1. Na primorskem je bilo drugače

Dr. Rudolf Klinec, škofijski kancler v Gorici, v svoji knjigi Primorska duhovščina pod fašizmom (Gorica 1979) obravnava, kako je bilo s Cerkvijo in duhovščino pod fašizmom. Čeprav so italijanske oblasti po vojni izgnale 150 duhovnikov in 77 redovnikov, med temi dva škofa (Mahniča in Karlina), jih je še vedno bilo toliko, da so župnije ostale središče verskega in kulturnega življenja. Zlasti je to postalo očitno po nastopu fašizma. O tem piše Jožko Kragelj v Zavezi, ko obravnava umor Iva Brica (Zaveza, 8, 13–18, 1993). Leta 1932 so poitalijančili vse slovenske šole, ukinili vsa društva in gospodarske ustanove in skušali uničiti ves slovenski tisk. Slovensko se javno ni smelo govoriti, še v cerkvi ne. A duhovniki se tega niso držali in tako niso po cerkvah samo pridigali slovensko, ampak se je razlegala tudi slovenska pesem. Duhovščina je namreč kljub vsemu ohranila neko samostojnost, istočasno pa je katoliška inteligenca organizirala zborovanja po različnih krajih na Vipavskem in Goriškem.

Komunistov pod fašizmom ni bilo čutiti. Kar jih je bilo, so bili včlanjeni v italijansko partijo in niso skrivali, da so za Rusijo, kjer naj bi se cedila mleko in med. Pripravljali so sovjetsko republiko v internacionalnem [Stran 019]sožitju s podobno urejenimi sosednjimi državami. Tudi za TIGR ni vedel nihče. Deloval je konspirativno kot IRA ali Rdeče brigade v zametkih. Vsenarodno gibanje so ustvarili in vzdrževali samo katoliški duhovniki in izobraženci. O tem v prispevkih Slavka Černigoja, upokojenega primorskega župnika, in Jožeta Breclja.

»Dvajset let suženjstva – v zraku je viselo eno samo vprašanje: kdaj se jih bomo rešili? Ali nam bo kdaj uspelo, da se osvobodimo? Že prva leta vojne je kazalo, da bo more konec. Ko se je leta 1943 fašizem sesul, smo vsi začutili, da je napočil pravi čas.«

Pravijo, da je bilo na Primorskem drugače kot na Dolenjskem in Notranjskem. Res je bilo drugače, ker so bile okoliščine drugačne, a pod pokrivalom se je dogajalo isto. Samo na Primorskem so komunisti med vojno in po njej ubili dvajset duhovnikov. Lotili so se tudi uglednih rodoljubov, ki niso skrivali, da niso samo Slovenci ampak tudi katoličani, in to v času, ko se je na obzorju že videla zarja svobode. Političnih nasprotnikov se laže znebiš med vojno kot v miru. Poleti 1943 je padel pod streli partizanskih fantičev Ivo Bric. Leto kasneje se je zgodilo podobno z Brecljevimi. Na domu so pobrali in pobili štiri člane te številne družine: očeta Jožeta, starega 49 let, hčerki Marico, 29, in Angelo, 27, ter sina Martina, 13. Drugih fantov ni bilo doma. Pustili so samo mater. Sin in brat Bogomil, župnik v Nabrežini, nam bo povedal njihovo zgodbo. Včasih so pobijali iz navade. Tako so na Ravnah nad Črničami izropali in odpeljali petčlansko družino italijanskih kolonov. Bili so krščanski ljudje, ki so si svetopisemsko v potu svojega obraza služili vsakdanji kruh. Najmlajši, ki je bil star 12 let, je hodil vsak dan ministrirat v župno cerkev. Našli so jih površno zakopane na polju pod Osekom. Da so se jih morali znebiti, ker bi sicer izdajali.

Medvojne razmere na Vipavskem, Goriškem in Cerkljanskem opisujeta Ljubo Marc v knjigi Črepinje (Mohorjeva družba v Celju, 1994) in Alojzij Novak v Črniški kroniki (Goriška Mohorjeva družba, 1992). Posebej bi opozoril na predstavitev avtorja, ki jo je v Novakovi knjigi napisal Boris Mlakar, in na predgovor Marčevi knjigi, zapis prof. dr. Toneta Požarja. Izbira ni slučajna. V knjigi Domobranstvo na Primorskem (B. Mlakar, Borec, Ljubljana, 1882, str. 18) je citiran VOS-ovski dokument, iz katerega izvemo, da je bil Požar med 2. svetovno vojno kaplan in kurir goriške katoliške sredine. Svojemu šefu Engelbertu Besednjaku naj bi pošiljal poročila o položaju na Primorskem, ki so bila prikrojena po željah Šolarja in bele garde (ZA CK, VOS 1943). Ob tem se ne bi toliko ustavljali, če ne bi Požar v tem uvodu, torej petdeset let kasneje, napisal sledeče:

Ob vdoru Nemcev in Italijanov v našo deželo so šli slovenski fantje in možje množično v hribe – zlasti pri nas na Primorskem – iz čistega domovinskega ponosa in želje, izgnati vse tujce iz domovine. Namesto da bi jih bila tedaj organizirala vseslovenska politična oblast (iz vseh strank) ter jih vojaško izurili aktivni oficirji jugoslovanske vojske, so oboji odpovedali. Voditelji slovenskih strank so se onemogočili, ko so se 3. maja 1941 v Ljubljani poklonili Grazioliju, oficirji jugoslovanske vojske pa so se vrnili na svoje domove in ostali nedelavni. To je temeljito izrabila KP.

Opozarjam, da je to nepoglobljeno pisanje staro komaj eno leto. A treba je samo prebrati zgodovino Stare pravde ter proučiti Nagodetov proces in vsakomur postane jasno, da niso komunisti trpeli poleg sebe nikogar, ki bi namesto nepodpisanih menic, s katerimi so se zadovoljili krščanski socialisti, zahteval transparentno delovanje in sodelovanje (J. Stanovnik, Cena za samostojnost, Zaveza 8, 1983, 25–38). Mihajlovičeva usoda pa nam dokazuje, da za dve ilegali ni bilo prostora in je zmagala tista, ki je bila bolj brezobzirna. Karkoli bi poskušali, ob koncu vojne bi v Slovenijo vkorakala Titova vojska in vzpostavila svoj režim.

V Ajdovščini so imeli Nemci po kapitulaciji Italije in zatrtju primorske vstaje močno posadko. Domobranci so prišli šele decembra 1944. leta. Večinoma niso bili domačini in so bili bolj okupatorjev privesek kot narodna vojska.

Komunistično vodstvo se je znalo prilagoditi splošnemu zmagoslavnemu vzdušju in je zato na začetku skrivalo svojo pravo naravo. Skušalo je vzdrževati čimbolj pristne stike z duhovniki. Partizani so skupinsko hodili k nedeljskim mašam, se poročali v cerkvi, tudi pri pokopu padlih so obred vodili duhovniki. Prelomno obdobje je nastopilo na Primorskem v pozni jeseni leta 1944 po osvoboditvi Beograda. Kakor je bilo takrat konec slepomišenja na vrhu, ko je Tito jasno pokazal, kako si predstavlja demokracijo, je prišel s pravo barvo na dan tudi zadnji politični komisar v Trnovskem gozdu.

Ob koncu vojne je zato s področja, kjer ni bilo partizanov, bežala večina duhovnikov in drugi krščanski ljudje, ki so se bili kakorko[Stran 020]li izpostavili. Duhovnike z osvobojenega ozemlja so najprej pustili pri miru, potem pa se spravili tudi nanje. Jožka Kraglja so zaprli že leta 1948 in obsodili celo na smrt (Moje celice, Družina, 1990). Ljubo Marc je bil med vojno kaplan in nato župnik v partizanskem Cerknem in je veljal za partizanskega duhovnika. Kljub temu so ga leta 1951 zaprli in obsodili na deset let zapora, od katerih jih je odsedel šest.

Sin in brat Jože Brecelj nam bo opisal, kakšna je bila Brecljeva družina. Bili so plemiči po srcu in duši. Vse, česar so se lotili, jim je uspevalo. Oče Jože je bil brat zdravnika dr. Antona Breclja.

Vest, da so jih našli mrtve in jih izkopali, je dvignila vso dolino. Čeprav je bila vojna čisto na koncu in so partizani oprezali z roba Trnovskega gozda, ljudje niso skrivali svoje žalosti in jeze. Množično so jih hodili kropit v Marijin dom. Pogreb 10. aprila 1945 je bil tako veličasten, da takšnega Šturje še ni videlo. Sprevod se je vil skozi Ajdovščino in zavil nazaj na šturško pokopališče. Prisotni so bili trije duhovniki: stotnik Ignacij Kunstelj, vojni kurat, domači župnik Srečko Gregorc in župnik iz Ajdovščine Dušan Bratina.

Številne okoliščine tistega dogajanja so ostale nepojasnjene. Izvedeli bomo, kako je prihajala vest o izgubi do italijanskega vojaka v ujetništvu in nato ameriškega vojaka Jožeta Breclja. Dela smo se lotili brez posebnih pričakovanj, potem pa se nam je počasi začela razkrivati tančica in na koncu bomo izvedeli, kako so bile razdeljene vloge v tej drami, kdo so bili protagonisti in kdo statisti, kdo ubijalci in kdo žrtve.

2. Pričakovanje, ki se ni izpolnilo

Slavko Černigoj

So dogodki v življenju kakega kraja, ki ostanejo neizbrisni. Mednje spada poboj Brecljeve družine iz Žapuž leta 1944. Nobeno opravičevanje ali razlaga, da je bilo to nujno potrebno in neizbežno, nista zalegla. Vnebovpijoč zločin je bil storjen, a čemu? Vprašanje je ostalo brez odgovora. Slabo je raziskan, zato je prav, da se o njem piše, preprosto zato, KER SE JE ZGODIL. Za civilizacijo je sramota geslo, ki kroži zadnja leta: Ne preštevajte kosti, kar je bilo, je bilo. V svetopisemski knjigi Pridigar (3, 1–22) beremo: zgodilo se je. Najbolj podla pa je beseda, ki jo nekateri v tej zvezi brez sramu ponavljajo in pišejo, da je namreč spominjanje na naše pokojne revanšizem.

O Cerkvi na Primorskem med obema svetovnima vojnama in po koncu zadnje so že mnogi pisali in bodo še. Vsi resnični zgodovinarji ji priznavajo, da je bila nosilka slovenstva, pribežališče in zagovornica narodne biti. Primorska je bila vedno na prepihu, na robu slovanskega sveta tudi njena Cerkev. Ta se ni zato nikoli spuščala v postranske zadeve, saj zanje ni imela časa. Ostala je strogo pastoralna. Tudi ugotovitev, da je bila z narodom in za narod, izvira iz dekaloga, iz četrte božje zapovedi: Spoštuj očeta in mater in vse, kar sta ti posredovala: zemljo, kulturo, navade, predvsem pa jezik. Znamenita paradigma: mati, domovina, Bog je bila glavna os delovanja Cerkve na Primorskem. MATI (družina!): primorske družine so bile številne. DOMOVINA označuje prostor, ki ga Primorci neizmerno ljubimo in težko zapuščamo. Med obema vojnama je veliko primorskih izobražencev odšlo v Jugoslavijo, a bili žal v določenih predelih zelo hladno sprejeti. Mi nismo poznali nezadovoljstva, ki so ga imeli Slovenci v predaprilski Jugoslaviji. Šturska župnija je imela srečo, da je dobila za župnika msgr. Srečka Gregorca. Rojen je bil v Mengšu 6. 4. 1894 in umrl v Gorici 16. 10. 1972. V Šturjah je župnikoval 18 let, od 11. 5. 1927 do 29. 4. 1945.

Figure 1. Kot da so zrastli iz zemlje – Družina Jožeta Breclja okrog leta 1932 – Na tleh Bogomil, Pavel in Tone; sedijo oče Jože, babica z Martinom, mama Emilija; stojijo Angela, Jože in Marica.

Bil je rojen organizator. V sodelovanju s profesorjem Lipčetom Terčeljem, domačinom iz bližnjih Grivč (Palme mučeništva, Mohorjeva družba v Celju, str. 266), karizmatičnim narodnim in verskim organizatorjem, je ustanovil fantovsko in dekliško Marijino družbo. Da bi to delo moglo zaživeti, je postavil pri šturski cerkvi Marijin dom. Še danes služi župniji in škofijskim potrebam. Postal je središče verskega in narodnega življenja ne samo za Šturje, ampak za vso [Stran 021]zgornjo Vipavsko. Vrstile so se pevske vaje, družabne igre z vzgojno vsebino, družbeni shodi in še druge dejavnosti. Župnik je pred oblastjo igral pavliho. Delal se je, da ne zna italijansko in ne more izpolnjevati navodil, saj jih ne razume. Škof Sedej ga je ščitil. Ob zelo živahnem kulturnem utripu smo zlasti mi, šolska mladina, čutili dvotirnost.

Na eni strani agresivni italijanski vpliv, ki smo ga čutili zlasti v šoli, v uradih in ob njihovih manifestacijah. Na vse kriplje so se prizadevali, da bi v nas zbudili ponos pripadati višji italski rasi, kajti Slovani so sužnji – sciavi. Otroci smo nosili iz šole domov fašistične uniforme, ki naj bi jih oblačili ob praznikih in paradah. Všeč so nam bile. A starejši bratje in starši so nas hitro streznili: To nesi nazaj ali pa vrzi v stranišče, samo tja spadajo te cunje! Šolske potrebščine smo dobili zastonj, med vojno tudi enolončno kosilo – mineštro. Zaslužili smo si jo tako, da smo v vrsti eden za drugim korakali mimo Mussolinijeve slike in jo pozdravljali s fašističnim pozdravom.

Ne vem, koliko časa bi ostali narodno zavedni, verjetno ne dolgo, če ne bi bilo močnega in odločujočega vpliva Cerkve. V Cerkvi in v stiku z njo smo doživljali narodno zavednost, sicer po otroško, a dovolj živo, da smo se stalno zavedali, kdo smo. K nauku smo hodili v cerkev. Po katehetovem obnašanju, mirnem ali nervoznem, smo čutili, kakšne so težave in skrbi, ki ga težijo. Italijanov nismo marali.

Figure 2. Ljubljanski Breclji septembra 1939 na družinski slovesnosti v Marjanišču – Sedijo sin Marjan, nevesta hčerka Magda, ženin Elko Kocjan, priča ženinov brat, veterinar; stojijo v srednji vrsti hčerki Vera in Lička, oče Anton, med ženinom in pričo mati Alice Casagrande, zadnja hčerka Vida; v zadnji vrsti stojijo zeta Drago Ulaga in Aleš Stanovnik, sin Bogdan, hči Marinka, sin Tone, hči Cveta, dr Jože Pogačnik

Z velikim hrepenenjem smo si želeli svobode. Z navdušenjem smo sprejemali vse in vsakogar, ki nas je v tem podpiral. Za zgled, kako preprosti in naivni smo bili, bi omenil dogodek iz svojega življenja.

Poleti 1943 sem bil v Gorici na tečaju za sprejem na srednjo šolo. Sredi brezskrbnega in prijetnega bivanja v zavodu Don Bosco izvemo 8. 9. 1943, da je Italija kapitulirala.

Povedo nam, da nihče ne sme sam domov, spremljati ga mora eden od sorodnikov. Drugi ali tretji dan me pokliče ravnatelj: Oče te čaka, lahko greš. Izpit si izdelal. Gorica je bila opustela. Življenjski utrip je zastal. Prvič v življenju vidim nemške vojake. Nosijo rjave uniforme, sami lepi, postavni in dobro rejeni fantje. Z očetom hitiva proti Šempetru in ga na hitro preideva. Na koncu naselja pa naju ustavi skupina vojakov v bojni opremi. Na robu ceste je postavljena velika [Stran 022]strojnica. Radovedno naju gledajo: Kam pa? Oče, nekdaj avstrijski vojak, se na kratko pogovori. Lahko gresta, a na lastno odgovornost. Pohitiva in v dobrih dvajsetih minutah sva že v Volčji Dragi, kjer so že partizani. Ko sediva na kamionu in se peljeva proti Ajdovščini, me oče ves žareč potegne za rokav in pokaže slovensko trobojnico. Pripeto je imel pod ovratnikom na jopiču. Tvegal je smrt, svojo in mojo, saj bi zastavico lahko našli Nemci, če bi naju le malo preiskali. Navdušenje primorskega človeka je bilo neizmerno – svoboda se bliža. Primorci smo hrepeneli, živeli in delali za edino pravo domovino, za Slovenijo.

Leto 1944 je bilo za Šturce in Ajdovce leto streznitve, še več, neizmernega razočaranja. Brecljevi. Ljudem ni šlo v glavo, da se je kaj takega moglo zgoditi. Naša Osvobodilna fronta ne more in ne sme biti soudeležena, ne in ne! Saj ni mogoče, saj ne pokopujejo Brecljevih. Vse je samo sovražna propaganda. Počasi in z leti pa smo izvedeli za hudičevo povelje: Kulake in farje pobiti!

Pogrešiti je človeško, vsi pogrešimo, a vztrajati, da smo delali vse in vedno prav, kar je človeško neizvedljivo in nemogoče, ali da so bili zločini nujni in potrebni, so nevarne zablode. Vsaka ideologija človeka več ali manj zasužnji, je umetno in bolj ali manj skonstruirani malik. Slovenci potrebujemo skupni imenovalec, ki ne more biti ta ali ona stranka, ne ena ali druga ideologija, pač pa nekaj več – NARODNOST. Smo Slovenci, sestavne žive celice enega narodnega telesa. Ko bomo to sprejeli, nas bo zbližalo, povezalo in končno spravilo kljub različnostim – strankarskim, ideološkim, verskim in drugim.

Iz zgodovine judovskega ljudstva vemo, kako so bili Jožefovi bratje prestrašeni, kaj neki bo storil z njimi egiptovski podkralj. Ta pa se je predstavil kot meso njihovega mesa in kost njihove kosti: Jaz sem vaš brat Jožef. Ne žalostite se in si ne očitajte! (Prva Mojzesova knjiga 45, 4, 5).

Obenem pa je treba izvedeti in napisati resnico ter poravnati krivico, zlasti prizadetim vrniti človeško čast in dobro ime. Zato poslušajmo življenjsko zgodbo naših nesrečnih bratov Brecljevih iz Žapuž!

3. Naša družina in življenje pod fašizmom

Jože Brecelj

Moj oče Jože se je rodil leta 1885 v Žapužah. Mizarstva se je učil pri Valiču v Šturjah.

Mojster mu ob očetovi smrti ni dal prostega dneva, ampak nalogo, da naj napravi krsto za umrlega. Nikoli ni pozabil, kako je delal in jokal. Kasneje se je izpopolnjeval eno leto v Solkanu in nazadnje na Dunaju. Od prestolnega mesta mu je najbolj ostalo v spominu, da so mu ukradli prvo tedensko plačo. Doma je odprl mizarsko delavnico in se leta 1913 oženil s sovaščanko Emilijo Brecelj. Leta 1916 je bil poklican k vojakom. Tam je pri delu v delavnici izgubil oko, a kljub temu ostal v vojski do konca vojne.

V tem času je bil že oženjen, otroci so se mu rojevali na dve leti. Sedem je ostalo živih, le Vida, rojena 1919, je mlada umrla.

Soška fronta je zapustila opustošenje zlasti po vaseh na Krasu in Gorici. Oče je sprevidel, da bo največ povpraševanja po stavbnem pohištvu. Zamislil si je, da se bo posla lotil bolj na veliko. Najel je posojilo in iz Gradca naročil stroje. Do Logatca so jih pripeljali z vlakom, naprej čez Hrušico pa z volovsko vprego. Na levem bregu Hublja je pri Brunerju, ki je bil lastnik tekstilne tovarne Ajdovščina, vzel v najem dve stavbi. V eno je postavil stroje, ki jih je poganjala voda, v drugi pa so se namestili mizarji, ki so vrata in okna sestavljali in dopolnjevali. Dela je bilo vedno več. Zato je ustanovil prvo mizarsko zadrugo na Primorskem, vanjo se je vključilo sedem mojstrov. Dokupil je nekaj njiv in travnikov in smo vedno redili vsaj nekaj glav živine. Poleg tega pa je imela mama še manjšo trgovinico v vasi.

Oče je ob vsem tem delu in skrbi za družino sodeloval v vseh kulturnih ustanovah. Bil je član Lavričeve knjižnice in čitalnice, član Katoliškega izobraževalnega društva, Obrtniškega združenja in lovske družine, telovadnega društva Orel in deloval je v občinski skupščini.

Po vojni je Italija nekaj let še pustila slovenska društva in organizacije. Vendar so se začeli že kmalu napovedovati hudi časi. Leta 1920 požig narodnega doma v Trstu, leta 1924 pa so fašisti prav pri nas v Ajdovščini hoteli razgnati narodno zborovanje in so streljali v množico. Ubili so našega vaščana iz Žapuž Antona Štrancarja.

Marica se je rodila kot prva leta 1914. Po osnovni šoli je šla v uk za trgovko k Repiču v Ajdovščino in tam ostala vseh šestnajst let, dokler niso prišli ponjo. Zaupali so ji blagajno. Delala je ves dan in med tednom smo jo videli samo zvečer, ko je prišla spat.

Bila je vneta članica Marijine družbe v Šturjah in postala tudi njena predsednica. Priza[Stran 023]devala si je, da bi dekleta ostala skupaj. Pripravljala je igrice, ki so jih vsi hodili radi gledat. Posebno je bilo posrečeno miklavževanje, ki smo ga komaj pričakali.

Ko so zaprli Filipa Terčelja, ga je hodila obiskovat in mu nosila pakete. Nosila jih je tudi v Gonars slovenskim fantom. Med njimi je bil tudi bratranec Tone Brecelj. Ko so Nemci požgali vas, je veliko svojega perila in blaga razdelila med pogorelce.

Leta 1939, preden sem šel k vojakom, je imela več snubcev. Spominjam se samo Petrovčiča iz Vipave. Imeli so gostilno in trgovino. Fant ji je bil sicer všeč, ni pa se mogla sprijazniti, da bo morala pri njem delati ne samo v trgovini, ki je je bila že sita, ampak še v gostilni.

Angela je bila dve leti mlajša. V Tomaju je pri nunah končala gospodinjski kuharski tečaj in je pomagala mami v naši trgovinici na vasi. Ona je bila tista, ki je imela čez nas pet fantov. Za mizo smo morali sedeti vzravnani, nismo smeli srebati ali se opirati na komolce. Poveljevala nam je, ko smo morali vsako soboto znositi na dvorišče vse čevlje, kar jih je bilo pri hiši, in jih očistiti. Ko smo s tem končali, smo morali s sidolom očistiti vse medeninaste žlice, kljuke in dele vzidanega štedilnika, da so se svetili kakor zlato.

Fantje smo se vsi kaj učili. Jaz mizarstva in posebej kolarstva, brat Tone je šel na izpopolnjevanje v Bolzano, Bogomir je bil gimnazijec v Ljubljani, Pavleta je zajela vojna vihra, Martina pa smo porabili za pastirja. Tistega julija je pasel naše govedo nad cesto. Pastirček iz vasi, s katerim sta bila vedno skupaj, ga je zjutraj zaman čakal in se čudil: Kako, da ni živali! Za nočni obisk so vedeli samo najbližji sosedje.

V nedeljo smo bili prosti in smo smeli po svoje. Fantje zase, dekleta zase. Na videz to ni bilo pravo življenje za mlade ljudi, ki se morajo med seboj spoznavati in brusiti. Naši dekleti sploh nista imeli časa zase. Marica je zbirala svoja dekleta in vedno so se kaj naučile in nas vabile na igre. Tako so se za prvi maj povzpele na Staro Babo in tam cvrle frtalo. Ko so se vračale, so jih pričakali karabinjerji in jih peljali v kasarno, kjer so jih imeli zaprte do večera. Obdolžili so jih, da so za komunistični praznik kurile kres.

Predvsem bi o tistem življenju želel poudariti, da se daje pretiran pomen ozkim skupinam, katerih cilj je bil z nasiljem zrušiti fašistično diktaturo, pa naj gre za komuniste, ki so se takrat vdinjali italijanski komunistični partiji, kot članom organizacije TIGR. Te skupine so delovale neopazno, občasno so prišle na dan z dejanjem nasilja, s terorističnimi dejanji, ki pa so bila slabo izpeljana in v očeh ljudi niso našla pravega razumevanja. Bidovec in njegovi so umrli pod streli na Bazoviški gmajni zaradi terorističnega dejanja, podstavili so razstrelivo v poslopje časopisne redakcije.

Figure 3. Marica Brecelj 1914–1944

Komunisti pa so imeli svojo celico v Slapah. Najbolj je padel v oči Niko Budihna. Bil je brezposeln in edino, kar je obdeloval, je bil vrt pred hišo. Kljub temu si ga srečal z grabljami ali vilami na rami, kako jo maha čez polje na sestanek. Njemu je bilo lahko, saj ga je redila žena, ki je sedela v pisarni pri tovarnarju Rizzatoju.

Opozoriti bi želel na ilegalne tabore, ki jih je organizirala katoliška stran in na katerih so bili glavni govorniki advokat dr. Janko Kralj, novinarja Rado Bednaržik in Polde Kemprle, Ivo Bric, Filip Terčelj, Lojze Bratuž, Mozetič, Mirko Brumat in drugi.

Bilo je poleti 1936. leta na binkoštni ponedeljek, ko mi oče reče: Vzemi kolo in poišči še koga zanesljivega in pojdite v Šempas, [Stran 024]tam pustite kolesa in naprej v Vitovlje, toda ne v večjih skupinah kot dva. Ko pridete do cerkve, ki je na samem vrhu, prisluhnite, ker nedaleč od tam je zborovanje v kakšni goščavi.

Figure 4. Angela Brecelj 1916–1944

Bolj ko smo se bližali cerkvi, vedno več se nas je prebijalo. Ko pridemo do cerkve, zaslišimo slovensko pesem. Šli smo za pesmijo in prišli na kraj, kjer je bilo zbranih nekaj sto ljudi. Bila je nekakšna revija slovensko-vipavskih pevcev. Dobro se spominjam, ko je napovedovalec naznanil takole: Sedaj bo zapel najmanjši in najmlajši pevski zbor iz Šempasa, in to sta dve mladi, simpatični dekleti. Ko je bilo petja konec, je nastopil kot govornik Janko Kralj. Govoril je o slovenstvu in nas bodril, da se ne smemo klanjati in hlapčevati fašistom, da slovenska beseda in petje ne smeta zamreti. Naj se po vaseh in kleteh zbira mlado in staro in poje z navdušenjem.

Med zborovanjem sem se oziral po množici, toda razen tistih, ki so se shajali pri nas in ki sem jih že imenoval, nisem poznal nobenega. Ko se je začelo temniti, smo se začeli veseli in navdušeni razhajati.

Doma sem začel očeta spraševati, kako da ni tam nobenega našega domačina, pa mi je odgovoril, da je bil tabor namenjen za spodnjo Vipavsko dolino in da bo v kratkem za gornjo. Bilo je pa res od takrat teh taborov kar precej in sicer na Planini pri sv. Pavlu, v Logu v farovžu, pri sv. Martinu v Žapužah in na Gočah pri sv. Mariji.

Največji za vso Primorsko je bil na Sv. Višarjah. Romanje je bila samo pretveza. Božjepotne Marije sploh nismo videli, ampak smo se mimo Ovčje vasi vzpeli po dolini Zajzera in se zbrali na pašniku ali travniku med velikimi smrekami in macesni.

O teh taborih nihče ne piše, čeprav so bili številni in množični in so zares dvigali narodno zavest. To mi je ležalo na srcu in sem želel povedati.

4. Niso še povečerjali

Bogomir Brecelj

Samo mama je ostala, ko so odpeljali naše. Kasneje se je včasih zbrala in skušala povedati, kako je bilo. Že po nekaj stavkih se ji je začel tresti glas, oblile so jo solze in za tisti dan je bilo konec.

Čeprav smo bili oddaljeni od središča Ajdovščine komaj kilometer, v mestu pa je bila močna nemška posadka, je bila naša vas že zunaj njenega vpliva in je spadala v partizansko področje. Brž ko se je stemnilo, so se partizani in terenci nemoteno sprehajali po ozkih poteh, se zbirali na priložnostnem štabu pri mlinarju Francu Lemuthu v njegovi samotni hiši pod glavno cesto ali pri Gašperju Kovšcu v Kožmanih. Tistih senc, ki so se srečevale in zbirale, se ni dalo spregledati.

Primorsko vstajo so Nemci zatrli v krvi, nekaj tisoč partizanov se je umaknilo na Trnovski gozd in Cerkljansko, nekaj raztreslo po Krasu. Vedeli so, da dela čas zanje. Samo nekaj mesecev morajo zdržati, potem pa se bodo usuli v dolino in zagospodarili nad deželo. Terenci so postajali vedno bolj oholi in so s svojo gosto mrežo obvladovali tudi tista področja, ki niso bila zasedena s partizani.

Vse je napovedovalo bližnji konec vojne. Afriška fronta je bila preteklost. Zavezniki so prodirali po italijanskem škornju proti Padski nižini, dober mesec je minil od invazije v Normandiji, sovjetske čete so prestopile mejo Poljske in se bližale Varšavi.

[Stran 025]

20. junija 1944 so partizani streljali z Žapuškega hriba na nemško kolono, ki se je pomikala po cesti. Enega vojaka so ubili, nekaj ranili. Že; naslednjega dne, bil je praznik sv. Alojzija, so Nemci požgali vas. Začeli so na zgornjem koncu, gorela je že dobra polovica hiš, okrog trideset. Brat Pavle, ki je bil pri domobrancih, je prihitel in preprečil, da bi pogorela še druga polovica vasi z našo hišo vred. Terence je jezilo, da je naša hiša ostala.

Čez dobra dva tedna, 8. julija leta 1944, so naši ves dan pospravljali seno po pobočju Angelske gore na Klopočišču nad Slekoti. Bil je že mrak, ko so pripeljali domov in seno zmetali na skedenj. Utrujeni so sedli za mizo. Niso še povečerjali, ko so se prikazali partizani. Prišli so s Planine čez Rusnje, ne po vasi ampak pod Žapužami mimo naše brajde. Pot jim je moral kazati nekdo, ki je vas dobro poznal. Mama ni znala povedati, koliko jih je bilo. Morda dvajset, morda petdeset. Ko so vstopili, je bila hiša že obkoljena.

Niso veliko govorili. Vse so preiskali, pobrali vso literaturo, ki je bila proti komunizmu. Drugi so šli v hlev in z živino v breg. Pobrali so vse: vola, kravi in junici. Do Gorenja so si za gonjača izposodili Ceneta, ki je pomagal pri košnji. Naši so se stisnili za mizo in čakali, kako se bo razpletlo. Sledil je ukaz, da morajo z njimi na komando na zaslišanje ali nekaj takega. Uprli so se: mama naj ostane! Pomagalo je. Niso pa se dali pregovoriti za Martina, čeprav še ni imel štirinajst let. Rekli so, da jim bo kazal pot. Morda so se bali, da bo tekel po pomoč.

Na lepem so postali živčni in nevarni. Druga skupina se je namreč napotila k našemu stricu Venclju Breclju spodaj pri cerkvi. Tam ni šlo tako gladko. Naleteli so samo na ženske in te so začele kričati. Stana se je celo izmuznila iz kuhinje, stekla po stopnicah in skozi štalo na plano. Začela je na ves glas klicati na pomoč. Eden od partizanov, ki so stražili zunaj, jo je s prvim strelom smrtno zadel. Drugi so se ustrašili, da je strel opozoril Nemce v trgu, in so se umaknili.

Mama je gledala za našimi, kako so odhajali po vasi navzgor proti cesti, ki pelje na Col. Ni vedela, kako naj si pomaga. Na Nemce ni mogla računati, domobrancev v Ajdovščini še ni bilo. Obsedela je v hiši in molila. Hlev je bil izpraznjen, hiša zapuščena.

Po petdesetih letih je spregovoril domačin Bruno Samec. Veliko ni povedal. Z očetom sta se takrat skrivala na naši stali. Tam sta se zakopala v seno. Nista se umaknila pred Nemci, ampak pred partizani, čeprav sta bila njihova. Opazovala sta, kaj se dogaja, kolikor se je dalo videti. Partizanov nista prepoznala. Zunaj je bila tema, saj vas ni bila razsvetljena. Slišala pa sta mukanje živine, strel na vasi in osorna povelja nočnih obiskovalcev.

Figure 5. Stana Brecelj 1922–1944

Sodimo, da so odpeljani hodili svoj križev pot najmanj nekaj dni, čeprav storilci trdijo drugače. Povsod na tej poti jih je kdo videl. Podnevi so se z njimi skrivali, ponoči pa so jih peljali okrog doline. Najprej čez Lokavec po obronkih Čavna do Stomažev. Potem so se spustili do Ceste. Ko sem bil župnik v Sovodnjem, me je med mašo motila mlatilnica, ki je ropotala zraven cerkve. Poslal sem mežnarja s prošnjo, naj počakajo, da bo bogoslužja konec. Vedel sem, da je možak doma s Ceste in po mežnarju mi je poslal sledeče sporočilo: Reci župniku, naj bo čisto brez skrbi. Rad bi govoril z njim, ker jaz bolj poznam njegove, kakor si misli. S tem je mislil na naše, s katerimi je takrat prišel v stik in z njimi celo govoril. Nazadnje jih je videl v Velikih Žabljah. Tam je takrat župnikoval Rudolf Klinec, kasnejši škofijski kan[Stran 026]cler v Gorici. Njegova sestra Lojzka, ki mu je gospodinjila, se je ob hrupu sredi noči zbudila in jih prepoznala sredi gruče partizanov. Pisala je dnevnik in vanj vnesla tudi ta dogodek. Od tod se je izgubila za njimi vsaka sled.

Prihajale so vesti, da so živi. Čez nekaj tednov so našo in Stanino mamo klicali na Rzel z naročilom, naj s sabo prineseta živež in obleke za svojce. S kakšno radostjo je mama pohitela in odbrala najboljše. Na komandi so vzeli prineseno in obljubili, da bodo poslali naprej. Bili so neprijazni in redkobesedni, a prepričljivi. Toliko hujše je bilo razočaranje, ko so ji prišle čez čas zanesljive ženske povedat, da so videle na Planini hoditi punce v Maričinih in Angelinih oblekah. Anica Repič je priča. Mami je postalo ob tistem pripovedovanju slabo. Razodelo se ji je, da jih živih ne bo več videla.

Po devetih mesecih neuspešnega iskanja in poizvedovanja smo izvedeli, da so naše pobili in da so zakopani v Branici. Imenovana je bila tudi ženska, ki ve za grob. Mislim, da je sporočilo posredoval ajdovski župnik Srečko Gregorc.

Figure 6. Častna četa domobrancev koraka na čelu sprevoda po glavnem ajdovskem trgu

S Tonetom sva šla prosit domobrance za spremstvo. Major Janko Debeljak, ki je veljal za hrabrega vojaka, je odklonil pomoč z razlago, da je prenevarno, saj lahko padejo v nastavljeno past. Četniški oficirji, ki so stanovali v Vipavskem Križu, pa so bili pripravljeni tvegati. Ob taki sili so pristali tudi domobranci, da gredo zraven. Bilo jih je pet pod vodstvom podporočnika Langusa.

V nedeljo, 9. aprila 1945, smo se odpravili v Gabrje. Četniki so po okolnih gričih razpostavili straže, drugi pa smo poiskali tisto žensko. Ne spominjam se več, kje smo jo dobili. Pravijo, da v Kodretih. Morala je biti tista, ki je kasneje pravila, da je videla naše nekaj ur pred smrtjo. Ko sta namreč kmalu po vojni pleskarja iz naše vasi Jože Predic in Pepe obnavljala in pleskala cerkev v tisti vasi, sta hodila jest v hišo pod cerkvijo. Gospodinja ju je vpraševala, odkod sta doma. Ko sta povedala, da iz Žapuž, je začela kar sama od sebe: Tisto noč, ko so jih streljali, so bili v naši hiši. Tu so sedeli za mizo. Njihov tata je partizanom celo plačal liter vina.

Ko smo se pred dvema letoma oglasili pri tisti hiši, da bi na grobišču postavili križ, je bila najprej prijazna in se samo zaradi lepšega branila kave, ki smo jo prinesli v dar. Ko pa smo omenili, kdo smo in zakaj smo prišli, smo ji postali odveč. Vse je zanikala. Tudi njen sin je zatrjeval: Jaz sem še mlad in ne vem nič!

Takrat med vojno jo je bilo predvsem strah in je samo kazala podolgovat greben nad vasjo: Tu nekje so jih streljali. Bil sem v skupini, ki se je vzpela na grič. Med iskanjem smo naleteli na kosti, ki so štrlele iz zemlje. Pobiti so bili slabo zakopani, obžrle so jih tudi živali. Imel sem fotoaparat in vse posnel. Kjer se je kaj pokazalo, smo kopali. Trupla so bila oblečena in delno ohranjena. Predvsem so bili italijanski vojaki in karabinjerji. Po eni uri brezuspešnega iskanja pa zaslišim s podnožja klice, da so prišli do naših. Ženska, ki so jo imeli s seboj, se je namreč čudno obnašala in bili so prepričani, da nekaj skriva. Četnike je minevalo potrpljenje. Poveljnik je zapretil: Če ne pokaže, kje je grob, jo dajte pred drevo in končajte! Preveč časa smo že izgubili! Mislil je resno. Šele takrat je napravila tistih nekaj korakov s ceste navzgor. Sredi travnika na položnem pobočju je izvir, ki nikdar ne usahne in kraju rečejo Preluže. Do tja jih je peljala in pokazala proti gozdu. Šli so v strelcih po travniku do gozda in vanj in po petdesetih metrih se je na sumljivem mestu udrla zemlja. Samo malo je bilo treba zakopati z lopato. Pomagala sta dva, ki smo ju pobrali v bližnji vasi. Očeta in Martina je prekrivalo dvajset cm zemlje in listja, pod njima pa sta bili Marica in Angela. Ker sta ležali globlje, sta bili bolje ohranjeni. Marica je imela okrog vratu obešeno manjšo torbico, v njej pa zlato uro in dokumente. Našli smo tudi očetovo zobno protezo. V vasi smo prisilili kmeta, da je zapregel gnojni voz, naložili trupla in odpeljali proti Šturjam. Z vozom smo imeli težave, saj se mu je med potjo strlo kolo in smo morali poiskati drugega. Tone je pohitel naprej v mizarsko delavnico po krste. V Marijinem domu ob šturski cerkvi smo jih položili na oder, zraven pa njihove osebne dokumente in Maričino zlato uro.

[Stran 027]

Zdravnik dr. Verčon je napravil avtopsijo in ugotovil, da so očeta potolkli, druge pa ustrelili.

Kar pridejo povedat, kako se Peljhan iz Trn v gostilni Snica v Šturjah usti, da gre za goljufijo: vojaške kosti so pobrali, sedaj pa obtožujejo komuniste. Tone je zbral skupino vaščanov. Prijeli so ga za vrat in s silo privedli h krstam. Odprli so mu jih, da si je lahko ogledal mrtve in se prepričal, da nimajo samo kosti, nato pa nazaj v Snico, kjer je moral javno preklicati svoje govorjenje.

Na pogreb smo prišli vsi, kar nas je ostalo. Pavle je čez nekaj dni padel na Otlici kot domobranec. Mama nam je pravila: Pokopavali smo ga, ko so cvetele hruške. Jaz in Tone sva se ob koncu vojne umaknila v Italijo.

Poslušamo zgodbe, kako so beli preganjali terence. Pri naši nesreči so imeli ravno ti glavno besedo. Gašper je bil hišni prijatelj. Pogosto se je oglašal pri nas. Mama je pravila, kako je nekaj dni, preden se nam je tisto zgodilo, vpraševal, kaj naj ukrene, saj čuti, da ga zasledujejo Nemci. Oče mu je odgovoril: Zadosti si star in veš, kaj ti je storiti. Kasneje smo dobili v roke sledeči dokument:

Okrajni odbor OF, st. I

Na položaju dne 24. julija 1944

Komandi mesta Ajdovščina

Pri nas se je oglasil tov. Gašper Kovsca iz Zapuz, oče ene izmed tovarišic, ki jih je naša patrola ustavila med Šempasom in Ajšovico, ko se je vračala domov iz Vidma, kjer je bila začasno pri svoji sestri.

Zvedeli smo, da se obe tovarišici: Slavka Kovsca in Federika Kovsca (sestrični) ter, da se nahajata na Komandi Mesta Rihemberk.

Ker so doma v velikih skrbeh radi hčerk vas naprošamo če je mogoče, da bi nam dali kaj točnejših podatkov če pridejo domov ali ostanejo na vašo razpolago. Kako so tov. politično usmerjeni nam ni znano. Vemo pa, da so njihovi starši zelo zavedni ljudje in pristni Slovenci.

Gašper Kovsca iz Žapuž, torej oče od slavke je naš zelo dober funkcionar. Da so se Žapuže počistile belogardista Brecelja Jožefa je predvsem njegova zasluga. On je dal prvi poročilo o tistem gnezdu, kjer se je razvilo proti vsemu kar je vezano z našo borbo.

Smrt fašizmu / svobodo narodu!

Za okrajni odbor

podpis nečitljiv

Poudarjam, da je bilo pismo napisano dva tedna po tistem, ko so odpeljali naše in še mesece lagali, da so živi. Tam pa vsaj za očeta piše, da je bil likvidiran. Ko so prišli ponje, niso bili prav prepričani, da bi jih morali ubiti. A zgodilo se je.

5. Pri nas teče življenje kakor na robu prepada

Jože Brecelj

Leta 1940 so me zaradi vojne v Afriki predčasno vpoklicali v vojsko. Izpolnil sem šele devetnajst let in bil za tiste čase mladoleten. Blizu Neaplja sem se usposobil za radiotelegrafista. Ko je italijanska vojska vkorakala v Jugoslavijo, so začeli popisovati tiste, ki so poleg italijanščine obvladali slovenščino ali hrvaščino. Že čez nekaj dni so odhajali za tolmače, samo name so pozabili. Vprašam, kaj bo z mano, saj bi se tudi jaz rad rešil napornih pehotnih vaj. Pokažejo mi seznam, na katerem sem bil dvakrat rdeče obkrožen, kar je pomenilo, da sem politično nezanesljiv.

Pomislil sem na Vojka Premrla. Imel sem veselje do pisanja in si tako dopisoval tudi z njim. Bil je pri vojakih v Caserti. Ko smo bili na logorovanju blizu tistega kraja, sem zajahal kolo in ga šel obiskat. Tam so del bolnišnice pregradili in imeli v njem internirane jugoslovanske oficirje. Janka je na moč mikalo, da bi prišli v stik z njimi, a mu do takrat ni uspelo.

Čez nekaj mesecev, v začetku leta 1942, me pokliče naš oficir v pisarno. Tam me začne lepo oblečen gospod spraševati, kako sem zadovoljen z vojaško službo, kakšne stike imam z domačimi, s koliko dekleti si dopisujem in s kakšnimi prijatelji. Hoče podrobno imena in naslove. Premrla in Ivana Mohorčiča iz Lož nalašč izpustim, ker nekaj slutim. Ko mu zatrjujem, da sem povedal vse, potegne iz svoje mape dve pismi, naslovljeni nanju. Zadnji pismi sta, ki sem ju poslal. Kdo je ta pisma pisal, kaj imam z njima, naj takoj prinesem njuna pisma. Izgovorim se, da sem pisma sežgal, saj se odpravljamo v Afriko.

Šele potem se predstavi, da je policist iz Gorice, in pove, da sta Janko in Ivan zbežala. Meni mora biti znano, kam sta izginila. Nazadnje me spusti iz pisarne, vendar z napovedjo, da drugi dan nadaljujeva. Ponoči sem vstal, skušal zažgati pisma, pa ni šlo. Nato sem jih v stranišču trgal na koščke in metal v luknjo.

[Stran 028]

Z menoj so bili še trije Slovenci. Vsi so bili poslani na rusko fronto. Dva od njih, Stojan Pirjevec iz Vrtovina in Rudi Trebižan iz Planine sta tam padla, vrnil se je samo Marjan Coha iz Lokavca. Mene pa so poslali v Afriko na bojno črto proti Tuniziji. Ko se je afriška fronta aprila leta 1943 sesula, sem postal ameriški ujetnik. Prepeljali so nas z ladjo do Bostona, od tam po železnici dvakrat od ene do druge obale. Končno smo obstali v Lordsburgu na mehiški meji. Prišla je novica o izkrcanju na Siciliji, pa v Kalabriji, a Italijani tega niso verjeli, dokler seveda niso prišli novi ujetniki. Potem pa je Italija čez noč postala članica zavezniške koalicije. Preselili so nas v Kalifornijo, najprej v Los Angeles, nato pa v San Francisco. Amerikanci so nas prevzeli kot svoje vojake, oblekli v svoje uniforme, niso pa nam dali še orožja. Računali so, da nas bodo poslali na evropska bojišča. Ko je bilo tam vojne konec, so nas urili za boj proti Japoncem. Temu smo se upirali. Na srečo je v tem času kapitulirala tudi Japonska.

V San Franciscu sem hodil delat za vojsko v mizarsko delavnico. Naročil sem se na slovenski časopis in tako prišel v stik z župnikom Vitalom Voduškom. Redno sem hodil v slovensko cerkev. Žal mi je, da so jo zdaj zaprli in jo namerava škof prodati. Postavljena je bila z žulji Slovencev, ki so pred sto leti šli čez lužo in se tam namestili. Ko me je g. Vital za božič leta 1944 prosil, če mu pomagam postaviti jaslice, sem mu rad ustregel. Potrebovala sva veliko mahu in morala ponj 60 milj daleč. Peljal meje v gozd z orjaškimi sekvojami. Velikodušno mi je razkazal to mogočno mesto. Posebno mi je ostal v spominu most čez Zlata vrata.

Sredi leta 1944 sem prejel:

Ljubi Joško! Dolgo se vleče ta vojna in še daljši se nam zdi čas. Nič ne prejmemo tvojih pisem, zadnje smo oktobra 1943, a danes je že maj 44. Da bi nam Kraljica tega meseca izprosila skorajšnji in dobri mir. Upamo, da si še vedno duševno in telesno zdrav. Pri nas teče življenje kakor na robu prepada, kakor v vojni. Vsako noč in tudi podnevi ostro streljajo Nemci partizane, ko se približujejo našemu središču. Doma smo še izmed moških jaz in Martin. Pavleta so vzeli Nemci, Toneta pa domobranci. Ker to je za vojno med nami. Še nikdar ni bil naš narod tako razcepljen, kakor je sedaj vse to je zasluga komunistov. Bog nam pomagaj. Prisrčne pozdrave vseh naših

Oče 2. maja 44

Figure 7. Očetova dopisnica, poslana sinu Jožetu v ZDA, vojnemu ujetniku, z goriškim žigom 11. 5. 1944 – Pri nas teče življenje kakor po robu prepada[Stran 029]

Potem, kot da so se naši vdrli v zemljo, pisem nisem dobival, kot tudi ne drugi iz cone B. Po koncu evropske vojne sem se poslužil mednarodnega Rdečega križa in poslal pismo v angleščini. Mami so ga prinesli iz Stare Gorice. Šla je k učitelju Bratini v Ajdovščino, da ji ga prevede. Za odgovor je izbrala isto pot. Njeno pismo sem prejel poleti 1945:

Živi smo samo jaz, Tone in Bogomil.

Mama

Takrat je bila le nekaj sto metrov od naših bivališč mirovna konferenca. Spominjam se, kako mi je mojster pokazal časopis z naslovnim člankom: Jugoslovanski diplomat se je spečal z ameriško novinarko. Zalotili so ju v hotelu. Pokličem Voduška, kaj je s to sramoto. Potolažil meje, da ni bil Slovenec, ampak Črnogorec. V veliko zadoščenje mi je bilo, ko sem čez mesec dni prebral v istem časopisu: Slavni jugoslovanski znanstvenik Nikola Tesla odlikovan z najvišjim odlikovanjem.

Konec decembra leta 1945 so nas okrog dva tisoč naložili na ladjo Liberty. Med potjo je zmanjkalo vode in takoj je šlo v nič nekaj dni. Ko smo pluli skozi Panamski prekop, se je ladja pokvarila in so jo dali v popravilo. Šele po šestdesetih dneh so nas izkrcali v Neaplju. Na uradu za repatriacijo so dali Italijani dovoljenje, da se vrnejo domov vsem, z izjemo nas iz cone B. Da pa lahko gremo kam v Italijo, če imamo kakšnega sorodnika. Brat Tone se je ob koncu vojne umaknil v Italijo. Še ko je bil italijanski vojak, je delal za vojaščino v mizarski delavnici v Pistoi v Toskani in se zdaj ponovno zaposlil tam. Imel sem njegov naslov, ker sva si bila dopisovala. Dobil sem dovolilnico in karto, vendar samo do njega. S seboj mi niso dali nobenega drugega dokumenta.

Šele Tone mi je povedal vso zgodbo o naši družini. Peljala sva se v Staro Gorico in se tam sešla z mamo. Spremljala jo je teta Anica Terčelj s hčerko Marinko. Oče Lipčeta Terčlja je ovdovel in teta ga je vzela. Prepričevali sta me, naj grem domov, da bo dobila hiša gospodarja, jaz pa sem silil v mamo, naj gre z mano v Ameriko. Da imam že vse urejeno. Tam imam službo, imam punco, znam jezik. Mama mi je odgovorila: Ti greš lahko, kamor češ, jaz od tu ne grem! Onidve pa kar naprej, naj imam usmiljenje do mame, ki je toliko prestala. Končno sta me pregovorili.

Po šestih letih vojskovanja, ujetništva in negotovosti sem se 18. marca 1946 vrnil domov. Zvečer sem se čudil, ker so goreli kresovi po gričih in vrhovih, na Čavnu, Nanosu, na Planini. Smešno se mi je zdelo, ko sem izvedel, da zaradi praznika sv. Jožefa naslednji dan, ko godujeta tako Stalin kot Tito.

S seboj nisem imel nobenih dokumentov, razen razpoznavne ploščice okrog vratu, da sem ameriški vojak. Izvedel sem, da se moram kot povratnik javiti na posebnem uradu na neki železniški postaji na Krasu pred Sežano. Bil je neke oblike zapor z ležišči. Nekateri so bili tam že nekaj tednov, pa jih niso prevzeli v obravnavo. Poklicali so, če je kdo nov, in sem se javil jaz. Oficir me je najprej nahrulil, kako da nimam nobenih dokumentov. Izgovoril sem se, da sem ušel iz taborišča, saj me Italijani niso hoteli spustiti domov. Poslušal sem prostaško zmerjanje, kako da prihajam šele sedaj. Zakaj nisem šel v partizane in vse drugo. Slabo je kazalo in sem mu odgovoril, da bom šel kar v Ljubljano k bratrancu. H kakšnemu bratrancu. K Marjanu Breclju, h komu drugemu. Takoj se je omehčal, mi izdal potrdilo in dejal, naj grem hitro na vlak, ki bo vsak čas odpeljal.

France in Gašper se me nista upala srečati. Ko sta me zagledala, sta se obrnila ali zavila stran. Če se ni dalo umakniti, sta šla mimo povešenih oči. Nikdar me nista pogledala v obraz. Mama je to napovedala takoj, ko sem se vrnil: Nikoli ju ne boš srečal. S tem je mislila reči, da ju ne bom nikdar pripravil na pogovor.

Lojze Brecelj pa je moral mimo naše hiše, če je želel priti domov. Prva leta je večkrat ustavil mamo: In ti še vedno misliš, da sem bil jaz med tistimi. Mama mu je odgovarjala: Saj ti nisem nikoli nič rekla.

Ko je zbolela, je Bogdan lepo skrbel zanjo, na koncu jo je za nekaj časa sprejel v Šlajmerjev dom, kjer je bil predstojnik. Domov je prišla umret. Bilo je leta 1960.

Z ljubljanskimi sorodniki smo imeli pogoste stike, nikdar pa se nismo pogovarjali o naših štirih. Marjan se je nekajkrat pokazal na vratih kot planinec, ker je rad hribolazil po Trnovskem gozdu. Veliko se nas je zbralo leta 1975, ko so na naši hiši na pobudo sošolcev – goriških študentov odkrili spominsko ploščo v čast očetovemu bratu dr. Antonu Breclju. Pred blagoslovitvijo so se uglednejši gostje zbrali v naši hiši. Med njimi je bil neki minister, ime mu je bilo Jože, pa tudi Ribičič. Zagledal je križ na steni in se namrščil, a molčal. Po končani proslavi smo imeli piknik na našem vrtu pri Sv. Martinu.

[Stran 030]

Čez nekaj let se je zbralo vse bližnje in daljnje sorodstvo, ker so hoteli vsej družini pokazati, odkod izvira naš rod. Lepo smo se imeli, čutili smo, da jih nekaj manjka, pa se jih nismo spomnili niti z besedo.

Rodili so se mi štirje otroci, vsak ima po tri, tako da imam dvanajst vnukov, nekaj tudi za očeta, Marico, Angelo in Martina.

6. Rašomon ali popolni zločin z napako

Tine Velikonja

Brž ko se je 9. julija 1944 zdanilo, je sledilo mrzlično in dolgotrajno poizvedovanje. Bilo je neuspešno in vse je kazalo, da gre za popoln zločin, pri katerem ne samo, da ne bo mogoče odkriti storilcev, ampak tudi ne posmrtnih ostankov umorjenih, kot da so se razpršili v sončni prah.

A nekaj se je vseeno dogajalo. Klic na pomoč je hitro našel Brecljeve v Ljubljani in dosegel partizansko poveljstvo v Kočevskem Rogu. Domnevamo, da je sledila intervencija, ki pa je zamudila in se iz poizvedbe spremenila v sodno preiskavo. Ohranjenih je šest dokumentov, v njih pa se zasliševalci, priče in zaslišanec sklicujejo še na vsaj deset drugih dokumentov.

Javni tožilec pri VVS IX. Korpusa NOV in POJ Božo N. je že 19. julija poslal dopis javnemu tožilcu na Vipavskem področnem vojaškem sodišču dr. Mirku Šlibarju, naj zadevo temeljito razišče in o njej poroča. Šlibarju je bil hierarhično podrejen njegov namestnik, ki je deloval kot v. d., inž Jože Gabrovšek-Svit, njemu pa krivec in morilec Medved, načelnik Okrožne izpostave tožilstva. V poročilu z datumom 27. julija 1944 Šlibar poroča nadrejenemu, kaj je ugotovil. V tem času je opravil zelo natančno preiskavo, zaslišal priče in krivca in preveril situacijsko poročilo za 10. julij 1944, ki poroča o razmerah na terenu tistega dne. Kako resno se je lotil dela, pove podatek v poročilu, da ga pošilja skupaj z vsemi zapisniki zasliševanj po posebnem kurirju. Njegovo mnenje o postopku N. N. zaenkrat še ni dokončno, vendar se mu zdi, da se je nekoliko prenaglil v postopku, vendar, da bi to storil namerno, ne bi mogel reči.

30. julija je prvič zaslišal tudi storilca Medveda, ki je likvidacijo opravil. Omenjeni zvrača krivdo na nadrejenega Svita, ki je tudi zasliševal prijete in naj bi pri tem izjavil, da so Brecljevi zakrknjeni belogardisti in da so vsi za postreliti. Na zapisnik tega zaslišanja se sklicujeta tako Svit kot storilec sam v ohranjenem zapisniku zaslišanja 8. avgusta 44.

V najbolj obširnem dokumentu, z datumom 6. avgusta 1944, Svit to zanika in pojasnjuje:

9. julija dopoldne je prišel k meni na področje tov. Bernard, član Okrožne izpostave za Vipavsko, in me naprosil, naj kot v. d. javnega tožilca pridem k njim na Izpostavo in pomagam zasliševati vse preiskovance družine Brecelj, znane belogardistične agitatorske družine iz Žapuž, ki jih zaslišuje tam že od prejšnjega večera (8. julija) od 6. ure do 6. ure zjutraj. Nalogo sem prevzel, delal 9. julija od 8–12 dopoldne in 1/1 2–1/2 5 popoldne in začeti posel dokončal. Zasliševal sem v prisotnosti neke partizanke in treh partizanov. Sproti smo pisali zapisnik. Brecljevi so povedali vse. Posebej mi je padel v oči Martin, izredno zvit in trmast dečko, kajti na koncu zasliševanja je izjavil, da je več povedal, kot so mu doma govoriti naročevali, kaj sme in kaj ne sme v javnosti izven doma govoriti. Zapisniki so še sedaj na r. st. 8.

Gabrovšek takole zaključuje svoje pričevanje:

Po odhodu sva z načelnikom Medvedom spregovorila še par besed in sicer me je vprašal za moje mnenje o teh ljudeh. Odgovoril sem mu, da sem prepričan, da so to skrajno zagrizeni domobranski agitatorji. Na moj odgovor je pripomnil, da se ljudje že 7 mesecev zgražajo nad njimi, ker je tam prava domobranska centrala in zakaj jih nismo že pred 7 meseci aretirali. Drugega nisva govorila. Odločno zanikam, da bi mu izjavil, da so Brecljevi za postreliti, pač pa sem takrat, ko mi je povedal, da se ljudje že 7 mesecev jezijo, ker so bili Brecljevi na svobodi, izjavil, da bodo pa sedaj po 7 mesecih, ko so prišli v naše roke, ustreljeni. Nikakor nisem tega povedal v tem smislu, da bi bilo mogoče moje besede razumeti tako, kot, da jih je treba postreliti.

Tudi zanikam, da bi Medvedu izjavil, da bi bil soglasen za kakšen izjemni ukrep. Tudi nisem N. N.-u ob tej priliki rekel, da izjemni ukrep zahteva narod, ki bi v primeru izpustitve dvomil v pravično maščevanje nad narodnimi izdajalci s strani naših narodnih oblasti. Izrecno odklanjam, da bi to svetoval v tem konkretnem primeru, saj nisem imel časa za tak dolg razgovor.

Kot sem že povedal, sem bil ves čas za to, da se jih postavi pred sodišče, ki jih bo prav [Stran 031]gotovo obsodilo na smrt. To je bilo moje prepričanje že pri zasliševanju. Da bi N. N.-u tako govoril, češ naj jih postreli, ni res, kajti moja beseda ni v tem oziru merodajna in odločujoča.

Pripominjam, da se je likvidacija izvršila šele drugi dan in ne na podlagi mojih izjav, ampak radi alarmnega stanja in ogrožanja naših položajev od okupatorja.

Vzamem na znanje, da do nadaljnje odredbe javnega tožilca ne bom vršil več poslov v. d. javnega tožilca, dokler se ta zadeva popolnoma ne razčisti.

Zasliševalec: zabrisano

Priča: nečitljivo

Svit nič ne razloži, na kakšen način mu je uspelo izvleči iz teh ubogih ljudi po 24 urah zasliševanja, da so povedali več, kot so si mislili, da bo mogoče izvleči iz njih.

N. N. že čez dva dni na ponovnem zaslišanju priznava Šlibarju, da se je v svoji prvotni izjavi zmotil, da je iz pogovora sklepal, da lahko ukrepa po svoje, in izjavi:

Nalog za likvidacijo sem izdal samo radi izrednih prilik in povem, da sem likvidacijo izvršil popolnoma sam, ker sem se znašel v tako težkem in odgovornem položaju ter sem smatral moj ukrep za popolnoma pravilen in kot edini izhod v tem trenutku.

zasliševalec: dr. Mirko Šlibar l. r.

zaslišanec: čitljiv lastnoročni podpis

Vsa preiskava je bila torej usmerjena v dvoje: dokazati, da so Brecljevi smrt zaslužili in da je šlo pri njihovem poboju za nujen ukrep, izpeljan v skladu z določili okrožnice IOOF st. 87/44–0, saj se je partizanska enota zaradi grozeče hajke znašla v zagati.

Pri prvem je bila odločilna beseda terencev, na katere se sklicuje tudi N. N., saj bi morali Brecljeve po njihovem odstraniti že pred sedmimi meseci. Šlibar je zaslišal Pipan Zmago, članico okrožnega odbora OF za Vipavsko, ki je kot najvažnejšo pričo imenovala Gašperja Kovšca in Repič Marijo, oba domačina iz Žapuž. Ohranjen je samo dokument, ki ga je podpisal sin enega glavnih žapuških terencev, in to zapisnik drugega pričevanja. Značilen je v dveh ozirih. Obtožbe so pavšalne, zgodbe o sovražni literaturi, o svarjenju, da NOB vodijo komunisti, o vabljenju med domobrance, obenem pa v znamenju gesla: ker so bili ubiti, so krivi. Tako od spodnjih Brecljevih omenja samo Stano, ki da je bila glavna organizatorica belogardistične mladine in so imeli pri njej mladinske sestanke.

Značilen je zaključek tega sicer praznega pisanja: Njihovo početje in nastopanje proti OF v vasi Zapuže je imelo za posledico, da so skoraj vso vas potegnili za seboj in je delo skoraj onemogočeno, če se pa kaj dela, pa je vse zelo nevarno, ker takoj slede ovadbe in aretacije od okupatorja in domobrancev.

zasliševalec: dr. Mirko Šlibar l. r.

priča: Bogomir N.

Kaj pa datum poboja, 10. julij 1944. Iz dokumentov je razvidno, da so imeli vse štiri Brecljeve na izpostavi in jih tam začeli zasliševati že 8. julija ob 6. uri zvečer. Domnevamo, da je bila ta nekje blizu Gabrja, kjer je bilo tudi sodišče in stalno morišče v gozdu med Staro goro in Kodreti. Šlibar se namreč čudi, zakaj jih niso pripeljali na sodišče, saj je bila okrožna izpostava le 10 minut od tuk. sodišča in je bil transport k sodišču popolnoma mogoč. Situacija kritičnega dne je bila zares precej neugodna, in so bili vsi, tako tudi komanda področja, pripravljeni za umik.

Brecljevih niso mogli pripeljati tja prej kot 10. julija, začeli zvečer z zasliševanjem, ga nadaljevali ves dan 11. julija, 12. julija pa postrelili, in to tako, da so jih imeli še zvečer v hiši pod cerkvijo v Kodretih, jih odpeljali dober kilometer daleč do Priluže, tam očeta potolkli, druge tri postrelili, izkopali jamo za vse štiri in jih plitvo zakopali. Zdi se, da bi situacijsko poročilo za 12. julij povedalo, da je na tem področju vladal mir. N. N. se je samovoljno odločil za izjemni ukrep.

Šlo je za umor nedolžnih ljudi in krivci so lagali celo lastnemu vodstvu.