Letošnje spominsko srečanje tukaj, pri kapelici mučencev,1se dogaja neposredno po državnem prazniku, ko se naša mlada država sredi boja z epidemijo spominja tridesetletnice svojega obstoja. Če na hitro preletimo letnice smrti, ki so zapisane ob imenih v tej kapelici, vidimo, da jih manj kot deset označuje leto 1943, nekaj več leto 1942 večina pa leto 1945, ko je bilo konec druge svetovne vojne, pri nas pa se je začenjala skoraj polstoletna doba komunističnega totalitarizma. Ko te letnice primerjamo z nekaterimi važnimi datumi nastajanja naše samostojne države, na primer prve demokratične večstrankarske volitve aprila 1990, plebiscit o slovenski samostojnosti 23. decembra 1990 in razglasitev samostojnosti 25. junija 1991, ugotovimo, da je med temi in onimi petdesetletna razlika. Kaj to pomeni?
Ko je Hitlerjeva Nemčija 6. aprila 1941 brez vojne napovedi napadla Jugoslavijo, je jugoslovanska vojska ni bila sposobna braniti, ampak je v nekaj dneh razpadla in sledila so leta okupacije. Slovenijo so si tedaj razdelili trije okupatorji: Nemci, Italijani in Madžari; razdeljena je bila tudi šentjoška občina in župnija. Večji del je prišel pod Italijane v Ljubljansko pokrajino, manjši del pa pod Nemce, ki so že prve tedne po zasedbi začeli preganjati duhovnike, učitelje in druge zavedne Slovence, zaradi česar so v Šentjošt že prišli prvi begunci.
Poleti 1941 je bila v Šentjoštu nova maša domačina Romana Malavašiča. Italijani priprav in slovesnosti niso ovirali. Pomagali so tudi bogoslovci, ki so tisto leto že bili na počitnicah pri šentjoških družinah, ker zaradi Nemcev niso mogli domov, sodelovali pa so celo učitelji. Ponovitev nove maše je bila na Planini, ob nemški meji, in se je je udeležilo veliko ljudi z nemške strani. V prostorni planinski cerkvi je mogočno donelo petje Novomašnik bod‘ pozdravljen in Povsod Boga zemlji slovenski ter vlivalo upanje na drugačne čase.
Mirno lahko trdimo, da je med udeleženci slovesnosti na Planini bilo malo takih, ki bi vedeli, da je bila 27. aprila v Ljubljani ustanovljena OF, še manj pa takih, ki bi jim to kaj pomenilo. Okupacijo so tedaj še imeli za začasno zlo, ki ga je treba nekako preživeti. Nekateri so vedeli za ustanovitev Slovenske legije, ilegalne organizacije Slovenske ljudske stranke, morda je kdo celo bil njen član. Torej ni res, da je demokratični tabor sodeloval z okupatorjem, ampak se je pripravljal na odpor proti njemu ob primernem času, hkrati pa skrbel, da ne bi okupatorju z ničemer dal povoda za represalije proti prebivalstvu. Dejstvo je tudi, da aprila 1941 v Ljubljani ni bila ustanovljena OF, ampak PIF – Protiimperialistična fronta, saj je bil še v veljavi sporazum med Hitlerjem in Sovjetsko zvezo, ki so ga spoštovale vse komunistične partije, združene v Kominterni, in Slovenija pri tem nikakor ni bila izjema. Šele konec junija 1941, ko so Hitlerjeve divizije vdrle v Rusijo, je partija svoj PIF preimenovala v OF, razglasila boj proti okupatorju in si kmalu uzurpirala monopol pri tem boju. Plenum OF so samovoljno oklicali za Slovenski narodno osvobodilni odbor in izdali Odlok o zaščiti slovenskega naroda v boju za osvoboditev, po katerem je bilo prepovedano vsako organiziranje zunaj OF, za kršilce tega odloka pa določena smrtna kazen. Že avgusta 1941 je Edvard Kardelj v Ljubljani ustanovil VOS (Varnostno obveščevalno službo), ki naj bi skrbela za izvajanje tega odloka, in tako »uzakonil« slovenski razdor. Začelo se je pobijanje – ne okupatorjev ali njihovih sodelavcev, ampak poštenih Slovencev, katerih edini greh je bil, da niso soglašali z OF, da so bili nasprotniki komunizma. Do
1 Objavljamo osrednji nagovor na spominski slovesnosti v Šentjoštu 28. junija 2021.
[Page 105]
poletja 1942, ko še ni bilo nobenega oboroženega protikomunističnega odpora, so tako pomorili okrog tisoč Slovencev. Celo leto je torej trajalo, da je tradicionalni tabor udejanjil misel o samoobrambi in so nastale prve vaške straže.
Hribovito in v dobršnem delu gozdnato
Območje Šentjošta, komaj 25 km od Ljubljane, je bilo za OF in partizane zanimivo zaradi možnosti prehoda z italijanske na nemško stran, zato je dr. Cene Logar, glavni organizator v Horjulu, kot sam opisuje, že zgodaj iskal stike z njegovimi prebivalci in ugotovil, da jih bo težko pridobiti za OF. Vplivi pa so prihajali tudi z Vrhnike, kot na primer predlog za ustanovitev podružnice vrhniške zdravstvene zadruge. Pripravljalni sestanek, ki pa ni uspel, je bil v šentjoški šoli na novega leta dan 1942. Verjetno so hoteli uporabiti šentjoško naklonjenost zadružništvu. Kakorkoli že, lotili so se tega ob zelo neprimernem času, kajti na nemški strani se je prav tedaj dogajala poljanska vstaja. Možje in fantje, ki so pribežali na italijansko stran, so marsikaj povedali o razmerah na Gorenjskem in o očitnih pojavih komunizma med vstajo. Nemci so poljansko vstajo neusmiljeno zatrli; največji davek pri tem so plačali domačini. Cankarjev bataljon se je premaknil v Dražgoše in kljub prošnjam vaščanov, naj gre v njihove koče na Jelovici, ostal v vasi. Sledila je dražgoška bitka; Nemci so požgali ter do temeljev porušili vas s cerkvijo vred in kot talce ustrelili 41 vaščanov. V Šentjoštu je bilo slišati topovsko streljanje, sicer pa je bilo na italijanski strani mirno.
2. marca 1942 je prišlo do spopada pri vasi Koreno nad Horjulom. Na samotni kmetiji blizu vasi je namreč od septembra 1941 delovala partizanska šolska četa, ki se je oskrbovala prek Horjula in sprejemala novince iz doline,
[Page 106]
predvsem iz Ljubljane. Italijani tega skoraj šest mesecev kot da niso opazili, po spopadu pa so požgali več domačij in ljudi odpeljali v internacijo. V soboto, 18. aprila, zvečer je v Šentjošt prišla večja skupina partizanov; razkropili so se po hišah in na hitro segnali vaščane v Skvarčovo gostilno. Jakoba Žaklja so prignali zvezanega in ga posadili k posebni mizi, k njemu pa porinili še kaplana Cvelbarja, ki je bil v Šentjoštu komaj dva meseca. Prisilni sestanek je bil namreč le nekaj dni po pogrebu dolgoletnega župnika Nagodeta. Neznani partizan je razlagal, da je OF v Sloveniji edina, ki se bori proti okupatorju, in kdor ji nasprotuje, ga bo doletela smrtna kazen. Žaklja so obtožili, da zbira orožje in ustanavlja belo gardo, kaplana pa, da pridiga proti OF in partizanom. Marsikdo je tedaj prvič slišal za belo gardo. Po sestanku so zbrane odpustili domov, le Žaklja, ki se je branil, da se je komaj vrnil iz Srbije, kamor so ga takoj po zasedbi izgnali Nemci, so odpeljali s seboj. Nekaj dni po tem sestanku so partizani v Zaklancu ustrelili trgovca Erbežnika in s tem potrdili resnost groženj, ki so jih izrekli v Šentjoštu.
7. maja 1942 so Narodna zaščita in partizani na cesti med Polhovim Gradcem in Dobrovo napadli italijansko kolono, ki se je brezskrbno pomikala po ozki dolini, kot da so na izletu. Italijani so imeli precej mrtvih in veliko ranjenih, zato so po okoliških vaseh pobrali vse moške, jih 15 ustrelili kot talce, druge pa odpeljali v internacijo. Za ta dogodek se je hitro zvedelo tudi v Šentjoštu in ljudje so se sedaj bali obojih – partizanov in Italijanov. Junija so partizani v Šentjoštu opravili več rekvizicij in zvedelo se je, da so nekaj vaščanov in župni upravitelj Cvelbar obsojeni na smrt. Nekateri se zato niso več upali spati doma, zato so se zvečer zbirali na skritih krajih in imeli tudi nekaj orožja, shranjenega od razpada Jugoslavije. Napetost se je povečala, ko je prišla vest, da so partizani na Brezovici kruto umorili očeta Antona Mravljeta in sinova Vinka ter Franceta, Toneta pa odpeljali s seboj na Ključ, od koder se ni vrnil. Samo eno noč kasneje, 14. junija, so odpeljali horjulskega župana Janeza Bastiča in njegovo ženo Marjano. Ljudje, ki so naslednji dan, v nedeljo, šli k jutranji maši, so ju našli ležati ob poti, komaj kilometer od doma. Župan je imel razbito glavo z nekim topim predmetom, žena pa je bila ustreljena. Na Drenovem Griču so ubili načelnika železniške postaje Tarkuža in ženo, menda v zvezi z vagonskimi pošiljkami, ki so za partizane prispele iz Ljubljane in je bil en del prepeljan v gozd blizu Šentjošta.
Na zadnjo nedeljo v juniju 1942 so Italijani med mašo v Butajnovi obkolili cerkev, potem pa prijeli večino moških, ki so bili v cerkvi, in jih odgnali v Horjul. 2. julija so Italijani zaradi nekaj partizanskih strelov požgali Ljubgojno pri Horjulu in tudi domačijo župana Bastiča, ki so ga malo prej ubili partizani. 8. julija so partizani, kljub prošnjam vaščanov, naj prestavijo zasedo v gozd, napadli Italijane blizu Velike Ligojne pri Vrhniki. Italijani so ustrelili nekaj talcev in vse požgali; pogorelo je 40 stanovanjskih hiš in več kot sto gospodarskih poslopij.
Vsi omenjeni dogodki in prehod II. grupe partizanskih odredov na Gorenjsko so tudi na Šentjoškem do skrajnosti zaostrili razmere in prišlo je do odločitve, da skupina mož in fantov, ki so se ponoči že nekaj časa skrivali, nastopi kot vaška straža. Odločitev je potrdilo vodstvo Slovenske legije v Ljubljani in odobrili so jo tudi Italijani. Vaška straža je uradno nastopila 17. julija 1942, ko je iz Ljubljane prišel poveljnik Franc Kompare – Igor. V noči na 25. julij, komaj en teden po nastopu vaške straže, so partizani že napadli Šentjošt. Po poročilih partizanskih piscev je bilo napadalcev vsaj 150, podatki o številu članov vaške straže so sicer različni, vendar lahko trdimo, da branilcev ni bilo več kot 35. Okrog polnoči so v vasi že zagorela prva poslopja in osvetljevala bojišče. Branilci so kmalu zapustili šolo in branili samo župnišče. Čim bolj se je bližalo jutro, tem bolj so napadalci pritiskali, toda dve strojnici,
[Page 107]
za kateri Italijani niso vedeli, sta jih vedno odbili. Proti jutru, ko je branilcem že primanjkovalo streliva, so se partizani umaknili, ker so se bali italijanske intervencije, ki pa je ni bilo. Partizanski napad se ni ponovil, pač pa je sledilo maščevanje nad okolico. V noči na 1. avgust so požgali osem domačij na Koglu, pri dveh – pri Bradeškovih in Jesenovčevih – ubili mater ter očeta, sedem otrok je ostalo brez staršev, dveletna Jesenovčeva Ljudmila pa je zgorela v domači hiši. Janez Oblak, Bržnik, in svak Stanko Alič sta tisto noč branila Bržnikovo domačijo. Stanko je bil pri tem smrtno ranjen, 60-letni oče Bržnik, ki je bil tudi ranjen, pa je umrl naslednji dan. 30. julija dopoldne so prišli v Potok k Možinetovim; računali so, da bodo dobili Romana Malavašiča, ki je eno leto prej imel novo mašo, trenutno pa je bil doma na počitnicah. Ker jih je videl prihajati; se je hitro umaknil na drugo stran in se rešil, kar od dela na polju pa so tedaj odpeljali gospodarja Jakoba Šubica, ženo Marjano roj. Malavašič, njeno sestro Albino, 16-letno služkinjo, dva hlapca in dva dninarja. Spotoma so vzeli še Janeza Kogovška iz Smrečja, očeta desetih otrok. Vseh devet so pobili v gozdu pri Kajndolu in jih površno zagrebli v skupnem grobu. Je pobijanje bajtarjev in dninarjev ter hlapcev in dekel koristilo osvobodilnemu boju, je morda spadalo k socialni pravičnosti? Skrb za štiri otročiče Šubičevih je prevzela stara mati. Bili so sirote brez staršev in doma, maščevalci so namreč požgali tudi domačijo.
12. avgusta je sredi dopoldneva v Šentjošt prikorakalo 40 mož iz Rovt in Zaplane pod vodstvom stotnika Pavla Vošnerja in okrepilo postojanko. Strah je popustil in ljudje so začeli obnavljati požgane domove. Čas kapitulacije Italije in turjaške bitke je bil tu razmeroma miren in vaška straža se je potem vključila v
[Page 108]
Slovensko domobranstvo kot njegova 43. četa; v Rovtah je bila 44. četa z enoto na Vrhu Sv. Treh Kraljev, v Polhovem Gradcu pa 42. četa. Ne mislimo več govoriti o dogodkih do maja 1945, spomnimo pa se nove maše Mirka Gogale, ki je bil vsako leto na počitnicah v Šentjoštu, ker ni mogel domov v Mojstrano, in pogreba domačina Alfonza Malavašiča, bogoslovca 4. letnika, ki je dober mesec, preden bi šel na Koroško, umrl v partizanski zasedi blizu Črnega Vrha pri Idriji. Spomnimo se sončne nedelje 6. maja 1945, ko je bilo po šmarnicah v tukajšnji cerkvi, okrog nje in v vasi polno domačih ter drugih domobrancev in beguncev. Še tisti popoldan oziroma ponoči so vsi odšli proti Koroški. Ustavili so se na Vetrinjskem polju, prepričani, da se jim ni treba ničesar bati, saj so pod angleško zaščito. Na nedeljo Svete Trojice, 27. maja, je Šentjoščan Vinko Žakelj, tudi begunec, v vetrinjski cerkvi pel novo mašo, pri kateri so bili štirje njegovi bratje – domobranci in sestra Anica, poročena z domobrancem. Vseh pet je bilo v naslednjih dneh vrnjenih – v smrt in samo brat Pavle je ostal živ, ker se mu je posrečilo pobegniti, ko so jih prve dni po prihodu v Šentvid imeli kar na zavodskem vrtu.
Ker smo zbrani pri kapelici, kjer so zapisani naši možje in fantje, vojaki 43. čete, je prav, da jim posvetimo še nekaj besed. Žal se ne moremo spomniti vsakega posebej. Vemo, da so se ob njihovem odhodu nekatere hiše dobesedno izpraznile. – Kavčičevih, po domače Snopkovih je npr. od doma šlo šest in edino najmlajši Štefan je preživel. Kolikor nam je znano, je 43. četa iz Vetrinja prišla prek Pliberka in Slovenj Gradca na Teharje, od tam pa s kamioni do Brnice in po tistem strmem kolovozu na Hrastniški hrib. Govorilo se je, da so posamezniki na tej poti pobegnili, toda še danes se megla okrog tega ni razkadila. Delna skrivnost je tudi izginotje teh, ki so se šli javit v Logatec.
Težko si je predstavljati, nemogoče pa razumeti strahoto zločina, ki se je v Sloveniji zgodil v dneh po koncu druge svetovne vojne. Po vnaprej določenem planu in logistiki so Angleži, od katerih so domobranci pričakovali zaščito, več kot deset tisoč razoroženih pripadnikov takrat že Slovenske narodne vojske izročili novi totalitarni oblasti pod pretvezo, da jih pošiljajo v Italijo. Dolge kompozicije živinskih vagonov so jih odpeljale kolikor mogoče blizu moriščem, kjer so že čakali njihovi prostovoljni in določeni ubijalci. V dobrem tednu je več kot deset tisoč večinoma mladih fantov izginilo v roških breznih, opuščenih jaških Hrastniškega hriba in po drugih moriščih, kot da jih ne bi nikoli bilo. Nekateri so skoraj do konca upali, da jih bodo poslali na delo. Toda ko so klečali na kamionu, ko se jim je žica do krvi zajedala v zvezane roke, je ugasnilo še zadnje upanje. Skušajmo si predstavljati, kako so se počutili tedaj, ko so goli in bosi in pretepeni stopali po ostrem kamenju proti jami, od koder so se slišali streli. Od doma so bili vajeni, da je ob postelji umirajočega gorela blagoslovljena sveča in tam zbrani so molili. Je bilo na tisti smrtni poti k jami, v tistem peklenskem vzdušju, sploh mogoče moliti? Verjamemo, da je bil z njimi Kristus, ki je vse videl in sprejel.
Preden se na koncu tega razmišljanja vsaj za trenutek posvetimo tridesetletnici naše države, se spomnimo še prve slovesnosti v Kočevskem Rogu 8. julija 1990. Bilo je po prvih večstrankarskih volitvah, na katerih je zmagal Demos in je Lojze Peterle postal mandatar nove demokratične vlade. Pravzaprav naj bi bilo tedaj konec tabujev in zarote molka o povojnih pobojih. Nova Slovenska zaveza še ni bila ustanovljena, posamezni preživeli domobranci pa so vztrajali, da je treba pobite najprej krščansko pokopati, sprava pa je daljši proces, ki ga ni mogoče na hitro opraviti. Nadškof Alojzij Šuštar je opravil pogrebno mašo in simbolni pogreb ob Jami pod Krenom ter pozval zbrano množico: »Podajte se na dolgo in težko pot; na pot sprave med živimi, ki je edina pot v življenje.«
Predsednik predsedstva Milan Kučan je
[Page 109]
imel na slovesnosti govor o spravi: »Povejmo si tu, kjer so posute kosti vseh, ki so se borili za takšno ali drugačno resnico, kjer je pravi kraj za spravo, ki jo kot narod, zazrt v prihodnost, potrebujemo. Kar se je zgodilo, iskreno obžalujemo. Končujemo zdaj in tukaj. Bilo je, zdaj je čas miru … Mrtev človek nima ničesar več. Spravimo se torej z njimi, pokopljimo jih, a z njimi pokopljimo tudi orožje.« Pod Krenom je bilo tedaj zbranih okrog trideset tisoč ljudi, mnogi od njih so bili sorodniki in prijatelji pobitih domobrancev, saj je bila to prva priložnost, da so lahko obiskali kraj, kjer so bili pobiti njihovi dragi. Srečanje je vsekakor bilo pomembno, vendar pa sprava med živimi s tem ni mogla biti dosežena.
Da, tudi v Kočevskem Rogu smo leta 1990 čutili, da se dogaja nekaj novega, da se z nastajanjem nove države lomijo tabuji, da se končuje totalitarizem, kot smo ga bili vajeni. Za prehod na drugačen sistem je bilo treba marsikaj spremeniti, toda ljudi, ki naj bi tako rekoč fizično izvedli spremembe, je bilo premalo ali pa so delo na tem področju celo ovirali. Peterletova vlada še ni prevzela poslov, ko se je zvedelo za razoroževanje Teritorialne obrambe. Ko te dni na TV spremljamo pričevanja naših osamosvojiteljev, čutimo, v kako brezupnem položaju so večkrat bili, ko so sprejemali neodložljive odločitve. Kakšen pogum je bil potreben, ko so se pogajali z napihnjenimi jugogenerali – primerjava boja pastirčka Davida z Goljatom je tu komaj primerna. In kdo je zmagal? 25. junija 1991 je bila slovesno razglašena nova država Republika Slovenija, ki je nekaj kasneje dosegla neodvisnost in mednarodno priznanje. Pomislimo, kako velik dosežek je to, ki ga še marsikateri mnogo večji narod ni deležen. Bodimo veseli svoje države in ne bojmo se prihodnosti, saj so z nami tudi ti, ki so zapisani v tej kapelici! Bog blagoslovi Slovenijo! ■
[Page 110]