila odpor proti Grčarevcu in nadaljevala prodor proti Kalcam. Naslednjega dne so se srditi boji nadaljevali. Sovražnik, ki se je naslanjal na utrdbe ob stari jugoslovanski državni meji, se je umaknil proti Logatcu šele tedaj, ko sta dve brigadi te divizije obšli njegove obrambne položaje na severu v smeri Rovt in jugovzhodno čez Laze. Enote 29. divizije so v naletu zavzele Logatec, ena brigada pa je čez Menišijo prodirala iz Cerknice proti Borovnici. Ta globoki prodor številčno močne in dobro oborožene 29. (hercegovske) divizije na smeri Postojna–Vrhnika do obrobja ljubljanske kotline je hudo zmanjšal sovražnikove upe, da bo mogel uspešno braniti Ljubljano, če se bodo njegove sile zadrževale še globoko na jugu pri Kočevju in Ribnici. Začel se je umikati« (NOV str. 971).

Zaradi bojnih uspehov hercegovske divizije v sosednji Loški dolini so se domobranske in nemške sile umikale na črti Kočevje–Ljubljana. Za zavzetje Grosupljega je 7. korpus imel manjši spopad z umikajočimi se domobranci, končno pa je korpus ustavila domobranska artilerija z Golovca in ljubljanskega gradu ter ogenj topniškega diviziona na Barju.

Medtem ko so se domobranske in nemške sile umikale iz Kočevja proti Ljubljani, sta se tudi domobranska in nemška skupina v Novem mestu (blizu 3000 mož) morali umakniti iz taktičnih nujnosti, ker sta bili globoko na Dolenjskem izolirani. Njun umik se je začel, ko sta začutili pritisk dveh divizij 2. jugoslovanske armade, ki sta prišli čez Kolpo, torej iz Hrvaške. Domobranci so se umaknili k Radečam, k mostu čez Savo. Tam so domobranski poveljniki dali svojim četam na razpolago dve izbiri: ali da se prebijajo skoz Štajersko na Koroško ali pa se vrnejo v domače kraje in se tam skrivajo. Večina domobrancev se je odločila za vrnitev domov. Zato smem reči, da domobrancev pri Radečah niso razbile enote 2. jugosl. armade, kot pravi NOB.

Naj preidem na zadnja dva dneva bojev okrog Ljubljane.

Na umiku obrambnih enot iz Ljubljane in okolice proti Kranju in Ljubelju – zadnji so bili domobranci, pred njimi trije majhni Ljotićevi polki, pred temi Ruski korpus nekdanjih carskih belogardistov ter nemške sile – je na to skupino od Kranja naprej (nekaj malega že prej od škofjeloške strani) pritiskala omenjena hercegovska divizija. Komanda Titove jugoslovanske vojske za Slovenijo seje zavedala, da je v tej umikajoči se skupini še vedno udarna sila, saj je štela vsaj 17.000 mož, a verjetno precej več, zato je poslala za njo udarno divizijo Hercegovcev. Vendar je bil umik na obeh straneh Save precej počasen, saj so se domobranci zadrževali v Kranju 9. maja skoraj do večera. (Morda je zmagoslavje v Ljubljani omogočilo domobrancem in drugim pred njimi sorazmerno počasen umik.) 7. partizanski korpus pa je bil poslan, da zasede Trojane in Kamnik, od koder so enote nemške policije že prej odšle.

Glavni del domobrancev je bil 10. maja že na Ljubelju. Bojni stik s predhodnico 29. hercegovske divizije je v Križah pri Tržiču imela le zaščitna domobranska enota pozno 10. maja ali zgodaj zjutraj 11. maja. Ta dan popoldne je hercegovska divizija preprečila nadaljnji umik večji skupini kmečkih voz s šibkim domobranskim spremstvom, okoli 300 mož. Pozno popoldne pa je začela obstreljevati položaje zaščitne domobranske enote pod sv. Ano ter med njo in predorom.

Nekaj besed o 29. hercegovski diviziji: Ta je zaslužila ime udarna. Imela je 6600 mož in moderno oborožitev: 28 topov, 52 minometov, 41 težkih in 405 lahkih strojnic. Ta divizija je sama predstavljala veliko večjo udarno silo kot 7. in 9. korpus skupaj. (K temu naj pripomnim: Na vetrinjskem polju je angleški obveščevalni oficir spraševal podpolk. Vuka Rupnika, ki je bil zahodno od Ljubljane v bojih s to hercegovsko divizijo, kakšen vtis je napravila nanj in kakšno oborožitev naj bi imela. Vuk je odgovoril: Hitro smo začutili, da imamo opraviti z moderno oboroženo vojsko in ne več s partizanskimi odredi. Angleži so želeli vedeti, kakšna je oborožitev novih jugosl. enot za primer spopada na Koroškem in Primorskem.)

Kolikšno silo je predstavljala 4. jugoslovanska armada, pove Pregled NOV str. 314: Imela je 13 divizij, med temi tri za čelne napade, pet manj prodornih je bilo določenih za obkolitev nemškega 97. korpusa, pet lahkih divizij pa je bilo za fronto v sovražnikovem zaledju. To so bile 15. in 18. ter 30. in 31. ter italijanska partizanska divizija, torej 7. in 9. korpus, ki sta bila 27. aprila postavljena pod poveljstvo te armade. V boju za Trst in Ljubljano je sodelovalo 50 partizanskih brigad, 9 artilerijskih divizionov, 13 inženirskih bataljonov in deset partizanskih odredov. Vse te sile so štele okrog 75.000 [Stran 074]borcev in starešin. Sicer jemljem s pridržkom vse te podatke (npr. kolikšen naj bi bil en inženirski bataljon), eno pa je zunaj dvoma: da so slovenski partizani predstavljali le desetino borcev v teh silah in da so bile njihove divizije označene kot lahke po moštvu in po oborožitvi.

Na štajerskem

Kakšen in kolikšen je bil ob koncu vojske bojni prispevek slovenskih partizanov proti nemškim silam na Štajerskem? Za bojne operacije so bile sposobne le tri brigade 14. partizanske divizije: Tomšičeva, Šercerjeva in Bračičeva, precej manj Šlandrova in Zidanškova divizija. Ti sta bili v začetku maja v Zagorju in Trbovljah ter končno tam razorožili izolirane nemške posadke za varstvo železnice in rudniških naprav. Glede števila mož v brigadah je zapisano v NOV (str. 982), da »so nekatere imele komaj 250–350 mož. Če so hotele izpolniti naloge … so morale sproti mobilizirati novince«. Medtem ko so prve tri brigade imele po nekaj več mož, je 14. divizija štela nekaj nad 2000 partizanov. Te brigade kakor drugi partizanski oddelki, raztreseni tudi vzhodno od železnice Celje–Maribor, npr. Kozjanski odred, so v zaledju nemških sil »rušile« prometne komunikacije, »vznemirjale« nemške kolone ter »ovirale« njihov umik. (Izrazi vzeti iz omenjenih dveh knjig, NOV na Slovenskem 1941–1945 in krajši Pregled te.)

Glede položaja v Celju je rečeno v Pregledu, da so tam »že 9. maja vzpostavili ljudsko oblast, (vendar) enote 4. operativne cone niso mogle obvladati in razorožiti ogromne nemško-ustaške vojske«. Nato so Šlandrovi brigadi prišli na pomoč oddelki Kozjanskega in Kamniškega zasavskega partizanskega odreda in bataljon 3. brigade Narodne obrambe, ki so »oteževali« premik sovražnikovih čet v celjsko kotlino in iz nje. Na splošno pa: »Divizije jugoslovanskih armad so čedalje bolj pritiskale na začelje umikajočih se nemško-kvizlinških kolon ter jih razoroževale« (Pregled, str. 323). Primer: Pri Slovenski Bistrici je pred 17. divizijo 3. armade položila orožje nemška bojna skupina Fischer.

Ko je 4. operativna partizanska cona (štajerska) 2. maja 1945 zvedela za nemško vdajo v Italiji, je še isti dan poslala Tomšičevo, Šercerjevo in Bračičevo brigado na Koroško. Prvi dve sta hoteli najprej pregnati nemško postojanko iz Dravograda, a jima ni uspelo (tam sta dva važna mostova čez Dravo), nato pa sta se obrnili proti nemškim postojankam v Črni, Kotljah in Žerjavu. V tem zadnjem sta uničili nemško postojanko. Nato so te brigade odšle proti Železni Kapli, zaprle cesto na Jezersko in se zapletle v boj s 14. nemško SS divizijo Galizien. Nemško zaporo ob Dravi so te brigade trikrat poskušale predreti, a jim ni uspelo. Zato Bračičeva brigada ni prišla v Celovec 8. maja, kot je imela v načrtu, ampak 9., torej dan po razglašeni nemški vdaji.

Po tej vdaji sta dva bataljona Tomšičeve brigade sodelovala pri napadu na Dravograd, da bi preprečila umik nemškim in hrvaškim silam na Koroško. A pred bojem in med njim se je na avstrijsko stran prebil kozaški korpus ter ena hrvaška divizija. (Te so Angleži namestili pri Grebinju.) Tomšičevi brigadi sta prišla na pomoč dva bolgarska polka, Prekmurska partizanska brigada, tri majhne brigade Narodne obrambe in še nekaj enot 3. jugosl. armade. Ker so te sile končno obvladale mostova pri Dravogradu, so bile hrvaške sile, ki so se skoraj v celoti prebile do tja, prisiljene zaviti proti Guštajnu (Ravne) in Prevaljam ter dalje proti Pliberku, da bi se tam vdale Angležem. Toda na angleško zahtevo so se morale predati partizanom, pri čemer je tem vojaško pomagala angleška zapora s tanki. V tem primeru, na Libušni gmajni (14. in 15. maja 1945), ni šlo za tujega okupatorja, ampak za domačega (jugoslovanskega) idejno-političnega nasprotnika.

V tem času je Bračičeva brigada zaprla dravski most dva kilometra zahodno od Borovelj, torej most na glavni cesti Ljubelj–Celovec. (To je bil stari leseni most, ki ga že več let ni. Namesto njega je višji in širši betonski. Zato tudi ni več majhnih serpentin pod Humperškim gradom.) Boj za ta most se je za Bračičevo brigado končal katastrofalno. Tudi zato, ker je bilo v njej veliko neizkušenih novincev. Sedaj se omenja 180 padlih partizanov. Tudi v tem primeru je šlo za ustavitev (jugoslovanskih) idejnih in političnih nasprotnikov, slovenskih, srbskih, ruskih. Pregled NOV pravi: »Boji po 9. maju so se spreminjali v boje za obrambo revolucije jugoslovanskih narodov, za enotnost Jugoslavije in za zmago ljudske oblasti na vsem jugoslovanskem ozemlju« (str. 322).

Dne 9. maja se je pri Topolšici delu zaščitnega bataljona 14. oper. cone posrečilo zajeti vrhovni štab nemške armade (balkanske) s poveljnikom gen. Löhrom. Ponoči nato je gen. Löhr podpisal vdajo vseh nemških enot, ki so bile pod njegovim poveljstvom.

[Stran 075]

Ko ga je eden od njegovih oficirjev vprašal, kakšna usoda ga čaka v ujetništvu v Jugoslaviji, je odgovoril: Gotova smrt! Kot kaže, se je te usode popolnoma zavedel šele po podpisu. Kakorkoli že, s svojo izbrano bojno skupino se je izmuznil budnosti partizanskih straž in se prebil na avstrijsko stran v Podjuno. Čez dobra dva dneva so ga Angleži vrnili partizanom.

Löhrov podpis vdaje je bil za 4. oper. cono in za partizane povsem nepričakovan uspeh. Predvsem uspeh dialoga. Ta formalna vdaja nemških sil na Štajerskem je padla partizanom v roke kot zlato jabolko. Zato je vprašanje, ali naj bo ta uspeh predmet velike proslave po 50-letih v Topolšici. Je na dlani: če bi bila nemška kapitulacija razglašena dva dneva kasneje, bi bile nemške sile brez večjih ovir prispele na avstrijsko ozemlje, kjer bi imele opraviti samo z Angleži.

Kot je izraženo v naslovu, je namen tegale kratkega sestavka – seveda ni popoln – prikazati, kolikšna je bila v zadnjih dveh tednih druge svetovne vojne bojna dejavnost slovenskih partizanov, in jo primerjati z dejavnostjo in vlogo štirih rednih jugoslovanskih armad, oboroženih z modernim ameriškim orožjem. Samo te so bile, kot omenjeno, »sposobne čedalje bolj pritiskati na začelja umikajočih se nemških kolon«. V edinem večjem boju z ustaško enoto pri Doliču je odločila bitko 17. udarna divizija 3. jugoslovanske armade. Pri vsem tem je 3. in 1. armadi izredno služil deprimirajoči učinek splošne nemške vdaje na njihove čete na Štajerskem, ker je zanje vdaja prišla dva dni prekmalu. In svojo vlogo je imela tudi jasna odločitev angleškega 5. korpusa v Celovcu, dana načelniku Löhrovega štaba, naj se nemške sile na Štajerskem ustavijo tam, kjer trenutno so.

Ti dejavniki so imeli glavno vlogo v dneh med 8. in 15. majem (1945) na Štajerskem. Partizanska dejavnost je opravila le stransko vlogo.

Triumf dvomljive zmage

Andrej Vovko
-
0

V Trg republike preimenovani nekdanji ljubljanski Trg revolucije je bil v letih trnovega prehoda iz komunističnega totalitarizma v z mnogimi otroškimi boleznimi obremenjeno slovensko demokratično državo priča precejšnjega števila zborovanj »novega tipa«. Spomnimo se le sneženega zborovanja v prid takrat še enotne slovenske četverice (danes je pač še trojka), svečanosti ob proglasitvi samostojne slovenske države in velikega, bolj ali manj spontanega protestnega shoda ob postkomunističnem žaganju dosedaj edinega resničnega slovenskega obrambnega ministra Janeza Janše.

V primerjavi s temi in še nekaterimi drugimi prireditvami na trgu, ki ga kljub minuli peti obletnici slovenske demokracije še vedno »krasita« spomenika sicer kot kafra »izginuli« revoluciji in »očetu socialističnega samoupravljanja« Edvardu Kardelju, ki ima še vedno edini pravico do obraza sredi gruče bivših samoupravfjalcev, je bil »triumf« 14. maja 1995 po svojem duhu in svoji scenografiji pač »star«. Tisti, ki nas ni zapustil spomin, se »veličastnih manifestacij« bolj ali manj podobne vrste še dobro spominjamo iz naše jugoslovanske preteklosti. Ponovno smo lahko občudovali znano scenografijo, prapore z rdečo peterokrako zvezdo, ki so jo, da bi bila ironija še večja, nosili pripadniki nove slovenske vojske, ki so se zmagovito borili proti njej med našo vojno za neodvisnost leta 1991. Kot je bilo razbrati s televizijskih zaslonov, je triumfalna kuliserija uspešno poudarila Kardelja in tovariše in tudi spomenik revoluciji.

Celo uradni televizijski napovedovalec triumfalnega spektakla z bivšega Trga revolucije je moral ugotoviti, da je med njim in slavnostmi po evropskih mestih bistvena razlika. Medtem ko so bile proslave v Londonu, Parizu in celo v Moskvi v duhu prijateljskih srečanj pripadnikov obeh v vojno vpletenih strani, tako zmagovite kot poražene, in so po francoski prestolnici celo skupaj s francoskimi paradirali pripadniki nemške vojske, pa je bil ljubljanski »triumf« izpeljan v tradicionalno boljševističnem slogu poveličevanja zmagovalcev izpred petdesetih let. V glavnem so v podobnih tonih in piskih izzvenele tudi prejšnje »državne« manifestacije v Topolšici, na Orlah, v Cankarjevem domu, v slovenskem parlamentu … Predsednik slovenske vlade si kot tretjega zla poleg nespornih nacionalsocializma in fašizma ni

»upal« imenovati tudi komunizma, pač pa se je zatekel k stalinizmu. (No, tudi izpričanega zločinskega Stalina je v teh dneh skušal rehabilitirati predsednik »demokratične« gruzinske vlade Ševarnadze).

Vedno bolj neprepričljivemu »predsedniku vseh Slovencev se v svojem nastopu« ni posrečilo kaj prida otresti desetletja zaukazanega besedovanja o tragični slovenski zgodovini 1941–1945. Nedvomno je pomenljivo, da g. Kučan še ni zmogel simboličnega dejanja poklona žrtvam in obžalovanja na kakem komunističnem medvojnem in povojnem množičnem morišču, in to niti v letu 1990, ko je bil zelo blizu kočevskih brezen. G. predsednik je pregovorno dobro poučen in nedvomno ve, da je bilo po vojni pobitih vsaj desetkrat več kot »nad tisoč«, kot se je sprenevedal v svojem govoru.

Slovenci smo imeli torej uradno državno praznovanje, kot so nam ga vsilili z za demokratične norme nesprejemljivim preglasovanjem dediči bivše vsemogočne komunistične partije. Tem si je, kot je dovolj znano, uspelo z raznimi rjavo-rdečimi in podobnimi trojanskimi konji na volitvah 1992 in s kasnejšimi nakupi poslancev in poslanskih skupin zagotoviti učinkovit glasovalni stroj, ki je med drugim poskrbel, da ostajajo tisti, ki so se pred petdesetimi leti borili na protikomunistični strani, brez vsakega moralnega in materialnega zadoščenja za prestane krivice. V naši državi se tako tudi po formalnem koncu prejšnje totalitarne države v posmeh demokraciji nadaljuje svojevrsten »rdeči apartheid«, ki se med drugim kaže tudi v besni medijski vojni, v besednih in celo fizičnih napadih na vse tiste, ki so si drznili na glas povedati, da ne mislijo proslavljati konca vojne po zaukazanem scenariju, ki hudo spominja na čase, ki bi morali po vsej pravici že na smetišče zgodovine. Nekateri postopki, ki smo jim bili priča ob praznovanju 13. maja, tako »civilizirani« postopek policijskih oblasti ob odstranitvi prsti z desetin in desetin slovenskih morišč, zbuja boleče spomine na čase, ko takrat še javno razglaševane revolucionarne oblasti svojega zmagovalnega ideološkega sovraštva niso zaustavile niti pred grobovi svojih nasprotnikov.

Kdor še vedno hrani zgodovinski spomin, ve tudi, na kakšnih majavih nogah je zaklinjanje na »protifašistično koalicijo«, ki je [Stran 071]nadomestilo nekdanje malikovanje revolucije. Ves komunistični predvojni, medvojni in povojni tisk lepo priča, kako so bili v očeh vodstva partizanskega gibanja uvrščeni »zavezniki«: na čelu Sovjetska zveza, Rdeča armada in Stalin, na repu Angleži in Američani. Ni še tako dolgo, ko so si vrhovi partizanskega gibanja prizadevali kar najbolj zmanjšati, če že ne zatajiti vojaško pomoč zahodnih sil. Zanimivo bi bilo videti, kakšen bi bil slovenski »triumf« leta 1995, če bi se recimo Angloameričani izkrcali v Istri leta 1943 in se takrat spopadli z zavezniškimi silami Nemcev in partizanov ali če bi se uresničila leta 1945 načrtovana Operacija Everest: načrtovani vojaški spopad med Angloameričani in Titovo armado za Trst in Julijsko krajino. Podobno bi bilo zanimivo vedeti, ali so bili med sodelujočimi ameriškimi veterani tudi taki, ki so se spopadli s komunizmom bodisi na Koreji ali v Vietnamu, in ali so Američani, ki so menda zelo hvaležni partizanom za svoje rešene letalce, pozabili na posadki tistih dveh letal, ki so ju leta 1946 sestrelili nad Slovenijo.

Maj 1995 bo šel v slovensko zgodovino kot tragično neizrabljena priložnost. Nihče od Slovencev dobre volje ne zanika zaslug tistim partizanom, ki so odšli v boj z iskrenim domoljubjem in ki niso tega boja umazali z boljševistično revolucijo in z njo povezanimi zločini nad civilisti, ranjenci in ujetniki. Vsaj tisti, ki so iz tega svojega dejanja niso skovali dolgoletnih dobičkov kot njihove vodje, bi morali, podobno kot redke izjeme med njimi, vsaj zdaj dobiti moč, da bi se vsaj na stara leta, če se niso mogli ali znali med vojno, otresli obnašanja, zaukazanega od komunističnih politkomisarjev, in sodelovati na resnični vseslovenski spravni svečanosti. Namesto tega pa smo doživeli »triumf«, ki je pomenil nadaljevanje tradicije rimskih triumfov nebrzdanega slavljenja zmagovalcev in znašanja nad premaganimi. To je nov dokaz, da dobivamo tisti, ki nam je samostojna Slovenija resnično pomenila prvo lastno državo, od padca Demosove Peterletove vlade aprila 1992 in sestave nesrečne koalicije januarja 1993, vedno grenkejši občutek, da ta država postaja vedno manj naša. Na taki rakasti poti »triumfov«, ki obujajo strahove v svetu bankrotiranega komunističnega sistema, nas vodi vedno bolj stran od Evrope, tudi od nekaterih naših sosedov v balkanskem prostoru. Prav v času dvomljivega triumfa se je na pliberškem polju uradna [Stran 072]Hrvaška spominjala povojnih žrtev komunističnega nasilja in na spominskih svečanostih konca vojne so drugo ob drugi enakovredno omenjali obe vanjo vključeni vojskujoči se hrvaški strani: ustaško-domobransko in partizansko. Pri nas je zveza borcev bojkotirala resnično spravno zamišljeno svečanost v Kranju, ki jo je za vse v vojno vpletene strani in kategorije organiziral sin partizana Vitomir Gros. Tistim, ki se opajajo s »triumfi«, pač ne more biti do sprave. Kot so ponovno pokazali majski dogodki, do tistega dela sprave, ki bi moral biti častna obveznost slovenske države do vseh njenih državljanov brez desetletja podedovanih ideoloških diskriminacij, ni niti sedanji oblastni večini, sestavljeni iz strank, recikliranih iz bivše zveze komunistov. Če volitve leta 1996 ne bodo bistveno spremenile teh razmerij, se nam utegne kaj lahko zgoditi, da bomo, namesto da bi nas sprejeli v Evropo, ostali na idejnem Balkanu in odšli nespravljeni in v medsebojnem sovraštvu v naslednje tisočletje.

Svetloba in sence na Rogu Figure 1. Svetloba in sence na Rogu Mirko Kambič

Kulturni forum

Blaža Cedilnik
-
0

Kulturni forum si predstavljam kot združbo ljudi, ki bi neprestano, na vseh ravneh skrbela po eni strani za ohranjanje, po drugi pa za poglabljanje in širjenje kulture v najširšem pomenu te besede. Pri tem seveda ne mislim na kakršno koli kulturo, ampak na kulturo, ki temelji na zgodovinskih izhodiščih, se pravi na tradiciji slovenstva kot integralnega dela Srednje Evrope. Kmalu bo osemdeset let tega, kar so nas pripeli na Balkan, vendar mislim, da je bilo in je, žal, še vedno zares usodnih »teh naših petdeset let«.

Morda nisem najbolj poklicana, da govorim na kulturnem forumu, pa mi vendar dovolite, da povem nekaj besed v duhu predvsem človeške in delno tudi zgodovinske resnice [Stran 068]s stališča današnjega in polpreteklega trenutka.

Svoja razmišljanja sem nekako strnila v tri sklope: kultura v širšem pomenu besede, kultura v ožjem pomenu besede, slovenska pomlad. Osnovni misli okrogle mize bi dodala še misel, ki sem jo pobrala v TV oddaji o univerzi v Cambridgeu: So we are here. Using the past to build the future.

Kultura nasploh, ohranitev slovenstva, ohranitev slovenskega jezika

Čeprav sem se v življenju mnogo ukvarjala s kulturo v ožjem pomenu besede in se zavedam njene pomembnosti, saj mi pomeni nepogrešljivo protiutež pri ukvarjanju z eksaktnimi vedami, menim, da je za človeka, za narod, za človeštvo še bolj pomembna kultura oziroma kulturna tradicija v splošnem, najširšem pomenu te besede. Zato je za vsak narod pomembna velika splošna in stalna skrb za ohranjanje narodove kulture. Pod tem razumem najprej kulturno obnašanje, ki se je že v času mojega življenja izredno spremenilo. Najbrž nisem pristojna, da bi sodila, ali se je spremenilo na bolje ali na slabše, vendar lahko rečem, da se je spremenilo pod vplivom Balkana in zapustilo kulturno dediščino in tradicije Srednje Evrope, kamor smo bili v vsej zgodovini vraščeni.

Pa naš jezik – celo vrsto slovenskih besed so izrinile besede z juga, pa ne samo besede, tudi besedne zveze. Nekje spotoma se je izgubilo tudi, vsaj meni se tako dozdeva, etimološko načelo, za katerega smo se v šoli učili, da se Slovenci pri pisanju naslanjamo nanj, in sedaj tudi pri nas vse bolj velja: »Piši kao što govoriš.« Kaj nam pomaga, da smo se osamosvojili, če pa se obnašamo kot Balkan in govorimo že skoraj isti jezik. (Na pomembnih mestih so Srbi, ki pa ne bi smeli biti na mestih, kjer imajo stike z javnostjo, če ne znajo jezika; da ne govorim o tem, da ga v osnovni šoli, ko se jezik razvija, sploh ne bi smeli učiti itd … ). Spomnimo se znamenitih »skupnih jeder« in dežurnega šovinista Janeza Menarta, ki je ozaveščal javnost in jih napadal. Kje je danes kak tak dežurni šovinist, ki bi dajal besede in besedne zveze, s katerimi nas zastrupljajo mediji, na rešeto in ločeval pšenico od ljuljke. Naši eminentni slavisti – kar vprašajte študente slavistike – napadajo drug drugega, namesto da bi strnili svoje vrste za ohranitev jezika. Ne razumite me čistunsko. Jezik se mora razvijati, spreminjati, rasti, saj je živ, vendar si majhen narod, kot je slovenski, ne more privoščiti, da zanemari svoj jezik, da ga pomeša in poenoti z večjimi sosedi.

Kultura v ožjem pomenu besede

Ta je zelo pomembna za ohranitev in dobro ime vsakega naroda, posebej majhnega, kot je slovenski, saj velika kulturna dela trajno zapišejo vedenje o njem po vsem svetu. Pri opravljanju tega svojega poslanstva pa ima sveto dolžnost, da v našem primeru neguje slovenstvo, slovensko zgodovinsko in kulturno dediščino ter tradicijo, njen besedno izrazni del pa poleg tega še slovensko besedo. Ali jo tudi res, pa je drugo vprašanje. Mislim, da se mlada kultura premalo zaveda svojega poslanstva.

Po vsebinski plati pa naj kultura v ožjem pomenu besede išče resnico, pravico, poštenost, skratka vrline, ki jih je nekdaj premogel slovenski človek. Žal pa ni čiste resnice, čiste pravice, čiste poštenosti, kajti vse omenjene in še druge neomenjene čednosti so odvisne od okoliščin, od zornega kota, s katerega gledamo na to resnico, pravico in poštenost. In tu sem pri namenu današnje okrogle mize: namenu iskanja naše človeške in zgodovinske resnice.

Kadar v matematiki rešujemo kak problem, ga seveda najprej skušamo rešiti popolnoma splošno. Če pa se to ne da, ga obravnavamo, se pravi, rešujemo za posamezne parametre oziroma množice vrednosti posameznih parametrov, tako da končno zajamemo vse vrednosti vseh parametrov. Tako dobimo splošno rešitev problema kot sintezo vseh delnih rešitev. Na podoben način bi se morali lotiti iskanja oz. odkrivanja resnice o naši polpretekli zgodovini. Pogledati in analizirati bi jo morali iz vseh zornih kotov in ko bi krog zaključili, bi se pred nami najbrž znašla neka abstraktna resnica, ki morda ne bi bila všeč drugim kot matematikom in filozofom, menda tudi zgodovinarjem, a vsak drug bi v množici zornih kotov, s katerih bi bila osvetljena, lahko našel svoj zorni kot in svojo svetlobo in bil na neki način zadovoljen. Ne pa, da je resnica ves čas osvetljena le iz enega zornega kota, pa še to s posebno lučjo, da je videti taka, kakršna je pač videti. Za vsakogar, ki jo je kdaj koli videl od drugod in v drugačni luči, popačena do nespoznavnosti. Moja podoba o njej se je ustvarila kot mozaik iz spominskih prebliskov prvih let življenja, iz ujetih šepetanj odraslih v naslednjih letih, [Stran 069]iz nerazumljivih »izločanj«, ki so me doletela, iz nerazumljivih ugodnosti, ki so jih bili deležni nekateri vrstniki, in kasneje iz sinteze vsega tega ter opazovanja ljudi in dogajanja okoli mene.

In kulturniki, predvsem umetniki, naj bi držali družbi, v kateri živijo, ogledalo. Če so hoteli ti kulturniki in umetniki uživati družbeno veljavo, so morali odslikavati družbo v zapovedanem zornem kotu in ob zapovedani svetlobi. Zato bi jih sama imenovala kulturniki in umetniki z napako. Dopustili so namreč, da so njihov talent vpregli v voz komunistične ideologije in so tako pomagali oblikovati izmaličeno podobo resnice ne samo o času med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ampak tudi kasneje vse do današnjih dni. In moje mnenje je, da je njihova krivda še večja od krivde nas drugih, ki smo bili neme priče teh dogajanj, ker se tudi sedaj, ko se podobne – če ne celo enake – reči spet oziroma še vedno dogajajo, ne oglasijo, ne odrečejo javno svojih zlih del (glej Brižinske spomenike). Zakaj končno svojega talenta ne uporabijo v prid prave resnice, svobode in demokracije, ne pa, da je še vedno v prid izmečkom, ki so bili v preteklosti in so še sedaj poimenovani s temi besedami.

Za primer bodi nacionalizacija in denacionalizacija. Povejmo že enkrat, da je bila nacionalizacija kraja in naj se vrne ukradeno imetje vsem, ali pa recimo, da ni bila kraja, da je bilo pravilno in pošteno dejanje in naj se ne vrne nikomur. Ne pa, da se razpravlja, komu vrniti in komu ne, kdo je prišel nekje v daljni preteklosti do tega premoženja pošteno in kdo ne, da se kar naprej vračamo k srednjemu veku in sežiganju čarovnic. Če se bomo ukvarjali s čarovnicami tukaj in zdaj, se bodo ukvarjali z dogodki med drugo svetovno vojno in po njej naši prapra … pravnuki čez štiristo let. Vmes pa se jim bodo dogajale podobne »napake«, sama bi jim rekla katastrofe, kot so se dogajale moji generaciji, pa tudi generacijam pred menoj in za mano. Zdaj je čas, da naše otroke in vnuke osvobodimo bremena raziskovanja teh časov in to naredimo sami. Za primer: menda ne bo pra-pravnuk nekega razlaščenca dokazoval pra-pravnuku nekega povojnega veljaka, da je njegov prapraded ukradel njegovemu pra-pradedu premoženje.

Pesnik, ki ga zelo cenim kot pesnika, saj se za njegovimi robatimi besedami skrivajo prefinjene lirične note, je zapisal epigram, ki se je končal nekako takole:

Partizani so se vpisali med klavce,

a klali so vendar izdajalce.

Problem prehoda iz komunističnega totalitarizma oziroma slovenska pomlad

Totalitarizem, tak ali drugačen, vendar mislim, da še posebej komunistična varianta, je skrbno izbiral svoje kadre in pristaše in seveda nasprotnike, da jih je spretno onemogočal, v za to ugodnih razmerah tudi fizično odstranil.

Kdor je vsaj malo študiral (seveda brez plašnic okrog oči) razvoj dogodkov v letih 1941–1942, bi se mu morale določene stvari razjasniti. Žal pa so se voditelji slovenske pomladi naučili malo ali nič in so dopustili, da so jim stranke od znotraj razbili nekdanji komunisti, ki so sicer menjali dlako, čudi pa ne.

Slovenska pomlad nas je, pobožno upam, rešila Jugoslavije, ni pa nas rešila Balkana in komunizma. Slednji se je potuhnil, se preselil v ilegalo, kjer se je že od nekdaj najbolje počutil. In od tam nam v začetku bolj ali manj prikrito, zadnje čase pa bolj ali manj odkrito kroji življenje za danes in za prihodnje rodove. In to zato, ker se, kot sem že rekla, voditelji slovenske pomladi iz zgodovine niso kaj dosti naučili. Predvsem se niso naučili izbirati prijatelje in spoznavati nasprotnike. Niso se naučili prepoznavati komunistične metode.

– Kje si bila pa ti, me lahko z vso pravico vprašate. Vedno sem bila zraven, vendar nekje ob strani, nisem se hotela izpostavljati, da ne bi spravila svojih otrok v zadrego, v neugoden položaj. Sedaj pa mi prav ti otroci očitajo, da nisem odkrito z vsemi svojimi močmi in sposobnostmi pomagala slovenski pomladi. Lahko samo rečem: Je m’accuse, kot je dejal univerzitetni profesor fizike, ker se ni z vsemi svojimi močmi boril proti usmerjenemu izobraževanju. Vendar mu je takoj odgovoril drug univerzitetni profesor, ki se je boril z vsemi razpoložljivimi argumenti na vsakem koraku, pa prav tako ni nič dosegel. Pa vendar, če pustiš stvari, da se razvijajo same od sebe, vedno zavržeš boljšo možnost in nikoli ne zveš, če je sploh bila. Zato je najbrž res: če bi se jaz (pri tem ne mislim samo sebe, ampak vse sebi podobne), torej če bi se jaz borila na strani slovenske pomladi, bi ta morda imela večjo šanso.

Zato, bolje pozno kot nikoli, strnimo svoje vrste, vsi, kar nas dobrih je ljudi, prilezimo iz anonimnosti in rešimo, kar se rešiti da.

Temelji osvobojenja

France Kozina
-
0

Špalirna brana

Pred menoj se širi in zelo rahlo vzpenja gozdna reber, porasla z nizkim, redkim drevjem. Po sredi gozda, skoro od naju pa do vrha, je odprta poseka, očiščena in široka približno štiri korake. Po njeni sredini vodi pot, za dva moža širine, nasuta s kamenjem, za pest debelim.

Kamenje za pot so najbrž nadrobili kar tam. Tu in tam še vedno štrle iz zemlje majhne skale. Kdo je to kamenje nasekal in kje je končal svoje dneve, je tudi zanimivo vprašanje, vendar to ne spada v analizo Temeljev Osvobojenja.

Pot skozi gozd ima gotovo strateški pomen. Izza vrha se čuje neprestano streljanje. Tam mora biti prava fronta in pot je zgrajena, da olajša dohod in dovoz vojnega materiala do nje. Pri načrtovanju poti je bila skoro gotovo upoštevana tudi njena raba za taktične potrebe ofenzive Temeljev Osvobojenja.

Načrtovanje se je zares izkazalo! Na tej poseki in na tej poti se je izvojeval odločilni udar za končni uspeh ofenzive Temeljev Osvobojenja.

Na obeh straneh poti stoje v parih, eden nasproti drugemu Narodnoosvobodilni Borci, dobro opremljeni za Osvobodilne Napade. Do kakšnih dvajset jih je na vsaki strani, toda štel jih nisem.

Med temi borbenimi pari pa se po poti, nasuti z ostrim kamenjem, od časa do časa v sunkih pomikaj o zvezani in bosi pari domobrancev. Vsak od teh se lahko premakne naprej samo, kadar se naredi prostor pred njim.

Mož proti možu!

Dobro opremljeni junaški partizani nasproti zvezanim domobrancem!

Strateški koncept uporabe junaštva Narodnoosvobodilnih Borcev za dosego zmage Upora proti Nacizmu in za Narodno Osvobojenje je v Špalirni Brani prišel do najvišjega izraza!

Naloga Špalirne Brane

Špalirna Brana je novo spoznavno ime za doslej neznan osvobodilno borbeni manever. Sam sem moral izbirati za to iztočnico med besedama braniti in branati. Brani prehiter prehod zajetih in temeljito prebrana zvezane pare.

O njej ni sledu v delih tovarišev zgodovinarjev. Tudi slični postopki niso nikjer omenjeni. Podoba je, da Špalirna Brana še vedno velja kot strogo tajno orožje v taktiki NOB. Predstavlja tisti zmagoviti udar, ki je odločil končni uspeh Temeljev Osvobojenja in z njim končno zmago NOB.

Špalirna Brana je očividno zadovoljivo polnila vrzel v arzenalu NOB. Temelji Osvobojenja za ofenzivne namene niso mogli uporabljati letalstva in topništva.

Pri neosvobodilnih vojaških operacijah sta ti dve vojaški veji uporabljani, da s svojimi silovitimi udarci čimbolj razredčita sovražnikove vrste in mu uničita njegov fizični in moralni odpor. Končnemu udaru se potem ne more več resno postavljati po robu.

Špalirna Brana je izredno učinkovito izpolnjevala takšno ofenzivno nalogo.

Ni moglo biti drugače, saj je bil njen napad zaupan tistim Narodnoosvobodilnim Borcem, ki so že prej izkazovali svoje rodoljubno navdušenje in prizadevanje. Vsi so se hoteli prav postaviti s svojim junaštvom nad tistim zvezanim sovražnikom, pred katerim – oboroženim – so morali prej samo begati. Tudi fizično so bili to res pravi borci od svoje osvobodilne fare.

Pri svojem ofenzivnem delu je bil vsak špalir par pravzaprav samostojna borbena enota. Če ne bi bilo špalirja, bi moral en sam par opravljati nalogo predhodnega uničenja sovražnika.

Toda veliko število sovražnikov in izredna zmogljivost herojev na fronti sta povzročili, da se je udarnost borbe morala razdeliti na špalir, pri katerem so posamezni pari med seboj tekmovali, se med seboj izpopolnjevali in stopnjevali v udarnosti.

Število špalirnih parov je bilo po mojem mnenju za uspeh Špalirne Brane mojstrsko načrtovano s treh pogledov:

– Špalirni par na izhodu je bil tisti, ki je usklajal hitrost človeškega traku zvezanih sovražnikov za potrebe fronte. Izpuščal je iz špalirja samo tisto število sovražnikov, ki sta ga zmogla hitrost in junaštvo herojev na fronti.

– Sovražniki so smeli zapuščati Špalirno Brano šele tedaj, ko so bili že čisto onesposobljeni za nadaljnjo borbo in tudi razvezani nič več nevarni junaštvu NOBorcev.

[Stran 065]

– Sovražniki so morali ostati na nogah, da ni bilo težav z dostavo na fronto.

Strategija Narodnoosvobodilne Vojske

Kot sem že prej dejal, se je v tej sijajni taktični dispoziciji Špalirne Brane izkristalizirala vsa genialna strategija Narodnoosvobodilne Borbe med tujo okupacijo.

Osnovna teza te strategije je bila, da je junaštvo NOBorcev tako pomemben in tako dragocen zaklad, da bi bil veliki strateški pogrešek, če bi ga po nepotrebnem trošili za kakšne resne napade, bodisi proti tujemu okupatorju bodisi proti domačemu sovražniku. V takih primerih ne bi junaštvo NOBorcev prinašalo nobenih uspehov za Upor proti Nacizmu. Zato da je treba to herojstvo uporabljati samo proti golorokim domačinom, proti tistim, ki jih je tuji okupator pustil pri miru. Na ta način naj bi borbeni duh NOBorcev ostal do konca vojne svež, izurjen, neokrnjen.

Sprevod trdo zvezanih domobrancev skozi Špalirno Brano junaških in oboroženih NOBorcev, dobro opremljenih za mehčanje sovražnika, ni bila nobena trenutna domislica kakšnega krajevnega NOV genija. Bila je neizbežna taktična uporaba osnovnega strateškega načela NOV in OF.

Na svetlo dajem skrivnost tega najbolj tajnega in najbolj uspešnega orožja NOB. Pri tem moram pa zavrniti že naprej vsak poskus, da bi me kdo spet proglašal za izdajalca.

Na eni strani je patent na konspirativnost NOB že zdavnaj zapadel. Na drugi strani pa bi bodoči slovenski rodovi brez mojega opisa Špalirne Brane ne mogli v polno dojeti vse veličine in slave Narodnoosvobodilnih Borcev, njihovega junaškega Upora proti Fašizmu in njihove zavzetosti za spoštovanje človekovih pravic.

Napad

Kam me je zavedlo to vojaško teoretiziranje! Toda upira se mi roka, ko moram začeti z opisovanjem udarnosti Špalirne Brane nad seboj samim.

Tudi takrat nama je z Mihom zastajal korak, ko sva gledala na divji metež in rjovenje pred seboj. Pa še prvi par v špalirju naju je že čakal s povešenimi gorjačami.

Toda nov Kurbin Hura in Osvobodilni Napad s strani najinih spremljevalcev naju je kar pognal prav v žrelo Špalirne Brane same.

Njen sprejem je bil en sam tuleč Kurbin Hura. Kazalo je, da je bilo to najbolj pripravno geslo za zvezo med posameznimi stopnjami ofenzive.

»Stoj! Tu je blok! Odkod sta pa vidva doma?! Kje sta pustila Rupnika in Rožmana??!!«

Vprašanja bruhajo kot iz strojnice.

Ni, da bi odgovarjal. Saj odgovora nihče ne čaka.

Že pada po naju, po hrbtu, po glavi, po nogah ob spremljavi vseh mogočih blagoglasnih pridevkov osvobodilnega slovenskega jezika v tuleči obliki.

Herojstvo dveh Narodnoosvobodilnih Borcev naju obsipava z vso svojo nadčloveško strokovnostjo in zagrenjenostjo.

Mislim, da mi ni treba razlagati, kaj sva z Mihom občutila. Najhujši so bili udarci v obraz. Umikal sem glavo pred njimi, dostikrat brez uspeha. Kaj pa moreš storiti drugega, bos na ostrem kamenju, ki te reže v živo v podplate, in z žico, ki se ti zajeda v zapestja in komolec. Toči udarcev ni bilo videti konca, telo je postajalo ena sama bolečina.

Ne bi rad nadaljeval s podrobnostmi. Mrzlo me stresa, kadar pomislim na Špalirno Brano in ko tole pišem. Bila pa je to šele prva prečka na lestvi, po kateri sva morala. Vse se je samo večalo in krepilo od stopnje do stopnje, od enega špalirnega para do drugega. Za naju ni bilo nobenega presledka, tudi tedaj ne, ko nekje na sredi špalirja enega špalirnega para ni bilo na mestu.

Dva zvezana domobranca sta se tam zrušila pod udarci. Padla sta na levo, skoraj v gozd. Tam se sedaj dva osvobodilna špalirneža sitita nad njima, ju mlatita in rjoveta nad njima svoje Kurbine Huraje.

Enega od padlih prepoznam po brkih in po zlatem zobu, ki se mu od časa do časa posveti iz krvavečih ust. Anton Marolt je, kakšnih 40 let star, iz Brinja pri Krki doma, kjer je bil za mežnarja in za grobarja. V naši enoti je bil za kuharja in kot tak prijatelj nas vseh.

Občutek, ko si sam v mučilnici, pa moraš gledati prijatelja in njegovega sozvezanca, kako se na tleh krčita, zvijata, bočita hrbte in obračata glavi, da bi odvrnila vsaj udarce od oči in obraza, kako poskušata vstati, a ne moreta, proseči pogled Maroltov vame, prijatelj, ki mu ne morem prav nič pomagati, ta občutek je srhljiv, nepopisen.

Da bi z Mihom vsaj lahko preskočila naprej, saj je pred nama prostor. Ne! Nalašč naju najina špalirneža z udarci od spredaj zadr[Stran 066]žujeta. Prisiljena sva gledati tudi obraza Maroltovih mučilcev, divja od zlobe in škodoželjnosti, ponosno prevzeta od zanosa Narodnoosvobodilnih Borcev za utrjevanje človekovih pravic.

Maroltov obraz pri vsem tem vzbuja še posebno pozornost.

Zaradi zlatega zoba.

Lahko si mislim, da niti Marolt niti njegov sozvezanec nista prišla živa do fronte. Zlati zob pa da je končal v žepu enega izmed špalirnežev kot trofeja za njegovo junaštvo v odporu proti že pobitemu nacizmu.

Končno le smeva z Mihom naprej. Toda proseči Maroltov pogled mi ne gre izpred oči.

Česa je prosil? Milosti ali hitrega konca?

Glede milosti je že dobil svoj nauk v kočevski veži!

Hitrega konca torej!

To me še bolj potlači. Kolena začnejo klecati, prsti na nogi udarjajo ob ostro kamenje.

Zavedam se, da z Mihom ne smeva pasti. Še hujše bo! Miha pa je manjši in slabotnejši od mene. Sedaj moram s svojim komolcem podpirati še njega.

Čutim, da mi zateka obraz, posebno okrog oči. V tej toči udarcev, v tem metežu, v tej razpihani žerjavici sovraštva in besov izgubljam vsak smisel za čas, še za bolečine. Preveva me samo ena misel:

Z menoj bo kmalu vsega konec!

In želja:

Da bi bilo to čim prej in čim hitreje.

V takem stanju se premikava naprej, prav nič se ne zavedam koliko časa. Končno le zmanjka hrbtov pred nama. Od spredaj še vedno lete po naju udarci, toda vid postaja pozornejši.

Le zakaj naju ne spuste naprej!

Nazadnje pa vendarle zagledam dva Narodnoosvobodilna Borca, ki nama prihajata nasproti. Eden z naperjeno puško, drugi s puško čez hrbet in z gorjačo v roki.

Od zadnjih dveh špalirnežev še par udarcev v slovo, pa naju že pahneta v roke novodošlecev.

Razvezavanje in slačenje ujetnikov

Prvo, kar je nad nama, je spet Kurbin hura in Osvobodilni napad.

»Marš naprej!«

Ni daleč. Po nekaj korakih že naletiva na kupe uniform in perila, razmetanih kar po tleh, pod milim nebom.

»Stoj!«

Tisti z naperjeno puško naju straži, oni z gorjačo naju razvezuje.

V komolcu začutim olajšanje, bolečine v zapestju se pa še povečajo, ko mi potegne krvavo žico iz zajedenih ran.

Vidim, da se blizu slačijo trije pari domobrancev. Dva sta že čisto naga. Eden od njiju se pod udarci opoteka in pravkar odhaja. Na njegovi koži bi težko našel kakšno zaplato beline. Vse je nekam modrikasto, oteklo, zabuhlo. Od drugih dveh eden pade, ko si slači hlače. Kurbin hura in Osvobodilni napad sta takoj nad njim.

Na poti v večnost ste vojaki slovenski tukaj obstali in ste pred nami Figure 1. Na poti v večnost
ste vojaki slovenski
tukaj obstali
in ste pred nami Milan Prešeren

Ne smeš pasti!

Ko en par odide, se njegova spremljevalca vračata k ustju Špalirne Brane po novega. Vse je vzorno urejeno, da se človeški tekoči trak, tok, ki hrani fronto, ne ustavi niti za hip.

[Stran 067]

»Slecita se!«

Slačim se kot robot, brez volje. Saj je v meni ni nič več ostalo, tako sem zbit. Komaj še stojim. Bluza, hlače, srajca vse na kup. Ko si odpenjam še kratke spodnje hlače, se zadere tisti z naperjeno puško:

»To pa tako ni nič vredno!«

Vredno ali ne, občutek hvaležnosti me prevzame. Vem, da ne bom imel mrtvaškega prta, toda ne bo mi treba umirati brez vsega in mrtev razkazovati vse svoje golote.

Tudi Mihova srajca ni »nič vredna«. Zato mu ostane. Njegove spodnje hlače pa gredo na kup.

Ko danes to premišljujem, se mi zazdi, da je bil to končni pregled kakovosti za fronto. Tja je smelo samo to, kar »ni bilo nič vredno«, bodisi v materialu, bodisi v ljudeh. Zato naj bi tisti domobranec, ki je prišel v slačilnico za mano, odšel pa oblečen pred nama, ostal zvezan zato, ker bi po oceni stražarjev pridobil vrednost, če bi ga razvezali. V nadaljnjem postopku bi utegnil postati nevaren za junaštvo Narodnoosvobodilnih Borcev.

Cenilci vrednosti v slačilnici so morali imeti ostro strokovno oko in široka pooblastila!

Pred menoj sta še dva za odhod. Čakati moram. Razgledujem se.

Gonja nagih ujetnikov na fronto.

Fronta

Pred mojimi očmi se koplje v jutranjem soncu nevelika gozdna jasa, porasla s precej visoko travo-reso. Ob moji levi strani in naprej ta resa prehaja v praprot in v mlado, sveže zeleno bukovje. Na koncu, spredaj, se začne svet dvigati, čisto na desni od mene pa pada strmo v dolino, iz katere štrle samo vrhovi temno zelenih smrek.

Sonce sije, pomlad je v zraku, manjka pa ptičje žvrgolenje.

Ni čuda! Saj to slovensko pomladno gozdno idilo razblinja treskanje pištol in napol človeško, napol zverinsko tuljenje.

Ne od medvedov, ki so v Kočevskem rogu doma.

Rjovenje prihaja v glavnem od zadaj, izza najinih hrbtov. Od Špalirne Brane. Kurbini Huraji so to.

Junaški partizani še kar naprej izlivajo ves svoj osvobodilni zanos nad zvezanimi pari domobrancev. Topi udarci gorjač po telesih, pridušeni stoki zvezanih nama še vedno mučijo ušesa. Toda to je že za nama. Pečate pa nosiva po celem telesu.

Streli prihajajo od brezna, desno pred nama.

Njegov rob je trata samo na tej strani. Potem se pa začne dvigati in je na nasprotni strani za dva moža višji, porasel s sveže zelenim grmičevjem ali mlado bukovino.

Skalna stena nasprotnega brega je očitno na sveže odsekana. Raz vrh, iz zelenja, visi ob njej žrdna vrv. Na tej je na pol pota prevezana vreča, kot od krompirja, na videz natlačena s slamo.

Brezno je približno 40 metrov oddaljeno od naju in ima kakšnih 15 metrov v premeru.

Na našem robu vztraja ob njem pet partizanov v popolni uniformi, kakšna dva metra vsaksebi, s svojo levo stranjo pravokotno na rob. Na desni strani vsakega je postavljen odprt zabojček, verjetno od municije.

John Corsellis in Slovenci

NA
-
0

Po zvočnem zapisu prevedel in za tisk pripravil Davorin Bažec

Gospod John Corsellis je Anglež, ki je prvič prišel v stik s Slovenci v begunskem taborišču v Vetrinju maja leta 1945, na predvečer velike tragedije. Posebnosti v značaju naših ljudi, njihova pridnost, potrpežljivost, globoka vernost, po drugi strani pa vloga uradne Velike Britanije v tistih usodnih dneh, so naredile nanj tolikšen vtis, da vsa povojna leta ni nehal misliti nanje. Zadnjih pet let, odkar je v pokoju, se intenzivno ukvarja s temi stvarmi in piše o njih knjigo. Tu objavljamo nekaj odlomkov iz daljšega pogovora, ki smo ga imeli z njim v uredništvu Zaveze.

Gospod Corsellis, kolikor vemo, je to vaš prvi obisk v Sloveniji. Z veseljem vas pozdravljamo v deželi, ki se je nedavno uvrstila v krog mednarodno priznanih neodvisnih držav. Vemo, da vas je usoda povezala z našimi ljudmi v času, ki bi ga lahko označili s podobo Roberta Conquesta kot »žetev gorja«. To se je zgodilo v taborišču za begunce iz Slovenije v Vetrinju pri Celovcu. Kaj vas je pripeljalo na Koroško tistega maja leta 1945?

Najprej vas moramo popraviti: nisem v Sloveniji prvič. Vašo deželo sem obiskal ali vsaj potoval skoznjo šestkrat ali sedemkrat, ko sem v petdesetih letih vodil društvo za izmenjavo učiteljev in dijakov med Veliko Britanijo in drugimi državami. Vsakokrat sem ostal pri vas dan ali dva. Spominjam se Ljubljane in seveda Blejskega in Bohinjskega jezera in zdi se mi, da sem obiskal tudi Celje. Drugače pa imate prav: na Koroško sem prvič prišel maja leta 1945. Kako? Bil sem član majhne organizacije pod okriljem Britanske kvekerske družbe. Kvekerji so majhna protestantska skupnost, ki je nastala v 17. stoletju v Angliji. Njen ustanovitelj je učil, da se moramo dosledneje držati Kristusovih naukov. Da ne smemo ubijati. Zato so bili kvekerji vedno proti nošenju orožja in ubijanju. V vojnih časih pa so, kolikor so le mogli, lajšali trpljenje ljudi. Tako nas je kakih tisoč fantov in deklet služilo v neoboroženi kvekerski reševalni službi (Friends’ Ambulance Unit – FAU). Kakih 25 nas je prišlo v Avstrijo.

Ko sem prišel v Celovec, so mi povedali, da bom delal v dveh taboriščih, pol dneva v enem in pol dneva v drugem. Prvo je bilo blizu celovške železniške postaje, v njem so bili v glavnem nemško govoreči begunci, verjetno folksdojčerji. Drugo taborišče pa je bilo v vasi dve milji jugozahodno od Celovca: to je bil Vetrinj. Ko sem prišel tja, sta bila tam že upravnik taborišča, kanadski major Barre (izgovori »beri«), in bolničarka britanskega Rdečega križa, gospodična Balding. Pred tremi leti je žal umrla. Pisala je zelo zanimiv dnevnik, katerega fotokopijo imam, tako da ga bom lahko uporabil v svoji knjigi.

Svojega prvega dne v Vetrinju se ne spominjam natanko. Vem pa, da sem se najprej javil majorju Barreju in ga vprašal, kako lahko pomagam. Odgovoril mi je, da so najbolj žgoč problem higienske razmere v taborišču. »Svetujem vam, da poiščete dr. Valentina Meršola, ki tekoče govori angleško. On je vodja taborišča in bo najbolje vedel, kaj bi bilo treba najprej storiti.« In Meršol mi je kot zdravnik povedal isto: da je najnujnejša stvar urediti higienske razmere.

John CorsellisFigure 1. John Corsellis[Stran 057]

Bili ste dodeljeni upravi taborišča za civiliste. Verjetno ste kmalu prišli v stik z zastopniki Slovencev. Se morda spomnite kakšnega imena?

Da. Kot sem povedal, sem najprej spoznal Valentina Meršola. Njega se živo spominjam, kmalu sva postala prava prijatelja. Poznal sem tudi njegovo ženo in njune štiri otroke. Ko sva z dr. Meršolom govorila o urejanju taborišča, sem mu povedal, da znam nekaj malega hrvaščine, precej dobro italijansko in za silo nemško, in ga vprašal, ali mi lahko dodeli tolmača, ki bi bil obenem moj pomočnik, da bi laže delal z ljudmi. Odgovoril mi je: »Tu imamo fanta, ki bi bil idealen za to. Je le malce starejši od vas, študent medicine, in gladko govori italijansko, tako da bosta imela skupen jezik.« Ta fant je bil Jože Jančar in ostal je moj tolmač, dokler smo bili v Vetrinju.

Takoj sva organizirala manj še ekipe močnih mož in fantov, vajenih krampa in lopate, da so naredili, kar je bilo treba za boljšo higieno in lepši videz taborišča. Ko je bilo to urejeno, sem se – ne vem več, ali na svojo pobudo ali po nasvetu koga drugega – posvetil šolstvu. Tako smo si mi trije, major Barre, gdč. Balding in jaz, kar uspešno razdelili delo pri upravljanju taborišča. Jaz sem postal nekakšen referent za šolstvo in tako sem pri svojih »zrelih« 22 letih nadzoroval delo ravnatelja Marka Bajuka, ki bi mi bil po starosti lahko stari oče. Ta gospod je bil odličen pedagog. V nekaj dneh so že delovali otroški vrtci in osnovna šola in sredi junija tudi gimnazija, znamenita slovenska gimnazija. Vse to že v Vetrinju.

Našteli ste že nekaj imen. Se spomnite še katerega? Poleg Meršola, Bajuka in Jančarja je bil ena najvidnejših osebnosti dr. Franc Blatnik, salezijanski duhovnik.

Mlajši človek?

Ne, ne. Bil je že ravnatelj neke gimnazije in imel za sabo pester življenjepis. Bil je ponosen, da je bil nekaj časa zaprt v zloglasni rimski ječi Regina Coeli kot žrtev fašistov. Bil je malce skrivnosten mož; rad je namigoval, da ima zveze z britansko obveščevalno službo. Taborišče je veliko dolgovalo njegovi podjetnosti in iznajdljivosti. Po njegovi zaslugi smo že v Vetrinju začeli izdajati dnevni informacijski bilten. Za begunce v taborišču je namreč zelo pomembno, da so obveščeni o najvažnejših dogodkih v zunanjem svetu. Major Barre se spominja, da je že prve dni dobil od nekod radio …

Gospod Blatnik?

Ne, major Barre. Taborišču je priskrbel radio in časnikarska ekipa je potem lovila poročila in jih zapisovala. Priskrbel je tudi star pisalni stroj, Blatnik pa, kdove po kakšnih črnoborzijanskih zvezah, velike količine kopirnega papirja in primitiven ciklostil, tako da so lahko razmnoževali ne le biltena, ampak kmalu tudi šolske knjige.

Iz Vetrinja se spominjam še nekaterih ljudi. To so bili France Pernišek, tajnik taboriščnega odbora, monsinjor Matija Škrbec, monsinjor Jagodic … in Jože Lekan, ki je že v prvih dneh organiziral službo za razdeljevanje hrane. V spominu se mi že malce mešajo znanci iz Vetrinja z ljudmi, ki sem jim bolje spoznal kasneje v Peggetzu. Iz Peggetza bi lahko naštel kakih petnajst imen. No, iz Vetrinja moram omeniti še g. Ambrožiča, nadškofovega očeta. Delal je v odboru za socialno pomoč, mislim, da je bil predsednik. Njega se živo spominjam. Bil je močan mož, resen in redkobeseden. V najlepšem spominu imam tudi Marka Kremžarja. Zelo aktivna je bila tudi neka učiteljica, trenutno se ne spomnim njenega imena, verjetno pa ga imam v svojih zapiskih. Stara je bila blizu 40 let, plavolasa, gladko počesana nazaj. V taborišču je vodila otroški vrtec.

Če prav razumemo, ste prišli v Vetrinj okrog 20. maja, le teden dni, preden so začeli izročati domobranske enote jugoslovanskim partizanom. Se kaj spomnite nadaljnjega poteka dogodkov?

Zdi se mi, da sem spomine na to v veliki meri potlačil. Podobno kot ženska potlači spomin na porodne bolečine. Če jih ne bi, ne bi več imela drugega otroka. Mislim, da je bila vloga britanske vojske pri tem zame tako travmatičen šok, da sem ga potlačil. Res si ga ne morem priklicati v spomin. Planinšek piše v svojem dnevniku, da »nam John Corsellis priznava, da je britanske vojake sram tega, kar se dogaja«.

Sami se pa tega ne spomnite?

Ne. Čeprav je povsem verjetno, da sem to rekel. Kolikor se poznam, bi bil reagiral tako. Jože Jančar mi je zatrdil, ko sem ga spraševal po njegovih spominih, da se jasno spominja, kako me je odpeljal na samo in me vprašal: »John zakaj nam nisi povedal?« Imel je občutek, vsi Slovenci so imeli občutek, da sem jih izdal. Da sem vedel, kaj se dogaja, pa [Stran 058]jih nisem opozoril. Tudi Jože je bil v mučnem položaju. Vsi so vedeli, da sva prijatelja: vedno sva bila skupaj in med seboj govorila italijansko. Jaz sem mu menda odgovoril: »Nisem vedel, res nisem vedel, da se to dogaja.« Tudi to se mi zdi čisto verjetno. Vsak dan sem delal pol dneva pri njih in bil tako zaposlen v civilnem taborišču, da nisem imel skoraj nobenih stikov z vojaškim taboriščem.

Nečesa pa se jasno spominjam. Že prve dni sem v Vetrinju vzpostavil prisrčne odnose s Slovenci v taborišču. Videli so, da skrbim zanje, da jim skušam pomagati in njihov odziv je bil temu primeren. Radi so imeli tega mladeniča, ki stalno teka naokrog in se trudi, da bi zboljšal razmere v taborišču. Po nekaj dneh tega toplega, prijateljskega ozračja pa nenadoma začutim ohladitev. Ljudje so naenkrat postali hladni, zadržani in skoraj sovražni. Priznam, da v tistih dneh nisem bil preveč občutljiv in rahločuten. toda ta nepričakovana sprememba me je vseeno prizadela. Zdaj jo seveda popolnoma razumem. Nosil sem uniformo britanske armade in ti ljudje niso mogli vedeti, da sem pravzaprav civilist, neborec, kar naj bi razodevala rdeči križ in kratica FAU na moji epoleti in podobna oznaka na kapi. Toda to je v bistvu vse, česar se spomnim iz tistih dni. In ta spomin je v meni zelo živ.

Ste kaj vedeli, kaj se je dogajalo v Sloveniji med vojno, preden so ti ljudje prišli na Koroško? Teden dni je bil gotovo premalo, da bi se seznanili s politično resničnostjo za sceno. Kaj pa drugi Britanci v upravi, zlasti vojaki, če ste sploh imeli kakšne stike z njimi?

Z vojaškimi osebami nisem imel nobenih stikov, razen z majorjem Barrejem. Toda oba sva bila tako zaposlena vsak s svojo službo, da nisva imela časa za klepetanje.

Ste vedeli, kaj se je dogajalo v Sloveniji med vojno?

Nekaj sem vedel. O tem je dokaj korektno poročal resnejši tisk. Do julija ali avgusta 1944, ko sem šel iz Anglije, sem bral The News Chronicle, vodilni liberalni časnik, ki je imel zelo dobre dopisnike iz tujine. Mislim, da so precej točno poročali o državljanski vojni v Jugoslaviji.

In posebej v Sloveniji?

Za Slovenijo sem komaj vedel. Tako kot vsi drugi – razen Slovencev samih. No, nekaj malega sem vedel. Pazljivo sem prebral knjigo, ki jo je, mislim da leta 1943, objavila oboževalka Jugoslavije Rebecca West: »Črno jagnje in sivim sokol«. Toda v knjigi govori skoraj izključno o Srbiji in Hrvaški. Sloveniji posveti le nekaj strani s precej prezirljivo sodbo o banu in … tistem politiku duhovniku … kako se je že pisal? Korošec!

Prezirljivo?

Da. O njem govori s prezirom. Domnevam, da je imela dobre prijatelje med Hrvati in Srbi in je zato gledala na Korošca skozi oči zelo sovražnih Hrvatov ali Srbov. Omenja ga kot ozkosrčnega in ne preveč sposobnega državnika. Ko sem prej rekel, da skoraj nihče ni vedel niti za obstoj Slovenije, sem nekoliko pretiraval. Vsak bolj razgledan človek je vedel, da je Slovenija severozahodni delček Jugoslavije, tehnično veliko bolj razvit in z višjim življenjskim standardom kot drugi deli države. Zato pa manj zanimiv. Nekakšna mala Švica ali Avstrija. Hrvaška in Srbija sta bili veliko bolj romantični, eksotični.

Domobranci so verjeli Britancem, da jih vozijo v severno Italijo. Toda počasi je ljudem postajalo jasno, da jih pošiljajo v komunistično Jugoslavijo. Tisti, ki so ostali na Koroškem, večinoma civilisti, so dobro vedeli, kaj to pomeni. Nam lahko poveste kaj o tem? Njihov občutek, da so izdani, je moral biti porazen.

Osebno se spominjam le tega, kar sem že povedal: očitne zgroženosti med mojimi Slovenci in nenadne ohladitve v njihovem, prej tako prijateljskem razpoloženju do mene. Vse drugo pa vem iz svojih kasnejših raziskav. Na primer to, da so brez premora molili v cerkvi in da se je vse taborišče, kot poroča nadzornik britanskega Rdečega križa za južno Avstrijo, »zagrnilo v žalost«.

Zdaj, ko gledamo nazaj, vidimo, da je šlo za prelomen trenutek. Nedoumljivost udarca, ki je zadel te ljudi, bi bila lahko načela njihove verske temelje. To pa se, kot vemo, ni zgodilo. Kaj bi lahko rekli o tem? Če bi nam njihova takratna drža lahko pomenila neko novo zavezo, bi bilo to velikanskega pomena za prihodnost našega naroda.

Moje mnenje o tem temelji na spoznanjih, do katerih sem prišel v petih letih intenzivnega [Stran 059]raziskovanja. V tem času sem natančno preučil dnevnik enega begunca in spomine štiridesetih drugih, ki sem jih, vsakega posebej, sam izprašal in posnel na trak. Na podlagi tega sem si ustvaril dokaj jasno podobo o tedanjem dogajanju in vaše vprašanje je bilo eno izmed prvih, ki sem si jih postavil tudi sam. Kako je mogoče, da so se ti ljudje tako hitro opomogli od tako strašnega, dvojnega udarca? Da niso zapadli v klinično depresijo ali kronično melanholijo?

Mislim, da je za to več razlogov. Daleč najpomembnejši pa se mi zdi tale: kvaliteta in globina njihove katoliške vere in tipično slovenske pobožnosti. Meni se je zdela ta vera v nekem smislu zelo preprosta, poenostavljena, toda bila je tako živa in resnična, da jim je dajala ogromno moč.

V oporo sta jim bili še dve srečni okoliščini. Ena je bila ta, da so Britanci skoncentrirali vse različne skupine beguncev na poljani ob samostanu, pri katerem je bila stara vetrinjska cerkev, za Slovence zgodovinskega pomena, tako da so jo vzeli kar za svojo in dobili v njej svoje versko središče. Druga pa je bila ta, da je bilo med begunci veliko duhovnikov, ki so tako kot oni morali bežati. Tako so bile v cerkvi vsak dan maše, verjetno kar vsako uro. V tistem času stiske, še preden se je zvedelo za prisilne repatriacije, so se ti duhovniki odlično izkazali kot vestni pastirji svoje črede in blagodejni tolažniki.

Ko so se pojavili prvi dvomi o tem, ali domobrance res pošiljajo v severno Italijo ali pa jih izročajo titovcem, in po strašnem odkritju, da je slednje res, so se ljudje spontano zatekli v cerkev. In tu je nastala neka nova, pretresljiva oblika kolektivnega žalovanja. Ko človek žaluje, je važno, da lahko svojo bolečino izrazi in jo deli z drugimi, namesto da bi jo zapiral vase. V Vetrinju so se ljudje zbirali v cerkvi, molili naglas, ječali na glas, skupaj prosili Marijo za pomoč. Tako je vsak posameznik slišal, da drugi čutijo isto kot on. Neka slovenska zdravnica, takrat 17-letna begunka, pravi, da je bilo to skupno, občestveno žalovanje nekaj zelo zdravilnega. Toda posebnost vetrinjske žalosti je bila v nečem drugem: da ljudje niso vedeli, ali objokujejo mrtve ali žive. Nihče ni vedel, ali je draga oseba živa ali mrtva, ali kje je. Ta strašna negotovost je po mojem ena najhujših oblik duševne torture. Premagali so jo le zato, ker so znali deliti svojo bolečino z občestvom in se skupaj soočiti z njo. Tako so se rešili nevarnosti, da bi boleči dogodek potlačili vase in ga izrinili iz zavesti.

To je psihološka plat situacije, stvar duševne higiene. Jaz pa mislim na nekaj drugega. Na to, da se niso odvrnili od Cerkve, četudi je vse kazalo, da so jih izdali ne le Britanci, ampak tudi sam Bog. To se mi zdi važno.

Strinjam se z vami, to je tudi mene presenetilo. To pa lahko spet pripišem edino kvaliteti in globini njihove vere. Vedeli so, da trpijo s Kristusom, da ponavljajo njegov križev pot. Ne bi rad poučeval ljudi, ki poznajo te stvari veliko bolje kot jaz, toda občutek imam, da je bilo v njihovi drži nekaj zakramentalnega. Tako kot Kristus so darovali svoje trpljenje Očetu …

Kot svoj prispevek za rešitev sveta.

Tako je. Pri tem pa so vedeli, da se je Kristusovo trpljenje končalo v velikonočnem jutru. To jih je, ob dragoceni podpori duhovnikov, obvarovalo dokončnega obupa.

V ravnanju Britancev s slovenskimi begunci zlahka prepoznamo elemente cinizma, ki je tako značilen za človeka ob uri triumfa. Iz tega bi se lahko vsi kaj naučili. Ali se je v Angliji kdaj resneje razpravljalo o tem dogodku? Zlasti od angleških katoličanov bi upravičeno pričakovali, da bi rekli kakšno besedo k temu, kar se je zgodilo na Koroškem leta 1945.

Vsa zadeva je prišla v širšo britansko javnost pred petimi ali šestimi leti po zaslugi velike publicitete in pisanja resnejših dnevnikov in tednikov pred in med procesom Aldington proti Tolstoyu. Ta proces je Tolstoy zavestno izzval, ker je hotel, da bi se o stvari čim več pisalo – in v tem je bil nadvse uspešen. Njegova glavna teza, da sta za prisilne repatriacije osebno odgovorna Harold Macmillan in lord Aldington, ni prepričala sodnika in porotnikov, tako da je Tolstoy pravdo izgubil. Pri tem pa tisti, ki so branili Macmillanov in Aldingtonov ugled, niso nikoli zanikali, temveč so v bistvu priznali to, kar se mi zdi za Slovence najpomembnejše: da je armada res lagala in prevarala domobrance, da jim je res zatrjevala, da jih pošiljajo v Palmanovo, v resnici pa jih je izročala Titovi vojski. Da je to sramoten madež na britanski armadi, so priznavali vsi in na veliko razpravljali o tem. Ljudje torej vedo za to stvar.

Nekaj ljudi se je zelo izpostavilo s protesti zoper to nemoralno dejanje. Najpomembnejši med njimi je po mojem Nigel Nicolson. Bil je intimno vpleten v to stvar (ker je [Stran 060]moral po ukazu od zgoraj sodelovati pri prisilnih repatriacijah – op. urednika), o čemer podrobno poroča v dveh intervjujih. Oba sta posneta na trak in shranjena v Britanskem imperialnem vojnem muzeju. Meni sta se zdela tako pomembna, da sem si trakova izposodil in si tekst zapisal, da bi bil dosegljiv tudi v pisni obliki. Eno kopijo sem obdržal zase, drugo pa podaril knjižnici tega muzeja.

V enem intervjuju ga izpraševalec vpraša, ali je pomislil na to, da bi se uprl. In Nicolson mu odgovori zelo pošteno in odkrito, da je pomislil na to, da pa si tega ni upal storiti. In da se še danes sprašuje, ali je bilo prav, da se ni uprl. Toda v tem primeru bi bil povelje izvršil kdo drug, njega pa bi aretirali, postavili pred vojaško sodišče in zelo verjetno pred zid. Jaz mislim tudi, da njegov upor ne bi imel nobenega učinka v javnosti, ker bi bilo sojenje najbrž tajno in o njem sploh ne bi poročali. Nigel Nicolson se torej ni uprl, bil pa je tako pošten, da je že v tistem času protestiral, in to pismeno, kar je bilo že samo po sebi zelo pogumno dejanje. Za to je bil ostro grajan.

Je g. Nigel Nicolson delal za obveščevalno službo?

Nigel Nicolson je bil stotnik v elitnem polku The Guards. To je bil zelo imeniten polk, v njem je bila zbrana smetana družbe. Tudi on je bil iz zelo ugledne hiše, študiral je v Etonu. V polku je bil obveščevalni častnik pri svoji enoti. Kot tak je imel dvojno nalogo: zbirati podatke in obveščati predstojnike o dogodkih na terenu, po drugi strani pa prenašati njihova povelja navzdol in skrbeti za to, da so se izvrševala. Njegovi spomini iz tistega časa so zelo zanimivi, veliko bolj živi kot moji. Moje spomine iz Vetrinja prekrivajo jasnejši in podrobnejši spomini iz Peggetza in od drugod. Nicolson pripoveduje, kako so britanski vojaki vzljubili domobrance v Vetrinju, kako so bili ti fantje prijazni in delavni, da z njimi ni bilo nikoli težav, kako so bili vedri in veseli, radi so peli, prirejali so razne igre, konjske dirke in take reči. Skratka, britanski vojaki so se med temi ljudmi prav dobro počutili.

Koliko je bil Nicolson takrat star?

Ne vem natančno, kakih 25 ali 26 let. Med vojno ljudje hitro napredujejo. Rekel bi, da je bil nekaj let starejši od mene. Po vojni je postal poslanec v konservativnem krilu parlamenta. Ob sueški krizi je ostro nastopil proti politiki svoje stranke, bil je tako pogumen, da se je uprl svoji vladi – in zato izgubil sedež v parlamentu. Z njim pa tudi priljubljenost v višjih krogih in veliko prijateljev iz visoke, zelo zaprte družbe.

Se osebno poznata?

Ne poznava se prav dobro, toda poznava se. Z njim si dopisujem v zvezi s svojo knjigo. Prosil sem ga za dovoljenje, da citiram daljše odlomke iz njegovih pripovedi, in odgovoril mi je zelo naklonjeno in spodbudno …

Druga taka oseba je Tony Crossland …

Tony Crossland? Anthony Crossland? Znameniti socialist?

Točno. Bil je vodilni socialistični mislec in na koncu kariere zunanji minister. Domnevam, da si je skrajšal življenje, ker je preveč pil, tako kot mnogi drugi britanski politiki. Mislim, da je med vojno služil v polku Welsh Guards, ki je bil tudi eden izmed boljših. Njegova žena, vrhunska in uspešna novinarka, je po moževi prezgodnji smrti napisala njegov življenjepis, lepo in bogato dokumentirano delo. Ko piše o njegovem koroškem obdobju, omenja pretresljivo pismo, ki ga je pisal svojemu dobremu prijatelju iz oxfordskih študentovskih let. V njem pravi, da je v Južni Avstriji »britanska armada razdeljena na dvoje«. Kako zgroženi in besni so vojaki, ker morajo izvrševati to povelje. Kako se jim to upira. In da armada še nikoli ni bila bliže uporu kot tedaj.

Navedel sem le dva primera. Toda v moji knjigi, pa tudi že v Tolstoyevi zelo pomembni knjigi, Minister in pokoli, boste našli še vrsto ljudi, ki so si že takrat upali protestirati. Pol ljudi v armadi je bilo morda res ravnodušnih, nekateri izmed teh so bili tudi cinični in brezbrižni, vsi ostali pa, ki so morali izvajati to prevaro, so bili globoko zgroženi in pretreseni. Anthony Crossland piše v tistem pismu prijatelji, da sta ga v življenju doleteli dve zares hudi reči. In da je ena izmed teh spomin na obraze mož in fantov na vlaku, ki je peljal v Jugoslavijo.

Spomini na begunsko šolo v Spittalu

Marica Cerar-Bastič
-
0

Vetrinjsko polje

Ko smo se v maju 1945 begunci vsaj nekoliko uredili, je bilo že potrebno misliti na najmlajše – na otroke. Družine z majhnimi otroki so dobile streho in zatočišče v prostorih starega gradu, tedaj že opuščene tovarne, ter po samostanskih hodnikih.

Na dvorišču pod košatim drevjem so učiteljice začele zbirati otroke. Tam so peli, poslušali povesti, rajali.

Taboriščno vodstvo je že sredi maja imenovalo ravnatelja Marka Bajuka za prosvetnega načelnika. V prostorih šole na polju pred samostanom je začel zbirati gimnazijce. Začel je zbirati tudi pevce in pevke, organiziral pevske vaje; vsaj enega nastopa se dobro spomnim.

Morali smo premagovati revščino, vremenske neprijetnosti, lakoto, malodušje, obup, ko smo ob koncu maja zvedeli za usodo domobrancev – naših bratov, mož, očetov. Morali smo premagovati tudi skrb, kaj bo z nami. Še vedno smo se bali prisilne vrnitve v Jugoslavijo. Šele po posredovanju dr. Valentina Meršola in kanadskega majorja Barreja pri Britanskem vojaškem poveljstvu smo dočakali obljubo, da civilnih beguncev ne bodo vračali. To nam je dokončno potrdil maršal Alexander, ko je 4. junija obiskal taborišče. Šele tedaj smo se oddahnili in zaživeli nekoliko bolj sproščeno.

Že v vetrinjskih dneh smo uživali pomoč mednarodnega Rdečega križa in angleških kvekerjev. Med nami ne bo nikoli pozabljeno ime Johna Corsellisa, ki se je zavzel za nas in posredoval pomoč, ko je bila stiska najhujša. Najprej je deloval v Vetrinju, pozneje še v drugih taboriščih. Dobili smo vsaj skromno in preprosto zdravniško službo, nekaj dodatkov k hrani ter higienskih potrebščin.

Na resno delo pa nismo mogli misliti. Zavedali smo se, da je tukaj samo naše prehodno bivanje. Proti koncu junija so nas začeli deliti na različne skupine. Upoštevali so naše želje, da so vaške skupnosti, sorodniki, prijatelji ostali skupaj.

Odhod iz Vetrinja

Na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija, se je vetrinjsko polje skoraj izpraznilo.

Manjša skupina se je odpeljala v Judenburg na Štajerskem, druga v Št. Vid ob Glini. Taborišče Judenburg je obstajalo prav do konca leta 1948, ko se je večina ljudi začela izseljevati v prekomorske dežele.

Št. Vid je bil staro vojaško taborišče, neprimerno za družine. Že pred zimo so ljudi preselili v novo, čisto taborišče Kellerberg blizu Beljaka, južno od Drave. Barake so bile nove, lesene, toda zelo mrzle.

Peggetz pri Lienzu

Številčno najmočnejša skupina se je odločila za taborišče Peggetz na vzhodnem Tirolskem, družine s srednješolci, ravnatelj Marko Bajuk z vso družino, velika skupina Ljub[Stran 049]ljančanov, profesorji in več duhovnikov. Že tedaj so načrtovali ne samo osnovno šolo, temveč tudi gimnazijo. Po velikih začetnih težavah in s prizadevnostjo najboljših organizatorjev so ta cilj res dosegli.

Spittal ob Dravi

Velika skupina okrog 2000 ljudi se je preselila v taborišče Spittal ob Dravi. Barake so bile dolge, trdne, vsaj deloma zidane. Kdo je pred nami bival tukaj? Sprva so bile to vojašnice, proti koncu vojne so tu živele družine iz najrazličnejših evropskih dežel, ki so jih nacisti preseljevali. Še nekaj tednov smo opazovali skupino otrok – sirot, ki so jih oskrbovale in vodile učiteljice. Bili so doma iz baltskih dežel.

V taborišču je bila v začetku strašna gneča. Naši horjulski skupini je bil odkazan del velikega praznega prostora. Vsak je pogrnil na tla svojo odejo, ob vzglavje postavil nahrbtnik ali torbo. Tam smo podnevi sedeli, ponoči spali. Skromno hrano smo dobivali v skupni kuhinji.

Slovensko in angleško taboriščno vodstvo se je takoj lotilo dela za izboljšanje stanovanjskih prostorov. Delavci so začeli čistiti izpraznjene barake in delati preprosto pohištvo, mize, stole, postelje itd.

V takih razmerah smo sredi vročega poletja začeli z begunsko šolo; otroci niso potrebovali počitnic, temveč šolo, pouk in nadzorstvo. Mnogi možje so hodili delat na okoliške kmetije. Vsak krompir ali kos kruha, ki so ga prinesli svoji družini, je bil dobrodošel.

Vodstvo je imenovalo profesorja Franceta Novaka za voditelja šole. Začel je zbirati učitelje in učiteljice, da smo za silo uredili šolsko barako. Delavci so prinašali mize in klopi, črne stenske table, mi pa smo vpisovali učence in jih razdeljevali na oddelke.

Kaj nas je nagibalo k vsemu temu delu? V začetku predvsem skrb za mladino, da bi šolarji dokončali tekoče šolsko leto, pomoč družinam, da smo zaposlili otroke, jih nadzorovali, jih učili poleg obveznih šolskih predmetov tudi zborovskega petja, nastopanja na odru.

Pozneje, ko smo se počasi sprijaznili z dejstvom, da ne moremo misliti na vrnitev v domovino, smo pač želeli šolski mladini dati dobro jezikovno podlago, zdravo narodno zavest, poznanje verskih resnic in jih pripraviti na zakramente.

Iz nič smo začeli

To so besede pokojnega ravnatelja Marka Bajuka. To velja za vse begunske šole. Največ pač vem iz lastnih izkušenj. Kdo nam je preskrbel svinčnike in papir in kredo, več ne pomnim. Pomnim pa, da nam je bil vsaj na začetku glavni učni pripomoček naš spomin. Pesem, ki sem jo znala na pamet, sem napisala na tablo. To je bila najprej vaja za pisanje, branje in razlago besed. Potem smo jo ponavljali, da so se je učenci naučili na pamet. Vsak dan eno kitico. Vmes smo kaj zapeli. Tudi računstva nismo zanemarili. Kaj več pa v začetku ni bilo mogoče.

Bili smo lačni. Kolikokrat so se mi proti koncu popoldanske šole šibila kolena! Toda v razredu nisem imela niti svojega stola, kaj šele mizice, da bi sedla ali se vsaj naslonila. Nekoč sem prišla prav trudna in lačna iz šole. Kar sesedla sem se na svoje ležišče. Ob vzglavju začutim zavitek. Kakšno presenečenje! Kolegica Mija Markež mi je prinesla dar: nekaj krompirjev, lonček malin, pol štruce kruha in škatlico saharina. Prišla je iz dobro uro hoda oddaljene vasi Sv. Peter. Tam je njena družina stanovala, ker se je moral oče že pred meseci umakniti z Jesenic zaradi partizanskih groženj.

Kaj je tak dar pomenil v tistih časih, razume samo človek, ki je trpel lakoto!

Učiteljski zbor se je od časa do časa sešel na posvetovanja. Bolj izkušeni so nam mlajšim svetovali, obravnavali smo želje staršev, posebno tistih, ki so prišli iz gorenjskih in drugih krajev, kjer so nacisti preprečili vsak pouk slovenščine, tudi veroučiteljev niso imeli. Takoj so se nam pridružili še duhovniki – kateheti in začeli poučevati verouk.

Proti koncu poletja so se stanovanjske razmere začele izboljševati. Samske učiteljice smo prosile za svojo sobo, kjer bi se lahko v miru pripravljale na šolo, brale, korigirale naloge itd. V deveti baraki so nam odkazali prostorno sobo z desetimi ležišči, veliko mizo z nekaj stoli in pečico. Kar kmalu smo jo lepo po dekliško uredile, prav tako majhen vrtiček pod okni. Zato so ljudje šaljivo imenovali naše stanovanje »učiteljski gaj«.

Uredili so otroško kuhinjo. Nekaj časa so delili samo dodatke za predšolske otroke, kmalu pa je bila urejena kuhinja in obednica za vse šolarje. Tam so jedli trikrat na dan, sredi popodneva dobili tudi malico. V začetku smo morali učitelji skrbeti za red pri mizah. Pozneje so za pomočnice v kuhinji in obednici zaposlili druga dekleta.

[Stran 050]

Šolsko leto 1945–1946

Po poletju smo imeli nekaj dni oddiha, nato pa začeli novo šolsko leto. Nižje razrede smo razdelili na manjše oddelke, višji razredi so bili številnejši. Začetnice smo poučevale nižje razrede. Nekatere družine so imele s seboj kako čitanko ali mladinsko knjigo. Iz teh smo prepisovale krajša berila, pesmi, uganke in jih uporabljale pri pouku. Zelo smo poudarjali petje. V začetku smo peli samo v razredih, pozneje pa organizirali tudi otroški zborček. Učenci pevci, ki jih je vodila učiteljica Angela Gospodarič, so nam pričarali marsikako prijetno uro. Starši so se veselili uspeha.

V oktobru 1945 smo imeli prvo sv. obhajilo. To niso bili prav majhni otroci, temveč tisti, ki poprej niso imeli možnosti za pripravo. Socialno skrbstvo nam je preskrbelo nove plaščke za deklice, jopice za dečke, da je bila tista nedelja zares praznična.

Božič beguncev

Začeli smo se pripravljati na zimo, tudi na zimske praznike. Med salezijanci je bilo veliko muzikalnih talentov. Z njihovo pomočjo smo pripravili Miklavžev prihod, božično igrico in koncert. Vse taborišče je sodelovalo, da smo uredili oder, napravili primerne kostume in napeljali razsvetljavo. Učenci so nastopali z veseljem, starši so vsakokrat napolnili dvorano do zadnjega kotička.

Dogodek, ki ga želim opisati, ne spada samo v šolski okvir, temveč v okvir splošnega begunskega življenja. V angleškem vodstvu taborišča je bil najbolj priljubljen mož poljskega rodu, bivši oficir, tedaj pa zastopnik UNNRE za naše taborišče. Imenoval se je Stadnik.

Bližali so se božični prazniki; radi bi napravili vsaj malo veselja temu starejšemu vrlemu Poljaku. A s čim? Profesor Franc Cigan, salezijanec, je našel poljsko družino in jo prosil, naj mu zapojejo najljubšo božično pesem. Ko so peli, si je zapisoval note, nato so mu napisali besedilo in ga naučili izgovarjati. Vse to je pevovodja Cigan posredoval nam cerkvenim pevcem in naučili smo se poljsko božično pesem na pamet. Na koncertu, ki se ga je udeležilo tudi vodstvo, smo jo zapeli. G. Stadnik je bil globoko ganjen, srečen, solze so mu tekle po obrazu, ko se nam je zahvaljeval. Za angleško govoreče smo zapeli latinsko Adeste fideles.

Po mnogih letih sem v lanskem božičnem času poslušala po radiu nastop varšavskega opernega zbora. Zapeli so tudi pesem: Wšrod nocnej ciszy … (Sredi nočnega miru … ) Solistka je pela refren: Przywitać Pana … (Slavite Gospoda … ) Tedaj sem pela tudi jaz z njimi, prvo kitico še vedno znam. Pred oči mi je stopila slika tistega davnega, revnega begunskega božiča, obšla me je misel na moje tedanje učence, kolegice, misel na vse begunce, ki še danes po svetu doživljajo isto usodo. In v srcu sem ponavljala prošnjo, naj Novorojeni prinese svoj mir vsemu svetu.

Taborišče Kellerberg se nam pridruži

Vrhovno vodstvo begunskih taborišč v južni Avstriji si je prizadevalo, da bi bila taborišča čim bolj narodnostno enotna. V februarju leta 1946 so se nam pridružili slovenski begunci iz taborišča Kellerberg. Ob robu starih spittalskih barak so začeli graditi nove lesene. Tam so nastanili predvsem odrasle samske ljudi. Družine z otroki so dobile prostore v trdnejših zidanih barakah. Mednarodna organizacija za pomoč beguncem nas je močno podpirala. Dobivali smo odeje, obleke, plašče. Skladišče se je včasih napolnilo z najrazličnejšim blagom, ki so nam ga pošiljale ameriške dobrodelne ustanove. Zato je bilo nujno organizirati trgovino, šivalnice, čevljarske delavnice, ker je bilo treba marsikaj popraviti in predelati. Tudi mizarska delavnica je bila zelo uspešna. Tako se je zaposlila predvsem doraščajoča mladina pod vodstvom spretnih obrtnikov.

Šola je kar hitro vključila nove učence in pridobila tudi nekaj učiteljskih moči.

Po končanem šolskem letu junija 1946 smo učitelji prvič imeli poletne počitnice. Izrabili smo lepo spittalsko okolico in bližnje hribe za prijetne izlete. Drava je bila blizu, mrzla in deroča, sedeli smo ob bregu in valovom izročali pozdrave za domovino, ki se nam je zdela tako neskončno oddaljena, čeprav smo z vrha najbližje gore Goldeck videli vse vrhove gorenjskih gora.

Leto 1946/47

Pred pričetkom novega šolskega leta smo izpopolnili učne načrte. V tem času smo že dobivali nekaj literature in učnih knjig iz Celovca od obnovljene Mohorjeve družbe. V taborišču smo že imeli razmnoževalni stroj, nismo bili več odvisni samo od prepisovanja. Tudi poštne usluge so bile bolj redne, iz Slo[Stran 051]venije smo poleg pisem prejeli včasih tudi kako knjigo. Tako smo sestavili in razmnožili preproste čitanke in katekizem.

Preselitev Peggetza

Proti koncu jeseni smo že vedeli, da bomo v naše taborišče sprejeli tudi slovensko skupino iz Peggetza, in se začeli pripravljati na to. Vlaki so jih pripeljali 26. novembra 1946. Spet so postavljali nove barake in preurejali prostore v starih. Našo učiteljsko sobo smo pregradili z dvojno lepenko od tal do stropa. Na eni strani smo še vedno stanovale učiteljice, na drugi strani Markeževa družina. Vsi smo pač morali malo potrpeti in dati prostor drugim.

Število učencev se je podvojilo. Za osnovno šolo smo uporabljali isto šolsko barako; višji razredi so imeli pouk zjutraj od 8. do 12. ure, nižji pa popoldne od 1. do 4. ure. Za tri oddelke otroškega vrtca je bila izbrana posebna stavba.

Gimnazija je dobila učne prostore v stari, slabi baraki. Prvo zimo so prenašali vlago, mraz in mnoge neugodnosti. Toda pouk se je kljub vsemu nadaljeval. Poleti so strokovni delavci zgradili novo, dobro urejeno gimnazijsko stavbo.

S pritokom novih talentov je tudi kulturno življenje postalo zares živahno, posebno v zimskih mesecih leta 1947. Gledališka skupina je igrala ne samo preproste slovenske igre, temveč tudi najbolj zahtevne svetovno znane, npr. Slehernika. Vrstili so se koncerti, pri božji službi so sodelovali pevski zbori, odrasli, mladinski in otroški. Šolski pouk se je nadaljeval tako resno, da nas je včasih obiskal celo šolski nadzornik. Ocenil je nas učitelje, naše metode, uspehe in pomanjkljivosti in nam dajal strokovne nasvete.

Naj dodam dve prijetni zgodbici iz te dobe:

V tretjem razredu smo začeli nauk o stavku. Proti koncu učne ure sem hotela učence nekoliko preizkusiti. Zato so morali povedati vsak po en stavek. Spodbujala sem jih z vprašanji: kaj dela mama, oče, kaj se godi zunaj, kaj delamo v šoli itd. Lojzek v tretji klopi se ponuja in mu dam priložnost, naj pove. »V šoli je učiteljica žleht.« Razred je kar osupnil, morala sem premagovati smeh. Začela sem pogovor, če je prav rekel, če smemo tako govoriti, če je beseda žleht lepa beseda. Vsi učenci so soglašali, da ne. Medtem se je tudi Lojzku zasvitalo, da nekaj ni v redu in si je prizadeval, da bi popravil svojo napako. Dam mu dovoljenje. Glasno se odreže: »V šoli so učiteljica žleht!« K sreči je tedaj pozvonilo.

Katehet Boris Koman je učencem v postnem času razlagal Jezusovo trpljenje in smrt. Ker ni imel slike, da bi poživil pouk, je potegnil iz žepa škatlico barvastih kred in začel risati na tablo. Bil je talentiran risar. Naslikal je Jezusovo glavo, trpeče poteze na obrazu, trnovo krono, kaplje krvi, vse zelo nazorno in živo. Ob koncu ure je razred obnavljal pouk in znanje. Zastavi jim vprašanje: »Zakaj vsak petek ob treh popoldne zvoni?« Ponuja se več rok, besedo da malemu Martinčku, ki pove: »Zato, da tečemo po malico.«

Čakala sem pred vrati, da bom nadaljevala pouk; ko je g. Koman prišel iz razreda, se je glasno smejal. Kmalu je vsa šola zvedela za tako brihten odgovor.

Leto 1947–1948

Ko smo v septembru začeli novo šolsko leto, je bilo pred nami že vprašanje, kam se bomo izselili. Zastopniki različnih prekomorskih dežel so zbirali prijavljence. Mnogi so odlašali s to odločitvijo, dokler se je dalo. Opravljali smo vsakdanje dolžnosti. Šola se je nadaljevala po zdaj že kar uglajeni poti. Prejemali smo vedno več šolskih potrebščin. Tako je pouk uspešno potekal. Pred zaključkom šole v juniju 1. 1948 sem se tudi jaz že prijavila za naselitev v Kanadi. Moja sestra, ki se je v taborišču poročila, je z možem že odšla v Kanado. Prav tako tudi nekaj skupin fantov in deklet. Poletje smo izrabili za izlete, tudi za hribolaštvo, saj so bile Tirolske gore in Visoke Ture tako blizu. Ko smo se ob koncu avgusta vrnili s takega izleta, me je že čakalo obvestilo, da bo odšla velika skupina deklet iz taborišča 8. septembra. Tudi jaz!

Razhajanje in slovo

Posloviti se je bilo treba od šole, učencev, kolegic, rojakov. To drugo slovo je bilo težje kot odhod iz domovine. Tedaj smo upali, da se bomo kmalu vrnili, zdaj smo pa vedeli, da odhajamo za vse življenje.

Učencev je za šolsko leto 1948/49 ostalo skoraj enako število. Družine z otroki so se začele izseljevati šele pozneje, pozno spomladi in v poletju.

Naslednje leto je število otrok že močno upadlo, taborišče se je praznilo. Ob sklepu šolskega [Stran 052]leta, junija 1950, se je begunska šola v Spittalu končala. Učence, ki so še čakali v taborišču na odhod, so v septembru sprejeli v nemške spittalske šole. Nekateri so jih obiskovali samo nekaj mesecev, drugi vse šolsko leto.

Samo nekaj družin z otroki se je odločilo, da ostanejo na Koroškem, starejših ljudi pa več. Od učiteljic sta se dve vrnili v domovino iz ljubezni in dolžnosti do ostarelih staršev. Štiri so ostale v Avstriji, napravile potrebne tečaje in poučevale pozneje na dvojezičnih šolah na slovenskem Koroškem.

Največ se nas je izselilo s svojimi ljudmi v prekomorske kraje. Kjer so se osnovale večje narodnostne skupine ali dvorane – tam so se kaj kmalu ustanovile slovenske sobotne šole. Te še zdaj delujejo. Prva leta so poučevali in jih vodili poklicni učitelji in učiteljice. Počasi so pristopili tudi drugi sodelavci, vneti in sposobni za kulturno delo. Vzgojili smo nov rod, da zdaj že naši učenci v mnogih krajih vodijo slovenske šole. Tudi drugi rod rojenih v novi domovini še vedno vneto in redno obiskuje šole, se druži v pevske zbore in nastopa pri igrah.

Svetujejo in pomagajo pa še marsikje učiteljice, ki so začele svoje poklicno delo v spittalski begunski šoli.

Ker slika lahko pomeni več kot mnogo besedi, sem se odločila, da svojo pripoved opremim z nekaterimi fotografijami, ki so se mi ohranile iz tistih treh koroških let. Vse, ki se bodo na njih prepoznali, pozdravljam in jih obenem prosim, da mi katero od njih opišejo: mogoče je še čas, da se ugotovi kdo je kdo.

Najmlajši pred vetrinjsko cerkvijo – Vrtnarica Lali SešekFigure 1. Najmlajši pred vetrinjsko cerkvijo – Vrtnarica Lali SešekPrvoobhajanci, 7. oktober 1945 – Katehet Štefan Kraljič in učiteljici Marica Bastič (levo) in Francka Bolha (desno)Figure 2. Prvoobhajanci, 7. oktober 1945 – Katehet Štefan Kraljič in učiteljici Marica Bastič (levo) in Francka Bolha (desno)[Stran 053]Maj 1947 – Trije otroški vrtci in učiteljice Lali Sešek (levo), Angela Klanšek (v sredini) in Martina Krajnik (desno)Figure 3. Maj 1947 – Trije otroški vrtci in učiteljice Lali Sešek (levo), Angela Klanšek (v sredini) in Martina Krajnik (desno)Učiteljski zbor maja 1947 – Ravnatelj Aleksander Majhen na skrajni leviFigure 4. Učiteljski zbor maja 1947 – Ravnatelj Aleksander Majhen na skrajni levi[Stran 054]Maja 1948 – Osnovnošolski drobižFigure 5. Maja 1948 – Osnovnošolski drobiž1. junij 1947 – Prvoobhajanci vse osnovne šole – Kateheta Gregor Mali in Boris Roman, učiteljice levo Stana Zdešar in Anica Šemrov, desno Polona Pezdir in Marica BastičFigure 6. 1. junij 1947 – Prvoobhajanci vse osnovne šole – Kateheta Gregor Mali in Boris Roman, učiteljice levo Stana Zdešar in Anica Šemrov, desno Polona Pezdir in Marica Bastič30. junij 1948 – Del učiteljskega zbora – Sedijo od leve Marica Bastič, Tončka Mravlje, Angela Gospodarič, Viki Holozan, Francka Bolha; za njimi stojijo Angela Klanšek, Mija Markež, Anica Benedik, Marija Arnež, Cvetka Grmek, Pavlina Lovšin, Polona Pezdir, Anica Goršič, Martina Krajnik; v zadnji vrsti Anica Šemrov, Martin Mizerit, Fani Mrak, Slavko Oven in Stana ZdešarFigure 7. 30. junij 1948 – Del učiteljskega zbora – Sedijo od leve Marica Bastič, Tončka Mravlje, Angela Gospodarič, Viki Holozan, Francka Bolha; za njimi stojijo Angela Klanšek, Mija Markež, Anica Benedik, Marija Arnež, Cvetka Grmek, Pavlina Lovšin, Polona Pezdir, Anica Goršič, Martina Krajnik; v zadnji vrsti Anica Šemrov, Martin Mizerit, Fani Mrak, Slavko Oven in Stana Zdešar[Stran 055]30. junij 1948 – Tretji razred – Učiteljica Marica BastičFigure 8. 30. junij 1948 – Tretji razred – Učiteljica Marica BastičJunij 1948 – Učenke tretjega razreda, katehet Boris Koman in učiteljica Marica BastičFigure 9. Junij 1948 – Učenke tretjega razreda, katehet Boris Koman in učiteljica Marica BastičOtroci pri igri med barakami – Učiteljici Lali Sešek in Anica BenedikFigure 10. Otroci pri igri med barakami – Učiteljici Lali Sešek in Anica Benedik

Petdesetletnica

Meta Velikonja
-
0

Maj 1945

Tiste sobote, 5. maja 1945, ne bom nikoli pozabila. V našem sicer mirnem domu sta zavladala nemir in zaskrbljenost. Od desetih otrok naše družine nas je ostalo doma samo še pet. Brata Tine in Jane sta se pred kratkim pridružila domobrancem. Starejših treh: Mije, Jožeta in Ivankice že dalj časa ni bilo doma. Mija in Ivankica sta bili v Gorici, kjer sta pomagali v slovenski šoli, Jože je pa bil nekje na Primorskem pri domobrancih in je bil zadnjikrat doma za božič 1944. V soboto, 5. maja, po kosilu smo se začeli pripravljati za odhod. Kam? Različni znanci so nam prišli povedat, da ljudje bežijo na Koroško. Prihajajo menda Rusi in Kozaki, ki ropajo in posiljujejo. Čeprav so odrasli nekatere svoje pogovore skušali pred otroki prikriti, sem marsikaj ujela in si razlagala po svoje. Bili smo že pripravljeni, da gremo, ko se je s potepanja vrnila najmlajša sestra Lenka, ki je tedaj bila stara devet let, meni je pa bilo dvanajst let. Z vrstnikom in prijateljem Večerinovim Janezom sta se potikala po zapuščenih vojašnicah. Čeprav je bilo pri nas potepanje vedno prepovedano, tokrat Lenke nihče ni okregal. Vsi smo bili preveč prestrašeni. Lenka je sedla mami na kolena in začela ihteti, da ona ne gre nikamor, da bi ostala doma. Prav to je spremenilo odločitev, da bi bežali vsi. Oče je bil namreč bolan. Leta 1933 ga je zadela možganska kap. Od tedaj je imel desno stran telesa paralizirano in je pisal z levo roko. Brez prevoza ne bi prišel daleč. Bilo je sklenjeno, da bežijo tri starejše sestre: devetnajstletna Zina, sedemnajstletna Zora in štirinajstletna Ančka. Saj bo le začasno, za kakih štirinajst dni! Potem se spet snidemo in zberemo na »našem« vrtu, kot smo med seboj imenovali škofijski vrt ob koncu Sv. Petra ceste, kjer smo stanovali na številki 93. Bilo je še svetlo, ko so starejše tri sestre odšle. Za njimi je ostala praznina. V tisti stiski in praznini oče in mama z nama najmlajšima nista veliko govorila.

Ne vem natančno, kako smo preživeli naslednje dni. Oče je urejal svoje papirje in jih sežigal v peči v sobi. Ko ga je Lenka vprašala, kaj dela, ji je odgovoril, da mora sežgati papirje, da dobri ljudje ne bodo po nedolžnem trpeli. Ko sva potem z Lenko nosili pepel v gnojno jamo na vrtu, so naju spremljali čudni pogledi sosedovih. Tudi medve z Lenko sva se lotili preurejanja stanovanja. Prenesli sva knjige iz fantovske sobe v dekliško sobo. Mama in oče najinemu početju sploh nista utegnila nasprotovati, imela sta preveč svojih skrbi.

[Stran 043]

V noči med 8. in 9. majem smo skoraj celo noč poslušali ropot voz in topot konjskih kopit ter vojaških korakov, ki so se pomikali mimo hiše. Zdi se mi, da je oče opazoval dogajanje na cesti, jaz pa nisem šla k oknu. Zjutraj, 9. maja, je bilo sončno in nenavadno tiho. Ko smo pogledali skozi okno, smo opazili, da so vse sosednje hiše okrašene z zastavicami: s slovenskimi z rdečo zvezdo in z rdečim srpom in kladivom. Kmalu je prišla teta Rezka, mamina sestrična, ki je stanovala pod nami v pritličju, in povedala, da morajo imeti vse hiše zastave z rdečo peterokrako zvezdo. Spomnim se, da sta se oče in mati temu uprla. Ko pa smo prišli od jutranje maše, je že visela zastava z zvezdo tudi na naši hiši. Tisti dan nismo šli nikamor. Po ulicah v naši neposredni okolici je bilo kar mirno.

V četrtek, 10. maja, je bil za nas kar dvojni praznik: vnebohod in srebrna poroka naših staršev. Obletnico poroke staršev smo v družini vedno slovesno praznovali, tudi med vojno. Oče in mama sta se poročila 10. maja 1920. Menda je bila poroka zelo slovesna, saj sta se hkrati poročili dve sestri: Ivanka in Anka Jeglič. Poročil ju je njun stric ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Ko smo se na vnebohod zjutraj vrnili od maše, je oče mene in Lenko poslal po rože za mamo. Šli sva kar v najbližjo cvetličarno. Takrat sem prvič kupovala rože, kar je opazila tudi lastnica cvetličarne. Prav čutila sem njeno nenaklonjenost. Ne vem, ali sva ji z Lenko povedali, zakaj rabiva rože. Še danes imam pred očmi, kakšen nemogoč šopek iz vej okrasnega grmičevja z razcvetenimi snežnimi kepami nama je prodala. Oče se je ob pogledu na šopek zgrozil. Nič ni rekel in ni naju okregal. Sam je odšel v cvetličarno in prinesel mami spodoben šopek. Ne spominjam se, da bi bilo čez dan kaj posebno svečano. Z obrazov je bilo razbrati skrb in negotovost. Oče, mama, teta Rezka in njen mož Jožko so popoldne sedeli pod kuhinjskim balkonom. Ne vem, o čem so se pogovarjali. Kljub prazniku zvečer nismo šli v stolnico k večernicam, ki jih drugače ob nedeljah in praznikih nikoli nismo zamudili.

Pisatelj Narte VelikonjaFigure 1. Pisatelj Narte Velikonja

Zdi se mi, da smo tisti večer šli zgodaj spat. Ponoči me je prebudila prižgana luč. Videla sem, da so v sobi tuji ljudje. Mama je prišla k meni in mi povedala, da so prišli po očeta, da ga bodo odvedli v zapor. Iskala sem dolge očetove dokolenke, ki sem jih pred kratkim zašila, pa jih nisem našla. Bilo mi je težko ob misli, da bo očeta v zaporu zeblo. Odkar je bil bolan, ga je vedno zeblo. Ponoči si je grel posteljo s prižgano nočno lučko, podnevi je pa hodil po stanovanju v podlogi dežnega plašča in v slamnatih copatih in se poskušal ogreti.

Ne vem, kaj so med preiskavo premetali in koliko so odnesli. Preden so odšli, so zapečatili dekliško in fantovsko sobo. Mama je pozneje večkrat pripovedovala, kako jo je bilo strah, ko so med brskanjem po fantovski sobi v zgornjem predalu omare našli težko škatlo. Preiskovalci so takoj napovedali, da so našli orožje in strelivo. Pri fantih, starih petnajst in šestnajst let, to ne bi bilo nič nenavadnega. Ko so škatlo odprli, si je mama oddahnila. V škatli so bili namreč kamni z žigi slovenskih vrhov.

Tako smo ostale same: mama, devetletna sestra Lenka in jaz. Doma in v mestu se mi je zdelo prazno. Precej znancev in prijateljev naše družine je odšlo na Koroško. Že po očetovi aretaciji so se nas začeli ljudje izogibati. Po obsodbi in izvršitvi obsodbe je bilo to izogibanje še bolj izrazito. Mama je včasih, ko je prišla iz mesta, povedala, da se je kdo pred njo umaknil na drugo stran ceste ali pa se zagledal v izložbo, da mu je ne bi bilo treba pozdraviti. Takrat so te lahko zaprli in obsodili že zato, če si nekoga poznal. Bili smo vedno bolj osamljeni. Ta osamljenost nam je pustila posledice tudi za poznejši čas.

[Stran 044]

Na razglas za oddajo praznih sob je mama prijavila papanovo sobo. To je bila prijetna sobica poleg kuhinje, v kateri je oče popoldne po službi počival ali delal. Kmalu smo dobili podnajemnico, suho dekle pri tridesetih letih, ki je bila kuharica v oficirski menzi. Od časa do časa je naša podnajemnica prinesla mami kakšno hrano. Zdi se mi, da tedaj nisem bila več tako lačna kot med vojno in še zlasti zadnjo pomlad. Mama je namreč skrbno izkoristila živilske karte. Vsaj v začetku je dobila živilske karte tudi za tiste družinske člane, katerih ni bilo doma. Živo se spomnim, kako smo v trgovini na karte dobili goriške češnje. Takrat sem se prvič v življenju najedla češenj.

Kmalu po očetovi aretaciji se je na dvorišču v nekdanji šupi naselila družina Pavlovčič. Gospod Pavlovčič je bil menda v službi pri policiji, zato so družino prisilno izselili iz stanovanja. Ne vem, zakaj so prišli prav na naše dvorišče. Gospa Pavlovčič je bila doma iz Trsta. V družini so bili štirje otroci: Gizela je bila že skoraj odrasla. Tone je bil star nekako petnajst let, Anka je imela dvanajst let kot jaz, najmlajša Lucija pa je bila stara štiri ali pet let in so jo klicali Cija. Teta Rezka je Pavlovčičevim odstopila eno sobo, in vanjo se je vselila Gizela. Me pregnancem nismo mogle pomagati, saj smo se vse tri stiskale v eni sobi, dve sobi sta bili zapečateni, v papanovi sobi je pa že bila »partizanka«, kot smo jo imenovali. Pavlovčičevi so se zato vselili v del šupe, kjer je bila prej nekakšna delavnica. Tam so menda prebivali vse do leta 1960, ko so šupo podrli zaradi gradnje stolpnic. Gospa Pavlovčič se je kar hitro udomačila v naši kuhinji. Mami je bilo to všeč, meni in Lenki pa ne. Male Cije nisva marali. Zdela se nama je preveč razvajena, saj je za vsako malenkost jokala. Gospa Pavlovčič jo je vedno zagovarjala, zato sva jo medve z Lenko imenovali »Čija-mama«. Družina je žalovala za najstarejšim sinom Mavricijem, ki je umrl v čudnih okoliščinah.

Stari dobri tramvaj in stara dobra hiša nasproti šempetrskega župniščaFigure 2. Stari dobri tramvaj in stara dobra hiša nasproti šempetrskega župnišča

Mislim, da po nastopu » svobode« nismo več hodili v šolo. Jaz sem bila tedaj v drugem razredu klasične gimnazije, Lenka je pa hodila v tretji razred osnovne šole. Našo gimnazijo so vodile šolske sestre in pouk smo imele v Lichtenthurnu. V novem šolskem letu je Lenka obiskovala četrti razred. Takoj v začetku je imela težave. Tovarišica jo je prestavila v prvo klop, kjer je morala sedeti sama, in pred celim razredom jo je ožigosala za hčerko vojnega zločinca. Moji profesorji so bili dobri in nisem imela nobenih podobnih težav.

Nekega dne naju je mama peljala v trgovino s čevlji na Čopovo ulico. Lastnica trgovine nama je ponudila, naj si izbereva čevlje po želji. Vsaka od naju je dobila po dva para imenitnih letnih čevljev, kakršnih še nikoli nisva imeli. En par čevljev je bil lešnikove barve, en par pa bel.

Z Lenko se ob gospe Pavlovčič, ki je bila pogosto v našem stanovanju, nisva dobro počutili. Nisva razumeli, zakaj je mama tako malo doma in naju prepušča gospe Pavlovčičevi. Prav zato sva se radi zatekali na naš vrt, ki je bil lep in prostran kot vedno. Vsako jutro ali že kar dopoldne sva šli k maši v stolnico, potem pa prek tržnice počasi domov. Le redko sva imeli kaj denarja za sadje. Tako sva se spomnili na »zaposlitev«. Cerkovniku Šešlju pri sv. Petru sva se ponudili za »vajenca«. Najino delo je bilo, da sva opoldne in zvečer zvonili, ob sobotah pomagali pri čiščenju in krašenju cerkve in sploh bili na razpolago, kadar bi naju rabili. Župnišče pri sv. Petru je bilo tedaj skoraj prazno. Župnik Košmrlj je odšel in tudi katehetov g. Starca in g. Škrbca ni bilo več. V župnišču sta bila samo še g. Pavlin in dr. Demšar, katehet Janko Mlakar je pa stanoval v Ilirski ulici.

Junij 1945

Ne vem, kolikokrat in kam je mama hodila spraševat o očetu. Nikoli naju ni vzela s seboj, niti kadar je šla k sestri Anki. Prav tako ne vem, kako in kdaj je mama kaj zvedela o svojih otrocih, ki so se pred »svobodo« umaknili od doma. V prvi polovici julija so se začele širiti vesti, da so domobrance vrnili s Koroškega in da jih pobijajo na Kočevskem, da jih na pol žive mečejo v jame. Vse je zajela groza. V obupu in stiski so se ženske obiskovale in se med seboj pogovarjale o svoj[Stran 045]cih, ki so bežali, in o aretirancih. Zelo dobro se spominjam gospe Vladke Žele, ki je ostala sama s tremi majhnimi otroki. Stanovali so na Ambroževem trgu pri gospe Roegerjevi, ki je tudi pogrešala moža-domobranca. Z njimi smo se veliko družili. Z Lenko sva popazili na male otroke, da so se starejši lahko nemoteno pogovarjali.

Dobro se spominjam eksplozije streliva na ljubljanskem kolodvoru. Bilo je 9. junija zvečer pred začetkom II. kongresa protifašistične ženske zveze. Ko se je zmračilo, so začeli spuščati rakete v počastitev kongresa. Da bi rakete bolje videla, sem šla na kuhinjski balkon, ki je bil obrnjen proti kolodvoru. Nenadoma je nebo prelila slepeča svetloba. Trenutek kasneje je močno počilo. Prišla je mama in me odvedla z balkona. Ker grmenje ni prenehalo, smo stanovalci »z vrta« odšli v klet sosednje Dobovškove hiše, ki je imela trden, obokan strop. Mama je bila v velikih skrbeh zaradi Lenke, ker je ni bilo doma. Vedeli smo, da je šla s Pavlovčičevim Tonetom na Žale, ko je nesel rože na Mavricijev grob. Čim bolj je pokalo, tem večja je bila skrb za Lenko, pa tudi za očeta. V zaporih jim verjetno niso dovolili oditi na varno v klet. V kleti smo ostali skoraj vso noč. Mislim, da sem v kleti celo zaspala. Zjutraj sva si z mamo oddahnili, ker je Lenka srečno prišla domov. Njo in Toneta so eksplozije zatekle še na pokopališču, zato sta ostala v kleti stavbe pokopališke uprave. Razdejanje je bilo kar veliko. Na streho naše hiše je padel del železničarskega kolesa. Prebil je le streho. Razbilo je stekla na cerkveni uri. Od tedaj so številčnice ure na cerkvi Sv. Petra ponoči temne.

Pred tem si lahko sredi noči pogledal na zvonik in od daleč videl, koliko je ura. Pogledat smo šli, kaj je s tetko Marico, ki je stanovala tik ob progi v tovarni baterij. Poslopje tovarne Zmaj je imelo razbite šipe, drugače pa ni bilo poškodovano. Povsod po mestu so bila razbita okna. Vsepovsod so ležali večji in manjši kosi železja. Tedaj ni bilo težko postati rekorder v zbiranju starega železja in s tem udarnik pri obnovi domovine.

Iz časopisa je mama izvedela, da bodo očetu sodili pred vojaškim sodiščem. Razprava je bila javna. Prenašali so jo po radiu in prek zvočnikov pred sodiščem. Mama ni smela v sodno dvorano. Meni in Lenki mama niti ni dovolila, da bi razpravo poslušali po radiu. Prihajale so mamine znanke in pripovedovale o razpoloženju pred sodnijo. Me nismo šle tja, ker smo se bale, da bi nas poslušalci napadli.

V ponedeljek, 25. junija, zjutraj je mama meni in Lenki naročila, naj greva h gospe Remčevi in tam počakava, da pošlje po naju. Res sva šli k Remčevim. Gospa naju je nadvse prijazno sprejela, naju pogostila, zabaval naju je pa njihov sin Mitja. Bili smo na dvorišču, se igrali in klepetali. Ne vem točno, kako sva proti večeru prišli do stolnice. Tam naju je čakala mama. Prijela je vsako za eno roko in naju peljala v cerkev. Pred tistim velikim razpelom nasproti stranskega vhoda nama je v veliki stiski rekla: »Sedajle bodo ustrelili našega papana. Nisem ga smela videti pred smrtjo in tudi obiska duhovnika niso dovolili.« Vse tri smo klečale pred Križanim, molile in jokale. Ne vem, kako dolgo. Tudi ne vem, kdaj in kako smo prišle domov. Naslednje dni mame ni bilo doma. Odšla je k prijateljem v Šentvid nad Ljubljano. Dr. Matej Justin je bil dolgoletni očetov prijatelj in krstni boter vsem desetim otrokom. Mama se je zatekla tja, da v miru in samoti, stran od radovednežev in hinavcev objokuje svojo nesrečo.

Takrat so bili otroci zastonjFigure 3. Takrat so bili otroci zastonj

Ohranjeno je pismo, ki ga je mama 2. julija 1945 o dnevu očetove smrti pisala v Rim svojemu bratrancu Antonu Prešernu: »Ves tisti strašni dan sem se trudila, da bi se mogla od njega posloviti. Uspelo mi je, da sem prišla prav do predsedstva vojnega sodišča in do državnega tožilca. Videla sem vse strahotno razdejanje, ki ga povzroči v dušah komunizem, videla sem ljudi popolnoma brez Boga in brez srca, videla sem prav od blizu sovraštvo do vsega, kar je božje in kar ni komunistično. Tako silno sem se zbala tega sovraštva, da sem samo molila, naj Bog vse blagoslovi in razsvetli. Tako težko je to. Mnogo sem se borila. Nočem sovražiti, nočem, da bi sovražili moji otroci, zato sem Bogu hvaležna, da jih sedaj ni tukaj. Bojim se jim povedati vso krutost, s katero se je [Stran 046]vse to zgodilo. Niso me pustili k njemu, niso mu hoteli dati mojega pisma, niso mu dovolili duhovnika, niso mi dali mrtvega, niso mi povedali, kje je njegov grob. Tako sem si želela vsaj besedo od njega, če ga že videti nisem smela. Želela sem si njegov rožni venec in prosila za to duhovnika, če bi mu uspelo priti do njega.«

Zaradi tega pisma je bila mama kasneje zaprta in obsojena. Trinajst mesecev je prebila na prisilnem delu v Rajhenburgu.

Slovenski poročevalec je v soboto, 23. junija 1945, pod naslovom Krvniki slovenskega naroda pred sodiščem poročal tudi o obtožbi proti Narteju Velikonji:

Narte Velikonja, pravnik in književnik iz Ljubljane, med okupacijo pokrajinski inspektor. Obtožnica ga obtožuje, da je kot odločen idejni nasprotnik in sovražnik narodno osvobodilnega gibanja vršil proti temu gibanju ustno agitacijo in pismeno propagando zlasti s tem, da je priobčeval v listih »Slovencu« in »Domoljubu« profašistične članke, ker je objavil v »Dom in svetu« novelo »Zanjka« in izdal brošuro »Malikovanje zločina«, da je nadalje kot predsednik Rupnikovega podpornega odbora in Zimske pomoči delil podporo predvsem le profašistično usmerjenim prosilcem. Odtegnil je podporo idejnim pristašem narodno osvobodilnega gibanja, si v to svrho organiziral svoj posebni vohunski aparat in se za svoj posel posluževal podatkov okupatorjeve policije. Nadalje je kot predsednik Zimske pomoči kriv aretacije odbornikov Rdečega križa ter njih odgona v taborišče. Kot književnik, politik in uradnik je bil v okupatorjevi službi in eden izmed vidnejših idejnih voditeljev slovenskega fašizma.

Ljudska pravica je 26. junija 1945 na strani 5 sporočila:

V imenu narodov Jugoslavije so bili vsi obsojeni na smrtno kazen s streljanjem, na trajno izgubo državljanskih pravic in na zaplembo premoženja … Višje vojaško sodišče je sodbo za vse obtožence v celoti potrdilo.

Nekaj o izvršitvi te obsodbe in o smrti Narteja Velikonje zvemo iz članka Alenke Puhar v Delu od 12. 7. 1990: Pisateljeva drža na morišču. Pričevanje.

Spis o Narteju Velikonji, objavljen pred dvema tednoma je ostal brez zaključnega akorda, se pravi podatkov o smrti. Toda eden od tistih, ki so ga brali, prgišče teh podatkov pozna. Bil je namreč zraven, ko so izvršili sodbo na smrt, stražil je obsojence in eksekutorje.

Zaključni akordi so torej takšni:

Četa vojakov je bila proti večeru poslana pred zapore na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Na dvorišču so na kamione spravili neuklenjene obsojence, med njimi je bila tudi ena ženska, in jih odpeljali proti Rudniku, kjer je ob vznožju Golovca strelišče. Vojak (ki danes o tem priča) je slišal, da se eden od obsojencev pogovarja z oficirjem: »Naredite mi uslugo in preberite mojo knjigo Višarska polena!« »Bom,« je odgovoril oficir.

Vojaki so se razpostavili v bližini velike jame in ta, ki želi danes spregovoriti, priča: »Od jame sem stal nekako 30 metrov, prišel je k jami gospod v sivi obleki in z izrazito srebrnimi okviri očal. Pred jamo je snel očala, ponudil jih je človeku, ki ga je spremljal do jame, ta pa jih je zagnal v jamo. Po obnašanju tega sem opazil, da ga je to pretreslo bolj kot bližnja smrt.« Govorice še vedo povedati, da so kasneje med urejanjem strelišča skupne grobove prekopali.

Vroče poletje 1945

Medtem ko je bila mama po očetovi smrti v Šentvidu, je za Lenko in zame skrbela gospa Pavlovčičeva. Čeprav mi to ni bilo všeč, sem se morala sprijazniti. V znak žalovanja sva z Lenko nosili črne šolske halje, saj drugega primernega nisva imeli. Najina revščina je udarila v oči Tozonovim. Gospa Mirjam in njena sestra Marjana sta doma poiskali črne slamnike, ki sta jih nosili še kot dekleti. Peljali sta naju k modistki, da nama je slamnika preuredila. Obe sta bili veseli, da sva bili z Lenko po videzu malo bolj spodobni, pa kaj, ko samo slamnika, ki ju nisva bili vajeni nositi, nista mogla skriti najine zapuščenosti. Ko si je Lenka nekoč privezala v lase belo pentljo, jo je teta Fani hudo okregala in jo obtožila, da je ona kriva, da so papana ustrelili. Za devetletno deklico je bilo to veliko preveč.

Poletje je bilo vroče. V cerkvi sv. Petra, kjer sva z Lenko pomagali cerkovniku, smo po žegnanju pospravljali velike zaboje s cvetjem. Nekaj smo jih naložili na voziček in peljali na škofijski vrt, ki je bil prav blizu cerkve, toda treba je bilo prečkati cesto. Ko sem se vrtela ob vozu, je mimo pripeljal motorist in me podrl. Čutila sem bolečino okoli ust in bila sem vsa krvava. Sama sem vstala in stekla domov. Pavlovčičeva Gizela me je [Stran 047]spremila v bolnico. Tam so mi zašili spodnjo ustnico, ki je bila presekana, in me poslali domov. Mislim, da je že naslednji dan prišla mama, ki je bila do tedaj pri Justinovih v Šentvidu. Kuhala mi je tekočo hrano, da sem jo lahko sesala s slamico. Nekako po štirinajstih dneh sem odšla v Šentvid k dr. Justinu, da mi je pobral šive. Šele takrat sem videla, da sem si pri »srečanju« z motoristom polomila tudi zgornje sprednje zobe. Povedali so mi, da bom zobe lahko uredila šele, ko bom odrasla.

Mama je po moji nesreči ostala doma. Kmalu je zvedela, da je najstarejša sestra Mija zaprta v Ljubljani. Bila je že obsojena na tri mesece prisilnega dela. Preden so jo odpeljali na Kočevsko, ji je mama še oddala paket, nekaj najnujnejših potrebščin in malo hrane. Ob tem se je pojavljalo še več drugih vprašanj: Kje sta Ivanka in Jože? Ali so s Koroškega vrnili tudi Tineta in Janeta? Kako se imajo Zina, Zora in Ančka? V pismu svojemu bratrancu v Rim, zaradi katerega je bila potem zaprta, je mama tudi prosila, naj poskuša kaj poizvedeti o njenih razkropljenih otrocih. Za Ivanko je kmalu zvedela, da je v taborišču v Riminiju v Italiji. Ko so 3. maja na ulici v Gorici »osvoboditelji« prijeli Mijo, je bila Ivanka doma v stanovanju, kajti v tisti zmešnjavi je bila ranjena v nogo. Potem je z velikimi težavami zbežala v Italijo. V Italijo se je srečno umaknil tudi Jože. O vsem tem nama mama ni govorila. Bala se je, da se ne bi kje zagovorili, pa tudi obremenjevati naju ni hotela. Kot dobra mati je razprla svoj plašč in naju po svojih močeh branila pred krutimi dogodki.

Zjutraj, 8. avgusta, je zelo zgodaj, še v mraku pozvonilo pri vhodnih vratih. Mama je najprej pogledala skozi okno. Spodaj sta bila Jane in Tine. Prišla sta iz Teharij. Mama je odhitela po stopnicah in odprla vhodna vrata. Pred njo sta bila dva živa mrliča, suha, slabotna in v nemogočih vojaških capah. Mama ju je spravila v posteljo, saj je prav hitro ugotovila, da sta izstradana in resno bolna. Imela sta tifus. Seveda potem v postelji zame in za Lenko ni bilo več prostora. O Teharjah tedaj doma nismo govorili. Jaz sem šele leta 1988 izvedela, kaj se je leta 1945 tam dogajalo.

Počitnice na Sori 1937 – Spredaj od leve sedita Marjan in Tine, za njima Ančka, v maminem naročju Alenka, ob njej stoji Metka: naslonjen na zid oče Narte, ob njem Zina, Ivanka in zadaj Jože; desno trije otroci iz družine BrajšaFigure 4. Počitnice na Sori 1937 – Spredaj od leve sedita Marjan in Tine, za njima Ančka, v maminem naročju Alenka, ob njej stoji Metka: naslonjen na zid oče Narte, ob njem Zina, Ivanka in zadaj Jože; desno trije otroci iz družine Brajša[Stran 048]

Tri dni kasneje, 11. avgusta, je prišla domov s Kočevskega Mija. Tako je bila zbrana že polovica družine, pet otrok in mama. Meni se je zdelo čudovito, da smo bili zopet družina, sicer ranjena in zmanjšana, pa vendar skupaj. Kmalu so nam odpečatili in vrnili obe sobi, da se nam ni bilo treba preveč stiskati.

Od tu dalje naj bi o letu petinštiridesetem pripovedoval kdo od starejših, ki je bolj čutil in razumel dogajanja tistega časa. Vem, da so se mnogim ljudem tedaj dogajale še hujše stvari, toda kljub temu sem želela ohraniti spomin na tiste mesece, ki so bili za našo družino tako zelo težki. Da ne bi pozabili našega očeta in mame in moje najmlajše sestre Lenke, s katero sva skupaj preživljali ne le prve tri mesece »svobode«, ampak celih šestinštirideset let do njene smrti.

Letos, 10. maja, smo se nekateri sorodniki zbrali ob 75-letnici poroke naših staršev v škofijski kapeli v Ljubljani. Od devetih še živih Velikonjevih otrok nas je prišlo sedem. Petdesete obletnice očetove smrti pa se bomo 25. junija spomnili v Kočevskem Rogu, kjer bomo ob množičnih grobovih pomorjenih domobrancev mislili tudi na našega očeta. Ali nam bodo vsaj po petdesetih letih povedali, kje je njegov grob?

Vse poti vodijo čez Ljubelj

Tine Velikonja
-
0

Ne vojna za Slovenijo, ampak oviranje nasprotnika pri umiku

Znano je, da Titu leta 1944 ni uspelo pretentati zahodnih zaveznikov samo s svojimi obljubami o parlamentarni demokraciji, ki jih je potrdil s sporazumom z londonsko kraljevo vlado, ampak tudi s podatki o moči svoje armade, saj jim je zatrjeval, da bo ob kapitulaciji Nemčije in ostankov Italije zlahka in gladko opravil z vsemi sovražnimi formacijami, ki bodo takrat na ozemlju bivše Jugoslavije.

[Stran 030]

Vsi poskusi Titove vojske, da bi zajezila reke umikajočih vojakov in civilnih beguncev, so bili neuspešni. Izkazalo se je, da so bile njene armade prešibke, prepočasne in premalo motivirane. Tisto, kar so počele do 16. maja, ni bila vojna za Slovenijo, ampak oviranje in uničevanje sovražnika na umiku. Ta ni imel najmanjšega namena obdržati zasedeno ozemlje. Skušal se je samo kakorkoli prebiti do zahodnih zaveznikov, da bi si rešil življenje. Priti v roke podivjani rdeči armadi ali krvi željnim Titovim partizanom je pomenilo smrt.

Nekako se še da razumeti položaj na Primorskem, kjer je partizanske generale zanimal samo Trst in jim je bilo malo mar za pisano dvajsettisočglavo sovražno vojsko, ki jim je brez večje praske ušla čez Sočo. Da pa so morali na Gorenjskem nemočno gledati, kako jim uhaja tisto, česar za nobeno ceno ne bi želeli izpustiti iz rok, namreč domobranska vojska in z njo povezani civilisti, pa je bilo poniževalno. Ves čas od prvih previdnih spopadov okrog Postojne okrog 1. maja pa do zasedbe Ljubljane zjutraj 9. maja so bili v stiku z umikajočim se sovražnikom. Potem pa jim je zmanjkalo moči in volje, da bi ga s hitrimi manevri obkolili in uničili. Razpršene skupine partizanov so z gričev opazovale človeško reko, kako se cepi v rokave in spet združuje, si dajali duška s samotnimi streli ali napadi s pehotnimi minami po čelu in repu kolone, medtem ko jim je glavnina polzela iz rok. Zato še danes nepomirljiva jeza, ker je nasprotnik tako zlahka razbil zaporo na Dravi pri Borovljah. Celo čez nekaj tednov vrnjeni domobranci niso bili prava uteha za tisto sramoto. Seveda se pa ob dilemi: Koroška ali domobranci, niso obotavljali niti za hip.

Bolj uspešni so bili na Štajerskem, ne zaradi svoje vojaške moči, ampak zaradi dogovora z zavezniki. Na Poljani jim je 15. maja po številnih pregovarjanjih šest dni po kapitulaciji padla v roke desetkrat močnejša Löhrova armada. Hrvaški vojski je v številnih juriših uspelo, da se je po ozkih in nevarnih dolinah prebila čez avstrijsko mejo, tam pa so jo Angleži, zgneteno na libuški gmajni, prepustili Titovim partizanom, ki spet niso vedeli z njo početi nič bolj pametnega, kot da so jo pobili.

Vojna v Sloveniji bi se lahko končala 9. maja. V zaključnih bojih ni Titovi vojski uspelo zasesti niti kvadratnega metra zemlje, ki bi ga ne bila dobila tudi sicer. Ni šlo za ozemlje ne za vojaško opremo in orožje, ampak za meso in kri!

Varljivo upanje

Varšavski upor nam bi moral biti v pouk, da se nikdar ne smeš zanesti na druge, pa če so še taki zavezniki. Pri njih večina tistega, kar obljubljajo, ni uresničljiva, predvsem pa v kritičnem trenutku niso pripravljeni napraviti nič takega, kar bi jim lahko škodovalo. Ne bodo dali od sebe nekaj, za kar se jim zdi, da bodo morda pogrešali. Še hujše je, če takega zaveznika sploh ni in smo si predstavo o njem ustvarili v svoji zmedeni glavi, namesto da bi skušali z vso odgovornostjo poiskati izhod iz zagate, v kateri smo se znašli.

Človek v stiski se oprijema najtanjše bilke; bolj se potaplja in mu leze voda v grlo, bolj upa. V kričečem nasprotju z resničnostjo se slepi, da se bo zadnji hip zgodilo nekaj odrešilnega, kakor obljublja svetopisemski rek,ki se glasi približno takole: »Kadar je stiska najhujša, je pomoč najbližja.«

Tako upanje je zavladalo v Sloveniji, zlasti pa v Ljubljani in Novem mestu, v četrtek, 3. maja zvečer, še bolj pa v petek, 4. maja zjutraj, leta 1945, brž ko so se po ulicah pojavili prodajalci časopisov. Z velikimi črkami je bila objavljena vest o slovenski vladi, ki je prevzela oblast v Sloveniji, o preimenovanju domobrancev v Slovensko narodno vojsko; natisnjena je bila tudi vsebina telegramov, poslanih voditeljema zahodnih zaveznikov Churchillu in Trumanu in morda še komu. Prebirali smo tiste stavke, kot bi bili suho zlato. Glasno in vzhičeno smo vzklikali, obrazi so se nam svetili, tesnoba pri srcu se je topila in sonce, ki je tisti pozni pomladi tako radodarno metalo svoje žarke, je bilo še bolj svetlo in toplo. Zdelo se nam je, da smo priča čudežnemu obratu, ki se nam je zdel še pred nekaj dnevi nemogoč. Sporočilo je bilo prepričljivo in samozavestno. Zahodna državna voditelja nam bosta kar padla okrog vratu, njuna vojska je že nekje na Vrhniki in Titova armada se bo pohlevno ustavila na hrvaški meji. Tistih nekaj slovenskih partizanov, kolikor jih je še bilo, pa bo ostalo na prostoru, kamor so jih zrinili udarni bataljoni. Kdo si je lahko pri vsem tem mislil, da telegrami ne bodo videli niti Trsta.

Medtem ko smo 4. maja v Ljubljani in Novem mestu slavili, so domobranci in Nemci po silovitih borbah zapuščali Kočevje in je domobranska policija morila na Turjaku. Jugoslovanska armada je bila v Trstu že nekaj dni. Primorski domobranci so se že 30. junija zvečer skupaj s četniki in vojaki prostovoljskega srbskega korpusa prebili čez Sočo in zlili v Furlanijo. Padla je Postojna, 29. [Stran 031]hercegovska divizija je nezadržno prodirala proti Planini in Rakeku, prekomorska brigada je že silila čez zasneženi Vršič v Zgornjesavsko dolino, na Notranjskem je bil dan splošni preplah, na Dolenjskem pa so izgubljali dragoceni čas in čakali na navodila.

Že v soboto, 5. maja, so se, kot smo že pisali (Zaveza, 13, 32–43), novoizvoljena vlada, škofija, člani časopisnih redakcij in Rupnikov ožji krog spravljali v avtomobile in se odpravljali čez Ljubelj in Podkoren. Ujeli so pravi čas. Nikogar pa ni bilo, ki bi dal povelje za pospešeni umik ostale vojske. Ta bi bil še vedno možen proti zahodu. Potrjena je bila vest, da so zavezniki obstali na Soči, za avstrijsko Koroško pa ni bilo jasno, kako daleč bodo prodrli Rusi.

A tri dni se je še dalo priti do Celovca. Še v ponedeljek, 7. maja, sta bila mostova čez Dravo prosta, 8. maja pa je bila pot zaprta.

Večina primorskih domobrancev se je rešila, tudi posadka iz Idrije. Napotila se je čez Črni Vrh in Col, prišla v nedeljo, 29. aprila, v Ajdovščino in se 30. aprila zvečer skupaj z drugimi prebila čez Sočo.

Žal ta podvig ni uspel posadkam iz Grahovega ob Bači, Tolmina in Kobarida, ki so se umikale po dolini Soče. Povelje je bilo, da naj se idrijskim domobrancem pridruži tudi posadka iz Veharš, ker je spadala v primorsko domobranstvo. Bila je močna, saj je štela okrog sto ljudi. Poveljnik Nace Hladnik, študent, je odločil, da ne bodo šli s primorskimi, ampak se bodo raje pridružili notranjskim domobrancem.

Že januarja leta 1945 se je bil uprl, da bi se posadka premestila na Col, kakor je zahtevalo poveljstvo v Trstu. Zato tam postojanka ni bila ustanovljena. Vojaško gre za nedopustno samovoljo, človeško pa se da razumeti. Čutili so se bolj povezane z Rovtami in Št. Joštom, odkoder so bili večinoma doma. Dvojno nepokorščino so plačali z življenjem.

Če bi ubogali povelje, bi se umaknili z drugimi primorskimi domobranci in se rešili.

Skozi Tržič Figure 1. Skozi Tržič Marjan Kocmur

Prevara

Zgodbe v filmih katastrofe se odvijajo po vedno istem kopitu. Omenil bi jih samo nekaj: [Stran 032]Požar v nebotičniku, Letališče, Odrešitev, Potres, Titanik, H-8, Živi in Osmi potnik. Začne se preprosto, pokažejo nam protagoniste. Nekdo se ravno ločuje, drugi ima težave v službi, tretji se nerad odpravlja v pokoj; obvezno so zraven mlada družina, novoporočeni zakonski par, moški, ki bo odigral vlogo junaka, ter seveda omahljivo in čedno dekle, ki se ga bo na koncu oklenilo za vse življenje. Domov odhajamo potešeni in zadovoljni kljub prizorom groze, ki so nam jih kazali, in ljudem, ki so izgubili življenje.

Ko sedimo v temi pred filmskim platnom, občudujemo vrtoglavi nebotičnik, hitro zračno ptico, mogočno ladjo, divjo reko. Kmalu vplete režiser v pripoved temne tone tako v glasbi kot na sliki in nas s tem opozori, da nas lahkotna zgodba ne sme zapeljati. Katastrofa ne trešči vedno z jasnega neba. Zato junaki pogosto ne spoznajo takoj, kako resen je položaj: trk v ledeno goro, rušilni potres, stoletna voda, napad pošasti, čelno trčenje, vihar, padec letala, atentat.

Tole, kar bom napisal v tem poglavju, bi bil lahko scenarij za podoben film katastrofe; za pokušnjo je podana samo ekspozicija in začetek zgodbe. Šest sošolcev 5. razreda škofijske klasične gimnazije v Ljubljani nas sklene, da bežimo na Koroško na čimbolj varen način: Aljoša Basaj, France Hočevar, Lojze Lesar, Jože Podržaj, jaz in brat Jane. Pol nas je Ljubljančanov, pol z Dolenjske. Tri dni pred koncem vojne 5. maja 1945 oblečemo uniformo vojakov poražene vojske in se ji pridružimo pri umiku. Nič pravega se ne dogaja. Spopad s partizani za dravske mostove pri Borovljah se nam zdi le prvovrstna predstava, saj ni čutiti, da spodaj na poljanah umirajo ljudje. Temnejši toni zadonijo 12. maja na bregovih Drave, ko moramo oddati orožje, po treh tednih, 29. maja, katastrofa: prevarantska izročitev sovražni vojski.

V Teharjah sta Aljoša in Lojze ubita, drugi preživimo. Samo s koncem je nekaj narobe. Kdo bo zadovoljen s filmom, v katerem se preživeli vračajo brez kančka zmagoslavja ter jih pričakajo zdesetkani svojci, izropani domovi in 45-letno suženjstvo.

Največja pokora pa je glavni junak v moji osebi, saj ni na njem nič takšnega, kar bi bilo vredno pozornosti. Skratka, junakinja bo morala biti ena od deklet, ki preživi Teharje, in kot Meta v Samorastnikih začne na svoje, rojeva otroke na pogorišču in vleče plug po izsušeni zemlji.

Aprila leta 1945 je v cvetu moškosti izkrvavel iz razjede na dvanajstniku stric France, mamin brat. Na pogrebu se je zbrala vsa žlahta, med njo tudi priženjeni stric dr. Ivan Stanovnik. Ko takole odhajamo skozi vrata cerkve pri sv. Petru, pove: »Angleži so že na Vrhniki.« Z obraza mu odsevata zadovoljstvo in sreča, pa tudi ponos. Spada v vodstvo OF in mora vedeti, kaj pripravljajo komunisti, kljub temu pa se prihoda zahodnih zaveznikov veseli. Predvsem pa se ga veselimo Velikonjevi. A Angležev aprila ni v Ljubljano, tudi maja jih čakamo zastonj. Treba bo bežati. Prvi dnevi prekucije so najbolj nevarni. Mimogrede si ob glavo.

V soboto, 5. maja, se zglasimo, France že teden dni prej, na sedežu dopolnilne čete slovenske narodne vojske v Dravljah, v sedanji šoli Valentina Vodnika. Prepričani smo, da ne odhajamo za dolgo.

Nič ne vemo za vrvež okrog nas. Občutek imamo, da smo se vselili v hišo, ki je prvotni prebivalci še niso zapustili … Ni pravega reda, nobenega zbora, moja obleka je pisana, suknjič je rjavkast, hlače prekratke. Zaposlijo nas. Inštruktorji nas urijo v topografiji. Prvič v življenju mi dajo v roke puško. Nobenih zaklinjanj. Pusto razstavljanje, sestavljanje in vaje v merjenju na cilj. Vmes spanje na pogradih. Franceta pošljejo h kmetu, da bo stražil konja, ki ju bomo potrebovali za prevoz. Izvemo, da je napodil Nemce, ki so hoteli konja zase.

Na Vodnikovi cesti se ne dogaja nič. Nihče od poveljnikov in inštruktorjev ne odpre ust, da bi nam razložil, kaj počne naša vlada in kje so Angleži. Z Vrhnike do Ljubljane pa spet nimajo tako daleč. Nismo preveč radovedni. Zdi se nam, da dela čas za nas, da je pobuda na naši strani. Če bomo že morali zapustiti Ljubljano, ne bo treba daleč in ne za dolgo.

V torek, 8. maja, me popoldne z Janetom pustijo, da greva domov po slovo. Ne vem, kako je to mogoče, če vedo, da gremo zvečer na pot. Morda upajo, da se bova premislila in ostala. Vrneva se. Očetove solze ob slovesu mi ne gredo iz glave. Nikdar jih nisem videl pri njem, pa je bilo včasih hudo. Česa se le boji? Zase že ne. Le kdo mu kaj hoče, tako staremu in zdelanemu. Midva pa bova vsak čas na varnem.

Ob 18. uri nam sporočijo, naj se v dveh urah pripravimo na pot. Imamo dovolj voz, hrane, streliva in konjev. Franceta so pobrali kuharji in gre s komoro. Naš odhod se zavleče in je že tema, ko zakorakamo po Vodnikovi cesti. Nekaj čez sto nas mora biti. Drugih ne [Stran 033]poznam, samo sošolce. Zame je puška prevelika in pretežka. Ne morem si je urediti, da me ne bi tolkla zadaj po stegnih. Obute imam očetove čevlje. Mehki so, narejeni nalašč zanj, da je laže hodil. Ni jih še veliko nosil. Čeprav je čudno opletal z nogami, se na čevljih ne pozna. Ustavimo se že pri prvih draveljskih hišah. Okna nizkih kmečkih hiš so zaprta in v temna, kot da je vse izumrlo. Z gradu se slišijo topovi, ki tolčejo nekam proti Barju. Ne odnehajo. Kje je le in kakšen ta sovražnik, da niti ne odgovarja.

Hodimo skoraj neslišno, bolj glasni so vozovi in konji, ki spočito prhajo in otepajo z repi. Pridemo do Celovške. Ustavimo se in stojimo, ko smo se komaj ogreli. Nemška motorizirana kolona nekje od Kleč ali Domžal ravno pred nami zavija proti Gorenjski. Po mojem prihaja s Štajerske. Ne vidimo, kakšna vozila so, samo luči. Noče je biti konca. Ena ura, dve uri. Zdaj morajo biti prvi že v Celovcu. Streljanje z gradu potihne. Ne vemo, da je eden od topničarjev naš sošolec Jožko Kragelj.

Ne manjka veliko do polnoči, ko se premaknemo. Priključimo se domobrancem, ki prihajajo iz ljubljanske, pred Šentvidom pa tudi iz podutiške strani. Prej smo se obirali, zdaj pa hitimo ob robu ceste, mimo nas pa v obeh smereh švigajo avtomobili. Tankov ali oklepnih vozil ni videti. Le betonska cesta, mi pa po dva in dva molče ob strani mimo Mednega. Jane je bolj vzdržljiv in mu ni nič, mene pa začne na medvoškem klancu zdelovati. Žulijo me čevlji, noge so težke, puško bi najraje vrgel v grm. Kaj naju je le prijelo, da nisva šla pravočasno na vlak. Bila bi že na suhem, zdaj pa sva zabredla v to godljo. Kako se bo končal ta nočni izlet v neznano. Vojska je vojska; imaš orožje in se lahko braniš, obenem pa si večna tarča. Star sem že šestnajst let, pa največja reva med vsemi sošolci. Kmečki fantje se držijo, kot bi šli na ohcet, vajeni so vsega, tudi dolgih poti. Stiskam zobe, tema je in hodim bolj na pamet malo po betonu, malo po bankini. Sorškega polja in njegove ceste, ki ga reže na dvoje, noče biti konca. Jeprško cerkev prepoznam v temi. Še pred šestimi leti smo hodili iz Sore mimo nje v gozd nabirat borovnice in gozdne jagode. Brž ko je imela moja šalica pokrito dno, sem se usedel in z velikim užitkom vse pojedel. Mama je bila huda, vendar ne zares. Dekleta so bila bolj pridna, zame in Janeta pa so že tako vedeli, da sva pravi zgubi.

Saj ni čista tema. Noč je jasna, lune ni videti nikjer, zvezde niso preveč svetle, a tam daleč za nami mora nekaj goreti. Še pred dvema tednoma smo kopali jarke okrog Rožnika. Začeli smo prve dni februarja blizu Brda na levem bregu Glinščice. Najprej kar čez polje, potem pa na robu gozda okrog hriba. Delali smo skupaj s fanti z realke in drugih gimnazij. Spominjam se, da so bili med njimi Brane Kratohvil, Janez Šinkovec in drugi. Kakšnih vse so se znebili. Govorili so o dekletih. Z njimi je prišel najdlje Braco Mušič. Dominik Smole je kar naprej hodil okrog in žical cigarete. Ne pravih, samo kakšen čik. Imel je sežgane prste, ker je kadil do konca. Janez Menart je pravil o svojih kupčijah z gumbi in trakovi. Nisem mogel pozabiti tiste votline na Šentpetrski cesti, odkoder je kot iz groba prihajal glas njegove mame: Janez, Janez! Všeč so mi bili, ker so bili taki frajerji. Naslanjali so se na lopate, večinoma sploh niso lezli v jarek, ampak samo nekaj poravnavali. Kasneje so se znašli in se javili v Holzkolone; sekali so drevje in žagali hlode za bunkerje. Bili so pravi mojstri. Zjutraj so podrli drevo, stalno nekaj merili in zlagali in še do kosila niso končali. Naši iz škofijske gimnazije, večinoma kmečki fantje, pa so garali kot ponoreli. Mene so proglasili za lenuha. Da sploh ne zaslužim tiste zajemalke s fižolom in makaroni. Herr Rippe se je blaženo smehljal, ko jih je gledal, kako mahajo s tistim orodjem. Kaj se le ženejo! Komu bodo služili tile jarki in leseni bunkerji?

In zdaj sem tu, na negotovi poti in sploh ne vem, kaj hočem. Nisem čisto prepričan, da si rešujem življenje. Oni fantje zdajle spijo, jutri pa se bodo širokoustili po Ljubljani in vzklikali partizanski vojski. Nekaj se jih bo odločilo za orožje, saj ne bodo nič tvegali, postavljali se bodo pa vseeno. Tiho smo, tudi z Janetom se ne pogovarjam. Niti stokati se ne upam.

9. maja ob štirih zjutraj smo končno pred Kranjem. Zavijemo na dvorišče gostilne na vrhu klanca. Takoj me zmanjka. Ko se zbudim, je sonce že visoko in pripeka. Nisem še pravi. Žulimo kruh. Po strmi poti se spustimo do Save in pijemo vodo. Prava snežnica. Noge imamo otrple od nočne hoje, vse me boli. Sezujemo se in namakamo zdelana stopala. Aljoša je ves izgubljen in vprašuje po očetu, ki mora biti nekje blizu. Mečemo kamenje čez vodo. Jožetu in Lojzetu nese na drugo stran, Janetu le malo manj, meni komaj do tretjine. Najraje bi zaspal na bregu. Pa kaj vemo, kdaj se bodo odpravili naprej. Nas bi kar pustili, saj ni nobenega nadzora, smo samo velika čreda.

Postavim se nekam nad Savo in občudujem Karavanke. Visoke grape so še polne snega, [Stran 034]vrhovi pa taki, kot bi šlo za himalajske osemtisočake. Vroče je, da bi se kar slekel.

Nikjer ne vidim naših poveljnikov. A popoldne ob dveh premik. Navzdol do Save, ki je narasla, saj vroče pomladansko sonce z vso silo topi gorski sneg. Pred vojno smo šli peš na Brezje, čez Sorško polje ob Savi, naprej pa po tejle, kjer smo sedaj. Do Kranja je šlo, potem pa me je sonce tako zdelalo, da so me morali od Podnarta naprej nositi. Naši starši niso imeli pojma, koliko prenese devetletni fant; tudi tole potovanje bi nama bilo prihranjeno, če bi se količkaj potrudili in naju prepričali, naj raje ostaneva doma.

Desno na vrhu gorijo tovornjaki in barake. Mogočna reka smo, saj ni videti čela, čeprav vidimo nekaj kilometrov daleč, in ne repa zadaj na cesti, ki se spušča proti Savi. Civilistov ne vidim, tudi ne Nemcev, samo domobrance in njihove komore. Pri Naklem na mostu eksplozija. Jože je na železniško progo zabrisal ročno granato. Smeje se, ko prestrašeno gledamo, kaj se je zgodilo. Drugi se sploh ne zmenijo.

Vasi ob cesti proti Tržiču so prazne, hodimo leno, se ustavljamo, vendar smo zvečer že v Tržiču. Sonce nam je izpilo vso tekočino, vode pa nikjer. Na začetku ozke glavne ulice potrkamo na hišna vrata. Ker se nihče ne oglasi, gremo na dvorišče, tam je vodovodna pipa in se napijemo po mili volji. Voda je hladna. Svarijo nas, da nam ne bo dobro dela.

Spet postaja. Vozovi na ozki cesti in divji klanec zunaj mesta. Udarci z bičem, kričanje, potiskanje voz. Mrači se. Naše komore ne vidim več. Gremo po travi ob cesti in se ne oziramo na nikogar. Ne vem, kako da se nismo izgubili ali raztepli. Ustavimo se pri Sv. Ani (današnjem Podljubelju) na širokem travniku. Pravi vaški sejem. Vse polno civilistov, kot bi prilezli iz tal. Izvemo, da čakajo tu že dva dni. Obupani so. Prišli so pod te mogočne gore, ki so jih s svojih dolenjskih in notranjskih gričev videli samo ob jasnem vremenu. Nikjer ni videti, da se bi dalo priti čez. Počutijo se kot miši v pasti. Čakajo na domobrance, saj so partizani že na Koroškem in ne pustijo čez Dravo.

Zaspim. Ko se zbudim, je že 10. maj. Vnebovhod je. Nihče ni slišal za predor, ki je izkopan skozi Karavanke. Ljubeljske klance in ovinke poznam iz šole. Učili smo se o motornih dirkah. Vem tudi, da je Ljubelj visok nekaj nad 1300 metrov. Ko se razgledam po dolini, me postane strah za to množico. Glava pri glavi, tam spredaj, kjer se bregova zbližujeta, pa se že vije kolona preobloženih voz, ki jih vleče živina.

Na lepem povelje, da jih moramo prehiteti. V breg skoraj tečemo. Nič ne zaostajam. Dobro se mi zdi, da sem jim kos. Barak nimamo za mar, zagledamo cerkvico in izvemo, da je tisto prava Sv. Ana. Pred nami nasipi razbitega skalovja kot nekaka ploščad. Ko se povzpnemo nanjo, zagledamo črno luknjo predora. Ta luknja nas bo rešila pred partizani, ki jih sicer ni od nikoder, a govorijo, da so nam že za petami. Oddahnemo se. Po prerekanju z Nemci se zaženemo vanjo in globoko zadihamo. Čez pol ure smo že na drugi strani. V skladišču si poiščemo boljše puške. Nato brcamo in prevračamo vreče s kakavom, s katerim si ne vemo pomagati. Dolga pot navzdol me je ožulila do krvi, ob 17. uri gala predstava nad Borovljami, ko Rupnikov bataljon izbori prehod čez mostova na Dravi.

Dovolj za ekspozicijo celotne zgodbe. Kamera bi se nato zadržala pri 12. maju in posnela pot čez reko, pokazala prihod v Vetrinj, 29. maja prevaro v Pliberku, 1. junija Teharje, 9. avgusta ob 5. uri zjutraj pa mene in brata pred našo hišo zraven šentpetrske cerkve z mamo na pragu. »Odkod pa vidva; papana so ustrelili.«

Predhodnico so dobili v pest že v torek, 8. maja

Milan Pečjak nam odkriva doslej neznano poglavje, da se je že 6. maja navsezgodaj odpravil na Koroško ljubljanski bataljon domobrancev. Vodili so ga štabni oficirji, med njimi poveljnik Krener. Novopečeni general je deloval klavrno, švigal v svojem avtomobilu in usmerjal kolono skozi predor. Nikoli ni povedal, kaj je imel v načrtu, ali beg na varno ali posredovanje pri zaveznikih. Vse kaže, da med našo in nemško vojsko ni bilo nobenega sodelovanja, čeprav očitajo domobrancem ravno ta greh, da so se umikali skupaj z Nemci. Nemci so mislili samo nase, odrivali svojega zaveznika, kjer se je le dalo. Spor je postal očiten pri prerivanju skozi ljubeljski predor. Neke telefonske in radijske zveze so morali imeti in biti obveščeni, da so partizani že na Koroškem. Krenerju tega niso povedali, in tako je njegova skupina nič hudega sluteč v torek, 8. maja, prikorakala do Borovelj in padla v roke partizanom. Kot vemo, je štela partizanska vojska v Borovljah in njihovi okolici največ tisoč vojakov. Obkolitev je bila tako nenadna in nepričakovana,[Stran 035]da sploh ni prišlo do pravega streljanja. Krenerju je uspelo, da je v avtomobilu pobegnil nazaj proti predoru in na drugo stran, zapuščena vojska pa je postala lahek plen partizanov. Le redkim je uspelo pobegniti, drugi so bili pobiti neznano kje.

Vse poti peljejo čez Ljubelj

V zapisih o umiku čez Ljubelj smo se doslej zadrževali predvsem pri civilistih in vojakih z Blok, iz Cerkniške doline, Loške doline in Menišije, le bežno pa omenili umik s področja Polhograjskih Dolomitov. Titova armada se jim je na začetku izognila, saj je prodirala predvsem po glavnih cestah. Domobranci in civilisti so imeli tako dovolj časa, da so se brez pretirane naglice umikali čez hribe v Poljansko dolino. Trije nam bodo pripovedovali, kako so se dolomitska, rovtarska in logaška skupina umikale po dveh strugah, čez Pasjo ravan na Log v Poljanski dolini ali čez Suhi dol mimo Gorenje vasi. Rokava sta se združila pred Škofjo Loko, potem pa po glavni cesti skozi Kranj in Tržič. Na zunaj je bil videti umik usklajen, nikjer niso pustili civilistov zadaj, vedno počakali, da so šli naprej. Vse kaže, da je vsaka enota delovala samostojno in nepovezano z drugimi. Da ni prišlo do katastrofe že pred Ljubeljem, ni zasluga domobranskega štaba. Bolj se je treba zahvaliti partizanski lagodnosti v osvojeni Ljubljani, da se jim ni mudilo naprej, in iznajdljivosti poveljnikov domobranskih enot.

Pred zadnjo strmino Figure 2. Pred zadnjo strmino Marjan Kocmur

Razmišljali smo, da bi bilo boljše, če bi snov podali primerjalno in vzporedno za vsak dan, vendar bi s tem zgodbe preveč razbili. Enote iz Logatca, Rovt in Hotedršice so se odpravile na pot prej in so bile 9. maja že v Kranju. Skupina domobrancev iz Horjula in Št. Jošta se je začela takrat šele spuščati v Poljansko dolino, nato pa v pospešenem nočnem pohodu nadomestila zamujeno in prišla do jutra pred Tržič. Nato je spet čakala dva dni, a kljub temu prišla 11. 5. v popoldanskem maršu do Drave dan pred rovtarsko in logaško skupino.

Mislili smo, da je motorizirana kolona angleška

Jože Kočar iz Komende nam je izročil dragocen dnevnik. Bil je domobranec v Ravniku pri Logatcu in se umaknil na Koroško s prvo skupino. Večina doslej objavljenih spominov je pisana ali pripovedovana kasneje, Kočar pa je svoje vtise zapisoval sproti in zapisano opremil z datumi. Tako je možno na podlagi njegovih opisov povezati tudi pripovedovanje drugih, ki se sicer spominjajo dogodkov, ne pa dni in zamenjujejo zaporedje. Kako je opisal prvih trinajst majskih dni:

Vedel sem, da se je nemška armada v Italiji vdala. Samo čakali smo, kdaj bodo angleški in ameriški tanki privozili prek Idrije, Cola ali Postojne. Slišali smo, da se Nemci umikajo iz Idrije, da so boji v Loški dolini, kjer je bil tudi udarni vod iz Hotedršice, in da partizanska vojska napreduje od Reke proti Št. Petru.

Torek, 1. maja. Sneži ves dan. Opoldne se grem smučat, čeprav je snega samo za ped. V daljavi grmenje topov. Pri Postojni se dajejo.

Sreda, 2. maja. Sneg je skopnel. So že na Rakeku.

Četrtek, 3. maja. Tolčejo se pri Grčarevcu. Proti večeru pretrgana telefonska linija v Logatcu. Verjetno so na delu terenci. Z Ostrega vrha gledamo borbe v Grčarevcu. Na vsaki strani je videti po kakšen tank in protiletalski topič, flak. Vemo, da od Postojne ne prihajajo Angleži, ampak partizani. Samo to ni jasno, odkod so se vzeli.

Petek, 4. maja. So že pri Kalcah. Boji so le ob glavni cesti. Mirno čakamo Angleže, ki morajo po naših pričakovanjih priti čez Col ali Idrijo. Po cesti s Cola proti Idriji zvečer res opazimo luči večje motorizirane kolone. Z Ravnika, od cerkve sv. Barbare, jih dobro vidimo. Kasneje sem izvedel, da je šlo za motorizirani odred 4. armade JA. Zvečer pade Logatec. V mraku dobro vidno streljanje s svetlečimi se kroglami z obeh strani, ki odkrivajo bojno črto. Umaknemo se proti Rovtam. Po naše bi šli raje čez Veharše na Primorsko proti Kobaridu, vendar bi se morali tudi tam prebijati po Soški dolini (opomba:[Stran 036]omenili smo že, da so domobranci, ki so šli po dolini Soče, padli v roke partizanov). Povelje iz Ljubljane zahteva drugo smer. Okrog osmih zvečer prispe na Ravnik tudi posadka iz Hotedršice. Pridruži se nam še logaški vod, ki je držal postojanko na Ostrem vrhu. Umaknemo se proti Rovtam. Vsak dobi hlebec komisa. Odhajamo urejeno z vozovi, ki so jih vzeli s seboj domači domobranci. Nobenega streljanja ni, niti ob odhodu niti med potjo. Precej reči smo pustili v postojanki, jaz svoje knjige. Partizani se tiščijo glavne ceste in ne silijo v stran. Pri Zalčanu se z Radom priključiva na telefonsko linijo in javiva v Rovte, da prihajamo.

Sobota, 5. maja. Ob štirih zjutraj smo na Rovtah. Bernik nam skuha kavo. Vsak dobi po dve pločevinki s hrano. Telefonske aparate in drugo opremo pustimo v vasi. S seboj peljemo samo dva poljska telefona in dvonaročniško centralo. Ob enajstih dopoldne se že umikamo naprej proti Št. Joštu. Tam dobimo vino in komis, nato pa naprej čez Suhi dol in Lučine v Gorenjo vas. Prespimo.

Nedelja, 6. maja. Kava. Odidemo k maši. Opoldne južina, nato pa nazaj v Dolge njive med Lučinami in Suhim dolom. Zvečer dobimo čaj in med. Spimo kar tam. Varujemo dostop do Gorenje vasi. Nobenega streljanja, skoraj kot da je že mir.

Ponedeljek, 7. maja. Bernik skuha kavo. Dva jo neseta našim na Št. Jošt. Južina. Od tam se opoldne pripelje domobranski častnik, rekli so, da je Remec ali Remic (op. Jaka Remec). Verjetno vodi umik. Nadaljujemo pot čez Lučine, Gorenjo in Srednjo vas, Poljane, Zminec, kjer je malica, Škofjo Loko k Sv. Duhu. Na zvoniku v Škofji Loki visi zastava, slovenska ali jugoslovanska. Nima zvezde. Mirno je, kot da ni vojne. Ljudje so resni, a prijazni. Nihče nas ne nadleguje. Prime me, da bi odšel kar domov v Komendo, pa se premislim. Samo na videz je varno. Bernik nas spet preseneti z večerjo. Prespimo na nekem vrtu na desni strani ceste malo pred cerkvijo.

Torek, 8. maja. Proti večeru pridejo ostali s Št. Jošta. Ponoči poslušamo eksplozije z ljubljanske strani, nato vse utihne. Mirno počivamo pri Sv. Duhu in stražimo.

Sreda, 9. maja. Spet jutranja kava, potem odhod proti Kranju. V Stražišču, nasproti cerkve na desni strani poti, pred glavno cesto, gorijo barake. V njih so bile vojaške delavnice. Nihče ne gasi, pa tudi ljudi ni videti. Vojna torej še ni končana. Na glavni cesti dobimo udarni vod, ki je bil v Loški dolini.

Mirno po cesti do Naklega, kjer Bernik skuha večerjo. Dobimo po 100 gramov tobaka in po eno konzervo. Desno od glavne ceste, verjetno v Strahinju, gorijo blizu cerkve velika poslopja. Gasilcev ni videti. Zdi se mi, da smo med zadnjimi enotami na umiku (op. tega dne je šla po tej cesti glavnina domobranske vojske). Streljanja ni slišati nikjer, čeprav smo ves čas previdni in pripravljeni, če bi počilo. Zdi se, da so partizani preveč zaposleni s proslavljanjem zmage in se jim ne mudi za nami. Ustavimo se v naselju Babja vas. Tisto na drugi strani Tržiške Bistrice je Kovor.

Četrtek, 10. maja. Vnebohod. Ves dan stojimo pred Tržičem. Bernik kuha, da ga bo konec. Dobili smo po en komis. Vse poti so polne voz in civilnih beguncev. Vmes se gnetejo vojaki vse vrst z raznimi vozili. Čudno se nam zdi, da je kolona tako počasna. Govorijo, da je premirje, da je prehod čez Ljubelj zaprt, da so v Celovcu Angleži in podobno.

Pod cesto je na Bistrici nekak jez. Voda je hladna in prijetno grize. Vreme je vso pot lepo in toplo. Pomislim na napoved: Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Prosite, da se to ne zgodi pozimi (Mr 13,17-18).

Med begunci so tudi Kosovi, ki jih nisem videl od začetka vojne, odkar sem se 13. julija 1941 odpravil peš v Ljubljano. Takrat je kazalo, da bo v njej mirno. Italijani so bili v začetku kar pohlevni in niso tako kot Nemci brez povoda preganjali Slovencev. Prespimo na vozovih in ob cesti. Vlada popoln mir.

Petek, 11. maja. Jutranja kava, potem pa se le premaknemo malo naprej, na Pristavo pred Tržičem. Gremo na ogled v tovarno Peko. Vse odprto in razmetano, kupi čevljev brez para. Južina. Popoldne je slišati pehotno streljanje od Golnika proti Križki gori. Izvemo, da naši odganjajo napadalce z gore in zaustavljajo prodor. Hujša zmeda nastane, ko začnejo partizani s topovi ali minometi obstreljevati cesto skozi Tržič. Na njej je polno vojakov in civilnih beguncev. Granate in mine zadevajo v živo. Grmi v salvah dobro uro. Granate letijo najprej na zgornji del mesta, zdaj pa se nam nevarno bližajo.

Ob petih popoldne je spet mir in odpravimo se od Pristave po glavni cesti skozi Tržič. Takoj za Pristavo, kjer je prehod najožji, zapira cesto goreč tank, v katerem od časa do časa poka razstrelivo. Zažgali so ga namerno, da bi oviral napadalce. Beguncev ni več videti. Kam so se skrili? Mimo gorečega tanka se umikamo v bojnem razmiku, kaže, da smo zadnji vojaki. Sredi Tržiča razbiti vozo[Stran 037]vi, ubita živina, mrtvi ljudje. Povsod je razmetano borno premoženje beguncev. Tako živali kot ljudje so razmesarjeni, brez glave ali udov. Morda ne bo nihče izvedel, kdo so bili in koliko jih je bilo.

Maj 1945, Ljubelj – V bočno zaščito Figure 3. Maj 1945, Ljubelj – V bočno zaščito Marjan Kocmur

Iz Tržiča pridemo do neke žage. Potok je na [Stran 038]naši desni strani, gledano proti prelazu. Dohitimo enega naših voz. Tam obstanemo in čakamo vso noč. Mirno je, le nekje visoko v hribu sredi noči zaslišimo strel. Srečam sošolca U., ki ga že celo leto nisem videl.

Sobota, 12. maja. Cesta je zabita z vozovi. Zapustimo komoro in nadaljujemo umik peš. Streljanja ni slišati. Barak pred predorom ni več, ni videti, da bi kaj gorelo. Pred vhodom v predor ni nobene zapore, le vse polno ljudi in voz. Vstopimo. Popolna tema, pod seboj mešamo blato, prerivamo se in gnetemo. Ob 10-ih dopoldne smo na drugi strani, brez hrane in brez opreme. Nemška postojanka še stoji, visoko na drogu vihra nemška vojaška zastava z viteškim križem. Nihče nas ne ovira. Gremo navzdol do Podljubelja in naprej do Kožentavre. Tam spet najdemo en ali dva naša voza. Na križišču vasi, malo pred mostom čez Dravo, stoji majhen angleški tank s strojnico večjega kalibra, verjetno 12,7 mm. Na cesti ni videti sledov bojev. Polno domobrancev in drugih vojakov. Varni smo. Za večerjo kruh in konzerva. Prespimo na nekem vrtu desno ob cesti.

Nedelja, 13. maja. Končno čez Dravo. Kakih sto metrov od mostu na vzponu proti prvemu ovinku stojita dva Angleža. Tam oddajamo orožje. Marsikdo ga prej poljubi. Angleža se čudita, odkod taka ljubezen. Ne razumeta, da nam je pomenilo varnost, odslej pa bomo nemočni in ranljivi. Naprej proti gradu na obeh straneh gore orožja. Straže ni videti nobene. Nekaj se jih ponovno oboroži s kako lepo pištolo ali ročno bombo – za vsak slučaj. S ceste se spustimo na polje na levi strani. – Vetrinj. Tam je že komora našega udarnega voda in dva naša vozova. Bernik kuha. Manjka nam samo kruha. Šotor postavimo pod drevje, pod potjo ob potoku, na civilni strani srednje poti od samostana skozi taborišče. Kdor ima orožje, ga zakop1je v šotoru. Rešeni smo.

Bila sva vojaka v Št. Joštu

France Leben, Balksov iz Horjula, je vstopil k domobrancem v jeseni leta 1944, namesto da bi šel v TODT, kamor so ga pozvali. Star je bil dobrih 16 let. Stane Kogovšek, Jurčkov iz Žažarja, se je odločil za ta korak novembra 1944, ko še ni dopolnil 17 let. Nihče ga ni silil, tja so šli prijatelji, on pa z njimi. Njuna kasnejša usoda je različna. Oba sta pribežala na Koroško. Leben je ostal v Vetrinju, Stane pa je bil vrnjen in šel skozi Teharje.

France si je v Argentini prislužil in prihranil toliko denarja, da si je v Kanadi kupil farmo, na kateri goji 80 glav živine. Stane je preživel Teharje in komaj shajal s skromno delavsko plačo, da tudi v pokoju nima kaj pokazati. France je veliko pozabil, Stane pa se spominja najmanjših podrobnosti. Želim namreč posplošiti, da so manj zanesljivi spomini naših emigrantov kot tistih, ki smo živeli doma. Kaže, da se je bila zunaj borba za preživetje še bolj trda, zato ni bilo časa za preteklost in njene temne sence. Doma je spomin ostal živ iz več razlogov. Režim je deloval zatiralsko, ni dovolil, da bi misel privrela na dan. Kljub temu so se zgodbe premlevale po kmečkih hišah v jesenskih in zimskih večerih, ko se je dalo sedeti in nekaj početi, obenem pa ponavljati zgodbe iz časov, ko se je podiral slovenski svet. Drugi razlog so kraji, ki so bili povezani z dogodki med vojno in tistimi ob koncu vojne. Ob pogledu nanje je spet zaživel spomin na spopade s partizani, obhodne poti patrulj, pohode, umik na Koroško, pot mimo Pliberka ali skozi karavanški predor, ogled taborišč in morišč. Kot tretje bi omenil krajevno zgoščenost preživelih. Večina se nas je gibala po ozemlju bivše Ljubljanske pokrajine, ljudje smo se med seboj poznali, pogovor za zaprtimi vrati je hitro stekel, kot bi šlo za zarotniško bratovščino, saj ni bilo nikogar, ki bi vlekel na ušesa.

Opozoril bi na dve knjigi, s katerimi bi želel podpreti svojo tezo, na Teharske krvave arene, ki jo je napisal Ivan Korošec, in Ukradeno otroštvo, delo Ivana Otta. O tem, kako se lahko piše zgodba, sem že nekaj pisal v Zavezi. Ena skrajnost je strog zgodovinski zapis, okrašen z referencami in citati; vmes romansirana pripoved: na dogodke se avtor sicer opira, vendar jih svobodno razlaga; druga skrajnost pa je umetniška stvaritev, v kateri je dogodek samo povod za zgodbo, avtor pa razkriva predvsem sebe in svoje poglede. Da ponovim, umetniška stvaritev je tem boljša, čim bolj se ji je uspelo oddaljiti od faktografskih značilnosti dogodka, in bolj ji je uspelo odkriti in razviti notranjo dinamiko.

Korošec v treh tednih bivanja v taborišču ni mogel veliko videti, saj je bil ujet na taboriščnem šodru za dvojno ograjo, pa še tisto, kar je doživel, je večinoma pozabil. Za zgled bi opozoril na Zdešarjevo knjižico Spomin na težke dni (Družina, 1990), ki je prava zakladnica dragocenih podatkov in pristnega občutja. Korošec pa skuša praznine napolniti z zgodbami drugih ljudi. Pri tem se je izkazal za premalo izbirčnega. Uspelo mu je sicer ustvariti doslej najbolj pretresljivo fresko teharskega vsakdana, žal pa so naj[Stran 039]bolj odločne in opazne poteze dvomljive. Omenil bi poboj domobranskih otrok, še prej pa njihovo mučenje na soncu, množično posilstvo oficirjeve žene pred gledalci, trupla golih domobrancev, obešena za noge kot v klavnici. Zanimivo je, da so ravno ta poglavja njegove knjige najpogosteje citirana kot dokaz, kako daleč seže človeška zloba. Ko bodo nekoč pripovedovali zgodbo o Teharjah, bodo naštevali predvsem ta dejanja, podobno kot sta pri bitki na Kosovu ostala najbolj v spominu kosovska deklica in izdajstvo Miloša Obilića, manj smrt kneza Lazarja. Na Teharjah je nedvomno najpomembnejše odvažanje na morišča z vsem obredjem, ki spada zraven: klicanje imen na seznamih, vezanje z žico, nalaganje na tovornjak in odhod. A šlo bo v pozabo ali v drugi plan. Strinjam se, da je za navadnega bralca, ki je vajen filmov groze, zgodba dolgočasna, posebno če se pettisočkrat ponavlja. Ženskam na Teharjah bi morali pred smrtjo vsaj še rezati trebuhe, da bi postale zanimive.

Ott je imel takrat deset let. Kljub temu pa se vsega spominja, kot da je bilo včeraj. Del, ki opisuje razmere na Teharjah, je zmeden, očitno je, da je mož, ki je zrasel iz tistega dečka, podrobnosti pozabil. Zato se jih je moral izmisliti. Lahko bi si pomagal iz zagate, da bi se odločil za umetniško pisanje, kar pa je hudo tvegana pot in smo že omenili, da se večinoma konča neuspešno. Preostalo mu je samo, da napiše resnico, res samo tisto, kar mu je ostalo živo v spominu, tega pa seveda ne bi bilo niti za desetino knjige.

Naša domobranca 43. čete, ki je imela pol moštva v Horjulu, drugo polovico v Št. Joštu, nista poskušala ne eno in ne drugo, povedala sta tisto, kar se spominjata zares, Stane več kot France, njuno zgodbo pa sem spletel v eno, saj kaže, da sta bila na poti čez Karavanke ves čas skupaj. Večino zgodbe je povedal Stane:

Na Št. Joštu je bilo leta 1942 hudo, vendar se danes spominjajo predvsem spopada v noči med 24. in 25. julijem, ko je uspelo komaj ustanovljeni posadki vaških stražarjev odbiti silovit partizanski napad (J. Maček, Zaveza, št. 5, 7–13). Ko je nato spomladi leta 1943 kapetan Vidmar – Pavle Vošnar združil posadke vaških stražarjev v Dolomitih in razgnal Dolomitski odred, so imeli do konca vojne mir.

V Št. Joštu in Horjulu so bili na postojankah domobranci 43. čete, ki ji je poveljeval Lojze Bastič, tisti, ki je bil ob mrliškem odru, na katerem sta ležala umorjena oče in mati, glasno dejal: »Jaz se bom branil!« Spadal je v skupino oficirjev, dragocenih poveljnikov vodov in čet, kot so bili Božo Berlot, Jaka Remec, Niko Žužek, Drago Furlan in mnogi drugi. Zanje je značilno, da niso bili poklicni vojaki, a pokazali so take človeške in vojaške kvalitete, da se bo treba kdaj spoprijeti tudi z njihovo zgodbo in usodo.

Ker nam je doma zmanjkalo dela, smo hodili na pomoč drugam. Ob nemški ofenzivi marca leta 1945 na Cerkljanskem smo imeli utrjeno staro jugoslovansko mejo. Grozilo je namreč, da bodo partizani udarili v Dolomite. Na velikonočni teden so nas poslali v Trnovski gozd. Napadali smo Sinji vrh na Angelski gori. Razporedili so nas v drugo črto. Borbe smo gledali z nasprotnega griča pol kilometra daleč. Partizanov je moralo biti najmanj tisoč. A četniki, ki so napadali partizanske katakombe na tem strmem griču, so jurišali s tako silo, da so jih pognali v beg. Pravili so, da so bili tam člani poveljstva IX. korpusa, med njimi tudi Vida Tomšič. Zadnji hip so se rešili tako, da jih je domači vodič vešče peljal po neki grapi, na katero ni nihče pomislil, saj se je zdela kot past. Partizani so bili boljše oboroženi. Imeli so angleške brzostrelke, mi pa italijanske puške, tako da so bili v premoči, a jim ni bilo do borbe, saj so vedeli, da bo vojne vsak čas konec.

Potem se je ofenziva sesula, pol se nas je vrnilo domov, druga polovica pa je odšla v Loško dolino. Na postojanki nas je bilo komaj za dve desetini. Veliko tistih, ki so prišli iz borbe na Primorskem, kjer so videli partizansko moč, se je poskrilo doma. Spoznali so, da je za domobrance vojna izgubljena. Kar nas je ostalo, smo hodili na obhode, enkrat smo prišli prav nad Cerkno.

Prve dni maja so se vrnili tisti iz Loške doline, se samo preoblekli in posušili ter odšli na Suhi Dol. Bastič je sestavil močan vod. Noč med nedeljo, 6. majem, in ponedeljkom, 7. majem, smo prebili na Kogliču, visokem griču nad Št. Joštom. Nismo imeli take oborožitve kot udarni bataljoni. Vod je imel samo en puškomitraljez in mali minometalec, brzostrelko samo desetar, drugi pa italijanske puške. Partizanom smo zaplenili nekaj angleških pušk, zanje pa nam je manjkalo streliva, imeli smo tudi nekaj mavzeric in to je vse.

V ponedeljek, 7. maja, smo se umaknili v dolino in povzpeli na Butajnovo. Od tam smo prikriti v travi gledali čez grapo na Samotorico, kjer so že bili partizani. Videli smo jih, [Stran 040]kako se nekaj pogovarjajo s kmetom, ki je oral. Stražili smo, dokler se niso umaknili vsi civilisti. Bilo jih je na tisoče, večinoma peš. Nadaljevali so pot proti Pasji ravni. Popoldne smo se premaknili do velike kmetije na samem, reklo se je pri Omejcu ali Zameja. Tam smo ostali do 9. maja popoldne, dokler niso šli mimo zadnji zamudniki med [Stran 041]civilisti. Izvedeli smo, da so partizani že v Ljubljani. Ko se nam je pridružila še močnejša skupina, ki je varovala Suhi Dol, smo se počutili tako varne, da nismo postavili niti straž. Čudil sem se, da smo tako brezskrbni. Vsaj po bližnjih gričih bi morali postaviti zasede, pa se ni nikomur ljubilo. Lahko bi nas presenetil kdorkoli.

Domobranci na Vetrinjskem polju Figure 4. Domobranci na Vetrinjskem polju Marjan Kocmur

V sredo, 9. maja, dopoldne opozorilo, naj se pripravimo na odhod. Bil sem v kuhinji, ko pride Lojz in zapove, naj gre komora naprej. Ustavijo naj se pri neki žagi v Poljanski dolini in skuhajo večerjo. Drugi smo se premaknili ob 3h popoldne. Spustili smo se globoko v Poljansko dolino nekje pri Logu, nato čez Škofjo Loko in mimo Sv. Duha. V Žabnici smo izvedeli, da partizani ropajo po Medvodah. Skozi Kranj smo šli ob 10. uri zvečer. Ko smo se spuščali proti Savi, je tik zraven ceste gorelo skladišče municije. Pokalo je manjše strelivo, verjetno samo za puške in strojnice. V mestu smo se raztepli, a na drugi strani spet zbrali. Niti toliko časa si nismo vzeli, da bi prišli do vode. Vse kar je prav! Pozvonimo pri neki hiši. Možak, ki nam odpre, gleda prestrašeno. Oddahne se, ko povemo, kaj želimo. Nato naprej po glavni cesti proti Tržiču. Od Naklega nas obstreljujejo s strojnicami. Rakete švigajo na vse strani, da je svetlo kot podnevi, po nas pa žvižgajo krogle mitraljezov. Počasi gre, saj kar naprej skačemo v cestni jarek in iščemo zavetje. Lahka tarča smo. Zjutraj ob 10h pridemo do naselja Križe. Kot da gledamo preseljevanje narodov. Civilisti in vojaki, vse pomešano. Med njimi so tudi horjulski.

Po cesti, ki vodi mimo Golnika, prihajajo udarni bataljoni. Doslej Nemcev nismo videli, zdaj pa izvemo, da nagajajo vso pot in skrbijo samo zase. Z vozovi ne moremo naprej, ker so pri Križah med dve hiši, kjer je cesta najožja, postavili tank. Naprej se je dalo šele, ko je odpeljal.

V Križah čakamo dva dni. Šele 11. maja popoldne gremo naprej. Hodim z našo komoro na dveh vozovih. Skozi Tržič gremo ob 17. uri popoldne. Mesto je že precej porušeno, nikjer pa ne gori. Ko smo nekje na sredini, začnejo spet nabijati s topovi. Granate padajo vsevprek. Kmeta, ki vozi, nekaj zadene. Obleži kot mrtev. Zaman ga poskušam prebuditi. Na lepem odpre oči, debelo pogleda in vodi naprej. Konja se plašita, saj padajo šrapneli na vse strani. Na lepem se iztrgata in zbežita nekam v grapo.

Nemci nam nagajajo, kjer le morejo. Med njimi ni pešcev, vsi so na vozilih. Nekje na sredi poti do Ljubelja stoji na mostu tank, Nemci pa za njim. Mimo ni mogoče. Naganjajo nas, naj gremo nazaj in napademo partizane. Končno se umaknejo, da gremo lahko naprej. Pred vhodom v predor ista zgodba. Na samem vhodu tank, obrnjen proti dolini. Ko hočemo naprej, šele spoznamo, da meri na nas. Ne dovolijo nam prehoda. Nekaj časa čakamo. V tem pride večja skupina četnikov. Bradati so, gledajo grdo in mahajo z rokami. Njih se Nemci ustrašijo in jih spustijo v predor, mi pa za njimi. Vidimo, da je v njem kolona tankov, ki so prižgani. Brž smo dobro notri, se zaženejo po rovu. Veliko jih je, njihove luči nas slepijo, vozijo sicer po levi, vendar se ves čas bojimo, da nas bo kateri od njih povozil. Kljub žarometom se v megli izpušnih plinov slabo vidi. Zdi se nam, da se bomo zadušili. Za tanki pritisnejo še oklopniki. Hodimo v gosjem redu tako, da drug drugega držimo za obleko. Kolona je mimo, ko smo že na polovici. Na lepem egiptovska tema. S seboj imam majhno baterijo. Dam jo vojaku pred seboj. Končno priroma do poveljnika, ki nas vodi. Na izhodu iz predora sproži Lojz manjšo mino. Ranjen je v roko. Lahko da je razneslo granato na ročni poteg. Nastavili so nam jo Nemci, morda partizani. Takoj zraven izhoda jih vidimo sedeti na desni strani v bregu. Ni jih veliko. Videti so utrujeni in razpuščeni. Gledajo nas prestrašeno.

Kasno popoldne, še pred temo, pridemo v bližino Drave. Kasneje smo videli, da smo imeli do nje samo še 2 ali 3 kilometre. Vsi umazani se raztegnemo ob cesti. Pred seboj zagledamo majhne angleške tanke. Najprej hočemo samo počivati, potem pa se posedemo in prespimo. Samo dva enodnevna pohoda, pa smo tu.

V soboto, 12. maja, se zjutraj postrojimo na cesti. Sami smo. Nikogar ne vidimo, a vemo, da imajo naši Borovlje in Dravo v oblasti. Stojimo in se pogovarjamo, kako z ene strani derejo Rusi in z druge Angleži, o Andersovi armadi, ki je prišla zelo prav. Morda bodo potrebovali tudi nas. Potem naprej. Čez pol ure smo že na mostu in čez. Vse je mirno. Orožje oddajamo na klancu. V besu zabrišem svojo puško navzdol po bregu proti vodi. Ročne bombe zadržim. Kasneje mi je žal, saj svarijo, kaj se lahko zgodi ujetniku, ki ga najdejo z orožjem. Ko nekje posedemo, jih zbezam skozi ograjo na bližnji vrt. Malo čez poldne je, ko dospemo v taborišče v Vetrinju.

Spominjam se, da sta bila tam grad in voda. Mi smo se namestili nekam med potok in vodni jarek. Še najbolj se spominjam jarka. Četniki so prepoznali partizana, ga potolkli [Stran 042]in vrgli v vodo. Čeprav je bil prizor žalosten, nisem mogel zadržati smeha, ko sem gledal, kako so ga mrtvega tiščali pod vodo, da ga ne bi opazili Angleži, ki so šli mimo. Vprašujete, če sem bil še kdaj tam. Ne, tam me ne bodo videli! Tako so se mi zamerili, da tudi drugam v Avstrijo ne grem, v Italijo pa rad. V Avstrijo bi moral. V Kotmari vesi imamo grob. Brat je bežal kot civilist in se zaposlil pri nekem kmetu v tej vasi. Poročil se je z njegovo hčerko. Čez mesece so ga izsledili terenci, morda so prišli od nas, in ga potolkli z železno štango, ko je spal na štali. Žena in hči hodita na njegov grob, mene pa naj si kar namalajo.

France je povedal še tole:

Čez nekaj dni smo v taborišču slovesno pokopali majorja Lehmana, poveljnika notranjske in polhograjske skupine domobrancev. Bil je med zadnjimi, ki se je umikal proti Ljubelju. Nekje med Tržičem in predorom so začeli partizani hudo pritiskati. Hotel je organizirati obrambo, pa ga nihče ni hotel poslušati. Še danes ga vidim na tistem rdečem konju. Ko se je ustrelil, nisem bil zraven. Naganjal je vojake, naj nehajo bežati in naj zavarujejo civiliste. Ko je spoznal, da ne bo uspel, je brez besed naperil orožje nase.

Pravijo, da smo šli ponj na slovensko stran predora. Zdi se, da tako enostavno ni šlo, saj so predor stražili partizani. Že takoj so ga morali prepeljati ali prenesti na koroško stran.

Za življenje se imam zahvaliti Lojzu. Nekaj je moral slutiti, da ni vse čisto. Pa naju je poklical, Buhovega Francija in mene. Naj si skrajšava hlače, da naju bodo imeli za civilista, in greva k horjulskim dekletom: »Bosta pa kaj pomagala zakuriti ogenj in hodila po vodo.«

Sam je šel do konca. V Hudi luknji bi zlahka ušel, a se je zavedal, da svojih v tako hudi stiski ne sme pustiti na cedilu. Zaradi njega pripovedujem to zgodbo.

1...304305306...335Page 305 of 335

Nova Slovenska zaveza

predsednik: dr. Matija Ogrin

Beethovnova ul. 5/II 1000 Ljubljana
Telefon: (01) 425–15–37
e-pošta: info (at) zaveza.si

Revija Zaveza

urednik: Lenart Rihar

Zadnji naslovi

Vabimo: Kočevski Rog 2026

0
Dragi svojci žrtev revolucije, spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze...

Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč

0
Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč (uradno...

Vabimo: spominska slovesnost ‘Ker smo ljudje

0
Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Narodni dan spomina na žrtve,...

Memento za leto 2026 in Exodus 1945

0
Ob gori trpljenja, na katerega v Zavezi obujamo spomin,...

NSZ novice

S prijavo na novice podprite naše delovanje in pridobite neposredna obvestila na vaš e-naslov.

© Nova Slovenska zaveza