Španski borci

Po izbruhu španske državljanske vojne je Kominterna pozvala komuniste na pomoč republiki. Številne komunistične partije so pričele z agitacijo in mobilizacijo prostovoljcev. Pod kodnim imenom Operacija X je Stalin španskim komunistom začel pošiljati sovjetsko orožje, za katerega je terjal plačilo v španskem zlatu. Količina poslanega orožja pa ni zadoščala, saj je Stalin vsakokratni Vorošilov predlog glede količine orožja prepolovil; veliko orožja je bilo tudi zastarelega. V Španijo je napotil tudi več kot 2000 vojaških svetovalcev in tajnih agentov, ki so imeli poleg boja proti frankistom tudi nalogo odkrivati nasprotnike Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) v republikanskih vrstah. Tja je odšla tudi večina komunistov, ki so se šolali na različnih partijskih šolah v Moskvi. Zato so Komunistično univerzo narodnih manjšin Zahoda, na kateri je delal Aleš Bebler kot učitelj začetnik, enostavno ukinili. Slovenski komunisti so sledili Stalinovemu klicu. Pokrajinski komite Komunistične  partije Jugoslavije (KPJ) za Slovenijo je sestavil poseben odbor z nalogo, da nudi „učinkovito pomoč španskemu ljudstvu“. Ta odbor je organi¬ziral nabor prostovoljcev po Sloveniji in jih pošiljal po ilegalnih kanalih v Pariz. V Parizu so nad rekrutacijo jugoslovanskih borcev med drugimi bdeli Milan Gorkić (Sommer), Lovro Kuhar (Valič) in Josip Broz (Valter). V Španijo je bolj ali manj legalno po predpisanih poteh prispelo tudi okoli 500 Slovencev, dobra polovica iz Kraljevine Jugoslavije, ostali pa iz Julijske krajine in tujine. Med španskimi borci srečamo številne vidnejše komuniste in kasnejše partizanske voditelje: Franc Rozman – Stane, Stane Semič – Daki, Dušan Kveder, Aleš Bebler, Ivan Kreft, Rudi Janhuba, Drago Gustinčič … Mnogi slovenski revolucionarji so v Španiji pridobili praktično vojaško znanje, propagandne veščine in okrepili partijsko mrežo (mnogi španski borci so se namreč pridružil partiji šele med špansko vojno ali pa neposredno po njej). Skrivnostno vlogo v Španiji je imel tudi Josip Broz Tito, ki je vztrajno zanikal udeležbo v tamkajšnji vojni, a ga priče (npr. Dolores Ibarruri) in mnogi viri postavljajo na laž. Kot agent Ljudskega komisariata za notranje zadeve (NKVD) in prepričan stalinist je imel dovolj razlogov za zanikanje, ker je Stalin v zadnjih letih vojne izkoristil Španijo kot adut v pogajanjih s Hitlerjem, brezobzirno mučil in likvidiral nestaliniste v vrhu republike in povsem izropal špansko državno zakladnico njenega zlata. Po uspešni pogoditvi s Hitlerjem pa je popolnoma obrnil hrbet španskim komunistom in mednarodnim brigadam, ki so za dolgo časa obtičale v begunskih taboriščih ob španski meji. Slovenski španski borci (zlasti nekomunisti) so se še več let vračali domov. Slovenska partija je o Stalinovi „španski prevari“ molčala do leta 1948.