Prva svetovna vojna ni poznala kolaboracije. Poznala pa je »normalno« soobstajanje z okupatorjem. Ljudje so še naprej hodili v službo, še naprej so imeli in poslušali svojo lokalno oblast in policijo, še naprej so proizvajali, pridelovali in prodajali, še naprej so obhajali kulturne in verske slovesnosti. A zato se še nikomur ni očitala kolaboracija.
Analogno stanje se je vzpostavilo v Sloveniji tudi med drugo svetovno vojno. Zlasti v tistem delu, ki so ga zasedli Italijani. Jasno je, da je nasilni prihod tujca v deželo za narod neznosna žalitev. V njem je ranjeno to, čemur je Veselin Djuretić rekel »praćulo naroda« – narodov prainstinkt. Toda treba je, kljub vsemu, živeti naprej. Tako je bilo tudi v medvojni Sloveniji. Ljudje so bili prisiljeni v skrajno poniževalna stanja. Iz rok okupatorja, ki jim je vzel svobodo, so na primer jemali živilske nakaznice. Naravno je bilo tudi, da so, če se je kje zgodil rop ali umor, poskrbeli, da je zanj zvedela okupatorjeva ali od okupatorja vodena policija. In ko so komunistični teroristi začeli delati atentate na slovenske ljudi, so natanko v istem redu stvari vzeli iz okupatorjevih rok orožje, da so se branili – nazadnje, ko ni bilo mogoče več vzdržati.
Tudi ta gesta je bila v skladu s tradicionalnim soobstajanjem z okupatorjem – mednarodno pravo je samo kodifikacija tega obstajanja – in je ni mogoče imeti za kolaboracijo. Bistvo pri vsej stvari je namreč to, da Slovenci nismo sprejeli okupatorjeve univerzalne ideologije – fašizma ali nacizma. Nismo storili tega, kar je zahodno Evropo naredilo za kolaborantsko. V Sloveniji ni bilo kolaboracije.
Z eno izjemo. Znano je, da so bili v evropskih državah ne tako maloštevilni ljudje, ki so se priključili posameznim univerzalnim ideologijam, še preden so jih njihovi nosilci nasilno uveljavili v njihovih deželah. Tudi v Sloveniji je bilo nekaj ljudi, ki so se priključili univerzalni komunistični ideologiji, še preden se je začela vojna. Res je, da izvorni nacionalni nosilec nikoli ni zasedel Slovenije. A to ni bilo potrebno. Za razliko od fašizma in nacizma je komunizem imel enotno mednarodno organizacijo, ki je zelo učinkovito nadomeščala nacionalne ideološke nosilce. Slovenski komunisti so bili posebna oblika pete kolone in so se ob napadu konkurenčne ideologije na narod tudi tako obnašali. V imenu kominterne ali komunističnega commonwealthaso zahrbtno napadli svoj narod. Jasno je, da te igre ni bilo mogoče igrati, ne da bi uprizorili boj z okupatorjem. Šlo je torej za boj z okupatorjem in ne za narodnoosvobodilni boj, v pomenu, ki ga je izdelala evropska politična kultura. Za to, da je ta trditev resnična, obstajajo stvarni dokazi, resnična pa je tudi sama po sebi, kakor je na primer resnična trditev, da v restavraciji ni mogoče naročiti praženega snega. Če so namreč obstajale razmere, zaradi katerih je bilo mogoče priti iz točke »A« v točko »C« samo preko točke »B« – in na noben način drugače in z nobenim prirejanjem razmer drugače – potem nikoli ne bo mogoče odpraviti suma, da je bila točka »B« samo v funkciji točke »C« in ni imela nobene samostojne vrednosti. Če pa pri tem še upoštevamo, kako je pohod iz »A« v »C« dejansko potekal, potem ima analitična vrednost zgornje misli tudi vso empirično podporo.
Če bi hoteli poiskati drugi svetovni vojni smisel, bi ga nazadnje zagledali v uničenju treh, proti človeku usmerjenih totalitarnih ideologij. Zato se je ta vojna, ki se je začela leta 1939, končala šele pol stoletja pozneje, ko je leta 1989 s padcem berlinskega zidu odšel z odra tudi komunizem. ■
[Page 96]