Lienz – 1. Del

Franc Šetina, čigar …

Franc Šetina, čigar fotografije spremljamo v tej rubriki, je v mesecu maju 1945 ob prihodu v vzhodnotirolsko mesto Lienz posnel vsaj še tri filme, ki jim, glede na vsebino in s pomočjo spominskih zapisov dr. Jakoba Kolariča na škofa Rožmana, lahko določimo približno časovnico. Ker je prvih osem fotografij zaključni del filma, ki je bil posnet med potjo čez Ljubelj, druge laže umestimo. Nekatere fotografije so zaradi premajhne razločnosti ali ponavljajočega se motiva izpuščene, zato se število objavljenih posnetkov ne ujema z dejanskimi na filmu. Ker je bil škof Rožman v torek, 8. maja, popoldne že v Lienzu, v nedeljo, 13. maja, dopoldne pa je za slovenske begunce maševal že drugič, so ti začetni posnetki iz Lienza najbrž s prvega skupinskega srečanja s škofom. Na njih je skupina študentov. V Lienz naj bi jih prispelo okrog šestdeset. Povečini so bili simpatizerji ali člani Akademskega študentskega kluba Straža. Zraven pa je tudi nekaj znanih oseb iz takratnega javnega delovanja, članov Narodnega odbora za Slovenijo in drugih. Inženir Ladislav Bevc piše v svojih Spominih, da je v Lienz še z nekaterimi prispel 6. maja. S fotografij je razvidno, na dveh ga je mogoče prepoznati, da je bil v skupini z voznikom Lukom Milharčičem, saj opisuje, da se je eden od avtomobilov nenehno kvaril in da so se 6. maja dopoldne ustavili pred celovško škofijo, kar se ujema tudi s Kolaričevim pisanjem. S pomočjo Šetinovih fotografij si lahko približno predstavljamo, v kakšnih razmerah so se znašli slovenski begunci v prvi polovici meseca maja 1945 v Lienzu. Če jih primerjamo z razmerami v Vetrinju, so begunci v Lienzu imeli srečo. Nastanili so se lahko po hotelih in gostilnah. Večino študentov in še nekatere so sredi meseca sprejeli na svoje domove prebivalci Anrasa in sosednjih vasi. Novica o vrnitvi domobrancev v domovino je gotovo vplivala na število prehodov iz angleške okupacijske cone v ameriško oziroma iz Avstrije v Italijo. Mejo so prehajali napol legal

Figure 1. Škof dr. Gregorij Rožman mašuje v cerkvi svetega Andreja v Lienzu

no, največkrat pa ilegalno v smeri proti mestu Sillian in njegovi okolici. Inženir Ladislav Bevc se je s skupino, v kateri so bili Miroslav Urbas, ravnatelj Bogumil Remec, dr. Tine Debeljak in inženir Jože Porenta, umaknil v Italijo konec maja 1945. O Remcu, Debeljaku in Bevcu je veliko znanega, o Porenti pa je v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu zapisano naslednje: »Porenta Jože, inženir, strokovnjak za ceste in šolnik, rojen 30. marca 1892 v Srednjih Bitnjah (občina Kranj, pošta Žabnica), umrl 6. junija 1972 v Ljubljani. Oče Franc, kmet, mati Marija Trilar iz Stare Loke. Gimnazijo je dovršil v Kranju 1911, Kmetijskotehnični oddelek Zemljedelske visoke šole na Dunaju (12. julij 1916). Služboval je ves čas v Ljubljani, kot gradbeni inženir pri gradbeni direkciji, pozneje pri oblastni tehnični upravi (1. julij 1919–31. marec 1928), šef odseka za ceste pri oblastnem odboru ljubljanskih oblasti (1. april 1928–20. november 1929), referent in Slavko Žižek pozneje šef odseka za samoupravne ceste v činu tehničnega inšpektorja pri banski upravi (1. december 1929–5. maj 1945). Po zadnji vojni je prišel v Trst in poučeval matematiko na Nižji srednji šoli Ivan Cankar pri Sv. Jakobu (1945– 47 in 1955–1962), od 1947–1955 je bil poverjenik ravnateljstva Nižje industrijske strokovne šole (zdaj Fr. Erjavec) v Rojanu. Na tem mestu je pokazal izredne sposobnosti in šolo visoko dvignil. Zavedal se je pomembnosti Literarnih vaj pri uvajanju dijakov v samostojno literarno izražanje, zato jih je podpiral in dosegel, da so bili skoraj vsi njegovi dijaki naročeni nanje. Bolan se je vrnil v Ljubljano.« Pokopan je na ljubljanskih Žalah. Na filmu je tudi eden zadnjih posnetkov dr. Albina Šmajda (1904–1946), ki je bil med vojno zelo aktiven v protirevolucionarnem taboru. Na dveh fotografijah stoji tik ob Rožmanovi desnici. Februarja 1946 so ga v Trstu ugrabili komunistični agenti, ga ilegalno prepeljali v Ljubljano in usmrtili.

Vse fotografije v tej rubriki so, če ni drugače navedeno, iz fotografskega arhiva Rafaelove družbe. Prvo podatkovno opremo motivov, ki zadevajo povojna taborišča v Avstriji in jih je skoraj 20.000, sta z dolgoletnim delom prispevala zakonca Majda in Lojze Starman iz Špitala.

Figure 2. Po maši zbiranje pred cerkvijo

[Page 128]

Figure 3. V sredi škof Rožman, ob njegovi desnici dr. Albin Šmajd

Figure 4. V sredi škof Rožman, v zadnji vrsti za njim diakon Vladimir Kozina, desno ob škofu Bogumil Remec, ob njem s kravato Ladislav Bevc

[Page 129]

Figure 5. Škof Rožman v pogovoru z rojaki

Figure 6. Desno od škofa: Vladimir Kozina, ing. Ladislav Bevc, ravnatelj bogumil Reme, desno z očali Tone Štrekelj, hrbet kaže dr. Albin Šmajd.

Figure 7. Študentke in študenti po maši v Lienzu, večinoma članki Akademskega kluba Straža

[Page 130]

Figure 8. Eden od slovenskih begunce, ki mu je uspelo najti streho nad glavo.

Figure 9. Lienz po vojni

[Page 131]

Figure 10. Domačinki v praznični obleki

Figure 11. Lienško pokopališče

Figure 12. Župnijska cerkev sv. Andreja v Lienzu

[Page 132]

Figure 13. Domačinka na lienškem pokopališču

Figure 14. Slovenci v pogovoru

[Page 133]

Figure 15. V sredini pred oltarjem v cerkvi sv. Andreja škof Rožman

Figure 16. Levo v belem škofov tajnik Nande Babnik

Figure 17. V sredini škof Rožman, desno verjetno diakon Vladimir Kozina

[Page 134]

Figure 18. Luka Milharčič in neznana na oknu začasnega bivališča v Lienzu

Figure 19. Lienz. Posledice vojne

[Page 135]

Figure 20. Sobe si je delilo več beguncev

Figure 21. Neznan begunec iz Slovenije

[Page 136]

Figure 22. Ing. Jože Porenta

Figure 23. Levo ing. Jože Porenta z neznanim

Figure 24. Neznan begunec iz Slovenije

[Page 137]

Figure 25. Pogled z okna na Lienz

Figure 26. Neznani begunki iz Slovenije, desna je bila v skupini z Lukom Milharčičem.

[Page 138]