Tridesetletnica države nam narekuje pogled na prehojeno pot samostojnosti, da bi bolje uredili sedanjost in z večjim upanjem zrli v prihodnost. Ni dovolj postaviti le v pravo luč dogodke ob osamosvojitvi – tu nam še primanjkuje trezne presoje in resnicoljubne dobrohotnosti. Potrebni so še koraki v smer, ki jo je ob osamosvojitvi nakazal Jože Pučnik, ko je dejal: Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo.
Tudi v času osamosvojitve izpod avstro-ogrskega cesarstva so bili glede odločitve za samostojnost pogledi različni, a je prevladala za Slovence v takratnih zahtevnih političnih razmerah vendar rešilna opcija. Še manj imamo razčiščene zadeve v zvezi z drugo svetovno vojno in revolucijo, čeprav dejstva več ali manj govorijo zase: kljub narodni vladi v Ajdovščini je šlo za sovjetsko republiko. O osamosvojitvi Slovenije leta 1991 sicer govorimo skupni jezik, ki je takrat ljudi različnih prepričanj in interesov povezal za državo Slovenijo. A vseeno nismo pretehtali vseh implikacij, ki jih vključuje osamosvojitev. Če smo natančni, je največji kamen spotike vrednotenje revolucije ter komunistične Jugoslavije v odnosu do demokratične samostojne Slovenije. Vsi se najbrž strinjamo, da ni dileme o samostojni državi, a problem ostaja ovrednotenje in uveljavljanje njenih demokratičnih temeljev. To potegne za sabo tudi ustrezno ovrednotenje druge svetovne vojne in revolucije med Slovenci ter sprejetje standardov, ki nam jih glede tega ponuja demokratični svet.
Lani smo obhajali trideset let srečanj pri Lipi sprave, ki so pomenila začetek uveljavljanja poprave krivic in rehabilitacije žrtev bivšega režima. Člani in somišljeniki društva si vseskozi na različne načine prizadevamo za to: izdali smo zbornik Sprava in demokracija, v katerem smo odgovornim in javnosti zapisali svoje usmeritve in pogoje za končanje narodnega razkola, ki ga je povzročila revolucija. Ugotavljamo, da so državni organi storili korake v to smer, a pogrešamo zagotavljanje pravne varnosti za vse, vključno za vse žrtve. Zato bi bili potrebni celo zakonodajni postopki, da bo iz pravnih aktov razvidno, da je šlo za revolucionarno nasilje, katerega posledice so žrtve, ki jih je treba na podlagi sprejetih aktov dosledno rehabilitirati. Za to je odgovorna demokratična država. To ni milost žrtvam, pač pa dolžnost ustanove, da vsem zagotovi enakopraven status pred zakonom. Gre za spoštovanje pravice do groba, pravil za zaščito ljudi v vojnem stanju ter pravice do varnosti in samoobrambe. Teroristično nasilje nad nedolžnim prebivalstvom in strahotno maščevanje okupatorjev nad istimi nedolžnimi ljudmi po vseh vojnih pravnih načelih ni bilo ne upravičeno ne človeško dostojno. Na to je v spomenici Italijanom aprila 1942 opozoril Lambert Ehrlich, ki je odločno obsodil nasilje revolucionarjev in okupatorjev nad nedolžnim slovenskim prebivalstvom: ropanje, požiganje domov in streljanje talcev. V Evropi imamo primere, da je odpor potekal skladno s temi načeli sorazmerno in ščitil nedolžne. Pri nas sta revolucionarna in okupatorska stran napadli nemočnega. Kaj naj ta stori? Ali nima pravice, da se brani, kot je dejal sin horjulskega župana Bastiča, ko so mu komunisti ubili očeta in mamo. Pravico do samoobrambe poudarja tudi Izjava SAZU, od nje bi pričakovali še zgodovinsko priznanje vzrokov in posledic: samoobramba prebivalstva na Dolenjskem in Notranjskem je nastala kot posledica nasilja voditeljev OF nad nedolžnim prebivalstvom. Vsi državljani, posebno pa zakonodajna in sodna veja oblasti in novinarska srenja v demokratični državi, smo dolžni gojiti in poglabljati empatijo, ki je bila nekoč in je še danes podlaga za etično in pravno zaščito nedolžnih. Ne more biti razprave o ubijanju, laži ali kraji, zato glede tega ni levih ne desnih. Žal rado zmanjka usmiljenja za od različnih
[Page 121]
razbojnikov napadene, a pravna država mora skrbeti, da se to ne zgodi, in popraviti krivico, ki se je komu zgodila. Treba je krepiti etično zavest in občutljivost za izpostavljene takratnemu terorju in krivicam takrat in danes. Neutemeljene obtožbe danes spominjajo na medvojno taktiko ustvarjanja razrednih sovražnikov, ki so jih potem isti tožniki likvidirali. Demokratičen družbeni proces razčiščuje laži in potvarjanja, krepi etično zavest solidarnosti za vse, kar je pogoj za narodno spravo. Pri tem nam pomagajo tudi ustrezne izjave evropskih forumov, ustavni in pravni akti, ki branijo pravice vsakega človeka ter obsojajo vsako nasilje nad drugimi. V tem smislu je razumeti Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu in Resolucijo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 19. septembra 2019 o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope ter vse druge izjave in konvencije za spoštovanje pravic vsakega človeka, tudi v vojnih razmerah. Prav bi bilo, da Državni zbor Republike Slovenije to sprejme, državljani pa se utrjujemo v zavesti resnice, etične zrelosti in človekoljubnega sožitja.
Sloveniji so že naši predniki dajali vodilno mesto v Evropi na križišču evropskih narodov. To se zdaj dogaja – saj bomo v kratkem predsedovali Evropski zvezi. Imamo predsednika države, ki povezuje in spodbuja k sodelovanju. Imamo predsednika vlade, ki ima strateško vizijo ne le za Slovenijo, pač pa tudi za EZ in svet. Imamo sposobne, marljive in zavzete ljudi. Kljub težavam nam to vliva upanje in nas vse krepi za zvestobo in odprtost za vsakega človeka. Vse nas, državljanke in državljane, posebej ob 30-letnici samostojne Slovenije to zavezuje, da še bolj spoštujemo drug drugega, krepimo zavest resnice in pravičnosti in tako preprečujemo, da bi kdorkoli ostal brez zaščite, ker smo pravna in demokratična država. Ni ne levih ne desnih rabljev ne žrtev, smo samo občutljiva, spoštovanja in ljubezni potrebna bitja. Kot govoreča bitja se o vsem pogovarjamo, saj imamo dve ušesi, da se najprej dobro slišimo, in en jezik, s katerim se dogovarjamo. Kot civilizirana bitja pa zato spoštujemo dogovorjene pravne norme, zato si ne dovolimo razprav in odklonov od okvirov človekovih pravic in spoštovanja dostojanstva katerega koli človeka nekoč ali danes. Zato sem prepričan, da vsi verujemo, da je bogata tista družba, ki zagotavlja in brani te okvire vsem, njim pa, ki so jih jim totalitarni režimi in njihovi privrženci sistemsko vzeli ali teptali, pravna država zagotavlja ustrezno rehabilitacijo. Upam, da bomo ponosni državljanke in državljani svobodne Slovenije premagovali nasilnost s sodelovanjem in spoštovanjem drug drugega. Naj imajo vsi, posebej vse žrtve, ki so živele in umirale za tako Slovenijo, prostor v naših srcih in svoj dom v demokratični državi Sloveniji. ■
[Page 122]