Državni zbor Republike Slovenije je decembra 1993 sprejel zakon o varuhu človekovih pravic. V 1. členu tega zakona je določeno, da se funkcija varuha človekovih pravic ustanovi za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil. Na kratko, varuh mora varovati ljudi pred organi državne in lokalne oblasti, kadar ta krši temeljne človekove pravice.

Človekove pravice in temeljne svoboščine so določene v ustavi. Prva med njimi je pravica do enakosti pred zakonom: vsi so pred zakonom enaki.

Na prvi pogled je vse jasno in prav. V Sloveniji imajo po zakonu vsi enake človekove pravice in temeljne svoboščine. V resnici je zelo drugače. V Sloveniji sta dve vrsti ljudi: prva, v kateri so tisti, ki imajo stare pravice in privilegije, in druga, v kateri že 50 let zapostavljeni še vedno trpijo stare krivice in nimajo niti osnovnih človekovih pravic.

Če bi bilo takšno razlikovanje ljudi samo dejansko, bi lahko pričakovali, da bo varuh človekovih pravic zahteval in dosegel enako uporabo zakona za vse državljane. Razlikovanje pa ni samo dejansko, ampak je predpisano z veljavnimi zakoni. Pripravljajo pa se še novi zakoni, s katerimi naj bi to razlikovanje potrdili in ga zagotovili še za naprej. Ne gre torej samo za neenakost pred zakoni, ampak za neenakost pred zakonodajalcem, ki ne odpravi totalitarnih zakonov prejšnje komunistične oblasti, ampak pripravlja še nove, ki bodo Slovence delili na tiste, ki so bili in so zato večno na »pravi strani«, in na druge, ki so bili na »napačni strani«.

Kljub temu da tisti na »pravi strani« krčevito zanikajo in tajijo revolucijo, kateri so še pred nedavnim prepevali himne in ji postavljali zmagoslavne spomenike, po veljavnih zakonih še vedno prejemajo nenormalno visoke pokojnine za revolucionarne zasluge, torej za nasilno rušenje družbene in pravne ureditve. Njihova združenja borcev, ki so ne samo dejansko, ampak po veljavnih predpisih vse doslej tudi uradno politične organizacije, denar za negovanje revolucionarnih izročil pri rušenju pravne države prejemajo iz državnih in občinskih blagajn. Številnih prireditev in slavnosti teh izrazito političnih združenj, ki še vedno vihtijo s krvavo zvezdo oskrunjene slovenske zastave in zborujejo pod maršalovo sliko, zahtevajo vrnitev »Titovih cest« in revolucijskih spomenikov, se aktivno udeležujejo najvišji državni funkcionarji s predsednikom države na čelu.

Tudi na drugi strani kljub nekdanjim obljubam z vrha, da ne bo nič več tako, kot je bilo, ostaja vse tako, kot je bilo. Udeleženci protikomunističnega odpora, nasprotniki revolucije in njenega nasilja, zagovorniki narodove svobode in demokratične ureditve so še vedno samo brezpravni »izdajalci«. Zločinsko pobiti nimajo niti najbolj temeljne in od davnine človeštva splošno priznane in sveto spoštovane pravice do groba, ne pravice do mrliškega lista, niti pravice do časti in poštenega imena. Država ni sestavila niti njihovega seznama niti ni popisala in označila morišč in grobišč, kaj šele, da bi ugotovila dejstva in poiskala krivce. Grobišča so zatrpana z odpadki, ki jih še kar naprej dovažajo. Domobranska vojaška pokopališča so oskrunjena, zbrisana in zravnana z zemljo, spremenjena v pasja sprehajališča. Vojaški invalidi in žrtve vojne na tej »napačni strani« nimajo nobenih pravic. Državni funkcionarji se skromnih spominskih slovesnosti na tej strani ne udeležujejo. Zanje ta druga stran, razen kot sovražnik, ne obstaja. V Sloveniji dovoljujejo in postavljajo pokopališča in spomenike vsem tujim vojskam, celo fašističnim, komunističnim in nacističnim okupatorskim armadam. Samo slovenski sinovi in hčere, ki so se iz narodne zavesti uprli zločinskemu mednarodnemu komunizmu, nimajo pravice do imena in do urejenega pokopališča na slovenski zemlji.

Tudi predlogi novih zakonov o vojnih žrtvah, o vojaških veteranih, o vojaških invalidih, o popravi krivic in o vojaških pokopališčih ohranjajo vse »pridobljene« pravice in privilegije »prave strani«, drugim pa enakih pravic ne priznavajo in jih še naprej obravnavajo kot ljudi nižjega reda.

Varuh človekovih pravic mora skrbeti, da se zakoni uporabljajo za vse enako. Kdo pa [Stran 084]bo poskrbel, da se bodo zakoni sprejemali za vse enako? Kaj pomaga enaka uporaba zakonov, ko pa so zakoni za eno skupino ljudi drugačni kot za drugo.

Varuh bo skrbel, da bosta dva enaka partizana dobila enaki pokojnini. Ne bo pa poskrbel, da bi pokojnino dobila vdova umorjenega domobranca, ker zakon takšne pokojnine ne prizna. Ne bo poskrbel za ureditev oskrunjenega domobranskega pokopališča, ne bo uredil onesnaženih morišč, ne poiskal krivcev za zločinske poboje (tega ni storil niti kot minister za notranje zadeve), ne poskrbel, da bi tudi to drugo stran financirala država, da bi se tudi na njenih slovesnostih kdaj znašel predstavnik države, častna četa in vse drugo, kar tako blagohotno obliva »pravo stran« že pol stoletja.

Z varuhom človekovih pravic si je vladajoča skupina nekdanjih vojakov revolucije zagotovila dosledno izvrševanje njihovih v revoluciji pridobljenih pravic in privilegijev, za svetovno javnost pa novo krinko humanosti in enakosti, kakršna je bila prej Svet za varstvo človekovih pravic. Kot prej Svet bo tudi varuh skrbel za privilegije borcev, za stanovanja in pokojnine oficirjev bivše JLA, za nedotakljivost levih intelektualcev, ki nas obrekujejo pred tujci. Temeljnega razlikovanja med pravimi in nepravimi, te velike »pridobitve revolucije«, nas varuh ne bo rešil. Za kaj takega nima ne pristojnosti in ne sredstev. Zato bo ostal samo varuh kontinuitete med prejšnjo totalitarno in novo, po ustavi pluralno in demokratično državo, ki je dejansko država neenakih zakonov. Takšen varuh neenakosti ni potreben, dokler ne bo zakonodajalec zagotovil temeljne enakosti vseh državljanov in odpravil usodno razdelitev Slovencev, ki jo je povzročila komunistična revolucija.

Svetovni slovenski kongres (SSK) je na prvem zasedanju 28. junija 1991 v Ljubljani sprejel svoj program in v njem je bilo zapisano, »da SSK stremi po narodni spravi kot temelju našega sobivanja. Sprava pomeni pomiritev in premagovanje naše medsebojne odtujenosti zavoljo državljanske vojne in njenih posledic. Vsem Slovencem mora biti vrnjena domovina z vsemi pravicami in častmi, tako mrtvim kot živim. Spravna svečanost v Rogu je pri tem mejnik in naj bo zaveza za poravnavo krivic iz preteklosti. Naravnanost k spravi sloni na spoštljivem upoštevanju razločkov, ki jih je zgodovina vnesla v naše narodno tkivo. V njih spoznava Kongres vir naše pluralistične razgibanosti in ustvarjalnosti, v celotno predramljenem zgodovinskem spominu na temelju novega začetka zgodovinskega bivanja slovenskega naroda.«

Na istem zasedanju je bila v komisiji za kongresne dokumente na predlog delegatov V. Mohorja (Vel. Britanija), VI, Preglja (ZDA), Grebenca in M. Eiletza (Argentina), J. Zorca (Francija) in J. Riharja (Slovenija) sprejeta kot kongresni dokument naslednja resolucija:

»V skrbi za pomiritev v slovenski družbi in spravo v narodnem občestvu, upoštevajoč nujnost, da mora biti Slovencem vrnjena domovina z vsemi pravicami in častmi, Svetovni slovenski kongres verjame, da so slovenski domobranci izhajali iz domoljubnih nagibov, kolikor so se po vesti upirali revoluciji, ki je predstavljala prevrat temeljnih, osebnih in družbenih vrednot. Verjame, da sta bila njihov nagib in namen legitimna in je torej oznaka narodno izdajstvo krivična.«

Zgornja resolucija, rezultat mnogih kompromisov, je močno zvodenela verzija tiste resolucije, ki je bila predložena kongresni komisiji v obravnavo. Kasneje, po sprejetju zgornjega besedila, se je oglasil delegat, ki je ugovarjal, da pri glasovanju ni bilo doseženo potrebno kvalificirano število glasov. Ta ugovor spremlja sedaj kot dodatek zgoraj citirano resolucijo.

Sedanji program SSK, sprejet v letošnjem juniju na drugem zasedanju na Dunaju, pa pravi, da se bo SSK prizadeval »da se dosežeta pomiritev in sprava med Slovenci, s temeljnim razumevanjem stališč in nagibov posameznikov in skupin za ravnanje in odločitve v času druge svetovne vojne in po njej; to se mora doseči z objektivno in strpno vodeno razpravo, brez prikrivanja ali ponarejanja podatkov, z osvetlitvijo vseh plasti krivde ali nekrivde, ter z namenom, da se poravnajo vse krivice, storjene iz političnih, ideoloških ali svetovnonazorskih razlogov.«

Torej sprava ostaja v programu SSK. Med prvo programsko izjavo, omenjeno kongresno resolucijo, in letošnjo programsko izjavo so pretekla tri leta. Mnogo lepih besed in namenov, vendar malo premikov. SSK je civilna organizacija, neodvisna od slovenskih oblasti, namenjena povezavi Slovencev po svetu v pomoč in napredek slovenske družbe in države. V SSK se zavedamo, da je sprava eden od temeljev za zdravo slovensko bodočnost. Ker člani SSK prihajamo iz različnih načelnih izhodišč, različne preteklosti in presoj, moramo najprej med nami samimi ustvariti zaupanje, dobro voljo in odprtost. Zato se SSK more sicer aktivno zavzeti za spravo, vendar mora pri tem postopati zmerno in spoštljivo.

Spravo je težko definirati v vseh njenih razsežnostih. Vendar eno je gotovo. Pri spravi v slovenski družbi gre najprej za dogovor dveh strani o pošteni ocenitvi dejstev, dogodkov, zgodovine pobojev in nato za takojšnjo odpravo nakopičenih krivic, vrnitev časti živim in umrlim, izenačenost vseh državljanov ne glede na preteklost pred zakonom in v življenju. Povsem jasno je, da na poti do sprave ni mogoče narediti prvih korakov, dokler se obe strani ne dogovorita o nekaterih osnovnih in okvirnih stvareh. Postopek bi moral biti isti, kot je pri mednarodni arbitraži. Tam mora vsaka od sprtih strank pripraviti neka okvirna stališča ali kot temu pravijo »points of reference«. To je potem za neko nevtralno tretjo osebo, ki ju obe strani sporazumno izbereta, začetek za obravnavo dejstev, presojo in končno odločitev. Vedeti je seveda treba, da odločitev neke tretje osebe morda zmore nakazati neko rešitev, ne pa tudi posredovati pomiritve ali sprave.

Če ni take nevtralne tretje osebe, stranke ali razsodišča, ki bi bili pripravljeni voditi tako arbitražo, je proces nekega sporazu[Stran 082]ma, lahko bi rekli sprave, mnogo mnogo težji. Še več, če si stojijo nasproti, tako kot pri nas, zmagovalci in premagani, kdo naj začne tu proces, kako in kakšen naj bo ta postopek?

Zmagovalci v slovenski državljanski vojni še vedno stoje na stališču, da se je zgodovina zgodila, da je slovenska desetletna preteklost od revolucije naprej zapečatena knjiga, vse je jasno in vse dorečeno. Ni sporno reči, da je za zmagovito stran vsak pogovor o spravi mogoč samo na osnovi te zaprte knjige.

Ali je v takih razmerah razgovor o spravi sploh mogoč?

Ta knjiga zapečatene slovenske zgodovine sama priča, da je slovenska komunistična partija med trojno okupacijo začela borbo za oblast dosledno po stalinističnem vzorcu. Šlo je za zaprt totalitarni sistem, ki je uporabljal vsa sredstva za dosego svojih ciljev in je manipuliral z vsem, tako z ljudmi kot z resnico. Dejstvo je, da si je slovenski komunistični režim z revolucijo prilastil državo za desetletja in s tem vse vzvode oblasti. Za svoje revolucionarne potrebe je prikrojil zgodovinsko pričevanje o sebi, o revolucionarjih, o preteklosti in sedanjosti. Nič ni bilo in ni moglo biti zunaj okvira te režimske resnice. Ko se je ta zaprti sistem podrl, so njegove pridobitve prenesli v enem paketu v novo državno ureditev, ki naj bi bila demokratična. Sestavni bistveni del tega paketa je knjiga o zapečateni preteklosti. Ta knjiga je zaprta in se je ne sme odpirati. Nanjo bi morah prisegati tudi tisti, ki se hočejo pogovarjati o spravi. Vse drugo bi bilo revanšizem, revizionizem, škodljivo za mir in sožitje v družbi, skratka, kot so rekli v starem režimu, zločinsko vznemirjanje ljudi.

Vsakomur bi moralo biti jasno, da v življenju narodov in ljudi ni zaprtih knjig. Moralo bi biti tudi razumljivo, da v kakršnikoli pravdi nobena od strank ne more sprejeti takih nepremakljivih pogojev. Zato ni nenavadno, da se v mednarodnih sporih stranke pogajajo mesece in mesece samo o postopku za dogovor o nekem vrstnem redu, če hočete o proceduri, predno sploh pride do razprave o vsebini. Če ena od dveh strank vztraja na tem, da drži v rokah vse karte, potem se je mogoče pogajati samo o popolni predaji.

Prav to se dogaja sedaj v slovenski državi. Zmagujoča stran trdi, da ima v rokah vse prave karte. Kakorkoli, toda to so karte iz nedemokratične preteklosti, ki so zaznamovane s stalinističnimi manipulacijami in potvorbami. Če kdo med nami ne sprejema za stvarnost, da je imel slovenski nedemokratični režim svoje izhodišče v stalinizmu, ne živi v realnem svetu. V slovenski družbi vsi dobro vemo, kakšna je bila zgodovina naših zadnjih desetletij. Toda često se delamo, kot da tega ne vemo, in često tudi dobronamerni ljudje sprejemajo revolucionarne »pridobitve« tistega časa kot nekaj naravnega.

Vendar, če torej hočemo doseči resnično in trajno spravo, potem je treba odpreti knjige naše zgodovine na obeh straneh. Kdo bo to naredil?

Sedanja državna oblast je že pokazala, da kaj odločnega v to smer noče narediti, ker je idejno, osebno in donosno povezana s preteklostjo. Knjigo preteklosti drži tesno zaprto. Vendar, krivice vseh vrst iz preteklosti so še vedno med nami. Anglosaksonsko pravo dovoljuje postopek za hitro ukrepanje sodišča, ki more zahtevati, da ena od strank takoj ustavi svoje delovanje, če ima nasprotna stranka dokaze, da ji bo tako delovanje najbolj verjetno povzročilo nepopravljivo škodo. To je del »fair play« sistema. Zgled nepopravljive škode imamo med nami, to je nadaljevanje krivic iz preteklosti. Tu bi morale slovenske državne oblasti takoj in odločno postopati. Da tega ne delajo, je naša sramota tako pred civilizacijo kot pred svobodnim svetom. Star pregovor pravi, da smo na dolgo dobo vsi mrtvi. Res je: na dolgo dobo ne bo treba več popravljati krivic, ker tistih, ki so krivice trpeli, ne bo več. Ali je to namen slovenskih oblasti?

Kdo naj premakne naprej postopek sprave, če država kljub obljubi ob grobovih na Rogu tega noče narediti? Ali ni mogoče najti med nami nekaj modrih, neprizadetih, poštenih in samostojnih mož in žena, da bi se dogovorili za pripravo nekega okvira za vsenarodni spravni dogovor? Tu bi mogel vsaj skromno pomagati tudi Svetovni slovenski kongres. Brez premika s sedanje mrtve točke se bo slovenski apartheid nadaljeval v veliko škodo slovenskega naroda in tudi slovenske države.

Prepričan sem, da to osebno razmišljanje enega samega člana SSK ni osamljeno v SSK in med Slovenci doma in po svetu. Če se nočemo nekaj naučiti iz naše lastne zgodovine, jo utegnemo ponoviti. In koga med nami tega ni strah?

Poznam ljudi, ki se vsako jutro zbudijo veseli in radostni ob misli, da imamo svojo državo. Slovenijo. Z mano ni ravno tako hudo. Večkrat se spomnim in si preprosto rečem: fino, pa imamo svojo državo. To, kar smo si ves čas želeli. To, o čemer smo sanjali. In žal mi je, da ne morem biti radostna, evforična ob tej misli. Morda še nisem v celoti dojela vse globine, ki je zajeta v tem dejstvu.

Nekaj podobnega se mi dogaja, kadar mi pride na misel dejstvo, da še vedno lahko hodim, se pravi uporabljam noge. V mladih letih sem si namreč poškodovala hrbtenico in občasno se mi dogaja, da noge ne služijo svojemu namenu. Se pravi, da samo sedim in počnem, kar koli že počnem, če se hočem premakniti, pa moram poklicati svoja dva poba, da se ju oprimem za vrat in me odvlečeta, kamor koli je pač treba. Ampak navadno traja taka reč samo kakšno uro ali več, pa se da počakati. Ampak enkrat je trajalo skoraj štirinajst dni. In od takrat se večkrat zalotim ob misli: fino, da lahko še hodim. Vendar ne morem reči, da sem radostna, kar evforična ob tej misli. Morda ne dojemam v celoti vse globine, ki je zajeta v tem dejstvu.

Morda se mi bo kdo smejal ali me proglasil za noro. (No, ja, nekoliko moram biti trčena. Po moje je dokaz že to, da sem rajši žrtvovala vsaj deset let življenja pa še kaj, da sem zidala bajto itd., namesto da bi vzela knjižico, ki se je je držalo … to piše [Stran 078]nekje proti koncu tega spisa.) Ampak na ta način sem poskušala povedati, kakšni so moji občutki, ko se spomnim, da imamo svojo državo. Niso kaj prida visoki. Vendar pa me zgrabi sveta jeza, kadar vidim vsepovsod, kamorkoli se ozrem, nebodigatreba nepotrebne ostanke preteklosti.

Npr.: sin vehementno pride domov in vrže indeks na mizo, češ, vidite, pa sem vpisan na univerzo. Pogledam indeks: Univerza v Ljubljani, lepo, lepo, da so to spremenili. Ampak, glej ga vraga, kaj pa je to: občina, republika. Kakšen podatek neki vpišeš pod republika. Pa statistični obrazci. Povsod šifra za slovenske občine 55xx. Poštne številke, mednarodne telefonske številke. Zakonodaja, da ne govorimo, tu smo še krepko v SFRJ. Itd. Itd. Vse je lepo na svojem mestu. Če, oziroma, kadar se bomo odločili. Pravzaprav ne bo nobenih komplikacij, če gremo nazaj. Nazaj v komunistični raj, pardon, tam smo še vedno, ni res, nekateri so še vedno. Pač pa, nazaj v Jugoslovanski raj. Nekatera podjetja še danes tožijo za izgubljenim jugotrgom, celo v medijih se pojavljajo govorice o srbskem lobiju, ki na vseh koncih meša štrene. Ob osamosvojitvi so se Srbi (novi slovenski državljani) zelo trudili, da bi govorili slovenščino, zdaj pa nič več, nevarnost je torej minila. (Tega nisem opazila samo jaz!) Radio nas spet bombardira z balkansko glasbo. In tako, summa summarum, imamo v tej naši mladi mali državi dve peti koloni, srbski lobi in liberalizem s komsomolskim pedigrejem. Ta zadnji nam pravzaprav regira državo in je odgovoren, da so stvari take, kot so. (Namreč, da je vse pripravljeno, da gremo nazaj v Jugokomunistični raj – a ni lepa beseda?)

Spominjam se (pojdite gledat film Kapitan Kljuka, ko in če bo kje še igral; odrasli namreč vsi od kraja pozabijo, da so bili otroci, da so bili mladi, kako je bilo v šoli, kaj so se učili, kaj je kak politik govoril pred osamosvojitvijo – čisto vsega tega ni v tem filmu, je pa generalna ideja), ko smo se pri zgodovini v tretjem razredu osnovne šole učili o kralju Samu in o Karantaniji kot o edini državi Slovencev – vcepili so nam takrat v glavo in srce ljubezen do domovine in na nek način sanje o slovenski državi – ob tem smo poslušali, kako so nas, Slovence, ves čas premetavali iz države v državo, kako smo vedno delali za tuje gospodarje, naši fantje so krvaveli za tuje države. Spoznali smo, da je bilo v zgodovini kar nekaj možnosti za to, pa jih nismo (ali nismo znali) izkoristiti. Prepričani smo bili, da bojo še prišle take okoliščine in, ni hudič, da nam ne bi enkrat uspelo. Enkrat je vendar dovolj. Ko imaš svojo državo, jo imaš in pika. In sanje so se spremenile v hrepenenje, da bi čimprej res do tega prišlo, v čedalje trdnejše upanje, da bomo mi, še kot zelo mladi, to tudi zares doživeli.

Sem dolgo upal in se bal,

slovo sem upu, strahu dal.

Srce je prazno, srečno ni.

Nazaj si up in strah želi.

Imamo svojo državo. Slovenijo.

Kakorkoli že stvar vzameš, odhod iz Jugoslavije je bil revolucija. Revolucija pomeni skok. Pomeni bistvene spremembe v zelo kratkem času. In to je bilo prav to. Jugoslovanski režim je bil preveč zaplankan, nekateri narodi preveč zaostali, Srbi preveč megalomanski in željni oblasti, da bi se lahko ta prehod izvedel evolucijsko, lepo počasi, mi bi rekli po malem, naši južni bratje pa malo sutra, kar pomeni nikoli. Na vseh področjih (gospodarskem, političnem, kulturnem) je bila to revolucija. Za vse dele EXSFRJ je bila to revolucija. Nekje bolj, drugje manj krvava. Nekje kri še vedno lije v potokih. Mi smo jo baje poceni odnesli. No, ja, to bomo še videli. In še vsako revolucijo je nekdo izkoristil. Tudi to. Izkoristili so jo tisti, ki so se vdinjali prejšnjemu režimu, ki so »gradili« ali vsaj »pomagali graditi« komunizem, ko nam je bilo tako lepo. Naj zopet napišem, kaj za hudiča smo zapustili pot v komunizem, ki nas je peljala v Indijo Koromandijo (menda mora povprečno bister človek neko stvar slišati 17 krat, da si zapomni, pa mi zato tisti, ki to že veste, ne zamerite preveč).

Figure 1. Slovenija Simon Dan

Ja, ja. Izkoristili. Tisti, ki so še tik pred zdajci svarili pred vsenarodnim samomorom, svarili pred privatizacijo (z nohti in zobmi so se držali družbene lastnine, zdaj so si jo pa prisvojili), svarili pred surovim kapitalizmom, svarili pred strankarskimi zdrahami itd., itd., taisti ljudje nas danes učijo, kako se obnašati v samostojni državi, imajo šole podjetnikov in seveda tudi predavajo bodočim in zdajšnjim podjetnikom, uvedli so nagravžno surov kapitalizem, ves čas skrbijo za zdrahe, afere, govorice, gonjo proti komu.

Nekaj me žre tudi v zvezi z volitvami. Rahlo me spominja na tiste prve demokra[Stran 079]tične volitve po drugi svetovni vojni, saj ste kaj prebrali, ko so prelivali kroglice in podobno. Prav to prelivanje kroglic mi ne gre iz glave. Spominja me na prelivanje poslancev, namreč iz ene stranke v drugo. Mladi teoretiki prejšnjega režima so nam razložili, da večinsko načelo ni dobro, da je boljše proporcionalno načelo, ali pa celo kakšna kombinacija obeh, v vsakem primeru naša inovacija. In ni dobro voliti, so nas učili omenjeni strokovnjaki, konkretnih ljudi, ampak stranke, pa ne samo stranke, malo stranke, malo konkretne ljudi. Človek, pardon, ženska si sploh ne more misliti, kakšna znanost je to. In potem smo volili. Stranke so se na podlagi odstotka volilcev uvrstile v parlament ali pa tudi ne. In imeli smo parlamentarno razporeditev strank, kakršna je pač bila. Po vseh časopisih so bile slikice. Potem se je začelo prelivanje poslancev. Iz ene stranke v drugo, iz druge v tretjo, kakšna stranka se je cela preselila v neko drugo stranko in sama sem že izrazila željo, da bi nam vsake toliko časa spet pokazali sličico parlamenta, iz kakšnih strank je sestavljen, če ne zahtevam preveč, še z imeni poslancev znotraj strank. Spet bluzim. Ampak naj povem, kaj me žre. Če smo izvolili, recimo, pet poslancev neke stranke, zdaj pa so trije odšli v neko drugo stranko, ali ni s tem parlament postal nelegalen, nelegitimen, ali kaj jaz vem kakšen, skratka, ni več v skladu z voljo volilcev in bi morale biti nove volitve?

Ja, prekleto, koga pa briga volja volilcev. »Najbolje bo, da jih pride čim manj na volitve, da bojo prišli samo NAŠŠŠI, da ne bo neljubih presenečenj.« In ljudje so spet postali apatični. Kot v dobri stari bratski balkanski državi. Koga res briga volja ljudi. Tega se pa morate spomniti, saj je bilo komaj včeraj. Lokalna samouprava. Izraz volje ljudi. Najprej so določili možna območja novih občin. (Na šentviškem koncu smo hoteli svojo občino, pa smo pomagali sesuti mestno občino Ljubljano.) Skratka, vse je bilo strokovno pripravljeno, od vsebine do izvedbe. Naj stane, kolikor hoče, mi bomo imeli lokalno samoupravo po meri ljudi, po volji krajanov. In rezultati so bili kakršnikoli [Stran 080]že pač. Pa saj je vseeno. Kdo šmergla rezultate. Po moje je bilo vse skupaj hudičevo drago.

Da pa bi bilo še draže, so se strokovnjaki usedli skupaj in rekli: Ljudje, volilci, skratka folk nima pojma o pojmu, čira čara, bodi lokalna samouprava. In tako so tam, kjer so hoteli veliko občino, naredili tri male, kjer so hoteli male občine, so se odločili za velike. Po mojem bo to lokalna samouprava, kakršne še ni videl svet. In ves svet se bo čudil in se hodil učit k našim strokovnjakom. Pravzaprav mislim, da bi morali te tipe, ki so po eni strani zakuhali velereferendum (z vsemi pripravami vred) za lokalno samoupravo, potem pa vse rezultate tega referenduma vrgli v smeti in naredili po svoje, tožiti za krajo splošnega ljudskega premoženja in jih prisiliti, da bi povrnili, kolikor bi lahko, potem pa do konca življenja ne bi smeli niti govoriti o politiki na javnem mestu ali v medijih, kaj šele ukvarjati se z njo ali sodelovati v njej.

Malo pa le upoštevajo ljudstvo. Malo se ga bojijo, da ga ne bi nenadoma srečala pamet. Vsega naenkrat. Ziher je ziher, pravim jaz, tako pravi namreč lep slovenski pregovor. Valjda, bi mi odgovoril v enako čisti slovenščini kak najstnik. Pri ljubljanskem županu nočejo nič riskirati, zato jih je cela reč. In ljudstvo (tisti del, ki bo sploh šel na volitve) bo zmedeno. In na koncu bomo imeli rdečega župana. Čeprav je cel kup nestrankarskih kandidatov. Ampak, Bučarja menda takoj zanese na levo, čim dobi malo oblasti (malo poslušajte in glejte, se že opazi); Gradišnik bi obnovil PST (Pot spominov in tovarištva), Kreft, Rupel, Jazbinšek, ali vidite. Župan bo rdeč, morda malo oranžno rdeč, morda malo vinsko rdeč, vendar nedvomno rdeč.

In ko poslušam ljudi, ki se oglašajo po radiu, kako nasedajo na stokrat prežvečene finte, me zmrazi. Zmrazi v moji izsanjani Sloveniji. Prav tako me zmrazi, ko slišim iz ust, ki so še pred nekaj let svarile pred osamosvojitvijo, kako so se pravzaprav ves čas zavzemali za to in kakšne zasluge imajo za to. Ne vem, kaj je to z mano, ampak jaz bi rada imela na vrhu pokončne ljudi, za katere ne bi mogla najti tri ali štiri leta starega Dela, kjer bi bila kakšna njihova izjava, ki bi bila v popolnem nasprotju s tem, kar govorijo danes.

O tem sem vprašala znanca, ki živi v Nemčiji. Rekel je, da tam politik ne zagovarja svojega mnenja, zagovarja mnenje stranke, ki ga plača, je neke vrste advokat. In zagovarja tistega, ki ga bolje plača; danes enega, jutri pa mogoče drugega. Morda to velja za države, ki imajo utečeno demokracijo. Pri nas pa kopljemo šele jame za temelje demokracije – upam, da ne bomo vsi skupaj zgrmeli vanje. Zato mislim, da rabimo pokončne ljudi, take, ki niso naprodaj. (Če si hotel kam priti, si moral v partijo.) Ampak, morda pa nimam prav. Morda je pa to moja zaplankanost, da sem rajši žrtvovala desetletje življenja, ko sem stala za mešalcem, ko sem prekladala opeke, namesto tega bi lepo vzela rdečo knjižico, ki se je je držalo stanovanje. Pa sem rekla, da nisem naprodaj. Morda spadam v posebno vrsto ljudi, ki sebe imenujejo pokončni, ki pa so prej ali slej obsojeni na izumrtje. Kdor bo tiho in priden, bo izumrl po naravni poti, kdor ga bo preveč lomil na javnih mestih, mu bojo pomagali.

In kakšno zvezo ima vse to s spravo. Jaz pravim: popucajmo za nazaj (to je sprava!) in lahko bomo brez starih zamer uredili državo tako, kot smo jo sanjali. Sprava bi res odplavila kakšnega »vrhunskega« politika in »vrhunskega« znanstvenika in »vrhunskega« kajvemšekaj, ostali bojo pa pokončni, pošteni, resnicoljubni ljudje. Seveda, če bomo vsaj sodelovali pri graditvi države, namreč mi, sanjači. Tisti, ki smo sanjali ZEDINJENO SLOVENIJO in jo izsanjali. Ni čisto taka, kot smo jo sanjali, je pa in je naša. Zato je, za božjo voljo, ne zapravimo. Če nam jo bojo gradili tisti, ki so gradili socializem, komunizem in samoupravljanje, potem bo naša država taka, kot vse naštete inovacije. In zgodovina jo bo vrgla tja, kamor je vrgla te zadevščine. Na smetišče zgodovine.

Približuje se petdeseta obletnica konca druge svetovne vojne. Ta dogodek je prebivalstvo Evrope, Azije in ZDA dočakalo z veseljem in olajšanjem. Tu in tam slišim pripombe, češ da Nemci še danes čutijo drugače. Njim naj bi 9. maj 1945 pomenil predvsem poraz njihove domovine. Tovrstnim negodovalcem odgovarjam, da se mora tudi vsak zdravo misleči in kolikor toliko human Nemec veseliti, da se je takrat končalo nesmiselno umiranje pod nacistično diktaturo. Največji poraženci druge svetovne vojne tako ali tako niso bili Nemci, vsaj njihov večji del ne. Poljska, Češkoslovaška in Jugoslavija so namreč doživele, da je nacionalsocialistično okupacijo zamenjala komunistična. Drugih vzhodnoevropskih držav ne omenjam, ker so v vojno vstopile na strani Nemčije, torej so si svojo usodo vendar nekoliko skrojile same. Konsenz komunizmu je bil na Poljskem in Češkoslovaškem neznaten. Tja ga je prinesla sovjetska vojska. V Jugoslaviji je bila scena nekoliko drugačna.

Tu je bilo že pred drugo svetovno vojno prebivalstvo precej polarizirano. V času tuje okupacije pa se je ustvaril dokaj enoten levi blok (KPJ s podružnicami po pokrajinah, ki je vodila narodnoosvobodilni boj z revolucijo), na drugi strani pa je bilo več antikomunističnih skupin. Vodstvo komunistov se je zelo trudilo, da bi ustvarilo videz »upora širokih ljudskih množic« proti okupatorju in za raznimi oblikami osvobodilnih front in avnojev skrivalo svojo oblastiželjnost. Na kakršnokoli resnično koalicijo politično različnih odporniških skupin komunisti niso bili pripravljeni pristati. Posledica te trmoglavosti je bila državljanska vojna.

[Stran 076]

V nekem intervjuju, objavljenem v Mladini, sem na dober namig spraševalca tudi jasno odgovoril, da v današnji Sloveniji še vedno obstajata dva »naroda«, kot sta se oblikovala v državljanski vojni. To sta bila beli narod s svojo belo in rdeči narod s svojo rdečo gardo. Danes stvari niso bistveno drugačne. Vsak od obeh narodov ima svoj ideološki okvir, svoje politične skupine in poverjenike, svojo oblast, finance, kulturo in tudi svoj pogled na polpreteklo zgodovino. Rdeča garda je močnejša, najbrž zato, ker je spretnejša in bolj perfidna. Še vedno jo podpirajo široke ljudske množice slovenskih volivcev.

Glede zgodovine polpreteklega obdobja lahko mirno izrečem ugotovitev, da so dejstva v glavnem znana, zelo pa se med seboj razlikujejo interpretacije, razlage, ocene in načini uporabe dejstev v politične in vzgojne namene. Kot pravi moj kolega in prijatelj Vasko Simoniti (Dnevnik, 19. 11. 1994), se zgodovina zadnjih petdesetih in nekaj let še ne obravnava znanstveno. Razumljivo pa je tudi, da vsaka zgodovina živi, dokler ljudje ne pokopljejo starih zamer in dokler niso popravljene stare krivice in krivci zločinov primerno kaznovani. Pravna država namreč ne more zatisniti oči pred nekaznovanimi zločini. Revanšizem je seveda nekaj povsem drugega. Zdi se mi, da se na politični sceni dogaja nekakšen levi revanšizem, z oblasti padajo drug za drugim politiki, ki niso v službi levice.

S kakšnimi občutki so konec druge svetovne vojne dočakali domobranci? O tem obstaja kar precej spominske literature, vendar so bili tudi med domobranci ljudje, ki svojih spominov ne bi želeli objaviti. Domobranci niso bili samo »idealni fantje in možje, ki so svoj narod reševali pred boljševiško pošastjo«, ki so samo začasno ubogali okupatorja, da bi mu v pravem trenutku skočili v hrbet, ampak je bilo med njimi mnogo preprostih, apolitičnih in omejenih duš, ki so brez kakršnihkoli osebnih dilem ubogali svetno in cerkveno oblast, misleč, da bo tako za njih najboljše. Svojevrstna tragedija je potem bila, ko so se ljudje, ki so ubogali ukaze, da bi jim bilo dobro, spopadali s partizani, ki so tudi ubogali ukaze v korist nekih mitičnih dobrin. Mnogi partizani so namreč verjeli v absolutni smisel osvobodilnega boja proti okupatorju. Seveda so bili v prvih partizanskih četah predvsem komunisti, skrivači, begunci in kriminalci, kasneje pa tudi veliko prisilnih mobilizirancev. Obe, rdeča in bela garda sta zagrešili vrsto zločinov (uboji, mučenje, plenjenje). Teror rdeče garde je bil časovno prvi in naperjen proti »razrednemu sovražniku«, ki naj bi snoval in organiziral kontrarevolucijo, pa tudi proti lastnim, ne dovolj zanesljivim ljudem. Teror bele garde pa je bil s stališča ciljev manj smiseln, udarjal je po navadnih partizanih in nižjih akativistih, ki dostikrat niso bili revolucionarno, ampak zgolj narodnoosvobodilno misleči in delujoči. Če bi bila slika preprosta (na eni strani moralno degenerirani boljševiki, na drugi pa pošteni krščanski Slovenci), ne bi bilo težko napisati enostavne ocene tega krutega zgodovinskega obdobja. Komunisti so imeli vse do danes na svoji strani argument narodnoosvobodilnega boja, nasprotniki pa so izpostavljali komunistično predanost ideji revolucije in podložnost Stalinu. S stališča historične distance so imeli takratni antikomunisti nedvomno prav. Komuniste je boj proti okupatorju zanimal predvsem zato, da bi pomagali Sovjetski zvezi in osvojili oblast. Za idejo zmagovite revolucije so bili pripravljeni žrtvovati sebe in druge; trpljenje civilnega prebivalstva, starcev, žensk in otrok, se jim je zdelo ob tako visokem cilju, kot je bila uveljavitev nove zgodovinske epohe, nepomembno. Ta ideja se je prav v nadaljnjem toku zgodovine izkazala za tragično zmoto.

Vsakdo, ki na osnovi določenega znanja razmišlja o domobranstvu, pride do problema kolaboracije. Mnenja sem, da Peter Urbanc, ki je v zadnji številki ZAVEZE skušal ta problem razrešiti, v tem ni povsem uspel. Problem bi lahko označili na kratko z magičnim sedmerokotnikom pojmov: okupacija-narodnoosvobodilni boj-izdajstvo-revolucija-kontrarevolucija-kolaboracija-državljanska vojna. Dejstvo je sicer, da je kolaboracija z okupatorjem v zasedeni deželi po mednarodnem pravu dovoljena, saj omogoča preskrbo civilnega prebivalstva in vzdrževanje reda in miru, vendar je bilo tudi partizanstvo kljub vsemu nekaj več kot navadni banditizem zlasti po 7. marcu 1945, ko so partizanske sile formalno postale del kraljeve vojske v domovini. Zaradi ideoloških in političnih nasprotij je med rdečo in belo gardo prišlo do državljanske vojne, s čimer je bil osnovni namen kolaboracije presežen. Pravega narodnega izdajstva[Stran 077]pa ni bilo veliko. Za izdajalce štejemo lahko samo tiste, ki so kot agenti ali informatorji tujih sil škodovali okupiranemu prebivalstvu, tudi tiste komuniste, ki so do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo in morda še kasneje na Gorenjskem in Štajerskem sodelovali z gestapom.

Ob tem mi pride na misel vsestranska podobnost med nacionalistično in komunistično teorijo in prakso. Eden zadnjih tovrstnih dogodkov je bilo pričanje že precej ostarelega tov. Mitje Ribičiča pred Pučnikovo parlamentarno komisijo, ki bi ga morala vprašati še marsikaj drugega, na primer o dachauskih procesih ali pohorski aferi. Omenjeni partijec je podobno kot neki starikav »nazi« v zanimivem filmu Odessa zamegljeval resnico, se skliceval na objektivno težko situacijo in valil krivdo na brezimenski kolektiv Jugoslovanske ljudske armade.

Kaj si mislijo o teh sramotah stari partizani in drugi člani Zveze borcev? Mnogi so razočarani nad razkrinkanim početjem svojih voditeljev, ki so jih nekoč skušali učiti nove morale in jim kazati pot proti velikim zgodovinskim ciljem. Mnogi pa vztrajajo v svojih zmotah in pustijo, da vodstvo še naprej manipulira z njimi: abotna pisma bralcev v vseh mogočih časopisih in revijah nam jasno pričajo o rezultatih dolgotrajnega pranja možganov.

Razmišljamo lahko še v neko, čeprav na žalost nekoliko fantastično smer. Delitev na rdeči in beli tabor, ki je povzročila toliko žrtev in trpljenja, bi bila našim ljudem manj izrazita, če bi bilo več individualizma in manj želje po podrejanju ideologijam, političnim doktrinam in oblastnim sistemom. Prizadevanje za neko nujno enotnost slovenskega naroda bi moglo biti še danes škodljivo. Takšne zahteve navadno proizvajajo tisti, ki skušajo uveljaviti enoumje svojih političnih in drugih doktrin.

Naj še navedem primer osebnega razmisleka in odločitve v času okupacije. Oče nekega mojega prijatelja je že zelo zgodaj potal član OF v Ljubljani. Ko pa VOS ni in ni hotel prenehati z atentati, je po uboju prof. Erlicha zapustil OF in odjavil Slovenskega poročevalca. Izognil pa se je tudi vstopu v Slovensko domobranstvo. Po vojni je zaradi svojega preloma s komunisti doživel vrsto neprijetnosti. Baje je bilo podobnih primerov še več in kažejo, da nekateri v tistih težkih časih le niso nehali misliti s svojo glavo. Seveda je bilo to v mestu lažje, ker je stanje na deželi bilo manj naklonjeno individualnim odločitvam.

O dogajanju v času okupacije se bo pri nas še dolgo razmišljalo. Opažam, da bi mnogi ponovno želeli to zapleteno zgodovino spraviti v enostavne, ideološko podprte kalupe. Seveda tak pristop ne more preglasiti nekaterih temeljnih zgodovinskih dejstev. Dokler pa zgodovinopisje ne bo res samo zgodovinopisje in ne tudi ideologija, naj bo raje več zgodovin kot ena sama.

Angleški klasični filolog Gilbert Murray je v svoji razpravi o grškem mitološkem junaku Heraklu z naslovom »Herakles – najboljši vseh mož« raziskoval, kako se je v teku časa spreminjala podoba tega antičnega junaka. Te spremembe je primerjal s spreminjanjem podobe na kovancu. Brž ko denar, skovan iz malovredne kovine, izgubi svojo nominalno vrednost, ga je treba prekovati, zamenjati podobo in napis na njem. Prav tako so se spreminjale kreposti, ki so jih pripisovali Heraklu. Na začetku svoje poti, v arhaični dobi grške kulture je bil Herakles bitje silne, nadčloveške fizične moči. Njegova junaštva so bila predvsem dejanja hrabrega lovca – ubil je leva, merjasca, hidro itd. – ali pa dokazi njegovega nepojmljivega orjaštva – namesto Atlasa je na svojih plečih držal cel nebesni svod. S takšnimi posegi je človeštvo odreševal pošasti, ki so mu fizično stregle po življenju. Tej vlogi primerna pa je bila tudi njegova pojava: bil je robusten, mišičast, v levjo kožo ogrnjen in s kijem oborožen silak. Ko pa je postajala grška družba bolj in bolj omikana, je [Stran 074]začela izginjati potreba po takšnem junaku. Družbene problematike ni bilo več mogoče razreševati s surovo silo, moč mišic in nasilje sta bila premalo učinkovito »orožje« za dobrotnika človeštva. Da lik Herakla vendarle ne bi zatonil v pozabo, ga je bil treba prekovati, spremeniti naravo njegove kreposti. In tedaj se je začela dolga pot njegove preobrazbe, ki je potekala skozi vso antiko in še naprej v čas bizantinske književnosti. Že v Aristotelovi Himni Kreposti je bil Herakles precej poduhovljen, ko ga je skupaj z Dioskuroma za junaška dejanja navduševala žeja po kreposti. Iz teh verzov naj bi kasneje zajemal tudi pesnik Horacij, filozofa Seneka in Epiktet pa sta ga opisovala kot utelešenje stoiškega ideala kreposti. Zlasti pri Seneki je nastopal kot borec za dobro, pravično stvar, sovražnik zla, prinašalec miru na zemlji in morju, odlikovali pa sta ga tudi nesebičnost in požrtvovalnost. Nekateri alegoristi so šli še naprej in so se zatekli k fizikalnim razlagam, po katerih je Herakles predstavljal Sonce ali čas, spet drugi pa so si pomagali z religioznimi ali filozofskimi razlagami, po katerih je dobival mistična razodetja ali pa je zmagoval vse ovire s filozofijo. Njegova junaška dela, ki so bila na začetku povsem konkretna dejanja velike fizične moči, so dobila čisto simboličen pomen. Herakles je postal človekov rešitelj v višjem smislu, na duševni in duhovni ravni: z zmago nad nemejskim levom je človeka očistil požrešnosti, ko je ujel kerinitsko košuto, ga je osvobodil strahu itd. Višek pa je ta simbolizacija dosegla v bizantinskem leksikonu Suidas. Herakles je bil z vsemi svojimi atributi simboliziran: njegova znamenita gorjača je predstavljala moč filozofije, levja koža pa je postala simbol meditacije. Podobno je bilo s pomenom vseh njegovih dejanj. Murray ugotavlja, da se je Herakles z ozirom na svojo izvorno podobo tako rekoč do neprepoznavnosti spremenil: iz preprostega silaka je postal stoiški svetnik. Isto je ostalo le ime.

Sloviti starogrški dramatik Sofokles je v svoji tragediji z naslovom Trahinje po Murrayevem mnenju ubral docela drugačen postopek: njegova upodobitev je šla prav nasprotno pot – proti Heraklovi izvorni podobi. To je bilo seveda mnogo pred opisano preobrazbo arhaičnega junaka v simbolično bitje, že v petem stoletju pred Kristusom. Že v Sofoklovem času se je življenje očitno tako oddaljilo od idealov arhaične dobe, da so postali povsem neprimerni. Edina možnost je bila v tem, da se spremeni njihova narava in se jim prida simboličen pomen. Sofoklu pa naj bi več od simbolizacije in idealizacije, ki sta temeljili na svojevrstnem potvarjanju zgodovinskih dejstev, pomenilo razkrivanje resničnosti. Njegova namera naj bi tako bila prikazati, kako slabi in napačni so vzori arhaične dobe oziroma kako nemogoče je z njimi oblikovati zavest ljudi v višje civilizirani obliki življenja. Zato je naslikal Herakla v vsej njegovi starodavni silni moči, nasilnosti, robatosti in surovosti in v vsem njegovem preziru človeških meril, ki so prav v petem stoletju z razcvetom demokracije dobivala vse večjo težo in pomen. Heraklova oznaka: »najboljši vseh mož« je tako dobila ironičen prizvok, saj se je v bistvu nanašala na monstruozno bitje, ki ni zaslužilo imena dober. V svojem samopovzdigovanju nad človeška merila je v resnici to bitje padlo podnje.

Zelo podoben razvojni lok lahko opazujemo pri ključnih figurah mitologizirane polpretekle slovenske zgodovine. Z zelo malo napora si je moč v spomin priklicati herojske postave revolucionarjev, ki so še do nedavnega sijale s sivega socrealističnega neba. V zanosnem siju rdeče zvezde so ti junaki pretili vsemu staremu; pod njihovimi škornji se je drobil v prah svet starodavne kulture in na tem pogorišču so s težkimi rokami gradili novega – robatega, grobih oblik in ostrih robov. Njihova moč je bila videti nedotakljiva, osupljiva in presežna – z eno besedo nadčloveška. Če bi jih primerjali s Heraklom, bi lahko rekli, da so bili ogrnjeni v levjo kožo zaslug za osvoboditev naroda, njihov kij pa je bilo komunistično kladivo, ki je drobilo preteklost in obenem kovalo prihodnost. Oba atributa pa sta bila neločljiva, brez enega ali drugega si revolucionarja ni bilo moč predstavljati. Pravzaprav je bilo z »osvoboditelji« dolgo časa tako, da so bili vselej najprej revolucionarji in šele ker so bili revolucionarji, se je v njih lahko razvijala narodnoosvobodilna zavest. Ko pa so v teku desetletij rdeče zvezde vendarle obledele in je nezadržno raslo spoznanje o brutalnosti in totalitarnosti komunističnega sistema, je sčasoma začela ugašati tudi revolucionarna avreola. Revolucija je postala najprej zunanji okvir narodnoosvobodilnega gibanja, potem stranski produkt, pa stranpot oziroma deviacija in končno si lahko slišal nekdanje partijske in partizanske prvake, kako so na vprašanje, ali ni bila revolucija bistvo NOB, [Stran 075]odgovarjali: »Kakšna revolucija? Saj zanjo do danes še slišali nismo?« Kakorkoli že, človek očitno lahko kriči revolucionarna gesla, pri tem pa si zamaši ušesa z vato narodnoosvobodilne patetike in ničesar ne sliši; lahko strelja Slovence – vojne ujetnike, neoborožene, ženske – in skozi očala, izdelana v optičnih delavnicah Kominterne, v njih vidi samo okupatorjeve sodelavce. Ta dvojnost, ki nikakor ni utemeljena v čisti laži, temveč vselej na polresnici, je sploh bistvena prvina komunistične in neokomunistične družbene strategije. Gotovo bi bilo pretirano in nepravično trditi, da v vsem partizanskem gibanju ni bilo poštene narodnoosvobodilne volje. Toda to prav gotovo ni »the whole truth«, celotna resnica, in ko apologeti NOB zamolčijo nekatere elemente le-tega, storijo to vedno tako, da se odločilno spremeni celotna zgodovinska podoba. Tako se npr. prikriva, da sta bila iskrena ljubezen do naroda in svobodoljubnost vešče vprežena v tehnologijo komunističnega boja za oblast. Tudi danes, ko tega ni več mogoče scela zanikati, se prikriva, da je komunistični projekt povsem obvladal to gibanje, da je bil njegovo pravo jedro in gibalo, in to še toliko bolj, ker so bili na skrajno perfiden način vanj vključeni najčistejše človekove vrednote in ideali. Toda ker se bistvo partizanskega gibanja vselej identificira s tistim, kar je bilo v njem najplemenitejše, komunistični boj za oblast pa je predstavljen kot zgolj zunanji element, je zgodovinska podoba neizbežno izkrivljena. Relativno celoto resnice bi bilo mogoče dojeti šele tedaj, ko bi ugledali perfidnost komunistične taktike, ki je neverjetno spretno in hladnokrvno izrabila tako rekoč najboljša in najsvetejša čustva ljudi v svoj politični prid. Takega uvida pa ni, zato so seveda možne skoraj poljubne preobrazbe revolucionarnih Heraklov; njihove vloge in slavna dela lahko na ta način dobijo alegorični pomen, ki je povsem nasproten realnemu. Tisti, ki so nekdaj izrekali prekletstvo nad »gnilo evropsko parlamentarno demokracijo«, so se po novi alegorični interpretaciji dejansko zavzemali za njeno ohranitev; vse njihovo delo za »novega človeka« je naenkrat prevrednoteno v prizadevanje za obstanek v evropski kulturi.

Ob tej na hitro zarisani zgodovinski vzporednici se morda komu v zavest povračajo starodavna spoznanja o podučnosti zgodovine, o tem, da ni pod soncem ničesar bistveno novega. A še ostreje od tega se zarezuje vanjo vprašanje: ali obstajajo v slovenski kulturi moralne in miselne energije ali umetniške moči, ki bi zmogle veliko razkritje resnice, vsaj od daleč podobno onemu, ki ga je pred 2500 leti opravil Sofokles?

Figure 1. Balada o materi Bara Remec

Letos je bilo prvič, da sem lahko prižgala svečko svojima stricema pod ploščo, na kateri sta napisana med več kot stotimi imeni na opuščenem pokopališču za farno cerkvijo v Višnji Gori. Pokop še ni bil opravljen, spominsko obeležje pa je že skoraj v celoti narejeno. Ves ta dolgi čas so ti fantje živeli samo v spominu in srčni bolečini domačih. Ta ali oni je ime svojega napisal na družinski spomenik na grobu, komaj kdo pa je upal, da se bodo nekoč vrnili, čeprav mrtvi, in imeli skupen pomnik. Očetje in matere so večinoma pomrli, ne da bi to dočakali. Končno je javno povedano, da so vsi ti fantje in možje živeli, da jih veže skupna usoda, ni pa povedano, da so bili večinoma pomorjeni po vojni kot vrnjeni domobranci, kar bi bilo razvidno iz datuma njihove smrti. Ta pa uradno še ni znan, kar je odraz današnje stopnje zamolčanosti. Ker je veliko morišč, se še zdaj ne ve, kje in kdaj je kdo pretrpel svojo zadnjo muko. Kdaj bomo to zvedeli?

Ko prebiram napisana imena, pred mano vstajajo obrazi, kakršnih se spominjam iz otroških let. To so bili sami kmečki fantje, le redki študentje. Njihove roke so bile žuljave, vajene dela. Poznali so trdi boj za preživetje, znali pa so se tudi pražnje obleči, se prešerno smejati, šaliti, igrati v igrah, predvsem pa peti, peti zvečer na vasi in v nedeljo v cerkvi. V mojem spominu so ostali čudoviti glasovi moškega pevskega zbora, pri katerem so sodelovali zlasti dedendolski fantje, na vasi pa ni nihče zapel tako kot Leskovčani. Nobeno petje poslej me ni moglo več ganiti na enak način: ni vsebovalo tistega žlahtnega občutja, ki se je prenašalo iz roda v rod. Pelo se je iz čistega ali ranjenega srca, tudi prešerno, z občutkom mlade fantovske moči, nikoli pa surovo, prostaško. To je bilo fantovsko, moško petje v najžlahtnejšem pomenu besede.

Moj Bog, koliko imen! Kaj pomeni, če tako majhne vasi izgubijo po dvajset in več fantov, tudi po štiri iz ene družine. Nikoli več ne bodo te vasi imele take življenjske moči, da bi premogle toliko mladih ljudi naenkrat. Kakšna življenjska sila je bila v materah, da so jih toliko rodile! Sprejemale so jih kakor vse drugo v zaupanju v božjo voljo. Zavijale so jih v plenice, kakršne so pač bile, in rasli so včasih siti, včasih tudi malo lačni, pripravljeni na trdo življenje. Kako bi te matere prenesle, če bi se jim strahotna izguba razkrila naenkrat.

[Stran 073]

Spominjam se tistih groznih dni po osvoboditvi. V Ljubljani, kjer sem hodila v 2. gimnazijo, me je pred odhodom še obiskal stric in mi naročil, naj se pazim. Ko se je zvedelo, da ne bo več šole, sem šla domov peš, ker vlak ni vozil. Doma je bilo vse napeto, na Polici so tri ustrelili. Ljudje so sprva mislili, da se bodo domobranci vrnili z Angleži, potem pa je od nekod prišel glas, da so vrnjeni partizanom. Tega ljudje sprva niso verjeli, nato pa se je začelo govoriti, da jih vozijo v Kočevje. Nič ni bilo gotovega, vendar je v ljudeh začel rasti strah, obhajala jih je groza, začeli so se čutiti nemočne. Ostali smo le otroci, ženske in starejši moški in bil je čas največjega kmečkega dela. Začela so se čudna doživetja. Tako je Jurjev oče ponoči zaslišal jok pod hišo. Jokalo je tako milo in dolgo, da je vstal in vse pregledal. V hipu ga je preblisnilo, da je to spomin njegovega sina. Ni mogel več vzdržati doma, zadušilo bi ga od bolečine, vzel je koso in kosil, kosil, kosil do prvega svita. Nato je šel do soseda, prosil za požirek žganja in povedal, kaj je slišal ponoči.

Vse življenje me spremlja misel, da tega pomora ne bi smeli dopustiti. Čeprav smo ostali samo otroci, ženske in starci, bi nekaj vendarle morali narediti. Morda bi se morala vsa ta preostala dolenjska revščina zbrati, vseh nas vendarle ne bi mogli pobiti. Morda bi morali mi otroci, ženske in starci iti leč na tiste nesrečne tire proti Kočevju, vseh morda ne bi pregazili, ali pa bi jim bilo krvi dovolj. Morda bi morali zvoniti kot ob katastrofi ali zakuriti kresove kot ob turških vpadih. Ali so zato delali tako skrivaj in zastraševali ljudi, ker so se bali prav otrok, starcev in žensk. Bali pa so se, drugače svojih žrtev ne bi tako skrivali. Vse je bilo zakrito v neprebojen molk in naša krivda je, da smo pristajali na ta molk. In vendar smo vedeli, da so domobrance pobili že prvo poletje, čeprav ne točno kje in tudi ne, katere vse.

Še zdaj ne vemo, katero morišče je sprejelo njihovo kri, in ne vemo, katero brezno skriva njihove kosti, zato nosimo v sebi vse znane križeve poti in vsaka je lahko njihova. Sami so jih prehodili brez srečanja z materami, brez Jeruzalemskih žena, Veronik in Simonov, samo biriči so bili z njimi. Ne vemo, kako zelo so se počutili zapuščene, tudi ne, katera misel je blažila njihovo zadnjo pot, tega jim ni bilo dano povedati. Vedeli so, da je smrt človekova usoda, hitro so morali dozoreti zanjo. Gotovo jih je bilo strah groznega umiranja, če so bili še živi v breznih. So za vse to dobili moč v veri? Jih je dosegla naša molitev? So se spomnili Zapuščenega na križu, rodovitnosti njegovega trpljenja in zmogli blago misel odpuščanja? Ne vemo, na kakšen način bo rodovitno njihovo trpljenje, za nekatere so še zmeraj neljudje. Kakšno bo njihovo mesto v življenjskem loku našega naroda? Kakorkoli, zdaj so tukaj, naš spomin se lahko ustavi ob vsakem posebej in počasi vstajajo tudi v narodovem spominu kot ljudje in tovarišija. Vrnili so se v naše vasi in zdaj lahko zaživijo v pogovorih z novim rodom. Vsake vsesvete jim bomo prižigali svečo in prinesli rože z naših vrtov, podoživeli bomo njihovo bridko smrt in iskali odgovore na neodgovorjeni zakaj, ki nam jih bodo pomagala razkrivati znamenja časa.