Bilo je leta 1945. V …
Bilo je leta 1945. Vojna se je končala, moríja na Slovenskem pa se je nadaljevala v množični, genocidni obliki – surovo, podivjano, razčlovečeno, iz nizkotnih in preventivnih nagibov, da bi ostalo kar najmanj tistih, ki bi lahko ogrožali novo oblast. »Saj bi nam lahko planili v hrbet!« je bilo slišati v času, ko je bila jugoslovanska vojska vkopana nad Trstom in je bilo aktualno potencialno izkrcanje AngloAmeričanov v Dalmaciji ali morda na istrski obali.
Klika povzpetnikov je mesarila po deželi in strah in tesnoba sta stiskala ljudi. Marsikdo, ki se je zazrl vase, je postal negotov zaradi svojih kritičnih razmišljanj. Oblast je bila vsevedna: »Mi vse vemo!« so se zadirali zasliševalci, ko so izsiljevali priznanja. In brezboštvo je bilo na pohodu: »Ubit ću ja boga u tebi!« so besneli oznovci, ki bi radi nekaj odkrili in se proslavili. »Za tebe je še metka škoda!« so povzemali za odraslimi otroci tistega časa, kadar so se hudo sprli ali stepli. Otrokom pa je za to kmalu začelo primanjkovati časa – morali so v šolo. Pouk se je začenjal slavnostno: »Za domovino …« je na katedru s pestjo na sencih začel nekakšen razredni načelnik, eden izmed njih, otrok, v njihovem razredu je bil to Marjan Kovač, »…s Titom naprej!«, so se morali v zboru odzvati vsi drugi stoječi učenci. Nekega dne so jim razdelili rdeče rutke skopih mer, ki so se dale le tesno zavezati na vratu, in jim naročili, naj jih skrbno čuvajo, da si jih bodo nadeli, kadar jim bodo to v šoli naročili. Titovk tista generacija otrok ni nikoli dobila; država je bila za to prerevna. Z ugotovitvijo, da je izdajalska vlada strahopetno pobegnila v tujino in pustila narod na milost in nemilost okupatorju, se je pričela ura zgodovine. Vzgoja se je nadaljevala in se tudi prijela. »Še premalo so jih,« je rekel ob odkritju Hude jame njegov vrstnik, ki ga je do izreka teh besed kar cenil. Osupnil je in se zgrozil, začutil se je ogroženega, pa se je obrnil in odšel.
To je slabši del dediščine, ki jo je dobil v rdečih revirjih, kjer je bilo na Čebinah spočeto naše, slovensko zlo (tam je muzej KPS).
Ideološko zaslepljeni voditelji so razpošiljali po Sloveniji tovornjake, preprosti, neizobraženi mladi ljudje, ki so se na vsak način hoteli uveljaviti in so se zavedali priložnosti, pa so predano izvrševali ukaze; vsi pač C. R. Darwina živalski ljudje.
Marsikaj pride, vse pa preide, mine, toda ostane v spominu. Z minevanjem nedelje 26. julija 2015 se je izteklo sedemdeset let od poboja v Ponikvarjevem delu doline med Mokrcem in Golcem. Tam se je zbralo dvajset ljudi, natančno toliko jih je naštel, ampak vedno še kdo pride in kdo odide, tako da je tudi to relativno. Večina je prišla s Kureščka, kjer je bila predhodno maša. Tam so bili trije duhovniki, dva aktivna, tretji pa upokojen – bil je v civilni obleki. Tam so bili Roman Leljak, Slavko Kmetic in Alenka Jeraj, ki je že pred leti z naselitvijo pri njih poživila politično in kulturno dejavnost na Ižanskem; vsi spoštljivi in sami vredni spoštovanja. Sam je prišel prvi, ko je bilo tam slišati le občasen ptičji ščebet; cesta je oddaljena ravno toliko, da ni bilo slišati nobenega hrupa, še zlasti ne tistega dne, ko na cesti ni bilo težjih vozil. Prinesel je svečo, jo prižgal in kot tretjo, goreli sta že dve, položil na betonski podstavek k hrastovemu križu. »Vsem vam, ki ste se zoperstavili rdečemu sovragu in bili zato surovo oropani Gospodovega daru,« je dejal polglasno in v mislih zmolil očenaš in zdravamarijo. Bil je sam ob križu na nekoliko nagnjenem pred kratkim pokošenem travniku, ki ga je z vseh strani obdajal ovalen mlad smrekov gozd. Zavil je med smrečje. Pazil je, kam je stopal, vedno je gledal vsaj meter na vsako stran poti pa včasih obstal in ogledoval širšo okolico. Medved se sicer umakne, ampak če človek pride preblizu … Med podrastjo so se ponekod še videli deli stare uhojene stezice, ki jo je spet prevzemal gozd; našel ni niti ene gobe, ki bi jo poznal kot užitno, le na visoko odžaganem deblu je videl razraščeno oranžno gobo z zveriženim klobukom, ki je cikala na rdečo. Dnevi pred tem so bili zelo vroči in sušno je bilo; gob ni moglo biti. Postal je in ogledoval do prsi visok debelni štrcelj. »Tu je moral biti na delu tatič, ki je morda potreboval smreko za mlaj,« si je mislil. »Uničil je mlado smreko, da bi svatom pričaral praznično vzdušje. Lastnik, dober gospodar ali gozdar, bi deblo zarezal nizko nad tlemi.«
Tistega dne je prišel v Slovenijo za dva dni na obisk Dmitrij Medvedev, ruski premier, zaradi slovesnosti pri ruski kapelici pod Vršičem in tistega dne so v gozdu v okolici Logatca našli truplo nesrečnega Stanka Brajerja, voznika, ki je s cisterno povzročil na avtocesti hudo prometno nesrečo in potem odtaval v gozd. V spominu so mu kolobarili dogodki in razprave glede razkritja pogovorov med arbitrom [Page 045]Jernejem Sekolcem in agentko Simono Drenik, ko je v zraku zaslišal rezek švist močnih peruti. Dva krokarja sta ga preletela in se oddaljevala vzdolž doline, spodaj, iz gozda, kjer je pot od Stare žage, pa se je zaslišalo pridušeno brnenje. Na senožet je pripeljal osebni avtomobil.
Vrnil se je na prizorišče predvidenega dogodka. Iz vozila je prišel neki starejši moški s sinom, kmalu za njima je prispel duhovnik s stojalom, mikrofonom in zvočnikom.
»Upam, da bo vreme zdržalo,« je dejal duhovnik, ko se je približal, odložil opremo in jo začel razpostavljati po travnatih tleh.
»Bo, sicer pa imamo obrambo,« je odgovoril in pokazal dežnik. Nebo so v celoti prekrivali oblaki; lahko bi vsak čas res začelo deževati.
Preostali čas tistega dne je živo podoživljal slovesnost pri osamljenem križu. Jasno je videl značilne poteze nekaterih obrazov in obnašanje tistih, ki so bili bolj aktivni in so tako pritegovali pozornost. V enodelni beli obleki z množico nekakšnih temnih likov v velikosti javorjevih listov se je približevala Alenka. Zamišljeno je gledala v tla. Pozdravil jo je, da je postala, ga pogledala v oči in mu ponudila roko. Pri Hudi jami mu je rekla: »Ne vem, zakaj si tvojega imena ne morem zapomniti!« – »Saj vem, moral bi te prijeti za … –, potem me ne bi nikoli pozabila.« Blago se je nasmehnila in s tem sta tistikrat končala bežno srečanje. Ko se je oddaljevala, je videl, da bi lahko njeno obleko opisal tudi kot temno z belimi lisami, približno enako velikimi, a različnih oblik. Oh, saj ni važno, kdo drug bi obleko opisal najbrž drugače; vsekakor je v njej vsestransko aktivna ženska. Življenje zajema z veliko žlico, le jé prehitro. Ozrl se je drugam. Slavko Kmetic je šepal, upokojeni duhovnik dr. Košir je bil edini, ki je bil le v srajci brez vrhnjega oblačila. Roman Leljak je nosil temno jakno, isto kot že mnogokrat prej, kar ga je spominjalo na priljubljeni suknjič Igorja Bavčarja.
Majhen okrogel možak z Iga ali okolice, zgovoren da le kaj, ki mu je že predčasno padel v oči, je dr. Koširju dopovedoval, da je zemlja, kjer so bili, v lasti Ponikvarjevih. »Katerih Ponikvarjevih?« je vprašal in pazljivo poslušal gospod Košir. – »Alberta.« Šel je mimo in naprej, ni hotel vleči na ušesa.
Prisotne je nagovoril njemu neznan duhovnik, pa Alenka Jeraj in Roman Leljak. Malo so peli, kdor je seveda znal in še zmogel kaj pripomoči, skoraj vsi so bili starejši, malo molili.
Predstava te kratke spoštljive slovesnosti se je začela umikati, bledeti, se trgati in izginevati, obujati pa se je začel vedno bolj jasno, razločno in v tekočem zaporedju dogodkov spomin na neki drug dan … Ni imel ravno lepih spominov. Vsekakor si je bolj zapomnil slabe.
Tega spomina se ni mogel znebiti; bil je trdovraten. Neštetokrat ga je obdelal in tudi odgnal, toda vedno znova se je vračal. Ali je njegova dolžnost, da ga razkrije, da pride na ušesa poklicanim, ki vedo, kaj bi kazalo storiti, in s tem doda droben kamenček v mozaik vsemu, kar se nam je zgodilo? Za tisti zločin vé le malokdo, če sploh še kdo, in najbrž res ne bi bilo prav, da bi skrivnost odnesel s sabo, ko bo odpoklican in bo prešel na lepše. Življenje v času je pač samo začasno. Tudi Primoža ni več med nami, preminil je in sedaj vesta za zločin morda le še dva.
Kako dobro se spominja … Česa takega pač ni mogoče pozabiti. Bilo je še pred osamosvojitvenim vrenjem. Klima tistega dne je bila moreča. Bilo je, kot da bi jih nevidna pokrovka z neba tiščala k tlom. Nič ga ni mikalo, da bi odšel in se lotil kakega dela. Brezvoljno je sedel za mizo in skozi okno zrl na cesto, kjer pa tudi ni imel kaj videti. V veži za hrbtom so tlesnila in zadrgetala zunanja razmajana vrata. Gostilna je bila stara in mnogo ljudi je prestopalo njen prag. Nekateri so vstopali zadržano in obzirno, drugi pa kot heroji in že po načinu prihoda se je dalo sklepati, kakšen človek prihaja, včasih celo kdo, če je pri tem vsaj malo zakrehal. Vstopil je Primož. Brez besed se je s težkimi koraki približal in prisedel na levo stran mize, tako da je s strani videl okno in vrata. Kar nekaj časa sta molčala, potem je Primož spregovoril:
»Ne vem, ali bi ti povedal ali ne.«
Lenobno je molčal. »Povej, če imaš kaj povedati, ali pa bodi tiho,« si je nejevoljno mislil in ga ošvrknil s pogledom.
Ali je Primoža prav ta molk, ta nezainteresiranost vzpodbudila, da je začel pripovedovati?
»V Šentvidu, v škofijskem zavodu, me je dal Matija poklicati k sebi. – Veš, kje je Rôka? me je vprašal. – Vem, sem rekel. – Prav, šel boš s kamioni in jih vodil. – Mi boš dal kaj moštva? – Ti jih samo vodi gôr in tvoja naloga bo opravljena.
Sedel sem k šoferju v prvi tovornjak in naravnal zunanje ogledalo, da sem videl zadnji konec vozila in del ceste ob njem in za njim. Usmerjal sem šoferja, zamislil pa sem si daljšo in malo bolj zavito pot, da bi zmedel [Page 046]ujetnike. Vozili smo proti Kočevju, pred Rašico pa sem šoferju ukazal, naj tam zavije z glavne ceste na desno. Malo sem upočasnil vožnjo, da so se drugi tovornjaki zbili za nami, in šli smo skozi Rob na Krvavo Peč in v hrib, na Mokrec. Ko sem pogledoval nazaj, ali mi drugi kamioni sledijo, sem videl, da je iz mojega tovornjaka zadaj nekdo izskočil.
»Ustavi! Ustavi!« sem ukazal in že sem bil zunaj in pri ujetniku. Zbil sem ga na tla, z eno nogo stopil nanj, stisnil roko s šmajserjem k telesu, da ne bi dvignilo cevi – ‘Poznaš to?’ ga je nepričakovano vprašal in poblisnil z očmi radovedno po njem, da se je zdrznil, toda še preden se je dovolj zbral, da bi odgovoril, je Primož že nadaljeval in na hitro zaključil – in mu spustil rafal v vrat in glavo.«
Primož je umolknil in nič ni kazalo, da misli nadaljevati s svojo izpovedjo. Mirno in brezizrazno je obsedel za mizo.
»Koliko kamionov pa je bilo?« je tako dobil priložnost vprašati.
»Štirje.«
Na glas je računal: »V en kamion gre 25 ljudi, v štiri …«
»Dvesto,« ga je prestregel Primož.
»In kaj je bilo potem?«
»Nič, pri Rôki smo jih iztovorili in se vrnili v zavod.«
»Ste jih zakopali?«
»Kje pa, lisice so jih raznesle.«
»Kje pa je Rôka, kaj ta Rôka pomeni, kaj je tam?«
»Nič, kaj pa naj bi v hosti bilo. No … ja … korito za vodo in nič drugega.«
»Se sedaj le malo oglaša vest?«
Stresel je z glavo in odmahnil z roko: »Pohvaljen sem bil, pohvaljen sem bil …«
Če vemo, koliko je bilo morišč, potem lahko približno izračunamo, koliko je bilo pobitih. Oh, kako žalostno, kako grobo zaokroženo! Številka je grozljiva in obenem nedostojna, kajti že eno samo življenje je enkratno, táko kot je bilo, neponovljivo, neprecenljivo. Mi pa kar tako – poprek in počez, kot bi z máksimko tolkli po diviziji. Velik je naš dolg do njih in do njihovih svojcev; prelita kri kliče. Kaj se je z nami zgodilo?! Kaj smo si sami storili! Ljudje, ljudje, si ne predstavljate strašnih krikov ubitih? Ne zaznavate trpljenja svojcev? Pohabili so nam srca in pohabljeni smo mi. Dolgo še ne bo moža s karizmo, ki bo služil samo narodu. Bomo zmogli vsaj toliko srčnosti in sočutja, da jih zberemo iz brezen, jam in izpod odpadkov in jih z obžalovanjem in kesanjem končno le ponižno pokopljemo?
Ljudje, ljudje … Le kakšni smo mi ljudje? »Na srečo je žival bolj pametna kot človek,« je dejal kmet prevoznik staršema, ko je on, otrok, pozimi s sankami zapeljal po klančku navzdol in čelno naravnost med konja, ki sta se ustavila, se malo prestopila, stopila vsaksebi in obmirovala.
Lepo je biti človek, a težko je živeti tako, da to tudi ostaneš. V svetu številnih možnosti in zapeljivih priložnosti človek kaj hitro skrene na stranpot. Strašna je že sama misel na to, da bi se nam to, kar se nam je zgodilo, še kdaj ponovilo. Tudi molk, ko je treba govoriti, je slaba izbira. Če bi molčal, bi bil pred dvestoterimi kriv tudi sam.
Gospod, usmili se nas, grešniki smo, da večji že biti ne moremo.