V spomin na dr. Staneta Šušteršiča*
(24. oktober 1922, Maribor–11. december 2005, Bethesda, Maryland, ZDA)
So ljudje, ki jih srečuješ leta in leta, pa se tvojih misli ne dotaknejo. Včasih pa srečaš koga dvakrat ali trikrat v življenju in se ti nepozabno vtisne v spomin. Takšno je bilo moje srečanje z dr. Stanetom Šušteršičem zadnje dni avgusta 2005, ob koncu obiska v ZDA, kamor so me povabili znanci in nekdanji sošolci iz begunske gimnazije. Potem ko sva z ženo tri tedne uživala njihovo gostoljubje in si ogledala Chicago, Cleveland in okoliška mesta in nato še Niagaro in Toronto v Kanadi, sva se pred vrnitvijo v domovino za dva dni ustavila še v Washingtonu.
Nisva še prišla k sebi od prvih vtisov, od ogleda Kongresne knjižnice, po kateri naju je popeljal naš rojak dr. Vladimir Pregelj, najstarejši med njenimi bibliotekarji, že so iz recepcije sporočili, da naju pred hotelom čaka avto. V njem je sedel voznik, tako droben, da ga skoraj ni bilo opaziti za volanom. Dr. Stane Šušteršič, po rodu iz Maribora, ki bi nama rad razkazal ameriško prestolnico. Bilo nama je nerodno, da bova nadlegovala tega krhkega gospoda, ki ima že 83 let in je, kot nama je zaupal, pravkar prišel iz zobozdravstvene ordinacije; dlesni je imel še vse okrvavljene. Ali ne bo v vrvežu velemestnega prometa zanj to prehud napor?
Toda ko je s svojim avtom zakrožil po avenijah prestolnice, jo je obvladoval kot kak vojskovodja na izpostavljenih položajih. In kako se je razživel, ko nama je začel razkazovati zgodovinske spomenike in znamenitosti: »Tu je Kongresna biblioteka, največja knjižnica na svetu, v njej zaseda pomemben položaj naš rojak Vladimir Pregelj, ki dela ekspertize za ameriški senat in predstavniški dom. Z njim ste se srečali takoj po prihodu, razkazal vama je zaklade in lepote tega hrama učenosti … Tu je Bela hiša … In tu Kapitol, kjer se sprejemajo najpomembnejše odločitve. Pred njim je sprehajališče (Mall), ki sega do Washingtonovega obeliska. Ob Mallu so muzeji, vstop vanje je brezplačen … Tu je Jeffersonova rotunda. In tu Lincolnov memorial, njegovi stebri vas najbrž spominjajo na Partenon …«
Spomenike si bežno ogledamo tudi od znotraj. Ko opazi, da pozorno berem odlomke iz govorov ameriških državnikov, vklesane v steno, me vpraša: »Vas to morda spominja na Demostena? Ali na Periklov govor pri Tukididu?« V sebi ne more zatajiti dijaka nekdanje mariborske klasične gimnazije.
* Članek Kajetana Gantarja je bil objavljen v dnevniku Večer, sobota, 20. maj 2006/št. 45, fotografije je dodalo uredništvo Zaveze in so iz arhiva Rafaelove družbe.
[Page 145]
Nato naju pelje na pokopališče Arlington. Vrstijo se grobovi vojakov, padlih med invazijo v Normandiji, na Pacifiku. Med njimi Kennedyjev grob, preprosta kamnita plošča, sredi nje večni ogenj. Od tod se odpravimo k zidu, na katerem so izpisana imena 40.000 žrtev, padlih v Vietnamu, med njimi tudi nekaj slovenskih. Spredaj je pretresljiva skulptura, ki prikazuje boleč pogled treh vojnih tovarišev – ameriškega belca in črnca in vietnamskega sobojevnika. Od daleč si ogledamo še bolj pretresljivo spominsko znamenje vojakov, padlih v korejski vojni, kjer je na ameriški strani izgubilo življenje 58.000 mladih vojakov. In že se znajdemo ob reki z indijanskim imenom Potomac. Ob bregu dehtijo zelene livade, nad reko se spreletavajo kanadske gosi. Most čez Potomac je presenetljivo podoben antičnemu mostu čez Tibero v Rimu, le da je večjih dimenzij. Sploh me ameriška prestolnica v marsičem spominja na Rim.
»Redkokje na svetu boste našli mesto, ki bi imelo toliko zelenja in cvetja. Morali bi doživeti čar Washingtona, ko se v njem razcvetijo japonske češnje. In ne pozabite: pred dvema stoletjema je bila vse to neobljudena divjina! Podobno kot poje Propercij o Rimu: Hoc quodcumque vides, hospes, qua maxima Roma est, / collis et herba fuit,« me spet preseneti s svojo klasično izobrazbo. »Kako bi se reklo po naše?«
Vse, kar tu vidiš, o tujec, kjer zdaj je Rim veličasten, / vsepovsod rasla je trava na gričih…, odgovorim v improviziranem heksametru. »Še slabše kot trava na gričih,« me dopolni. »Bilo je eno samo veliko močvirje!«
Tako nama razlaga, neutruden v svojem zanosu. Vsake pol ure se ustavi, za trenutek umolkne in si z robcem obriše kri, ki mu curlja iz razbolelih dlesni. In nama niti ne da slutiti, da v sebi nosi kal zahrbtne bolezni – krvnega raka, kot sva zvedela pozneje. Mariborčan, ki ga je vsega prevzela in očarala ameriška prestolnica.
V poznem mraku naju mimo monumentalnih palač ministrstev, vrhovnega sodišča in državnega arhiva s pročelji v klasičnem stilu pripelje nazaj v hotel. Preden se razidemo, naju opozori, da se Floridi bliža orkan Kathrina, ki je že terjal življenje več ljudi. In nato pripravi še eno presenečenje: »Jutri vaju popeljem v Silver Spring. Morda vas bo kot Sovretovega učenca zanimalo: tam živi dr. Ciril Mejač, Sovretov rojak iz Šavne Peči.«
[Page 146]
Drugega dne pride ob dogovorjeni uri, da naju popelje v Silver Spring, v sosednjo državo Maryland. Cesta se vije skozi predmestja, mimo strnjenih črnskih naselij. Vrstne hiše imajo lepa pročelja iz rdeče opeke, vrtički pred njimi pa so zaraščeni s plevelom. Med vožnjo obuja spomine na svoje nekajtedensko begunsko bivanje poleti 1945 v tirolski vasici Anras, kjer sem se takrat mudil tudi jaz. Nato pripoveduje o študiju prava na graški univerzi, o prihodu v ZDA, o službovanju pri Glasu Amerike, kako je s poročili povezoval naše rojake z vsega sveta in kako je tudi nam, rojakom v domovini, odkrival včasih prikrivane resnice. Beseda nanese na tukajšnjo majhno, a intelektualno močno slovensko skupnost. Razživi se ob spominu na dr. Cirila Žebota, pokojnega prijatelja in mariborskega rojaka: iz kako zavedne družine je izšel, kaj vse je naredil za slovenstvo, koliko spomenic je v času našega osamosvajanja napisal in naslavljal na najvišje ameriške državne organe. In kako tudi njegova vdova, otroci in vnuki v srcu nosijo Slovenijo. In kako ga je – na smrt bolnega – obiskoval v bolnišnici, koliko mu je pomenil izid zadnje knjige Neminljiva Slovenija, ki ga je dočakal tri tedne pred smrtjo in mu poklonil prvi izvod. »In ta izvod zdaj jaz poklanjam vam, pri vas bo dobro shranjen,« me preseneti in mi podari knjigo z avtorjevim posvetilom: Dragi Stane – Bog ve, kaj bi bilo s to knjigo brez Tvoje mnogostranske pomoči? Prisrčna hvala! Tvoj Ciril v Sibley bolnici 14. dec. 1988.
Beseda nanese na lani umrlega dr. Rada Lenčka, člana SAZU in profesorja na univerzi Columbia, ki je pred smrtjo izrazil željo, da bi bil pokopan v Sloveniji, in želja se mu je izpolnila. »In tako bo tudi z mano. Tudi jaz hočem biti pokopan v Mariboru, tako sem se odločil,« pripomni s stoiško vdanostjo.
»Pa zakaj ravno v Mariboru? V tem mestu, kjer …«
»Vem, kaj hočete reči. Zakaj ravno v tem mestu, ki ne mara slovenskih domoljubov? V tej lepotici ob Dravi, kjer imata svoje ulice Marx in Engels, ki sta baje zelo zaničljivo pisala o nas, Slovanih. Še danes pa v Mariboru nima niti najbolj zakotne ulice Franjo Žebot, zavedni Slovenec, ki je po besedah generala Maistra iz tiskarne sv. Cirila naredil trdnjavo slovenstva v štajerski prestolnici, mariborski župan, ki so ga ob začetku okupacije Nemci med prvimi aretirali in poslali v Dachau, kjer je svoje slovenstvo plačal z življenjem.«
Tako se med klepetom pripeljemo do hiše
[Page 147]
dr. Cirila Mejača v naselju, kjer je njegov najbližji sosed Mr. Young, bivši veleposlanik ZDA v Sloveniji. Mejač, ki je doma iz Šavne Peči, na kratko oriše svojo življenjsko, šolsko in poklicno pot – od osnovne šole v Zidanem Mostu, gimnazije v Mariboru in Ljubljani do univerzitetnega študija v Španiji in Franciji. In kaj vse je vmes razburljivega doživel, koliko bede in lakote, prisilno mobilizacijo v partizane (in to v slavno Tomšičevo brigado!) pa primorsko domobranstvo, beg v Italijo, učiteljevanje na slovenski šoli na Nabrežini pri Trstu. Leta 1956 se je preselil v ZDA, kjer je našel zaposlitev pri Glasu Amerike in spoznal svojo ženo Marijo, po rodu iz Kranja. Marija me preseneti s svojo razgledanostjo; pokaže mi diplomo jezuitske univerze v Novum Eboracum (New York), napisano v klasični latinščini. Po diplomi je s solidnim znanjem jezikov zlahka našla delo v farmacevtski industriji, nato se je zaposlila v Kongresni knjižnici, kjer je delala do upokojitve.
Pogovor ob okusni domači večerji se dotakne kulturnega življenja tukajšnje slovenske skupnosti. Beseda teče o miklavževanjih in drugih prireditvah, o slovenskem petju, o pogostih gostovanjih pevskih zborov iz domovine. In koliko zaslug ima za vse to gospod Šušteršič, ki slovenskim zborom pripravlja gostovanja, rezervira prenočišča, po radiu seznanja občinstvo z njihovimi nastopi, jim razkazuje zgodovinske znamenitosti, ob tem pa sam ostaja v globoki anonimnosti! Nato gostitelja s ponosom spregovorita tudi o svojih otrocih in vnukih – ena njunih hčera ima šest otrok –, ki niso pozabili slovenščine. Pa o usodi časopisa Slovenska država, ki je povezoval rojake iz Kanade in ZDA in odigral pomembno vlogo v času, ko so še vsi prisegali na Jugoslavijo, ki jo je tudi uradna ameriška politika podpirala do zadnjega. Časopis, ki je bil v Jugoslaviji prepovedan, a je s svojimi idejami okužil slovenske razumnike.
Preden se poslovimo, po telefonu pokliče Cirilov brat Konrad. Pove, kako je vesel, da sliši Sovretovega učenca. Sovretovega zadnjega obiska v rodni Šavni Peči se živo spominja. Nato naju dr. Šušteršič pelje nazaj v hotel. Sam se ponudi, da naju jutri pelje do letališča Dulles, ki ni tako blizu kot letališče Reagan; do njega je 70 km. Spotoma si bomo ogledali še največje ameriško romarsko središče, baziliko Marijinega brezmadežnega spočetja.
Dr. Šušteršič pride, kot je obljubil, zjutraj po naju. Peljemo se skozi kompleks, ki ga označujejo kot ameriški Rim – tu je kulturni center papeža Janeza Pavla II., vrsta verskih šol in več samostanov, dokler se ne ustavimo pred mogočno baziliko. Njeni začetki segajo sto let nazaj, v čas pred prvo svetovno vojno, dograjena pa je bila leta 1959. Notranjost cerkve so v naslednjih letih dopolnjevali, v njej so si verniki narodov, ki sestavljajo konglomerat ZDA, urejali svoje kapele, ki imajo imena po znamenitih Marijinih božjih poteh. Zdaj je v baziliki 65 takšnih kapel: hrvaška Marija Bistrička, poljska Marija Čenstohova, avstrijska Mariazell, bavarska Marija iz Alttötinga, mehiška Guadalupe itd. Šušteršič naju posebej opozori na črnsko kapelo, ki prikazuje ameriške črnce, kako jih z biči ženejo na ladje in prodajajo v sužnost; v novi domovini jih prav tako grobo sprejemajo, toda črnci s svojo potrpežljivostjo počasi napredujejo in na koncu se pojavi tudi kak črnski razumnik s kravato in aktovko.
Seveda smo ponosni na slovensko kapelo. Pogodba o njeni gradnji je bila podpisana ob stoti obletnici smrti našega ameriškega rojaka škofa Friderika Baraga (1968). Oltar krasi kopija brezjanske Marije Pomagaj, ki jo je naredil Leon Koporc. Ob njej so štirje Goršetovi reliefi: prvi prikazuje krst kneza Gorazda, drugi Slomška, kako uči in prosvetljuje slovensko ljudstvo, naslednja dva reliefa pa prispevek slovenskih izseljencev k ameriški kulturi in civilizaciji: Baragovo misijonarjenje med Indijanci in naseljevanje naših rojakov, delavcev in kmetov, ki so s telesnimi in duševnimi napori pomembno prispevali k blaginji današnje
[Page 148]
Amerike. Likovno govorico reliefov bogatijo citati iz del slovenskih duhovnih velikanov in besednih umetnikov, Slomška in Baraga, Prešerna in Cankarja.
Šušteršič pripoveduje, s kakšno darežljivostjo in požrtvovalnostjo so naši rojaki zbrali 70.000 dolarjev za ureditev in okras kapele. In v svoji skromnosti zamolči, kar sem zvedel pozneje, koliko naporov je sam vložil, koliko sredstev prispeval k tej predstavitvi slovenstva v srcu Amerike. Žal v Washingtonu zdaj že nekaj let ni nobenega slovenskega duhovnika, zato ima mašo v kapeli enkrat na mesec neki poljski duhovnik, ki goji simpatije do Slovencev in se tudi potrudi kaj povedati po slovensko.
Po kratkem prigrizku v samopostrežni restavraciji v pritličju romarskega središča naju dr. Šušteršič pelje naprej proti letališču. Vmes pripoveduje podrobnosti o orkanu Kathrina, ki je opustošil New Orleans, se razdivjal po Louisiani in soseščini in terjal že več sto mrtvih. “Upam pa, da Kathrina ne bo prišla čez visoko gorsko pregrado južno od tod. Želim vama miren in varen let in molim, da ga ne bi ogrozil orkan.“ S temi besedami se od naju poslovi. V oči nama stopijo solze. Tako dobrega človeka in prijaznega spremljevalca se nisva nadejala.
Tri mesece po vrnitvi domov sem v verskem časopisu Družina bral njegovo osmrtnico. Nisem se mogel sprijazniti z mislijo, da tega požrtvovalnega človeka ni več. Pred dnevi so med obredom, ki ga je opravil mariborski nadškof dr. Franc Kramberger, žaro z njegovim pepelom položili v grob na mariborskem pokopališču. In tako se mu je izpolnila zadnja želja, ki mi jo je med vožnjo zaupal. Želja, ki jo je takrat v pogovoru sam povzel s Prešernovimi verzi:
Ena se tebi je želja spolnila,
v zemlji domači da truplo leži,
v zemlji slovenski, v predragi deželi,
ki si jo ljubil presrčno ves čas,
v k’teri očetje so naši sloveli,
k’tera zdaj grob ima komaj za nas.