Pokojno gospo Zoro sem poznal 23 let. Sodelovala sva pri administraciji društva Slovenski katoliški izobraženci. Ob tem sva se večkrat mimogrede pogovarjala o vsem mogočem, saj je imela veliko izkušenj in je poznala mnogo ljudi.
Večkrat se je spominjala prešernega otroškega igranja s sestrami in brati v nekdanjih škofijskih vrtovih, skromnih razmer, v katerih so kot številna družina živeli, in znanih sorodnikov. Dobro so se poznali tudi z družino Žužek in po besedah pokojnega p. Miha Žužka so otroci obeh družin tekmovali, katerih bo več.
Ne spomnim se, da bi kdaj pripovedovala o vojnem času, nedvomno pa jo je zelo zaznamoval povojni sodni umor njenega bolnega očeta, ki je bil v javnosti zelo znan in je z njegovo obsodbo nova oblast dala jasno vedeti, kaj čaka idejne nasprotnike. Kako hudo je moralo to biti za 17letno dekle!
A tudi to je prestala in gotovo še marsikaj v hudih letih po vojni, ko je bila njihova družina v domovini zaznamovana in so mnogi našli zatočišče v tujini.
[Page 144]
na Novi Slovenski zavezi (29. 2. 2012). Foto: Nada Krmec
Pomagal ji je trden značaj, bila je bistra, zelo stvarna, trdno je stala z nogami na tleh, kar ji je na drugi strani dalo tudi posebno vedrino in smisel za humor. Ni se dala preslepiti površinskemu videzu ne bogastvu ne naslovom niti ne modnim muham. Pomembna ji je bila pristnost, tako pri ljudeh, s katerimi se je srečevala, kakor tudi pri idejah, združenjih in potrebah. Za uvid v bistveno je imela poseben dar. Videti je bilo, da je resnico spoznala kar na prvi pogled. Sprejemala je vsakogar, ki je imel dobre namene.
S spoznanjem resničnosti in resnice – z malo in veliko začetnico – je šel z roko v roki tudi občutek pripadnosti. Pripadala je Cerkvi in krščanski civilizaciji, kar je dajalo temelj njenemu življenju. Zanjo je bilo samoumevno, da s svojim znanjem sodeluje pri društvih Nova Slovenska zaveza in Slovenski katoliški izobraženci, ko je bilo spet možno delo takih organizacij. Niti na misel ji ni prišlo, da bi za svoje sicer dobro vnovčljivo delo, ki ga je opravljala natančno, pravočasno in marljivo, pričakovala kakšno nagrado. Nikdar tudi ni poudarjala težav, če kaj ni bilo, kot bi moralo biti. Vedela je, da se da z dobro voljo vse urediti.
Lani spomladi mi je sporočila, da bo morala zaradi šibkega zdravja sodelovanje prekiniti, in mi je predala računovodsko dokumentacijo društva. Pred koncem leta pa me je še poklicala in mi povedala, da se spet bolje počuti in bo naredila bilanco še za leto 2020, kar je tudi storila – pri 93 letih. Zvesta in predana do konca!
Posebej mi bodo v spominu ostale njena stvarnost, širina duha, pristnost in vedrina.
Gospod, sprejmi jo k sebi! ■