vnesite iskalni niz ...
Home Blog Page 310

Nikolaj Jeločnik – domobransko videnje medvojne zgodovine

Andrej Rot
-
0

Nobenega nasilja ni mogoče opravičiti z ničimer, toda če je treba iskati izvire in začetke umorov in preganjanj med drugo svetovno vojno, jih je treba v Ljubljanski pokrajini pri komunistih. To je spoznal Nikolaj Jeločnik. Napake njegovega tabora zato niso nič manjše, vendar mora biti primerjava zgodovinsko analitična, pravno in moralno uravnovešena in objektivna. Do tega pa smo še daleč, zdi se celo, da se še oddaljujemo, ker se izgubljajo podrobnosti, izginjajo pa tudi osebnosti, ki so bile priče tedanjim dogajanjem. Ena od teh je bil Nikolaj Jeločnik (1919–1993), ki je svoja najboljša leta, sposobnosti in ves idealizem, kar ga je imel, posvetil gledališču, glasbi, urejanju zdomskih knjig in revij, pisanju zgodovinskega in dokumentarnega gradiva, prevajanju, poučevanju, organiziranju najrazličnejših kulturnih prireditev in literarnemu ustvarjanju.

Nikolaj Jeločnik se je rodil 18. novembra 1919 v uradniški družini v Ljubljani. Končal je klasično gimnazijo in študiral na visoki šoli za dramsko umetnost pri glasbeni akademiji. V gledališču je začel delovati kot član Žara. Ta je bil najprej društvo, potem pa tudi revija klasične gimnazije; v njej so se dijaki preizkušali v pisanju. Jeločnik je že kot študent deloval v gledališču kot igralec in kot pisatelj. Maja 1943 je na odru Frančiškanske dvorane v Ljubljani predstavil Marijino oznanjenje Paula Claudela. Prva njegova drama Krvava Španija je bila napisana za radio, prozno delo Ognjena smrt pa je objavil v zborniku Zimske pomoči leta 1944. Ognjeno smrt je posvetil Francetu Balantiču in Francetu Kremžarju, ki sta s svojimi fanti zgorela v Grahovem. Tedaj je Jeločnik že citiral še neobjavljene Balantičeve verze: »Dočakal zadnji sem naliv svetlobe … zdaj pridi, smrt, odvrgel sem orožje … «

Med vojno in revolucijo na Slovenskem je zaslovel kot protikomunistični govornik. Še preden se je pridružil vaškim stražam, je urejal štirinajstdnevnik Junaki. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, pozneje pa je bil v italijanskih taboriščih. Prvič je prišel tja kot italijanski interniranec, potem pa kot pro[Stran 067]tikomunistični begunec. Dobro leto je deloval v neposredni bližini generala Leona Rupnika. Od njega se je ločil in julija 1945 pobegnil iz zaporniškega taborišča v Spittalu. V begunskih taboriščih po Italiji je takoj začel sodelovati pri vseh kulturnih dejavnostih zdomcev. Bil je med prvimi člani Balantičeve družine, nastopal je v Shakespearovem Hamletu v Senigaliji ipd. Svoje kulturno, predvsem pa gledališko delo je nadaljeval v Buenos Airesu; tja je emigriral v začetku leta 1948. V Argentini je sprva delal kot težak pri državnih gradnjah, pozneje pa kot stavec pri dnevniku La Prensa; hkrati je stavil tudi v tiskarni Baraga, in to predvsem slovenski tisk, ter na različnih področjih tesno sodeloval z lazaristom Ladislavom Lenčkom, ki mu je bil zvest prijatelj vse življenje.

Bil je ustanovni član in eden izmed stebrov Slovenske kulturne akcije. Od 1971 do 1981 je urejal Glas SKA. Deloval je tudi kot pisec, in to s slogom, ki je bil za emigracijo izrazito inovatorski. Veliko njegovih člankov, esejev, prevodov in zapisov je raztresenih po Glasu SKA, Meddobju, Katoliških misijonih, Svobodni Sloveniji in zbornikih. Največkrat se je podpisal s psevdonimi (Miklavž Trpotec, Matjaž Klepec idr.; ko je prišel v Argentino, se je prijavil kot José Petric in to je bilo tudi njegovo uradno ime). Ves čas je pisal dnevnik, vendar so znani le odlomki, ki pričajo o njegovi izvirnosti in kakovosti. Morda ga bo kdaj mogoče brati v knjižni obliki in odkriti marsikatero manj znano zdomsko zadevo, ne nazadnje tudi njegov občutek odtujenosti v argentinskem svetu, ki ga je spremljal do zadnjih dni življenja.

Ves čas emigracije je veliko delal za misijone. Leta 1973 je napisal knjigo Teharje so tlakovane z našo krvjo; zapisal je pričevanja tistih, ki so preživeli pokole v Teharjah, Hrastniku, Trbovljah. Je avtor (s sodelovanjem Branka Rozmana in Janeza Gruma) dveh zajetnih knjig z naslovom Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945 (prva je izšla pod psevdonimom Stane Kos, druga pa z njegovim imenom). To je prva in za zdaj edina zgodovina medvojnega časa, ki obravnava polpreteklost z vidika politične emigracije.

Kot dramaturg je z Jožo Vombergarjem napisal dramo Napad; uspešno jo je uprizorila Igralska družina Narteja Velikonje (IDNAVE). Jeločnikovega Kralja Matjaža je ista gledališka skupina igrala na proslavi v čast žrtvam komunizma. Za Baragovo proslavo je napisal, zrežiral in tudi zaigral Simfonijo iz novega sveta. Za misijonske namene je napisal Sveto Cecilijo, igralo jo je štirideset deklet. Napisal je spev o Baragi Eno samo je potrebno. Za dvajsetletnico emigracije je v sodelovanju z Brankom Rozmanom in Alojzijem Geržiničem (glasba) sestavil odrsko balado Obsojen sem bil. Podobno druženje je bilo pri Marijinem oznanjenju.

Prevedel je v slovenščino več dramskih del, jih režiral, včasih tudi nastopal v njih. Na oder je postavil tudi več del iz slovenske in svetovne literature. Veliko truda je vložil v pisanje besedil za domobranske proslave.

Gledališče je Jeločniku-pisatelju odvzelo precej tistega časa, ki bi ga najbrž posvetil literaturi. Jeločnik je ustvaril neinstitucionalizirano šolo gledališča. Skoval je neponovljiv gledališki slog, ustvaril briljantnost prizorov in svetovljansko barvitost.

Le nekaj je kulturnih organizatorjev, ki so svoja najboljša leta, sposobnosti in visoko mero idealizma posvetili zdomski kulturi. Jeločnik je bil eden izmed njih. Posvetil se je gledališču, glasbi, prevajanju, publiciranju, urednikovanju, organiziranju prireditev in ostalo je komaj še kaj časa za literarno ustvarjanje. Na očitek, da je napisal premalo izvirnih dram, je odgovoril: »Za to dolžite moje zaslužkarstvo, ki mi odžre zadnje mesece prek dvanajst ur vsak dan, mnogokrat tudi prosti dan. Neprespan sem in živčen. Predstavljaj si, kako naj v takšnem ozračju kaj napišem. Za literaturo je treba mir in čas: meni manjka oboje.« Tako je pravil v začetku osemdesetih let, ko se je začel ukvarjati s tem, kar je menil, da je naloga emigracije: utemeljevanje domobranskega videnja medvojne zgodovine.

Daleč je od tistih, ki so z umikom iz središča zdomskega dogajanja postali sokrivi za razkrajanje emigracije. Biti sodnik, hkrati pa molčeč zagovornik statusa quo pomeni privoliti v osebno zaverovanost in ne zagotavlja nevtralnosti. Jeločnik je kazal prej drugo skrajnost – največjo možno angažiranost. Leta 1969 je odigral najpomembnejšo vlogo na strani tistih, ki so ostali pri SKA in se zavzemali za dialog.

Kot umetnik je v svojem življenju poudarjal čustva. V emigraciji je slovel kot eden izmed najbolj prefinjenih ocenjevalcev umetnosti, hkrati pa kot l’enfant terrible, ki vse svoje moči in sposobnosti razdaja drugim.

O sodelovanju KPF z okupatorjem

Janez Černetič
-
0

Prirejeno po reviji Le Nouvel Observateur, 1497 in 1509.

Pred drugo svetovno vojno je bila francoska komunistična partija gotovo ena najbolj pomembnih v Evropi. Imela je mnogo članov, še več pa simpatizerjev in dobrotnikov, ki so ji omogočili lep razvoj v celi državi in pomembne volilne uspehe. S pomočjo svojega sindikata CGT (Confédération Générale du Travail) si je priborila zelo velik vpliv. Višek svoje pomembnosti na francoskem političnem polju je [Stran 065]dosegla leta 1936, v času Ljudske fronte (Front populaire). Denarja ni manjkalo, saj so prispevki članov prinašali ogromne vsote, povrhu pa je Moskva bogato nagrajevala njene politične uspehe. V ozkih in stalnih stikih s partijo sovjetskih republik in kot ubogljiva članica Kominterne se je pripravljala na prevzem oblasti v Franciji, kar bi bil odločilen korak k zavladanju komunistične ideologije v Zahodni Evropi.

Nič ni motilo političnih načrtov KPF in Kominterne, perspektive za proletariziranje Evrope so bile zelo lepe. Francova zmaga in okupacija Poljske leta 1939 s podpisom nemško-sovjetskega pakta, ki je sledil, pa sta vse načrte postavili na glavo. KPF je morala – po nalogu Kominterne – s svojim propagandnim aparatom zagovarjati in hvaliti podpisani pakt kot velik političen uspeh Sovjetske republike in Stalina. Francoski narod pa ni mogel sprejeti te nove propagande: Nemčija, njen stoletni sovražnik in takrat tudi okupator, naj bi postal čez noč njen prijatelj in zaveznik, kot so to hoteli francoski komunisti. Vsem je bil še v spominu münchenski dogovor, ko so Angleži in Francozi kapitulirali in prepustili Čehoslovaško nemškemu nenasitnemu apetitu. Francoska vlada je takoj reagirala in zaprla vse vidne komunistične voditelje. Generalni sekretar partije Maurice THOREZ pa je pobegnil v Moskvo, kjer je ostal do konca vojne.

Spomladi leta 1940, po nemški okupaciji Francije, je francoska partija predlagala okupatorskim silam pogajanja za ureditev medsebojnih odnosov v bodočnosti. Jacques DUCLOS, namestnik pobeglega generalnega sekretarja, je dosegel pri okupacijskih oblasteh dovoljenje za izdajanje dnevnika L’HUMANITE in drugih komunističnih glasil. Nemci so ugodili tudi njegovi zahtevi za osvoboditev zaprtih komunističnih veljakov.

V zameno je komunistična delegacija obljubila aktivno sodelovanje – s pomočjo svojega vplivnega sindikata – pri reorganiziranju okupirane države in njene industrije in spodbujanju Francozov k sodelovanju v nemški vojni industriji. Mnogo, zlasti strokovno izučenih in specializiranih ljudi je šlo na prostovoljno delo v nemško industrijo, zlasti letalsko, kar je bilo za Nemce zelo velikega vojaškega pomena.

V KPF pa je bilo mnogo idealistov, ki niso sprejeli diktata Kominterne za popoln obrat svojega mišljenja in idealov. Mnogi so se začeli skrivati pred svojimi partijskimi kolegi, drugi so iz razočaranja zapustili partijo, tretji pa so uvideli oportunizem centralnega komiteja in so postali antikomunisti.

Sodelovanje KPF z okupatorjem je trajalo do konca junija 1941., ko je Nemčija na veliko presenečenje Stalina in vsega komunističnega sveta napadla SSSR. V politiki francoske partije je takoj prišlo do popolnega preobrata, komunisti so spet postali sovražniki nacističnega okupatorja. Toda morali so v ilegalo. Za borbo sposobni prostovoljci so se zbirali v vojaške enote povsod, največja koncentracija partijskih bojevnikov pa je bila v gorah južno od ŽENEVE.

Francoska narodna organizacija za borbo proti okupatorju, ki se je formirala takoj po premirju in ki jo je vodil De GAULLE iz Londona, je sprejemala v svojo organizacijo sonarodnjake – pa tudi evropske begunce – brez ozira na njihovo politično pripadnost, poreklo, vero in svetovnonazorsko prepričanje. Politične vloge so prevzeli bivši politiki in visoki funkcionarji, vse vojaške zadeve pa so bile v rokah poklicnih oficirjev. Sprejeti pa niso bili člani komunistične partije in njeni simpatizerji zaradi izdajstva v letu 1940.

Vodstvo partije se je zavedalo pogubnih posledic obeh političnih obratov za bodočnost francoske partije. Grozila ji je politična osamljenost in izključitev po vojni. Zato je vodstvo z vojaškimi operacijami hotelo zabrisati neprijetne spomine in si znova pridobiti zaupanje naroda in političnih strank. Koncem leta 1943 so bili končno sprejeti v vsenarodni odpor proti okupatorju, toda udejstvovali so se ločeno. Tudi zavezniki so jim obljubili pomoč. Toda nemške okupacijske sile niso mogle dopustiti motenj prometnih zvez v tako važnem delu dežele, kot je dolina Rodana. Še pred izkrcanjem zaveznikov v Normandiji (6. junija 1944) je komunistična ilegala v Alpah podlegla okupacijskim silam.

Zgodovinarji, ki so hoteli preštudirati vlogo posameznih političnih strank med okupacijo, so naleteli na popolno pomanjkanje sodelovanja pri odgovornih komunističnih voditeljih. Čeprav so bila nekatera za partijo zelo neprijetna dejstva znana in [Stran 066]s pričami potrjena, so ti trdili prav nasprotno in navajali vse mogoče verzije sodelovanja z Nemci. Tako so npr. trdili, da partija ni nikoli prosila Nemcev dovoljenja za izhajanje komunistične literature pod okupacijo, ampak da je to bilo delo posameznikov za hrbtom partijskega vodstva. Oba zgodovinarja (Roger MARTELLI in Guillaume BOURGEOIS) pa sta v moskovskih arhivih našla dokaze, da je pogajanja z Nemci vodil Jacques DUCLOS osebno. Tretji zgodovinar, Vincent JAUVERT, pa je našel tudi dokaze, da je partija dobivala ogromno denarno podporo iz Moskve (v letu 1987 dva milijona dolarjev). Čakati bo treba še nekaj let za popolno pojasnjenje tega dela zgodovine francoske partije, ker v moskovskih arhivih čaka 50 milijonov strani, ki se nanašajo na odnose francoske partije do sovjetske in do Kominterne.

Dokazano je pa že, da je vodstvo komunistične partije Francije sodelovalo z nacističnim okupatorjem:

– doseglo je, da je okupator uzakonil izdajanje komunističnega tiska;

– komunistična delegacija je ponudila sodelovanje pri organiziranju administracije in industrije v okupiranem delu države;

– obljubila je, da bo partija spet »spravila Francoze k delu«.

Francoska komunistična partija je torej bila prva v Evropi, ki je sodelovala s Hitlerjevo Nemčijo in pomagala h krepitvi njene vojaške moči. To je sicer storila na povelje Kominterne, kateri so bile vse partije brezkompromisno pokorne, vendar to nikakor ne zmanjša njene odgovornosti.

Predvojna katoliška mladina

Marijan Ozvald
-
0

Monografsko delo dr. Anke Vidovič-Miklavčič zajema čas med obema svetovnima vojnama, ko je bila glavnina slovenskega etničnega ozemlja sestavni del Kraljevine Jugoslavije. Obravnavano obdobje je zamejeno z letnicama 1929 in 1941. To je čas vzpona italijanskega fašizma in nemškega nacizma ter državljanske vojne v Španiji. V Jugoslaviji pa sta vse močnejši centralizem in srbski hegemonizem ogrožala svobodo in avtonomnost slovenskega naroda.

V tem nemirnem in nevarnem času so vznikala, rasla in se formirala mladinska gibanja, ki so usodno zaznamovala celo obdobje. Omejili se bomo na avtoričin prikaz delovanja organizacij v katoliškem taboru od uvedbe šestojanuarske diktature do aprilskega zloma 1941. Na začetku je prikazana moč Slovenske ljudske stranke (SLS), ki je imela »proti koncu dvajsetih let politično premoč in tako še vedno osrednjo vlogo v družbeno-političnem, socialno-ekonomskem in kulturno-prosvetnem življenju na Slovenskem«. Na prosvetno-kulturnem področju je imela SLS močno oporo v Prosvetni zvezi, na gospodarsko-zadružnem pa v številnih hranilnicah in posojilnicah, ki jih je upravljala Zadružna zveza, posebej pa je gospodarske zadruge urejala Gospodarska zveza.

Leta 1921 je bila ustanovljena samostojna in neodvisna Jugoslovanska orlovska zveza. Orlovska podzveza v Ljubljani se je leta 1929 preimenovala in osamosvojila v Slovensko orlovsko zvezo. Z zakonom o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije 5. decembra 1929 je bila slovenska orlovska organizacija razpuščena, ker njeno vodstvo ni hotelo pristopiti k vsedržavnemu Sokolu. 17. februarja 1933 je bila razpuščena Prosvetna zveza v Ljubljani in Mariboru. To je bil hud udarec katoliškemu taboru s strani liberalcev unitaristov.

Sursum corda – Kvišku srca Figure 1. Sursum corda – Kvišku srca Mirko Kambič

Po padcu Jevtićeve vlade 24. junija 1935 je v novo vlado dr. Milana Stojadinovića vstopil eminentni slovenski politik dr. Anton Korošec. Kot notranji minister je kmalu dosegel obnovo Prosvetne zveze v Ljubljani in Mariboru. Z obnovitvijo delovanja katoliških društev se je izostrilo vprašanje odnosa le-teh do Katoliške akcije (KA). Njeno poslanstvo je bilo prenova javnega in zasebnega življenja v duhu verskih resnic in krščanskih vrednot.

Ustanovljena je bila Zveza fantovskih odsekov, ki naj bi združevala dejavnosti pred časom razpuščenega Orla: idejno, prosvetno in telesno vzgojo. Svoje člane je vzgajala v načelnem ideološkem boju proti marksizmu in komunizmu. V duhu[Stran 064]krščanskega solidarizma in krščanske socialne misli so se intenzivno posvečali socialnemu vprašanju. Prizadevali so si za stanovsko ureditev, saj ima v socialnem in gospodarskem pogledu največjo veljavo stan, ki je »skupnost ljudi istega poklica in istega socialnega opravila«. Cilj jim je bila stanovska ali korporacijska država. Vodilo je bila enciklika Quadragesimo anno. Glasilo Zveze fantovskih odsekov je bil Kres. Dekleta in žene je v tem duhu združevala Zveza dekliških krožkov z glasilom Vigred.

V okviru obnovljene Kmečke zveze je bila ustanovljena Mladinska kmečka zveza. Za vzor notranje organizacijske strukture ji je služil flamski Boernbond.

Posebne skrbi so bili v katoliškem taboru deležni srednješolci in visokošolci. Na srednjih šolah je zaživela Slovenska dijaška zveza (SDZ), ki naj bi postala organizacija vseh slovenskih katoliških dijakov. Nad njo je bdel akademski klub Straža z glasilom Straža v viharju, glasnikom radikalnega katolicizma. Stražarje, ki so uživali zaščito dr. Antona Korošca, je idejno vodil dr. Lambert Erlich. Nasprotnike znotraj lastnega tabora so videli v krščanskih socialistih, zbranih v akademskem klubu Zarja.

V svojih protikomunističnih stališčih so bili dosledno radikalni Mladci, ki jih je vodil profesor ljubljanske klasične gimnazije Ernest Tomec. Aprila 1937 so bili Tomčevi mladci priznani za pravo dijaško Katoliško akcijo. Imeli so svoje glasilo Mi mladi borci. Med mladci in stražarji je nekajkrat prišlo do ostrih polemik. Spori med njimi so imeli »posebno mesto v reševanju edinosti v okviru Narodnega odbora KA, ki je na svojih sejah še posebej pretresal nevarnosti strujanja med študentsko katoliško mladino in še zlasti partikularizem stražarjev«.

Stanovska organizacija Katoliške akcije je bila Zveza katoliških dijakov (ZKD). Imela je dve podzvezi: akademsko (študentsko) in dijaško. Vsem tem organizacijam je bilo skupno utemeljevanje idejnega boja proti komunizmu.

Kot odgovor na vse bolj intenzivno organiziranje delavstva na levici je aprila 1937 zaživela Zveza mladih katoliških delavcev (ZMKD). Od oktobra 1937 do marca 1941 je izhajal štirinajstdnevnik Mi mladi delavci s podnaslovom Stanovski list za delavsko mladino. Svoj vzor so videli v belgijskem žosizmu (Jeunesse Ouvrière Chrétienne), gibanju katoliških delavcev, ki ga je ustanovil kanonik Cardyn. ZMKD je bila stanovska organizacija KA za mlade delavce.

V letih pred drugo svetovno vojno se je pojavila Krščanska delavska mladina (KDM) z izrazito krščanskosocialistično usmeritvijo. Svoje mesto je videla v udejanjanju »nalog vsega slovenskega krščansko socialističnega gibanja in vsega slovenskega proletariata«. Ni pa se mogla razviti »ne v pravo žosistovsko gibanje, pa tudi ne v pravo strokovno mladinsko organizacijo, ki bi pritegnila množico delavske mladine«. K zmagi krščansko-socialistične smeri v KDM so veliko pripomogli tako usmerjeni izobraženci. Ljudje iz tega idejnega območja so se v prelomnem času večinoma znašli na levici.

V knjigi dr. Anke Vidovič-Miklavčičeve je slovensko katoliško mladinsko gibanje v desetletjih med obema vojnama prikazano objektivno, faktografsko, brez vrednostnih sodb. Iz vsega se že nakazuje usodni, krvavi čas, ki je malone za pol stoletja nasilno zatrl vsako gibanje s katoliškim predznakom. Prav zato more in mora postati bogata tradicija v knjigi obravnavanih organizacij spodbuda tistemu delu današnjega slovenskega mladega rodu, ki hoče razmišljati in delovati v duhu dvatisočletnih krščanskih vrednot.

Šolanje za zmago

Davorin Vuga
-
0

V ediciji Društva piscev NOB Slovenije je tri leta po slovenski osamosvojitvi oziroma štiri leta po formalnem sesutju komunistične oblasti v Sloveniji izšla knjiga Poldeta Štuklja z »zanimivim« naslovom Šolanje za zmago (Knjižnica NOV in POS 56, Ljubljana 1993, 398 str.), monografija torej, ki odkriva vojaško sestavo oziroma šolsko osnovo »zmagovite« strani v slovenski meščanski vojni 1942–1945. Pomenljiv je že sam naslov knjige, še bolj njeni posamični deli in oddelki, ki dovolj jasno nakazujejo priprave partizanske strani, da se v primernem trenutku, tudi s pomočjo oborožene sile, dokopljejo do oblasti. Ideološka in komunistična naravnanost prihodnjih »zmagovalcev« se pri tem niti približno ne skriva. Značilen je takrat običajen jezik nasprotne strani v medslovenskem spopadu, ki je poln srbizmov, »jugoslovenarstva«. Avtor knjige Polde Štukelj je bil tudi sam izšolan v Oficirski šoli Glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, nato je sodeloval v Štabu 7. korpusa, na oficirsko šolo pa se je še v vojni vrnil kot predavatelj, zato je bil nedvomno natančno poučen o ureditvi partizanskega vojaškega šolstva. Pri prebiranju njegovega dela, v katerega je brez dvoma vložil obilo časa in truda, da bi popisal, zapisal in tako »ohranil« zanamcem kar najmanjše podrobnosti o tem doslej malo znanem vojnem dogajanju ali bolje delovanju v senci bojev, seveda takoj pade v oči neverjetno megalomanstvo pri zasnovi vseh organizacij in služb na komunistični strani, tako zelo značilno že v samem poimenovanju vojaških enot in oddelkov. Kot si moderno razgledan človek ob pojmu »brigada« takoj predstavlja urejeno vojaško silo nekaj tisoč mož, si ob zvenečem imenu Oficirska šola Glavnega štaba prikliče pred oči vsaj solidno veliko poslopje z učilnicami, če ne celo prave akademije. Prav v takšnih slepilnih manevrih se je tudi skrivala vsa bit »taktike« partizanov, ki so hoteli napihniti čez vse meje tisto malo, kar je v resnici bilo. In v ozemeljskem pogledu je bila to Bela krajina, tisti pozabljeni košček slovenskih tal, resnični »žep«, ki je preživel končnico meščanske vojne skoraj nedotaknjen kljub drznemu, bliskovitemu vpadu domobranske vojske in Nemcev 14. novembra 1944 v okviru operacije Scheegestober. Prizadejana je bila občutna škoda in prizadeto »prestižno« samoljubje partizanske strani. O resnosti razmer ob omenjenem naskoku lepo govori Štukljev podatek, da se je morala boja udeležiti tudi Vojska državne varnosti oziroma njeni šolarji (sic!), pri čemer sta dva fanta celo padla.

Kot smo že povedali, je knjiga preplet zanimivih, pa tudi »poučnih« podatkov, ki bodo vselej prišli prav resnim in zlasti objektivnim preučevalcem medslovenskega oziroma medideološkega spopada na tleh Ljubljanske pokrajine. Ker so bile »ustanove« partizanskega šolstva tako velikopotezne le na tem delu oziroma celo koščku slovenskih narodovih tal, je razumljivo, da se avtorjevo pisanje nanaša na prostor, kjer se je partizanstvo najbolj otepalo s protikomunističnim uporom in je torej moralo poskrbeti za »ustrezne« teoretične in praktične napotke za svojo stran, tudi takšne z značilno represivno in množičnim umorom namenjeno naravnanostjo, kot so bili šolski oddelki »Varnostnoobveščevalne službe«, »Službe državne varnosti« in »Organizacije za zaščito naroda«. Tu je seveda še zanimiv razdelek o šolanju političnih komisarjev, ki so, kot vemo, pomenili dodatno in neposredno represijo ter preganjanje, tudi z »likvidiranjem« (značilen komunistični pojem, ki skuša zamegliti oziroma olepšati navadne, brezčutne umore) v partizanskih enotah. Tudi vpogled v »učno snov« komisarskega oddelka na Oficirski šoli jasno pove, da je na Slovenskem potekala krvava komunistična revolucija, ki se je naslanjala na »marksistično- leninistične teorije revolucije in partije«. Ideološka naravnanost partizanstva je tako tudi s to knjigo jasna in nedvoumna. Avtor se tega dejstva niti ne trudi posebej zabrisovati, kot je sicer tako zelo »moderno« pri različnih drugih udeležencih »NOB«, političnih kameleonih brez primere v zgodovini slovenskega naroda.

Tudi če gledamo na medvojno tragedijo slovenskega naroda drugače, najdemo v Štukljevi knjigi obilo koristnih informacij o drugi vpleteni, to je komunistični strani. Tako so zanimivi podatki o legi šole [Stran 061]v vasici Gričice, dva kilometra jugozahodno od Črmošnjic (nekdaj na robu nemškega kočevarskega naselitvenega otoka, Das gotscheer Land); predstavlja taktiko instrategijo komunističnega gverilskega boja (učni program šole je sledil zahtevam

Mlada radovednost Figure 1. Mlada radovednost Mirko Kambič

[Stran 062] takšnega razpršenega delovanja po načelu: udari v hrbt, torej zahrbtno, potem se umakni, pobegni, se potuhni, žrtve pa naj »plača« nedolžno civilno prebivalstvo, ki ga imaš brezvestno za ščit). Govori o prodiranju tehnike v partizanske vrste: oddelki za artilerijo, oklepnike in letalstvo etc. Takšna, do tedaj »neznana« vojaška mašinerija je prišla v komunistične vrste na lahek način po razsulu in kapitulaciji Italije. Prvi »inštruktorji« za rabo le-te so bili bodisi laški častniki, se ve pod prisilo, bodisi »prostovoljci«, ki so si hoteli tako odkupiti kožo, ne glede na to, kaj so bili prej zagrešili nad slovenskimi ljudmi). Predstavi tudi šolanje moštva za naloge »službe državne varnosti«. Z vojaškimi in zlasti represivnimi silami si je torej komunistična stran hotela zagotoviti vse potrebno za prevzem oblasti in za končni obračun z drugače mislečimi, čutečimi in verujočimi Slovenci, in to ne glede na dejstvo, da vse do konca 2. svetovne vojne in zlasti slovenske meščanske vojne (v njej je Slovensko domobranstvo de facto vojaško zmagovalo do aprila 1945, nakar se je moralo umikati na sever zaradi znanega premočnega naskoka jugovojske od južnovzhodnih slovenskih meja navzgor) do konca ni bilo jasno, ali je možen ali celo verjeten poseg zahodnih zaveznikov v vitalni prostor Vzhodnih Alp. To bi razmere za protikomunistični tabor pri nas vsekakor izjemno izboljšalo in mednarodnopravno uredilo v skladu z interesi slovenskega naroda, tako hudo preizkušenega zaradi invazije brezbožne komunistične ideologije z Vzhoda. Veliko vprašanje je, ali bi v takšnem primeru sploh prišlo do oblikovanja DFJ (Demokratske federativne Jugoslavije) v »avnojskih« mejah oziroma še čez ob toleranci in priznanju zahodnih zaveznikov. Če bi takrat zmagala Churchillova protikomunistična in protitotalitarna opcija, se ne bi nikdar spustila »železna zavesa od Baltika do Trsta« in v primeru takega razpleta bi bili vsi »napori« slovenskega partizanskega vojaškega šolstva gladko odveč!

Avtor se pri obdelovanju izbrane tematike ne ustavi le ob slovenskih »ustanovah«, ampak na koncu knjige popiše tudi šolanje zunaj Slovenije, torej v organizaciji »NOV« in »POJ«, tako v severni Afriki, Italiji in propadli Sovjetski zvezi. Tu so nedvomno zelo koristne navedbe o šolanju letalcev in oklepničarjev, kar brez dvoma pomeni tudi pozitivne prebliske vojaške zgodovine našega naroda, saj je šlo pri vojakih na poligonih zahodnih zaveznikov nedvomno v večini primerov za ljudi, zapisane demokratični viziji povojne Slovenije. Žal so jim komunistični »soborci« želje zatrli. Avtor Štukelj pri obdelovanju te, za partizansko stran vselej »neprijetne« podteme bistroumno ugotavlja, da so imeli prav partizanski oklepničarji dvojno šolo, angleško in rusko, kar se jim je tako ali drugače otepalo v naslednjih letih; »prozahodne« navdušence so utišali in preveč glasne »pospravili« še med boji oziroma so jh porabili za »Kanonenfutter«, pregoreče pristaše »realsocializma« oziroma Stalinove vizije informbirojevskega komunističnega »raja« pa je čakal Goli otok. Ker je zgodovina prekomorskih partizanskih oziroma »ruskih« oddelkov sila zanimiva zlasti po organizacijski in tehnični plati, se je ob njej vredno pobliže ustaviti. Avtor Štukelj precizira, da je bilo moštvo 1. tankovske brigade »NOV« in »POJ« oboroženo s 56 oklepniki modela Stuart in s 24 oklepnimi avtomobili modela AEC, z angleškim orožjem torej, medtem ko je bilo moštvo 2. tankovske brigade opremljeno s 56 oklepniki modela T – –34. Prvi so se urili v kraju Catadba pri Kairu, v Egiptu (poleg nekdanjih italijanskih soldatov slovenske krvi so bili tu predvsem Gorenjci in Štajerci, ujeti kot pripadniki znamenitega Rommlovega Afriškega korpusa). 12. junija 1944 so prišli v Taranto in Gravino (oboje v južni Italiji) ter bili kasneje prepeljani na »jugoslovanska« bojišča, zlasti v Dalmacijo. Bojno pot so s hudimi, večkrat nepotrebnimi žrtvami končali v Istri in Trstu. Vojaki 2. tankovske brigade so se v ostri zimi 1944/45 šolali na »slavnem« poligonu Tesnickaja pri Tuli pod Moskvo (tu so se nekoč v času ostre prepovedi nemškega oboroževanja s strani zmagovitih sil antante pripravljali na svojo biskovito vojno Guderianovi oklepničarji), bili z 8. marcem 1945 (formalna ustanovitev brigade) prepeljani na balkansko-panonsko bojišče in nato sodelovali pri preboju »sremske fronte«. Bojevanje so po prav tako hudih izgubah končali v Trstu.

Resnično ministrstvo laži

Andrej Vovko
-
0

O knjigi Stephena Kocha Dvojna življenja

Eden najpronicljivejših kritikov sovjetskega »najnaprednejšega družbenega sistema« svetovno znani pisatelj George Orwell je propagandno ministrstvo namišljene komunistične Oceanije s prefinjeno ironijo poimenoval »Ministrstvo resnice«. Ameriški zgodovinar, kulturni kritik in romanopisec Stephen Koch nam pol stoletja kasneje predstavlja del delovanja resničnega sovjetskega »Ministrstva resnice« iz obdobja med obema vojnama.

Knjiga, ki ima podnaslov Vohuni in pisatelji v tajni sovjetski vojni idej proti Zahodu, je ob svojem izidu v letu 1994 izzvala po eni strani veliko navdušenje in laskave kritike, po drugi strani pa se oglašajo nekateri, ki hočejo ovreči njegove vire kot neverjetne in zaključke kot fantastične ali pa mu na zelo boljševističen način celo vzeti verodostojnost. Naj na tem mestu navedemo, da temeljijo Kochove raziskave v glavnem na novih virih, ki so postali dostopni po zlomu vzhodnoevropskega komunističnega imperija, in na zgodovinskih raziskavah, ki so nastale na podlagi teh virov. Tako omenjeni viri kot zgodovinske publikacije prinašajo obilje novih, doslej skrbno skrivanih podatkov. Avtor Koch v svoji knjigi predstavlja prizadevanja najvišjih sovjetskih oblasti, da bi pridobile najvplivnejše umetniške duhove Zahoda za propagando, ki bi zameglila vse nezaslišano nasilje, kakršno je vladalo v »prvi državi delavcev in kmetov«. Pri tem so v veliki meri izrabljali dokazano naivnost Zahoda ter na veliko uporabljali preizkušeno in kasneje tudi v drugih državah (tudi pri nas) zelo priljubljeno taktiko »koristnih idiotov«. Znana je resnična zgodba o angleškem paru pravnikov, ki je v času najhujših stalinističnih pogromov doktoriral iz »stalinske ustave« in jo proglasil za najdemokratičnejšo in najbolj humano na svetu. Tudi Stephen Koch nam v svoji knjigi Dvojna življenja postreže kar z nekaj podobnimi primeri.

»Glavni junak« Kochove knjige, ki je z vsem kritičnim aparatom opremljeno znanstveno neoporečno zgodovinsko delo, bere pa se kot najrazburljivejši roman, je nemški kolumnist Willi Muenzenberg (1889–1940), ki mu je sovjetski politbiro zaupal nalogo, da vodi veliko kampanjo manipuliranja z zahodnim javnim mnenjem.

Muenzenberg se je z vrhovi prihodnje Sovjetske zveze seznanil že med njihovim begunstvom v Švici; tam ga je Trocki seznanil z Leninom. Po prevzemu oblasti je postal Muenzenberg ena glavnih, vendar v javnosti skrbno zakritih osebnosti Komunistične internacionale; določen je bil za ustvarjanje izpostav agentov in vohunov, ki so nadzorovali mreže »koristnih idiotov« od Londona in Pariza, Berlina in Barcelone do Washingtona in Hollywooda. Na Muenzenbergovi listi so bila, kot naglaša Koch, tako zveneča imena kot [Stran 059]André Gide, André Malraux, Ernest Hemingway, Dorothy Parker, John Dos Passos, Bertold Brecht, ki so bili bodisi njegovi agenti bodisi člani »Klubov nedolžnežev«, kot se je Muenzenberg privatno norčeval iz njih. Veliko večino svojih hotenih ali nehotenih propagandistov Sovjetske zveze in mednarodnega komunizma je Muenzenberg pridobil zaradi njihove idealistične naklonjenosti protifašističnemu gibanju. Stvari se očitno v naslednjih petdesetih letih niso kaj prida spreminjale in nam hudo znano zvene še dandanes.

Podroben prikaz vsebine knjige Stephena Kocha, ki obsega kar 419 strani velikega formata, bi bil vsekakor na mestu, vendar pa presega namen tokratne predstavitve. Navedimo le nekatere najpomembnejše Kochove ugotovitve, ki gredo hudo v nos njegovim levičarskim kritikom. Tako prepričljivo dokaže, da je bila znana kampanja za pomilostitev ameriških anarhistov Sacca in Vanzettija zgolj fasada za popolnoma druge namene. Obrambni odbor za Sacca in Vanzettija je npr. prejel le okrog 6.000 dolarjev od okoli pol milijona, ki so jih zanju zbrali samo v ZDA. Tako naglašani mit »antifašizma« dobi čisto drugačno podobo ob Kochovem dokazovanju, da so tajne službe komunistične Sovjetske zveze in nacistične Nemčije pridno sodelovale že od Hitlerjevega prihoda na oblast, da je bil proces proti bolgarskemu komunistu Dimitrovu in njegovima tovarišema, obtoženim požiga berlinskega Reichstaga, že od vsega začetka skupno podjetje NKVD in gestapa, namenjeno za notranjo uporabo v obeh državah. Po Kochovin trditvah naj bi Dimitrov že prav od začetka vedel, da bo oproščen, in zato je njegovo kasneje tako opevano vedenje na sodišču popolnoma razumljivo. Podobno sodelovanje naj bi med obema tajnima službama vladalo tudi v španski državljanski vojni, v kateri Sovjetski zvezi sploh ni šlo za zmago republikanske strani, pač pa za obračun z levimi ideološkimi nasprotniki. Koch tudi navaja, da je Stalin za lastno uporabo zelo natančno proučeval in celo izpopolnjeval nadvse surove metode, ki jih je uporabljal Hitler v svoji Noči dolgih nožev.

Poleg omenjenih vprašanj Koch obravnava še nekatera druga, tako delovanje znane skupine britanskih »salonsko komunističnih« vohunov v službi Sovjetske zveze (Kim Philby, Guy Burgess, Donald Maclean, Anthony Blunt), znanih po nazivu cambriška zarota, in delovanje Muenzenbergovih agentur v ZDA. To je kasneje doživelo enega od svojih viškov v znani kraji načrtov ameriške atomske bombe, ki je, če že ne omogočila, pa vsaj izredno pospešila čas izdelave sovjetskega orožja te vrste; vendar o tem Koch tokrat ne piše, ker gre pač za dogodke po letu 1945.

Knjiga Stephena Kocha nedvomno zasluži pozornost tudi slovenskih bralcev. Ker njenega celotnega slovenskega prevoda najbrž ne bomo dočakali, bomo skušali kdaj drugič, če bo za to zanimanje, bralce seznaniti vsaj z nekaterimi najznačilnejšimi odlomki iz knjige. Naj ob tem naglasimo še, da avtor ni nikakršen »zadrt« konservativec, kot mu bodo nedvomno podtikali boljševistični nostalgiki na obeh straneh Atlantika. Sam naglaša, da je bil, ko je začel pripravljati svojo knjigo, antikomunistični liberalec in da je to ostal tudi, ko je knjigo končal. Vsi tisti iz naših domačih logov, ki se skušajo v muenzenbergerjevski maniri v zadnjem času s sklicevanjem na antifašizem, za katerega ne bi smelo biti dvoma, da je sam po sebi bil in je še vedno civilizacijsko nedvomno pozitivna kategorija, zakriti množico komunističnih vojnih in povojnih zločinov nad ujetniki, ranjenci in civilisti, se morajo pač nečesa zavedati. Na Zahodu, zlasti v ZDA, kjer antikomunizem pač ni psovka kot še vedno pogosto pri nas, so v veliki meri že zdavnaj postavili enačaj med krvavima dediščinama fašizma in komunizma, pri nas pa ga bomo najbrž še dolgo čakali. Znano dejstvo, da dedičev pokojnih komunističnih režimov Srednje in Vzhodne Evrope niso povabili na proslavo 50-letnice izkrcanja v Normandiji, je v tem pogledu več kot poučno.

Utrinki

Marica Bastič-Cerar
-
0

Temna noč v severnem ontarijskem gozdu. Veter se umirja. Široka reka rahlo valovi. Srebrna mesečina prvega krajca, ki je pravkar vzšel, pleše po vodni gladini. Zvezde so vedno svetlejše. Zrem v nebo, premišljujem, kako smo ljudje majhni, neznatni spričo neizmernega stvarstva.

Za hip se vzhodna stran neba razsvetli. Utrnila se je zvezda. Zarisala je zlato črto po nebu in spet ugasnila.

Kot utrinki, lepi in svetli, se mi zdijo junaški zgledi iz mladih let. Močno so zažareli, hitro ugasnili, a vendar zapustili neizbrisne spomine.

Malnarjev Mirče

Zgodilo se je v zgodnji pomladi v letu 1945. Poučevala sem v Gorenji vasi v Poljanski dolini. Šola je bila privatna. Na željo staršev so jo organizirali gorenjski domobranci. Za praznik sv. Jožefa smo imeli tri dni oddiha.

Zaželela sem si, da bi odšla na obisk domov v Horjul. Prav tisti dan so bili v Gorenji [Stran 057]vasi domobranci s Planine nad Št. Joštom. Popoldne so se vračali s svojimi vozovi in privolili, da se jim pridružim z drugimi civilisti.

Tako se je mala kolona počasi pomikala proti hribom. Spredaj vozniki, ob vozovih domobranci, zadnji smo bili civilisti in vodnik male čete, poveljnik posadke na Planini.

Bil je petek. Iz todraške podružnice se ob treh oglasi zvon. Poveljnik sname čepico, se pokriža in glasno moli naprej očenaš, zdravamarijo in čast bodi v počastitev Jezusove smrti. Drugi mu odgovarjamo.

Občudovala sem mladega fanta. Ni se sramoval svoje vere, ni molil samo zase v svojem srcu, temveč glasno in odločno v zgled vsem podrejenim.

To je bil Miro Malnar, sin ljubljanskega trgovca, član dijaške Katoliške akcije. Bil je visok fant, modrih in jasnih oči ter pšenično svetlih las.

Iz Vetrinja je odšel z gorenjskimi domobranci. Nazadnje so ga videli, ujetnika v Št. Vidu, v zavodu sv. Stanislava. Njegovo ime še ni vklesano v spominsko ploščo.

Zori

Bližala se je velika noč 1944. Domobranska posadka pri Devici Mariji v Polju je bila številna in dobro urejena. Prišlo je povelje, naj odberejo odred za spremstvo tovornjakom, ki bodo vozili po Dolenjski cesti do Kočevja. Poveljnik je določil vojake za to varnostno spremstvo. Mlad domobranec se zamisli in reče svojemu prijatelju: »Skrbi me ta pot. Nisem še opravil velikonočne dolžnosti.« Prijatelj se hitro ponudi. »Bom jaz prevzel tvoje mesto. Bil sem že pri spovedi in obhajilu.«

Kolono so v ozki dolini na poti proti Ribnici napadli partizani. Nekaj domobrancev je padlo, med njimi prostovoljec Izidor Bezlaj, klicali so ga Zori. Šel je v nevarnost namesto tovariša. Pokopali so ga pri D. M. v Polju.

Imena domobranca, ki je bil tedaj rešen, se ljudje ne spomnijo več. Ni bil domačin. Dogodka pa še niso pozabili, saj je dokaz čistega, junaškega srca. Ali ni to največja ljubezen, če kdo da življenje za prijatelja?

Ime Izidor Bezlaj še ni vklesano na spominsko ploščo.

Ex libris Figure 1. Ex libris Izidor Mole

Bogoslovec Pavel

Bilo je v letu 1944. Stanovali smo v hiši blizu domobranske posadke v Horjulu. Moj brat bogoslovec Pavel je prišel na obisk in pripeljal s seboj domobranca Ivana.

Pri farni cerkvi seje oglasil navček. Nismo vedeli, komu zvoni. Preden sta se poslovila, smo pogovor nadaljevali pred hišo. Mimo pride znanec in pove, da je umrl stari oče velike družine, ki je bila tedaj močno udeležena v revolucijski organizaciji OF.

Pavel se zresni in hitro reče: »Bog mu daj nebesa!«

Ivan ga začudeno pogleda in pravi: »In ti to rečeš?«

V tistem času smo že pretrpeli velikanske krivice. Ubili so nam starše, revolucionarji so izvali požig Ljubgojne. Izgubili smo dom in imetje. Padel je najstarejši brat Tone. Ubila ga je zlobno in načrtno nastavljena mina. In vendar v Pavlovem srcu ni bilo sovraštva, ne želje po maščevanju.

»Bog mu daj nebesa!« To je bila izpoved njegove neomajne vere, da smo vsi otroci istega Očeta, vsi rojeni za večno življenje. Zato je dopolnil svoj izrek z besedami: »Vsem komunistom privoščim nebesa. Samo tu na zemlji naj nas pustijo živeti v miru in svobodi.«

Prav ta globoka in trdna vera ga je podpirala, da v Teharjah ni omahnil v malodušje, dvome in obup. Hodil je med domobranci za visoko bodečo žico po[Stran 058]grušču med barakami ter jih spodbujal in bodril. Govoril jim je o Bogu, pravični sodbi, o večni sreči, da je smrt samo kratek prehod v poveličano življenje. Bil je prepričan, da jih bodo ubili – vendar je ostal veder, pokončen in tako svoje tovariše okrepil.

Ime bogoslovca Pavla Bastiča je vklesano na horjulski farni spominski plošči v vrsti bratov, sosedov in prijateljev domobrancev.

Pol stoletja mineva od tistih dni. Prijatelj, ki je preživel strahote teharskega taborišča, mi je pred kratkim izjavil: »Pavel je hodil med nami v Teharjah kot svetnik. Obraz mu je kar žarel od notranje luči … «

Zares močno so zažareli njihovi junaški zgledi. Hitro so ugasnila ta mlada življenja, pa vendar zapustila močne sledove. Naj nam svetijo tudi v ljudstvo, za prihodnost naroda.

Zamolčana zgodovina

Janez Janša
-
0

Iz knjige Okopi Janeza Janše

»Njihove oči strmijo iz teme. Včasih so kot zvezdnato nebo, ki ga je nekdo zvrnil v jamo. Drugič je en sam par. Čutim ga na hrbtu. Ko se obrnem, izgine. Ko grem zgodaj poleti v gozd in zadiši po praproti, se v glavi premakne neki delček spomina. In zvečer potem zagotovo pridejo. Prihajajo leta in leta nepretrgoma in sčasoma sem postal del njih. Ponoči pritiska name teža okrvavljenih, napol mrtvih teles, in zjutraj imam v nosnicah vonj po trohnobi. Z njimi hodim spat, namesto njih sanjam njihove neizživete sanje in z njimi vstajam v nov dan, ki se ga že dolgo ne veselim več.«

Tako je marca 1990 pripovedoval povojni likvidator Stane. Sedela sva na zgodnjem pomladnem soncu in kazalo je, da bo tokrat povedal več.

»Velikokrat sem že držal v roki valterja, ki mi ga je leta 1965 podaril Maček. Tistega od takrat že dolgo nimam več. Ko me je zapustila prva žena, sem ga vrgel v jezero.«

Premolkne in njegov spomin se potopi nekam vmes, v svet med resničnostjo in onstranstvom, v katerem ima že dolgo svoj emšo.

»Pa nisem nikoli sprožil,« nadaljuje. »Ne zaradi zasmehovanja, ki so ga bili v naši vedno bolj redki druščini po proslavah in pijači deležni tisti, ki so to storili.« Umolkne.

»Še najmanj zaradi tega,« ponovi čez čas, povsem prepričan v svoje besede. »Prvič mi je neki notranji glas rekel, da še ni čas. Da ne bom tako lahko ušel. Za trenutek se mi je zazdelo, da je moje življenje neke vrste pokora, s katero se morda lahko odkupim.«

Gledam ga, kot bi mi pripovedoval znano zgodbo. Slišim jo prvič, vendar se mi zdi nekako znana. Tretjič govorim z njim, in vendar se počutim, kot da bi poslušal starega znanca, ki je bil vedno tu, ki je živel z nami, čigar dihanje smo slišali ob poteh in čigar roko smo čutili v šoli. Govori svojo osebno zgodbo, ki pa je del nas. Brez nje bi bil svet okoli nas drugačen in mi sami bi bili drugačni. Njegova krivda je z leti postala porazdeljena in njena barva nekako znana, domača. Morda mu je zato tisti skrivnostni glas dejal, naj zadrži roko na sprožilcu.

»Naslednjič sem se ustrašil tega, kar bi me lahko čakalo onkraj. Neke noči sem sanjal, da sem sprožil. Toda krogla me ni zadela v sence, ampak v tilnik. Namesto v posteljo sem padal v globoko jamo in pristal na kupu že hladnih teles. Izpod njih se je izkopala postava še ne odraslega fanta iz Šentvida. Njegov lik se mi je vtisnil globoko v možgane, tja nekam med oči in zavest. Bežno sem ga poznal še izpred vojne. Bil je zadnji na vrsti, ker se je nekako odvezal tik pred jamo. Preden sem ga ustrelil, je klečaje tiho ječal. V jami je brez besed počasi legel name, in nisem se mogel premakniti, ko mi je njegova kri, pomešana s solzami, iz luknje na čelu, velike za palec, tekla v usta.«

Brezbarvni stavki so prihajali iz njega in ustvarjali turobno ozračje. V meglici, ki se je med prameni žarkov popoldanskega sonca komaj vidna vlekla med podrastjo, sem začel vonjati kiselkast okus vlažnega smodnika in krvi. Sedela sva za leseno mizo nekaj metrov višje v gozdu za njegovim vikendom nekje na Gorenjskem, na mestu, ki ga pogled s ceste ni mogel doseči. Spraševal sem se, zakaj se toliko zadržuje v gozdu, ko pa ga zagotovo spominja na tiste mračne dneve pozne pomladi in poletja 1945. Le katera nevidna sila ga žene stran od živih in bližje k mrtvim?

»Od tiste noči naprej se bojim smrti bolj, kot to lahko povem,« nadaljuje s tišjim glasom. »Vem, kako bo potem, in vem, da mi je vsak dan bližje. Tam me čaka on.«

Žal mi je, da nekje v gozdu ni kamere, ki bi posnela to pripoved, čeprav najbrž noben filmski trak ne bi mogel prepričljivo zabeležiti ozračja, ki so ga pričarale njegove besede.

»Okolje pa postaja vse bolj čudaško in vse manj je ljudi, ki bi kaj razumeli,« se ustavi Stane v svoji pripovedi in jo prenese bolj v ta svet. Začne pripovedovati o svojem nečaku: mlad in perspsektiven fant je. Pravkar se je vrnil s postdiplomskega študija ekonomije v Nemčiji.

Pokrajina v megli Figure 1. Pokrajina v megli Tine Velikonja

»Povsem razumem, kako se počutite danes, ko mnogi poskušajo razvrednotiti vaš[Stran 055]prispevek,« mi je dejal ob zadnjem obisku. »Toliko ste pretrpeli, zdaj pa vas zmerjajo z boljševiki in morilci. Toda zanesite se na nas. Kučan je na zadnjem plenumu dejal, da za nobeno ceno ne bomo dopustili razvrednotenja NOB, kajti to bi nas zbrisalo z zemljevida antifašistične, demokratične Evrope.«

»Kje pa ste ponoči, ko dobim obiske pobitih okostnjakov? Seveda smo bili morilci, čeprav skoraj še mladoletni. Toda ne morilci iz pokvarjenosti. Verjeli smo v novi svet in verjeli, da ga bomo dosegli tako, da uničimo starega. Tako so nam dejali. Toda ali ste vi ta novi svet? Kje ste takrat, ko pokopavamo sotovariše? Koliko vas pride zraven? Kje je takrat Kučan? Uživa naše sadove, saj smo pobili tudi njegove današnje potencialne protikandidate, da gre lahko brez veliko bojazni na volitve. Vendar ga na naših pogrebih ni.«

Dejal pa sem le: »Seveda, Kučan je pameten. Sedaj je nadstrankarski. On zna celo politično zmago prikazati kot žrtvovanje v dobro vseh. Desetletja socialistične vzgoje so dala svoje rezultate. Njegovo svarjenje pred revanšizmom je padlo na plodna tla pri ponižnih slovenskih dušah, ki se kopljejo v slabi vesti zaradi majhnih pregreh in slabih misli o sosedu.«

»Tisto noč po nečakovem obisku nisem zaspal niti za trenutek,« nadaljuje Stane. »Razmišljal sem, kako strašno ceno plačujemo nekateri za to, da se danes izvoljena generacija, ki smo ji omogočili vse, spomni na nas samo še takrat, ko ima od tega koristi.«

»Vendar so to ljudje, ki ste jih vzgajali za svoje naslednike,« sem pripomnil. »V nekem smislu so vaše delo. Hoteli ste, da bi bili deležni samo rezultatov vaših dejanj, ne pa tudi krivde. Morda vam je to do neke mere celo uspelo.«

»Uspelo, uspelo,« je odsotno ponovil Stane. »To so prazni ljudje. Lažje bi se pogovarjal z emigrantom iz Argentine kot pa s svojim nečakom. Bolj me razume, četudi me zagotovo sovraži.«

»Če vam je vseeno in ne verjamete več motivom, ki so vas vodili pred desetletji,« sem počasi prešel na bistveni cilj svojega obiska, »zakaj ne napišete knjige ali kako drugače zaupate svojo bolečino drugim. Morda pod psevdonimom? «

Nejeverno me je gledal in nekajkrat zmajal z glavo.

»Če se javno izpovem in to podpišem, potem bom zaznamoval svoja otroka. Niti sin [Stran 056]niti hčerka ne poznata moje zgodbe niti se ne ukvarjata s politiko. S tem bi izdal še njiju. Mislim, da sta celo bolj za Demos kot za nas. Če uporabim lažno ime, to njih ne bo zavedlo. Ali bi me sami razkrinkali javno ali pa bi kaj storili mojim otrokom. Ali vnukom. Maček ima dva spiska. Dokaj natančen spisek pobitih in povsem natančen seznam nas, ki smo pobijali. Vsa ta desetletja je po mili volji razpolagal z nami. Pa ne samo on. To skrivnost poznajo še nekateri drugi tovariši.«

Stane je umolknil le toliko, da je njegova druga žena brez besed postavila na mizo limonado in tablete. Ko je odšla, je nadaljeval:

»Ko takega človeka srečaš, ti svoje vedenje o tebi nedvoumno pokaže. Z besedo, ali pa samo s pogledom. Potem veš, da ti lahko ukazuje. Temu so doslej ušli le tisti, ki so umrli ali pa so se sami ustrelili.«

»Torej je vseskozi obstajala nekakšna partija v partiji ali Udba v Udbi,« sem pripomnil.

»Ne bi govoril v preteklem času,« se je odzval Stane. »Vendar ni bilo povsem tako. Pravijo, da je Maček skrivnost zaupal tudi nekaterim posebej izbranim, pa tistemu, ki je bil izbran za šefa slovenske partije. Tako je ta vedel, na koga se lahko povsem zanese. Pravijo, da je to storil vedno po posebni proceduri. Povabil ga je k sebi v Gotenico in mu razkazal podzemne priprave in svoj volčji brlog. Potem ga je zadržal na večerji in spraševal mnoge stvari. Šele pozno ponoči mu je naštel ljudi, na katere se lahko stoodstotno zanese, in mu tudi povedal, zakaj. Ob tem ga je podrobno opazoval. Nekateri so potem pripovedovali, da je bil to nekakšen krst s krvjo.«

»In zakaj potem to vendarle pripovedujete meni?« sem ponovno načel vprašanje, ki sva ga razčiščevala že na začetku tokratnega srečanja.

»Obljubili ste, da ne boste nikoli izdali mojega imena,« je odvrnil. »Niti svojemu prijatelju Bavčarju, ki se mi zdi zelo podoben mojemu nečaku, ne.« Potem je za trenutek pomolčal. »Če mi ne bi na začetku odkrito povedali, da se je vaš oče rešil iz kočevskega brezna, vam tega ne bi pripovedoval. Takrat v vaših očeh nisem videl nobenega sovraštva, čeprav ste bolj ali manj vedeli, kdo sem. Nekako vam zaupam, še sam ne vem dobro, zakaj,« je končal.

Ugovarjal sem, da brez Bavčarja tudi najinega pogovora ne bi bilo, saj sem zanj prvič slišal ravno od njega, vendar se Stane ni dal prepričati.

Kmalu sem se poslovil. Stisk njegove roke je bil mlahav kot vedno. Žena je nekako pomenljivo pripomnila, da jih spomladi in poleti najlažje dobim v Ljubljani. Takrat ne hodijo na vikend.

Revolucionar in likvidator Stane je gledal za menoj. Spraševal sem se, ali bo tisto noč kaj lažje spal. Po desetletjih sem bil prvi zunaj ozkega kroga znancev, ki mu je povedal za svojo moro. Vedel sem, da ni sodnika na tem svetu, ki bi ga lahko obsodil na strožjo kazen, kot jo že prenaša.

Zimska slika

Brane Senegačnik
-
0

Tišina val za valom se razliva. Pod težo belih rož izginja mesto. S krvjo izrisale so sanje cesto in daljni cilj in mrak, ki ga prekriva.V svetlobi davni zgubljajo se slike, ki jih zasipa razdrobljeni čas: dežela, zvezde in v meglici vas – nestvarno jasne večnosti oblike.Izkusil si zanosni let spomina, vsega, kar je svoj čas in smer zgrešilo, postal življenje si in bolečina – umolkni! Glej, nebo se je razbilo: v omami belih solz je vse tišina, ki v noč leti kot sanj drhteče krilo.[Stran 053]Zimska slika Figure 1. Zimska slika Mirko Kambič

Kamenčki za teharski mozaik

Justin Stanovnik
-
0

V nedeljo po Sv. Ani, 31. julija, na Anino nedeljo, se je kakor vsako leto zbralo nenavadno veliko ljudi pri starodavni cerkvi nad Bukovžlakom. Samo žegnanje tolike množice gotovo ne bi bilo pritegnilo. Večina teh, ki so se zbrali okoli cerkve, je prišla z Dolenjske, Notranjske in Gorenjske in teh ta cerkev, pa naj bo še tako lepa in prisrčna, ne bi priklicala. Sem so prišli zato, ker vedo, da je za njihove prijatelje, ki so jih iz taborišča doli v Bukovžlaku vozili v smrt, glas zvonov, ki so se nekajkrat na dan oglasili iz te cerkve, bila zadnja vez s človeškim svetom – če izvzamemo na pol žive ljudi ki so sedeč na pesku med barakami nemo gledali odhod svojih tovarišev in čakali na svojega. Ko se ruska pesnica Ana Ahmatova v pesnitvi Rekviem spomni odhajanja ruskih ljudi v daljna sibirska taborišča, od koder se jih je malo vrnilo,[Stran 047]pospremi njihovo slovo z moskovskih železniških postaj s temle stihom: kratko pesem slovesa lokomotive so jim peli žvižgi. Slovenskim domobrancem so to pesem peli zvonovi Sv. Ane, glasniki kulture, za katero so šli v boj in v smrt.

Pred mašo in po maši, pa tudi vmes, če je prilika, stopim do enega ali drugega med ljudmi in začnem pogovor. Na mojem traku se nabirajo kratke zgodbe – trije ali štirje stavki povzamejo eno celo življenje. Mojbog, si rečem, ali se to sploh sme? A si ne morem pomagati. Zakaj so ti ljudje prišli? Zaradi koga so prišli? Pričakoval sem, da bodo pripovedi enake ali vsaj podobne, pa je vsaka drugačna. Najmanj tri tisoč ljudi je tukaj, pomisli človek, in vsakdo bi lahko povedal svojo zgodbo. Kakšen mozaik bi bil to! Nekaj kamenčkov bomo predstavili tule. Mogoče bodo koga spomnili, da na uredništvo Zaveze pošlje še svojega. Mogoče bo bodoči umetnik iz njih nekoč res sestavil veliki teharski mozaik.

Prvi kamenček. Pod cerkvijo skoraj ob robu gozda stoji oče s sinom. Zakaj je prišel. Prišel sem zato, ker imam tu starše. Takoj ko so partizani prišli v Celje, so prijeli očeta, mamo in naju z bratom pa so odpeljali v Dobrno. Po nekaj dneh se nam je posrečilo priti domov, a so še tisto noč prišli po mamo in jo odpeljali. Od takrat ju nisem videl več. Bila sta še mlada, oče je bil star 36 let, mama pa 34. Oče leži nekje tu ali pa v Košnici, skupaj z nekaterimi celjskimi obrtniki, mama pa nekje v hrastniškem koncu. Ali Vam je znan vzrok? Znan: Sovraštvo.

Drugi kamenček. Nekoliko stran sedita sami zase dve sestri. Doma sta iz Pameč pri Slovenj Gradcu. Sem ju je pripeljal spomin na očeta. Izginil je ali v celjskih zaporih ali pa tu spodaj v taborišču v Bukovžlaku. Tu se ga pač spominjata. Po poklicu je bil inženir gozdarstva, med vojno pa visok domobranski oficir v Novem mestu, morda stotnik. Maja 1945 so imeli novomeški domobranci velike težave pri preboju na Koroško. Očetu je to nekako uspelo, a ni šel na Koroško, ampak je ostal na domači kmetiji v Pamečah. Na binkoštni ponedeljek je šel z vaščani v cerkev k maši. Tu so ga prijeli in odpeljali. Tako pripoveduje ena od hčera inž. Vinka Vrhnjaka.

Tretji kamenček. Na robu njive pod zvonikom sedita dva kmečka človeka iz Rovt. Eden je Jože Treven. Zadnji dan maja 1945 je šest Trevnovih fantov prišlo iz Vetrinja v Teharje. Domov sta se vrnila samo mladoletni Jože in Ludvik. Druge štiri: Franca, Pavleta, Stanka in Lojza pa so kamioni odpeljali na morišče. Ali vse na isti večer? Da, vse na isti večer. Starejša dva brata, domobranca Johan in Tone, nista šla na Koroško, ampak sta se šla javit v zloglasni Logatec, od koder se, kakor toliko drugih, nista vrnila. Tako je družina Trevnovih iz Rovt v enem mesecu izgubila šest fantov.

Četrti kamenček. Više gori, tik ob cerkvenem zidu, stoji sam mlajši človek. To je Jože Ramšak iz Kamnika. Letos je prvič na Teharju, tudi sicer nima nikogar tukaj. Sem je prišel zato, ker se čuti povezanega z ljudmi, ki se jih tu spominjajo. Prihaja iz hiše, ki ni bila za sistem, ki je vladal Sloveniji štirideset let. Strici po materini strani so šli rajši v tujino, kot pa da bi živeli v njem. Mlademu fantu so dali čutiti, da vedo, kam spada. To ga je oblikovalo. Nekoč, mnogo pozneje, je vprašal učiteljico iz osnovne šole, zakaj so jih učili stvari, ki niso resnične. Morali so.

Peti kamenček. Franc Goršič je prišel iz Ljubljane, ker je tu ostal njegov brat ali pa se je tu za njim izgubila sled. A njegova misel se dotika širših stvari. To, da prihajajo sem in na Rog, je povezano z narodovo kulturo. Gre za spoštovanje, ki ga ljudje gojijo do tistih, ki jih je zadela tako trda usoda. Gre za to, da ljudje skratka ne pozabijo svojih. Kako pa si razlagate, da je širša javnost tako ravnodušna ob nepojmljivo velikih stvareh, kot jih simbolizirata Rog in Teharje? Tudi on se čudi in tega ne more razumeti. Vznemirja ga to, ker dokazuje, da so ljudje izgubili zmožnost čutenja in sočutenja. Kultura je prav za prav ena reč, in če je ni na enem koncu, je ni tudi na drugem. Zdi se, da je nad obnašanjem naših ljudi razočaran. In potem sledi stavek, ki je v svoji preprosti veljavnosti nepremakljiv: Veste, narod, če hoče obstati, mora biti v bistvu pošten.

Šesti kamenček. Ustavim se pri mladi, simpatični družini. Kmalu se izkaže, da so domačini, tu iz Ljubečnega. Ali so jima starši kaj pripovedovali, da je tu nekoč bilo taborišče, od koder so vozili ljudi streljat neznanokam? Ne, nič niso pripovedovali, poleg tega pa mož ni od tod, njej pa so starši kmalu umrli. Ali se danes po vaseh tu okoli še kaj omenja ta kraj v zvezi s tistimi dogodki? Ne, o tem ne govori nihče več. To je sedaj vse pozabljeno. Tudi

[Stran 048]Zračni posnetek taborišča v gradnji leta 1943.Figure 1. Zračni posnetek taborišča v gradnji leta 1943.

Teharsko taborišče v gradnji. Posneto iz zraka s severozahodne smeri, verjetno leta 1943. Zgradili so ga Nemci za vežbanje mladine kot pripravo na vojaško službo. Bilo je vzorno postavljeno, z vsemi pritiklinami, ki spadajo zraven, vendar za največ 600 ljudi.

Vidimo krčevino sredi gozda, ki je odprta samo proti severu. Spodaj v sredini dovozna pot, odcepljena s ceste Teharje – Bukovžlak. Ob njej na desni dve baraki, ki sta kasneje služili kot bivalna prostora za taboriščno posadko. Na osrednjem delu taborišča tri barake že stojijo, četrta je v gradnji. To bo baraka B, v katero so spravili sto mladoletnih domobrancev skupine A in domobrance skupine B, tiste, ki so izjavili, da so vstopili v domobranske vrste po 1. januarju 1945. Zgornja baraka proti hribu je baraka C. V njej so bili junija in julija 1945 slovenski civilni ujetniki, moški, ženske in prve dni otroci. Med njima dvorišče C. Prve dni junija 1945, ko je bilo najbolj obljudeno, je bil v njem ograjeno približno tri tisoč ujetnikov, domobrancev, ki so bili dodeljeni v skupino C in do konca meseca odpeljani predvsem na Hrastniški hrib.

V drugih dveh barakah, ki sta videti na fotografiji popolnoma beli, so bili različni ujetniki: Kočevarji, duhovniki, Štajerci. Manjkata še dve baraki najbolj levo. Prostor, kjer sta bili nato postavljeni, zdaj zastirajo drevesa.

Tista, ki je bila postavljena naprej proti hribu, je bila baraka A, napolnjena z mladoletnimi domobranci, dodeljenimi v skupino A. Desno od teh barak proti gozdu že izsekan prostor za poveljniške barake, ki so bile postavljene pravokotno na te, ki jih vidimo. V prvi vrsti poveljniška baraka, za njo na desni skladišče-bunker, levo jedilnica. Desno prav v kotu dno grape. Tu so bile izkopane vzdolžne jame, v katere so taboriščniki nosili in zakopavali umrle zaradi lakote, bolezni ali udarcev. Morišče prvih dni divjanja je bilo še bolj desno in tega področja na fotografiji ni. Splošni orientacijski točki sta prečna zemeljska pregrada v grapi, tam je bilo namreč strelišče, in kot, ki ga dela dovozna cesta nad pobočjem, ko se obrne v desno in teče vzporedno z barakami.

Okolica je na gosto zaraščena s srednje velikim drevjem, hrasti in smrekami. Ta gozd so poleti 1947 posekali, kar se lepo vidi na naslednji fotografiji.

[Stran 049]Fotografija iz zraka leta 1956Figure 2. Fotografija iz zraka leta 1956

Gozd je pretežno posekan, na področju taborišča ostanki temeljev večjih barak, med njimi njive, ki so bolj vidne. Kraj je nedotaknjen. Vidna dovozna cesta, nanešeni obrisi barak, s križcem označeno morišče, kjer ležijo pomorjeni prve dni. V okviru cerkev sv. Ane.

[Stran 050]Fotografija iz zraka leta 1990Figure 3. Fotografija iz zraka leta 1990

Popolna sprememba, veliko jezero tekočih industrijskih odpadkov za večjo pregrado, razkopano odlagališče piritnih odpadkov za manjšo pregrado bolj spredaj. V okviru cerkev sv. Ane; s križem označen kraj, kjer stoji danes križ.

[Stran 051]

sem, k Sv. Ani, ljudje ne prihajajo zaradi tistih dogodkov. Toda, ali dejstvo, da so se v tem kraju dogajale tako nenavadne in tragične stvari, nikogar ne žene, da bi si ga ogledal? Ne, zaradi tega ne pride nihče. To je sedaj vse pozabljeno.

Sedmi kamenček. Sedaj smo že v procesiji, ki se počasi pomika proti Bukovžlaku. Ker se nenadoma znajdem v praznini, kamor ne sega niti petje niti molitev, se spet odločim za pogovor. Pred mano hodita dve ženi. Izkaže se, da sta iz Vitanja. Zanima me, zakaj sta tu. Najprej in predvsem zato, ker je sveta Ana priprošnjica za srečno zadnjo uro. Iz teh krajev hodijo ljudje sem predvsem zato. Že, toda zakaj greste še v Bukovžlak? Veste, v Vitanju so partizani takoj ob prihodu prijeli in odpeljali kakih dvajset, mogoče celo trideset ljudi sem v to taborišče, od koder jih ni bilo več nazaj. Veste, medve sva jih slabo poznali, starši pa so jih in so vedno pravili, da so bili dobri ljudje. Pa sva si rekli, pojdiva in poglejva, kje so ostali.

Osmi kamenček. Stopim na stran in nekoliko zaostanem. Mimo mene gresta dva moška para; z zadovoljstvom ugotavljata, da je letos več ljudi kot lani, več da je zlasti mladine. Vključim se v procesijo, nagovorim ženo, ki hodi ob meni. Z njo imava nekaj skupnega. Tudi ona je namreč šla skozi Teharje maja 1945. Ko je domobranska vojska odhajala iz Vetrinja, se je odločila, da gre z možem. Bil je to mlad podporočnik iz velikolaškega udarnega bataljona, ki ga je vodil Franc Grum. V taborišču so ju ločili. In kdaj ga je nazadnje videla? Nazadnje ga je videla vsega pretepenega in okrvavljenega v skupini oficirjev, ki so jih pripeljali iz nekega bunkerja. Ob tem me presune spomin. Tisto skupino sem videl tudi sam. V njej je bil moj komandant stotnik Bastič.

Deveti kamenček. Za mano hodita mož in žena. Takoj vidim zanesljivo hojo kmečkega človeka. Mož pripoveduje: Najbolj napet del moje zgodbe je bil na poti iz Teharja domov. Kot mladoletnega domobranca so me izpustili avgusta 1945. Štirje smo izstopili na postaji v Polju. Po zapletljaju na vevškem mostu, ko smo že mislili, da nas bodo spet vklenili in odpeljali, smo srečno prišli do Dobrunj. Tam smo oddali Kovačevega Tončka – bil je že tako slab, da sva ga morala dva podpirati, da je prišel do domačih vrat, kjer ga je čakala mati. Potem smo se ločili: eden je šel v Hrušico, eden v Bizovik, jaz pa na Orle, tudi čez Bizovik. Pri zadnji hiši v vasi pa zaslišim, da so za mano zaškripala vrata. Ozrem se in vidim, da je nekdo skočil iz hiše in teče proti meni. Potem se je začel tek in mislim, da je to bil tek za življenje ali smrt. Kdaj pa kdaj sem se ozrl in videl, da mi človek tesno sledi. Tista pot je dolga kake tri kilometre, in čeprav v meni zagotovo ni bilo več nobenih moči, sem jih od nekod vendar še jemal, da sem tekel. Kot rečeno, kadar sem se ozrl, sem ga imel za sabo. V tem pa pritečem iz gozda na jaso, kjer je bila tudi naša njiva. Pogledam nazaj, pa ga ni bilo več. Pred mano je bila že vas in ljudje.

Čez nekaj dni se je pri naši hiši oglasila skupina štirih mladih domobrancev iz Teharja. Malo so se podprli in nadaljevali pot. Na Pijavi Gorici so se ločili: Drobnič je ostal kar tam, Moravs je zavil navkreber proti Sloki Gori, Krampelj in Lipovec pa sta šla skupaj proti Želimljemu. Tu sta se tudi ta dva ločila: Krampelj je srečno prišel domov v Ščurke, Lipovca pa so v Skopačniku zaman čakali. Tistega kilometra od Želimeljega do Skopačnika ni nikoli dokončal. Ko je Andrej Zrnec z Orel za to zvedel, mu je bilo popolnoma jasno, da je v tistem teku iz Bizovika na Orle šlo za življenje.

V ognju groze plapolam

Tine Velikonja
-
0

Vas pod Slivnico

Grahovo, naselje ob Cerkniškem jezeru, se tako privija ob pobočje Slivnice, da se njegov severni del že položno dviga v strmino. Prebivalci so bili in so še sedaj na slabem glasu, morda po krivici, podobno kot ljudje iz bližje Žerovnice. Vas se ne razlikuje od premnogih na Notranjskem, njeno ime pa ima v zgodovini državljanske vojne v Sloveniji posebno vlogo. Tam je 24. novembra leta 1943 v hiši sredi vasi zgorelo petintrideset mož in fantov, med njimi enaindvajsetletni pesnik France Balantič. Predvsem zaradi njegove smrti, ki ne bo nikdar do konca pojasnjena in bodo zato prihajale na dan nove domneve in trditve, celo najbolj absurdne in hudobne, bo Grahovo pričalo o tistem času na poseben način, drugače kot Grčarice ali Turjak. Pričalo bo o krhkosti telesa kot nosilca duha, o čudežu, po katerem se iz genetske gmote dvomilijonskega naroda rodi pesniški genij, in o nasilju, ki ta božanski dar mimogrede potepta, ne da bi se sploh zavedalo, kaj se je zgodilo.

Površno gledano, je zgodba kratka. Tri partizanske brigade, ki so skupaj štele nekaj nad tisoč borcev, so napadle izpostavljeno in neutrjeno postojanko s petinsedemdesetimi domobranci. Hišo in cerkev z zvonikom, kjer je del branilcev vztrajal do konca, so napadalci po štirinajsturnem boju zažgali. Branilci so umrli v boju ali v ognju goreče hiše in zvonika, tiste, ki so se že prej predali, pa so postrelili in pometali v ogenj.

Tudi scena celotne drame je preprosta. Presihajoče jezero, napolnjeno do vrha, po sredi vasi deželna cesta z Rakeka proti Blokam in Loški dolini, nanjo se stekata stranski cesti z Gornjega Jezera in Blok. Na križišču vzporedno z glavno cesto velika Jankotova hiša, po lastniku so ji rekli tudi Krajčeva ali kar Na vagi. Glavni vhod na južni strani ob glavni cesti, v njej spodaj trgovina s skladiščem, zgoraj mostovž in sobe, v katerih je prebivala večina posadke. Pred hišo spredaj vaga za tehtanje voz in njihovega tovora. Nasproti hiše na drugi strani ceste cerkev z zvonikom. Last Krajčevih je bila tudi hiša na južni strani ceste, Matjaževa, v njej so stanovali, in hiša, kjer so imeli pisarno. Posadka je imela v njej kuhinjo in pisarno.

Dodajmo še, da so nebo prekrivali grozeči oblaki, veter se je neprijazno podil okrog hiš, po tleh pa so ležali ostanki mokrega snega, ki ga je nametlo prejšnji dan.

Balantič je prišel v Grahovo kot vaški stražar marca 1943 s Kremžarjem, potem ko se je komaj opomogel po Gonarsu:

Svoboda

Tovariš, čuj, nikar ne sej več kvant,

postani resen, kmalu bom umrl,

zavil v odejo in oči zaprl,

morda nocoj še, ti veseli fant.

Nikar se s tako grozo mi ne smej,

oči imaš kot dva velika novca,

za mrežo tu se delaš pustolovca,

pa se bojiš svobode, cest brez mej.

Razumeš? Saj nekje pač mora biti,

– vem, da umiraš tudi ti po njej –

nekje se je najedel bom do sitega.

Nekje … Kjer bo lahko mi pozabiti

podobo matere, sestra in prej

še doma se kadečega, razritega.

Po kapitulaciji Italije je šel skozi hude preizkušnje, bil v skupini, ki se je pod Kremžarjevim vodstvom rešila iz obkoljene hiše v Pudobu, v prvi polovici novembra pa ga spet najdemo v Grahovem.

Domobranska postojanka na osvobojenem ozemlju

Ne bomo se ustavljali in protestirali zaradi nesorazmerja med številom napadalcev in branilcev, ki ni zadnjim dajalo nobene možnosti, pač pa ob vprašanjih, ki se grmadijo od vsega začetka slovenskega protikomunističnega upora. Ne zastavljamo si jih prvič in ponavljali jih bomo, dokler bo potrebno.

Govoriti bo treba o začetku. Zakaj so bile postojanke vaških straž med seboj tako slabo povezane, zakaj ni bilo v vojaškem vodstvu prave hierarhije in se ni natančno vedelo, kdo poveljuje in kdo mora ubogati? Res je, da Italijani tega niso dovoljevali, ker so hoteli imeti vaške straže šibke in nepovezane, s tem pa popolnoma odvisne.

[Stran 035]Prosvetno društvo Grahovo leta 1940. V sredini dekan Alojzij Wester, na skrajni levi bogoslovec Vinko Šega, zraven pomešani njegovi štirje bratje. Tretji z desne brat Alojz, ki je umrl v italijanski internaciji. Drugi so ali umrli ob napadu na Grahovo ali pa so bili kot domobranci vrnjeni iz Vetrinja in jih ni bilo domov.Figure 1. Prosvetno društvo Grahovo leta 1940. V sredini dekan Alojzij Wester, na skrajni levi bogoslovec Vinko Šega, zraven pomešani njegovi štirje bratje. Tretji z desne brat Alojz, ki je umrl v italijanski internaciji. Drugi so ali umrli ob napadu na Grahovo ali pa so bili kot domobranci vrnjeni iz Vetrinja in jih ni bilo domov.

Vse lepo in prav, a koga so za kakršnokoli dovoljenje vpraševali partizani?

Raziskati in oceniti bo treba, kako je bilo mogoče, da ob kapitulaciji Italije, na katero je bilo treba računati vsaj ob Badogliovem puču, niso bili opozorjeni naprej. Poveljniki so imeli v zapečatenih kuvertah nesmiselno navodilo, naj se zberejo na Turjaku in čakajo Angleže, namesto zahteve in navodil o prevzemu oblasti. Kot prvo bi morali predajajočo se okupatorsko vojsko za vsako ceno razorožiti in preprečiti, da bi se orožja polastili partizani, Če bi se Italijani branili, bi bilo treba streljati.

Kako, da niti takrat niso delovali povezano in so se pustili premagovati partizanskim brigadam, ki so uničevale eno postojanko za drugo, čeprav je bilo 9. septembra 1943 vaških stražarjev enkrat več kot nasprotnikov. Vemo zakaj: bili so branilci in ne napadalci. Kljub temu pa bi moralo vodstvo predvideti vse možnosti in se seveda nanje pripraviti.

In končno tisto najpomembnejše, kako, da se jim vsaj takrat ni posvetilo, da se dogodki razvijajo v njih škodo. Kako je mogoče, da so si zatiskali oči pred mednarodnim položajem, ki je celo slepcu napovedoval, da bodo slovenski protikomunisti ob zmagi zaveznikov, ki se je že napovedovala, ostali na cedilu.

Res je, sodelovanje z okupatorjem je bilo izsiljeno. Vsakdo se ima pravico braniti, tudi pred lastnim bratom. Vendar ne bi smeli biti tako uverjeni, da se bo zahodnim zaveznikom dalo to dopovedati. Da slovenski protikomunisti niso pravi zavezniki, se je najbolj zavedal okupator. Teh zaveznikov po sili ni niti cenil, še manj, da bi jih imel rad. Nezaupanje in antipatija sta bila obojestranska. Čeprav so Italijani vedeli, za kaj gre, so ob svoji kapitulaciji raje oddajali orožje partizanom kot vaškim stražarjem. Njihovi topničarji so celo pomagali pri napadu na Grčarice in Turjak. Tudi poveljniki nemških enot so se ob koncu vojne ponekod dogovarjali, da predajo domobrance, če bi jim partizani za nagrado zagotovili varen odhod.

Grahovo simbolno govori o nemoči slovenskega protikomunističnega upora. Kakor so v Jankotovi hiši skoraj brez glasu zgoreli njeni branilci, tako je ob koncu vojne [Stran 036]padala pod rabeljskimi streli v jaške in brezna skoraj celotna domobranska vojska. Zanašala se je na prikrita nasprotja med zavezniki. Ta so izbruhnila, ko je bilo vojne konec. Edini, ki so zares vedeli, kaj hočejo, so bili komunisti. Prigrabili so si nagrado in se z železno zaveso ogradili od svobodnega sveta. Samo nje lahko štejemo za resnične zmagovalce prvega dela druge svetovne vojne. Čeprav se je v njej demokracija borila proti totalitarizmom, se je taktično povezala z enim, da bi lahko premagala druga dva. Končalo pa se je tako, da je uspelo komunistom pobrati ves plen in preživeti skoraj petdeset let. Niso ga uničile sovražne vojske, pred katerimi je strašil svoje prebivalstvo in žugal svobodnemu svetu, ampak se je sesul od znotraj, ker ni bil zmožen nositi življenje.

Prihod novomašnika Vinka Šega v Grahovo 4. julija 1943. Levo del Krajčeve hiše, na desni hiša, v kateri je bila ob napadu domobranska kuhinja in pisarna. Zadaj Slivnica.Figure 2. Prihod novomašnika Vinka Šega v Grahovo 4. julija 1943. Levo del Krajčeve hiše, na desni hiša, v kateri je bila ob napadu domobranska kuhinja in pisarna. Zadaj Slivnica.

V metež državljanske vojne se je tako zapletel mladi pesnik, ki v tej vojni ni imel kaj iskati. Res pa je, da se je zavestno pridružil branilcem demokracije in evropske kulture, čeprav ne tako odločno kot prijatelj France. Ko spremljamo njegovo usodo in prebiramo njegove pesmi, vseeno ne moremo spregledati dvojnosti, razklanosti med besedo in dejanji. Kot da je ta zunanji svet zanj nekaj navideznega, čeprav nujnega in ga je treba upoštevati, tisto resnično pa je notranje življenje, notranji ogenj. Balantič ne bi mogel napisati pesmi, kot so Hej brigade, Samo en cvet ali Oče, mati, bratje in sestre.

Doma

Kako doma je dobro in lepo,

vsi dnevi nosijo klobuk po strani,

dekletu sladki zlezli so v glavo,

da sanja le o svatbi razigrani.

Pa kaj bi ne! Njen oče dom popravil,

pobelil vnovič izbe za sprejem,

zdaj le še čaka, da bi me pozdravil,

da jaz kot dedič mu oči zaprem.

Tovariš, daj, s pestjo me daj po glavi!

Kam raste sen, saj skoraj sem pozabil,

da sem preklet kot ves moj borni rod.

Ne bom je zrl v nevestini opravi,

očeta so zagrebli ji na Rabu

in jaz nekoč segnil bom bogve kod.

Zgodbe o Grahovem iščejo pesnika med branilci v obkoljeni hiši sredi vasi, a ga ne najdejo. Zdi se tako, kot da vsakokrat zapusti oder, še preden se dvigne zavesa. Pač pa se nam na tej poti po njegovih skoraj zabrisanih sledeh vedno bolj jasno riše podoba njegovega prijatelja Franceta Kremžarja kot mladega človeka silnega duha in volje.

Nemška ofenziva v drugi polovici oktobra in začetku novembra 1943 je bila za partizane bolj nevarna kot roška poleti 1942, saj jih je izrinila na rob Slovenije. Za prebivalstvo ni bila tako katastrofalna. V tem pogledu so bili Italijani hujši okupator kot Nemci. Ob nemški ofenzivi niso gorele slovenske vasi, padali talci in niso tisoči ljudi pristali na Rabu. Partizanske brigade so se osule na slabo polovico. Večina prisilnih mobilizirancev se je razbežala, a vojaško jedro je ostalo. V spominih Staneta Semiča–Dakija beremo, kako so se brigade ob ofenzivi reševale v Javornike in Snežnik (Najboljši so padli, 1971, 3, 64–73), potem kljub prihajajoči zimi šle nad Grahovo, čez deset dni uničile domobransko postojanko v Velikih Laščah in bile zaustavljene šele v Kočevju. Z Grahovom opravi na hitro. Iz zgodb, ki jih bomo objavili, bo postalo jasno, da niti ni vedel ali pa je pozabil, kako je potekal napad, čeprav je brigadi, ki je napadala, poveljeval. Zdi se, da se je tako skopo in po svoje razpisal, ker je podrobnosti pozabil, imel pa tudi slabo vest. Zmagovalci se niso razdivjali samo nad zajetimi branilci, ampak tudi nad civilisti, ki so jih pobirali po hišah. Bolj se je razgovoril Franci Strle v kroniki o Tomšičevi brigadi (F. Strle, Tomšičeva brigada 1943, 530–542, Naša obramba, 1989). Če upoštevamo, da je bila popolna tema, je presenetljivo, da je prišel do tako podrobnih podatkov. Ko pa seveda primerjamo njegovo pisanje s tistim, kar so povedale naše priče, ne moremo spregledati, kako po domače so se pisale parti[Stran 037]zanske kronike in so zato bolj zbirka pravljic za lahko noč kot zgodovina.

Če se bojite, se pa umaknite!

Kremžar je vedel, kako šibek je njegov položaj in da ga ni mogoče primerjati s tistim pred kapitulacijo Italije. Prej je bila v Grahovem postojanka v srcu Notranjske, vpeta v mrežo drugih naokrog. Niso bile močne, vendar oprte na italijanske posadke. Zdaj so bili Loški Potok, Loška dolina in Bloke izpraznjeni. Vedelo pa se je, da je v snežniških gozdovih ostalo vsaj tisoč dobro oboroženih partizanov, ki so po končani nemški ofenzivi spet povezali svoje razkropljene in oskubene enote in je bilo Grahovo zanje kot naročeno, da spet pokažejo svoje mišice.

Morda ni računal, da se bo nadnje spravila takšna sila, in vseeno upal, da bo dobil zadostno in pravočasno pomoč. Kot kaže, pa je sklenil ostati za vsako ceno. Dovolj mu je bilo umikanja. Grahovo je zapustil ob kapitulaciji Italije, se rešil iz obroča v Pudobu, zavit v črnino noči in zaveso megle, bežanja mu je bilo skratka dovolj. Čutil je, da varuje te vasi pod Slivnico in da si je pridobil pri prebivalcih ugled in zaupanje. Da bi zbežal ob prvi nevarnosti, se mu je zdelo nevredno pravega vojaka.

Francetov brat Marko po svoje potrjuje našo domnevo:

Te dni sem listal po Balantičevih pesmih, v knjigi, ki je izšla v domovini (Temni zaliv Franceta Balantiča, F. Pibernik). Pogled mi je obstal na opombah, ki sem jih pri prvem branju verjetno spregledal, ker niso bistvene za doživljanje Francetove poezije. Niso pa brez pomena za razumevanje in za točnost zgodovinskega okvira, ki ga predstavljajo dogodki ob njegovi smrti.

Tole sem bral pod zapiskom 23. 11. 1943.: »Kremžar bi se s celotno posadko moral v mraku umakniti, a povelja nadrejenih ni izpolnil.«

Prepričan sem, da avtor Balantičeve kronologije povzema to mnenje, ki ga izraža kot dejstvo, po virih, ki jih je imel na razpolago. Vendar gre za trditev, da je France Kremžar odgovoren za grahovsko tragedijo, ki po svojem pomenu presega razsežnost poraza ene od domobranskih posadk. Ni moj namen polemizirati ne s piscem ne z vojaškimi strokovnjaki, ki so pred leti pisali o zgrešeni obrambni taktiki grahovske posadke. Ker morem o stvari vsaj deloma pričati, menim, da je moja dolžnost opozoriti bodoče zgodovinarje, naj dogodke preverijo, preden jih predajo zanamcem kot dejstvo.

Brat France je bil nekaj dni pred smrtjo v Ljubljani na domobranskem poveljstvu, kjer je, kot nam je povedal, prosil za nekaj težkega orožja in za navodila glede verjetnega partizanskega napada. Orožja ni dobil, štabni častnik, katerega imena ne bom napisal, ker me spomin lahko vara, pa mu je rekel: »Če se bojite, se pa umaknite!« Ker ni mogel čakati na širši posvet, se je vračal v postojanko praznih rok in tudi brez povelja za umik. Sklenil je, da se bo posvetoval s poveljnikoma domobranskih posadk na Rakeku in v Cerknici.

To vem, ker se je ob povratku na Notranjsko ustavil za nekaj minut doma, da je voščil mami za god, kar je opravil na vrtu pred hišnimi vrati. Ni vstopil, ker se je bal, da ga bo prehitel sneg, ki je že naletaval. Bil je zaskrbljen in na očetovo vprašanje je v nekaj stavkih povedal, kar sem napisal. Poslovili smo se. Ker nas je zanj skrbelo, smo o tem govorili še po njegovem odhodu in mi je stvar ostala živo v spominu.

Kakor je znano, so se po bratovi vrnitvi iz Ljubljane poveljniki treh postojank (Rakek, Cerknica, Grahovo) dogovorili, da ostanejo, kjer so, in da prideta druga dva na pomoč postojanki, ki bo napadena. Tako ne bi bili vsi obkoljeni in bi se dve enoti lahko prosto gibali. Živih prič o tem dogovoru verjetno ni več. Pač pa vemo, da je poveljnik cerkniške postojanke svojo obljubo izpolnil. Skozi zasedo se je prebil z avtom do napadene grahovske posadke in z njo skupaj padel. Zakaj ga niso spremljali člani cerkniške enote? O tem sem slišal različne razlage, a odgovor presega meje mojih osebnih doživetij.

Zdi se, da je padec grahovske domobranske postojanke posledica šibke koordinacije, ki je vladala tedaj v nastajajoči domobranski vojski. Menim, da gre pri tem za različne dejavnike ter da poenostavljanje, kot ga zasledimo tudi v omenjeni kronologiji, ni zgodovinsko utemeljeno in utegne biti krivično.

Marko Kremžar, 25. 9. 1993

Napad na Grahovo so zaupali Tomšičevi brigadi, ki ji je poveljeval Daki, Šercerjeva in 13. brigada pa sta morali preprečiti, da bi obkoljena posadka dobila pomoč iz cerkniške in velikolaške smeri. Skratka, pri [Stran 038]napadu je sodelovala vsa XIV. divizija, kar je pomenilo najmanj tretjino takratne partizanske vojske na slovenskih tleh. Čeprav so bili desetkrat močnejši, napadalci niso nič prepustili naključju. Samo zaseda proti Cerknici od Marofa pa do vrha Slivnice je bila močnejša kot vse domobranske posadke v naseljih, odkoder naj bi prišla pomoč. Ker jih ne bodo mogli vznemirjati od zunaj, bodo brez posebnih žrtev opravili s posadko v nekaj urah. Celo po top so šli v sotesko Iške in ga skrivoma pripeljali do Radleka.

Poroka novomašnikovega brata Franceta Šege 17. julija 1943. V zadnji vrsti stoji tretji z leve komandant France KremžarFigure 3. Poroka novomašnikovega brata Franceta Šege 17. julija 1943. V zadnji vrsti stoji tretji z leve komandant France Kremžar

Pazite na našega fantička!

Viselo je v zraku, da se pripravlja nekaj nevarnega. Tako sta šli proti večeru 23. novembra kar dve močni patrulji na oglede proti Blokam, grahovska in cerkniška. Ivan Miklavčič iz Velikih Blok je bil takrat star 17 let:

10. novembra sem zapustil Bloke in se odpravil, čeprav mladoleten, v družbi starejših fantov v dolino, da se prijavim k domobrancem. Bilo nas je šest ali sedem. Oče me je zaupal sosedovemu: »Naj gre z

vami in pazite na našega fantička, da se mu kaj ne pripeti!« V Grahovem smo se zglasili v pisarni. Tisti, s katerim smo govorili, je bil verjetno Balantič. Nosil je očala in pravili so, da je študent. Zavrnil nas je, češ da jim imajo že dovolj, in nas napotil v Cerknico, kjer so nas sprejeli.

23. novembra zvečer so me izbrali v patruljo, da gremo na Bloke. Mračilo se je, ko smo se odpravili na pot. Bilo nas je dvajset, oboroženi smo bili s puškami, samo pomočnik je imel puškomitraljez. Poveljnik patrulje spredaj, mi pa za njim po cesti najprej do Grahovega. Ustavili smo se v hiši, kjer je bila nastanjena posadka. Nekaj je bilo Bločanov in smo bili veseli snidenja. Pobiči smo se šalili med seboj, starejši pa se dogovorili za prepoznavno geslo in svetlobne znake, ko se bomo vračali skozi vas. Poslovili smo se in korajžno po cesti čez Bloško Polico do Fare, nato pa čez Hudi Vrh, Metulje in Topol. Partizanov nikjer. Bila je polnoč, ko smo se ustavili na Velikem Vrhu in izvedeli, kaj se pripravlja. Milavčeva, Lojze in Jože, sta bila od tam doma. Sprejela nas je njuna [Stran 039]sestra Julka. Povedala je, da so se partizanske brigade odpravile na Grahovo. Takoj nazaj kar po glavni cesti do Velikih Blok, od Radleka pa previdno po gozdovih nad Bločicami. Na cesto smo se spustili pri grahovskem pokopališču. Iz vasi je bilo slišati medlo streljanje. Ocenili smo, da partizanov še ni, da pa posadko od daleč že obkoljujejo. Morala je biti tretja ura zjutraj, ko smo prikorakali po cesti. V popolni temi smo se skoraj zaleteli v ljudi, ki jih nismo poznali. Ker smo prišli z bloške strani, so nas imeli za svoje. Mene zagrabi eden od njih in vpraša: »Kaj si pa ti?« Nekaj zamomljam in grem za drugimi. Smo že pri cerkvi. Vodja naše patrulje odda signale z baterijo in pokliče, takrat pa se odpre pekel. V tisti temi se je streljalo vse vprek. Nihče od nas ni bil ranjen. Razbežali smo se, potem pa zbrali in skupaj proti jezeru in Cerknici. Hodili smo vzporedno s cesto po poplavljenih njivah in travnikih, gazili vodo skozi žive meje in se ponekod pogreznili vanjo do pasu. Pridemo do marofa. Zaslišimo povelje: »Stoj!« Naš mitraljezec, Begunjčan, brez besede užge kar na slepo. Presenečenje je bilo popolno, saj niso pričakovali, da bodo dobili nasprotnika v hrbet. Razkropili smo se. Midva, Milavčev Jože in jaz, sva bila zadnja in zaostala. Ulegla sva se med grmovje in visoko travo v vodo in čakala. Ko se je zdanilo, sva ugotovila, da partizanov ni blizu. Vsa prezebla sva se komaj privlekla do Cerknice. Jožeta so odpeljali v bolnišnico, mene pa čez nekaj dni z vso cerkniško posadko v Notranje Gorice. En dan sem bil nezavesten, odpadli so mi vsi lasje. Čez teden dni so me spravili domov.

Partizani niso vedeli, na koga so naleteli v Grahovem in to tudi do danes njihovim piscem ni jasno. Strle piše, da je šlo za pomoč iz Cerknice: »Bilo je kakšnih dvajset domobrancev, med njimi Ivo Pakiž, a jih grahovski niso prepoznali, ampak so užgali po njih. Ko so se naposled le prepoznali, so se priključili branilcem in potem z njimi delili nadaljnjo usodo. Le ena mitralješka trojka se je izgubila in med vračanjem proti Cerknici ob šestih zjutraj zašla v zasedo Šercerjeve brigade ter ji med spopadom prepustila puškomitraljez.«

Približno ob istem času je hodila po Blokah tudi grahovska patrulja. Bila je še bolj številna. V njej so bili domobranci, ki so se bili namestili na pomožni postojanki v Drobničevi hiši na severnem delu vasi. Ker so šli po isti poti, tudi ti partizanov niso odkrili. Prišli so do hangarjev pri Novi vasi in izvedeli isto – brigade so šle na Grahovo! Šele ob povratku so se znašli nad Strmcem, slišali pokanje orožja v dolini in se po vrhu Slivnice zatekli na varno.

Daki opisuje, kako so se popoldne pred napadom sestali z grahovskim terencem, ki jih je obvestil o številu branilcev in kje imajo obrambne točke. To omenjam, da bi predočil, kako pomembno vlogo so igrali terenci. Ko se je zadnje mesece leta 1943 in prvo polovico leta 1944 domobranska obveščevalna služba spravila nadnje, jih zapirala, pošiljala v taborišča in tudi pobijala, so zagnali vik in krik, ki se še do danes ni polegel, da uničujejo nedolžne ljudi. Boj proti gverili je neuspešen, dokler se ne znebiš njenih aktivistov. Amerikanci v Vietnamu so spoznali isto in CIA je brezobzirno pobila nekaj deset tisoč vaških zaupnikov.

Za pet ran božjih, kaj delate z ljudmi!

Daki piše, kako so se po deveti uri približali hišam in ožili obroč. Najprej so po hišah iskali skrivače, ljudi, ki so se umaknili iz okolnih področij v zaščito, in rekvirirali.

Urbičeva Marinka iz Kovačkove hiše v Grahovem je bila takrat stara šest let:

Vse tiste vojake sem poznala, Kremžarja, Tomažiča, Balantiča in druge. Grahovcev med njimi ni bilo veliko. Domačine so pustili pri miru. Niso kradli, nikogar niso zaprli, oropali ali celo ubili. Otroci smo se smukali okoli njih, kot da smo njihovi. Sama sem slišala Kremžarja, kako je govoril: »Ničesar se nimamo bati, saj se borimo za Boga. Ne bo nas zapustil v stiski!«

Čeprav sem bila otrok in je od takrat minilo pol stoletja, se spominjam tiste noči in jutra, kot da je bilo včeraj. Zgodaj sem šla spat. Prebudilo me je razbijanje po vratih in vpitje, naj odpremo. Bilo je okrog desete ure zvečer. Oče je vedel, kaj mu grozi, in se skril v steljo nad hlevom. Ded je šel počasi po stopnicah in odprl. Njemu se ne more nič zgoditi. V hišo se je vsulo vsaj dvajset partizanov. Poveljnika, ki jih je vodil, nisem poznala. Povedali so mi, da je to Daki. Po vojni sem ga večkrat videla. Z neko partizanko se je spravil spat pod stopnice. Premetavala sta se, vendar nisem vedela, kaj počneta in kdaj sta odšla, kajti nas so zaprli v sobo in pobrali po hiši prav vse, kar se je dalo odnesti. Imeli smo precej [Stran 040]zlatnine, saj je bila naša teta Mrežarjeva iz Šentvida nad Ljubljano. Ob vsaki priložnosti nas je obdarovala z oblekami, s čevlji, z nakitom. Zlatnino je mama skrila pod blazino. Partizan, ki jo je našel, se je je polastil, ne da bi komu povedal.

Ne, oče ni bil pri domobrancih. Bil je kmet in delali smo od jutra do večera, tudi medve. Bili smo malo lepše oblečeni in se imeli radi, denarja nismo razmetavali po gostilnah. Grahovska nevoščljivost je prineslo nesrečo nad nas. Partizani nas niso mogli poznati, saj so bili od drugod. Terenci so pokazali s prstom, kje je treba vzeti.

Ko so vse pobrali, so se spomnili na očeta. Mamo so prisilili, da ga je klicala: »Frence, pridi dol!« Ni se oglasil. Vso noč so rogovilili po hiši. Slišali smo streljanje po vasi, nismo pa vedeli, kaj se dogaja v Jankotovi hiši. Prašiča, ki smo ga zaklali prejšnji dan, so pekli zase pri enem od sosedov v grozo gospodarja, ki je bil skrit v dimniku. Ko se je zdanilo, so v voz, ki so ga zaplenili drugemu sosedu, zapregli naša vola in naložili nanj prav vse, saj so nam tako izprazniki kaščo, da nam ni ostalo niti za močnik.

Okrog desete ure so nas in sosedove peljali na vas. Ob poti smo videli ležati mrtvega domobranca. Cerkev in Jankotova hiša sta bili v plamenih. Zaustavili so nas pred gorečo hišo. Dol po vasi so prignali fante. Streljali so jih in suvali skozi vrata v ogenj. Pravijo, da je bilo dedu Andreju Srebotniku, staremu 74 let, tega dovolj. Stala sem bolj zadaj in ga nisem slišala, da bi zares spregovoril: »Za pet ran božjih, kaj delate z ljudmi!« Videla pa sem, kako so ga zgrabili in odpeljali do vhoda v hišo, odjeknil je strel in ded je izginil skozi vrata.

Vsega se ne spominjam, saj se mi je zaradi dedka in neprespane noči mračilo pred očmi. Kasneje smo izvedeli, da so napravili isto še s tremi starejšimi, ki so jih dobili na vasi, s Pelanovim Mihom, ki je bil toliko star kot naš dedek, Zogarčkom, kot smo klicali čevljarja Janeza Herblana, in Tomažem Modicem iz Velikih Blok. Tudi Gašperčkovega nisem videla. Zakaj so se spravili nanj, ne vem, saj je bil še otrok in ni nosil orožja. Partizanom je celo prinesel cigarete. Vseeno so ga vrgli v ogenj. Še danes pa vidim ranjenca, vsega v povojih in krvi, kako ga dol po vasi od strani podpirata dva druga. Pri vratih so ga ustrelili in vrgli v hišo, nato pa s kopitom potolkli njegova spremljevalca in ju tudi pahnili v ogenj. Vsi niso bili takoj mrtvi. Neko kričanje znotraj je bilo slišati.

Mama je zagledala domačina in sorodnika Matevža Hitija, za katerega smo vedeli, da je rdeč; njegov sin je bil kasneje Mačkov pribočnik. Prosila ga je za dedka. »Mica, je že rešen.« Vse je kazalo, da smo zdaj ženske na vrsti. V tistem pa se pokaže med nami Ribničan Jože Boldan. Nosil je oficirsko uniformo. Pred vojno je delal v mesariji v Grahovem in se velikokrat najedel pri nas. Mama ga je spomnila: »Jože, kaj nas nič ne vidiš!«

Pomagalo je. Odhitel je nekam na poveljstvo, kasneje so pravili, da je poiskal Dakija. Kmalu smo zaslišali povelje, naj gredo ženske domov. Nismo si pustile dvakrat reči. Tekle smo kar počez mimo hiš in vrtov, kolikor smo zmogle. Me tri smo se najprej skrile pri Urbasu v svinjski kotel, nato pa se zatekle v njihovo hišo. Meni se zdi, da so bili Nemci že popoldne v vasi in šele takrat smo si upale domov. Klicali smo očeta, pa se ni hotel oglasiti. Šele njegovi sestri se je posrečilo, da ga je spravila dol. Naslednjega dne nas je soseda samo s tistim, kar smo imeli na sebi, odpeljala na vozu v varstvo na Rakek. Ko smo se peljali mimo cerkve, smo videli, kako vlačijo iz hiše ožgana trupla. Oče, mama in Milena so šli gledat in prepoznali dedka po škornjih. Trup je imel še toliko ohranjen, da so videli, da je bil ustreljen v ramo.

S tem naše nesreče še ni bilo konec. Oče se je ob koncu vojne rešil na Koroško in se vrnil čez dobro leto. Tudi me smo z njim pribežale do Ljubljane, pa se premislile in vrnile. 11. junija 1945 so vdrli zamaskirani moški v hišo v Martinjaku, kjer smo prebivale. Odpeljali so mamo in Mileno, ki je imela takrat šestnajst let. Jokala sem, da hočem z njima in se držala mame z akrilo. Trdijo, da so bili Grahovci. Zaman sem čakala, kdaj se bosta vrnili. Njunega groba do danes nismo našli.

Iz Dakijevih spominov izvemo, da je ravno Jože Boldan s svojim bataljonom vodil napad na vas. Drugih tristo borcev Tomšičeve brigade se je razteplo po vasi in ropalo.

Fantje, umreti bo treba

Kako je bilo z domobranci v postojanki, smo izvedeli od Franca Hrbljana iz Velikih Blok in Staneta Jakopina iz Studenega.

[Stran 041]

Hrbljan ni bil novinec:

Bil sem eden tistih vaških stražarjev, ki so nas partizani ob kapitulaciji Italije zajeli pri naši vasi. Nas mlajše so sprejeli v svoje vrste. Pošiljali so nas v brezupne napade na Rakek, Padež in Dobec. Ob prvi priložnosti sem jim pobegnil. Nemci so nas imeli zaprte v Pudobu. Tam nas je poiskal Kremžar. Nabiral je vojake za postojanko v Grahovem. Nisem imel druge izbire, ali z njim ali na delo nekam na Kočevsko.

Od začetka novembra, kar smo bili na postojanki, se je skozi vas pomikala proti Postojni velika vojaška enota. Pravili so, daje Rommlova armadna skupina in da jih premeščajo iz Grčije na italijansko fronto. Po 15. novembru pa smo ostali sami. Hitro sem spregledal, da se nam slabo piše. Zato sem preiskal vse kotičke v hiši, če bi se dalo ob napadu kje skriti ali pobegniti. Tudi stranišče bi prišlo prav, če bo nuja. Potem sem odkril prostor pod vago. Vanj se je dalo priti po robu skozi odprtino v veži. Pokrivala jo je pol metra široka lesena loputa.

Ne vem, zakaj se je Kremžar tako tiščal Grahovega. Nekaj ima pri tem tista čedna punca iz vasi, ki ga je obiskovala.

23. novembra popolne sem stal na straži s sosedovim Janezom, kar pridejo po bregu do naju tri dekleta iz naše vasi. Prišle so povedat, da se pomikajo iz Nove vasi proti Ulaki in Radleku tri partizanske brigade in gredo nad Grahovo. V tistem, v Žerovnici je ravno zvonilo avemarijo, sta počila strela nad Strmcem in Bloško Polico. Obvestila sva komandanta. Ni bil presenečen: »Mi bomo to gredoč odbili, pa še pomoč bomo dobili!« Skoraj vso posadko, ki je imela zasedeno Drobničevo hišo pri Fužini na koncu vasi proti Strmcu, je poslal v patruljo na Bloke. Razporedili so nas po vasi – v zvonik, na Fužine, k sokolskemu domu, večina pa nas je ostala v glavni postojanki.

Že od daleč smo jih zaslišali, da prihajajo. Hrup so povzročali njihovi vozovi. Govorili smo si: »Kradli bodo, kradli bodo.« Nismo slutili, da prevažajo topove. Bila je noč in partizani se niso kazali. Nekaj se je premikalo za cerkvenim zidom. Čutili smo, da so že v vasi. Ko se je po deseti uri pripeljal avto s cerkniške strani, so se oglasili zares.

Oltar grahovske cerkve, ki je pogorel 24. novembra 1943.Figure 4. Oltar grahovske cerkve, ki je pogorel 24. novembra 1943.

Ko je avto dogorel, je spet zavladala popolna tema, a streljanja ni hotelo biti konec. Ne samo izza cerkvenega zidu, tudi iz Kovačeve in Boščeve hiše je bruhal ogenj, saj je skozi vsako okno ropotala strojnica, naša hiša pa oddaljena od njih komaj sedem metrov. Najprej nas je bila večina spodaj, tudi poveljnik. Pred polnočjo pa nas je nekaj odšlo z njim v gornje prostore, verjetno Balantič. Ni bilo tako hudo, kot se sliši zdaj. Dokler se ni oglasil top, smo bili kar korajžni. Pa tudi ta nam dolgo ni mogel priti do živega. Slabo so merili. Izstrelki so leteli po vasi, potem pa vedno bolj natančno zadevali našo hišo, niti ena od granat pa ni priletela skozi okno. Partizanov v temi nismo videli. Streljali smo tja, odkoder se je posvetilo. Tisti spodaj so jokali, saj so prišli ravno od mame. Nekateri so prvič v življenju držali puško v roki.

Zgoraj smo se dobro držali, ker smo bili še vedno prepričani, da pomoč ni daleč. Pravo poveljevanje ni bilo potrebno. Vsak se je boril in streljal zase. Kremžar ni izgubil glave. Šele potem, ko je bil ranjen, je omagal in so ga slišali govoriti: »Fantje, držite se, umreti bo treba.« Bilje tak ropot, dim, streljanje. Mostovž je bil podrt, streha razbita, stopnice razpadle.

[Stran 042]

Proti jutru, okrog četrte ure, sem skočil v vežo. Kljub temi sem našel luknjo. Lopute ni bilo več, vhod je bil razmajan. Po rovu sem prilezel pod vago. Nisem bil prvi, vendar je bilo še prostora zame. Eden od fantov je glasno stokal in so mu tiščali usta, da nas ne bi izdal. Povedali so, da je bil ranjen v oko in roko. Za menoj ni bilo nikogar več. Niso nas odkrili zaradi avta, ki je stal na vagi. Pa tudi s hiše sta se rušila kamenje in opeka in jo zametala. Sedeli smo v nizkem prostoru pod njo v popolni temi in zadrževali dih.

Čakali smo ves dan in se zvečer splazili na piano. Rov je bil zasut in smo imeli precej dela, preden smo odmetali tisto kamenje. Vas je bila prazna. Vsak je šel po svoje. Mene so proti jutru ujeli Nemci in me hoteli ustreliti. Potem so se premislili in me zaprli v neko klet. Od tam so me rešili naši. Druge so polovili po Slivnici. Šele v Cerknici smo se prešteli in ugotovili, da nas je šest.

Samo da eno uro zdržimo

Jakopin je bil ves čas v pritličju in med tistimi, ki so se predali:

Brat Lojze je umrl na Rabu, Tone je zgorel v Grahovem, jaz in Jože pa sva se skrivala do amnestije.

Star sem bil sedemnajst let in postal s tem vojni obveznik. Grozilo mi je, da me poberejo partizani. Mobilizirali so na hangarju, jaz pa sem se kar izmikal. Nisem hotel biti vojak. Zato so me poslali k teti v Grahovo, da bom na varnem. Od jutra do večera sem ji sekal drva. Tone, star dvajset let, se je prikazal v postojanki tri dni pred napadom. Prej je delal na cesti v Planini. Izbirati je moral: ali v Nemčijo ali k domobrancem.

Tisti večer sem takoj napel ušesa, ko sem zaslišal strel nekje pod Križno goro. Ob četrt na devet so za cerkvijo izstrelili raketo. Ko je začelo pokati po vasi, me je postalo strah in sem se zatekel v postojanko. Zdi se mi, da je bil tudi Balantič med tistimi, ki so se pripeljali z avtom. Ko so vozili skozi Martinjak, so prebili partizansko zasedo.

Domobranci so bili dobro oboroženi in s strojnicami prežali za okni. Kremžar nam je zagotovil, da se nimamo česa bati, saj bo prišla pomoč, da le zdržimo uro ali dve. Spodaj je bilo najbolj varno v skladišču in tja so spravili take, ki nismo bili za nobeno rabo. Tako smo se tam znašli jaz, pa trgovka Baragova Micka in njena pomočnica Pavla in drugi. Pavla je tista punca, ki je imela nekaj s komandantom. Za Balantiča pa so pravili, da mu je všeč Martinovčeva Micka, Marija Mišic z Bločic. Njena brata sta bila tudi na postojanki. Okno je bilo pločevinasto in smo bili v začetku varni pred kroglami. Najprej smo sedeli, potem pa se samo plazili po prostorih in iskali zavetje. Vojaki so se dobro branili. Spominjam se enega z italijansko bredo. Menjaval je položaj in hodil od okna do okna. Glavo je držal v zavetju pod okensko polico in streljal na slepo v dolgih rafalih, da je cev kar žarela. Napadalci so vračali vedno bolj na gosto in od blizu. Po eni uri streljanja smo že pričakovali pomoč: »Kje so vendar? Morali bi že priti. Saj se tudi v Cerknici sliši, kako vroče je pri nas.« Krogle so tolkle po oknih, izbijale omet in drobile kamenje, da je letelo povsod naokrog. Top se je oglasil po polnoči, ob štirih so začele granate tolči po hiši bolj od blizu. Nad nami se je rušil omet, da smo bili beli kot v mlinu. Hrup v tisti temi je bil tak, da so me še ves mesec bolela ušesa. Kdo od nas bi se pri vsem tem norčeval iz napadalcev, kot opisuje Daki.

Opolnoči so prinesli dol fanta, ki je dobil rafal čez prsi. Položili so ga na tla med nas. Kako se je tisti siromak mučil! En čas je molil, en čas jokal, z nami vred. Prosil je, naj ga ubijemo, a kdo bo to storil. Nekaj ur je umiral, mi pa ležali zraven v krvavi luži. Trgovka je imela uro in smo ves čas vedeli, kako teče čas. Minila je polnoč, pa ena, tri. Začelo se je svitati, pa še vedno sami in vedno bolj obupani. Opravičevali smo jih, da se ponoči nisi upali, zdaj pa bodo vsak čas tukaj. Zmanjkovati je začelo streliva in naši so popuščali. Partizani so spoznali, da omagujemo in se predrzno približali hiši. Poslušali smo njihove pozive: »Kurbe bele, podajte se!« in da nam jamčijo življenje. Trgovka in Pavla sta najbolj silili ven. Tudi meni se je milo storilo. Kaj imam iskati v tej grozi! Tako smo se počasi dogovorili, da zapustimo hišo. Domobranci, ki so sklenili ostati, so se povzpeli po stopnicah navzgor, dvanajst pa nas je po osmi uri z dvignjenimi rokami odšlo skozi glavna vrata. Zunaj so nas tepli in pljuvali. Neka partizanka mi je ogorčeno tiščala pištolo na sence, kako da sem lahko tako pokvarjen.

Odpeljali so nas po vasi navzgor do tetine hiše, kjer sej e reklo pri Baragovih. Ravno tam so imeli štab. Od tistih, ki so nas [Stran 043]zasliševali, nisem poznal nikogar. Lahko da je bil eden od njih politkomisar Žugelj, tisti, ki se je hvalil, da je dal ustreliti Balantiča. Bil je komaj nekaj tednov pri partizanih, pa taka moč. Ko so nas nazadnje vprašali, kdo ni nosil orožja, sem se oglasil samo jaz. Tudi sestrična jim je prigovarjala in zagotavljala, da sem se zbal in bežal tja dol in kako sem prej pri njih napravljal drva. Izprazniti smo morali vse žepe in se sezuti, pobrali so nam nekaj obleke. Za pesmi ne vem, kako so jih dobili v roke. Balantiča že ni bilo med nami. Morda jih je izročil Pavli ali komu drugemu. Bosi smo stali na snegu, spredaj in zadaj vojaki s strojnicami. Okrog desetih dopoldne pa nazaj v vas. Na cesti pred šolo, kjer stoji zdaj ograjena lipa, so nas ustavili. Ne, Jankotova hiša in cerkev še nista goreli. Odpor v postojanki še ni bil zlomljen, ni pa bilo slišati strelov, tudi v zvoniku je bilo tiho. Kar pride oficir, pokaže s prstom na ženski in name: »Ti pa ti v ono hišo!« Peljali so nas v hišo nad šolo in izpraševali. Zahtevali so, da poimensko naštejemo grahovske domobrance. Jaz jih nisem poznal in sem molčal. Oni dve sta jecljali in se izgovarjali, da ne vesta. Ko so jima zagrozili, da ju bodo dali k tistim, ki so ostali zunaj, pa sta spregovorili.

Kar na lepem so se nas naveličali in nas pustili. Zdi se, da je bilo tisto zunaj boljša zabava zanje. Ženski sta čez čas vstali in brez besede odšli, jaz pa obsedel v prazni hiši in čakal. Lahko bi bil ostal na varnem, pa sem se kar odločil, šel za njima in se po zavrteh za hišami zapodil proti Strmcu. Če bi me bili zagledali oni, bi bilo po meni. Približal sem se tetini hiši. V tistem je pribrenčalo nad vas nemško letalo. Partizani so zapuščali hiše in šli proti gozdu. Zagledala me je sestrična in nakazala s prstom, naj se skrijem v prvo hišo. Domači mi niso niti odzdravili. Gotovo so mislili, da sem ušel, in so se zbali zase. Stal sem pri oknu in pazil na tetino hišo. Z mene se je cedilo in luža se je večala. Čez nekaj časa se je tam na prag postavila sestrična in namignila, da je varno. Skočil sem čez cesto, kolikor so me nosile premrle noge, in v zavetje. Skril sem se na podstrešje; tam je bilo že nekaj beguncev.

V tem zaslišim klice, da gori cerkev. Nad vasjo se je dvigal dim. Kasneje smo izvedeli, da se branilci, ki so bili v zvoniku, in domobranci, ki so ostali v Jankotovi hiši, niso podali. Med njimi je moral biti tudi Balantič.

Kasneje je odšla sestrična na oglede. Ko se je vrnila, je povedala, da je vas prazna. Čudno se nam je zdelo, kako da so se partizani tako hitro pobrali. Naši so me obuli in oblekli in popoldne smo šli po vasi, da vidimo, kaj je ostalo. Res smo si dosti upali, saj se partizanske straže nad vasjo še niso umaknile. Ogenj v hiši in cerkvi je ugašal. Ljudje so govorili, da so vsi domobranci mrtvi. Sredi križišča sem našel bratovo kapo, zraven lužo zasušene krvi. Odšel sem domov na Studeno in povedal, kaj se je zgodilo.

Naslednjega dne smo šli jaz, ata in mama v dolino. V vasi je smrdelo po pečenem pokvarjenem mesu. Tisto, kar je ostalo od mrličev, so nalagali na voz. Sami prsni koši in ožgane lobanje. Šli smo v zgorelo hišo in iskali našega Toneta. Našli smo ga v veži. Prepoznali smo ga po zobeh in obleki, ki se je tiščala pazduhe. Izvedeli smo, da je bil na straži ali zasedi pri sokolskem domu na bloški strani vasi in se ob napadu skril v bližini. Zjutraj so ga dobili. V trgovini smo odkrili še štiri ožgana trupla. Prekrita so bila z balami blaga. Mogoče so si jih nametali nase, da bi se zavarovali pred plameni.

Koliko se jih je rešilo, bi radi vedeli. Več kot polovica. Če pomislite, kakšna sila je šla na vas in da je trajala borba štirinajst ur in so si na koncu morali pomagati z ognjem, je to veliko. Saj sami vidite, kako vam pripovedujejo. Tako je Štefinov Ivan zjutraj, ko se je že zdanilo, skočil skozi okno v skladišču, čeprav smo mu branili. Kasneje je povedal, da je obležal kot mrtev. Niso ga opazili. Zlezel je na bližnji kozolec in čakal do večera. Domobrancev ni padlo ali zgorelo več kot trideset.

Sklenil sem, da me k vojakom ne dobijo. Odšel sem na Rakek in se skrival še tam, nato pa po koncu vojne z bratom pri nas na seniku. Šele aprila 1946 sem se priglasil.

Ne, do mrtvega brata na grahovskem pokopališču nisem stopil petdeset let.

Smehljal se je in ustrelil

Krajčevemu Niku je zgodbo o Grahovem pravil oče, Lojz Krajc, Matjažev, vaški veljak in lesni trgovec.

Imeli smo veletrgovino v Grahovem. Pisarno smo preselili v Ljubljano, zato mene ni bilo doma. Vrnil sem se čez nekaj dni in pogorišče tudi fotografiral.

Očeta je najbolj ganila usoda šestnajstlet[Stran 044]nega fanta z Blok. K nam ga je pripeljal kmet, ki je veliko trgoval z nami in vozil za nas les: »Gospod Krajc, tukaj ga imejte! Lepo vas prosim, da ga ne bo kdo odpeljal.« Ob napadu se je fant skril na naš skedenj. Zdaj so v njem uredili stanovanja. Ko je bilo napada konec, je zapustil skrivališče in se napotil po stopnicah v našo hišo. Ravno takrat se je po vasi sprehajal Daki in ga zagledal. Poklical ga je k sebi. Nekaj se je pogovarjal, nato pa z roko pokazal, naj prime žico, ki je ležala na cesti. Bila je pod napetostjo in ko jo je pobič zagrabil, ga je začelo metati. Oficir ga je nekaj časa gledal in se smejal, potem pa počasi izvlekel pištolo in ga ustrelil. Pozabil sem, kdo je bil, verjetno Alojzij Ivančič iz Raven.

Prišli so tudi v našo hišo. Najdlje so se zadržali v kleti. Tokli so po sodih. Prazne smo morali odpreti in so vsakega pregledali, če se ni morda v njem kdo skril. Oče je gledal, kako so peljali tiste starčke, njegove sošolce, do goreče hiše in jih vrgli noter. Bal se je, da bodo pobrali tudi njega. Slišal in videl je, kako so se držali za okenske križe in vpili na pomoč.

Tudi naša hiša, Matjaževa, je bila poškodovana. Ena od topovskih granat je celo priletela skozi okno v spalnico, prebila vrata in se zaletela v zid na hodniku. Na srečo ni eksplodirala.

Oče drugega ni vedel povedati, saj sploh ni zapustil hiše. Od daleč je opazoval, kako so nalagali na voz mrliče in jih odpeljali na pokopališče. Morda niso vseh. Ko so čez leta širili cesto skozi vas, so za zidom ob zgoreli in porušeni cerkvi naleteli na kosti. Takrat so vprašali Jernejčka, Hitijevega Matevža, če kaj ve. »Boljše, da ne vprašujete in nič ne veste.« Zdi se, da ni šlo za ostanke grahovskih branilcev, ampak tistih, ki so jih pobijali po vojni. Tega je bilo v vasi precej. Če si hotel imeti, si kar ubil.

Sram jih je bilo, da bi pustili ljudi na cedilu

Župnik Vinko Šega, zdaj vodi župnijo na Robu, je bil takrat kaplan v domači vasi:

Enajst nas je sedelo za mizo, od tega pet fantov, pa ni zdaj doma na Grahovem nikogar, ki bi nadaljeval rod. Po svoji novi maši sem naslednjo soboto, 17. julija 1943, poročil brata Franceta. Bil je rojen za gospodarja. Čez mesec dni so ga ponoči vzeli skupaj s trgovcem Barago in učiteljem iz Cerknice in jih zvezane odpeljali proti Kočevju. Pravijo, da leži brat tu na Mačkovcu. Mlajši brat je umrl v italijanski internaciji, druga dva sta bila vrnjena iz Vetrinja.

Te fante sem dobro poznal, tudi Balantiča. Prijazen fantek se mi je zdel, gladke rdečkaste kože in bujnih las. Ni bil tako resen, kot ga upodabljajo sedaj. Kremžar je slutil, da je v nevarnosti. Moralo je biti dan pred napadom, ko me je prosil za spoved. Vedeli so, kaj jih čaka. A bilo jih je sram, da bi pustili ljudi na cedilu.

V Grahovem ni bilo Nemcev, kot piše Strle. V zvonik se je prišlo po stopnicah, ki so bile napeljane po zunanji strani cerkvenega zidu. Tam je bila stalna straža. Ti stražarji so se hodili gret v našo kuhinjo. Tako tudi tistega večera. Ko so se zasližali streli, je ostal še eden. Planil je pokonci, preizkusil orožje tako, da je v veži ustrelil po tleh in je še danes videti tisto luknjo, potem pa ven. Kasneje mi je pripovedoval, kako se je pomešal med partizane in ko so ga vpraševali za dogovorjeno besedo, je samo zavpil: »Nič lozinka, naprej!« Skril se je v Krajčev skedenj.

Nič se ni videlo. Dalo pa se je uganiti, kje je postojanka. Avto je tako gorel, da so plameni segali čez streho hiše. Videle so se ležeče postave za cerkvenim zidom, tudi iz Urbasove hiše so molele cevi. Hodil sem od okna do okna, vendar do jutra nisem vedel, ali so to domobranci, ki varujejo postojanko, ali partizani. Če so cevi obrnjene proti postojanki, potem je konec.

Zjutraj niso nič trkali. Z rafalom iz avtomatskega orožja so razbili ključavnico in so se vrata odprla na stežaj. V župnišču ni bilo nobenih domobranskih ležišč in tudi ne Nemcev, kot se je zapisalo Strletu. Začeli so ropati.

Čez čas sem šele opazil, kako jemljejo pri Krajcu deske colarice in jih nosijo v cerkev. Polagali so jih med klopi in na kupe, zlasti na koru. Potem so nanosili jezersko slamo. Ne vem, kdaj so zažgali, po mojem okrog desete ure.

Cerkev je bilo treba rešiti. Šel sem v vas in iskal komandanta. Pripeljali so me do Krajčeve pisarne. Tam je stal pred hišo bled oficir, zdel se je bolan. Bil je Daki. Prosil sem ga, naj cerkvi prizanese, saj je bila ves čas zaklenjena in v njej ni bilo nič. »Dobite dol naše sovražnike!« »Ne morem gor, saj je vse v ognju!«

[Stran 045]

Hitro sem se vrnil. Med potjo sem stopil na pretrgano električno žico, a me je na srečo samo stresla. V cerkvi je dim, ki se je valil s kora, segal že do vratu. Najprej sem odnesel Najsvetejše, nato iz prostora nad zakristijo mašne plašče in svečnike. Pomagal mi je partizan s Primorskega. Dušilo me je. Namočil sem robec v žegnano vodo in si ga tiščal čez obraz. Še danes mi je hudo, če pomislim na Marijo. Zlezel sem po lestvi do nje in jo že držal z eno roko. A bila je pretežka, v naravni velikosti, in je nisem mogel niti premakniti. Tudi križev pot je bil pripet z žico in se ni dal sneti. Takrat ko je bilo že vse v dimu, pa je priletela iz zvonika skozi lino ročna granata in se raztreščila pred nami. Hitro ven! Cerkev je gorela s polnim plamenom. Tudi za tiste v zvoniku se je bližal konec in sem misli, da so vsi zgoreli. Zvonovi so padli na tla okrog poldneva.

Tista punca, za katero vprašujete, je bila pomočnica v trgovini. Na fotografiji jo vidite zraven Kremžarja na bratovi poroki. Res sta se imela rada. Nič slabega ni bilo v tem. Mladi ljudje se morajo spoznati.

Tudi sam si ne znam odgovoriti, zakaj so ubili tiste starce. Kovaček je bil šegav in smo ga imeli vsi radi. Miha je bil čudak, redkobeseden samotar, Zogarčka je zanimala samo njegova šuštarija.

Ko je gorela hiša, sem stal na balkonu in dajal odvezo tistim, ki so v njej umirali. Zdi se mi, da so zajete metali v ogenj skozi zadnja vrata. Prepričan sem bil, da je med njimi tudi moj sorodnik France. A ostal je živ. Po polnoči je kar zlezel skozi okno v prvem nadstropju in skočil na tla. V temi ga niso videli. Zlezel je na hrib nad vasjo, čakal ves dan, gledal, kako se sredi vasi kadi, zvečer pa domov. Še sedaj živi v strahu in noče, da bi izvedeli zanj. Da je vasica, kjer kmetuje, na samem in nič se ne ve …

Partizanske straže so ostale do večera. Niso skrivale, kdo je prava oblast. Ko se je mračilo, sem šel od domače hiše na oglede. Še se je kadilo in tlelo. Cerkev je zgorela, le nad stranskimi kapelami je ostalo kak meter bobrovcev. Kar zagledam, kako se premika opeka. Ustrašil sem se in mislil, kaj bo sedaj. Skozi luknjo so pomolele črne roke, za njimi glava. Hitijev Matevž se je izkazal. Zgrabil je lestev, ki je ležala zraven, in jo postavil ob zid. Držal je z vso močjo. Fant je zlezel dol, za njim še eden. Skočila sta čez ograjo pri mežnariji in proti Javornikom. Za siromakoma sem poslal odvezo. Z Matevžem sva molčala in nikdar nisva omenila tega dogodka, čeprav sva se večkrat videla. Pripravil pa sem se, če sekaj spremeni in bi ga gnali na sodišče, da pričam v njegov prid.

Kljub hladnemu vremenu je začelo smrdeti ne samo po ožganem. Sklenili smo, da je treba nekaj napraviti. Pokopali smo mrtve čez dva dni, 26. novembra. Med zgorelimi ostanki sem prepoznal samo Zogarčka. Zdi se, da je padel na obraz in ga ogenj tam ni dosegel. Sploh nismo preverjali, koga pokopavamo, saj večine ni bilo mogoče prepoznati. Teh štiriintrideset je v mrliško knjigo vpisal dekan kar s seznama, ki je bil objavljen v Domoljubu.

Jama, ki so jo izkopali, je merila 2 x 2 m in je bila globoka, kot je predpisano. Bil je pravi pogrebni sprevod, ki se ga je udeležilo veliko ljudi. Slovo sem opravil jaz. Ob grobu so samo dvignili stranico in zgorela telesa stresli v jamo.

Po vojni je bilo celo za vse svete prepovedano nositi cvetje ali prižigati sveče na grobu. Če je kdo skrivaj kaj prinesel, so takoj razmetali.

Zadnji čas pred zimo

Sedaj je zadnji čas pred zimo,

utihnili jesenski so nalivi,

za listja smrt sta srci občutljivi,

dekle, saj čutiš, da ne bo šla mimo.

Macesnovih vršičev mi naberi,

pobožaj z njimi senčnate obrvi,

in preden se dotaknejo jih črvi,

s poljubi mirnimi mi jih izperi.

Brez solz, ko veter gnili sad omaje,

neznaten bom odpadel v prazen kot,

le bolj bom zastrmel pričakovaje.

Nikar mi z vekami ne skrij svetlobe,

naj vidim, da je lahna smrt povsod,

naj čutim padanje noči med grobe!

Moj god ne bo nikoli praznovan!

Pripovedovali smo zgodbo o samotnih krogih, ki sta jih delali domobranski patrulji, o premikih partizanskih brigad in kako so se pota sekala in križala, o šibki domobranski posadki v hiši sredi vasi, ki je v svojem srcu varovala pesnika in do zadnje[Stran 046]ga upala, da pride pomoč, o samotnem letalu na nebu, ki je priletelo šele na pogreb, o Kremžarjevem Francetu, ki je vztrajal do konca, in o Dakiju, ki se je kot zli duh prikazoval povsod, kjer se je dogajalo kaj hudega.

Vso noč je grmelo in se svetilo z grahovske strani, posadke v Cerknici, Begunjah in na Rakeku pa se niso zganile. Tudi če bi izbrale daljšo pot čez Slivnico, bi bile v dveh urah nad vasjo, presenetile napadalce in morda omogočile izpad. Več se ne bi dalo storiti. Kajti partizani so imeli takšno premoč, da jim tudi združena vojska ne bi bila kos. Dogovor, da si bodo šli pomagat, je bil slepilo, saj ni bil uresničljiv. Žal so to spoznali šele po Grahovem in se zato umaknili tudi iz Begunj in Cerknice.

Tako je moral umreti tudi pesnik. Ko smo poslušali in prebirali vse te zgodbe, njega ni videti. Na Draga Tomažiča in Antona Strleta se ne moremo zanesti (Pibernik: Temni zaliv, Cankarjeva založba, 1989, 212–17).

Tomažiča sem sam slišal, kako je razlagal o skrivališču pod vago in svojih junaštvih, vsakokrat drugače. Njegov opis je zmeden. Tako piše, da so se Cerkničani, ki so se pripeljali z avtomobilom, odpeljali nazaj. Kljub popolni temi je videl, da ima Balantič odvezane čevlje. Oblegovalci so po njegovem že ob sedmih vdrli v hišo. Ni bil take sorte, da bi metal bombe iz goreče hiše. Pripovedovanje o zadnjih urah Kremžarja in Balantiča je prelepo, da bi mu lahko verjeli. Ko je zagorelo, Tomažiča ni bilo pri umirajočih v prvem nadstropju, ampak je že nekaj ur čemel v prostoru pod vago, vhod vanj pa zasut. Vsi pač nismo junaki! Kakor je lepo poslušati in brati, kako ranjeni Kremžar recitira junaške verze in se s pesnikom poslavljata za vedno; morda bo ravno to pripovedovanje ostalo vrhunec vsega dogajanja – gre samo za lepo zgodbo.

Strle je bil tisti ranjenec s poškodovanim očesom in roko, o katerem pripoveduje Hrbljan. Svojo zgodbo je objavil tri dni po napadu in je pisana v duhu tistega trenutka. Partizani niso vdrli v pritličje, kot piše, in tam zajeli deset fantov, ampak prišli v hišo brez borbe, ko so bili spodnji prostori izpraznjeni. Iz fotografije goreče hiše je razvidno, da v tem ognju ni bilo mogoče ostati pri življenju. Nobeden od tistih, ki jih je ogenj dosegel v prvem nadstropju, se ni rešil.

Morda je bil pesnik smrtno ranjen, še preden je zagorelo. Ni pa si težko predstavljati, kakšna je smrt v dimu in ognju. Že prvi vdihi te omamijo, zavrti se ti v glavi, izgubiš zavest in zastrupljen padeš v smrtni spanec. Ognjeni zublji ližejo brezčutno telo, obleka gori, meso se peče in cvre, udi oglenijo.

Svetlobi bolečin sem darovan

Odpadel bom na črna tla,

saj dišim že kot gnila trava in listje,

trohnim že, moj dih, moj glas ves nečist je,

smrt mi v očeh plapola.

Svetlobi bolečin sem darovan,

trpko dišijo kamni žrtvenika,

ne najdem čistih ustnic svečenika,

da bil bi dar moj poveličevan.

Moj god ne bo nikoli praznovan …

1...309310311...335Page 310 of 335

Nova Slovenska zaveza

predsednik: dr. Matija Ogrin

Beethovnova ul. 5/II 1000 Ljubljana
Telefon: (01) 425–15–37
e-pošta: info (at) zaveza.si

Revija Zaveza

urednik: Lenart Rihar

Zadnji naslovi

Vabimo: Kočevski Rog 2026

0
Dragi svojci žrtev revolucije, spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze...

Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč

0
Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč (uradno...

Vabimo: spominska slovesnost ‘Ker smo ljudje

0
Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Narodni dan spomina na žrtve,...

Memento za leto 2026 in Exodus 1945

0
Ob gori trpljenja, na katerega v Zavezi obujamo spomin,...

NSZ novice

S prijavo na novice podprite naše delovanje in pridobite neposredna obvestila na vaš e-naslov.

© Nova Slovenska zaveza