Tone Natlačen

Od prvega leta svoje spominske zavesti vem za grob, obdan s treh strani z gosto cipresno ograjo, kamor smo hodili na vse svete prižigat svečke. Bil je dvojni s črnim marmornim obeliskom zadaj na sredini. Na njem je bil vklesan napis:

NATLAČENOVI

Vida, rojena Kos 1892–1914

Vladimir 1917–1919

Bogumil 1918–1919

To so imena očetove prve žene, ki je umrla ob porodu drugega otroka, in mojih pravih bratcev iz drugega zakona, ki sta umrla za špansko gripo. V župnijski matični knjigi je napisana tudi Terezija Marija 1914–1915, na spomeniku pa je ni bilo.

Očetovega pogreba se dobro spominjam. Ležal je v kapeli sv. Nikolaja. Še zdaj mi pridejo solze v oči, ko na novo doživljam trenutke, ko sem zadnjič videl in pokrižal očeta. Običajna lesena krsta je bila znotraj obložena s pločevino, ki so jo pred pogrebom zacinili. Nato so jo prenesli v stolnico k pogrebni maši. Potem vidim odprti grob, ob njem kup zemlje. Pred mano stoji škof, ki se poslavlja od prijatelja: Dr. Marko Natlačen, hvala Ti za delo in za Tvoj svetli zgled! Kaj bi nam zdaj, ko se poslavljamo od Tvojih zemeljskih ostankov, povedal in naročil Ti, ki iz božje bližine pregleduješ preteklost in bodočnost ljudstva, za katero si do konca storil vse, kar si mogel? To bi bilo Tvoje zadnje naročilo:

[Stran 027]

»Narod, zavrni in odkloni od sebe brezboštvo, to največjo nevarnost, ki te tira v časno in večno pogubo. Nobenega sodelovanja, nobene zveze z brezboštvom in tistimi, ki jim je vodilni nazor. Trdno stoj v veri v Boga, zidaj prihodnost svojo na božje zapovedi, ki so edini trdni temelj zdravega razvoja vsakemu narodu.

Figure 1. Na Jefličevem pogrebu 5. julija 1937 – Marko Natlačen, Miha Krek, Anton Korošec

Ostani živ, narod moj, ne ubijaj samega sebe in ne izzivaj ukrepov, ki te morejo zadeti v tvoji življenjski sili. Združite se vsi, ki verujete v Boga ter sebi in potomcem želite lepše življenje, lepše in boljše, kakor ga ponuja brezbožni komunizem: združite se in preprečite, da tisti, ki so z Vami sicer iste krvi, a s tujo, bolno miselnostjo zaslepljeni, ne bodo mogli pokončavati najboljših in najplemenitejših bratov in sestra, ki bi bili najbolj sposobni graditi pravičnejšo bodočnost. Takšno bi bilo Tvoje sporočilo! Razumemo ga in sprejmemo ga.«

Ko se je zemlja sesedla in je bil grob na pomlad 1943 počiščen in z rožami posajen, je dala mama vklesati pod druga imena samo: naš očka. Brez imena in letnic.

Spomladi leta 1946 me je v begunskem taborišču Peggetz poklical v svojo pisarno dr. Franc Blatnik in povedal, da so dobili obvestilo iz Slovenije o tem, kako so na veliko noč izkopali trupli našega očeta in dr. Ehrlicha in njuna oskrunjena grobova poravnali.

Mladina je leta 1990 objavila pismo škofa dr. Leniča:

»V začetku leta 1946 so neko noč prišli na pokopališče na Žalah v spremstvu oblastnikov nemški ujetniki s tovornjaki. Najprej so jim dali piti žganja, kolikor so hoteli. Potem so jim ukazali izkopati posmrtne ostanke dr. Ehrlicha, bana Natlačena, študenta Župca in mislim, da tudi Jaroslava Kiklja. Ta je imel umetniško izdelan Plečnikov nagrobnik. Vem, da so izkopali še več drugih grobov, skratka vseh tistih, ki jih je OF po Ljubljani usmrtila v letu 1942. Ko so trupla naložili na kamion, so jih pod vodstvom takratnih oblastnikov odpeljali nekam proti Postojni in vrgli v nam neznano brezno. Zanimivo in obsodbe vredno je, da so truplo bana Natlačena, ta je počival v družinski grobnici poleg prve žene in dveh otrok, prav tako vzeli iz družinskega groba. To so povedali nemški ujetniki, še več bi vedel povedati pokojni cerkovnik Vresk. Naj povem še to: Leta 1946 je takratni generalni vikar in kasnejši škof Anton Vovk na veliko noč ob slavnostni priliki govoril o Kristusovem grobu in vstajenju ter pri tem dejal: V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove … Poslušajoči so dobro razumeli, kaj to pomeni, in menda je še isti večer tržaški radio raznesel v svet to novico. To sem moral napisati na ljubo zgodovinski resnici. Naj bo tudi prispevek k vsemu plemenitemu govorjenju in pisanju o neznanih grobovih ob letošnjem dnevu mrtvih.«

Tako je napisal dr. Lenič. Ker nismo pozabili, kje je bil naš grob, ni ostalo neopaženo, da so kasneje v njem pokopali mlado partizanko. Mi smo si zapomnili položaj predvsem po tem, ker se je izpred našega groba lepo videl trideset metrov naprej v desno grob Cankarja, Ketteja in Murna. No, zdaj leži tam še Župančič.

Kdo nam bo pokazal, kje ležijo naši dragi?

Tine Velikonja

Ni dvoma, da so bile za Slovence posledice druge svetovne vojne hujše kot posledice prve. Prva je že po dvajsetih letih postala zgodovina. Učili smo se o bitki na Ceru, o umiku čez albanske gore, o soški fronti in Doberdobu, in to nič bolj prizadeto kot o kmečkih uporih ali bitki pri Sisku. Spomeniki padlim v tisti vojni so že stali. Plošče z njihovimi imeni na cerkvah ali v kapelicah nekje zraven so spadale in še danes spadajo v farno središče tako kot zvonik, mrliška kamra ali kaplanija. Ob njih smo se redko ustavljali, le za vse svete je tam zagorelo morje lučk. Čeprav so se padli borili za avstrijsko cesarstvo, so jim tudi v stari Jugoslaviji priznavali človeško čast, tiste na soški fronti so celo imenovali branilce Bohinja, da ne omenjam borcev za severno mejo. Posledice druge svetovne vojne pa so tako hude, da smo še danes kot narod razcepljeni in živimo v sporu. Zmagovita stran si je prilastila vso slavo in resnico. Premaganci so bili pahnjeni v smrt ali so si rešili življenje z izgubo domovine, oropani so bili imetja, vzeti sta jim bili človeška čast in pravica do groba.

Še danes naši zgodovinarji s težavo priznavajo, da je šlo poleg odpora proti okupatorju tudi za revolucijo in državljansko vojno, a še v isti sapi ju omejujejo na ozemlje bivše Ljubljanske pokrajine, komaj na Gorenjsko, še celo pa naj bi šlo za čisti boj proti fašističnemu in nacističnemu okupatorju na Primorskem in Štajerskem. Totalitarni režim, ki so ga vzpostavili komunisti po končani vojni, naj bi po njihovem padel z neba in med partizanskim bojem naj bi ne bilo nobenih znakov, ki bi ga napovedovali.

V roke mi je prišel črtast zvezek z rjavimi platnicami in porumenelimi listi, na katerih je na 117 straneh napisana kronika Poljan nad Škofjo Loko med 6. aprilom 1941 in 12. julijem 1943. Ni podpisa, ni naslova. Očitno kmet, samski, saj o ženi in otrocih ne govori. Živi z materjo na kmetiji, omenja Jožeta, za katerega do konca ne izvemo, kdo je to, brat ali hlapec. O očetu niti besede, mora biti že mrtev, nič o kakih sestrah, tetah in stricih. Čeprav očitno živi na osamljeni kmetiji na pobočju blizu Poljan, je o vsem dobro in hitro obveščen.

O sebi ne piše. Nič ne izvemo o dekletih, ki bi ga morala vendar zanimati. Kmetija je kar vpila po mladi gospodinji in nadaljevanju rodu. Matere skoraj ne omenja. Če ne drugega, je kuhala in skrbela za krave. Ne zanaša se na Boga in tudi ne razmišlja o krščanskih vrednotah, katerih veljava se je v tistem času tako majala.

Jezik je izbran, pisava lepa. Pisec spremlja splošna dogajanja, na robu pa skrbno vpisuje svoje opravke na kmetiji in ne pozabi na tako preproste reči, kot so prodaja jabolk, razvažanje gnoja ali klatenje orehov. Pri kupčijah izvemo za količino in ceno. Skrbi tudi za računovodstvo in knjigovodstvo v posojilnici in v mlekarski zadrugi v Poljanah. Imeti mora še kako dopolnilno izobrazbo. Nikjer ne beremo o načrtih za naprej, čeprav je razvidno, da gre za bistrega in modrega mladega človeka, ki bi bil sposoben kaj več kot ubadati se z neprijazno hribovito zemljo, ki ji mora dobesedno iztrgati vsak mernik pridelka.

Pogrešamo globljih ocen, razlag in razmišljanj, osebnih čustvenih vložkov. Ni opaziti pravega razvoja in ne izvemo, kako je pisec deloval navzven in kako je zorel v letih, ki jih je spremljal. Piše samo o preverjenih dogodkih. Če se po nekaj dneh zapis izkaže za netočen ali površen, ga dopolni in popravi. Morda temu botruje kmečka previdnost. V tistem času je bila vsaka beseda, ne samo pisana, ampak tudi izgovorjena, nevarna. Zvezek bi lahko prišel v roke tako Nemcem kot partizanom. Zato ni nobenih imen partizanov. Kronist skuša ostati neopredeljen, vendar se mu ne posreči. Nemcev seveda ne mara, vendar pazi, kako piše o njihovih zločinih. Partizani in komunisti so zanj eno [Stran 019]in isto, večkrat jih imenuje gošarje in celo bandite. Večina domačinov, ki so se znašli pri partizanih, je bila po njegovem zapeljana, Osvobodilno fronto ogradi z vejicami, obsoja poljansko vstajo kot nekaj norega in neodgovornega, dvomi o zmagi v Dražgošah.

Obsoja poboje, ki jih opravljajo partizani, vendar skuša pri večini žrtev odkriti vzrok: nemčur, izdaja, za Nemce, ovaduh. V tistih časih je bil umor za slovenskega človeka nekaj nezaslišanega in sad skrajne izprijenosti. Zato je bilo težko doumeti in priznati, da bi šlo lahko za čiste politične umore, za odstranjevanje ljudi, katerih krivda je bila samo v tem, da niso hoteli sodelovati. Tudi naš kronist skuša za vsako tako dejanje najti opravičilo, ki bi ga pomirilo in mu olajšalo dušo. Še nekaj opazimo. Skoraj bolj neprimerno se mu zdi partizansko ropanje po kmetijah, ko nekatere kmete puščajo pri miru, drugim pa poberejo vse, kot ubijanje.

Kaj ga navdaja ob vsem tem, ne izvemo. Nobenih stavkov tesnobe ali strahu. Živi na svojem otočku sredi burnega dogajanja, kot bi stal zunaj tega viharja.

Na splošno za partizanske akcije ne najde dobre besede. Način njihovega delovanja je zanj razbojništvo in tolovajstvo, čeprav tega nikoli ne izreče. Partizani se borijo zares samo, kadar so napadeni in si morajo reševati življenja. Drugače pa gre pri njihovih akcijah za zahrbtne napade iz zasede, brez občutka odgovornosti do domačega človeka, za uničevanje zasebne in splošne lastnine, pa naj gre za ropanje po kmetijah, požig lesenih mostov, žaganje telegrafskih stebrov ali napad na avtobus.

Kronika nam odkriva, da se je na Gorenjskem še bolj kot drugod po Sloveniji vedelo, da gre za revolucijo. Na začetku izvemo, da so se ob okupaciji in pred napadom na Sovjetsko zvezo obnašali kot nemčurji predvsem tisti ljudje, ki so šli potem prvi v hosto. Pa še nekaj je vsaj nakazano, čeprav o tem ni veliko napisanega. Izvemo, kako so živeli takrat ljudje na podeželju. Literatura in zgodovinopisje o tako imenovani NOB sta neizmerljiva. V kronikah brigad je zapisana najmanjša podrobnost, manjkajo pa realistični opisi življenja na vasi med okupacijo, z ved[Stran 020]no živim nasprotjem med zdravo kmečko pametjo v skrbi za kmetijo, za blagor družine in celotne soseske, med avanturističnim in nečistim delovanjem partizanskih skupin in grobimi in surovimi povračilnimi okupatorjevimi dejanji. Kot v grški tragediji je moralo prej ali slej potegniti v vrtinec še tako ob strani stoječega človeka.

Figure 1. Predvojna župna cerkev v Poljanah

Dnevnik za leto 1941

Ni napisan po dnevih kot kasnejši dnevnik, ampak celostno, kot povzetek prvega leta okupacije, in zasluži, da ga preberemo:

Na cvetno nedeljo 6. aprila 1941 je Nemčija napovedala vojno Jugoslaviji. Na veliko soboto so italijanske čete že zasedle (v vojni smo bili tudi z Italijo) našo dolino in tudi druge dele Slovenije, kolikor jih niso okupirali Nemci. Na belo nedeljo 20. aprila so se Italijani umaknili in dolino prepustili Nemcem. Ti so postavili za občinskega komisarja poljanske občine gostilničarja Jožeta Tavčarja. Slovenski napisi so morali izginiti, knjižnice so zapečatili, društva razpustili. Sredi maja so deloma zaprli, deloma pregnali vse slovenske duhovnike. V začetku junija je bila registracija vsega prebivalstva, kar je povzročilo veliko razburjenja. Nekatere izobražence in druge, ki so bili zaprti, so začetek julija preselili v Srbijo. Vabijo nas v vpis v Kärntner Volksbund. Začne izhajati Karawanken Bote in Stenski časopis.

Z začetkom vojne s Sovjetsko Rusijo 22. 6. 1941 se preobrnejo komunisti – doslej na splošno nemčurji – v največje sovražnike Nemcev. Ustanavljajo se osvobodilna fronta in partizanske edinice. Vse to narašča. Začenjajo in ponavljajo se partizanski udari na Nemce in nemčurje, kar pa vse povzroča le zlo prebivalstvu. 14. okt. zvečer izgine nemcofil kovač Krmelj Matevž iz Loga. O njem ni več sledu. Iz oddaljenejših krajev prihajajo podobne vesti. Nemci izvajajo represalije nad prebivalstvom.

Okrog 10. decembra preiskava pri Narigarju v Bukovem vrhu. Domači sin ustreli s puško na nemškega vojaka. 12. dec. požgo zato Narigarjeve tri bajte. Ljudje so pobegnili.

Ob istem času pade v Rovtu pri Sv. Lenartu 45 Nemcev, napadenih iz zasede.

Vojaške moči se vsled teh dogodkov v dolini ojačujejo. 17. dec. pa naenkrat povedo, da so za dva dni odšli sploh vsi nemški orožniki in vojaki iz Poljan, menda stražit gauleiterja, ki je prišel v Škofjo Loko ali kaj?

18. dec. partizanski vlom v poljansko župnišče (žandarmerijo). Odnešene baje vse vredne in pomembne stvari. Obenem vlom v zadrugo – vzeta pšenica, pobrana od kmetov za Nemce in par sto kg sladkorja. Večina lesenih mostov po dolini požganih.

Nemške straže se vsled tega pojačane vrnejo, kar zbuja strah. 22. dec. pripeljejo avtomobili topove in novo vojaštvo. Ljudje se boje.

Naenkrat poči: Nemci bodo pobirali moške, pojdite med partizane! Ta komunistični klic gre od ust do ust. Posreči se komunističnim agitatorjem, da mobilizirajo po poljanski in javorski občini skoro vse mlajše moške.

Figure 2. Polde Krmelj

Dnevi pred božičem so minuli v težkem pričakovanju nekaj strašnega.

Na sveti dan okrog pol devetih se zasliši pokanje pušk in strojnic za Hotovljo. Začelo se je, kar se je po teh pripravah moralo začeti. Streljanje narašča, razvila se je prava bitka. To je trajalo neprenehoma cel dan – na praznik miru. Partizani streljajo s Hotovlje, s Kuclja, Kovčka itd., Nemci iz Poljan iz zvonika, izpod Pečna. V večernem mraku se oglase tudi topovi. Z nočjo vse utihne. Izgleda, da se partizani umikajo v hribe.

[Stran 021]

Sv. Štefan je na splošno miren. Naslednji dan zopet spopad na Kukovem vrhu in Pasji ravni. Vidi se dim, zgorelo je baje pri Kralju na Pasji ravni.

Po praznikih preiskave po hribih južno od Poljan in številne aretacije. Pri Jakobu v Valterskem vrhu ustrele gospodarja in hlapca, vsa poslopja pa požgo. Najbrž so imeli tam zatočišče partizani. Pri Brdarju v Vinharjah, kjer so ščitili partizane, so gospodarja in sina zaprli, ostali so se razbežali, na domačiji pa so ljudje – hijene – vse oropali. Na Visokem, ki je zaplenjeno, so Nemci pobrali vse dragocenosti in vse boljše stvari.

Po praznikih se ljudje vračajo domov iz partizanske vojske – razočarani. Jeze se na one, ki so jih v to zapeljali in jih spravili v tako nevarnost. Nekateri se seveda ne morejo, nekateri morda tudi nočejo vrniti.

Cerkev so v božiču zaprli in do nadaljnjega molitve odpadejo. V Poljanah so utihnili zvonovi in tudi ura je obstala. Vse je mrtvo in žalostno.«

Opisan je dogodek, ki je prišel v zgodovino kot poljanska vstaja, v kroniki za leto 1942 pa prebiramo o posledicah. Napoveduje se že dražgoška bitka. Ni dvoma, da je bila prezgodnja vstaja na Gorenjskem napaka. Kaj so hoteli z njo doseči komunisti, nam še niso odkrito razložili. Zdi se, da so menili, da je treba za vsako ceno pomagati napadeni Sovjetski zvezi, obenem pa upali, da bo odziv v tem delu Slovenije množičen, ker je delavski razred najbolj številen. Izkazalo se je, da so dobili v partizane predvsem kmečke ljudi, obenem pa so bili Nemci tako močni, da so gibanje hitro in surovo zatrli. Ob poljanski vstaji so dvignili nekaj sto domačih fantov, samo del je imel orožje, drugi pa so šli v hosto z vilami in lopatami. Tam na gorskih kmetijah, kjer so se zbrali, pa so na lepem zagledali rdeče zastave s srpom in kladivom. Večina je ušla domov, brž ko se je našla prilika. Le manjši del se je za novo leto zatekel v Dražgoše. Iz kronike je razvidno, da so skoraj do konca vojne ostale v teh krajih samo manjše skupine, ki so povzročale znatno več škode domačemu prebivalstvu kot okupatorju. Večje enote so le včasih in za krajši čas prihajale čez mejo iz Ljubljanske pokrajine.

Leto 1942

Drugod je mir in ni takih nesreč kot v tukajšnji okolici!

Nekaj vpisov iz kronike:

5. 1. Iz Loke je prišla novica, da so ustrelili vse aretirance iz tukajšnje okolice.

6. 1. Videl sem v Poljanah nabit plakat o nesrečnih ustreljenih žrtvah. Ustreljenih je bilo 36 oseb, med njimi domačini: Pešar in Brdarjev Stanko iz Vinhar, oba Platiševa fanta iz Bukovega vrha, Rovtar iz Bukovega vrha, Marjančin Francelj iz Javorjev, Drmota Tone iz Žabje vasi, Čelik Metod iz Poljan.

7. 1. Povedali so o novih aretacijah okoli Loke (baje 15 mlajših ljudi).

11. 1. Čez Blegoš se sliši topovsko streljanje. Pravijo, da so se partizani utrdili v Dražgošah. To vas sedaj napadajo Nemci, gotovo pa tudi partizani ne mirujejo. Baje se je že včerajšnja dva dneva slišalo streljanje.

14. 1. Nov plakat: Dražgoše uničene, komunisti pokončani, enako bo povsod, kjer se bodo pojavili.

15. 1. O Dražgošah slišimo razne vesti: Nemcev pobitih baje 800?, partizanov padlo le malenkostno število?

Izvemo tudi o vremenu in kmečkih opravkih. Novo leto je bilo lepo, grabili so listje, popravljali vodovod za hišo. Deževati je začelo šele 6. 1., nato pa nekaj dni snežilo. Šele takrat je sneg pokril tudi Dražgoše.

To je vse, kar izvemo o Dražgošah. Desetletja smo prebirali in poslušali, kako se je bil glas o spopadu za to vas razširil po vsej Evropi, kronist na drugi strani Škofjeloškega hribovja pa opravi z njo v nekaj vrsticah. Sploh ne izvemo o uničenju vasi in poboju domačinov. Če vprašaš Dražgošane, kdo jih je takrat spravil v nesrečo, čeprav so jih na kolenih prosili, naj gredo proč, bodo povedali, da so tisti partizani govorili poljansko. Še nekaj vpisov:

21. 1. Skupina partizanov je prišla zgodaj zjutraj k Munhu v Vinharjah. Najbrž so tam mislili malo počivati. V pol ure pa so že prišli Nemci in jih tako iznenadili, da jim partizani niso nudili kakega odpora, temveč so bežali na vse strani. Pri tem begu so Nemci seveda nanje streljali in kolikor vemo, kakih 8 do 10, morda tudi več, postrelili. Točno se ne da ugotoviti, kajti vse te žrtve so pometali na ogenj, ko so zažgali Munhova poslopja. Le ostanke trupel so sedaj dobili na pogorišču. Na žalost so bili ti nesrečniki sami od komunistov zapeljani domačini. Padel je Platišev Pavle, Sovančarjev Ciril, en Lukov fant iz Dol. Brda, domneva se še za Šikarjevega Rudeljna, Petkovega Pavleta,[Stran 022]Kosmovega Franceljna itd. – Pet partizanov iz te skupine je baje ušlo. Kohorja so živega ujeli.

V Kremenku pa je bilo tako: Albin je bil pri partizanih in je prišel domov ter šel ležat na peč. Naenkrat se pojavijo Nemci, ga potegnejo s peči, vlečejo iz hiše in ustrelijo. Pri Kosmačarju so dobili Balantačevega Jožeta ter ga gnali proti Poljanam. Pod Kremenkom pa so ga naenkrat kar ustrelili.

26. 1. Drugod je mir in ni takih nesreč, kot v tukajšnji okolici.

11. 2. Danes ob 2 popoldne so se morali vsi, ki so bili o božiču pri partizanih, a so se vrnili domov, javiti v Poljanah. Prišli so, misleč, da bodo še zaslišani ali kaj podobnega, a Nemci so jih naložili na avtobuse in odpeljali. Bilo jih je sedem avtobusov. Nekateri vedo, da jih bodo dali na Koroško in Tirolsko na delo za nekaj časa. Gotovega pa nihče ne ve. Bilo jih je blizu 180 iz poljanske in javorske občine. Javorje in okolica je baje s tem skoro brez moških.

15. 2. Vrnilo se je pet ljudi, ki so jih bili 11. 2. odpeljali, menda zato, ker so delali prošnjo. Pravijo, da jih je enajst v Šentvidu, ostali pa so že odšli na delo na Koroško.

V nadaljevanju izvemo o zimi, ki je noče biti konec, o popravljanju ceste. Marca že vlači z Jožetom gnoj iz jame na grič. Posebnih omejitev potovanja ni. Ko kupuje vola, se vozi in hodi daleč naokrog, od Davče do Žabnice. O partizanih ne izvemo veliko, le o posameznih akcijah iz zasede in ubijanju domačih ljudi:

19. 3. Danes so pokopali Jenačevega Jožeta z Gabrške gore. 20. 1., ko so se komunisti pojavili tam, jih je baje šel naznanit. Zato so ga vzeli s seboj, za Gabrško goro pri cesti ubili in pustili v snegu. Šele sedaj, ko je sneg že precej skopnel, so ga dobili. Bil je star šele 20 let.

24. 3. Za Kovskim vrhom so dobili napol zakopanega kovača Matevža Krmelja iz Loga, ki so ga partizani ugrabili 11. 10. min. leta in nato ubili.

5. 4. Danes je velika noč. Procesije ni bilo, pač pa maša (nem. duhovnik iz Šk. Loke). Pele so tudi orgle. Najlepše pa je bilo nazadnje: »Povsod Boga, zemlja slovenska … «

Žalostna novica. Snoči je bil ustreljen doma skozi okno Palirjev Stanko v Poljanah. Kdo je zločinec, ni znano. Nekateri pravijo, da partizani, drugi da ne. Znano pa je bilo, da je simpatiziral z Nemci. Pred svojo hišo na Dobravi je bil ravnotako snoči ustreljen neki mehanik … njegovo mater so že pred dnevi ustrelili v Žirovskem vrhu iz zasede. Baje je Nemcem ovajala domačine.

1. 4. Plakat o novih usmrtitvah v osveto za Jerančevega Jožeta in še dva druga. Med ustreljenimi je tudi Jazbecev France iz Lomov.

Junija proda vola, težkega 677 kg, začne kopati krompir, vmes vesti o streljanju talcev, o početju partizanov:

7. 6. Alič iz Žabje vasi se bo z družino izselil, ker se boji zaradi pokušanega atentata. Od njega sem kupil junico, ki bo imela čez en mesec telička, za 510 RM. Jože je prinesel iz Črnega vrha enajst knjig Slovenčeve knjižnice in sebi novo uro.

9. 6. Zvedel sem, da so v noči med 7. in 8. 6. partizani vlomili pri Aliču in odnesli vse stvari, ki so jih imeli pripravljene za na pot. Pobrali so vsa živila, zaklali prašička in ovco. Ljudje so spali v Poljanah. Ko bi jaz ne bil gnal krave takoj v nedeljo 7. 6., bi bili tudi njo pobili.

Partizani iz zasede napadajo avtobus, žagajo telefonske stebre, vsak teden praske z Nemci okrog po Škofjeloškem hribovju in Polhograjskih dolomitih. Izgine evharistični križ s Kovčka, čeprav je bil velik in težak. Zraven je moralo biti najmanj deset ljudi, da so ga lahko odnesli.

Pisec kronike in še nekaj domačinov sprejetih v Wehrmannschaft kot nekakšni vodje. Dobili bodo rumeno uniformo. Nemci aprila omejijo potovanja: samo 10 km daleč, sicer posebno dovoljenje. Ko urejajo preskrbo, zahtevajo mleko in prepovedo izdelovanje masla. Zato poberejo posnemalnike in pinje. Popišejo zaloge drv. Prepovedo vožnjo s kolesom, zapro vse gostilne, uvedejo policijsko uro od 8. zvečer do 6. ure zjutraj. Otrokom je zaukazano, da morajo pozdravljati z dvignjeno roko.

10. 5. Danes dopoldne so imeli blockleiterji Volksbunda in NSV prisego. Tudi jaz sem menda en tak. Bil sem povabljen, pa nisem utegnil iti zraven, ker sem delal v posojilnici. Prisegali so s podajanjem roke predstavniku države.

24. 5. Včeraj je bil ustreljen doma v Vinharjah Jakob Frlic p. d. Adam. Zjutraj, ko je šel vrdevat, ga je ustrelil na hlevu skrit komunistični partizan. S tem se mu je maščeval, ker je baje pri zasledovanju partizanov pomagal Nemcem. Splošno pa je bilo o njem znano, da drži z Nemci. V Zadobju pri Luči[Stran 023]nah sta bila ustreljena Terminka in njen sin. Povedali so, da je bilo takole: partizan je prišel in prosil, da naj mu dajo kaj jesti. Gospodinja pa mu je baje odvrnila: »Pojdi v Lučne in se javi pri Nemcih, pa boš dobil!« Nato jo je takoj ustrelil, za povrhu pa še sina. Pri Sv. Urbanu pa so ustrelili mežnarjevega fanta.

Nekaj ljudi, ki se čutijo ogrožene, se je odselilo čez Karavanke.

11. 7. Danes je storila junica. Zelo se je mučila, ker je bilo tako veliko tele. Prišel je Jakelj, ki je na vzvod izvlekel tele. Krava ne vstane in tudi tele je pretegnjeno.

12. 7. »Banditi« so kradli v Javorjah in na Mlaki živila in konje. Novi plakati: 51 ustreljenih, dve vasi uničeni v kamniškem okraju.

Krava še vedno leži, drugače je videti zdrava. Tele je popoldne poginilo.

14. 7. Ob 10. smo morali iti vsi (od vsake hiše gospodar) v Poljane, kjer so nas poučili, kako je treba ravnati, če se kje pojavijo komunisti. Treba jih je takoj prijaviti, sicer smrtna kazen.

Medtem ko sem bil v Poljanah, so v velikem lovu, ki se je danes pričel v dolini, baje pri naši hiši na griču trčili skupaj Nemci in komunisti. Nato so Nemci prinesli v našo vežo mrtvega vojaka. Napravili so hišno preiskavo, ker so rekli, da so komunisti streljali iz naše hiše. Vzeli so akumulator, slušalke, nekaj stare manevrske municije in knjigo Srbska trilogija. Zaklenili so hišo in ključe vzeli s seboj. Z volom so padlega Nemca peljali proti Poljanam. Tudi mama je morala z njimi. Jože je prej obiral češnje, ko se je pa začelo streljanje, je bežal čez gozd k Lazarčku.

Mene so poiskali v Poljanah. Zvečer so naju z mamo odpeljali v Škofjo Loko v zapor. Z istim avtom so peljali tudi Zg. Rovtarico z Gabrške gore, Pečelarjevega Naceta in štiri kmete iz Lučin; vse te pa so peljali naprej v Begunje.

Z mamo sva bila zaprta deset dni. V tem času so Nemci lovili in iskali komuniste po dolini. Baje je čez mejo prišlo okrog 600 oboroženih partizanov z namenom, da zasedejo Poljansko dolino. V več krajih so trčili na Nemce.

31. 7. Nov plakat: 133 ustreljenih, med njimi Mežnarjev Tone in Lojze z Gabrške gore, Pešarjev Francelj, Jakovčev Pavle, Petelinov Jože, berač Pisel, trije Maticovi bratje iz Hotavelj. Nekaj je med njimi tudi tistih, ki smo bili skupaj v zaporu, na pr. Posevčnikov Janez iz Martinjega vrha. Pri njem so dobili nekaj tihotapljenega tobaka.

Figure 3. Vrsta slovenskih fantov v Poljanah

Nemci napovedo obvezno delovno službo in vojaško dolžnost, zamenjajo slovenske župane z nemškimi, vpokličejo v vojsko tiste, ki so bili potrjeni na naboru, začasno odpravijo policijsko uro, razglasijo, da imajo domači prebivalci iste dolžnosti kot Nemci, saj so se »odločili za sodelovanje«. V tem času se vračajo domov vojni ujetniki, pa tudi nekaj tistih, ki so se po poljanski vstaji vrnili domov in so jih odpeljali na Koroško, delijo nove osebne izkaznice z uvedbo ponemčenih rodbinskih in krstnih imen, napovedujejo nove nabore letnikov 1923 in 1924, nato pa še letnikov 1920, 1921, 1922 in 1925. Oddati je treba velike količine sena in žita. 13. 11. neha voziti potniški avto, ker je stalna in lahka tarča napadov iz zasede. Tudi oboroženo spremstvo ni zaleglo.

Ob zaključku leta 1942 izvemo, da je bila letina dobra, sedemdeset mernikov žita (pšenice, ječmena, ovsa, prosa in ajde), dobro so rodile hruške, češplje, orehi, kostanj, bilo je veliko gob, pet ton krompirja, samo s senom in otavo je bilo slabo.

Leto 1943

V primežu nemškega pritiska in partizanskega nasilja

Zgodbe se ponavljajo. Nemci zapirajo domačine, streljajo talce po Gorenjskem in med njimi je vedno nekaj ljudi iz Poljanske doline. Spremenijo taktiko in si pomagajo z lažnimi partizani:

14. 1. Zjutraj je šla policija na jago proti Srednji vasi in Brdam. Za Srednjo vasjo so dobili komunistično gnezdo. Vnela se je bitka. Ustreljeni so bili trije gmajnarji: dva tujca in Jernejcev iz Srednje vasi. Oba Jurčkova iz Poljan, Tineta in Pavleta pa so ujeli.

[Stran 024]

Ko so Tineta novembra ujeli pri Kumru, so ga kmalu izpustili in mu naročili, naj pripelje na Gestapo svojega brata Pavleta. Javiti da se mora vsake dva dni. Toda Tine se ni dosti menil za ta navodila in je šel zopet v svojo družbo nazaj, kjer so ga sedaj zopet ujeli.

18. 1. Dopoldne so dobili Nemci in njihovi »komunisti« novo taborišče gmajnarjev v gozdu med Lovskim brdom in Brdami. V spopadu je bilo sedem komunistov mrtvih, med njimi Kosmova Nada in njen fant Mlakarjev Bine, nekaj ranjenih, dva ujeta, trije pa so menda ušli. Anžaja so zaprli.

Ko so prejšnji mesec Kosmovo Nado izpustili iz zapora, so ji naročili, naj poišče svojega fanta Bineta in naj ga pripelje k Nemcem. Če bi ga pa ne dobila, pa da se mora tudi javiti. Nada ga gotovo ni mogla pripraviti do tega, da bi šel z njo ali pa ga sploh ni poskušala pregovoriti; v zapor nazaj se je pa bala iti in tako je ostala pri svojem fantu, kjer je sedaj končala.

Nemci kličejo v vojsko in policijo vedno več letnikov, končno vse letnike od 1915 do 1925. Pri tem so vedno manj uspešni. Nekateri se jim skrijejo, veliko jih poberejo partizani.

Sicer o partizanih izvemo malo. Čeprav je kmetija na samem, ni zapisano, da so se kdaj oglasili. Največ je naštevanja, koga vse so odpeljali in ubili, tako so 22. 2. prišli gošarji v Javorje in ubili »Žnidarja« in dekle, ki je bila v Javorjah pri žandarjih za kuharico. 13. 3. ubili dve dekleti (Žnidarjevi) v Podgori. Požgali šolo na Trebiji, 21. 3. požagali trideset telegrafskih drogov.

Na Logu so ubili selškega župana, nato še javorškega.

O sv. Juriju se mora vrana skriti v žito

24. 4. Danes je sv. Jurij. Pomlad je v razmahu. Že pred dobrim tednom se je začelo delati listje in cvetje. Tudi je že bilo precej toplega vremena. »O sv. Juriju se mora vrana skriti v žito,« pravi pregovor. Letos bi se lahko. Saj je pšenice na nekaterih njivah za dve pedi.

6. 5. Danes so nabori za 1. 16. do 20. za našo občino. Menda so dobili pozive, naj s seboj prineso kovčke in hrano za dva dni. Iz cele občine jih je šlo menda le kakih šest, pa še to le bolni, pohabljeni itd. Ostali so se neznano kam izgubili. Nekateri pa so zboleli. Snoči so šli poljanski orožniki v Črni vrh po regrute, da bi jih radi varnosti spremljali v Poljane, a so se vrnili sami.

K policiji v Poljane je prišlo sedaj več Slovencev, tistih, ki so bili pozimi vpoklicani. Nemci selijo družine, kjer imajo koga pri partizanih. Fantje, ki so se odzvali pozivu v vojsko, pišejo, da jih dodeljujejo v SS oddelke. Streljajo talce po Gorenjskem. Vedno novi plakati: 24. 3. o 22 usmrtitvah, 19. 5. o devetih, 29. 6. o desetih.

Belogardizem se pojavi v dnevniku prvič 16. 5.: V zadnjih dneh so v Škofji Loki ustrelili komunisti organista. Bil je baje »belogardist«. V okolici Škofje Loke so partizani pobrali več fantov in mož, ki so bili baje belogardisti. Nekdo mi je povedal, da so ustanavljali neko »klerofašistično« stranko. V Lučnah so isti ljudje ustrelili kmeta vulgo »Benedika«.

30. 5. Pred dnevi so partizani odpeljali s seboj Žirovca z Dol. Brda ter enega Lukovega in enega Petelinovega fanta. Sedaj smo izvedeli, da so Žirovca ustrelili. Baje je bil obdolžen, da je naznanil Nemcem oni bunkar, ki so ga ti razkopali pozimi za Srednjo vasjo.

8. 7. Pri Zmincu so partizani požagali trideset telefonskih drogov. Ponoči so vzeli na Visokem Kosmovo svinjo in pri Platišu v Lovskem brdu eno junico.

11. 7. Nedelja. Lepo, deloma oblačno.

12. 7. Zjutraj sem šel v Loko. Kupil pri Slugu 2.5 kg podplatov in eno telečjo kožo. Popoldne kosil gozdno seno za mejo in v grapi.

Konec kronike.

Leopold Krmelj, Zgornji Podborštarjev, in njegova smrt

Ko sem dobil v roke zvezek, da ga preberem in pregledam, nisem vedel o piscu nič. Odpravil sem se v Poljane, da izvem, zakaj konec pisanja, čeprav je ostalo še nekaj praznih listov, in kaj se je zgodilo z avtorjem. Želel sem si tudi ogledati kmetijo, da vidim, kje je grič, kje dolinica, kakšen je hlev in kakšna hiša.

Moj sošolec župnik Miro Bonča mi pove, zakaj tako:

14. 7. 1943 je prišlo približno dvajset partizanov na kmetijo pri Zgornjem Podborštarju v Smoldnu. Vzeli so gospodarja Leopolda Krmelja, starega 31 let, in ga odpeljali v Škofjeloške hribe. Rekli so, da gre samo na zaslišanje. Doma sta ostala mati in daljni sorodnik Jože, ki je pomagal na kmetiji. Skoraj pol leta se ni vedelo, kaj se je s Poldetom zgodilo. Terenci so materi govorili, da je [Stran 025]odšel na Dolenjsko v brigado, drugi so ga videli v Cerknem, kjer naj bi dajal dovoljenja za dopust. Potem pa so se začele širiti vesti, da so ga ubili še isto noč. Domači so po koncu vojne izvedeli, kje je pokopan. Izkopali so ostanke, za katere se jim je zdelo, da so njegovi (prepoznali so ga po gumbih), in jih skrivaj prekopali v domači grob brez prič, samo župnik je podelil blagoslov.

Figure 4. Poljanska katoliška mladina s svojim župnikom

Polde je imel tak ugled, da se partizani niso upali priznati, kaj so napravili z njim. Nemoteno pa je o uboju pisal novinar Mile Smolinsky leta 1952 v Slovenskem poročevalcu (309, str. 4), »ki je imela stike z Leopoldom Krmeljem iz Smoldnega, ki je bil leta 1943 likvidiran kot narodni izdajalec«.

Polde se je rodil leta 1912. Oče je padel v prvi svetovni vojni, ostala je mati s tremi otroki: starejši Janez se je priženil drugam, sestra se je omožila in zapustila dom. Tako je mlajši sin postal gospodar. Bil je odprte glave in bi moral postati študent. Ni bilo denarja, pa tudi mati ga je hotela imeti zase na kmetiji. Opravil je tečaj v zadružni šoli. Pripraven kot je bil, je sodeloval pri prosvetnem delu v Poljanah. V Čudetovem hlevu je bila igra skoraj vsako nedeljo, saj so naštudirali veliko predstav. Glavno besedo so imeli kaplani, ti pa so se hitro menjavali in je bil Polde tisti, ki je skrbel, da pobude niso zamrle. Čeprav kmetija ni bila velika, je dobro gospodaril in si pridobil ugled tudi med kmeti.

Veljal je za prvega med mladimi gospodarji in v njem so že videli bodočega poljanskega župana.

Kar nekaj deklet ga je lepo gledalo in upalo, da si bodo pridobile njegovo naklonjenost. A prišla je vojna, vse drugo je postalo bolj pomembno.

Že kmalu po okupaciji je prišel v stik z domačimi komunisti. Udeležil se je pomembnega sestanka, kjer je bil tudi glavni, Maks Krmelj – Krivar, priložnostni delavec, poln naprednih idej. Dogovarjali so se o sodelovanju v OF Baje se je Polde pred koncem dvignil, ker mu govorjenje ni bilo všeč, in odšel. Iz kronike izvemo, da je hodil na Črni Vrh, ne omenja pa Šentjošta. Pravijo, da je šel nekajkrat tja in se pogovarjal z vaški stražarji.

Kaj se je v njem kuhalo, kako je naraščala jeza nad partizanskim terorjem in nesmiselnim uničevanjem, kako se ga je polaščal občutek nemoči, ne bomo izvedeli nikdar. S tem, da ni hotel sodelovati, je postal sovražnik in bil sumljiv. Baje so ga opozorili: »Ti, varuj se!« »Nič nisem naredil, nimam se česa bati!« Končno se niso mogli upreti skušnjavi in moral je pasti.

Danes stoji na poljanskem pokopališču spominska nagrobna plošča z imeni žrtev poljanske fare na protikomunistični strani in padlih mobilizirancev v nemško vojsko. Na njej je tudi Polde.

[Stran 026]

O tem je nevarno govoriti, bodo nazaj prišli, bodo vse pobili!

Poljanci so bistre glave. Dobro so se znašli tudi v današnjih časih. Vsi kaj delajo, celo uradno brezposelni ne stojijo praznih rok. Kmetje iz mleka, ki ga ne morejo oddati, delajo sir in ga prodajajo širom po Sloveniji, kovači kujejo nože, ki gredo dobro v denar. Navzven je Poljanska dolina cvetoča in urejena, ravno pravšnja, brez smrdljivih dimnikov in razpadlih kmetij.

Ko pa se je domači župnik spomnil petdesetletnice Krmeljeve smrti in govoril o njem s prižnice, ni naletel na odobravanje. Ena od rednih obiskovalk je iz protesta nehala hoditi k maši in si še ni premislila. Izobraženi ljudje, ki se imajo za poštene in pametne, so mu prišli povedat, da jih ne bo več, če bo »izkopaval kosti«. Tudi po blagoslovitvi nagrobne plošče z imeni pomorjenih se ni oglasil nihče, ki bi pohvalil to dejanje kot pot do sprave.

Tisti, ki se še kaj spominjajo, so v manjšini. Domačin, ki so ga potegnili v svoje vrste ob poljanski vstaji in je šel z njimi prav do Dražgoš, tam pa pobegnil, pravi: »O tem je nevarno govoriti. Bodo nazaj prišli, bodo vse pobili!

Ljudje so pozabili, pod kakšnim terorjem so živeli. Zdi se jim, da je bil red. Spominjamo se še časopisne polemike pred slovensko pomladjo o slikah zaslužnih poljanskih mož v novi šoli, ko so se spraševali, ali je prav, da so med njimi kar trije duhovniki. Za Miklavčiča so še kar bili, za brata Ušeničnika pa da bo treba vprašati, če nista imela kaj z belo gardo. Brez zadreg pa sta tam sliki Maksa Krmelja, narodnega heroja, in dr. Antona Kržišnika, glavnega sodnika na Kočevskem procesu.

Res je, da so siti tudi partizanščine. Borcem niso odpustili, da je dala njihova oblast leta 1954 podreti farno cerkev, ki je bila ponos vse doline. Prizadeti, tudi Krmelj, se zdaj branijo, da niso imeli nič zraven. Freska na zadružnem domu, ki jo je naslikal Ive Šubic in je posvečena poljanski vstaji, se zdi domačinom neprimerna in odveč. Proslavo ob petdesetletnici tega dogodka so gledali od daleč, kot da se njih ne tiče. Radovedno so opazovali peščico bivših borcev, ki so večinoma prišli od drugod, kako se zbirajo okrog spomenika.

Mladih preteklost ne zanima. »Ne vemo! To se nas ne tiče!« Imajo druge skrbi, služba, izobrazba, uspeh, družina. Ne moti jih neraziskana preteklost, ne motijo krivice, ki ne bodo nikdar popravljene.

Tam na pobočju v Smoldnu pa stoji mogočna kmečka hiša, obnovljena in urejena, zraven gospodarsko poslopje z letnico 1912. Tu je živel pisec kronike, od tod je odšel na zadnjo pot. Samo tista pobočja ga pogrešajo, saj ljudi, ki so ga poznali, skoraj ni več. Življenje teče dalje …

Hribovska vas Št. Jošt nad Vrhniko, zdaj Šentjošt nad Horjulom, je bila pred drugo svetovno vojno malo znana, čeprav je bila središče občine in župnije. Ljudje so se večinoma ukvarjali s kmetijstvom, zato jim slabe prometne zveze z Vrhniko in z Ljubljano niso povzročale posebnih težav. Sicer pa so iz Šentjošta vodile poti na vse strani: proti Horjulu in proti Polhovemu Gradcu, proti Podlipi in Vrhniki, proti Rovtam in Zaplani, proti Gorenji vasi in Škofji Loki. Po teh poteh so bili Šentjoščani povezani s svetom in so bili vedno na tekočem z dogodki iz bližnje in daljne okolice.

Posebnost šentjoške vasi sta dve cerkvi. Starejša je iz 12. stoletja in je posvečena sv. Joštu; po njem je kraj tudi dobil ime. Novejša, večja cerkev je posvečena sv. Janezu Evangelistu in nosi letnico 1664. Šentjošt je najprej spadal v prafaro Šentvid nad Ljubljano, pred sedemsto leti je postal podružnica polhograjske župnije, samostojna župnija pa šele leta 1862.

Med obema cerkvama je precejšen prostor, nekakšen trg, kjer so se stoletja zbirali Šentjoščani in okoličani ob nedeljah, ob praznikih in ob drugih posebnih priložnostih. Dve mogočni lipi še danes dajeta temu prostoru posebno obeležje. Kolikokrat so se tukaj med pritrkavanjem zvonov in veselimi melodijami godcev že zbrali svatje in se potem uvrstili v sprevod, da so pospremili ženina in nevesto v cerkev k poroki. Kolikokrat se je prek tega prostora že pomikal žalni sprevod, ko so nesli mrliča iz farne cerkve na pokopališče ob mali cerkvi. Tedaj so zvonovi zvonili drugače kot ob poroki, jokali so in plakali z žalujočimi. Zvonovi so bili glasniki veselja in žalosti v kraju in v fari. Drugačen je bil njihov glas o božiču, drugačen o veliki noči in spet drugačen na vernih duš dan in na pepelnično sredo. Le na veliki petek so zvonovi molčali, in če je kdo ta dan umrl, se navček ni oglasil. Toda tudi tišina je imela svoje sporočilo.

Na tem prostoru med obema cerkvama se je nekega poletnega dne okrog leta 1940 ustavil profesor Ernest Tomec s svojimi fanti in baje prinesel v Šentjošt nevaren virus protikomunizma. Verjetno so stali pri mali mrtvašnici na vogalu pokopališča, kajti prišli so po stezi iz Kurje vasi. Na tistem vogalu smo se navadno v nedeljo po maši zbrali fantini, se pogovarjali in prikrito pogledovali za dekleti, ko sta šla iz cerkve. Ta prostor je imel v mislih tudi dr. Cene Logar, ki je imel velike težave, ko je hotel Šentjoščane pridobiti za »naprednejšo« kulturo: »Po vojni mi je France Petre povedal o Šentjoštu zanimiv podatek. Več let pred vojno je pripravljal študijo o mladosti Ivana Cankarja, zato je moral obiskati vse kraje, od koder je izviral Cankarjev rod po materini in očetovi strani. Tako si je ogledal tudi Šentjošt in njegovo okolico. Da bi bolje videl ta hriboviti svet, se je nekoč povzpel tudi na zvonik cerkve v Šentjoštu. Od tod je opazoval okolico. Kar je pred cerkvijo zagledal veliko skupino mladih fantov, ki so obkrožali starejšega moža. V njem je prepoznal profesorja Ernesta Tomca, ki je bil že od zgodnjih tridesetih letih organizator klerofašistične organizacije Mladci. Ti so se potem med vojno izkazali kot najhujši organizatorji bele garde … Kaj je privedlo Tomca prav v Šentjošt? Prav gotovo tedanji dijaki iz teh vasi … O vsem tem v drugi polovici 1941 nisem še nič vedel, in tudi učitelj Jože Mivšek ne. Tudi on se ni zavedal, da tu deluje trdno organizirana kontrarevolucija« (Borec, 1989, št. 9, str. 954.).

Predvojna mežnarija, majhna in skromna hišica, je stala blizu cerkve, nekoliko bolj odmaknjeno pa je bilo župnišče na samem sredi lepega sadovnjaka. Ni bilo pretirano veliko, toda že od daleč se je videlo, da je to trdna stavba, ki z debelimi kamnitimi zidovi in oboki lahko kljubuje zobu časa in daje varno bivališče šentjoškemu dušebrižniku.

Na vzhodnem koncu vasi se je razvilo gospodarsko in kulturno središče kraja. Velika Možinetova hiša, kjer je bila gostilna, se je naslonila na vznožje Brinovca. Poleg gostilne je bila majhna hišica, v kateri se je stiskala občinska pisarna. Predvojna občina Šentjošt je imela iste meje kot fara in je po štetju iz leta 1937 štela 928 prebivalcev. Ne daleč od gostilne je med obema vojnama zraslo mogočno poslopje, v katerem je v pritličju dobila prostore Kmetijska nabavna in prodajna zadruga, zgoraj pa je bila prostorna dvorana šentjoškega prosvetnega društva.

[Stran 004]

Tako je ta hiša postala središče zadružništva in prosvete. Tu so se zbirali fantje Fantovskega odseka in dekleta Dekliškega krožka, tu je delovala igralska skupina in prirejala ljudske igre, ki so bile vedno dobro obiskovane. Mladi in starejši so v tej dvorani poslušali predavanja in se izobraževali.

Pri delu prosvetnega društva je včasih bolj, včasih manj pomagala tudi šola. Šolsko poslopje je bilo v Šentjoštu zgrajeno v letih 1889 in 1890, vendar so pretekla še skoraj tri desetletja, preden je prišla v vas prva učiteljica. Do tedaj je moral župnik poskrbeti tudi za pouk v šoli. Zadnja leta pred drugo svetovno vojno so bili na šentjoški šoli trije ali štirje učitelji. Ne glede na prepričanje so se vključevali v življenje vasi in vas jih je spoštovala in znala ceniti njihovo delo.

Šentjoško župnijo je od leta 1908 do aprila 1942 vodil župnik Jože Nagode. Dr. Cene Logar, ki je pod neposrednim vodstvom Borisa Kidriča skušal v Šentjoštu organizirati OF in se je imel za dobrega poznavalca šentjoških razmer, ni mogel razumeti, kako so Šentjoščani postali taki verski fanatiki, ko je bil vendar njihov dolgoletni župnik daleč od vsakega fanatizma. Župnik Nagode res ni bil fanatik, pa tudi njegovi farani ne. Starejši Šentjoščani se še spominjajo velikega tedna 1941, ko se je začela vojna. Proti večeru 9. aprila so se vojaki že umikali z Rupnikove obrambne linije. Stotnik Jeglič se je s svojo topniško enoto ustavil na cesti med Suhim Dolom in Šentjoštom. Ukazal je usmeriti topove prek obrambne črte proti italijanski strani in ob prvem svitu 10. aprila dal povelje za ogenj. Po nekaj salvah je tudi on zapovedal umik. Baje so ti streli povzročili med Italijani velik preplah. V Šentjošt so prišli Italijani na veliko soboto, 12. aprila zjutraj. Z naperjenimi puškami in strojnicami so vdrli tudi v farno cerkev, kjer je župnik ravno zaključeval obrede. Ko je nekaj vojakov šlo po sredi cerkve v zakristijo, se je župnik obrnil od oltarja in jih ošinil s takim pogledom, da je brez besed obsodil okupacijo. Manj kot dva meseca kasneje je župnik že prosil škofijo, naj mu pošlje pomočnika, da bo skrbel za vernike onstran meje, kjer so Nemci pregnali vse duhovnike. Na škofiji so določili za Šentjošt kateheta Srečka Hutha. Julija je bila v Šentjoštu nova maša, ki jo je opravil domačin Roman Malavašič, Možinetov iz Potoka.

Figure 1. Šentjoški fantje in dekleta pred drugo svetovno vojno

Novomašnik Malavašič in bogoslovec Vinko Žakelj sta v začetku počitnic leta 1941 dala [Stran 005]pobudo, naj bi nekateri njuni sošolci in prijatelji iz bogoslovja, ki zaradi nemške zasedbe niso mogli domov na Gorenjsko, šli z njima v Šentjošt. Tako je tisto leto v Šentjoštu preživelo počitnice več bogoslovcev. Pobudo so lepo sprejeli tudi po drugih župnijah in precej bogoslovcev in študentov je tedaj v okolici Ljubljane dobilo drugi dom. Ker meja tedaj še ni bila strogo zaprta, so Gorenjci prihajali na obisk k svojim fantom in sklepali poznanstva z družinami, ki so jim dale zatočišče. Vsi ti dogodki pa so farane zbližali tudi med seboj, saj so začutili stisko ljudi pod nemškim okupatorjem in se zavedeli, da živijo v usodnem času. Razlike med gruntarskimi in bajtarskimi so v tem težkem času skoraj izginile. Na vse je brez razlike pritiskal strah pred negotovo prihodnostjo.

Vojni se pridruži tudi revolucija

Mejna črta med italijanskim in nemškim zasedbenim področjem je najprej potekala po šentjoški občinski meji, ki je bila na tem delu obenem tudi meja ljubljanskega in škofjeloškega okraja. Po kasnejšem dogovoru so Nemci mejo premaknili tako, da je prišla pod Nemčijo cela soseska Planina in nekaj hiš soseske Butajnova. Malovrhovo domačijo v Butajnovi so zaradi meje celo porušili in družino preselili. V sosednji župniji Lučine so Nemci že maja 1941 odpeljali župnika Viljema Pipa in nekaj gospodarjev, med njimi tudi Jakoba Žaklja, ki je imel rojstni dom v Šentjoštu. V knjigi Belogardizem je Franček Saje o Žaklju takole zapisal: »Nemci so Žaklja kot starega politikanta izselili v Srbijo, od koder je v jeseni 1941. leta prišel na svoj rodni dom v Št. Jošt. Po prihodu v Št. Jošt je odklonil povabilo za vstop v OF in postal kolovodja skrivne bele družbe« (F. Saje, Belogardizem, str. 377.).

Medtem ko so v Šentjoštu obhajali novo mašo svojega rojaka Malavašiča in skrbeli za gorenjske begunce, je Kidričev horjulski sodelavec pripravljal načrte za vključitev Šentjošta v mrežo OF. Že pri prvih poskusih je čutil, da bo Šentjošt trd oreh. V svojih spominih in pogovorih se je do konca življenja kljub grenkim izkušnjam Golega otoka znova in znova vračal na Šentjošt in ni mogel razumeti, zakaj je ta kraj tako odločno odklonil OF. Zdi se, da so na »pravi« in »nepravi« strani Šentjoštu skoraj pretirano pripisovali zaslugo za nastanek vaških straž in legalnega protikomunističnega odpora.

Ko so se jeseni 1941 v Lesu nad Horjulom pojavili prvi partizani, so jih mnogi domačini imeli za četnike. Nekako ob istem času je Jakob Žakelj prišel iz izgnanstva v Srbiji. S seboj je prinesel zanimive izkušnje, kako so ponekod spomladi 1941 Nemci in komunisti sodelovali pri izseljevanju Slovencev. Z njegovim prihodom je oživela zveza med Šentjoštom in Ljubljano, zveza z vodstvom Slovenske ljudske stranke in Slovenske legije. Decembra 1941 je OF onstran meje izvajala mobilizacijo in kmalu nato je prišlo do prvih spopadov med partizani in Nemci. Ljudi je tedaj motilo, da so med organizatorji OF opazili tudi take, ki so pomladi 1941 zagovarjali preganjanje duhovnikov Začelo se je šušljati, da se za OF skrivajo komunisti. O komunizmu so ljudje vedeli dovolj, da so ga že naprej odklanjali tudi zaradi njegovega brezboštva. Spomnim se, kako me je kot desetletnega otroka vselej streslo, kadar so v cerkvi pri večernicah molili: »Najhujšega zla sedanje dobe, organiziranega brezboštva – reši nas, o Gospod!« Nekateri šentjoški učitelji niso skrivali, da so za OF. Nagovarjali so vaščane, naj se jim pridružijo. Naleteli so na precej gluha ušesa, zato so poklicali na pomoč organizacijo iz Horjula in z Vrhnike. Za dan novega leta 1942 je bil v Šentjoštu v šoli sklican sestanek za ustanovitev podružnice vrhniške Zdravstvene zadruge, po kateri naj bi OF prišla v Šentjošt. Čeprav so prišli z Vrhnike vidni predstavniki OF, sestanek ni uspel. Od tedaj sta se obe strani gledali z nezaupanjem in čakali na razplet dogodkov.

2. marca 1942 so partizani iz taborišča v Lesu napadli italijansko patruljo pri Koreni nad Horjulom. Italijani so potem na Koreni požgali več hiš, ljudi pa odpeljali v internacijo. Italijanska obmejna straža, ki je bila od leta 1941 nastanjena na Ljubljanici blizu Šentjošta, se je tedaj strahu pred partizani preselila v neposredno bližino meje v hišo Žakljevih. Pri vseljevanju je prišlo do spora med Italijani in domačimi, zato so aretirali Pavleta in Stanka Žaklja in ju odpeljali v koprske zapore.

13. aprila je umrl župnik Nagode, ki je kar 34 let deloval v Šentjoštu. Pokopali so ga v sredo, 15. aprila. Nekaj več kot dva meseca pred tem je škofija poslala v Šentjošt g. Jožeta Cvelbarja, da bi pomagal obolelemu župniku. Po Nagodetovi smrti je Cvelbar postal župni upravitelj v Šentjoštu. Komaj nekaj dni po pogrebu, v soboto, 18. aprila, pozno zvečer je prišla v Šentjošt večja skupina partizanov. Razkropili so se po hišah in začeli pozivati vaščane na sestanek v gostilno pri Možinetu. Jakoba Žaklja so s pol ure oddaljene kmetije pripeljali zvezanega in ga [Stran 006]posadili k posebni mizi pred občinstvo. K tej mizi so poklicali tudi župnega opravitelja Cvelbarja. Govoril je mlad partizan in v svojem govoru pribil, da je sodelovanje z OF edini način boja proti okupatorju. Kdor nasprotuje OF, je izdajalec in kazen za izdajalca je smrt. Po govoru so trdo prijeli župnega upravitelja zaradi pridig proti komunizmu. Žaklja so obtožili, da zbira orožje in ustanavlja belo gardo. Odgovoril jim je, da za belo gardo še nikoli ni slišal. Po koncu sestanka so vse odpustili domov, le Žaklja so spet zvezali in ga odpeljali v noč. Ponovno so ga zasliševali in mu grozili, proti jutru pa so ga vendarle izpustili.

21. aprila so partizani v Zaklancu pri Horjulu ustrelili trgovca Janeza Erbežnika. Italijani so spet pobrali nekaj ljudi iz okolice in jih odpeljali v internacijo. Še huje je bilo 7. maja, ko je narodna zaščita ob cesti Polhov Gradec–Dobrova pri Hrastenicah postavila zasedo in udarila po Italijanih, ki so se vračali s pohoda na Ključ. Med padlimi Italijani je bil tudi neki polkovnik. Italijani so tedaj po dolini pobrali vse moške in jih dvanajst ustrelili, druge pa odpeljali v internacijo.

V zgodnji pomladi 1942 je v Šentjoštu nastala Slovenska legija, ki je štela okrog petdeset mož in je segala tudi na nemško zasedbeno področje. Jedro te skrivne organizacije je bila manjša skupina Šentjoščanov, ki je bila že od konca leta 1941 povezana z vodstvom Slovenske legije v Ljubljani in je imela tudi nekaj orožja.

19. junija zvečer so se partizani spet oglasili v Šentjoštu. Opravili so več rekvizicij in odpeljali v taborišče v Lesu nekaj Šentjoščanov. Dr. Logar je o tem v tipkopisu 4. aprila 1986 takole zapisal: »Tako na osnovi mojih informacij kot na osnovi obveščevalne službe odreda, ki je prišla do enakih konkretnih podatkov, se je odred 19. junija 1942 odločil za aretacijo najbolj aktivnih nasprotnikov (v Šentjoštu). Pri tem pa glavnih organizatorjev sploh nismo dobili. Za župnika so rekli, da je šel po opravkih na Vrhniko. Aretirat smo prišli ponoči, torej naj bi prenočeval na Vrhniki« (Borec, 1989, št. 9, str. 962). Knjiga Dolomiti v NOB to poročilo dopolnjuje: »Aretirane voditelje so po aretaciji pripeljali v taborišče z namenom, da jim bodo sodili zaradi protinarodnega delovanja. Temu se je odločno zoperstavil sekretar okrožnega komiteja Vrhnika Stane Kavčič. Poveljstvo bataljona jih je na izrecno zahtevo komiteja kljub prepričanju, da so to voditelji bele garde, izpustilo.«

Naslednjo nedeljo so Italijani med mašo obkolili butajnovsko cerkev. Po maši so aretirali vse moške, ki so jih dobili, in jih odvedli v Horjul. Duhovnik Srečko Huth je šel z njimi in se zavzel zanje pri italijanskem poveljstvu. Dosegel je, da so vse razen enega izpustili.

Nekako ob istem času je na železniško postajo Drenov grič prispel vagon usnja, blaga za obleke, sanitetnega materiala in drugega za partizane. Vse to blago so naložili na vozove, ki so se v zgodnjem nedeljskem jutru pomikali mimo Horjula, skozi Vrzdenec proti Šentjoštu. V gozdu blizu Šentjošta so blago »uskladiščili«. Italijani v Horjulu so bili slepi in gluhi in niso nič opazili.

Na nočnem sestanku pri Možinetu so partizani jasno povedali, da bodo nasprotnike OF kaznovali s smrtjo. Nekateri možje in fantje se od takrat niso več upali spati doma. Kmalu se je izkazalo, da so bile grožnje zelo resne. V noči med 13. in 14. junijem so na Brezovici ubili očeta Antona Mravljeta in sinova Vinka ter Franceta, sina Toneta pa odgnali s seboj na Ključ, od koder se ni več vrnil. Samo eno noč kasneje so v bližini Ljubgojne na krut način ubili horjulskega župana Bastiča in njegovo ženo Marjano. Na Drenovem Griču so v noči na 7. junij 1942 umorili načelnika železniške postaje Franca Tarkuža in njegovo ženo.

Napetost se je še povečala, ko so partizani II. grupe odredov 28. junija pri Verdu prekoračili železniško progo in še isto noč prišli v bližino Žažarja in Korene. Pravkar ustanovljeni Dolomitski odred je od Glavnega poveljstva dobil nalogo, naj zavaruje prehod II. grupe in naj zato mobilizira vaško zaščito in vse za delo sposobne moške v starosti od 15. do 60. leta. Že prvega julija so partizani streljali na Italijane pri Ljubgojni blizu Horjula. Naslednji dan so Italijani požgali celo vas in tudi domačijo župana Bastiča, ki je malo prej padel kot žrtev komunistov. Pri Ligojni na cesti Vrhnika–Horjul je prišlo do spopada 8. julija. Italijani so bili tudi pri Dobrovi in Polhovem Gradcu. Tedaj so Italijani požgali Belico, Gabrje in nekaj poslopij na Dobrovi ter ubili več ljudi.

Močna italijanska kolona je 1. julija prodrla iz Rovt do Šentjošta. Na nekaj strelov, ki so jih partizani oddali iz bližnjega gozda, so Italijani odgovorili z nekajurnim streljanjem. Grozili so, da bodo požgali vas. V knjigi Dolomiti v NOB dobimo o tem sporočilo, da »je 1. julija okoli 500 Italijanov, ki so prišli iz Rovt, v Šentjoštu brezobzirno teroriziralo prebivalce in kradlo. V župnišču so vlomili v blagajno in iz Hranilnice odnesli ves denar.«

[Stran 007]Figure 2. Julij 1942 – Nova maša Romana Malavašiča – Od leve Jakob Šubic, njegova žena in novomašnikova sestra Marjana, novomašnik, mati Marija, njegova sestra Albina – Leto za tem so komunisti umorili Jakoba, Marjano in Albino

Ti Italijani so ostali v Šentjoštu še nekaj dni in njim je prišla v roke učiteljica Beta Nagode, ko se je iz Verda vračala v Šentjošt. O tem in o uboju štirih sodelavcev OF iz Šentjošta smo obširneje pisali v 16. številki Zaveze pod naslovom Šentjoški zgodbi na rob. Okoliščine, v katerih je bila prijeta Nagodetova in potem ustreljena v Rovtah skupaj z Mivškom, Vrhovcem in Lebnom, potrjujejo, da so razlage režimskih zgodovinarjev o tem tragičnem dogodku neutemeljene. Upamo, da bodo nadaljnje raziskave odkrile dokumente, ki bodo našo trditev potrdili.

Enaindvajsetletnega Andreja Tominca so Italijani ustrelili 10. julija blizu njegovega doma pod Kožljekom. Tudi ta zločin je pristranska zgodovina pripisala šentjoški vaški straži, čeprav tedaj vsaj uradno še ni nastopila. Znano je, da je mladi Andrej postal žrtev Italijanov, ki so šli na pomoč italijanski posadki v Polhovem Gradcu, ki so jo napadli partizani II. grupe in narodna zaščita iz okoliških vasi. Tisto noč je narodna zaščita prekopala tudi cesto v bližini Tominčevega doma in jo zasekala z drevjem. Trije Tominčevi sinovi so 10. julija dopoldne v bližini zaseke sušili seno. Ko so se približali Italijani, sta dva brata pravočasno zbežala, Andreja pa so opazili, ko je bežal, in začeli nanj streljati. Kaj je imela pri tem opraviti šentjoška vaška straža, ki je še ni bilo?

Vsi ti dogodki so s svinčeno težo pritiskali na Šentjošt in na okolico. Ljudje so se bali Italijanov, saj bi vsak dan lahko nastopile nove represalije, bali pa so se tudi partizanov. V tej situaciji je prišlo do odločitve, da Slovenska legija v Šentjoštu, ki je bila organizirana že nekaj mesecev prej in delno tudi oborožena, nastopi kot vaška straža. Ustanovitev vaške straže je odobrilo vodstvo Slovenske legije in Slovenske ljudske stranke v Ljubljani. Vaško stražo v Šentjoštu so dovolili tudi Italijani, ki so baje iz Logatca pripeljali štirideset grških pušk in nekaj streliva. Uradno je vaška straža v Šentjoštu nastopila 17. julija 1942, ko je petintrideset oboroženih mož in fantov pod vodstvom Franca Kompareta – Igorja prišlo v vas ter se naselilo v župnišču in v šoli.

Napad na šentjošt

Najkasneje v nedeljo 19. julija je za šentjoško vaško stražo zvedelo cela okolica. Ljudje so prišli k maši, po njej pa je bil nekakšen dan odprtih vrat vaške straže. Komunisti so na nastop vaške straže v Šentjoštu [Stran 008]izredno hitro reagirali. Drugi bataljon dolomitskega odreda je tedaj taboril v Češirkovem gozdu. Karel Leskovec v svoji knjigi pove, kako so se na hitro premaknili čez podlipsko dolino v taborišče nad Kajndolom in se tam nekaj dni pripravljali za napad na Šentjošt. Prvi bataljon dolomitskega odreda in najbrž tudi štab odreda se je pred napadom zadrževal v Lesu nad Horjulom. Mobilizirane so bile tudi enote narodne zaščite iz horjulske in dobrovske doline.

V petek, 24. julija, je šentjoški poveljnik Igor dobil iz Rovt pisno povelje, naj tisti večer pošlje v Rovte močno patruljo, da bo sodelovala v neki nočni akciji. Povelje je podpisal kapetan Juš Lesjak – Lampe, obveščevalni oficir majorja Karla Novaka, poveljnika jugoslovanske vojske v Sloveniji. Šentjoščanom se je zdelo to povelje čudno, saj je njihova četa tedaj štela samo petintrideset mož in so se zavedali, da bi vsi skupaj imeli dovolj opraviti, če bi prišlo do napada. Vedeli so, da je v Rovtah že organizirana Slovenska legija in poznali so moža, ki je prinesel povelje, zato so se kljub pomislekom odločili za odhod v Rovte. Poveljnik Igor je sestavil patruljo in pozno popoldne so se odpravili na pot. Niso še prehodili četrtine poti, ko so srečali dva otroka ki sta prinesla iz Rovt novo sporočilo, da bo isto noč napad na Šentjošt. Ko je poveljnik prebral sporočilo, je takoj ukazal povratek v postojanko. Do trde noči so stražarji še uredili nekaj zaklonišč okrog župnišča in nato napeto čakali, kdaj se bo začel napad.

Figure 3. Razvalina Brežnikove hiše

Okrog desetih se je iz oddaljenih zaselkov zaslišal pasji lajež. Kmalu so zalajali psi tudi v neposredni bližini vasi. »Napad se je začel 24. julija točno ob 23. uri, kot je bilo določeno« (R. Hribernik, Dolomiti v NOB). Petintrideset vaških stražarjev je pričakalo napad na položajih okrog šole in župnišča. »Okrog polnoči so že zagorela prva poslopja, ki so jih zažgali partizani. Branilci so bili primorani zapustiti šolsko poslopje in se umakniti proti župnišču, kjer je bilo središče obrambe. V šolsko poslopje so vdrli partizani in od tam uspešneje napadali župnišče« (Jakob Žakelj, Spomini). Karel Leskovec o začetku napada piše takole: »Napadati smo začeli šele okrog polnoči, čeprav smo obkolili postojanko že pred enajsto. Naloge posameznikov niso bile dovolj jasne. Uro in še več smo se le obstreljevali. Šele nato je Gad s svojo četo pritisnil v prvo stavbo, kjer so bili beli, tu pa se je naenkrat znašel ves prvi bataljon« (K. L., Križpotja, str. 183.).

Napadalci so vdrli tudi v zadružno poslopje, izropali trgovino in skladišče, poslopje pa zažgali. V ognju je bil tudi Možinetov hlev in mežnarija. Pošastni ognjeni zublji so osvetljevali bojišče in okoliške hribe. Vaški stražarji so bili prisiljeni odstopati položaj za položajem in se umikati proti župnišču. Ko je branilcem že skoraj zmanjkalo streliva, je pritisk ob jutranjem svitu popustil in napadalci so se umaknili. Pred odhodom so še zažgali šolsko poslopje in Možinetovo hišo, toda ogenj se ni prijel.

Izmed petintridesetih šentjoških stražarjev ni bil nihče ranjen. Koliko so imeli izgub napadalci, ni bilo mogoče ugotoviti, ker so vse odpeljali razen enega, ki je s strojnico v roki obležal v pšenici na njivi pod šolo.

Šentjoška vaška straža je tako komaj en teden po ustanovitvi vzdržala napad veliko močnejšega nasprotnika, ki takega odpora prav gotovo ni pričakoval. Vodstvo dolomitskega odreda je spoznalo, »da bi bile pri dnevnem napadanju žrtve prevelike. Enote tudi niso imele težkega orožja, razen tega pa so se bale intervencije italijanskih posadk iz Horjula, Polhovega Gradca, Rovt in z Vrhnike. Ta bojazen pa je bila, kot se je kasneje pokazalo, neupravičena, ker Italijani iz vseh teh postojank niso intervenirali niti drugi dan po partizanskem napadu, in to kljub temu, da se jim je zdel rezultat boja za šele ustanovljeno postojanko že od vsega začetka negotov … Kasneje se je pokazalo, da je ostala posadka skoraj brez municije … « Tako je o neuspelem napadu na Šentjošt zapisal Rudolf Hribernik v knjigi Dolomiti v NOB. Spomnimo se, kako so se Italijani ob prehodu II. grupe odredov takoj dvignili iz svojih postojank in začeli požigati vasi ter streljati talce. Ko pa so slišali in videli, kaj se dogaja v Šentjoštu, so mirno počivali in čakali, da bi partizani opravili s šentjoško stražo. Kakšen cilj je torej imel napad na Šentjošt? Ali je bil to boj za osvoboditev izpod okupatorja?

[Stran 009]

Pogosto slišimo, da je zgodovina o dogodkih iz leta dvainštiridesetega že povedala svoje in da je ni mogoče spreminjati. To naj bi veljalo tudi za šentjoške dogodke. Pri tem pa ne upoštevajo, da so bili mnogi dogodki petdeset let prikazovani popolnoma drugače, kot so se v resnici zgodili. Zanimivo je, kako opisujeta napad na Šentjošt Franček Saje in Karel Leskovec. Saje pravi, da so partizani branilce z jurišem pregnali iz cerkve, šole in nekaterih okoliških stavb, ki so jih potem zažgali, župnišča pa niso zavzeli, ker je bil napad slabo pripravljen. Leskovec pa piše, da so partizani zažgali župnišče in da so nato »beli pobegnili v veliko, prostorno trdnjavo – farno cerkev. Veliko napako smo napravili, ker nismo preprečili, da nam belčki ne zbeže v cerkev.«

Farna cerkev nikoli ni bila trdnjava in v zvoniku ni bilo nobenega »mitraljezca, ki je z visokega mesta obvladoval okolico«. Res je, da sta bila tisti večer pred napadom v zvoniku na straži dva starejša moža, ki pa sta že ob prvih partizanskih strelih zapustila zvonik, saj jima odprte line niso nudile primernega zaklonišča. Celo noč sta potem preždela v cerkvi za korom. Nista vedela, da so v cerkveno lopo iz goreče mežnarije pribežali Mežnarjevi: mama Jelka, njena osemdesetletna mati in otroka Rafko ter Albinca. Ker sta moža cerkvena vrata zaklenila od znotraj, mežnarjevi niso mogli v cerkev in so trepetaje čakali, kdaj bodo v lopo vdrli partizani. Nobenega ni bilo in jutro jih je rešilo strahu.

Staro župnišče z debelimi zidovi in majhnimi okni je nudilo dobro zavetje branilcem, svetloba požara pa je napadalce odkrivala. Še poseben strah pa jim je vzbujal trdnjavski mitraljez, ki je zarohnel zdaj s tega, zdaj z drugega okna župnišča. Vsi branilci niso bili junaki in ne vešči obrambe, toda vsi skupaj so bili dovolj pogumni in vztrajni, da so vzdržali napad. Najbrž tudi napadalci niso bili vsi enako bojeviti. Morda je kdo od njih celo pomislil, zakaj napadajo domače ljudi v Šentjoštu, namesto da bi se obrnili proti Italijanom v Horjulu ali v Rovtah.

Kaj bi se zgodilo s šentjoško patruljo, če ne bi bila dobila sporočila iz Rovt in bi nadaljevala pot? Koliko časa bi se prepolovljena posadka v Šentjoštu lahko upirala napadu? Nimamo natančnega podatka, kje je rovtarski župnik zvedel, da bo zvečer napad na en Jošt. Še najbolj verjetna je razlaga, da mu je za napad povedal italijanski oficir, s katerim se je slučajno zapletel v razgovor. Baje so tedaj Italijani v Rovtah imeli vsaj občasno zvezo s partizani. V naglici je župnik napisal kratko pisemce in odhitel k družini, ki je imela sorodnike blizu Šentjošta. Dve deklici sta takoj odšli na »obisk« k teti in se srečno prebili mimo vseh zased.

Do danes ni nihče pojasnil, s kakšnim namenom je bilo poslano povelje, naj se 24. julija zvečer patrulja iz Šentjošta odpravi v Rovte. Ali je Lesjak, ki je bil obveščevalni oficir, vedel, da se pripravlja napad na Šentjošt? Precej nekdanjih aktivnih oficirjev je tedaj sodelovalo z OF, zato ne bi bilo nič čudnega, če bi bil Lesjak s kom povezan. Ko je bil Lesjak nekaj mesecev kasneje v prepiru s poveljnikom vaške straže na Bizoviku ustreljen, se je govorilo, da se je to zgodilo tudi zaradi Šentjošta.

Figure 4. Šentjošt avgust 1942 – Otroci pomorjenih staršev: (od desne) Bradeškovi Pavle, Lojze, Marija, Rezka, Francka; Šubicova Marjanca in France; Jesenovcov Ludvik; Šubicova Ivan in Tone

Za neuspeh napada na Šentjošt so nekateri dolžili takratnega okrožnega partijskega sekretarja Staneta Kavčiča, češ da je zaustavil napad, ko je že kazalo, da bodo partizani zmagali. Kavčič se je branil, da on ni mogel zaustaviti napada, ker ga je vodilo poveljstvo dolomitskega odreda, ki je nazadnje tudi ukazalo umik. V odnosu do Šentjošta je Kavčič res bil ves čas nekoliko popustljivejši, toda z napadom se je strinjal, saj je bil prepričan, da »je bela garda politična in vojaška kontrarevolucija, ki sta jo spočela in vodila kapital in cerkev« (Citat Kavčičeve pisne izjave z dne 30. 5. 1985 v članku T. Kebeta O nastanku bele garde v Šentjoštu in na Rovtarskem, Borec, 1989, št. 9, str. 946). Stane Kavčič in dr. Cene Logar se glede Šentjošta nikoli nista dogovorila, bila pa sta oba v tesni zvezi s šentjoškimi dogodki. Vemo, da je dr. Logar že od začetka zagovarjal najostrejše ukrepe.

[Stran 010]

Po napadu na Šentjošt

Po 25. juliju partizani Šentjošta niso več napadli, čeprav so ostali v bližini. Pri dolomitskem odredu je bila ustanovljena posebna udarna četa, »ki naj bi se stalno gibala v bližini postojanke, napadala ter uničevala njene patrulje in jim na ta način preprečevala vsakršno aktivnost« (R. H., Dolomiti v NOB, str. 225.). Poveljnik te čete je postal Peter Cefuta – Gad, ki je že pri Mravljetovih na Brezovici pokazal, kako brezobzirno zna nastopiti proti drugače mislečim. Naslednji dnevi, še bolj pa noči, so bili za Šentjošt in okolico polni strahu in groze. Maloštevilna vaška straža v napol požgani vasi je bila skoraj brez streliva. Pričakovala je ponoven napad, saj so se nasprotniki pojavili zdaj na tej, zdaj na drugi strani vasi. Napada ni bilo, dvignil pa se je silen vihar krvave revolucije, ki je z ognjem in mečem uničil celo okolico.

V noči med 25. in 26. julijem so partizani pobrali več mož in fantov v Smrečju, Podlipi in okolici. Odvedli so jih v taborišče 2. bataljona v Češirkovem gozdu onkraj Smrečja. Dolžili so jih, da so se pripravljali za odhod k vaški straži v Šentjošt. Nekateri od teh mož in fantov so pred tem delali za OF in bili celo člani narodne zaščite. Baje so tudi sodelovali pri prevozu blaga z Drenovega Griča v skrivališče blizu Šentjošta. Po zaslišanju so nekaj mož in fantov izpustili, druge pa so kruto pobili v bližini taborišča. Žrtve krvave revolucije so tedaj postali naslednji: Valentin Malovrh, Smrečje, Lovro Kogovšek, Smrečje, Jakob in Jože Filipič, Podllipa, Peter Šinkovec, Zaplana, Franc Bogataj in Pavle Lukan, Rovte. Karel Leskovec je v Križpotjih po svoje opisal izvršitev te smrtne obsodbe, ki naj bi jo ukazal štab dolomitskega odreda. O Češirkovem taborišču so marsikaj povedali tudi tisti, ki so imeli srečo, da so se vrnili domov, nekaj pa se je zvedelo celo od »izvajalcev«, med katerimi so baje bili najbolj zagnani nekateri domačini. Med ljudmi se je do danes ohranila zgodba o krutem pokolu njihovih mož in fantov, ki je sledil napadu na Šentjošt.

Ponoči 26. julija je partizanska patrulja prišla tudi k Smrekarjevim v Smrečje. Menda so nameravali odpeljati starejšega sina Janeza. Uspelo mu je, da se jim je skril. Njegov tridesetletni brat Tone je v strahu skočil skozi okno in hotel zbežati. Rafal iz mitraljeza je njegov beg ustavil in Tone je izkrvavel ne daleč od domače hiše.

Figure 5. Mati Marija Malavašič – Sama je skrbela za osirotele vnuke in požgano domačijo – Dolga leta je bila v črnem

V četrtek, 30. julija, sredi dopoldneva je partizanska patrulja prišla na Možinetovo domačijo v Potok pri Šentjoštu. Možinetovi so tisti dan kosili še zadnjo travo in sejali repo. Vreme je lepo kazalo in oče Jakob je upal, da bodo delo dobro opravili. Odkar so nekega deževnega popoldneva njegovo domačijo prvič obiskali oni iz gozda, mu delo nič kaj ni šlo od rok. Res da njemu in družini tedaj niso storili nič žalega, ampak samo pobrali nekaj živeža in odgnali več glav živine, vendar so ga obhajale zle slutnje. Konec junija je prišel iz Ljubljane ženin brat Roman Malavašič, da bi po končanem teološkem študiju še zadnje počitnice preživel doma. Z njim je prišel bogoslovec Jaka Jerman, ki zaradi Nemcev ni mogel domov v Komendo. Roman je tiste tedne v Šentjoštu nadomeščal župnega upravitelja Jožeta Cvelbarja, ki je odšel na oddih v Ljubljano. Tudi po ustanovitvi vaške straže in napadu nanjo sta Malavašič in Jerman vsako jutro šla skozi gozd k fari in se po maši vrnila domov. Ko sta tisto dopoldne zagledala, da se hiši bližajo partizani, sta se skozi mala vrata izmuznila iz hiše, se spustila mimo hleva v dolino in skozi gozd odhitela k sosedu. Nekaj par[Stran 011]tizanov s praznimi nahrbtniki je vstopilo v hišo, drugi pa so obkolili družino pri delu. Od doma in z dela na polju so bili tedaj odvedeni naslednji:

Jakob Šubic, kmet in oče štirih otrok, star 34 let,

njegova žena Marjana, stara 29 let (najmlajši sin Tone je bil rojen 11. junija 1942),

njena sestra Albina Malavašič, stara 32 let,

Frančiška Kavčič, služkinja, stara 17 let,

Viktor Jereb, hlapec, star 19 let,

Janez Gantar, hlapec, star 18 let,

Franz Guzelj, dninar, star 64 let

in njegov sin Jože Guzelj, dninar, star 27 let.

Odpeljali so jih take, kot so bili pri delu. Niso jim dovolili, da bi karkoli vzeli s seboj. Ko je kolona že krenila proti gozdu nad Potokom, je petletni sin Ivan stekel za njimi, se prijel očeta za roko in odšel z njim. V gozdu so se ustavili. Mamo Marjano je skrbelo za najmlajšega, komaj šest tednov starega Tončka. Prosila je, naj ji dovolijo, da ga bo šla nahranit in se potem vrnila. Niso ji dovolili. Šele v mraku so se spustili do sosedove domačije, tam pustili petletnega Ivana in nato nadaljevali pot proti taborišču nad Kajndolom. Spotoma so na njegovem domu vzeli še Janeza Kogovška, po domače Šelovsa, očeta desetih otrok. Vseh devet so potem pobili v gozdu blizu Kajndola in jih površno zakopali v skupnem grobu. Vaški stražarji iz Šentjošta so 7. novembra 1942 trupla izkopali in jih prepeljali v blagoslovljeno zemljo.

Popoldne 30. julija so se partizani pojavili tudi na naši domačiji, ki jo je ločeval od vasi le hrib in nam zapiral pogled k cerkvi. Meni je bilo tedaj enajst let in tisto popoldne sem moral doma varovati nekaj mesecev staro sestro. Oče je bil v Šentjoštu v postojanki, mama je s hlapcem in deklo na precej oddaljeni njivi žela pšenico in z njo so bili tudi štirje bratje, mlajši od mene. Naenkrat so se okrog hiše pojavili oboroženi neznanci s čudnimi kapami na glavah. Nekaj jih je takoj vstopilo. Razkropili so se po hiši. Nisem vedel, da opravljajo rekvizicijo, videl sem pa, da v njihovih nahrbtnikih izginjajo hlebci kruha, ki ga je mama spekla tisto dopoldne, kosi suhega mesa, lonci zabele, obleka in drugo. Eden od njih, po obleki in obnašanju se mu je videlo, da je glavni, me je poklical k sebi in me začel spraševati, kje je oče, kje je mama in ostala družina. Med spraševanjem se je igral z veliko pištolo in jo od časa do časa nameril proti meni, češ da bo počilo, če ne bom po pravici povedal. Odgovoril sem mu, da je oče šel v Ljubljano, mama in drugi pa na Ušteh žanjejo pšenico. Oče je kot župan res večkrat imel opravke v Ljubljani. Že nekaj mesecev pred tem »obiskom« ni več spal doma. Otroci smo vedeli, kaj naj povemo, če bi nas kdo spraševal. Strogi velikan z mojim odgovorom ni bil zadovoljen. Zarežal je nad menoj: »Lažeš! Vem, kje je. V cerkvi pri belčkih čepi.« Primazal mi je dve krepki klofuti, da sem imel potem zatečene ustnice. Nikoli prej nisem slišal za belčke in tudi tedaj nisem razumel pomena te besede. Vedel sem, da v cerkvi ni nikogar, može in fante v župnišču pa sem skoraj vse poznal. Skrbelo me je, da mama in drugi ne bi prehitro prišli domov. Vedel sem, kako je mama trepetala tisto noč, ko je bil napad na Šentjošt. Čakali smo, kdaj bo zaropotalo po vratih, toda prihajali so in odhajali mimo hiše in se niso zmenili za nas. Tudi ta dan je mama imela srečo. Prišla je z njive, ko se je zadnji plenilec spustil po bregu v bližnji gozd. Tisti večer smo že šli spat v postojanko. Mnoge družine iz okolice Šentjošta niso več spale doma, ko se je zvedelo, da so odpeljali Možinetove.

Naslednji večer smo spet šli spat v postojanko. Tihoto noči je kmalu začel rezati pasji lajež. Okrog polnoči se je na vzhodni strani Šentjošta od raztresenih domačij na Koglu zasvetilo, kot da se je nenadoma zdanilo. Najprej je zagorelo pri nas, nato pri Hribarju, pri Cveku, pri Štefancu, pri Jožetu in pri Kogušku. Naša hiša je bila pokrita z eternitnimi ploščami, ki so gorele z močnim pokanjem. Med pokanjem in prasketanjem ognja se je slišalo mukanje živine, ki se je dušila v gorečem hlevu ali pa so jo vodili proti horjulski dolini. Najhuje je bilo pri Štefancu in pri Cveku. Obe družini sta živeli v težkih gmotnih razmerah in sta imeli le malo zveze s Šentjoštom, toda prav nad njimi se je revolucija najhuje znesla. Ni jim bilo dovolj, da so upepelili njihovi skromni domačiji, ampak so pri obeh ubili očeta in mater. Štefancova, Franc in Ivana Bradeško sta imela pet otrok. Najstarejši je dokončal prvi razred osnovne šole, najmlajši pa je bil star komaj šest tednov. Cvekova, Alojz in Ivana Jesenovec, sta imela tri otroke; Ljudmila, rojena leta 1940, je ostala v goreči hiši in zgorela.

Štefancove je vznemiril sij požara, ki je okrog polnoči nenadoma razsvetlil sobo. Najprej je vstal oče Franc. Bil je zaskrbljen, saj je v prvi svetovni vojni prišel v rusko ujetništvo in je tam videl in slišal, kaj je revolucija. Mati je starejše otroke spravila pokonci, najmlajšega pa je vzela v naročje. Nagovarjala je moža, da bi šli od doma, pa jo je zavrnil: »Nič nisem zagrešil, nikamor ne grem.« Ko je tudi Cvekova hiša že zagorela, [Stran 012]je divje zaropotalo po vratih. Še preden je oče Franc utegnil odpreti, so vrata zletela s tečajev in padla v vežo. Otroci so se stiskali okrog očeta in matere. Mati je baje tedaj držala v eni roki malega Lojzeta, v drugi pa hlebec kruha. Tudi Štefancova hiša je bila naenkrat v ognju. Požigalci so otroke in starša grobo spehali skozi mala vrata. Komaj je mati Ivana naredila nekaj korakov od hiše, že je morilec streljal nanjo. Oče je obležal prav blizu hišnega praga in je bil potem ves ožgan od ognja. Osemletni Pavle in šestletna Marija sta videla, kaj so naredili očetu in mami. V silnem strahu sta začela bežati. Niso ju ustavili. Najprej sta nameravala teči k spodnjemu sosedu, toda videla sta, da po poti po bregu ženejo njihove kravice. Obrnila sta se in po strmem bregu skozi gozd prišla k drugemu, bolj oddaljenemu sosedu, kjer ni bilo požigalcev.

Ko so zgodaj zjutraj na kraj groze prišli šentjoški vaški stražarji, so naleteli na pretresljiv prizor. Pred dogorevajočo Štefancovo domačijo sta zraven umorjene mame sedeli štiriletna Rezika in dveletna Francka in držali najmlajšega. Da bi ga zavarovali pred hladno roso, sta ga pokrili z okrvavljeno mamino ruto. Francka je jokala in neprestano klicala mamo. Nedaleč od nekdanje Cvekove hiše sta ležala mrtva oče Alojz in mati Ivana, zraven njiju sta hlipala petletni Ludvik in triletna Julči, ostanke najmlajše pa so našli na pogorišču.

Pri drugih naštetih hišah morilci ljudi niso našli doma, ker so se jim še pravočasno umaknili, toda požgali so vse. Pri nas je poleg drugih poslopij pogorel tudi čebelnjak, poln čebel. Med tlečimi ogorki čebelnjaka se je zjutraj svetlikal med, ki je stekel iz satja. Neusmiljeni uničevalci so se potrudili in v ogenj spehali tudi vozove, ki so jih domači v pričakovanju najhujšega pustili zunaj kozolcev ali hlevov. V našem gozdu so poiskali celo skladovnice drv, ki so bile tam zložene, da bi se posušile, in vse požgali. Sreča, da se ni vžgal še gozd.

Skupina partizanov, ki se je 1. avgusta ob prvem svitu vračala proti taborišču, se je ustavila na samotni Brežnikovi kmetiji ob cesti Šentjošt–Smrečje. Baje so hoteli vzeti nekaj živeža. Trkali so na vrata in klicali, toda v hiši je bilo vse tiho. Ko so hoteli vdreti s silo, je skozi okno nad vrati priletela bomba in jih pregnala od vrat. Ko so se ponovno skušali približati hiši, sta jih gospodar Oblak in brat njegove žene Stanko Alič zaustavila s streljanjem. Zažgali so kozolec in hlev, do hiše pa niso mogli. Stanko Alič je bil v tej samoobrambi ranjen in je izkrvavel. Kljub temu je gospodar obranil hišo, požgana pa je bila kasneje, ko se je družina umaknila v postojanko. Tisto jutro so požgali tudi Brežnikov mlin in obstrelili triinšestdesetletnega očeta Janeza Oblaka, ki je naslednji dan zaradi rane umrl in postal sedma žrtev »osvobodilnega« pohoda na Šentjošt v noči med 31. julijem in 1. avgustom 1942.

Težki so bili tisti dnevi v Šentjoštu. Poletno ozračje je bilo prepojeno z vonjem po dimu. Zvonovi so vsak dan prepevali žalostinke za pobitimi. V nedeljo, 2. avgusta, so pokopali Cvekove in Štefancove, obenem pa z bolečino mislili na neznani grob svojih domačih. V ponedeljek, 3. avgusta, so pokopali očeta Janeza Oblaka in Stanka Aliča. Naslednji dan, 4. avgusta zjutraj, pa je zazvonilo v Butajnovi. Ob dveh zjutraj so partizani na njegovem domu vpričo žene in petih otrok ustrelili Janeza Demšarja. Nekako ob istem času so vdrli v butajnovsko mežnarijo in ubili mladega cerkovnika Janeza Trčka. Tudi v Šentjoštu je kmalu spet zazvonilo. Sredi dopoldneva so šli stražarji na patruljo. Ko so bili samo nekaj sto metrov iz vasi, so iz bližnjega gozda odjeknili streli in oče Janez Jankovec se je mrtev zgrudil. To je bil edini napad na patruljo vaške straže v tistih dneh in Jankovec je padel, še preden je uporabil puško.

Nekaj dni kasneje so sredi noči zagorele tri domačije v Potoku. Možinetov kozolec dvojnik so zažgali naslednji dan pri belem dnevu, ker so ponoči nanj pozabili ali pa se morda ogenj ni prijel. Tako so tudi osiroteli Šubicovi otroci ostali brez doma. Skrb zanje je prevzela stara mati Marija Malavašič. 9. avgusta so se morilci pojavili pri Guzeljevih na Lavrovcu. Doma so sedaj ustrelili še devetinpetdesetletno mater Marjano. Tudi hčerka Albina je zadeta od strela obležala v temni veži. Mislili so, da je mrtva in se niso več zmenili zanjo. Ona pa je bila samo ranjena in je menda nekatere morilce celo prepoznala po glasu, ko so se med seboj pogovarjali.

Tak je bil torej »osvobodilni« boj v okolici Šentjošta v času od 25. julija do 10. avgusta 1942. Rop, požig in umor so prizadeli domove in ljudi, ki z vaško stražo niso imeli prav nobene zveze. Pobijali so hlapce, dekle, dninarje, bajtarje in male kmete. Ali je morda bilo to povezano s prizadevanjem za socialno osvoboditev? Dr. Cene Logar je leta 1973 zapisal v Spominih, da se v Šentjoštu »niso delili veliki kmetje kot belogardisti in mali kmetje, bajtarji in delavci kot pripadniki osvobodilne fronte … Te okoliščine so [Stran 013]potem našim kolaboracionistom prišle kot naročene in tako je reakcija iz Šentjošta napravila pravo Vendejo: iz poštenih in delovnih kmetov so napravili fanatične belogardistične izdajalce.« Le v čem so bili Cvekovi in Štefancovi fanatiki in izdajalci? Ni čudno, da režimsko zgodovinopisje, ki sicer pogosto omenja Šentjošt, skoraj ničesar ne pove o dogodkih, ki so se dogodili v dneh po napadu na vaško stražo. Ko dr. Logar primerja Šentjošt s francosko Vendejo, ne pove, da je bilo za Vendejo značilno tudi to, kako so revolucionarji kaznovali upornike, ki so se leta 1793 obrnili proti francoski revoluciji. Ni jim bilo dovolj, da so pomorili na tisoče protirevolucionarjev, ampak so posebni oddelki vojske uničevali tudi njihova polja in gozdove. Tudi po komunističnem uničevanju okolice je Šentjošt podoben Vendeji. Zakaj so komunisti počeli taka grozodejstva nad revnimi kmeti in bajtarji, če so se borili proti okupatorju in za pravice malega človeka? Ali je bilo za boj proti okupatorju potrebno ubijati slovenske matere in jim trgati iz rok dojenčke. Na to ne morejo odgovoriti, zato se obnašajo, kot ta tistih dogodkov ni bilo. Z napadom na Šentjošt in s kasnejšim pustošenjem po okolici so komunisti popolnoma odkrili svoj pravi obraz, ki ga nobeno »maskiranje« ni moglo več spremeniti.

Figure 6. Šentjošt maja 1943 – Spokorni spravni dan – Fantje, ki nosijo Marijo, so napisani na farni plošči z letnico smrti 1945

V razmišljanjih in pogovorih o tistih usodnih tednih v Šentjoštu večkrat naletimo na vprašanje o smislu in učinkovitosti prve vaške straže. Če je bil njen namen varovati življenja in premoženje, zakaj so potem dopustili tako pustošenje in prelivanje krvi v neposredni okolici? Zakaj niso v noči med 31. julijem in 1. avgustom planili iz utrjenega župnišča in pregnali teroriste, ki so morili in požigali po Koglu in pri Brežniku? Po eni strani se zdi ta pomislek popolnoma utemeljen. Če pa se vživimo v takratne razmere, bomo razumeli tudi drugo stran. Samo en teden pred tem je vaška straža komaj vzdržala napad. Ko so 31. julija zvečer v daljni in bližnji okolici spet zalajali psi, so pričakovali, da se bo napad ponovil še z večjo silo. Stražarji so bili preprosti kmečki možje in fantje, ne pa poklicni bojevniki. Lahko si mislimo, s kakšno težo je pritiskalo nanje, ko je gorela skoraj cela okolica in so se odpirali novi in novi grobovi.

[Stran 014]

Kljub silnemu pritisku je vaška straža v Šentjoštu vzdržala. Kmalu je dobila pomoč. 12. avgusta je prišlo v Šentjošt štirideset oboroženih mož in fantov iz Rovt in Zaplane, ki jih je vodil kapetan Pavle Vošnar. V šentjoški šoli se je naselil tudi vod italijanskih vojakov. Kmalu so še po drugih krajih nastale vaške straže in razbremenile Šentjošt.

Figure 7. Šentjošt 1944 – Farani sprejemajo novomašnika Mirka Gogala iz Mojstrane na Gorenjskem – Levo letošnji zlatomašnik Vinko Žakelj

V tem času je tudi protikomunistična stran na nasilje odgovorila z nasiljem. 10. avgusta so šentjoški stražarji odšli v Lavrovec po ranjeno Albino Guzelj, obenem pa so aretirali štiri Lavrovčane: Martina Razložnika, Nikolaja Žaklja, Cirila Kržiča in Franca Klemenčiča. Vse štiri so potem Italijani odvedli v Horjul in jih ustrelili. Horjulski Italijani so 15. avgusta v bližini Šentjošta ustrelili Jožeta Gabrovška in njegovega devetnajstletnega sina Lojzeta iz Butajnove ter Janeza Šifrerja iz Polhovega Gradca. Blizu svojega doma je Italijanom, ki so šli iz Šentjošta v Horjul, padel v roke tudi kmet Jože Slovša iz Samotorice. Odvedli so ga v Horjul in ga še isti dan ustrelili.

Italijani in vaški stražarji so 28. septembra v Podlipi aretirali brate Ivana, Jožeta in Valentina Kogovška ter Vinka Možino. Odpeljali so jih v ljubljanske zapore in jih ustrelili 14. oktobra med štiriindvajsetimi talci po uboju bana Marka Natlačena.

Nasilje revolucije je rodilo novo nasilje protirevolucije. Ob tem se nam zastavlja več vprašanj: ali je bilo protirevolucionarno nasilje res potrebno za samoobrambo, za zaščito življenj in premoženja? Do katere mere je bila vaška straža, ki je izšla iz slovenske legije, zakonita naslednica predvojne oblasti? Po mednarodnem pravu je bila tudi okupatorska oblast dolžna ščititi življenje in premoženje prebivalcev zasedenega območja. Vaške straže so se torej glede tega morale povezati z njo, če so se hotele upreti revolucionarnemu nasilju. Seveda pa je okupator pogosto ravnal ravno nasprotno in celo iskal priložnost, da bi uničeval slovenska življenja in tako sledil svojemu daljnemu cilju.

Ob smrti Marka Natlačena je njegova žena posebej prosila Italijane, naj ne streljajo talcev. Niso je poslušali, ampak so v zaporih nabrali štiriindvajset mož in fantov in jih v bližini Natlačenovega doma postrelili. Med njimi so bili tudi bratje Kogovšek in Vinko Možina iz Podlipe. Ko bi bilo komunistom le malo mar slovenskih življenj, Natlačena ne bi bili ubili, saj so naprej vedeli, da bodo sledile hude represalije. Kardelja streljanje talcev ni motilo in ni prav nič skrival zadovoljstva zaradi uspelega atentata.

Ob koncu leta 1945 in v začetku leta 1946 je v Šentjoštu opravljala delo Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev. Očitno njen namen ni bil raziskati dogodke in ugotoviti resnico, ampak ravno nasprotno. Šentjoške protikomuniste je bilo treba prikazati kot sodelavce okupatorja in vojne zločince in s tem opravičiti komunistične medvojne in povojne zločine. Njena razlaga nekaterih dogodkov je še danes ohranjena, ne samo v arhivskih fasciklih, ampak tudi v marsikateri glavi. Kljub nekaterim prizadevanjem se to do danes bistveno ni spremenilo. Čas bi že bil, da se o vseh medvojnih pobojih pove vsa resnica, kajti le resnica lahko pripomore do sprave.

Preden zaključimo to poglavje, moramo omeniti še nekaj pobojev, ki jih je zagrešila komunistična revolucija v okolici Šentjošta. V avgustu 1942 je izginila Julijana Lešnjak iz Šentjošta. Za njen grob se ni nikoli zvedelo, govorilo se pa je, da so jo ubili nekje v bližini taborišča nad Kajndolom. V Butajnovi so partizani 14. oktobra 1942 spet nasilno pretrgali nit dveh mladih življenj. Končanovi, po domače Starkeževi so ta dan kopali krompir. Ker so se bali partizanov, so se večinoma zadrževali v Šentjoštu. Domov so šli le toliko, da so opravili nujna poljska dela. Ko so tisti dan zagledali, da se njivi bližajo partizani, so bežali proti Šentjoštu: mati in hči Francka v eno smer, sin France in hči Marija pa v drugo smer. France in Marija sta pritekla naravnost pred puško partizana – domačina; ta je oba zadel z enim samim strelom. V nedeljo, 17. januarja 1943, so partizani onkraj nemško-italijanske meje na Planini odpeljali Alojza Aliča, brata Stanka Aliča, ki je v poletni noči 1942 izkrvavel pri obrambi Brežnikove domačije. Domačin Jakob [Stran 015]Cankar je v Zgodovini planinske soseske s tem zapisal: »V torek popoldne so ga našli ustreljenega med Medvedovim mlinom in Polžem. Bil je brez srajce, štirikrat zadet in vsak zadetek je bil smrten. Ko so ga dobili, so bile na njegovih licih zmrznjene solze.« Tedaj nihče ni mislil, da bodo po koncu vojne leta 1945 padli še trije Aličevi: France, Janez in Rajko.

Ko spet in spet mislimo na žalostne dogodke, katerih smo se spomnili v tem poglavju, pred nami redno vstaja njihova poglavitna resnica: naj so pobijali partizani ali Italijani, vedno so padali slovenski ljudje. Vsaka mati, ki je izgubila sinove, je trpela, ne glede na to, na kateri strani so bili. Zato mora vsaka stran priznati svojo lastno zgodovino kljub vsem njenim bremenom. Imena naših umrlih so naša imena in skupaj sestavljajo mozaik naše sedanjosti.

Konec vojne ni prinesel miru

V začetku leta 1943 je bila mreža vaških straž po Polhograjskem hribovju že precej razpredena. Med zadnjimi je bila februarja 1943 vzpostavljena še vaška straža v Polhovem Gradcu. Kljub slabi izkušnji, ki so jo imeli Šentjoščani z Novakovim oficirjem Lesjakom takoj po nastopu vaške straže, so se Novakovi četniki utaborili v zgodnji pomladi 1943 v gozdu blizu Šentjošta. V presledkih so se potem tu zadrževali do julija 1943, ko so odšli na Dolenjsko. Tedaj se je že govorilo, da je kapitulacija Italije blizu. Napovedovali so izkrcanje zaveznikov v Istri. Major Novak naj bi se s svojimi četniki pridružil liškim četnikom in prek Gorskega kotarja odšel naproti zaveznikom. V ta namen naj bi odvedel v ilegalo posadke vaških straž iz Šentjošta, Rovt, Sv. Treh Kraljev in druge. Poveljnik 1. bataljona legije smrti kapetan Vošnar je svojim podrejenim že dal ustrezna navodila. Zadnji trenutek se je zvedelo za celotno ozadje Novakovega načrta in vodstvo Slovenske legije je zaustavilo odhod. Vse vaške straže so ostale na svojih postojankah, odšli so samo četniki.

Ko se je zvedelo za kapitulacijo Italije, so bile vse vaške straže na Polhograjskem na svojih postojankah. Že 9. septembra so partizani sredi vasi Vrzdenec pri belem dnevu napadli kamion, s katerim se je peljalo nekaj vaških stražarjev iz Šentjošta. Andrej Jesenovec iz Šentjošta je bil pri tem napadu ubit. Po prejemu povelja za odhod na Vrhniko se je šentjoška posadka razdelila na dva dela: nekako trideset mož je ostalo v Šentjoštu, drugi so pa odšli na Vrhniko. Vaški straži v Rovtah in pri Sv. Treh Kraljih sta kljub povelju za umik ostali v domačem kraju. Šentjoščani so se šele proti koncu oktobra vrnili z Vrhnike. Med njihovo odsotnostjo je enota, ki je ostala doma, obvladovala položaj in niti v Šentjoštu niti v okolici ni bilo težav, čeprav je bil v bližini na novo ustanovljeni dolomitski odred.

Po vrnitvi z Vrhnike je šentjoška posadka normalno opravljala svoje delo in se nato vključila v Slovensko domobranstvo kot njegova 43. četa. Ko je bilo leta 1944 ustanovljeno Gorenjsko domobranstvo, so nastale posadke v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem, v Lučinah in v Suhem Dolu; v te so bili vključeni tudi šentjoški farani.

Ko so maja 1945 domobranci in z njimi nekateri civilni begunci odšli, so mnoge vasi ostale na pol prazne. Redki moški, ki so ostali doma, so se morali iti javit in se niso vrnili. Vojna je bila končana, toda ljudje se niso oddahnili. Zmagovalci so jim že pri prvem obisku dali razumeti, da bodo kaznovani, ker med vojno niso bili na pravi strani. Vendar tedaj še niso vedeli, kaj se je zgodilo z njihovimi očeti, brati in sinovi, s tistimi, ki so šli na Koroško, in s tistimi, ki so ostali doma, pa so se šli javit. Mislili so, da se bodo oboji kmalu vrnili in takrat bo šele pravi konec vojne.

Figure 8. Skupina šentjoških domobrancev. V prvi vrsti z leve je prvi neznan, potem pa sledijo Janko Žakelj, Stanko Guzelj, Franc Tominec, Janez Zdešar, Pavel Grdadolnik; stojijo Tine Kavčič, France Skvarča, Jože Kavčič, Rajko Alič, Franc Nartnik, Alojz Malavašič

Pravega konca vojne so čakali tudi možje, ki so kot zadnja protikomunistična straža ostali v gozdu blizu vasi, da bi vsaj spremljali dogodke, če že niso mogli nanje vplivati. Ti možje in njihovi domači so bili prvi soočeni s kruto resnico, kaj so zmagovalci naredili z [Stran 016]vrnjenimi domobranci in s tistimi, ki so se jim prišli javit od doma. Neke junijske noči je k skrivačem v gozd prišel Pavel Žakelj, ki mu je uspelo pobegniti iz Šentvida, in jim naenkrat razbil vse upe, da bo v nekaj tednih »drugače«. Še potem, ko jih je jesensko deževje pregnalo v Italijo, se niso mogli sprijazniti z dejstvom, da je vojna res končana. Pridružili so se polkovniku Bitencu in po njegovih navodilih ilegalno prihajali nazaj v domovino. Spomladi 1946 so pomagali na varno Milanu Zajcu, ki se je rešil iz jame v Kočevskem rogu.

Po hišah so med tem hodile komisije, raziskovale »zločine« in plenile premoženje »pobeglih«. Prihajala je OZNA in iskala skrivače tudi tam, kjer jih nikoli ni bilo. Najhuje je bilo o svečnici leta 1948, ko so odkrili Bitenčevo skupino. Tedaj ljudem niso očitali kolaboracije z Nemci, ampak so grozili: »Vam bomo že pokazali vaše Angleže in Amerikance!« Marsikdo se je tedaj bolj ali manj upravičeno jezil na Bitenca in njegove sodelavce: »Le kaj rinejo z glavo skozi zid. Popolnoma nas bodo uničili; ali ne vidijo, da je konec vojne.«

Počasi se je vse umirilo. Ilegalnih obiskov ni bilo več, začela pa so prihajati pisma iz Amerike, Kanade, Argentine in Avstralije. Tisti, ki so bili obsojeni na daljše zaporne kazni, so se vrnili in spet doživljali letne čase na domači zemlji, čeprav jim lastništvo nad njo ni bilo vrnjeno. Po več letih se je v vasi spet rodil otrok in njegov jok je pomenil novo upanje. Novo upanje je tedaj prevzelo celo upognjenega starca Jožeta Grdadolnika, Piškovega očeta, kateremu je vojna vzela oba sinova, hčere so odšle v Ameriko, njega pa so oznovci hudo mučili zaradi skrivačev. Lepo ga je bilo videti, ko se mu je nagubani obraz raztegnil v širok nasmešek in je rekel: »O, saj bo drugače.« Toda marsikaj se še dolgo ni spremenilo. Leta in leta so učitelji pred dnevom mrtvih vodili otroke v bližnji gozd na grob partizana in jim govorili o njegovi žrtvi za svobodo. Med otroki so bili tudi sirote, ki so jim borci za svobodo leta 1942 pobili starše, med njimi je bilo mnogo takih, ki so leta 1945 izgubili očete ali brate. Ali je učitelj kdaj pomislil, kaj so pri tem občutili ti otroci. S plavimi čepicami na glavi in z rdečimi rutami okrog vratu so stali v gruči in navidez mirno poslušali učitelja, toda njihove misli so bile daleč, oni so svobodo razumeli drugače. Zgodilo se je, da so se tem otrokom celo sošolci v razredu posmehovali: »Sram te bodi, da nimaš staršev.« O tem tovarišica v šoli ni govorila. Še manj pa se je govorilo o tistih, ki so izginili na Teharjah ali v Kočevskem rogu. Kljub temu pa so otroci postavljali različna vprašanja in neredko z njimi spravili učitelja v zadrego. Da, tak je bil čas po koncu vojne leta 1945.

Po polstoletnem molku

»Kdor ni z nami, je izdajalec, kazen za izdajalce pa je smrt.« Kako grobo je odmevalo to sporočilo na nočnem sestanku 18. aprila 1942 v na pol razsvetljeni gostilniški sobi v Šentjoštu. Že takrat je bil spočet protikomunistični odpor, ki ga niti napad 24. julija niti krvavi vihar po 25. juliju nista mogla več zlomiti. Vse, kar je sledilo kasneje, je bilo samo nadaljevanje in posledica tesnobne pomladi in krvavega poletja leta dvainštiridesetega.

Ko se v teh dneh toliko govori in piše o praznovanju zmage nad fašizmom in praznovanju konca vojne, pred nami oživijo slike majskih dogodkov pred petdesetimi leti. V sončnem jutru 7. maja so šentjoški domobranci zapustili domačo vas. Zvedeli so, da so postali slovenska narodna vojska. Sicer pa se tudi prej niso čutili drugače. Na pot jih je gnala vera, prevelika vera v zahodne zaveznike. Z njimi so šli mnogi civilisti, ki so se bali »osvoboditeljev«, saj so o njih slišali vse preveč hudega in marsikaj tudi sami doživeli.

Postojmo za trenutek ob dolgi koloni in se zazrimo v vedre obraze, ki gredo mimo nas. Na njih ne vidimo posebne zaskrbljenosti, saj je večina prepričana, da se bodo v nekaj tednih vrnili. Domobranec manjše postave je zastal na ovinku in gleda proti nedograjeni hiši ob potoku, kjer ima ženo in tri otroke. Ob napadu na Šentjošt je bil med najpogumnejšimi branilci, toda zdaj ga je obšla slabost. Toliko časa je varoval dom in domačo vas, sedaj pa naj vse prepusti na milost in nemilost nasprotnikom. Toda kolona hiti naprej in kmalu se tudi on zgane in ujame korak z drugimi. Med štirimi svojimi brati stopa bogoslovec Stanko. Šesti brat, ki še ni dopolnil osemnajst let, je nekje med civilisti. Stanko je za glavo višji od drugih in uniforma se mu ne prilega najbolje. Na obrazu se mu vidi, da je v mislih nekje na poti, ki jo je prehodil v zadnjih letih. Njegovo šolanje je bilo težko, saj je bila doma velika družina, zaslužka pa malo. Italijani so ga leta 1942 odpeljali v internacijo v Gonars. Komaj je ostal živ. Ko se je vrnil, je naredil maturo in vstopil v bogoslovje. Sedaj kot slovenski vojak stopa po poti v neznano. Kje se bo končala ta pot? Na koncu kolone gre mladi [Stran 017]domobranec Alojz Malavašič, Mežnarjev, z žalnim trakom na rokavu. Žaluje za bratom Alfonzom, ki ga je pred kratkim, prav na velikonočno, jutro iz zasede pri Črnem Vrhu nad Idrijo zadela krogla. Alfonz je bil bogoslovec 4. letnika ljubljanskega bogoslovja. Le nekaj mesecev prej je šel k domobrancem. Brat sedaj razmišlja, kdo bo naslednjih štirinajst dni skrbel za Alfonzov grob na šentjoškem pokopališču, kajti tudi oče in mati sta med begunci. V sredini kolone vidimo tri Šuštarjeve iz Smrečja, kmalu za njimi so Matičkovi trije, pa Brnikovi Jože, Mirko in Matevž, Marinčevi trije s Planine, Štefancova dva in Krvinetovi štirje iz Šentjošta. Prehitro se pomika kolona, da bi mogli vse našteti po imenu. Ob vsakem obrazu, ki gre mimo nas, se nam utrne zgodba. Vse te zgodbe pa imajo nekaj skupnega: Bili so pošteni in dobri možje in fantje, ki so ljubili svojo domovino. Ko bi tisti, ki o teh možeh in fantih še vedno in znova govorijo, da so bili izdajalci, vsaj malo vedeli o njih, bi drugače govorili. Morda pa jih je strah vedeti, saj bi potem morali priznati resnico.

Figure 9. V enem od šentjoških gozdov avgusta 1945 – Spredaj od leve: Cveto Duh, Viktor Tominec, Pavel Žakelj; zadaj Albert Malovrh, Jakob Žakelj, Stanko Guzelj

Poglejmo zdaj na Vetrinjsko polje, kamor so prišli tudi šentjoški domobranci in civilni begunci. V nedeljo, 27. maja 1945, je bil za Šentjoščane poseben praznik, saj je njihov rojak Vinko Žakelj v vetrinjski Marijini cerkvi opravil novo mašo. Navzoči so bili tudi štirje novomašnikovi bratje in sestra. Novomašniku je pridigal rojak Roman Malavašič, ki je leta 1942 kot mlad duhovnik s Šentjoštom preživel čas najhujše revolucije. Za vse navzoče Šentjoščane je bil to bolj žalosten kot vesel dogodek, saj so pogrešali pritrkavanja domačih zvonov in množice domačih ljudi na trgu med obema cerkvama.

Ob tej skromni slovesnosti so še posebej občutili, da so odrezani od domačega kraja, vendar so še upali na povratek. V naslednjih dveh dneh so bili štirje novomašnikovi bratje, sestra in mnogi drugi rojaki v množici približno 6.000 mož in žena vrnjeni v domovino. Novomašnik jih je tedaj po koncu nove maše zadnjikrat videl. Letos ob svoji zlati maši se tega dogodka še posebno spominja in pravi, da mu je vtisnil pečat za celo življenje.

Med slovenskimi begunci na Koroškem je bilo tiste dni še nekaj novih maš, toda ob drugih izrednih dogodkih so ostale skoraj neopažene. Novomašniki in drugi begunci, ki niso bili vrnjeni v domovino, so se v naslednjih letih s Koroškega razkropili po svetu. V vse dele sveta so ponesli slovensko ime in se povsod uveljavili, le domovina jih celo danes po petdesetih letih sprejema s pomisleki in obotavljanjem. Ko je naš znani novinar pred leti obiskal Slovence v Argentini, je potem strnil vtise tega potovanja v knjigi Sramota umira počasi. Zdi se, da bi bil ta naslov primeren za opis nekaterih dogajanj v domovini, ne pa za opis življenja Slovencev v Argentini, ki so lahko ponosni na svoj argentinski čudež.

Na vogalu šentjoškega pokopališča, kjer se je nekoč ustavil profesor Tomec s svojimi mladci, je letošnjo pomlad zrasla kapelica. Po polstoletni odsotnosti se možje in fantje in žene, o katerih smo razmišljali v začetku tega poglavja, simbolično vračajo v domači kraj. Največ jih prihaja s Teharij in hrastniških jam. Ne ve se, kje ležijo, zato bo ta kapelica za naprej njihov simbolni grob. Na plošči v tej kapelici bodo vklesana tudi imena mož in fantov, ki 7. maja 1945 niso bili v koloni, ki je zapuščala domačo vas. Zaradi tega ali onega razloga so tedaj ostali doma. Nekateri so bili prepričani, da je zares konec vojne in da se jim ne more nič zgoditi. Šli so se javit v Logatec, toda niso se vrnili.

Marsikatera misel bo od te kapelice pohitela v Argentino, v Ameriko, v Kanado in v Avstralijo na grobove rojakov, ki so do konca življenja hrepeneli po domačem kraju, pa so morali ostati v tujini. Njihov odhod v tujino se je pravzaprav začel že spomladi in poleti 1942, ko so se odločili, da ne bodo sodelovali s komunisti. Tako se je usodnega leta dvainštiridesetega v Beli krajini odločil tudi suhorski župnik Janez Raztresen, ki je bil leta 1895 rojen butajnovskemu cerkovniku v šentjoški župniji. Komunisti so ga ubili julija 1942 na Brezovi Rebri le malo prej, kot so na njegovem rojstnem domu v Butajnovi[Stran 018]ubili takratnega cerkovnika Janeza Trčka. Ime suhorskega župnika Raztresena bo zapisano med šentjoškimi farani, ki so se leta 1942 uprli komunističnemu nasilju.

Ves čas povojnega totalitarizma je bil Šentjošt zaznamovan s posebnim znamenjem. Ni čudno, da je nastalo vznemirjenje, ko je bil na pragu slovenske pomladi, 6. januarja 1989, v Šentjoštu sklican razgovor o spravi, katerega so se udeležili vidni predstavniki takratne slovenske alternative. Koliko se je od tedaj spremenilo? Bog daj, da bi petdeset let po koncu vojne vendarle prišlo do odjuge!