Pokojni Justin Stanovnik se je veliko ukvarjal z vprašanjem sorodnosti in povezanosti med jakobinstvom in komunizmom. Pri Družini je konec leta 2019 izšel esej z naslovom Sovraštvo do sveta francoske filozofinje in pisateljice Chantal Delsol, ki dobro pozna zgodovino in posledice, ki jih je pustil komunistični totalitarni dvojček v tem delu Evrope ter različno dojemanje obeh totalitarizmov 20. stoletja, nacizma in komunizma. Premislek o slednjem jo vodi k drzni tezi, ki v današnjem intelektualnem svetu ostaja večinoma neizrečena: nacizem ni osovražen zaradi terorja, ki ga je povzročil, ampak zaradi ideje ukoreninjenosti, ki jo je nosil v sebi. Če bi bil teror za našo presojo odločilen, pravi avtorica, potem med nacizmom in komunizmom ne bi delali razlik in ne bi skoparili s številom mrtvih, ki jih je komunizem povzročil. »Če bi si kdo drznil enako ravnati z žrtvami holokavsta, bi bil negacionist in torej zločinec. Pomenljivo je tudi, kako se nam na splošno eni množični poboji upirajo, do drugih smo pa brezbrižni.«
Avtorica meni, da vez med jakobinstvom in komunizmom ni vzročno-posledična in da sta oba sinova razsvetljenske emancipacije, da pa boljševiška revolucija predstavlja nadaljevanje francoske. Pri tem navaja zgodovinarja Françoisa Fureta, da je utopija o novem človeku starejša od sovjetskega komunizma in da ga bo preživela v drugih oblikah; danes se poskuša doseči tabulo raso popolne emancipacije, kar nujno vodi v sprijenost in utopijo, ker smo ljudje končna in omejena bitja. Ker je teror zamenjala nežna prisila, bo to terjalo več časa, vendar je prepričana, da bo tudi ta revolucionarni pohod propadel.
Chantal Delsol (1947) je članica akademije Francoskega inštituta, profesorica politične filozofije in ustanoviteljica inštituta Hannah Arendt, ki ga je vrsto let tudi vodila. Eden od ciljev inštituta je sodelovanje med Zahodno in Vzhodno Evropo in v ta namen je Delsolova odprla magistrske in doktorske študije v več državah Srednje in Vzhodne Evrope. Napisala je vrsto esejev in znanstvenih monografij, uredila kopico zbornikov, pri čemer je tudi mama šestim, zdaj že odraslim otrokom.
Esej Sovraštvo do sveta je nastal na motrenju sedanjega zgodovinskega trenutka, v katerem si po avtoričino nasproti stojijo ljudje, ki želijo ta svet zamenjati in so zvesti nadaljevalci moderne, ter tisti, ki jih sama imenuje vrtnarje in bi ta svet radi obvarovali.
21. stoletje je preoblikovalo kriterije za dobro in zlo, pri čemer sta dobra zgolj emancipacija in napredek, navezanost na korenine in iskanje meja pa predstavljata zlo in zato lahko na univerzah mirno izobesite sliko Stalina (ali v naših razmerah Tita), Hitlerja pa ne. Totalitarne težnje 20. stoletja niso zapustile, temveč danes pronikajo v pore družbe v drugačni preobleki.
Prvi dve poglavji sta posvečeni začetkom emancipacijskega procesa in njegovemu razvoju. Trdi, da je od vseh kultur samo judovsko-krščansko izročilo izumilo emancipacijo in napredek in da je prav to doslej edina kultura, ki se lahko veljavno sooča s sodobnimi zlorabami emancipacije, katerim smo priča. Zanimivo je njeno dojemanje različnega razvoja v anglosaških kulturah; škotsko razsvetljenstvo je opozarjalo na nevarnosti, ki jih lahko prinese napredek, na razčlovečenje in razvrednotenje družbenih vezi, medtem ko: »del postmodernega Zahoda v znamenju francoskega revolucionarnega duha (…) danes v imenu popolne emancipacije vodi križarski pohod proti življenjski resničnosti«. Kljub tem razlikam avtorica opozarja na Tocquevillov preroški uvid, da »demokratični program izhaja v prvi vrsti iz enakosti ter da enakost svobodo spodjeda do te mere, da poraja despotizem«.
Moderna uporablja mehkejša in bolj zakrita sredstva, o katerih je govor v naslednjih poglavjih, kjer najdemo neverjetno aktualne komentarje o moči medijev in elitah, ki z njimi upravljajo, o politični korektnosti in o tem, kakšnega medijskega linča bi bil deležen politik, ki bi si drznil pod vprašaj postaviti katerega od zakonov, ki so bili plod napredka in emancipacije.
Avtorica je kritična do postmodernega Zahoda, ki je pozno razumel, da oba totalitarizma, nacizem in komunizem enako vodita v sužnost in ki zdaj navija za popolno osvoboditev posameznika od delodajalcev, patriarhata, vseh vrst diskriminacij, nujnosti življenja in smrti ter nazadnje same spolne pogojenosti. Prišli smo do trenutka, ko je razsvetljenski ideal dosegel dno in ne napada več neenakosti, temveč preproste razlike in posebnosti , ki omogočajo medčloveške odnose. Govori o razuzdani enakosti, kjer zelo jasno pokaže razliko med ontološko enakostjo, o kateri govori sveti Pavel (ni ne Juda, ne Grka …) ter totalitarnim in današnjim postmodernim pojmovanjem enakosti, ki je zgolj njeno opičje posnemanje.
V zadnjih poglavjih se avtorica dotakne razlik med idealom novega človeka in prihodnje popolnosti, ki so ga napovedovali totalitarizmi 20. stoletja ter idealom dovršenega človeka 21. stoletja, ki ga bo omogočila tehnika posthumunistične oz. transhumanistične dobe. Kljub razlikam povezanost med ideologijami enega in drugega stoletja bije v oči. Kakor prve niso mogle izpolniti svojih obljub, tako bodo tudi obljube o človeški nesmrtnosti klavrno propadle.
Obema sta skupna tudi zavračanje preteklosti, ki se jo dojema kot nekaj zlega, in težnja po končanju zgodovine. Danes ponavljamo napako, ko mislimo, da postmoderna demokracija ni zgolj zgodovinsko obdobje, ki bo minilo in ga bo nadomestilo novo. V skladu z naslovom knjige avtorica sklene, da del zahodnega sveta ne mara resničnosti, kakršna se nam ponuja, ampak ima rad zgolj resničnost, ki jo izumlja v skladu s svojimi sprotnimi željami. Čeprav smo doživeli opustošenje demiurgičnih teženj 20. stoletja, obdobje demiurgije v drugačni obliki še traja. Vendar svet kot rečeno proizvaja tudi vrtnarje, ki ne iščejo učinkovitosti, temveč rodovitnost. Ki iščejo ravnovesje med spoštovanjem zakonov sveta in sposobnostjo, da se jih izboljša.
Avtorica se torej v tej knjigi s tekočim jezikom izkušene prevajalke zagonetnih tekstov Jasmine Rihar v delu posveča predvsem demiurgom in prenosu totalitarne misli v 21. stoletje. Ob tem morda premalo izvemo o elitah, ki naj bi jo izvajale, ter vzvodih, ki ji to omogočajo. Hkrati o tem drugem toku, ki želi svet in z njim človeka varovati in ga gojiti takšnega, kakršen nam je dan, o njegovem delovanju in dosežkih ne izvemo skoraj ničesar. Nov esej na to temo bi lahko izpolnil ta primanjkljaj.
[Stran 136]