vnesite iskalni niz ...
Home Blog Page 307

Človeško čisti ali politično močni?

Siegfried Stadler
-
0

(Frankfurter Allgemeine Zeitung, 1. september 1994, št. 203)Note: Prevedla Katarina Bogataj-Gradišnik

V koncentracijskem taborišču Buchenwald je obstajala dvojna oblast. Formalno sta bili taboriščna straža in jetniška samouprava podrejeni SS, v vsakdanjosti pa sta ji bili dostikrat kar enakovredni. Obe organizaciji je držala v rokah ilegalna KPD, kateri se je s spretnim taktiziranjem posrečilo izpodriniti kriminalce. Meje med spretnostjo preživetja, kolaboracijo in golim terorjem je bilo pri tem težko določiti, v mnogih primerih so bile prekoračene. NDR, ki je v Buchenwaldu slavila svoj ustanovitveni mit, je naredila vse, da bi bile temne strani taboriščnega življenja zamolčane. Avtor pričujočega članka je bil eden prvih, ki so si jih mogli ogledati v celoti.

V »Buchenwaldski prisegi« so se nemški komunisti le nekaj dni po osvoboditvi iz koncentracijskega taborišča na Ettersbergu pri Weimarju zaobljubili: »Boj bomo ustavili šele potem, ko bo zadnji krivec postavljen pred sodišče narodov!« To je bilo v aprilu l. 1945. Toda ko naj bi bili dve leti pozneje krivci iz Buchenwalda postavljeni pred sodišče, so se prav isti komunisti, ki so bili medtem zasedli visoke položaje v SED, odzvali s »protiukrepi«. Buchenwaldski proces naj bi potekal pred ameriškim vojaškim sodiščem v Dachauu – »kljub temu, da leži Buchenwald v sovjetski coni«, kakor je opozarjala neka interna informacija z dne 10. februarja 1947. Vendar temu ni bilo mogoče ugovarjati. Američani so bili aprila 1945 osvobodili Buchenwald in pri tem pozaprli precejšnje število oseb. Interniranci so čakali na obtožnico v osrednjem »War Crimes Enclosure« v Dachauu, ki je medtem postal kraj sojenja v več taboriščnih procesih.

SED se ni bala preblagih sodb, za to tudi ni imela nobenega razloga. V glavnem procesu proti obtožencem iz taborišča Mauthausen, ki so ga Američani izpeljali l. 1946 v Dachauu, je bilo npr. od 61 obtoženih 58 obsojenih na smrt. V procesu iz taborišča Flossenburg, ki je sledil, je bilo izrečenih »samo« 15 smrtnih obsodb, pri tem pa je treba upoštevati, da je bilo med 52 obtoženci veliko nekdanjih jetnikov. Velikopoteznost, s katero so Američani kot sokrivce kaznovali tako imenovane jetniške funkcionarje, ki so opravljali pazniška dela, je že poprej zbudila najhujše bojazni, s katerimi je SED pričakovala bližajoči se buchenwaldski proces. Ni kazalo izključevati možnosti, da bi utegnili Američani proces proti vojnim zločincem izrabiti za to, da bi »sprožili tudi nekaj napadov na nekdanje taboriščne funkcionarje, ki so bili prej včlanjeni v KPD in ki zdaj opravljajo odgovorne partijske in vladne funkcije«, je bilo zapisano v alarmantnem sporočilu glavnemu tajništvu SED.

Navedenih je bilo deset imen, tako najvišjih funkcionarjev sovjetske zasedbene cone, kakršna sta bila Ernst Busse in Robert Siewert, takrat namestnika ministrskih predsednikov v Turingiji in Sachsen–Anhaltu, kakor tudi imen vodilnih »tovarišev« iz zahodnih sektorjev, med njimi Roberta Leibranda, člana deželnega zbora iz Württemberga, in Emila Carlebacha, urednika časopisa [Stran 073]»Frankfurter Rundschau«. V KZ Buchenwaldu so kot taboriščni starešine, blokovski starešine ali kapoji opravljali višje nadzorniške funkcije v jetniški samoupravi, ki jo je postavila SS. Walter Bartel, ki je pripadal troglavemu vodilnemu krogu ilegalnega vodstva KPD v taborišču in je zdaj opravljal funkcijo osebnega referenta pri Wilhelmu Piecku v centralnem sekretariatu SED, je zavoljo tega opozoril, da se je treba za vsak primer pripraviti na »eventualnosti« buchenwaldskega procesa.

Preparirane priče

Preostala dva meseca pred začetkom »komunističnega procesa«, ki ga je pričakovala SED, sta bila zaznamovana z mrzličnim razsvetljevanjem. Mnogi nekdanji jetniki iz Buchenwalda naj bi se bili udinjali v Dachauu »samo zavoljo preskrbe, 4 zavojčkov tobaka na teden in dnevnega zaslužka 10 nemških mark«, kakor se je zgražal neki interni spis SED z dne 17. 3. 47. »Pri pričah je treba preveriti, ali so vse zanesljive,« je bilo izdano povelje iz partijske centrale. V Weimarju so na krizni seji sklenili, da pridejo kot priče v poštev samo taki tovariši, ki na dachauskem procesu »ne bodo uporabni za nasprotni napad«. Sestavili so ustrezen seznam prič.

V vzhodnem Berlinu so s polno paro potekale priprave na začetek propagandne »nasprotne kampanje«. Preko »Zveze preganjancev nacističnega režima« (VVN), ki jo je vodila SED, so od nekdanjih buchenwaldskih jetnikov iz tujine izterjavali pisma in izjave, ki so pričale o čistosti nemških komunistov v taborišču. V Weimarju in drugih vzhodno-nemških mestih so na dan, ko se je začel proces, uprizorili manifestacije. V Buchenwaldu samem pa takih sprevodov ni moglo biti, ker so medtem KZ začeli uporabljati Rusi. Tisoči od lakote in dela v kamnolomu izmozganih jetnikov bi bili v tem primeru kulisa manifestacij na Ettersbergu.

Dne 11. aprila 1947 na drugo obletnico, odkar so Američani osvobodili koncentracijsko taborišče, se je v Dachauu naposled začel buchenwaldski proces. Nemški časniki so o njem poročali le sporadično. Edino informacijska služba SoPaDe SPD (predsedstvo SPD v eksilu) je med potekanjem procesa grozila: »Obstaja tajno poročilo ameriških služb, ki naj bi vsebovalo skrajnje vznemirljiva dejstva o strahovladi, katero so v KZ Buchenwaldu izvajali ljudje iz KP« SED je nameravala, kakor se glasi neki zaznamek v uradnem spisu, to grožnjo »postaviti na pranger« spričo tega, kakšen »prikaz mednarodnega odpora pod vodstvom nemških komunistov je bilo pričakovati« med potekom procesa. Ko pa je le nekaj dni pozneje informacijska služba SoPaDe vzela zadevo zares in pod naslovom »Komunistične grozovit osti v Buchenwaldu« ponatisnila poročilo iz lista »American Mercury« iz oktobra 1947, so vendarle rajši molčali, namesto da bi koga postavljali na pranger. Z razglasitvijo sodbe 11. avgusta 1947 pa je bil tisti del predstave, pred katerim so trepetali, končan. Resnice, katerih so se bali in katere so nameravali gromko zavrniti kot protikomunistično obrekovanje, niso prišle na dan. Za naslednjih štirideset let obstoja NDR so zatonile v temo »Tajnih aktov SED iz Buchenwalda«. Prvi del teh aktov osvetljuje, kaj je bilo tedaj na kocki.

Kakor gotovo v nobenem drugem koncentracijskem taborišču se je v Buchenwaldu komunistom posrečilo, da so s svojimi lastnimi ljudmi zasedli jetniško samoupravo, ki jo je SS ustanovila po načelu »deli in vladaj«. Kos za kosom so kriminalnim jetnikom, ki jim je SS dotlej dajala prednost, iztrgali položaje od preddelavca navzgor do taboriščnega starešine. »Rdeča samouprava« v Buchenwaldu pa je hkrati pomenila, da se je neka politična združba, ki je imela glavni delež v odporništvu zoper nacionalsocializem, znašla v položaju esesovskega pomagača.

Kaj je to pomenilo v posameznem primeru, ilustrira poročilo o usodi nekdanjega komunističnega jetnika, ki je l. 1945 pod lažnim imenom Rolf Marchert poniknil v Dresdnu in so ga Američani zaman iskali za buchenwaldski proces. Kot bolniški strežnik je bil v taborišču udeležen pri tako imenovanem »škropljenju«, pri katerem je SS z injekcijami pomorila na tisoče jetnikov. »To opravilo« bi bil sicer lahko odklonil, se je pred SED opravičeval nekdanji kaznjenec, vendar ga je ilegalno partijsko vodstvo v taborišču opozorilo »na nujnost te naloge«. »Bilo mi je vnaprej jasno, kaj to tudi v prihodnosti lahko pomeni zame,« je zapisal v svoji izjavi, vendar »se je vprašanje za nas zastavljalo nekako takole: Ali odklonimo to delo in ostanemo sicer človeško čisti, ali pa se odrečemo temu položaju« (ki bi ga potem prevzeli kriminalni jetniki) »in postanemo tako posredno morivci naših lastnih tovarišev … Ker pa so nam bili naši tovariši vredni več kakor vsi drugi, smo torej morali narediti ta korak skupaj z SS.«

[Stran 074]

Toda kakor lahko beremo v naslednjem stavku, so šli še korak naprej in niso ostali le pri izvrševanju usmrtitvenih ukazov, ki so jih odrejali esesovski zdravniki. Jetnik je to formuliral takole: »Čeprav je bilo čisto človeško gledano težko vse to opravljati, pa smo zato uničili sleherno nevarnost, ki smo jo zapazili v taborišču … Ni bilo zastonj, da se je partija lahko vsa ta leta obdržala v ilegali, ne da bi se bil celotni aparat raztreščil«. Na ta način niso bili »likvidirani« samo vohuni in ovaduhi, temveč naj bi na željo »ruskih tovarišev« umrlo tudi 1000 jetnikov, ki so bili v taborišču izrekli pripravljenost, da se pridružijo armadi Vlasova, ki se je bojevala na Hitlerjevi strani. »Uničili smo lahko kakih 176 mož,« je povedal nekdanji jetnik. Tovrstna morivska samoiniciativa je veljala kot partijsko delovanje, kolikor je bila upravičena z odloki ilegalnega komunističnega vodstva v taborišču. Partijska komisija v taboriščnih barakah se je zato, da bi razkrila sivo cono terorja, ukvarjala z zadržanjem tovarišev v preteklosti. Preverili so okrog 800 buchenwaldskih članov KPD, 59 so jih iz partije izključili, 15 »opomnili«.

Ždeča bitjaFigure 1. Ždeča bitjaSimon Dan

Izključitve iz partije so bile v ustreznem revizijskem poročilu, ki ga najdemo v »tajnih aktih SED«, pojasnjena le skopo. Škodoval je »ugledu partije«, je lakonično zapisano, ali: »ni značajsko čist«, pa tudi: »slovi po črnoborzijanskih poslih z SS«, ali »najožje prijateljevanje z SS«. Kot utemeljitev za izključitev iz partije so zadostovale tudi formulacije, kakor »pasiven«, »tipičen nergač« ali »tipičen kritikaster«. O hamburškem članu KPD Heinu Hauptmannu je bilo kratko povedano: »bil bolj negativen kakor pozitiven«. V poročilu SoPaDe, s katerim je SPD 1. 1947 podprla buchenwalski proces v Dachauu, se je bralo o kapoju Hauptmannu kot o »sadistu«, ki je jetnike brcal in tepel po modih. Bil naj bi ponosen na ravnanje, »s katerim smo to taborišče disciplinirali«, je navedeno po nekem ameriškem poročilu.

Kot eden izmed »vodilnih funkcionarjev« ilegalne organizacije KPD v Buchenwaldu je bil pri tej prvi partijski preiskavi, ki je bila izpeljana še v taborišču na Ettersbergu, izključen wurttemberški tovariš Toni Waibel z utemeljitvijo, da niso pri njem videli »niti najmanjše mere organiziranega delovanja«. Leto dni pozneje, oktobra 1946, so ga vnovič povabili pred preiskovalni odbor, tokrat k SED v vzhodni Berlin. V tem postopku, ki je bil protokoliran v obliki »soočenja«, in v več kakor ducat zaslišanjih, je nepričakovano dobilo vlogo hudega političnega prestopka [Stran 075]neko dejstvo, s katerim so še pred enim letom opravili bolj mimogrede s partijskimi opomini: posebno poslopje.

S tem izrazom so označevali poleti 1943 ustanovljeni taboriščni bordel, v katerem se je 18 deklet iz KZ Sachsenhausen prostituiralo za plačilo dveh nemškim mark. (Jetnikom v Buchenwaldu so smeli svojci nakazovati v taborišče po 15 do 30 mark mesečno.) Druga preiskava o vedenju komunističnih jetnikov v Buchenwaldu, ki jo je uredil Ulbricht, ni brez vzroka vztrajala pri taboriščnem bordelu. Glavni obtoženec tega ponovnega notranjepartijskega postopka iz Buchenwalda je namreč prišel na zelo slab glas predvsem kot obiskovavec javne hiše v KZ. Preiskave so se ukvarjale z notranjim ministrom Turingije, Ernstom Bussejem. Kot nekdanji taboriščni starešina in kapo bolniške barake je pripadal ilegalnemu vodstvenemu gremiju KPD v KZ. Zdaj se je moral pred moralno gorjačo, ki so jo zoper njega vihteli zasličevalci SED, braniti z besedami, češ da je kot pristojni sanitetni kapo zahajal v bordel »z odprtimi očmi«, sicer pa da je smel v KZ svojo ženo samo enkrat sprejeti na obisk.

Gospod in gospa Busse

Druge priče so povedale, da se je v KZ o Busseju govorilo kot o »paši«, in da je cele tedne s svojo »lajdro Luizo« ki so ji pravili tudi »gospa Busse«, preživel skupaj v eni sobi. Beseda se je zasukala na »orgije«, ki jih je tam uganjala »cela vrsta tovarišev«. »Ali se je govorilo o tem, da so za ‘gospo Busse’ v bolnišniški kuhinji pripravljali najboljšo hrano?« so vprašali neko pričo. »Da, take govorice sem tu in tam slišal,« je odgovoril. Nekdo drug je izjavil, da se je med jetniki »zelo veliko« govorilo o tem, in povedal: »Prirejali so pojedine, naročali so, da so jim pekli torte, in še in še so te reči vlačili k ženskam, naši ubogi tovariši pa so morali delati v kamnolomu in niso imeli niti koščka kruha. Zavoljo takih govoric smo bili tudi pri drugih na slabem glasu.«

V nasprotju s tem pa najbrž ni bilo splošno znano dejstvo, da so »kakih 20 do 30 tovarišev« dnevno v kleti jetniške kantine oskrbovali s »posebno hrano«, kakor je izpričal pri zaslišanjih SED nekdanji kapo kantine. Izjavil je, da so razdelili »partijskemu aktivu 12.000 do 20.000 cigaret na teden«. Taboriščno življenje desettisočev jetnikov pa je bilo vse drugačno. Lakota jih je mučila vsak dan. Kakor se vidi iz nekega drugega poročila o Buchenwaldu, so judovski jetniki za kozarec vode plačevali po 50 mark.

Pri esedejevski preiskavi so obravnavali tudi paketne pošiljke Rdečega križa, ki so prihajale v Buchenwald, in pri katerih naj bi si bili »vodilni tovariši« priskrbeli »precejšnje prednosti«. Praviloma naj bi bila pakete najprej izropala SS, vendar so se utegnile potem, kakor se je izrazil neki drugi tovariš, »dogajati nekatere reči, za katere bi bilo bolje, ko se ne bi bile dogajale«. Ali je res, »da so naši vodilni tovariši del teh stvari odnašali v javno hišo«, so vprašali neko drugo pričo. »Da, to drži, to je vzdigovalo veliko prahu,« je odgovoril, vendar je hkrati opozoril na to, da so bili delovnim nadzornikom dodeljeni »posebni paketi«. »Imeli smo tudi skupine, ki so imele tako politiko, da so si z marmelado ali s salamo podjarmile druge. To je bila najbolj nečedna in sramotna zadeva v taborišču. Črne borze je bilo še in še. Da ta posega v politično delovanje, je bilo očitno.«

Esedejevska preiskava v letu 1946 pa se nikakor ne omejuje na »take govorice«. Bolj je šlo za vprašanje, ali ni šla ilegalna partijska organizacija v svojem konspirativnem prizadevanju, da bi šla »en korak skupaj z SS«, pri tem korak predaleč, in to najkasneje z udeležbo v »taboriščni straži«. Ta organizacija je zunaj in znotraj KZ Buchenwalda prevzemala nadzorniške funkcije, ki so SS rasle čez glavo. »Varovala naj bi jetnike,« je izjavil Toni Weibel l. 1946 pred esedejevskim preiskovalnim odborom, »če pa smo hoteli to izpeljati, je nujno sledilo, da moramo tudi mi sami uvesti kazni, tako kakor jih je nameravala SS.«

Rdeča fronta kot zgled

Neka druga priča je označila »taboriščno stražo«, ki jo je sestavljalo »50 odstotkov tovarišev, ostalo pa simpatizerji«, kot »absolutno potrebno in dobro zadevo«. Bili so »kajpada tudi neprijetni primeri«, »ko ni šlo brez udarcev«. »Zgodilo se je celo, da so nekatere pretepli do smrti,« je priznal nekdo drug, vendar: »Na naši strani je bila pravica.« Za vodja »taboriščne straže« je bil kot »vodilni človek KPD« določen neki tovariš iz Stuttgarta. Tovariš iz Dresdna, ki mu je bila zaupana ustanovitev taboriščne straže, je izjavil pred esedejevskim preiskovalnim odborom: »Moje premišljanje in prizadevanje je bilo … , kako sestaviti organizacijo, podobno naši prejšnji bojevniški zvezi Rdeči fronti.«

[Stran 076]

»Ali ti je znano, da so pripadniki taboriščne straže na novo pripeljane jetnike oskubili,« je bila vprašana neka nadaljnja priča. Da, z denarjem, ki je bil tako odvzet, je razpolagalo »partijsko vodstvo«. »Ali so se naši tovariši pri tem okoriščali?« Odgovor: »Za to nimam dokazov« Na načelno vprašanje, ali so se »vodilni tovariši iz naših vrst v taborišču okoristili«, je vprašani reagiral z nasprotnim vprašanjem: »Kako visoka je vsota, ki jo je partija dobila iz Buchenwalda?« »Nekaj tisoč mark,« so mu povedali. »Vsota bi utegnila biti znatno višja,« je odvrnil vprašani.

Aktualni sklepi, do katerih se je dokopala SED po notranjepartijskih preiskavah oktobra 1946, so bili »protiukrepi«, s katerimi se je oborožila za »eventualnosti« buchenwaldskega procesa v Dachauu. Za morebitno »obrekovalno kampanjo« proti vodilnim tovarišem je veljalo: »Takoj vrniti udarec« Na razvalinah človeških tragedij, ki so se odigrale v Buchenwaldu, so pozneje kljub vsemu, kar so vedeli, postavili oltar protifašističnih junakov in mučencev, katerih svetniški sij je NDR ovijala z žalnim trakom. Skupine šolarjev, ki so za časa NDR v programu »mladinske zaobljube« obiskovale spominski kraj Buchenwald, so dvome, ki so se jim tam gori porajali, izrazile z vprašanjem: Kako je mogoče, če je bilo tu vse tako strašno, da so komunistični odporniški bojevniki to grozo od prvega do zadnjega dne preživeli? »Tajni akti iz Buchenwalda« dajejo odgovor na to vprašanje.

Zemlja, vzemi lobanje, nam pusti spomin

Jože Zadravec
-
0

Na mnogih slovenskih, predvsem družinskih in osebnih knjižnih policah se iz leta v leto množi literatura, ki globlje posega v obdobje državljanske vojne. Pred kratkim sta izšli dve knjigi: Sodni procesi na Celjskem 1944–1951 (Milko Mikola) ter Non cogito, ergo sum (Jože Dežman). V ponatisu – in dopolnjena – pa je sedaj spet prišla obsežna knjiga »Palme mučeništva« (372 strani) v založbi celjske Mohorjeve. Ko prebiramo te strani, osupnemo. To je torej moj včerajšnji slovenski narod. To so torej tisti grozoviti časi, ko je Slovenec moril Slovenca – brata. V vojnem in povojnem času, kakor govorijo raznoteri viri, je v Sloveniji bilo pobitih blizu 38.000 drugače mislečih ljudi. Bili so naši ljudje – otroci, starčki, žene, matere, sinovi, hčere. Bili so naši ljudje!

»Palme mučeništva« je knjiga, ki vsebuje zapise o 240 žrtvah nasilja; od teh je bilo ubitih 124 duhovnikov ter 70 bogoslovcev. Knjiga je neovrgljivo pričevanje o domoljubju in poštenosti duhovnikov, bogoslovcev, redovnih bratov, pokončnih Martinov Čedermacev, ki jih je odpisalo smrtonosno rezilo, z boljševizmom – ali po Cankarju s »tujo učenostjo« – zastrupljeno. Med smrtnimi žrtvami so bile tudi redovne sestre.

V podnaslovu knjige sta avtorja (Anton Pust in Zdravko Reven) zapisala: »Ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki.« Dediči nekdanjih ubijalcev bodo vsemu navkljub še vedno imeli za izdajalce vse, ki niso hoteli z roko v roki s stalinistično-titoističnimi klavci. Namen, ki so ga zapisovalci teh imen in njihovih življenj imeli s to knjigo, je le »blag spomin našim duhovnikom«, žrtvam v različnih okoliščinah, pričevalcem zvestobe svojemu narodu. V kratkem uvodu, ki ga je h knjigi napisal ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, je med drugim poudarjena misel: »Naj vsaj zdaj veje iz te knjige globoko spoštovanje do njih in do njihove žrtve.«

Lahko bi se prepustili gomazenju strahu, groze, maščevanja, ko listamo po tej obsežni knjigi in gledamo fotografije žrtev, ljudi v cvetju mladosti, življenjske vedrine. Lahko bi se prepustili tudi človeškim krikom v sebi, ki dajejo netiva, da bi se v nas razbohotilo slo maščevalnosti. Trije zbiralci in urejevalci smrtnih žrtev, povzetih sedaj v knjigo, so imeli dovolj smisla za odrešenjskost tega velikega dejanja. Na mnogih mestih so zvrstili ustrezne izpovedi mučencev in apostolov prve Cerkve, izpovedi posameznih [Stran 072]žrtev, iz papeževih pisem, nekaterih pesnikov beguncev. Utemeljena je trditev, ki je zapisana ob koncu knjige, da si namreč Cerkev v Sloveniji zasluži naziv »Cerkev mučencev«. Iz ljubezni do Boga, iz hotenja po tem, da bi bil slovenski narod srečen, so se naši ljudje podali na nevarno pot, ki je vodila v smrt. »V tem smislu imamo tudi mi svoje krščanske mučence in jih moramo častiti. Zavzemati se moramo tudi za to, da bi bili vpisani v uradni seznam svetnikov. Dejstvo, da pripadamo Cerkvi mučencev, zavezuje kajpada sedanji – in prihodnji slovenski rod za vrsto nalog.« Za njihovo uresničitev se bo morala zavzemati slovenska katoliška mladina!

Niso ga poslušali

Janez Gradišnik
-
0

Delo Lojzeta Udeta (1896–1982) je vsaj med kulturnimi in zavednimi Slovenci dovolj znano. Že od mladih nog se je zapisal obrambi slovenstva, in ta dejavnost je dajala pečat vsemu njegovemu poznejšemu delu, o tem govorijo njegove knjige, njegova siceršnja publicistična dejavnost in službe, ki jih je opravljal. Kar je premislil in zasnoval, je lahko povečini tudi objavil. Med redkimi izjemami so njegovi spisi iz let 1940–45, ki večidel niso bili natisnjeni, vsaj tako ne, da bi bili dostopni širši javnosti. Te vrzeli se je Ude zavedal in jo skušal zapolniti, zato je v 70. letih pripravil gradivo za knjigo, ki bi »predstavila njegovo delovanje in njegov pogled na nekatere specifične probleme obdobja tik pred okupacijo Slovenije in med njo« (B. Mlakar). Del te knjige naj bi bila Udetova korespondenca z levičarskim ideologom Dušanom Kermaunerjem v letih 1939 in 1940 – to je pred nedavnim objavila Nova revija. Preostalo gradivo je ostalo neobjavljeno. Izšlo je zdaj pri Slovenski matici z nekoliko nenavadnim naslovom Moje mnenje o položaju, Članki in pisma 1941–1944. Knjigo je uredil zgodovinar Boris Mlakar, napisal ji je uvod in spremno besedo, v opombah pod črto pa je med besedilom sproti pojasnil »neznane ali manj znane zgodovinske dogodke ali osebe«. Knjiga obsega 172 strani.

Turjaško oknoFigure 1. Turjaško oknoSimon Dan

V uvodu Mlakar pojasnjuje, zakaj Ude te knjige ni mogel sam izdati: »Čas, založbe in recenzenti mu takrat niso bili naklonjeni,« zdaj pa je »prišlo do bistvenih duhovnih in političnih sprememb«. Današnjemu bravcu je dovolj, da prebere nekaj strani te knjige, pa bo povsem razumel, da v sedemdesetih letih ni mogla iziti: preveč je še bilo na oblasti in drugod na odločilnih mestih ljudi, ki bi jim takšna knjiga zbujala slabo vest. Spisi, zbrani v njej, kar po vrsti pričujejo o tem, kako goreče si je njihov avtor prizadeval preprečiti usodne odločitve in usodna dejanja, ki so v tistih letih porajala vedno hujša nasprotja in vedno hujši razkol med Slovenci.

Slovenski biografski leksikon piše o Udetu, da je bil v osnovi njegovih nazorov demokratični humanizem. V knjigi, ki jo obravnavamo, je nekajkrat izrazil tudi svojo pripadnost krščanskemu pogledu na svet, seveda pa te pripadnosti nikoli ni izrazil s kako strankarsko povezavo, saj je leta 1927 v tedanji Mladini celo opozarjal na nevarnost klerikalizma. Ne ena ne druga izmed teh dveh označb pa ne izraža jedra, ki je podlaga vseh Udetovih dejavnosti. To jedro je bila zvestoba svojemu narodu, zvestoba slovenstvu. Življenjepisni podatki pričujejo, da je bil Ude v prvi svetovni vojni na treh frontah, na eni je bilo celo ranjen. Ko pa se je v pozni jeseni 1918 vrnil v domači Tržič, je že po nekaj dneh »šel v novo vojno, to pot za slovensko Koroško, za severno mejo« (Mlakar). Koliko je ljudi, ki bi storili kaj takega? Takšno dejanje lahko zraste le iz gorečega domoljubja, in to domoljubje je navdihovalo Udetovo delovanje v vsem poznejšem življenju. To čustvo ni redko, pri Udetu pa je bilo vendarle nekaj posebnega: bilo je čisto, brez kakršne koli primesi sebičnosti, želje po položaju ali kakršnih koli koristih. Mož takega kova zasluži vse naše spoštovanje.

[Stran 070]

Ko že govorim o Udetovi pokončnosti in nesebičnosti, naj tu dodam majhen spomin iz dosti poznejšega časa, iz sredine 70. let, edine dobe, v kateri sem imel stike z Lojzetom Udetom. Tedaj smo izdajali revijo Prostor in čas, ki jo je tedanja oblast nerada dovolila in ji kmalu začela streči po življenju. Priložnost, da revijo zatre, se ji je ponudila z novim zakonom o javnem obveščanju (1975), ki je predpisoval glasilom vrsto reči (ustanoviteljstvo, potrditev vsebinske zasnove itn.), pri katerih je bila udeležena SZDL. Te reči so bile Prostoru in času nedosegljive, ker mu jih SZDL ni hotela dati. Kazalo je že, da revija niti ne bo mogla končati zadnjega letnika (1974). V času, ko sem tudi sam kot glavni urednik že obupal, je Lojze Ude vzel nase velik del bremena, sprejel odgovorno uredništvo in si z nekaj tovariši iz uredništva revije prizadeval, da bi jo ohranil pri življenju. To slednje se sicer ni posrečilo, smo pa vsaj v drugi polovici junija 1975 izdali poslednjo, trojno številko za leto 1974, v kateri se nismo smeli niti posloviti od naročnikov in drugih bravcev.

Turjaško oknoFigure 2. Turjaško oknoSimon Dan

Naj se zdaj vrnem k vsebini knjige. Po zlomu Jugoslavije in okupaciji Slovenije leta 1941 se je Ude iz domačega Tržiča kmalu preselil v Ljubljano in začel misliti na oborožen odpor proti italijanskemu okupatorju. V družbi z Edvardom Kocbekom in drugimi prejšnjimi prijatelji, zlasti iz Slovenskega društva, je snoval Organizacijo delavcev za svobodo Slovenije. Iz različnih razlogov se mu ustanovitev ni posrečila in pridružil se je Osvobodilni fronti (zanjo je prvič slišal šele konec julija 1941!). Deloval je predvsem v t. i. »koroškem odboru«, imel pa je tudi širok krog znancev in prijateljev, s katerimi si je živahno izmenjaval informacije in mnenja. Spisi v tej knjigi prepričljivo kažejo, kako zelo ga je skrbelo, da bi bila odporniška dejanja moralno utemeljena in koristna za ves slovenski narod. Kakor piše Mlakar v spremni besedi, je »kritično opozarjal vse strani na njihove napake in na škodo, ki jo povzročajo temeljnim interesom slovenskega naroda v celoti. Osnovno usmeritev OF je podpiral, toda z mnogimi rezervami in opozorili, od katerih so marsikatera objavljena prav v tej knjigi … Kritiziral je neutemeljeno forsiranje boja ter se spraševal po vzrokih in posledicah takega ravnanja.«

Kolikor bolj se je razkol med OF in njenimi nasprotniki zaostroval, toliko bolj si je Ude prizadeval, da bi enim in drugim odprl oči za pogubnost njihovega ravnanja. Pri tem se ni bal stikov z »belo gardo« – in pri tem pač tvegal očitke, da izdaja OF in da bi zaslužil kazen (avgusta 1942 mu je član Vrhovnega plenuma OF sporočil, da je obsojen na smrt, pa Ude tega ni mogel verjeti). Zlasti si je prizadeval preobrniti Albina Šmajda, znanega kot enega izmed vodilnih ljudi protirevolucionarnega tabora, vendar so bili vsi poskusi brez uspeha (vsa ta korespondenca je razvidno izpričana v tej knjigi).

Lahko si zamislimo obup domoljuba, kakršen je bil Lojze Ude, ko je videl, kako Slovenci vse bolj tonejo v brezna državljanske vojne. V pismu Albinu Šmajdu piše 21. aprila 1943: »Za vsak narod je državljanska vojna zlo, za narod v taki situaciji, kakor smo Slovenci, pa je državljanska vojna blaznost, samomor … V tej situaciji je državljanska vojna izključno samo medsebojno uničevanje, samo usluga okupatorju, utrjevanje njegove oblasti, duhovna kapitulacija.«

Vsakdo bi moral brati te Udetove spise, da bi videl, kako je med bratomorno vojno živel sredi Ljubljane človek, ki je videl vso njeno »blaznost«, pa si je zaman prizadeval, da bi preprečil najhujše ekscese, ki so jo podžigali. Bil je pač »človek brez odločajoče moči«, kakor je zapisal o sebi dne 20. avgusta 1943 v Poročilu o akciji za premirje. To poročilo je bilo, kakor pravi Ude na koncu,[Stran 071]namenjeno za Izvršni odbor OF in ga je poslal nekaterim njegovim članom, pa tudi Albinu Šmajdu. Dosegel ni z njim nič, ker je bil pač »človek brez odločajoče moči«, proti sebi pa je imel mogočne mašinerije političnih sil. In dogajanje je teklo naprej, kakor so si ga zamišljali v teh mašinerijah.

Manj zanimivi so spisi, objavljeni na koncu knjige, ki jih je Ude sestavil že po odhodu med partizane po 10. kimavcu 1943. Zato pa so tisti iz Ljubljane tudi danes branje, ki človeka prevzame in mu da misliti.

Zanimivo je, kako je dalo misliti Edvardu Kocbeku, Udetovemu staremu znancu in sodelavcu. Ko mu je Ude konec leta 1946 dal brati svoje gradivo, si je Kocbek pretresen zapisal (20. 12. 46): »Prebiram gradivo, ki mi ga je dal Ude. Njegovi zapiski, beležke, pisma in študije iz let 1941–1943. Vse to čtivo me pretresa. Zakaj? Ker vidim v tem zrcalu ne samo slovenske, osvobodilne napake, ampak tudi svoje lastne in skupinske. Predvsem pa postajam izredno resen zaradi spoznanja, da mi to prebiranje pripisuje dovršeno zgodovinsko vlogo, ki je nisem dobro opravil.«

Boris Mlakar je svoje uredniško delo zelo dobro opravil. Prav koristne so njegove opombe pod črto. Pojasnjeno je skoraj vse, pozabil pa je na str. 36 pojasniti atentat na Draškovića, ki ga današnji bravci gotovo ne poznajo.

O Udetovem jeziku urednik pravi, da je nekoliko pravniško zapleten in tudi ponekod starinsko zveneč, vendar v osnovi povsem razumljiv, zato da je popravil le avtorjeve očitne lapsuse. Lahko pa bi bil popravil nekaj več, vsaj nekatere zastarele izraze in hrvatizme: trdokornost (tega že zdavnaj ni nihče zapisal v slovenščini), pozornica, postopanje (v pomenu ravnanje), zaviselo od tega, proglašati, borba, ako. Zanimiv je lapsus na strani 21: namesto »naenkrat seveda brez Bolgarov« bi moralo seveda biti »zaenkrat brez Bolgarov«, to je očitno iz konteksta, a tako je bilo že v Zborniku 1942 (v ponatisu 1945).

Domet nekega opomina

Justin Stanovnik
-
0

Preden je predsednik države Milan Kučan odšel na Poljsko, da bi se tam udeležil slovesnosti ob petdesetletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz, je v posebni izjavi, ki jo je dal za to priložnost, povedal tudi naslednjo misel: »Lahko se zgodi, da bodo čez petdeset let novi rodovi evropskih državnikov znova obžalovali preteklost, ki je naša sedanjost, in nato pozivali k miru, k spoštovanju človekovih pravic in pravičnosti.« Ta izvirna misel se nam zdi tako zanimiva in pomembna, da bi jo radi naredili za izhodišče našega razmišljanja

V navedeni misli se sicer omenjajo državniki, a ni nobenega dvoma, da svarilo, ki ga prinaša, velja za vse ljudi, saj do neke mere vsi ustvarjamo zgodovino. Predsednik nas je hotel opozoriti, da moramo svojo sedanjost živeti pozorno, sicer se utegne zgoditi, da bomo čez nekaj desetletij mi sami ali pa tisti, ki bodo prišli za nami, z obžalovanjem ugotavljali, da je naša neprisebnost dovolila, da so se začele dogajati stvari, ki so nazadnje pripeljale do nove katastrofe.

Natančno spremljanje časa, ki ga živimo, je toliko bolj potrebno zato, ker se stvari s hudim koncem pogosto začenjajo komaj opazno in tako, da samo zelo natančnemu opazovalcu dajo slutiti, da bodo iz njih nazadnje izstopile pošasti, ki bodo prinesle mnogo bridkosti in pokončale mnogo ljudi.

Ko so se v dvajsetih letih tega stoletja začeli po münchenskih kleteh zbirati možje v rjavih srajcah in oznanjali nenavadne ideje, je marsikateri Nemec mislil, da je to pač ena od anomalij, ki jih je povzročila vojna. In ko so pozneje začeli razgrajati tudi po ulicah in ko so razbili prvo židovsko trgovino na koncu nekega mesta, se je še vedno marsikomu uspelo potolažiti z mislijo, da je to pač izbruh, ki ne more trajati. Toda takrat in samo takrat je bil čas, da bi se ljudje temu uprli. Ko so potem ti isti ljudje zanetili ogenj, od katerega je zagorela vsa Evropa, ko so v nemške družine začele prihajati vesti o smrti njihovih sinov z ruskih in afriških bojišč, ko je vsaj v nekatere od Nemcev morala vstopiti grozna slutnja, da bo ime njihovega [Stran 068]naroda za dolgo dobo, če ne za zmeraj, zaznamovano od sramote, ki se je dogajala po taboriščih, kjer so uničevali ljudi v stotisočih in milijonih: takrat se je dalo narediti malo ali nič.

In ko so se leta 1937 v neki aprilski noči zbrali na Čebinah mladi slovenski komunisti in ustanovili svojo partijo, je za to komaj kdo vedel. Vedelo se je za tistih nekaj lističev, ki so se po tistem začeli pogosteje pojavljati, ljudje so slišali za agitatorje, ki so prikrito hodili po deželi, se javno sestajali na shodih, govorilo se je o tajni organizaciji, a malokdo je vedel, da bodo ti, ki sedaj sejejo ta nenavadna semena, nekoč tudi želi svojo peklensko žetev. A takrat in samo takrat se je še dalo kaj narediti. Ko pa so po pičlih desetih letih, po zmagoviti revoluciji, ki so jo izpeljali v vročici medvojnih razmer, imeli v rokah vse vzvode politične oblasti in gospodarske moči, tedaj se je dalo narediti malo ali nič. Ko se je na deželo ulegel vonj po zločinu, ko so ljudem jemali ne samo to, kar so si oni sami in njihove družine z delom pridobile, ampak so jim jemali nekaj neprimerljivo bolj dragocenega, pravice, ki jim gredo kot ljudem in državljanom, se pravi osnovno svobodo; ko so morali celo tisti, ki so jim pomagali do oblasti, brez moči gledati, kako zapirajo njihove prijatelje in jih pošiljajo v pekel nekega dalmatinskega otoka: tedaj se je dalo narediti bore malo ali nič.

To stoletje nas je obilno poučilo, kako potekajo stvari, in nobene pravice nimamo, da bi te šole ne jemali resno. A bi pri tem tudi mi tvegali neko opozorilo. Prav je, da se ponavljajo klici Nikoli več Auschwitza! in Nikoli več Roga! Vendar moramo vseeno vedeti, da se zgodovina do zadnje potankosti le ne ponavlja. Zelo verjetno je, da bo zlo prihodnosti nosilo druga imena in se oblikovalo iz drugih začetkov. Da bi teh ne spregledali, moramo na Auschwitz in Rog gledati ne samo kot na del zgodovine, ampak moramo v njiju videti metaforo za človeško slepoto.

Predsedniku Kučanu se moramo torej zahvaliti za opozorilo, da moramo pozorno in prisebno obstajati v svojem času. To opozorilo je bilo izrečeno z visokega koturna, a ga upravičeno razumemo tako, da se nanaša tudi na stvari, ki ne razodevajo presežnih razmerij njegove formulacije. Prisebni moramo biti tudi glede teh preprostejših reči, ker se nikoli ne ve, kaj nosijo v sebi in kje se bodo končale. Ali že sedaj lahko rečemo, kakšne posledice bodo imeli predlogi za novo šolo, če se jim posreči, da postanejo zakon? Ali lahko z gotovostjo trdimo, da lahko izmerimo pomen, ki ga ima zadnji komunistični manever z revolucijo in enobejem? Kaj se za tem skriva, kaj hočejo s tem doseči? Ali niso ljudje, ki ga izvajajo, vedno eno govorili in drugo delali? Imamo vse razloge za pozornost in prisebnost. Nič nam ne sme uiti, a nas tudi nič ne sme tako prevzeti, da bi izgubili zmožnost zdravega presojanja.

Ko se je predsednik Kučan odpravljal na Poljsko, nas je torej opremil s koristnim opozorilom, a smo vendar nečesa pogrešali. V njegovi izjavi smo zaman iskali odstavek, v katerem bi povedal, da prihaja iz dežele, v kateri se je zgodilo nekaj podobnega, kot se je zgodilo v kraju, kamor odhaja: da so se tudi tu našli ljudje, ki so se tako zelo oddaljili od svoje človeške snovi, da so lahko ukazali in izvedli umor neke celote; da smo tudi mi imeli svoj holokavst. Ali ni imel te moči ali tega poguma ali pa je to prišlo od dolgega gledanja v eno samo smer? Toda mi imamo občutek, da je šla mimo nas velika priložnost. To lahko obžalujemo že sedaj.

Kdaj se nam vremena zjasnijo

Ivo Žajdela
-
0

V teh nekaj stavkih bi rad izpostavil nekatera dejstva, ki se dogajajo v ozadju slovenske politične scene in ki jih, kot se zdi, javnost težko opazi ali pa se jih ne zaveda dovolj.

Najprej je tu medijski prostor, ki je dosti bolj zaprt in enostranski, kot bi si kdorkoli lahko mislil. Imamo šest dnevnikov, od katerih sta le dva naklonjena demokratičnim strankam. Delo res prinaša vsak dan obilje informacij, če pa pogledamo njihove komentarje, potem lahko ugotovimo, da jim manjka kritično spraševanje o slovenskem političnem prostoru, predvsem pa o koaliciji. Glavni Delov komentator, ki pokriva področje LDS–SKD, ga v svojih komentarjih obdeluje izključno iz eldeesovskega zornega kota. Za časnikom Slovenec stoji stranka SKD, zato uredniki skrbno pazijo, da se politika te stranke v njem ne bi prikazovala v kritični luči. Cenzura je tu tako rekoč popolna, včasih – govorim iz svoje prakse – dobiva prav absurdne oblike. Časnik je bil po dveh uredniških zamenjavah konec decembra 1991 na dobri poti, da postane tisto, kar si je desnica želela in za kar naj bi sploh bil. Takšen je v prvi polovici leta 1992 tudi postajal. V tem času pa je padla Peterletova vlada in SKD se je naenkrat znašla v opoziciji, vlado pa je prevzela Drnovškova levica. Danes je že jasno, da se je poleti 1992 vrh SKD odločil, da se bo povezal z LDS. Očitno pa je bil pogoj tej zvezi ta, da se vedno bolj uspešnemu časniku porežejo krila in se izločijo najbolj ostra peresa. Sredi avgusta 1992 je tako sledila čistka v uredništvu, slab mesec pred začetkom volilne kampanje. Uredništvo sta prevzeli politično povsem neprimerni osebi, kar se je takoj za tem zelo poznalo na vsebini časnika. Namesto da bi naklada še naprej strmo naraščala, kot je do takrat, je začela padati. Odtlej časnik, ne glede na to, da sta se odtlej zamenjali že dve novi uredniški ekipi – sedanja je že šesta – životari. Ker v njem ni kritičnih analiz, ki bi opozarjale, kaj pomeni naslonitev SKD na levico – da je to bistvena oslabitev desnice – javnost, se pravi volilno telo nekaterih desnih strank, predvsem SKD, na to ni sposobna reagirati. Volilni rezultati z lokalnih volitev decembra 1994 so dovolj zgovorni. Potem ko smo mnogi pričakovali, da bo katastrofalna politika SKD doživela slabe volilne rezultate, se je zgodilo nasprotno: SKD je zasedla celo prvo mesto, čeprav je tudi ona zgubila precej volilcev v primerjavi z volitvami leta 1992.

Mnogi smo pričakovali, da bo z volilnimi glasovi najbolj nagrajen tisti, ki je največ delal, ki se je najbolj izpostavljal in se je tako rekoč edini boril s postkomunistično mafijo, to je Janez Janša, vendar se pričakovanja niso izpolnila. Res je njegova stranka bila od vseh daleč najuspešnejša, vendar bi bilo logično, da bi jo nagradili mnogi, ki so na koncu podprli Peterleta. Kako si to razlagati? Glavni vzrok za to je zmeda, ki jo povzroča prej omenjena medijska blokada, ko javnost ne dobiva dovolj relevantnih informacij in analiz političnega prostora. Za to so tisti, ki medije vodijo iz ozadja, dobro poskrbeli.

Druga značilnost, na katero bi rad opozoril, je bila na videz zelo nerazumljiva odločitev Lojzeta Peterleta, ki je septembra 1994 odstopil z mesta zunanjega ministra. Naj opozorim na nekaj elementov. Prav takrat se je začenjala predvolilna kampanja za lokalne volitve, njegova stranka pa je bila zaradi Janševe brutalne odstranitve iz koalicije v veliki nevarnosti, če ne pred razpadom, pa [Stran 066]vsaj pred močnim osipom. Spomladi, takoj po Janševi odstranitvi, so jo uspeli ohraniti z različnimi krili, s katerimi so zadušili nergače ter jih tako zadržali v stranki. Peterle septembra ni odstopil zaradi protesta, ker se je LDS vedno bolj polaščala pomembnih funkcij, temveč zato, da bi se posvetil delu v stranki, ki jo je bilo potrebno obvarovati pred razsulom. Tu pa so bile tudi volitve. Nato je deloval na dveh ravneh. Navzven je ostro nastopal proti Drnovšku, s čimer si je pri volilnem telesu pridobival pomembne točke, po drugi strani pa je s svojo vlogo po Školjču in Ogleju pri volilcih izpadel kot žrtev komunistov, s čimer si je nabral še nekaj dodatnih točk. Takšna politika je bila očitno več kot uspešna, saj niti stranka sama ni pričakovala takšnega odstotka na volitvah.

Ko so bile volitve mimo, se je Peterle znova posvetil glavni strateški usmeritvi stranke, torej sodelovanju v koaliciji s postkomunisti. Pri vsem tem je SKD žrtvovala zunanje ministrstvo ter nikoli resno mišljeno zahtevo, da Združena lista gre iz vlade, kar kaže le na to, da strankinih vodilnih ljudi očitno tudi podoba stranke več ne zanima. Tu pa smo spet pri medijski blokadi, ki omogoča tudi takšne deformacije. Že januarja 1995 so vse poškoljčevske in pooglejske rane zaceljene in koalicija spet lepo mirno deluje in vlada naprej.

DeloFigure 1. DeloSimon Dan

In kje je tu Janez Janša, ki je ostal na desnici tako rekoč edini zaupanja vreden politik? Če Peterleta odštejemo, saj se je že zdavnaj prodal postkomunistom, sta od liderjev tu ostala le še Marjan Podobnik in Janez Janša. Podobnik se je leta 1993 dobro držal, saj je zelo tvorno sodeloval pri razkrivanju mafijskih poslov, septembra 1994 pa je povlekel nerazumljivo potezo, ko se je takoj za tem, ko je skupaj z drugimi vodji strank slovenske pomladi podpisal ostro pismo vodstvu SKD, od pisma ogradil. Druga, zelo nesram[Stran 067]na poteza, ki ima lahko usodne posledice, pa je bila tik pred lokalnimi volitvami objava pisma izstopnikov iz Jelinčičeve SNS, v katerem so ti protestirali, ker naj bi jim Janša to dejanje očital. Čeprav je Janša že naslednji dan, ko je bilo pismo objavljeno v dnevnem časopisju, odgovoril, da so se zaleteli, saj jim nikoli ni očital nič takšnega, so deset dni kasneje Podobnikove Brazde to isto pismo objavile, celo brez Janševega odgovora. Šlo je za zelo podel udarec, ki nima nobenega opravičila, pač pa hude posledice. Pri objavi tega pisma nikakor ne more iti za spodrsljaj, saj je lahko bilo vsakomur jasno, kaj to dejanje lahko pomeni. Kaj je torej Podobnik s tem hotel povedati? In komu vse?

Tako je Janez Janša ostal edini zaupanja vreden politik, ki je ostal desnici. Vendar je njegova vloga in pozicija na neki način tragična. Zgradil si jo je le s kristalno jasno analizo in kritiko postkomunističnih barabij, to pa je pri mentaliteti slovenskih ljudi zelo nehvaležno početje. Resnica namreč vedno boli. Človeška podzavest vpliva na človekovo zavest, ki potem do človeka, ki vedno znova razkriva resnico, zavzame hladno razdaljo. Slovenec ima rad lahkotne teme in ljudi, ki te teme ponujajo. Tako delata Kučan in Drnovšek.

Janez Janša je že dolgo časa tako rekoč nenehno prisoten s svojo jasno analizo in kritiko. Vendar tudi zadnje čase, ko bi človek pričakoval, da so vremena že dovolj jasna za nekatera ključna spoznanja, ni deležen tiste podpore, kot bi bilo to potrebno. Potrebno ne le zaradi njega, ampak zaradi stanja, v katerem se je znašel desni politični prostor. Tiste, ki računajo na poslednjo odrešilno bilko, ko naj bi se Peterle pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami pridružil ostali desnici, naj opozorim, da takrat to njegovo dejanje ne bo nič več pomenilo, saj se gospodarstvo lastnini in utrjuje zdaj. Takrat bomo lahko dobili le bledo ponovitev Demosovega časa, ko je ta sicer vladal, gospodarstvo in vse ostale institucionalne funkcije pa so imeli v svojih rokah komunisti.

Zato se mi zdi nerazumljivo, da tu Cerkev, kot glavna moralna ustanova, ne nastopa bolj odločno in bolj ne podpre Janševe politike. Vendar poleg nje tudi nekatere druge desne ustanove Janšev boj s komunisti le opazujejo. Ne zavedajo se dovolj, da bo tako neenak boj izgubljen, s tem pa je izgubljena tudi stvar tistih mnogih Slovencev, ki jih je komunizem pol stoletja preganjal in zatiral.

Sprava – črna maša

Blaža Cedilnik
-
0

Morda sem malo neučakana s to svojo spravo. Morda hočem preveč naenkrat. Pa prav jaz, ki tako rada govorim o evoluciji, o počasnem, skoraj neopaznem razvoju. Stokrat sem že rekla, da ne maram revolucij, ampak kaj, človeško življenje je pač zelo kratko, in če hočeš videti spremembe in njihove rezultate, potem ti živci popustijo. Hočeš tudi sam videti in doživeti. In sama bi rada doživela spravo. Celovito spravo v vseh plasteh družbenega udejstvovanja. Rada bi doživela Slovenijo tako, kot bi le-ta bila, če ne bi zakorakala na stranpot komunizma.

Če sem čisto odkrita in poštena, moram priznati, da so majhni koraki v to smer vendarle narejeni. Komunizem se je na vseh področjih človekovega udejstvovanja pokazal kot skrajno neučinkovit sistem. (Dajmo, naj bo fešta, dokler imamo!) Ne samo na vseh področjih, ampak tudi na vseh celinah, v vseh državah.

Žal pa so skoraj v vseh državah ostali isti ljudje ne samo na oblastnih pozicijah, ampak tudi na vodstvenih mestih. Kot sem že napisala, so komunisti pri nas lepo nežno (doucement) sestopili z oblasti, se razlezli v vse žive stranke (v nekatere, da jih vodijo, v druge, da jih minirajo in blokirajo) in tako smo dobili večstrankarski komunizem, ki ima sicer še nekaj lepotnih napak (Janša, Podobnik, Gros), ampak se dela na tem, da se to popravi. Lepo počasi jih blatijo, da bi se vsem zagnusili. Da bomo spoštovali in volili samo še preizkušene, umirjene, profesionalne politike z veliko let delovnih izkušenj. In krasno bo obdržati popackanega [Stran 063]Peterleta, Podobnika in Janšo, da se bo nanje po potrebi zvalila krivda za neuspešnost »novega« sistema pri nas. In če ne bomo začeli gledati okrog sebe z odprtimi očmi, nas bodo zopet pošteno potegnili, češ da sistem ne funkcionira zato, ker ga nekateri blokirajo, se pravi omenjene dobrodošle lepotne napake naše mlade demokracije. Kot npr. v znanem vicu o prvem nočnem lokalu s striptizetami v bivši Sovjetski zvezi. Prvo noč je bil lokal nabito poln, drugo noč je bilo obiskovalcev pol manj, po tednu dni je zašel v bar le še kak osamljen zablodeli pijanček. In partijski vrh se je vprašal, zakaj povsod na zahodu taki lokali nosijo denar, pri njih pa ne gre in ne gre. Ustanovili so komisijo, da razišče vzroke za neuspeh. Komisija je raziskovala in končno podala poročilo, iz katerega je bilo razvidno, da pravega vzroka za nedelovanje nočnega lokala ni našla, je pa ugotovila, da striptizete zagotovo niso krive, saj so vse že vsaj štirideset let zveste članice partije. Seveda pa se vsi novi – stari oblastniki zelo trudijo na vseh koncih in krajih, da bi nas prepričali o koncu komunizma. Gledam mladinsko oddajo »Male sive celice« in skoraj padem na trepalnice ob vprašanju, kaj imajo skupnega komunizem, kri in Rdeča kapica. Odgovor: rdečo barvo. Po drugi strani pa ZLSD alias … … … komunisti praznujejo svojo ustanovitev na Čebinah. Prlek bi zapel: Saj ste lüdi čisto nori! … da ne spregledate.

Torej, kot sem napisala, so žal ostali isti ljudje na oblastnih in vodstvenih mestih. Zato je razvoj počasen in celo zablokiran. (Kako kazati razvoj in napredek s statističnimi podatki, pa tako lepo pripoveduje George Orwell v svoji 1984.) In zato resnica o komunizmu, njegovih zablodah in hudodelstvih, njegovi škodljivosti za ljudi in narod tako počasi prodira na plan. Zato tudi tako počasi, s tako majhnimi koraki, prihaja narodna sprava. Če lahko sploh rečemo, da prihaja.

Ampak sem pa tja kakšen mali duhec le uide iz steklenice in se ga ne da več stlačiti nazaj. In potem straši naokrog, straši ortodoksne komuniste, straši prebarvane, preoblečene, preimenovane komuniste, straši mlado generacijo, ki jo je vzgajal komunizem in ki ni imela »nič z vsem tem«. Straši mlade ljudi, ki so dobili majhne bonitete (stanovanja, partizanska leta itd.) – strah jih je, da bi to malo, kar so dobili, izgubili. In taki mali duhci delajo grde packe (ali pa brišejo navlako z nje?) po naši »najsvetejši« in »najsvetlejši« preteklosti. In tako se bo morda enkrat ta preteklost le prikazala v pravi luči, taka kot je, oziroma kot je bila. In to bo sprava. Upam, da ne le za nazaj, ampak tudi za naprej. In vesela bom, če bom to doživela, četudi s tresočimi rokami in usihajočo pametjo. Doživela.

No, en tak duh, ki je ušel iz steklenice, je vedenje o pobojih po vojni. Tega ni mogoče več tlačiti v nevedenje. To je postalo dejstvo. Dejstvo, ki se sicer poskuša opravičiti, podtakniti zgodovinarjem kot edinim pristojnim. Ampak ne gre čisto tako, kot bi nekateri želeli. Če nič drugega, so vnebo vpijoči pričevalci tega časa, teh dejanj farne plošče, ki jih ljudje spontano postavljajo ob farnih cerkvah in kjer so zapisane dovčerajšnje neosebe – žrtve komunističnega terorja med drugo svetovno vojno. Prav tako se pojavljajo imena teh žrtev tudi na grobovih na pokopališčih. Čeprav je šele majhen del Slovenije postavil take plošče, je skupna številka že grozljiva. Da bo tudi širša javnost seznanjena z obsežnostjo tega pojava, se pripravlja knjiga z do sedaj zbranimi in preverjenimi imeni.

Tudi termin »sovražna emigracija« se je kar nekako izgubil. Počasi postaja ta še do nedavna zanikani del slovenskega naroda njegov konstitutivni del s svojim nezanemarljivim prispevkom h kulturi in umetnosti, počasi morda tudi k gospodarstvu in politiki.

In pripravlja se izvedba Debeljakove Črne maše v Cankarjevem domu. Če bo do te izvedbe prišlo in če bo obenem še izšla Črna maša v luksuzni izdaji (ne kot zvezčič pogrošnih romanov) kot epopeja trpljenja slovenskega naroda v drugi svetovni vojni, potem bomo spet lahko rekli: to pa je že spet en korak h narodovi spravi.

Naj povem o svojem srečanju s Črno mašo. To srečanje se je pripravljalo zelo dolgo. Od mojih gimnazijskih let pa do pred nekaj leti, ko je prišla ta knjižica v Slovenijo.

Imela sem srečo, da sem hodila še v osem let trajajočo gimnazijo, kjer so poučevali in vzgajali še profesorji stare generacije, ki so bili poleg velike zagnanosti za pedagoško delo tudi vsi po vrsti veliki humanisti. Skupaj z njimi smo skrbno prerešetali slovensko, svetovno, pa tudi južnoslovansko književnost. In videli smo, da so veliki dogodki v zgodovini narodov navdihnili pesnike in pisatelje, slikarje, kiparje in skladatelje, da so ustvarili velika dela. A glej, čudo prečudno, tako velika reč, kot je bila druga svetovna vojna pri nas, pa ni in ni umetnika, ki bi ustvaril veliko delo svetovne razsežnosti, veliko epopejo tragedije in zmage nekega naroda. Dlje ko seje odmikala druga svetovna vojna, [Stran 064]

Mineva danFigure 1. Mineva danVlastja Simončič

več je bilo govorjenja o tem, o tem so pisali tudi časopisi in je govoril radio.

Potem je izšla Ukana. Sledilo je blazno navdušenje – imamo ga, imamo veliki roman o NOB. Vendar ni treba biti hudo učen, da veš, da je Ukana sicer »velik« roman, ni pa »veliki« roman, spada v žanr indijanaric ala Karl May. (Saj poznate tisto: Dva se pogovarjata in eden pravi: sedaj na stara leta spet berem Karla Maya, pa se mi še zdaleč ne zdi tako zanimiv kot včasih. – Katero njegovo knjigo pa bereš? – Berem Kapital. – Pa saj to ni od Karla Maya, to je od Karla Marxa. – Saj sem res nekaj zamešal. Veš, prebral sem že prek dvesto strani, pa še ni bilo govora o nobenem Indijancu.) In sem še naprej premišljevala, kot že takrat v srednji šoli: ko bom velika, bom preštudirala vse živo in bom napisala epsko-lirsko pesnitev, roman v verzih o čim več plasteh tega časa. O človeških usodah, o družinskih tragedijah, o usodnih odločitvah, o pokončnosti, o zapeljanosti, o taki in drugačni ljubezni do domovine, o predanosti neki ideologiji, o veri staršev, pa o nadčloveku – Übermenschu in avantgardi delavskega razreda. In žal mi je bilo, da nimam časa, da bi z delom kar takoj začela. Potem pa se je pojavila Debeljakova Črna maša. Neugledna broširana knjižica. Prebrala sem jo enkrat na hitro, potem vse razlage in komentarje, potem še enkrat lepo počasi. Knjiga me je do dna duše pretresla. In bilo mi je jasno: Imamo jo, Slovenci imamo epopejo časa med drugo svetovno vojno, morda ni ravno vsem po godu, ampak imamo jo. Veliko delo velikega časa, velikih preizkušenj, velikega trpljenja in ponižanj. Ta knjiga si zares zasluži luksuzno izdajo in uprizoritev. In obvezno branje v srednji šoli. In to bo korak k spravi slovenskega naroda.

Ampak (to sem se naučila od komunistov) bojim se, da je to le moje sanjarjenje. Da iz vsega skupaj ne bo nič. Jaz pač na političnem področju nimam ne sreče ne pameti. Vedno volim stranke in ljudi, ki nimajo šanse. Pa kaj hočem, če že ni drugih svoboščin, vsak ima pravico do svojih sanj. Kajti bliža se leto 1995. Petdesetletnica »zmage« NOB. Govorci (tisti, ki to znajo, tisti, ki so se tega naučili) že gromoglasno naznanjujejo leto veličastnih proslav, ki bodo spet povedale Resnico. Edino pravo Resnico. Za vse večne čase.

[Stran 065]

»NOB je najsvetlejše in najsvetejše obdobje v naši zgodovini in pika. Nikomur ne bomo dovolili, da bi pačil to Resnico, da bi jo po svoje interpretiral, da bi razglašal drugačno resnico. In petdeseto obletnico tega dogodka bomo proslavili nadvse slovesno.«

Rdeči parlament, rdeča vlada, rdeč predsednik! Ja, kaj ste pa mislili.

Sicer je pa Kocbek, ko je leta 1936 pisal o Gidovi vrnitvi iz Rusije, zapisal tudi stavek, ki se danes zdi preroški: Razpadanje komunizma bo hujše od njega samega.

Še bolj pa me skrbi prerokba moje stare mame (doslej je imela še v vsem prav). Rekla je, da bo najprej ves svet komunističen, potem bodo šele ljudje spoznali, kaj je v resnici in se odvrnili od njega.

In kje smo sedaj?

Moj pogled na praznovanja 50. obletnice zmage nad fašizmom

Peter Gosar
-
0

Proslavljanje 50. obletnice zmage nad fašizmom bo za mnoge Slovence in njihove družine pomenilo tudi odpiranje starih, le delno zaceljenih ran. Spominjali se bomo ne le krvoločnosti okupatorja, ampak tudi bratomorne vojne, ki nam je prinesla ogromno gorja. Konec druge svetovne vojne je povezan z največjim genocidom v zgodovini slovenskega naroda in z začetkom 45-letne komunistične diktature. Praznovanja so pristna le, če nas spominjajo na nekaj lepega in vrednega, kar nas navdaja s ponosom in veseljem. Pri državnih praznovanjih se spominjamo dogodkov, ki pomenijo prelomnico v zgodovini naroda na poti k neodvisnosti in državni samostojnosti. O tem, kateri so taki dogodki, ne morejo odločati le nekatera gibanja, združenja, stranke in politiki. Za državna praznovanja bi bil potreben konsenz velikega dela naroda. Če nočemo povzročiti s praznovanji še večjega razkola v naši družbi, bi moralo obstajati precejšnje soglasje v presoji pomembnejših dogodkov naše polpretekle zgodovine. Tega pa ni. Ni dvoma, da obstaja soglasno mnenje o pomenu zmage zaveznikov nad Hitlerjevim in Mussolinijevim režimom in o pomenu priključitve Primorske k matični domovini. Tega smo iskreno veseli in zasluži proslavljanje. Mimo tega pa je zelo malo takega, kar bi nas navdajalo s ponosom in veseljem. Tudi zmaga zaveznikov nad fašizmom je bila dosežena prvenstveno na vojaškem področju. Na idejnem in civilizacijskem na nikakor ne. Po drugi svetovni vojni se je val fašističnih in diktatorskih režimov razširil na Vzhodno Evropo, na velik del Azije, Afrike in Južne Amerike. Temu sem se vedno čudil.

Vojna in čas neposredno po njej pomenita najbolj mračno obdobje slovenske zgodovine. Ne vidim najmanjšega razloga, da bi bili ponosni na ta čas. Bil je čas bratomorne vojne, nasilne boljševizacije slovenske družbe, teptanja osnovnih človekovih pravic, predvsem pa preziranja svetosti življenja. NOB ni mogoče obravnavati le kot narodnoosvobodilni boj, pri tem pa nekako odmisliti ali pozabiti na boljševiško revolucijo, ki jo je pod krinko NOB izvajala partija. Na slovenskem ozemlju je potekala revolucija v času, ko je bil slovenski narod življenjsko ogrožen od zunanjih sovražnikov. Nad tem se je treba resno zamisliti, ko ocenjujemo dela tistih, ki so se vsa leta po vojni proglašali za osvoboditelje. NOB je dejansko vodila partija in ne vodstvo OF. Spomniti se je treba le izjav predsednika OF Josipa Vidmarja, Dolomitske izjave in še mnogih pisnih dokumentov, ki to potrjujejo.

V času vojne so odpovedali politiki in mnogi vodilni ljudje v slovenski družbi. Niso bili kos zahtevam časa. Tudi velik del inteligence, ki si je upravičeno želela sprememb v precej arhaični slovenski predvojni družbi, je odigral zelo klavrno vlogo naivnežev brez vsakršnega političnega posluha. Slepo so se predali vodenju partije in se pozneje v veliki meri prelevili v kimavce in karieriste. Partija je s terorjem in poboji preprečevala nastanek raznih oblik odpora proti okupatorju. To je bil čas, ko je [Stran 060]

SporočiloFigure 1. SporočiloVlastja Simončič

namen posvečeval sredstva, ko se je sistematično sejalo sovraštvo med ljudmi in ko življenje ni bilo sveto.

Tisti, ki smo bili za časa vojne že toliko stari, da smo lahko razumsko presojali dogajanje okoli sebe, imamo danes več kot 70 let. Pri [Stran 061]tej generaciji se pogledi na vojni čas zelo razlikujejo, pač odvisno od osebnih izkušenj in doživljanj. Žrtve okupatorja in komunistične revolucije smo bili vsi, v taki ali drugačni obliki. Sam menim, da so se v tej vojni voditelji protikomunistične fronte slabo izkazali. Isto velja za vodstvo OF. Vodstvo in politika partije pa sta bila poleg vsega še zločinska. Najstrašnejši dokaz predstavljajo množična grobišča, ki so posejana po slovenski zemlji.

Zato je veliko vprašanje, ali smo upravičeni do praznovanj, ko še po 50 letih nismo spodobno pokopali sinov in hčera slovenskega naroda, ki so bili žrtve bratomorne vojne. Pobitim, žrtvam množičnih povojnih procesov in drugim žrtvam komunističnega nasilja ni povrnjena čast in spoštovanje. Krivice niso v nobenem pogledu popravljene. Grobišča niso primeren kraj za praznovanja in veseljačenje.

Naša generacija bo kmalu pomrla. Današnje mlajše generacije ne morejo praktično ničesar vedeti o vojni. V šoli so jih natrpali z mitologijo o NOB, zgodovinska veda pa je bila v veliki meri v službi politike. Ne izvajajmo še naprej nasilja nad mladimi generacijami z lažno mitologijo. Menim tudi, da nova slovenska država ne bi smela izbrati 27. aprila za svoj državni praznik. Noben datum iz časa vojne ni primeren, razen če si izberemo namesto praznika dan žalosti in opomina bodočim rodovom, kam pripelje pohlep po oblasti, totalitarizem in nespoštovanje človeških življenj.

Tudi na protikomunistični strani je bilo v drugi svetovni vojni mnogo temnih lis. Zato ne bi smeli zamenjati ene mitologije z drugo. Celotno dogajanje v tem času bo treba osvetliti čimbolj objektivno in nepristransko.

Zapisu manjka nekaj bistvenega. Vojna je čas preizkušenj. Ljudje se znajdejo v situacijah, ki jih v normalnem življenju ni. Kako se na to odzovejo, lahko bistveno vpliva na njihovo osebnost, ponos in samospoštovanje. Vojna je čas pogumnih ljudi, zglednih pokončnih osebnosti, pa tudi propalic. Če so posamezniki lahko ponosni na svoja dejanja in zadržanje v času vojne, je to lepo in vredno spomina. Gornja kritika vojnega časa v ničemer ne izničuje spoštovanja, ki ga gojim do herojskih mož in žena, pa naj so se v vojnem vrvežu znašli na tej, oni ali nobeni strani.

Namen tega zapisa ni bil presojanje dogodkov in njihovih akterjev v drugi svetovni vojni. Zanima me bolj odziv sedanje družbe, predvsem sedanje inteligence, družbenih delavcev in politikov na to mračno obdobje. Kar se tega tiče, sem zaskrbljen. Razprava o pravilnosti, napakah ali zgrešenosti ravnanja različnih gibanj, strank in politikov v tem obdobju bo še dolgo trajala. To je normalno. Zaskrbljujoč pa je odnos do zločinov, zločincev in njihovih žrtev. Zločin je zločin ne glede na to, ali ga je izvršil zmagovalec ali poraženec. Tudi sodba zgodovine, na katero se nekateri danes tako radi sklicujejo in jo tolmačijo v svojo korist, nima pri tem nič. Še vedno smo priča ciničnemu odnosu do žrtev vojne, medvojnih in povojnih pobojev, množičnih procesov, preganjanj itd. Namesto poprave krivic in obsodbe zločinov se v javnosti vzdržuje mentaliteta razlikovanja med žrtvami. Cinizem je v opredeljevanju velikosti zločina ali storjene krivice glede na to, ali je žrtev mobiliziranec v nemško vojsko, taboriščnik, partizan, domobranec, četnik, duhovnik, član partije ali druga civilna oseba. Tako razlikovanje smo med drugim lahko zelo razvidno opazili pri omizjih na to temo na RTV Slovenija. Manjka le še to, da bi pri žrtvah nemških taborišč smrti začeli raziskovati povode za internacijo posameznih žrtev in po tem ocenjevati in presojati velikost izvršenega zločina. Zastrašujoče je, s kakšno lahkoto sedanja generacija javnih delavcev sprejema dejstvo o strašnem pokolu na slovenskih tleh ob koncu druge svetovne vojne. Samo slovenske mladine je bilo pobite več kot poljskih oficirjev in vojakov v Katinskem gozdu. Strašne so tudi ocene o številu pobitih pripadnikov drugih narodov na našem ozemlju.

Če bi se sedanja, večinoma šele po drugi svetovni vojni rojena generacija, zavedala, kakšna je bila ta vojna, ne bi še vedno poslušali toliko posplošenih in neodgovornih trditev in ciničnih izjav o izdajalcih slovenskega naroda in podobnem. Kot da se niso ničesar naučili iz dogodkov v Bosni in še marsikje drugod v svetu. Nekaj mora biti jasno. Večina žrtev bi ob ponovitvi podobnih razmer ravnala in se odločala na enak način. Med žrtvami so pretežno navadni ljudje, mladina, kmetje, obrtniki, trgovci, duhovniki in druga inteligenca. Delavni in pošteni člani družbene skupnosti se v življenju odločajo, v kolikor jim je sploh dana ta možnost, prvenstveno z vidika lastne varnosti in varnosti svojih družin, poštenja, ohranjanja samospoštovanja in neodvisnosti v telesnem in duhovnem smislu. Pravica do dela in primeren življenjski standard sta pri tem tudi pomembna. Šele potem pridejo na vrsto visoko zveneče parole in cilji: boj proti okupatorju, smrt fašizmu – svobodo narodu, naj [Stran 061]živi Stalin, dol s kapitalisti, revolucija, nova družbena ureditev, samostojna država in podobno. Seveda je pogosto eno in drugo med seboj povezano, vendar ne v taki meri, da bi drugi vidik pri odločanju prevladal nad prvim. Naš narod ni bil nikoli narod izdajalcev. To velja tudi za obdobje druge svetovne vojne. Pretežna večina Slovencev ni naredila v tem času ničesar nečastnega. Pa naj gre za mobilizirance v nemško vojsko, vaške straže, domobrance, četnike, partizane ali navadne občane. Večina se lahko s ponosom spominja na zadržanje ob tedanji hudi preizkušnji. Zato je tudi skrajni cinizem nekaterih, ki bi radi naprtili krivdo za pokole kar vsem partizanom, pa tudi samim žrtvam. Ker je bila večina našega naroda katoliška, so pač katoličani pobijali katoličane! Šlo naj bi za nekakšen obračun med katoličani.

V vojni je bilo zelo malo manevrskega prostora za svobodno odločanje. Ravnanje posameznikov je bilo, kolikor so sploh lahko odločali o svoji usodi, povezano predvsem z varovanjem lastne svobode in življenja, varnosti svojih družin in osebne integritete.

Obetajo se nam nove izjave o spravi, postavljanje spomenika sredi Ljubljane in podobno. Moram priznati, da na govorjenje o spravi ne dam dosti. Še najmanj pa, kadar je s to besedo mišljena nekakšna velikodušnost do tistih, ki naj bi bili med drugo svetovno vojno zapeljani. V ta namen je treba storiti dosti več. Obsoditi je treba zločinsko dejavnost partije z odpravo privilegijev, z ugotovitvijo in sklepom državnega zbora, da nova država Slovenija ni pravna naslednica prejšnjega totalitarnega režima, in z doslednim izvajanjem pravnih posledic, ki morajo slediti takemu sklepu. Posebno poglavje pomenijo obsodbe med vojno in množični procesi med in po njej. Višek sprenevedanja je vzdrževanje mita o njihovi zakonitosti. Še bolj kot legitimnost revolucionarne zakonodaje je problematična zakonska praksa, ki jo je spodbujala in zahtevala državna oziroma partijska oblast. Tu je šlo praviloma za izredno grobo kršenje osnovnih človekovih pravic in za popolno brezpravje osumljencev. Uporabljale so se skrajne represivne metode.

Za zaključek pa še to. Nikakor ne mislim, da je bilo vse, kar je bilo narejenega v naši družbi v zadnjih 45 letih, slabo. V nobenem režimu, pa naj bo še tako diktatorski, ni vse slabo. Večina življenja v neki družbi poteka precej neodvisno od vladajočega režima. Ljudje so praviloma delavni in si v okviru možnosti, ki jih režim dopušča, prizadevajo za boljši jutri. S kritiko režima nikakor ni mišljena kritika prizadevanj množice državljanov, ki so s svojim delom ustvarjali pogoje za boljše življenje celotnega naroda.

Zdi se, kot da nas je val sprememb, ki je v preteklih letih zajel vzhodno Evropo in skoraj celotni komunistični svet, v nekaterih pogledih kar obšel.

Kmetijska zemljiška politika v vlogi komunistične preobrazbe vasi

Dušan Kresal
-
0

Ne da bi razpolagali s podrobnejšimi podatki, lahko z gotovostjo trdimo, da je slovenski kmečki živelj plačal največji krvni davek za zmago komunistične revolucije. Po krvavem obračunu, celo že pred njegovim zaključkom, so pričeli z drugimi metodami pritiska na slovenskega kmeta, da bi si ga v celoti in čim prej podredili. Da bi vendarle celovito spoznali in dokumentirali žrtve in šikane, ki jih je moral prestati slovenski kmet, je prav, da opišemo – vsaj v grobem – tudi elemente kmetijske zemljiške politike predvsem v prvih povojnih letih kot pomemben podsistem pri podrejanju Slovencev komunistom. Mnogotere so tragične zgodbe uresničevanja te politike, ki jo bomo opisali v nadaljevanju. Prav zato, menimo, bo opis le-te zanimiv tudi za širši krog bralcev Zaveze.

Kmetijska zemljiška politika kot integralni del kmetijske politike po letu 1945 je bila vseskozi podrejena enemu samemu cilju, to je razlastitvi kmečke zemlje. Kmetova navezanost na zemljo pa je, ne glede na zgrešeni projekt socializma in boljševizma, na Slovenskem že zelo zgodaj onemogočila najbolj grobo izvajanje naloge, ki so jo oblastniki spretno prilagajali trenutnim potrebam in možnostim, vendar se cilju »podružbljanja« kmečke zemlje nikoli niso povsem odpovedali.

Izvajanje kmetijske in s tem tudi zemljiške politike lahko razdelimo v štiri obdobja: do leta 1948 »zemljo tistemu, ki jo obdeluje«, do leta 1957 »kmečke delovne zadruge«, do leta 1970 »izgradnja industrijskih agrokompleksov« in končno »združevanje zemlje, dela in sredstev v kmetijstvu«. V našem prispevku se bomo omejili predvsem na prva tri obdobja.

Zemljo tistemu, ki jo obdeluje

Začasna ljudska skupščina Demokratske federativne Jugoslavije (DFJ) je že 23. 8. 1945 sprejela zakon o agrarni reformi in kolonizaciji. Z istim namenom in vsebino so [Stran 055]v Sloveniji sprejeli (SNOS) 17. 12. 1945 enak zakon, ki so ga dopolnili še dvakrat.

Zemljo so odvzemali na več načinov:

– brez odškodnine so bila razlaščena veleposestva z več kot 45 ha skupnih ali več kot 25 ha obdelovalnih zemljišč; razlastili so jih z vsem živim in mrtvim inventarjem; če niso imeli druge lastnine, so jim pustili hišo z nekaj zemlje;

– enako so bila razlaščena posestva bank, zavarovalnic in vseh drugih zasebnih podjetij;

– enako brez odškodnine so bila odvzeta vsa cerkvena in samostanska posestva, v eni župniji so lahko obdržali 10 ha zemlje;

– razlaščena so bila vsa posestva, ki so med vojno iz kakršnegakoli razloga ostala brez lastnika;

– nekmetom so bila ob malenkostni odškodnini odvzeta zemljišča nad 3 ha zemlje ali 5 ha gozda;

– razlaščeni so bili presežki kmečkih posestev nad 25–35 ha obdelovalne zemlje ter nad 10–25 ha gozda;

– odvzeta zemlja je prešla v zemljiški sklad, kamor so sodila tudi zemljišča nemške države, narodnih izdajalcev in zemlja, izločena za borce in siromašne kmete.

Kmečki punt 1942Figure 1. Kmečki punt 1942

V zemljiškem skladu se je znašlo skupaj 266.478 ha, od tega 63,7 % gozda, več kot 50 % zemlje je bilo odvzete nemškim lastnikom, 18,2 % pa cerkvi. V ta sklad niso sodila zaplenjena zemljišča, nujno potrebna zveznim, republiškim ali krajevnim državnim posestvom in ekonomijam, ki so jih potrebovali za oskrbo svojih uslužbencev. Agrarnim interesentom so dodelili 6,4 %, kolonistom 4,3 %, kmetijskim zadrugam pa 2,5 % odvzetih oziroma točneje skladovih zemljišč. Ostalo je bilo dodeljeno državnim posestvom oziroma socialističnemu sektorju. Tako je bilo s 15 % uresničeno načelo »zemljo tistemu, ki jo obdeluje« in jasno začrtana bodoča kmetijska zemljiška politika, to je družbeno prisvajanje in kasneje podružbljanje zemlje.

Zemljiški sklad so večali kasneje tudi z zaplembami kmetij, ki niso izpolnjevale zahtev obvezne oddaje. (Vir: M. Kreft, Od agrarne reforme do kmetijskega maksimuma, KG 12. 4. 89)

Kmečke delovne zadruge

Neposredno po resoluciji Informbiroja in V. kongresu ZKJ (1948) so pričeli po vzorcu sovjetskih kolhozov in v dokaz, da kljub obtožbam neomajno gradimo socializem s pospešenim in nasilnim ustanavljanjem kmečkih delovnih zadrug (KDZ). Velikanska večina kmetov je »prostovoljno in z navdušenjem« na tak ali drugačen način vstopala v zadruge. Živino so nagnali v skupne hleve, za delo na polju in hlevu so organizirali brigade in za delo priznavali trudodan. Ta naj bi bil osnova za delitev dohodka in dobička. Poleg verbalnega direktnega pritiska in groženj ter poleg policijskega pritiska in sodne represije so pričeli s pospešeno gradnjo zadružnih hlevov in domov. Posameznim kmečkim gospodinjstvom so dovolili obdržati delček zemlje za ohišnico in pridelovanje zelenjave. Kmečke fante in dekleta so množično pošiljali na gradbišča gigantov prve petletke.

Brezobzirna kolektivizacija s kolektivnim obdelovanjem zemlje je že tako nizko proizvodnjo še občutno zmanjšala, kar je, kljub pomoči iz tujine, resno ogrozilo redno oskrbo prebivalcev s hrano. Zato so že na VI. kongresu KPJ (1952) določili novo kmetijsko in s tem tudi zemljiško politiko.

Nekaj izbranih citatov bo dovolj jasno označilo tedanja dogajanja na področju kmetijstva, vključno s sistemom vladanja.

V resoluciji kongresa med drugim lahko beremo: »V pogledu socialistične preobrazbe kmetijstva se je treba orientirati predvsem na večanje produktivnih sil in storilnosti del. V kmetijstvu je mogoče najti pravilne oblike združevanja kmetov. V ta namen je potrebno sistematično nadaljevati graditev industrijske baze za kmetijstvo ter se lotiti po predelih in panogah specializiranega proučevanja in sestavljanja orientacijskih planov za razvoj kmetijstva za daljša obdobja … «

[Stran 056]Predvojna vaška druščina – Škofije na DolenjskemFigure 2. Predvojna vaška druščina – Škofije na Dolenjskem

Ponesrečeno epizodo KDZ je na kongresu prikazal V. Bakarič:

– … tov. Tito je poudaril, tov. Tempo pa ponovil, daje kmetijstvo najbolj zaostala panoga našega gospodarstva …

– … Po prejšnjem kongresu, zlasti pa po drugem plenumu CK, se je razvilo v naši državi široko gibanje za ustanavljanje kmečkih zadrug. Čeravno to ni bila partijska linija, je v praksi veljalo, da so KDZ temeljna oblika, s katero bomo na vasi zgradili socializem. In tu smo doživljali in preživljali razne peripetije, najprej velike uspehe, nato manjše uspehe, potem določene uspehe … (Podčrtal DK.)

– … Stvar ni v tem, da smo se zmotili … Raziskati moramo, zakaj smo se mogli zmotiti. Zakaj so nam kmetje – če hočete, da tako rečem – dovolili, da smo napravili to napako? Zakaj smo jih mogli, kakor nam pravijo kritiki, prisiliti, da ustanovijo delovno zadrugo, ki je že sama po sebi zgrešena koncepcija … ?

– … Ne pravim, da ni bilo nasilja, toda nasilja so izvajale prav tiste organizacije, ki so bile izraz teh in takih kmečkih teženj … itd. (Vir citatov: Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo. VI. kongres KPJ, CZ 52.) (Opomba pisca: Tudi za poboje po vojni, kot pričajo pred Pučnikovo komisijo, poglavarji niso vedeli … )

Akcija KDZ je torej doživela popolno katastrofo, vendar se osnovnemu cilju niso nikoli odpovedali. Leta 1959 je E. Kardelj tako opredelil kmetijsko in s tem tudi zemljiško politiko:

» … zakaj smo vselej poudarjali, da so problemi pospeševanja kmetijske proizvodnje in problemi socialistične preobrazbe vasi en sam problem in kompleksna naloga. Smoter rekonstrukcije kmetijstva je en sam in nespremenljiv: z ustanavljanjem velikih socialističnih proizvodnih enot, ki so sposobne organizirati na temelju sodobne tehnike in znanstvenih dognanj – družbeni proces dela hkrati s postopnim podružbljanjem zemlje … «

»Pri vprašanju, ali sprejemamo kolektivizacijo ali ne, moramo najprej razjasniti, kaj razumemo pod tem pojmom: ali določeno zgodovinsko označeno metodo, ki se identificira s kolektivizacijo stalinističnega tipa, ali splošno družbenoekonomski smoter socializma na področju kmetijstva, namreč podružbljanje osnovnih proizvajalnih sredstev in podružbljanje zemlje.

Kar se prve tiče, ne vidimo v naših pogojih ne možnosti ne potrebe, da bi se je oprijeli, ter menimo, da bi dala ta metoda tako ekonomsko kakor tudi politično negativne rezultate. Kar se pa tiče druge – ne bi se mogli imenovati socialistično gibanje, ko ne bi bil prav to naš smoter in ko ne bi bila vsa naša [Stran 057]družbena dejavnost usmerjena k temu« (E. Kardelj, Problemi socialistične politike na vasi, CZ in KG, Ljubljana 1959).

Ob razpustu KDZ je bil z zakonom o kmetijskem zemljiškem skladu določen odvzem presežka zemlje nad kmetijskim zemljiškim maksimumom (Ur. l. SFRJ 22/53). Nekmetje so smeli imeti največ do 1 ha zemlje oziroma le 0,5 ha gozda ali 0.5 ha vinograda. Kmetje so smeli imeti 10 ha oziroma 20 ha v hribovitem svetu. Lastniki odvzete zemlje so sami odločali, katere parcele bodo oddali. Tako pridobljena zemljišča so okrajni ljudski odbori dodeljevali glede na lokacijo državnim in zadružnim posestvom. Že takrat in vseskozi je bilo z zakonom o kmetijskih zemljiščih določeno, da se družbena zemljišča ne morejo odtujiti privatnikom.

Neposredno po razpustu KDZ so ponovno organizirali splošne kmetijske zadruge, ki so sorazmerno hitro in dobro zaživele. Uvajali so moderne strokovne prijeme in izobraževanje kmetov in mladih. Odziv je bil dober, kar kaže na neomajno voljo takratne generacije kmetov za gospodarjenje na svojih kmetijah. Vendar je zemljiški maksimum, ki je do propada režima omejeval velikost kmetij, vseskozi v bistvu preprečeval kakršen koli dolgoročno uspešen razvoj slovenskih kmetij.

Izgradnja agroindustrijskega kompleksa

V letu 1958 se je ponovno pričela vsedržavna akcija za povečanje kmetijske proizvodnje, seveda vse po že navedenem Kardeljevem načelu o »ustanavljanju velikih socialističnih proizvodnih enot … in hkrati s postopnim podružbljanjem zemlje«. Temeljne smeri uresničevanja nove kmetijske politike lahko na kratko povzamemo:

– izgradnja velikih obratov za proizvodnjo mleka in govejih pitancev (odprti hlevi), prašičje in perutninske farme z industrijskimi klavnicami in mlekarnami, tovarne močnih krmil ter uvoz novih pasem živine;

– pridobivanje novih, če le mogoče najboljših zemljišč za proizvodnjo krme za nove farme, ki so sicer krmile krmo iz uvoza, največkrat v bližini kmečkih naselij in mnogokrat bivšim lastnikom do praga;

– združevanje v agrokombinate vključno s posestvi šol, fakultet, kmetijskega instituta itd.;

– podržavljanje zadrug, uvajanje kooperacijskih odnosov; zaradi česar je izobraževanje kmalu počasi zamiralo;

– širjenje zemljišč na račun kmetov, manj na račun melioracij ali krčenja ravninskih gozdov; zato so mladi množično zapuščali kmetije, ki niso imele možnosti razvoja, kmetije ob mestih pa so množično propadale tudi zaradi pospešene urbanizacije;

– ukinitev zdravstvenega oz. socialnega zavarovanja kmetov; istočasno so maksimirane cene kmetom omogočale zgolj preživetje, ostareli in osameli kmetje so umirali v bedi in brez zdravniške pomoči, obstanek so si omogočali z odprodajo zemlje za vikende;

– izločanje gozdarske dejavnosti iz kmetijskih zadrug in s tem dodatno osiromašenje kmetov in kmetijstva;

– usmeritev investicijskih sredstev predvsem v ravninske predele za družbeni sektor, kar je še pospešilo propad hribovskega kmetijstva in povzročilo intenzivno zaraščanje kmetijskih zemljišč.

Vse navedeno lahko zasledimo v bolj ali manj prikriti obliki v izjavah takratnih veljakov. Tako je na primer takratni sekretar za kmetijstvo IS SRS na posvetovanju SZDL v decembru 1959 med drugim poročal:

– z oddajanjem zemlje v najem zadrugam in posestvom – po oceni je v Sloveniji take zemlje okoli 5000 ha – razbremenjujejo poldelavci-polkmetje sebe v svojstvu garaške in malo produktivne delovne sile na svojih raztresenih parcelah …

– na tako pot razvoja stopajo tudi razni mali in nekateri bolj razgledani srednji kmetje …

– … naši aktivisti morajo torej budno spremljati razvoj gospodarskih pogojev, jih razumeti in v skladu z njimi razvijati svojo socialistično dejavnost na vasi …

Kmetijska zemljišča so v praksi pridobivali na več načinov. Arondacije, komasacije, dolgoročni zakup in odkup so bili osnova za pridobivanje zemljišč splošnega ljudskega premoženja (SLP). Lastniki zemlje, predvsem polkmetje in mali kmetje naj bi čim več zemlje prodali, in to čim več v načrtovanem kompleksu, pa tudi zunaj njega za kasnejšo menjavo. Najtrdovratnejši lastniki naj zemljo oddajo v zakup za 10 do 30 let. Ko je bilo na določenem kompleksu družbene vsaj 50 % zemlje, so ostalo zemljo z odločbo zamenjali ali pa prisilno odkupili, seveda po [Stran 058]smešno nizkih cenah. V zamenjavo so dajali celo v zakup vzeto zemljo.

Da so bili ti arondacijski postopki izredno mučni, ni potrebno posebej poudarjati. Ob skromni asistenci takrat maloštevilnih kmetijskih strokovnjakov so jih vodili predani aktivisti po svoji presoji in odločitvi. Mnogo lokacij za hleve je bilo neustreznih in so živino kaj kmalu razprodali, zemljo pa oddali v zakup kmetom. Nekateri so imeli v zakupu tudi svojo bivšo in celo v zakup oddano zemljo. Da je bilo ob tem zopet mnogo samovolje in šikan, ni potrebno posebej poudarjati. Če pa so kje imeli vplivnega sovaščana, je ta celo preprečil izvajanje arondacije.

Vseh družbenih zemljišč v upravljanju članic splošnega združenja za kmetijstvo je bilo leta 1989 62.469 ha oziroma 7,9 % vseh kmetijskih zemljišč. Po podatkih iz prikaza Kmetijskega instituta Slovenije iz leta 1991 pa je bilo v družbeni lastnini 74.000 ha obdelovalne zemlje (11,4 %).

Proti koncu tega obdobja zgrešene gospodarske reforme in zgrešene kmetijske politike, po množičnem begu mladih s kmetij brez pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, ko so se mnoge kmetije pa tudi družbena posestva znašli v težkem in kritičnem gospodarskem položaju in ko so zemljo začeli odkupovati nekmetje, je bil v letu 1970 vendarle sprejet nov koncept kmetijstva. Kmetje postanejo najpomembnejši proizvajalci hrane. Deležni so finančne pomoči, sprosti se prodaja kmetijske mehanizacije. Ne da bi se spuščali v podrobnosti teh ukrepov, ki so vendarle omogočili oživitev najvitalnejših slovenskih kmetij, pa moramo ugotoviti, da je zakon o kmetijskih zemljiščih podrobno in z vso pedantnostjo določal pogoje, pod katerimi sme posameznik posedovati kmetijsko zemljo. V veljavi je ostal zloglasni zemljiški maksimum, po katerem sme imeti ravninska kmetija največ 10 ha obdelovalne zemlje. S tem je onemogočal prepotrebno večanje kmetij vzporedno z možnostmi obvladovanja dela z modernimi stroji. Vsi poizkusi za omilitev ali celo odpravo so bili grobo zavrnjeni. Tako so danes naše kmetije gotovo v velikem zaostanku za proizvodnimi in ekonomskimi učinki kmetij v Evropski uniji. Prav to dejstvo bodo morali pogajalci uveljavljati pri določanju pogojev ob morebitnih pogajanjih za sprejem oziroma vstop v EU.

Težko je predvideti vse posledice komunistične zemljiške politike za slovenskega kmeta in za slovensko kmetijstvo. Res pa je, da je naš kmet znal preživeti vse pritiske, kar je jamstvo, da bo tudi v prihodnje tako. Epopejo trpljenja med vojno in neposredno po njej pa velja dopolniti tudi s popisi posameznih dogodkov, ki so spremljali izvajanja kmetijske zemljiške politike.

Predvojna Dolenjska – Od birmeFigure 3. Predvojna Dolenjska – Od birme

Prisilno praznjenje slovenskega podeželja z ukrepi kmetijske in zemljiške politike pa ima še širše, vsenacionalne razsežnosti, ki se jih zagotovo premalo zavedamo in jih premalo poudarjamo. Zniževanje deleža kmečkega prebivalstva v skupnem številu vseh prebivalcev je bilo izredno hitro. Za kar so v drugih evropskih deželah potrebovali 100 in več let, smo pri nas dosegli v nekaj desetletjih. Če smo imeli leta 1948 še 49 % kmečkega prebivalstva, se je to znižalo na 33 % leta 1958, na 9,1 % leta 1981 in na 7,6 % leta 1991. Če bi se podeželje praznilo enakomerno po vseh področjih naše lepe dežele, bi bil to znak zdravega napredka. Žal temu ni tako. Posledica praznjenja je dejstvo, da so slovenski gozdarji (IGLIS) že konec osem[Stran 059]desetih let ocenjevali, da se je zaraslo ali da je v zaraščanju 237.584 ha oziroma kar 27 % po katastru razpoložljivih kmetijskih zemljišč. Skoraj izpraznjena so obširna področja Slovenskih goric, Haloz, Kozjanskega, Suhe krajine, Bele krajine, Kočevske, Brkinov, tolminskih hribov, Logaško-idrijske planote in še kje. Ali sploh kdo misli na to, kaj bo, ko bo izumrla sedanja starajoča se generacija samskih kmečkih fantov in tet ter osamelih dedov in babic na teh področjih? Ali niso prazna, pa vendarle nekoč naseljena področja rezervat za ilegalno priseljevanje beguncev z Balkana? Mar bo ugotovitev, da je 60 % države demografsko ogrožene, že sama po sebi sanirala grozljive posledice dolgoročno usmerjene strategije podružbljanja slovenske zemlje?

Odpor proti okupatorju – partijski monopol

Janez Grum
-
0

Pri simpoziju o OF v aprilu 1966, pri katerem je »uradna smer partije močno prevladovala« (B. Grafenauer), je od 26 zgodovinarjev, ki so bili vsi sodelavci OF, samo dr. Franc Škerl »zagovarjal svoje stališče«, ki ni bilo v skladu s partijskim ocenjevanjem. Delovanje KPS je označil z naslednjimi besedami: »Komunistična partija je vse svoje akcije uravnavala z vidika zadnje etape. Tudi njen odnos do skupin v OF je bil podvržen temu cilju … « (Naši razgledi, 14. maja 1966).

Da bi KPS dosegla to zadnjo etapo, je bila od vsega začetka odločena imeti in obdržati upor proti okupatorju izključno v svojih rokah. Se pravi, KP je ta odpor takoj monopolizirala z njej lastnimi sredstvi in taktiko. Tako so bili odločeni tudi komunisti v ostalih delih jugoslovanskega ozemlja. Milovan Djilas prizna: »Bili smo nespravljivi do drugih strank in idej« (Tito, Eine kritische Biographie, Molden 1980, str. 78).

V letu 1941 je Kominterna še vedno zastopala stališče in taktiko, da je pred proletarsko revolucijo, ki jo vodi komunistična partija, potrebna demokratsko-meščanska revolucija, ki jo KP skuša usmerjati iz ozadja. (Tak primer meščanske revolucije je bila v Rusiji vlada zmernega socialista Aleksandra Kerenskega od februarja 1917 do oktobrske boljševiške revolucije.) To taktiko je sredi leta 1935 sedmi kongres Kominterne v Moskvi spremenil v taktiko »ljudskih front«, to je sporazum med vodstvi levičarskih in radikalnih strank za prevzem vlade pod geslom protifašistične fronte.

Pa vendar zgoraj navedene Djilasove besede povedo resnico. Pri tem moramo poseči v začetek maja 1941.

Na posvetovanju ožjega odbora (politbiroja) KPJ 5. maja v Zagrebu – od Slovencev je bil navzoč Kardelj, ki je prišel tja iz Beograda takoj po nemškem zračnem napadu, iz Ljubljane pa sta prišla Leskošek in Marinko – je v svoji analizi novega položaja pod nemško in italijansko okupacijo Tito postavil novo politično tezo in s tem novo politično taktiko: da je v Jugoslaviji možnost, da Komunistična partija prevzame oblast brez vmesne faze meščanske revolucije. V soglasju s to novo tezo je na tem posvetovanju KPJ sklenila, da se morajo komunisti vojaško organizirati: da je treba zbirati orožje in ustanavljati vojaške komiteje, ki naj bodo priključeni partijskim komitejem posameznih pokrajin (kot je bilo v pripravah na boljševiško revolucijo v Rusiji); da bodo komunisti ob uničenju Nemčije pripravljeni udariti po svojih političnih nasprotnikih in bodo tako preprečili, da ne bi kaka druga politična skupina prišla na oblast. »Vse to nam je bilo jasno, pa vendar je moral nekdo to izreči. Tito je bil prvi, ki je to izrekel in nihče navzočih mu ni ugovarjal.« Djilas pristavlja k temu, da je Tito zavrgel šablono meščanske revolucije kot pragmatik (Tito, str. 20/21).

K tej novi zamisli in taktiki je vsekakor prispeval tudi Kardelj, da je tako bila ta zamisel skupno delo in skupen produkt obeh v Moskvi šolanih komunistov, ki ju je Stalin postavil na čelo KPJ.

Djilas nadalje pove, da je po svoji tajni radijski zvezi KPJ sporočila to novo politično tezo Kominterni v Moskvo. V imenu te je odgovoril njen vodja Bolgar Dimitrov s precej ostro kritiko. Poudaril je, da »mi jugoslovanski komunisti stojimo le pred narodnoosvobodilnim bojem in ne pred proletarsko revolucijo«. Kot discipliniran komunist je Tito to kritiko vzel na znanje, a Djilas pravi, da le na videz: da je zamisel direktnega prevzema oblasti bila poslej Titu stalno v mislih.

Brez pridržkov pa je Tito sprejel navodilo Kominterne, da je odpor proti okupatorju treba voditi pod geslom narodnoosvobodilnega boja. To geslo je torej bilo odločeno v Moskvi in ne pri komunistih Slovenije in Jugoslavije. Kominterna se je zavedala, da je narodna zavest pri evropskih narodih zelo močna. Zato jo je skušala usmeriti v dosego svojih revolucionarnih ciljev. Iz tega razloga so komunisti sklenili, da ne bodo uporabljali revolucionarnih gesel in fraz.

Ta posvet v Zagrebu dokazuje, da so jugokomunisti že v začetku maja 1941 razmišljali o vojaškem odporu proti okupatorju, toda od oboroženega odpora jih je zadrževala pogodba med Hitlerjem in Stalinom, sklenjena konec avgusta 1939, ki je obvezovala vse evropske komunistične partije, torej tudi KPJ.

Vendar pa je bil na posvetovanju v Zagrebu že storjen sklep, da bodo udarili proti domačim idejnim in političnim nasprotnikom. Djilas, ki je na ta posvet prišel iz Beograda, pravi: »Mi v Srbiji smo že vedeli za obstoj skupine aktivnih oficirjev, ki niso položili [Stran 049]orožja, ampak so se umaknili v hribe v zahodni Srbiji. KP je sklenila, da bodo komunisti vodili boj proti tem oficirjem« (Tito, str. 22). Torej so že v začetku maja 1941 jugokomunisti sklenili, da bodo skušali zatreti vsako drugo odporniško skupino. Tudi skupina kraljevih aktivnih oficirjev ne bo izjema. Odpor proti okupatorju bo partijski monopol.

Iz teme v temoFigure 1. Iz teme v temoVlastja Simončič

Da so tudi slovenski komunisti bili že na prvi dan nemškega napada na Sovjetsko Rusijo (22. junija 1941) odločeni zagotoviti si monopol odpora proti okupatorju, dokazuje dejstvo, da je CK KPS – in ne vrhovni plenum protiimperialistične fronte, ki je imela vsaj videz koalicije štirih skupin – že ta dan določil iz svoje srede pet članov in jim naložil dolžnost, da takoj začno s pripravami za ustanavljanje partijskih čet, ki bodo »v globokem zaledju« Sovjetske Rusije napadale nemške vojne sile. Za komandanta teh projektiranih čet je bil določen tajnik CK KPS Franc Leskošek, po poklicu železostrugar, za političnega komisarja Boris Kidrič, ki ga je kmalu zamenjal Miha Marinko, za

podkomandanta dr. Aleš Bebler, ki je imel za seboj skušnje španske državljanske vojne, kot člana pa sta bila pritegnjena Stane Žagar in Oskar Kovačič. Prvi trije so bili člani ožjega politbiroja KPS, ostala dva pa člana širšega Centralnega komiteja. To posvetovanje smatrajo levičarsko usmerjeni zgodovinarji na Slovenskem za ustanovitev »glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet«, čeprav dejansko še ni bilo nobene partizanske čete na terenu. – Na prvi pogled je presenetljiva ta partijska iniciativnost. Toda če nihče drug, se je Kardelj zavedel – je bil pač šolan v Sovjetski Rusiji – kaj mora KP takoj storiti v smislu 14. člena kominternskih pravil (vseh je bilo 21), ki jih je morala sprejeti vsaka KP pri sprejemu: da mora vsaka članica priskočiti na pomoč Sovjetski zvezi, če je napadena od protirevolucionarnih sil. To je slovenska partizanska pesem izrazila z besedami: »Na klic Kominterne združite se v čete / v boj za svobodo, v boj za Sovjete. / Rdeče smo fronte bojevniki mi … / ker naše je geslo: Sovjeti sveta!« Druga pesem pa: »Naglo puško smo zgrabili / in odločno z [Stran 050]doma šli / ko sovjetski so junaki / skupni boj oklicali.« – Pripomniti pa je, da je CK KPJ postavil Tita za komandanta vseh načrtovanih partijskih oboroženih sil na vsem jugoslovanskem ozemlju pet dni kasneje, to je 27. junija v Beogradu. Slovenska KP je torej prehitevala KPJ. – Da se bodo te projektirane čete imenovale partizanske, je CK KPJ sklenil 4. julija.

Odločenost za monopol v odporu proti okupatorju dokazuje tudi uvedba političnega komisarja po sovjetskem vzorcu. CK KPS je, kot rečeno, že 22. junija določil Kidriča za političnega komisarja v projektiranih partizanskih četah, medtem ko je CK KPJ šele 4. julija sklenil, da se postavijo v vseh partizanskih enotah politični komisarji. Ti so bili v četah, bataljonih, brigadah, odredih, divizijah, korpusih in v glavnem poveljstvu. Ljubljana v ilegali II., str. 24 prizna, da »so prišla že na samem začetku v roke Komunistične partije komandna in politkomisarska mesta v partizanskih edinicah«.

Na isti seji (22. VI.) je CK KPS pod vodstvom Kardelja pripravil razglas »Slovenskemu narodu«. V njem beremo: »Delavci, kmetje, intelektualci, vse delovno ljudstvo Slovenije!« Hitlerjev napad na SSSR je »napad na delavski razred vsega sveta! … napad na kmečko ljudstvo vseh narodov v Evropi in kolonijah! … barbarski napad na kulturo vsega človeštva! … napad na celokupno človeštvo! … Slovenci! Veličastna borba, ki jo bije herojska slavna Rdeča armada … pod genialnim vodstvom svojega in našega velikega Stalina, je tudi sveta nacionalna vojna slovenskega naroda … Slovenci! Komunistična partija Slovenije vas poziva … v enotno osvobodilno borbo proti imperialističnim okupatorjem za enoten blok vseh zatiranih narodov pod vodstvom SSSR in Delavsko-kmečke rdeče armade, za popolno uničenje fašističnih zločincev … Komunisti! … pokažite, da ste dostojni velike časti biti junak v armadi, ki ji stoji na čelu naš veliki Stalin! … Živela zveza sovjetskih socialističnih republik … Živela slavna Delavsko-kmečka armada SSSR – nepremagljiva avantgarda osvobodilne vojske zatiranih narodov … Živela sveta nacionalna vojna slovenskega naroda … Živel Stalin, genialni voditelj osvobodilne borbe človeštva za svobodo, bratstvo med narodi in ljudmi, blagostanje delovnega človeka, napredek in kulturo! … « Razglas je bil izdan kot letak z datumom 22. junija 1941. – Po 35 letih so pisci obširne knjige »NOV« in njihovi številni svetovalci temu letaku prisodili izreden pomen, da je »bil vojna napoved, ki jo je CK KPS v imenu slovenskega naroda naslovil okupatorjem slovenske dežele« (str. 90). Pri tem se smemo vprašati, če je kdo pred 21. junijem pooblastil CK KPS, da je smel to storiti v imenu slovenskega naroda? To je bila uzurpacija narodovega predstavništva.

Na istem posvetu na dan 22. junija je CK KPS sklenil priobčiti gesla osvobodilnega boja, ki jih je dober teden pred tem sestavil Kidrič. Vseh gesel je sedem. Naj omenim le četrto in šesto: »Sovjetska zveza je vodilna sila in glavna opora v osvobodilni borbi slovenskega naroda … « – »Brez boja proti izdajalski ‘lastni’ kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.«

Čez teden dni (29. junija) je CK KPS dal sklicati sejo vrhovnega plenuma Protiimperialistične fronte. Glavni referat je imel Edvard Kardelj. Navzoči so sprejeli sklep CK KPS, da naj se Protiimperialistična fronta preimenuje v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Torej je bila OF ustanovljena 29. junija 1941! Saj Protiimperialistična fronta organizacijsko sploh ni zaživela. V Dokumentih ljudske revolucije v Sloveniji in v Zborniku dokumentov ne najdemo nobenega razglasa, poziva in dokumenta sploh, ki bi bil podpisan od Protiimperialistične fronte. Pred 29. junijem so bili vsi podpisani od KPS.

Na tej seji so bili Glavnemu poveljstvu dodani trije novi člani: komunist Milan Zidanšek, krščanski socialist Marjan Brecelj in sokol Dušan Podgornik. Žagar je bil določen, da odide na Gorenjsko, Zidanšek na Štajersko, Kovačič na Primorsko. Ostalih pet članov je sestavljalo ožji del poveljstva z začasnim sedežem v Ljubljani. Komandant, politični komisar in pomočnik komandanta so bili člani CK KPS, druga dva pa iz vrst krščanskih socialistov in sokola. Glede na to sestavo pravijo pisci knjige NOV: »Takšna organizacijska sestava glavnega poveljstva kaže skrb CK KPS, da bi tudi v vojaškem poveljstvu zavaroval enotnost in širino osvobodilnega gibanja … , hkrati pa kaže, da je KPS že tedaj imela v osvobodilni vojski dejansko vodilno vlogo« (Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, 3. izd. 1978, str. 91).

Zatem so slovenski komunisti čakali na navodila od CK KPJ, ki je tiste dni po 22. juniju vsak dan zasedal v Ribnikarjevi vili v Beogradu. Dne 4. julija (1941), to je četrti dan po prejemu natančnih navodil od Kominterne, kako začeti oboroženo vstajo proti okupatorju, je KPJ sklenila, da je treba takoj[Stran 051]

Po nevihtiFigure 2. Po nevihtiMirko Kambič

preiti v oboroženo akcijo. Ta sklep je CK KPS iz Beograda kmalu prejel, kot pravijo pisci NOV in k temu dostavljajo: »Po smernicah CK KPS« – ne po smernicah OF! – »je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet na svoji seji, ki je bila med 14. in 16. julijem, razpravljalo o začetku vstaje po vsej Sloveniji in o prehodu k akcijam. Sklenilo je, naj se organizirane akcije začno povsod 20. julija. Toda zaradi težav pri obveščanju … so to dejansko začele 22. julija, ponekod pa še kasneje« (str. 99).

Da bi komunisti v Sloveniji, kakor tudi v ostalih predelih razbite Jugoslavije, zagotovo dosegli monopol v odporu proti okupatorju na terenu, so pozvali člane partije, da morajo oditi v gozd in ustanavljati partizanske čete. Komunistov je bilo tedaj v vsej Jugoslaviji blizu 10.000, v Sloveniji pa »nekaj manj kot tisoč«. Po končani vojski je v nekem govoru v Srbiji Kardelj priznal: »Začeli smo revolucijo z nekaj tisoč komunistov, z nekaj tisoč ljudi, ki so bili vzgojeni v marksizmu« (Charles Zalar, Yugoslav Communism, Washington D. C, 1961, str. 52). Bivši jugoslovanski diplomat, Slovenec Karel Zalar, je to študijo napisal po naročilu ameriškega senata.

Toda kot politični realisti so se slovenski komunisti tedaj zavedali, da so le neznatna politična manjšina v primeri s tradicionalnimi političnimi strankami. Da si bodo kljub temu ohranili monopol v oboroženem odporu proti okupatorju in si zagotovili dosego »zadnje etape«, so začeli osredotočeno politično gonjo proti voditeljem omenjenih strank ter proti sposobnim in vplivnim posameznikom.

Začetek te gonje smemo videti v Kidričevem članku »K dejanjem«, ki je bil priobčen 11. julija 1941 v podtalnem Slovenskem poročevalcu, v njem pravi: »Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki ji je dala pobudo Komunistična partija Slovenije, je zavzela tak razmah, da jo smemo po vsej pravici imenovati edinega predstavitelja.« Te besede izražajo partijsko odločenost za monopol odpora proti okupatorjema že v času, ko je bil OF še zelo šibka. Pristašem tradicionalnih strank pa so bile namenjene besede: »Kdor pa bi kakorkoli želel razrušiti sveto in nedotakljivo enotnost Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ta bi se s samim takim dejanjem uvrstil med izdajalske pomočnike fašističnih zločincev« (Dok. I., str. 49/50). V [Stran 052]tem članku je prvikrat javno omenjen novi naziv Osvobodilna fronta.

Že 28. julija je na svoji seji, spet sklicani na pobudo CK KPS, vrhovni plenum OF odločil, »da je treba pripraviti norme za kaznovanje izdajalcev in za kazenski postopek proti njim«. (Na tej seji so tudi izvolili Izvršilni odbor vrhovnega plenuma OF.)

Teden dni kasneje je Kidrič napisal članek »Polet Osvobodilne fronte«. V njem so besede: »Kdor danes še ostaja izven OF, ta je suha veja na živem narodovem telesu. Kdor pa kakorkoli deluje proti OF in njeni enotnosti – ta je samega sebe izločil iz narodne skupnosti in bo nekoč polagal račun pred narodom« (Dok. I., str. 66).

V istem času je v partijskem glasilu Delo Kardelj priobčil članek »Za Osvobodilno fronto slovenskega naroda«. V njem beremo, da KPS kot najmočnejša sila slovenskega naroda daje iniciativo v formiranju fronte odpora proti fašističnim okupatorjem (Dok. I., str. 74). Organizacijski sekretar KPS Tone Tomšič pa je zapisal v članku »Razširimo in učvrstimo partijske organizacije«: »Moti se, kdor misli, da je možna široka OF slovenskega naroda brez čvrstih organizacij KP Slovenije« (Dok. I., str. 80).

Isto Delo je priobčilo tudi članek »Izdajstvo reakcionarne gospode nad lastnim narodom«.

V njem je Kidrič udaril po bivšem banu Natlačenu in gen. Rupniku, omenjajoč »izdajalsko vlogo Natlačena« in »petokolonaško akcijo izdajalskega generala Rupnika«. To seveda po znani komunistični praksi, da je treba umazati ugled dveh priznanih avtoritet iz prejšnjega življenja. Na koncu pa udari po Slovenski legiji in Prebujeni Sloveniji (Dok. I., str. 76/77. – Slovenska legija je bila ustanovljena 29. maja).

V istem času, to je avgusta 1941, je CK SKOJ izdal letak, ki je bil poslan tudi v Slovenijo.

V njem so besede: »Nobenega usmiljenja s sovražniki ljudstva, z domačimi izdajalci in krvniki. Uničujmo jih na vsakem koraku, iztrebimo to kugo« (Dok. I., str. 87). – Kot krvniki so bili najbrž mišljeni hrvaški ustaši, izdajalci pa vsi idejni in politični nasprotniki komunistov.

Da komunisti zagotovo dosežejo monopol v odporu, je CK KPS ustanovil 15. avgusta 1941 varnostno obveščevalno službo (VOS), ki je imela isto nalogo, kakor jo je imela Leninova Čeka v Rusiji, namreč uničevanje političnih in idejnih nasprotnikov. O njej je Kardelj rekel: »Dejansko je ves aparat sestavljen iz članov partije in tega naši ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kontrole« (Ljubljana v ilegali III., 1967, str. 20). – V knjigi Bojevniki za mir, I. (1984) je tudi podpoglavje »Legendarna VOS« in v njem besede: »Poleg zbiranja informacij je VOS tudi uničevala ljudske izdajalce in tako izvajala sklepe slovenske osvobodilne justice.« M. Mikuž pa je zapisal: »Težko je najti v zgodovini revolucij primere, da bi s tako rigorozno tenko vestnost j o obračunavali s kontrarevolucijo … kakor ravno v narodnoosvobodilni vojni« (Pregled NOB, L, str. 207).

Malo kasneje je Delo priobčilo dva Kardeljeva članka, ki jima levičarski zgodovinarji pripisujejo precejšen pomen: »V partizane« in »Iz obrambe v napad«. Bebler pa je napisal članek »Organizirajmo vaško zaščito«. V Slovenskem poročevalcu (13. septembra) je nato Kidrič priobčil članek »Vsenarodni značaj Osvobodilne fronte« in v njem zapisal: «Skupnost v OF je danes najvišja narodna skupnost … Poskusi katerekoli druge skupine izven OF so protinarodni poskusi« (Dok. L str. 114/115).

Petdeset let poznejeFigure 3. Petdeset let poznejeMirko Kambič

Vsi našteti propagandni članki nedvoumno razodevajo načrte in hotenje vodilnih komunistov v poletju 1941 in pri tem krepko izražajo njihovo odločenost za monopol v odporu proti okupatorju. Članki so bili premišljena priprava in uvod k formalnemu razglasu tega monopola. V ta namen je KPS dala pobudo za zasedanje Vrhovnega plenuma OF, ki je bilo 16. septembra 1941 v Ljubljani. »Zasedanju so prisostvovali predstavniki petnajstih skupin, vključenih v OF. Glavni referent je bil Boris Kidrič, ki je ugotovil (!), da je OF že dobila elemente oblasti. Na osnovi njegovega poročila se je vrhovni plenum OF proglasil za Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO)« (Dok. I, str. 116).

Drugi člen sklepa o tem preimenovanju se glasi: »SNOO za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi [Stran 053]slovenski narod po vsem njegovem ozemlju. Vsako organiziranje izven okvira OF slovenskega naroda je v času tujčeve okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo.« – S tem sklepom so se slovenski komunisti formalno odločili za monopol v odporu proti okupatorju in ga štiri dni kasneje razglasili v Slovenskem poročevalcu. S tem členom so obenem razglasili, da smatrajo za izdajalca vsakogar, ki bi skušal organizirati oboroženo rezistenco proti okupatorju po navodilih begunske vlade v Londonu. In to vlado je tedaj in še naslednji dve leti priznavala Sovjetska Rusija. Presenetljivo pa je še po mnogih letih, da je bil omenjeni sklep sprejet v Ljubljani tri dni pred prvim pogovorom med Mihajlovićem in Titom v Srbiji. Tudi k temu smemo pripomniti, da je KPS večkrat prehitevala KPJ v južnih delih prejšnje države.

Ker je po Kidričevi zamisli SNOO predstavljal ljudsko oblast, je po njegovem bil upravičen izdati štiri revolucionarne odloke. Eden teh je bil »Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za združitev in osvoboditev Slovencev«. Odlok je določal smrtno kazen za izdajalce, kakor jih je opredelil Kidrič in z njim CK KPS. Sedmi člen tega famoznega odloka se je glasil: »Postopanje je naglo, ustno in tajno. Osebno zaslišanje krivca ni potrebno … Proti razsodbi sodišča ni pritožbe« (Dok. L, str. 119/120). In to krutost so slovenski komunisti smatrali za »novo, razvojno višjo stopnjo priprav za narodno osvobojenje«. To je bil revolucionarni cinizem najvišje mere!

Odlok je bil naperjen proti Slovenski legiji in Prebujeni Sloveniji ter Sokolski legiji (ust. v juliju 1941), dejansko pa predvsem proti skupini aktivnih oficirjev in podoficirjev, ki se jih je po razpadu Jugoslavije v aprilu 1941 nabralo v Ljubljani in Ljubljanski pokrajini okrog 1000. Med temi je bilo 360 oficirjev. Oboji so predstavljali močen potencial za organiziranje lastnih oboroženih oddelkov za odpor proti okupatorju – po navodilih gen. Mihajlovića in begunske londonske vlade.

Odlok, zlasti njegov sedmi člen glede smrtne kazni za »izdajalce«, je imel spomladi 1942 krvave posledice. Držeč se tega odloka, so partizanski poveljniki, »samopašni vojvode« na tako imenovanem »osvobojenem ozemlju« od začetka maja do italijanske ofenzive brezobzirno obračunavali z idejnimi nasprotniki po Dolenjskem in Notranjskem, v Ljubljani pa VOS in Narodna zaščita. In to je bil vzrok, da je na protikomunistični strani prišlo do samoobrambe v obliki vaških straž, s tem pa do državljanske vojne.

Po uglednih in vplivnih posameznikih je VOS udarila že dober mesec po objavi odloka o smrtni kazni. Izvršila je atentat na gen. Rupnika in bivšega policijskega ravnatelja dr. Hacina, čeprav so tega Italijani odstavili. (Atentata nista uspela.) Na vzhodni strani Ljubljane je ubila orožniškega stražmojstra in nepriljubljenega tovarniškega mojstra. Obstrelila je barona Šveglja in njegovo mater, ubila vso Veharjevo družino na Verdu in 4. decembra Fanuša Emmerja. To je bil mlad dinamičen inženir montanist, ki je prepoznal namene in načrte slovenskih komunistov, imel stike z aktivnimi oficirji in z majhno skupino katoliških dijakov vzpostavljal radijsko zvezo z gen. Mihajlovićem. Dne 11. decembra je bil ubit Vinko Vrankar, ki je kot predstavnik metalurškega sindikata odklanjal OF.

V tem sestavku navedeni primeri iz komunističnih dokumentov nedvomno dokazujejo, da so bili slovenski komunisti, kakor tudi drugi jugokomunisti, takoj od začetka nemške okupacije (aprila 1941) trdno odločeni, da bodo z vsemi sredstvi, s poboji vplivnih in sposobnih nasprotnikov, s propagando, pripravljeni, če bi tako kazalo, javno razglasiti imena tistih aktivnih oficirjev, ki so sicer sprejeli sodelovanje z OF, če ne bodo v tem iskreni. Tako bi preprečili nastanek druge odporniške skupine proti okupatorju, vse to pa po načrtu »zadnje etape«, da bodo ob koncu vojske samo oni dobili oblast in uvedli diktaturo komunistične partije.

V teh odstavkih bo resnicoljuben bralec našel razlago, zakaj v Sloveniji ni bilo dveh odporniških gibanj, kot sta bili na Češkem in v Grčiji. Na Češkem večje komunistično in »Obrada naroda«, organizacija aktivnih oficirjev, ki je priznavala češko vlado v Londonu. In prav tako v Grčiji večje komunistično in manjše kraljevo v stiku z vlado v Londonu. (V Franciji je bilo pet večjih odporniških skupin, ki so od srede leta 1943 priznavale, tudi komunistična, De Gaullov Conseil national de la Résistence. V Italiji so bile tri večje in štiri manjše. Bilo je sicer med njimi precej trenja – najresnejši je bil primer, ko je neka levičarska skupina skušala razbiti brigado Osoppo, ki je bila pod idejnim vodstvom Democrazie Cristiane – vse pa so priznavale Narodni osvobodilni odbor (CLN). Na Poljskem je bilo pet odporniških gibanj, ki se niso med seboj napadala, čeprav brez konfliktov med njimi ni šlo. (Poljski komunisti pa so se krvavo znesli nad [Stran 054]privrženci poljske vlade v Londonu in drugimi protikomunisti v času demokratičnih volitev 1945. Tedaj je bilo pobitih »nekaj desettisočev Mikolajczikovih agitatorjev«. Pri tem so komunisti imeli vso možno oporo v Sovjetski Rusiji.)

V sestavku »Problemi součinkovanja narodne in socialne revolucije v nastopu OF in pojavov antikomunizma« (Slovenski upor 1941) je zgodovinar Janko Pleterski zapisal tudi tale stavek (str. 219): »Stranke, ki so OF odklonile, so sicer imele svoje programe, a jih niso uveljavljale v okviru lastnega odpora proti okupatorju, ker so obenem z Osvobodilno fronto dejansko zavrnile odpor sam.« Zadnji del stavka je pač gledanje sodelavca OF! Pri prvem delu pa se vprašajmo, ali so te stranke, pa recimo vsaj deli teh strank, ki bi se odločili za odporniško gibanje, imeli možnost za to? Upam, da pričujoči sestavek dovolj jasno dokazuje, da te možnosti niso imeli, ker so komunisti bili odločeni zatreti vsako drugi odporniško gibanje. To dokazujejo tudi trije primeri na terenu. V juniju in juliju 1942 so partizani takoj začeli napadati četniško ilegalo aktivnih oficirjev na Dolenjskem. (Ker ni zdržala med partizanskim in italijanskim ognjem, se je končno legalizirala.) Naravnost kričeča pa sta bila – in sta še vedno – poboj zajetih četnikov v Grčaricah in poboj zajetih vaških stražarjev na Turjaku. Ta dva primera sta nadvse prepričljiv dokaz, da so slovenski komunisti bili odločeni brezobzirno uničiti vsako drugo odporniško gibanje. Grenka ironija pri Turjaku pa je (bila), da je koncentracija vaških straž tam imela v načrtu ustanovitev odporniške skupine »slovenskih goščarjev«. (Številne kritike po turjaški tragediji so upravičeno obtoževale politike Slovenske zaveze in podpolkovnika Peterlina, da septembra 1943, torej po dveh letih in pol, še niso poznali namenov slovenskih komunistov.) K tem trem primerom pa smemo dodati tudi Dolomitsko izjavo, ki je prisilila krščanske socialiste, da so se odrekli lastnemu političnemu nastopanju celo za čas po končani vojski.

V svojem članku se prof. Pleterski ne ustavlja pri tej odločenosti slovenskih komunistov. Kot da bi mu bili dokumenti, ki na njih sloni tale sestavek, neznani.

Domobranska prisega

NA
-
0

Boris Mlakar

Besdilo je bilo prebrano kot predavanje na 27. zborovanju slovenskih zgodovinarjev in objavljeno v priložnostnem zborniku. V prejšnji številki je bilo v kazalu že najavljeno, potem iz tehničnih razlogov ne tiskano. Avtorjem in bralcem se zato opravičujemo.

Konec marca ali v prvih dneh aprila 1944 je prišlo na naslov Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva s strani štaba generala Erwina Roesenerja obvestilo, da bodo pripadniki domobranstva v kratkem morali položiti prisego. Obenem je poveljnik domobranskega štaba podpolk. Franc Krener prejel tudi že prvi predlog besedila prisege. Besedilo je sestavil na Roesenerjevo zahtevo nemški propagandist, podčastnik SS Franz Wolf, z nekaterimi popravki je vanj posegel sicer tudi sam general. Besedilo, ki ga je domobranskemu štabu predlagal Roesener, se v arhivskih virih žal ni ohranilo, ostaja pa izpričano dejstvo, da je v štabu povzročilo veliko vznemirjenje in nejevoljo, kajti sestavljeno naj bi bilo v izrazitem nacističnem duhu, poudarjalo naj bi le dolžnosti domobranstva, ne pa tudi njegovih pravic, zavezovalo naj bi ga k nečemu, kar ni bila njegova naloga, povrhu vsega pa naj bi bilo tudi »zgrešeno« z vidika mednarodnega vojnega prava. Ob tem gre poudariti dejstvo, da tedaj – to je pol leta po svoji ustanovitvi – domobranstvo v Ljubljanski pokrajini še ni imelo svojega statuta oziroma izdanih osnovnih uredb, ki bi uradno in dokončno določale njegov pravni status, njegove pravice in dolžnosti; za domobransko in tudi ilegalno protirevolucionarno vodstvo je bilo posebej pomembno, da se v takem statutu določi njegova izvorna individualnost, ki se je nedvoumno kazala v vzorčni logiki njegovega nastanka, ne glede na to, daje Roesener domobranstvo vključil v sistem nemške policije. V prizadevanju za omenjeni statut je torej šlo le še za to, da se ta posebna individualnost pravno razglasi in da se konkretizirajo osnovne naloge in načini uporabe Slovenskega domobranstva. Šlo je tudi za večjo oziroma manjšo stopnjo avtonomije, samostojnosti in svobode akcije v protipartizanskem bojevanju v odnosu do nemških oblasti, konkretno tudi za to, ali ima domobranstvo slovensko ali nemško poveljstvo; kodificirane naj bi bile tudi pravice in dolžnosti domobrancev kot posameznikov ipd. Čeprav je praksa sama že od oktobra 1943 precej teh vprašanj razrešila, pa kljub resnim prizadevanjem domobransko in protirevolucionarno vodstvo nikakor nista mogli doseči zaželenega statuta.

Ob zahtevi, da domobranci položijo prisego, ob dejstvu, da statuta še ni bilo ter ob siceršnjem prizadevanju generala Roesenerja pozimi 1944, da zmanjša pomen domobranskega štaba ter omeji samostojnost domobranstva v celoti, je Organizacijski štab presodil, da je glede na samoumevni negativni moralni in politični kontekst same prisege potrebno v zameno doseči odobritev statuta ter predvsem bistveno »ugodnejše« besedilo prisege, ki naj se kot sestavni del smiselno vnese v statut, če se že prisegi ni mogoče izogniti. V prisegi naj se odražata samostojnost in individualnost Slovenskega domobranstva, obenem pa naj v njej pridejo do izraza tudi vse obljube, ki so jih nemške oblasti dajale slovenskim organizatorjem septembra in oktobra 1943, npr. slovensko poveljstvo, slovenski jezik, zastava ter predvsem svoboda akcije proti komunistom. Brez dodeljenega statuta po mnenju domobranskega štaba ni mogoče zahtevati prisege od domobrancev. Omenjeno zahtevo je po nekajdnevnem oklevanju in pogovorih v dopisu nemškemu štabu odločno izrazil podpolk. Krener. Glede same prisege je zahteval naslednje besedilo:

»Prisegam pri vsemogočnem Bogu na slovensko zastavo in na slovenski narod, da bom hraber, svojim nadrejenim zvest in poslušen, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, proti komunističnim banditom na slovenskem ozemlju svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj!«

Sledila so pogajanja, v katerih je hotelo domobransko vodstvo v zameno za položitev prisege, kot je deloma že omenjeno, vsaj [Stran 042]

OljkeFigure 1. OljkeStane Kregar

nekaj iztržiti. Toda po nekaj dneh se je stvar končala z Roesenerjevim ultimatom – ali se prisega izvrši ali pa se domobranstvo razpusti! Glede na to, da je domobranstvo nastalo predvsem iz avtohtonih slovenskih protirevolucionarnih vzgibov in da je bilo vodstvo življenjsko zainteresirano za njegov obstoj in delovanje, je pred tako dilemo moralo popustiti. Prišlo je do kompromisa, Roesener je ponudil neke vrste statut, domobranski štab pa je moral pristati na prisego, katere besedilo je slonelo predvsem na nemškem predlogu. Tako je 16. aprila Krener svoje podrejene častnike s posebno okrožnico obvestil, da bodo pripadniki SD 20. aprila položili prisego, ki jo predvidevajo »osnovne odredbe za vzpostavitev Sl. D.« Te odredbe oziroma neke vrste statut so zelo lakonične, vendar pa so z vidika prisege delovale bolj kot nekakšen zasilen okvir, neke vrste nujno zlo za nemške oblasti. Formalno jih je izdal general Roesener, kar je razvidno tudi neposredno iz besedila: »V duhu odredbe Vrhovnega komisarja od 6. decembra 1943 o ustanovitvi Narodnih zaščitnih oddelkov v operacijski zoni Jadransko primorje’ predpisujem sledeče:

1. Narodni zaščitni oddelki v Ljubljanski provinci se imenujejo Slovensko domobranstvo.

2. Slovensko domobranstvo se za vzdrževanje reda in varnosti bori v celi operacijski zoni ‘Jadransko primorje’ in, kolikor bo potrebno, v neposrednih obmejnih krajih.

3. Slov. domobranstvo polaga sledečo prisego: Prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj!

[Stran 043]

4. Zgornja prisega se polaga ustmeno in se okrepi s podpisom. Vsi pripadniki Sl. domobranstva morajo zgornjo prisego na pamet znati.«

Omenjeni statut, v kolikor pač zasluži tak naziv, je dajal domobrancem zelo malo od tistega, kar so zahtevali oziroma si želeli. Prvi člen je v bistvu le ugotavljal že dolgo obstoječe in samoumevno dejstvo, da v Ljubljanski pokrajini domobranstvo obstaja in da se imenuje Slovensko domobranstvo. Toda prvič je bilo to uradno objavljeno in potrjeno od Roesenerja. Po nekih razlagah pa naj bi bilo iz tega člena razvidno, daje SD samostojna celota, formacija s slovenskim značajem. Pomembnejši je bil drugi člen, ki je na kratko označeval cilje in naloge domobranstva – to je boj proti partizanom – hkrati pa je opredeljeval ozemlje, na katerem naj bi te naloge izvrševal, to pa naj bi bilo izključno slovensko ozemlje. Slednje je bilo pomembno glede na različne diskusije in predvsem strah, da bi bilo lahko domobranstvo uporabljeno na drugih frontah, predvsem na vzhodni fronti. O tem se je tudi sicer mnogo govorilo, nekakšen višek pa so te ideje in govorice dosegle prav ob napovedi zaprisege in pripravah nanjo. Pri tem je bilo mnogo nejasnosti, s tem v zvezi pa je prihajalo tudi do panike, ki se je med drugim kazala v raznih nemirih in tudi odporih do polaganja prisege, čeprav iz virov ni mogoče natančno določiti razsežnosti teh pojavov. Videti je, da je sama notranja propaganda v domobranstvu ob tem odpovedala, seveda pa se je ob tem razvila tudi partizanska propaganda, ki je pravi zagon oziroma snov dobila šele po zaprisegi. Še pred dokončnim sklepom o prisegi je znotraj domobranskega vodstva kot tudi v povezavi z drugimi subjekti protirevolucionarnega tabora prišlo do posvetovanj in pogovorov, npr. z nekaterimi politiki, s škofom Gr. Rožmanom. Po nekaterih pričevanjih naj bi štab prek četniške radijske postaje za mnenje povprašal tudi Dražo Mihajlovića, ki naj bi odgovoril, da taka izsiljena prisega ne velja in da je za častnike – za te je šlo v prvi vrsti – še vedno v veljavi prisega kralju Petru, ki ji bodo morali slediti, ko bo seveda za to prišel pravi trenutek. Po nekaterih mnenjih, ki so se tedaj izoblikovala, naj bi v konkretnem primeru niti ne šlo za pravo prisego, temveč le za neke vrste zaobljubo, vendar o značaju domobranske prisege več v nadaljevanju.

Po zaključenih organizacijskih in drugih pripravah so bile torej 20. aprila 1944, to je na dan Hitlerjevega rojstnega dne, v Ljubljani in drugih večjih krajih Ljubljanske pokrajine slovesnosti, katerih osrednji dogodek je bila prav zaprisega slovenskih domobrancev in policistov. Pred tem so na palači pokrajinske uprave ter drugod razobesili slovenske zastave, seveda skupaj z nemškimi. Sama zaprisega se je v Ljubljani izvedla na centralnem štadionu za Bežigradom, pri izvedbi pa so sodelovale tudi nemške čete. Prisegli so pripadniki ljubljanskih in okoliških domobranskih enot, ob tem pa so podpisovali še posebno izjavo. Domobranci in policisti so prisegali na meč, po Roesenerjevi razlagi pač zato, ker Slovenci tedaj niso imeli svoje države oziroma vlade. Pred tem je škof Rožman daroval mašo, po lastni izjavi zato, ker so to od njega vztrajno zahtevali ljudje iz Rupnikove okolice. Pristal je šele zatem, ko se je prepričal, da prisega ni »naslovljena« na Hitlerja, same zaprisege pa se nato ni udeležil. Sledila je parada oziroma mimohod vseh čet pred Nunsko cerkvijo, ob tem pa naj bi prihajalo tudi do vsesplošnega ljudskega slavja. Spontanost t. i. navdušenja ljudskih množic je bila organizirana in zato seveda tudi varljiva. Istega dne so bile organizirane slovesnosti z domobransko zaprisego tudi v drugih večjih krajih, pri čemer je scenarij skušal biti podoben ljubljanskemu. Kljub vsemu pa je prihajalo do zanimivih razlik; omenimo npr. dejstvo, da je bil pri zaprisegi v Kočevju glavni govornik kar tamkajšnji dekan, medtem ko je bil to v Ljubljani seveda Roesener. V manjših krajih so bile organizirane zaprisege kasneje, tudi še v prvih tednih maja. Položitev prisege naj bi bila povsem svobodna, vendar je jasno, da je bila odklonitev zvezana z velikim rizikom. Ponekod je že pred 20. aprilom prihajalo do odporov in protestov, vendar so nemške oblasti, npr. v Kočevju in Grosupljem, na hitro opravile z uporniki. Nekoliko drugače je bilo v Polhograjskem hribovju, kjer so domobranske postojanke živele svoje življenje in videti je, da se je precejšen del domobrancev prisegi izmuznil. Za kasnejše novince so nemške oblasti 30. januarja 1945 organizirale zaprisego v Ljubljani in Novem mestu, pri čemer je bilo razvidno, da je bila to tedaj že povsem nemška rutinska zadeva in se ni več govorilo o domobranskih pravicah ali o njegovem slovenstvu ipd.

Odnos tedanjih političnih in vojaških dejavnikov na Slovenskem do domobranske prisege je bil z določenimi odtenki v glavnem odklonilen, seveda z izjemo nemških oblasti z Roesenerjem na čelu, saj je bila rezultat njihove pobude in je bila izvršena v njihovo »korist«. Velik odmev je imela predvsem [Stran 044]

Čas nasiljaFigure 2. Čas nasiljaStane Kregar

zaprisega 20. aprila, medtem ko je druga konec januarja 1945 šla skoraj neopazno mimo domače in tuje javnosti. Protirevolucionarni subjekti so jo ocenjevali v glavnem kot škodljivo za ugled domobranstva, pri čemer so iskali olajševalne okoliščine v njeni prisilnosti in v njeni »mili« dikciji. Toda med domobranskimi častniki in samimi domobranci je zaradi nje vladala velika potrtost, strah in razburjenje. Navadni domobranci, pa tudi partizanski poročevalci, ki so sledili odmevom na prisego, očitno niso natančno analizirali samega besedila, sploh pa niso poznali drugih določb statuta, sicer ne bi stalno ponavljali, da sedaj Nemci lahko prosto »razpolagajo« z domobranci in da jim skoraj neizbežno grozi vzhodna fronta ipd. Partizanska propaganda je prisego dodobra izkoristila ter je takoj nastopila z nedvoumno razlago posameznih elementov prisege, npr. da so domobranci prisegli Hitlerju, da se bodo morali bojevati tudi proti zahodnim zaveznikom itd. Zanimivo je, da je Odsek za informiranje in propagando pri Predsedstvu SNOS, ko je razpravljal o »racionalni« izrabi domobranske prisege, izrekel tudi misel, da je bila le-ta večini domobrancev »na sleparski način vsiljena«. Prav partizanska obteževalna razlaga je prispela tudi v tujino, in to tudi k takim protirevolucionarnim voditeljem, kot so bili Miha Krek, Alojzij Kuhar in Franc Snoj. Krek je kasneje izjavil, da so bile s prisego londonski emigraciji »politično in diplomatsko posekane vse korenine«, vodstvo v Ljubljani pa ni pravočasno in pravilno obveščalo »Londona« o točnem besedilu in predvsem o okoliščinah prisege.

Pobudnik domobranske prisege, kot že rečeno, je bil general Roesener, poveljnik policije in SS na slovenskem ozemlju z izjemo Primorske. Pri tem ga je podprl tudi general [Stran 045]Rupnik, čeprav on prisege kasneje ni ocenjeval pozitivno, oba pa sta takšen akt ocenjevala za povsem normalen, saj »vsak vojak, ki se bori pod kako komando, mora priseči … « To je sicer v glavnem bilo res, toda ostaja dejstvo, da niso prisegli primorski domobranci, ki so bili pod poveljstvom generala Odila Globocnika in tudi ne gorenjski domobranci, katerih vrhovni poveljnik pa je bil prav Roesener. Očitno je, da je odločitev za zapriseganje Slovenskega domobranstva bila posledica dejstva, da je ta formacija predstavljala izrazito organsko celoto s slovenskim nacionalnim predznakom, z velikim političnim nabojem, ki je obstajala v neki meri neodvisno od nemških oblasti. Le-te so jo smatrale za neke vrste neznanko, ki jo vojaško in politično le omejeno obvladajo, in temu so skušale deloma odpomoči prav z zaprisego. Določeno težo je imelo tudi dejstvo, da so predvsem domobranski častniki že prisegli kralju Petru in Roesener je hotel vsaj na zunaj to prisego izničiti. Intimne naravnanosti z novo prisego seveda ni bilo mogoče spremeniti, toda ta zunanja manifestacija je predstavljala psihološki pritisk, s katerim je nemški general hotel med domobranstvom doseči večjo disciplino. S tem naj bi dobil skupaj s statutom tudi neke vrste pravno osnovo, na katero se je bilo moč nato uradno in tudi javno sklicevati. Dosežena naj bi bila neka zunanja domobranska lojalnost, saj je Roesener pri tem dejansko mislil tudi na razno ilegalno in »nelojalno« dejavnost znotraj domobranstva; po njegovih besedah: »da bi odstranil razne vplive, sem domobranstvo zaprisegel!«

Pravzaprav zaprisega pripadnikov Slovenskega domobranstva v razmerah 2. svetovne vojne ni predstavljala nič neobičajnega. S tem so se srečevale skoraj vse vojaške, policijske ali še drugačne uniformirane formacije oziroma tudi civilne »formacije«, ki so imele kakršenkoli skupinski predznak ter izpostavljen politični ali upravni pomen. Tu gre omeniti pripadnike odporniških gibanj, skoraj vse kolaboracionistične enote, v okviru nacistične uprave seveda še pripadnike Wehrmachta, SS, policije, organizacije Todt, železničarje, državne uradnike itd. Pri kolaboracionističnih enotah trditev o običajnosti polaganja prisege sicer ni absolutno točna, saj je posebej v kasnejši fazi vojne prihajalo do izjem, ki so bile posledica različnega statusa okupiranih ozemelj in iz tega izhajajočega različnega statusa oseb. Zelo velike razlike v tem pogledu najdemo med vojno že na jugoslovanskem in tudi slovenskem prostoru, saj smo že omenili, da npr. niso prisegli pripadniki primorskega in gorenjskega domobranstva in še prej tudi ne pripadniki MVAC pod italijansko okupacijo. Pripadniki »Waffen SS«, teh je bilo ob koncu vojne skoraj 200.000, so ponavadi prisegali Hitlerju, podobno tudi kolaboracionistične enote, ki niso imele svoje nacionalne države oiroma vlade, toda tudi tu so bile izjeme. Kot značilna primera omenimo Španijo in Bosno. Pripadniki španske »Plave divizije« so prisegli Hitlerju, ne oziraje se na obstoj španske države in njenega voditelja generala Fr. Franca. Pripadniki 13. SS Handžar divizije pa so nekako enakovredno prisegli Hitlerju in poglavniku Anteju Paveliču. Četniki in ljotičevci so seveda prisegali kralju Petru II.

Običajno je bilo, da so se pripadniki različnih formacij s posebno zaobljubo ali prisego na slovesen ter moralno in tudi pravno zavezujoč način obvezali k zvestobi, poslušnosti ali pa so potrdili svojo pripadnost k tej formaciji oziroma svoje strinjanje in istovetenje z njenimi cilji oziroma nalogami. Akt zaprisege ima najprej zunanji, manifestativni ali simbolični vidik in pomen, na drugi strani pa gre za subjektivni vidik, se pravi za osebno doživljanje in razlago vseh prizadetih. Pri slednjih seveda ločimo dva osnovna subjekta, najprej tiste, ki so prisegli, nato pa še tiste, ki so akt zaprisege odredili ali v čigar »korist« je bila prisega izvedena. Pomemben je tisti pasivni subjekt, ki neposredno ali posredno izhaja iz besedila prisege, to je tisti, ki so mu prisegajoči nekaj obljubili, skratka prisegli. Treba je torej ločiti notranjo logiko in doživljanje prisegajočih ter na drugi strani logiko in hotenje zunanjih dejavnikov. Razlage in nameni teh dveh subjektov nikakor niso nujno istovetni, lahko so si celo nasprotni. Pri pobudnikih prisege je seveda razumljiva težnja, da bi bilo subjektivno dojemanje prisegaj očih istovetno z njihovimi cilji oziroma razlagami.

Prisega je star in tradicionalen način, s katerim človek drugemu človeku ali ustanovi oziroma skupini na slovesen način nekaj zatrjuje ali obljublja. Za pričo, da bo to zares storil oziroma da je res, kar zatrjuje, pri tem po navadi pokliče Boga. Ker gre za Boga, mora iti pri tem za resnična dejstva in namene, poleg tega pa morajo biti dejanja in nameni, za katere gre, upravičeni, pravični in moralno dopustni. Poleg tega mora iti za dovolj pomembno stvar, saj je sicer neresno klicati Boga za pričo ipd. Iz tega izhajajo značilni deli besedila vsake prisege, ki omenjajo Boga. Pri prostovoljni prisegi je [Stran 045]

O čem razmišljaš, Antigona?Figure 3. O čem razmišljaš, Antigona?

treba besedilo razlagati v pomenu, kot mu ga da je prisegajoči, toda če oba subjekta prisego razlagata različno, naj bi veljala razlaga tistega, ki mu je bilo priseženo. Zato je važno ugotavljati, kaj sta natančno ob prisegi mislila oba subjekta. V dvoumnih primerih se besedilo razlaga v ožjem smislu, restriktivno, v korist prisegajočega, ker gre pri tem pač za nekakšen njegov »odstop od prostosti«. Prisega je v bistvu le nekaj dodatnega, dopolnilnega neki prvotni že izrečeni ali prakticirani obveznosti. Če je prisega jasno izražena, je ni mogoče razlagati po svoje. Če je prisiljena, je seveda neveljavna in ne zavezuje k izvršitvi, če je prisegajoči že pred tem nekaj prisegel, prva prisega z novo ni nujno razveljavljena, če ni z njo izrecno v nasprotju oziroma če govori o povsem drugih stvareh. V primeru vojaških priseg je en subjekt po navadi navaden vojak ali častnik, ki prisegata drugemu – po navadi določenemu poveljniku ali poveljniku na splošno, toda tudi državnemu poglavarju.

Pri tem se obljubljajo zvestoba, poslušnost, hrabrost, predanost, boj do smrti …

Na podlagi gornjih in še drugih elementov, ki jih zaradi pomanjkanja prostora ne moremo navajati, lahko ugotovimo, da je bila domobranska prisega vsaj po svoji formalni strukturi prava prisega in ne morda le nekakšna obljuba, kot so nekateri že med vojno in po njej skušali ta akt označiti, ker so pač hoteli bistveno zmanjšati njegov pomen. Ob kratki analizi besedila te prisege moramo seveda poudariti, da bomo vzeli v obzir zgolj besedilo, ki je bilo končno »uporabljeno« 20. aprila 1944, pri čemer pa poznane predhodne različice besedila – poznamo štiri različice, obstajala pa je vsaj še ena, namreč prvotni predlog Roesenerjevega štaba – dokazujejo vsaj to, da so zadevni subjekti s prisego imeli različne cilje oziroma da je bilo končno besedilo zgolj kompromis. V omenjenem besedilu moramo najprej ločiti formalne in vsebinske elemente, med slednjimi pa še glavne in postranske. Formalnega [Stran 047]značaja, čeprav za značaj prisege nujni, so seveda stavki, kjer se omenja Bog, in pravzaprav tudi del, kjer se obljubljajo zvestoba, hrabrost in pokornost nadrejenim. Ob omembi Boga se sicer pojavlja mnenje, da se to ne sklada z načelno brezverskim nacističnim redom, toda poudariti je treba, da se Bog kliče za pričo oziroma na pomoč tudi pri prisegah »čistih« germanskih prostovoljcev v SS, da ne govorimo o prisegi v Wehrmacht ipd. Bolj zanimiv je izraz »svojim nadrejenim«, ki je v našem primeru nedvomno pomenil domobranske častnike in domobranski štab, toda posredno tudi nemški štab in tudi samega Roesenerja. Nikakor se to ni nanašalo na Hitlerja, kar je razvidno iz drugih elementov besedila. Seveda pa do neke mere ostaja vprašanje, kako je bil ta izraz subjektivno razumljen pri samih prisegajočih domobrancih, toda ta problem ostaja tudi pri drugih elementih in vidikih prisege.

Vsebinsko bistveni in značilni osrednji del prisege je bila obljuba, da »bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo … vestno izpolnjeval svoje dolžnosti za svojo slovensko domovino … proti banditom in komunizmu ter njegovim zaveznikom«. Najprej je torej šlo za izpolnjevanje dolžnosti do slovenske domovine, ki se je pri domobrancih gotovo razumela kot celotno slovensko ozemlje, kot njeno celotnost in vsaj simbolično združenost. Vprašljivo pa je seveda razumevanje le-tega pri Nemcih. Metode in sredstva za izpolnjevanje te dolžnosti je bil oboroženi boj, in to skupen boj z Nemci. Cilj tega boja je bilo uničenje ali onesposobitev »banditov, komunizma in zaveznikov«, kar kaže na značaj domobranstva kot policijske varnostne sile, ki so jo organizirali Slovenci sami, seveda ob dopustitvi in pomoči Nemcev. S slovenskega gledišča je šlo za protirevolucionarno formacijo, z mednarodnega in okupacijskega pa tudi za kolaboracionistično oboroženo silo. Slovensko domobranstvo je ustanovljeno za bojevanje na notranji fronti, ne pa izrecno za podporo okupatorju kot takemu. Domobranska prisega torej predvsem opredeljuje protirevolucionarni boj in s tem tudi državljansko vojno … Toda besedilo vsebuje tudi elemente, ki domobranstvo vpenjajo v mednarodni okvir. Predvsem se v njem omenja slovenska domovina »kot del svobodne Evrope«, kar je v tedanjem izrazoslovju pod okupacijo pomenilo po nemškem načrtu urejeno Evropo. Domobranci so pri tem lahko mislili na drugačno Evropo, če so pač sploh razmišljali o tem. Naslednji tozadevni problem predstavlja dostavek o »zaveznikih komunizma«. Po nekaterih virih je ta izraz besedilu na Roesenerjevo zahtevo dopisal Rupnik, oba generala, pa tudi drugi nemški voditelji so po kasnejših razlagah mislili na zahodne zaveznike. Protirevolucionarni subjekti so to razlagali z domačimi zavezniki partizanov, tudi s političnimi zavezniki komunistov znotraj Osvobodilne fronte ipd. Res je, da se ta izraz v besedilu neposredno nanaša na »komunizem« in ne morda na »bandite«, poleg tega pa do neke mere zmanjšuje razlago tega izraza kot zahodnih zaveznikov poudarjanje slovenske domovine oziroma omejevanje domobranskega boja na slovensko ozemlje. Problem vsekakor ostaja odprt. Omeniti pa gre dejstvo, da se v podobnih prisegah pri raznih kolaboracionističnih enotah nikjer ne omenja zaveznikov, čeprav so se skoraj vse dejansko bojevale proti njim! Partizanska stranje tedaj prisego takoj razlagala v zgoraj omenjenem smislu, toda pač z napačno argumentacijo, da se bodo domobranci morali bojevati tam, »kjer bo smatral Hitler za potrebno«.

Prav omenjanje Hitlerja v besedilu ter dejstvo, da se je zaprisega z vsem pompom izvedla na njegov rojstni dan, je doprineslo k vtisu in razlagi, da so domobranci prisegli Hitlerju, da so se mu podredili ipd. Iz besedila ni mogoče potegniti takih zaključkov, temveč zgolj to, da se bojujejo ob nemški oboroženi sili ali skupaj z njo, torej ob sili, ki ji poveljuje Hitler. Hitlerju niso ničesar obljubili, pa čeprav sta po vojni Roesener in Rainer trdila drugače. V tedanjem praktičnem političnem boju se je to razlagalo domobrancem v škodo, toda prav ta primer kolizije razlag predstavlja primer, kjer se mora besedilo razumeti v ožjem smislu in v »korist« domobrancem. Kljub temu je ravno ta problem med drugim tedaj vznemirjal domobranske častnike, ki so se zavedali, da bo ta prisega, neodvisno od korektne formalne razlage in njihovega doživljanja, razlagana v smislu prisege Hitlerju, in to ne le pri njihovih nasprotnikih! Če ob problemu »vloge« Hitlerja v domobranski prisegi končno le-to primerjamo z drugimi prisegami evropskih prostovoljcev na strani Nemčije, je treba ponovno ugotoviti, da je bila tudi v tem pogledu ta prisega posebnost. V vseh poznanih prisegah, razen pri italijanskih »pomožnih četah« in pri beloruskih domobrancih, se Fuehrer omenja poimensko, pri čemer se prisega neposredno njemu ali pa se mu vsaj obljublja pokorščina ipd. Neimensko se Hitler omenja seveda pri slovenskih domobrancih in tudi pri danskih prostovoljcih, toda slednji mu kljub temu prisegajo »brezpogojno poslušnost«.

1...306307308...335Page 307 of 335

Nova Slovenska zaveza

predsednik: dr. Matija Ogrin

Beethovnova ul. 5/II 1000 Ljubljana
Telefon: (01) 425–15–37
e-pošta: info (at) zaveza.si

Revija Zaveza

urednik: Lenart Rihar

Zadnji naslovi

Vabimo: Kočevski Rog 2026

0
Dragi svojci žrtev revolucije, spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze...

Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč

0
Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč (uradno...

Vabimo: spominska slovesnost ‘Ker smo ljudje

0
Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Narodni dan spomina na žrtve,...

Memento za leto 2026 in Exodus 1945

0
Ob gori trpljenja, na katerega v Zavezi obujamo spomin,...

NSZ novice

S prijavo na novice podprite naše delovanje in pridobite neposredna obvestila na vaš e-naslov.

© Nova Slovenska zaveza