Zatiranje krščanstva …
Zatiranje krščanstva, družine in zasebne lastnine je še vedno osnovna značilnost slovenskega levičarstva oziroma komunizma. To troje namreč predstavlja pogoj oziroma temelj človekove samostojnosti. Ekonomskim globalistom in političnim avtokratskim režimom je namreč težko obvladovati podložnike, če so materialno, čustveno in duhovno samostojni.
Strast rušenja
1. junija 2022 je Slovenija dobila novo vlado. Čeprav je bilo na pragu letnih dopustov, je novi premier odločno napovedal: »Delali bomo takoj, že nocoj!«
In res se je nova vlada z neverjetno energijo in strastjo lotila vrste občutljivih vprašanj: revizija oziroma prekinitev vseh kadrovskih imenovanj Janševe vlade, nov zakon o t. i. depolitizaciji RTV, ukinitev Urada za demografijo, sprostitev nezakonitih migracij, ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, ustanovitev strateškega sveta za pregon »sovražnega govora« in razvrednotenje zakonske zveze. Gre izključno za občutljiva ideološka vprašanja, ki z bliskovitim manipulativnim reševanjem le poglabljajo usodno razdeljenost slovenskega naroda.
Poglejmo le ideološko ponižanje družine. Čeprav se je slovenski narod že dvakrat z referendumsko večino uprl razvrednotenju zakonske zveze, je sedanja oblast bliskovito hitro črtala njeno bistvo, to je zvezo »moža in žene«, ter jo spremenila v zvezo »dveh oseb«. Neverjetno, kako globoko v njeni agendi je želja po razgradnji družine in izničenju klasične zakonske zveze.
Že videno
Že v komunističnem manifestu iz leta 1848 beremo, da svoboda, lastnina, osebnost, narod, družina, izhajajo iz buržoaznega svetovnega nazora. Buržuj naj bi videl v svoji ženi zgolj proizvajalno orodje. In če se bodo v komunistični družbi proizvajalna sredstva izkoriščala skupno, se bodo skupno izkoriščale tudi žene. Buržuj torej ne sluti, da gre ravno za to, da se odpravi tak položaj žene, v katerem je žena zgolj proizvajalno orodje, beremo v manifestu.
Logiko tega razmišljanja je povzel Orlando Figes (v knjigi Šepetalci, Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji; Ljubljana 2009): boljševiki so pričakovali, da bo družina v socialistični družbi izginila, država pa bo prevzela odgovornost za osnovne gospodinjske dejavnosti ter poskrbela za otroške jasli, pralnice in menze v javnih zbirališčih in stanovanjskih blokih. Ženske se bodo rešile gospodinjskega dela, postale enakopravne z moškimi in se pridružile delavskim množicam. Patriarhalna družina bo s svojo spolno moralo vred izumrla. Nadomestile jo bodo »svobodne ljubezenske zveze«.
V knjigi Tragedija ljudstva, Ruska revolucija 1891–1924, Ljubljana 2013, pa jasno govori o »osvoboditvi« žensk: skupne obednice, pralnice in jasli bodo ženske osvobodile garanja v gospodinjstvu in jim omogočile, da prevzamejo dejavno vlogo v revoluciji. »Ruske ženske, odvrzite lonce in ponve!« je pozival neki sovjetski plakat. Postopni razkroj »buržoazne« družine pod vplivom liberalne reforme zakonov o zakonski zvezi, ločitvi in splavu naj bi – vsaj tako so pričakovali – osvobodil ženske izpod tiranije njihovih mož.
Aleksandra Kollontai, ruska revolucionarna marksistka (1872–1952), se je zavzemala tudi za emancipacijo žensk ob pomoči seksualne revolucije. Oznanjala je »svobodno ljubezen« ali »erotična prijateljstva« med moškimi in ženskami kot enakopravnimi partnerji; tako naj bi se ženska osvobodila »suženjstva v zakonu«, oba spola pa bremen monogamije.
V času gulagov je Sovjetska zveza gradila delavske bloke s skupnimi kuhinjami,
skupnimi jedilnicami, skupnimi pralnicami, skupnimi sanitarijami, skupnimi jaslimi za dojenčke itd., a delavske družine so povsod, kjer se je dalo, vztrajale v svojih »zasebnih« stanovanjih in kolibah, pa naj so bile še tako skromne in zbite iz odpadnih desk ali zidane z blatom med prepletenimi vejami. Tako kot osebna svoboda je tudi pojem družine ostal v zatiranem narodu nedotaknjen.
Ker z nasiljem očitno ni mogoče spremeniti naroda, je skupina evropskih marksistov zasnovala nov pristop k vzpostavitvi razmer za uspešnejše pranje možganov. Dobili smo tako imenovani kulturni marksizem Frankfurtske šole. In kar zadeva pojmovanje družine, je Erich Fromm postavil dogmo: »Moškost in ženskost nista rezultat bioloških razlik, ampak jih je vsililo heteroseksualno zatiranje družbe.« To je hitro povzela znana radikalna feministka Judith Butler: »Moškost in ženskost sta družbena konstrukta, ne naravni vlogi.«
Na poti razkroja
Tako se je rodila ideologija proste izbire spola, ki vključuje prosto izbiro spolnih odnosov, tako glede spolnih objektov kot glede spolne prakse. Spolni objekt je lahko kdorkoli in karkoli, človek, žival ali lutka, spolnih praks pa je veliko vrst, če upoštevamo učbenik, ki ga je podpisal sedanji minister Golobove vlade. Samo naravnih spolnih odnosov, ki so izraz resnične ljubezni, ni nikjer več. Niti v pedagoških učbenikih ne. Ne le spolnost sama, tudi objekt spolnosti je v celoti razčlovečen. Mladi, ki jih zajame taka ideologija, ne čutijo nobene privlačnosti več za skupno družinsko življenje. Svojo prirojeno željo po skupnem življenju pa skušajo uresničiti v skupnih deviantnih praksah, pogosto podprtih z drogo.
Družina kot vrednota izgublja pomen. V tem je cilj kulturnega marksizma že dosežen. In če nam vladajo ljudje s takim ideološkim izhodiščem, lahko upravičeno pričakujemo, da bo ta ideologija zasedla ves šolski, medijski in kulturni prostor ter zajela vse večji del naroda.
Dehumanizacija oziroma razčlovečenje spolnosti je iz ameriško-zahodne družbe že krepko pljusknilo v slovensko družbo. A v Ameriki in Angliji se že krepi zdrav odpor do teh blodenj. Tudi ta bo pljusknil v Evropo.
Primer Jamie Reed
Jamie Reed je dolgoletna članica LGBT-druščine. Poročena je s transspolno osebo. Dolga leta je bila v Washingtonu zaposlena na sprejemnem oddelku ene od številnih ameriških t. i. gender clinics, ki izvajajo spremembo spola. Končno pa je službo pustila, ker »tega ne morem več gledati«. V izpovedi (glej: Jamie Reed, thefp.com, The Free Press, 9. februarja 2023) je med drugim povedala: »V ZDA je več kot 100 pediatričnih klinik za spol. To, kar se dogaja otrokom, je moralno in medicinsko grozljivo. V štirih letih, ko sem delala na kliniki kot vodja primerov – odgovorna sem bila za sprejem pacientov in za nadzor –, je skozi naša vrata šlo okoli tisoč mladih ljudi v stiski. Večina jih je prejela hormonske recepte, ki lahko temeljito spremenijo življenje, povzročijo celo neplodnost.«
Zaradi nezaslišane lahkotnosti sprejemanja otrok v postopek spremembe spola je dobila velikega moralnega mačka, a – kot pravi – »so mi vsi svetovali, naj gledam stran in molčim. A tega ne morem, če si hočem ohraniti čisto vest. Kajti to, kar se dogaja množici otrok, je moralno in zdravstveno grozljivo«.
»Do leta 2015 je zelo majhno število dečkov sestavljalo populacijo pediatričnih primerov spolne disforije. Nato se je po vsem zahodnem svetu začela dramatično povečevati nova populacija: najstnice, mnoge brez zgodovine spolne stiske, so nenadoma izjavljale, da so transspolne. Zahtevale so takojšnje zdravljenje s testosteronom. Včasih so prispele skupine deklet iz iste srednje šole.«
Dekleta, ki so želela spremembo spola, so imela pogosto tudi druge motnje, kot so depresija, anksioznost, motnje hranjenja, debelost ali ADHD (attention deficit hyperactivity disorder). Mnogim je bil diagnosticiran avtizem ali so imele avtizmu podobne simptome. Za začetek spremembe spola so dekleta potrebovala pismo podpore od terapevta, običajno tistega, ki so ga na kliniki priporočili. Obiskale so ga samo enkrat ali dvakrat in dobile so zeleno luč. Da bi bilo terapevtom laže, jim je klinika ponudila predlogo, kako napisati pismo v podporo spremembe. Naslednja postaja je bil en sam obisk pri endokrinologu, ki je izdal recept za testosteron. To je vse, kar je bilo potrebno. »Ne vedo, v kaj se podajajo!« pravi Jamie Reed.
»Ker sem bila glavna za sprejem, sem imela najširši pogled na našo klientelo. Leta 2019 se je pojavila nova skupina ljudi: odstopniki in detranzicionisti. Odstopniki se odločijo, da ne bodo nadaljevali postopka za spremembo, detranzicionisti pa so osebe, ki se hočejo vrniti k svojemu prirojenemu spolu.«
»Pretresla me je zgodba neke najstnice, ki je lahkotno šla v postopek. Najprej hormonska terapija, nato kirurška odstranitev prsi, potem pa je zanosila in rodila. Obupana se je vrnila z zahtevo: ‚Hočem svoje prsi nazaj!‘«
Terapija se najprej začne z zaviralci pubertete, pri deklicah je to moški spolni hormon, testosteron. Sledi sprememba glasu, prerazporeditev telesne maščobe, spolna vznemirjenost, spremembe razpoloženja in obnašanja, agresivnost, neplodnost itd. Odkar je v modi sprememba spola, je v teh državah vse več strelskih pohodov tako obravnavanih deklet na njihove nekdanje šole.
Pri dečkih se uporablja tudi bikalutamid, ki je indiciran pri zdravljenju metastatskega raka prostate, kot stranski učinek pa zavira puberteto, feminizira moško telo in pojavijo se celo maščobne dojke. Pričakovati je tudi pozne neznane in neprijetne stranske učinke. Eden od njih je resna hepatotoksičnost, to je zastrupitev jeter.
Psihiater dr. Paul R. McHugh
Dr. Paul R. McHugh, nekdanji glavni psihiater v bolnišnici Johns Hopkins, zastopa stališče, da je transspolnost duševna motnja, ki zahteva zdravljenje, da je operativna sprememba spola biološko nemogoča in da ljudje, ki to spodbujajo, sodelujejo pri razvoju, poglabljanju in ohranjanju duševne motnje (ifamnews.com, 20. 4. 2023). »Tako smo na Hopkinsu prenehali izvajati operativno spremembo spola, ker se nam je ‚zadovoljen‘, a še vedno problematičen pacient zdel nezadosten razlog za kirurško amputacijo normalnih organov,« je dejal dr. McHugh.
Poročal je tudi o novi študiji, ki je pokazala, da je stopnja samomorov med transspolnimi osebami, ki so prestale operacijo spremembe spola, 20-krat višja od stopnje samomorov med netransspolnimi ljudmi. Opozoril je tudi na študije univerze Vanderbilt in londonske klinike Portman o otrocih, ki so izrazili transspolna čustva, vendar je sčasoma pri 70–80 % teh otrok ta moteči občutek »spontano izginil«. »
Ta domneva, da posameznikov spol obstaja le v domišljiji, neodvisno od anatomske in biološke realnosti, je nekatere privedla do tega, da si prizadevajo za družbeno potrditev svoje subjektivne osebne resnice,« pravi dr. McHugh. Posledično so nekatere zvezne države – Kalifornija, New Jersey in Massachusetts – sprejele zakone, ki psihiatrom prepovedujejo, »da bi mladoletnim transspolnim osebam poskušali povrniti naravno občutje lastnega spola, tudi z dovoljenjem staršev,« je dejal. To je pljusknilo tudi v Evropo. Pred tremi leti (7. 5. 2020) je bil na primer tudi v Nemčiji sprejet zakon, ki prepoveduje terapevtsko obravnavo transspolnih mladostnikov. S tem pa je tudi statistično spremljanje tega dogajanja onemogočeno. Tovrstnih duševnih motenj torej ni več!
»Sprememba spola je biološko nemogoča,« pravi McHugh. »Ljudje, ki gredo skozi operativno spremembo spola, ne prehajajo iz moških v ženske ali obratno. Namesto tega postanejo feminizirani moški ali maskulinizirana ženska. Trditi, da gre za vprašanje državljanskih pravic, in spodbujati operacijo, je dejansko sodelovanje in spodbujanje duševne motnje.«
Živeti v laži
Ideologija proste izbire spola je preprost in jasen primer, kako je v sedanjem času možno ustvariti ozračje primitivno nore laži in na njej graditi skrajno škodljivo razčlovečenje spolnosti in tradicionalnega pojmovanja družine. S takim življenjem v laži uničujemo razsvetljenstvo, ki je gradilo na doslednem spoštovanju pozitivnih znanosti. Nekoč so znanstvenike, ki so trdili, da je zemlja okrogla in se vrti okrog sonca, preganjali kot krivoverce. Danes pa so doktorji biomedicinskih znanosti, ki trdijo, da je že prva oplojena celica bodočega človeka moška (XY) ali ženska (XX) in se ne njej ne nadaljnjim celicam niti celotnemu človeku ne da spremeniti biološkega spola, obtoženi, da širijo »sovražni govor« in »homofobijo«. Če so sledilci pozitivne znanosti nekoč končali na grmadi, pa danes – kot psiholog Jordan Peterson – lahko izgubijo službo ali celo licenco. Resnica je spet preganjana in prepovedana!
Takšno izmaličenje, poniževanje in izigravanje spolnosti, ki je v jedru človekove identitete, se tako za posameznika kot za družbo ne more dobro končati. Ne le, da človeku preprečuje najti globlje spoštovanje svoje narave, ampak pohablja tudi družbo kot celoto. Vse manj je tradicionalnih družin, ki predstavljajo edino naravno okolje za skupno življenje, vzgojo otrok in počlovečenje celotne družbe. Izpraznjena spolnost, ki ni več vezana na resnično ljubezen, nič več ne sledi tri tisoč let stari modrosti, ki slikovito pravi:
»Gospod Bog je rekel: ’Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.‘ /…/ Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso« (1 Mz 2,18–24). Nobene podrejenosti torej in šele skupaj sta »eno telo«.
Sprejemanje in vztrajanje v »teoriji spola« nam torej pomaga razumeti sodobno politično »življenje v laži«. Razkriva lahkotno ignoriranje jasnih dejstev pozitivne znanosti in katastrofalnih posledic tako za posameznika kot za celotno družbo. Če kdo, potem narod – slovenski – ve, kaj pomeni živeti v laži. Spomnimo se samo poveličevanja nekega večernega pogovora 17. aprila 1937 na Čebinah, 27. (26.) aprila 1941 v Vidmarjevi hiši, »slavne« bitke januarja 1942 v Dražgošah itd. Ena sama laž in potvorba zgodovinskih dejstev. V isto nazorsko kategorijo spada tudi dejstvo, da je za sedanjega premiera uspešen tisti minister, ki zna »komunicirati« z javnostjo, ki torej zna to javnost nahecati, pretentati, prepričati o nečem, česar ni.
»Demagogija in napačno prikazovanje razmer sta neizogibni značilnosti komunističnih voditeljev,« pravi Milovan Đilas v knjigi Novi razred (str. 42). Ker je laž v živem nasprotju z resnico, so tudi sadovi njihovega dela živo nasprotje njihovih obljub. Zato Đilas lahko postavi preprosto diagnozo: »V nasprotju z zgodnejšimi revolucijami je komunistična revolucija, ki so jo izvajali v imenu odprave družbenih razredov, privedla do najpopolnejše oblasti izključno enega samega novega razreda. Vse drugo so samo utvare in pesek v oči« (str. 48).
Tudi sedanja slovenska vlada kaže svojo ujetost v laž. Učinki njenega delovanja so v živem nasprotju z obljubami. Ob številnih napovedanih reformah ne opažamo nobenih pozitivnih sadov, ampak vse globlje zapletanje in slabšanje stanja. Če opazujemo zakonitosti delovanja te vlade, lahko rečemo, da gre za klasično revolucionarno komunistično oblast. Široko zasnovan konstrukt laži, s katerim so doslej hranili histerijo protijanšizma, pa postaja vse manj uporaben. Oblast nehote stopa na čistino, kjer resnica zahteva jasen in prepričljiv odgovor.
Tudi kadrovska sestava sedanje vlade in prve izkušnje njenih ideoloških norosti ne napovedujejo ravno mirnega in zadovoljnega mandata. Tolaži pa nas dejstvo, da se življenje v laži prej ali slej konča, a do takrat lahko povzroči veliko krivic in gorja. Tudi to bo davek, ki ga bo slovenski narod moral plačati za svojo volilno lahkovernost in apatičnost.
[Page 16]