Nova Slovenska zaveza je nastala v času slovenske pomladi in Anton Drobnič je bil eden njenih glavnih ustanoviteljev. Preživeli člani protikomunističnega odpora so se zavedali, da so kataklizmo 1945 preživeli zaradi poslanstva, da bodo o nji pričevali. Anton Drobnič je kot pravnik še posebej čutil potrebo po organizaciji, ki naj v slovenskem narodu obudi spomin na žrtve revolucije, pobite v Rogu in na drugih moriščih, in začne izpolnjevati, kar jim dolgujemo. Bil je eden od nosilcev velikega skupnega dela – za evidentiranje žrtev, za postavitev farnih spominskih plošč, za odkrivanje in označitev morišč, za simbolni pokop s sv. mašo in za spominske slovesnosti na moriščih. Drobničeva velika zasluga je, da je skušal vsemu temu delu NSZ najti pravno podlago, kar je bilo težko, a neogibno potrebno. Ta pot je bila zaradi kontinuitete z zakonodajo in miselnostjo stare države polna ovir, toda neumorni in uporni Drobnič jo je vselej našel.
Ko je spomladi leta 1991 izšla prva številka revije Zaveza, je Anton Drobnič napisal njen prvi, programski članek. Idejo »narodne samostojnosti in slovenske svobode« je že tedaj izvajal iz tradicije zedinjene Slovenije iz 19. stoletja in njen vrh videl, prek zgodovinskih menjav in okljukov, v Slovenski zavezi, ki je leta 1944 postala najširša slovenska demokratična koalicija. Takole je Drobnič zapisal aprila 1991:
»Zvestoba veri, narodnemu izročilu, njegovi svobodi in samostojnosti, odpor proti nečloveškemu komunizmu in vsakemu drugemu nasilju, to je Slovenska zaveza. Ta zaveza je veljala med vojnimi strahotami, nanjo smo se sklicevali skozi dolgo dobo revolucionarnega nesmisla in s to zavezo smo dosegli novo slovensko pomlad in novo upanje.«
* * *
V tem »novem upanju« je bil Tone Drobnič pozneje, kakor vsa njegova generacija in še mlajše, trpko razočaran. Pričakoval je to, kar bi bilo v pravu edino pravično: da Republika Slovenija z ustavnim zakonom obsodi revolucionarno nasilje, zlasti vse revolucionarne umore, in tako z enim aktom odvzame legalnost in legitimnost tudi terorističnim združbam, ki se v publicistiki imenujejo »partizanska sodišča«, ter tako povrne dobro ime in nedolžnost vsem, ki so bili tam obsojeni. Za Drobniča, ki je v pravu videl eminentno sredstvo za udejanjanje resnice in pravice, je bilo strašno, ko je spoznal, da je demokratična država Slovenija pravzaprav posvojila revolucionarno pravo in je namesto splošne obsodbe in razveljavitve vseh procesov prepustila, naj posamezni državljani, kakor kdo zmore, sami obnavljajo sodne postopke, se spoprijemajo s sodnimi stroški in duševnimi pritiski v ponovnih procesih. Podobno je bil prepričan glede pobitih žrtev v breznih: najprej jim je treba vrniti dobro ime, jih rehabilitirati, šele nato bi izkop žrtev in urejanje grobov imela smisel. Zelo ga je bolelo, da glede tako pomembnih stvari tudi na politični strani, ki ji je s srcem pripadal, ni bilo soglasja. Kljub tem razočaranjem je Anton Drobnič kot pravnik v okviru danih zakonskih možnosti pomagal ali svetoval v številnih sodnih postopkih, kjer je šlo za najhujše krivice komunističnega režima.
O trpljenju, ki je zadelo naše ljudi z revolucijo, smo namreč vajeni premišljevati predvsem kot osebnem trpljenju, izgubi, krivici. Ti spomini ostajajo med nami kot osebna bivanjska bolečina. Drobnič pa je to osebno izkustvo posamičnega človeka v zgodovini hotel združiti z redom prava in zakonov. S svojimi govori, članki in zlasti pravnimi postopki, ki jih je vodil ali pri njih svetoval, je osebne zgodbe naših ljudi naredil vsaj nekoliko tudi za stvar države, za javno stvar Republike Slovenije. Ta sinteza je veliko delo Antona Drobniča – ne le za stvar NSZ, ampak za demokratično kulturo slovenskega naroda v celoti.
* * *
O tem, kakšna stiska je prišla nad slovenske katoličane z vojno in revolucijo in kako močno so fantje, kot je bil Tone Drobnič, čutili, da morajo proti tej stiski kaj narediti za svoje ljudi, da morajo sprejeti preizkušnjo, ki je prišla nadnje, in odgovoriti s svojim življenjem – o vsem tem nam nekaj pove to, kako sta se šla Tone Drobnič in njegov prijatelj prijavit za vstop k domobrancem. Ko sta prišla tja, sta slišala, da fantov iz njunega letnika, 1928, ne sprejemajo, ker so premladi. Bog ve, na kaj je v tistih trenutkih mislil Tone Drobnič. Morda na znance, ki so jih odpeljali in so izginili, ali na umorjeno sorodnico, učiteljico Anico Drobnič, ali na svoje domače, izpostavljene v samotni vasi sredi notranjskih gozdov. Bog ve. Fanta sta stopila naprej in rekla, da sta rojena v letu 1927.
Od časov grške tragedije naprej velja, da se značaj osebe najbolj razkrije v njenem dejanju, bolj kakor v besedah. To dejanje, kako sta 16-letna fanta vstopila med domobrance, nam razpre neki svet, razpre nam zgodovinsko obzorje največje stiske in nevarnosti, na tem obzorju pa se kaže Tone Drobnič kot neugnano srčen, zvest in odgovoren fant – in tako je odgovarjal življenju tudi pozneje, v zaporu in na prostosti, dokler se mu ni izteklo. Zdi se, da vsa prej omenjena dela Antona Drobniča dobe pravo podobo v luči tega dejanja.
Danes so časi drugačni, potrebne pa so nam enaka srčnost, enaka pravičnost in zvestoba.
Bog vam daj dobro, gospod Tone!
