Dokument »partnerstav za mir in spravo v resnici«, predstavljen Svetu ZN za človekove pravice*

• Članice Partnerstva za mir in spravo v resnici

  • Društvo Nova Slovenska zaveza

    • Nova Slovenska zaveza (NSZ, URL: www.zaveza.si) je bila ustanovljena in registrirana kot nevladna organizacija 12. maja 1991 v obliki društva preživelih članov ali sorodnikov umrlih žrtev komunističnega totalitarističnega in revolucionarnega nasilja, ki so ga v obdobju od leta 1941 do leta 1990 izvajale različne organizacije v okviru Osvobodilne fronte in njenih oboroženih sil oziroma tajna policija in nepošteni pravni sistemi, ki so po koncu 2. svetovne vojne delovali v Sloveniji in Jugoslaviji. NSZ se je sprva posvečala identificiranju, imenovanju in uvrščanju pokojnih žrtev na sezname, ker vlada po 2. svetovni vojni večine teh žrtev ni uradno priznala za pokojne. Društvo je z zbranimi donacijami financiralo gradnjo spominskih plošč, ki zaznamujejo spomin na več kot petnajst tisoč pokojnih na več kot dvesto lokalnih pokopališčih. Hkrati je ta organizacija identificirala številna množična grobišča in od različnih vlad zahtevala, da jih raziščejo in izkopljejo trupla z namenom identificiranja in pokopa najdenih pokojnikov v njihove družinske grobove.

    • NSZ je priznana organizacija civilne družbe, ki ima vlogo zastopnika žrtev totalitarnega nasilja in preganjanja in ji je bil neuradno dodeljen član vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih vojnih grobišč v skladu z veljavno zakonodajo, sprejeto leta 2015. Dobila je naziv »društvo, ki deluje v javnem interesu« na področju preiskovanja množičnih grobišč in identifikacije žrtev, vendar nima zagotovljenih javnih sredstev za izvajanje s tem povezanih dejavnosti.

    • Za ohranitev zgodovinskih pričevanj je NSZ leta 1991 začela izdajati četrtletnik Zaveza, ki je javno dostopen. Večina sredstev za delovanje društva izvira iz zasebnih donacij, članarin in prodaje publikacij NSZ.

  • Društvo Združeni ob Lipi sprave

    • Društvo Združeni ob Lipi sprave (URL: www.lipasprave.si) je bilo ustanovljeno leta 1989 – v letu družbenih sprememb in demokratizacije Slovenije. Uradno je bilo registrirano 31. januarja 2006 kot nevladna organizacija. 13. februarja 2017 ga je država uradno priznala kot »društvo, ki deluje v javnem interesu«. Prvi predsednik je bil odvetnik Stanislav Klep. Od 31. januarja 2013 je predsednik zaslužni profesor dr. Janez Juhant, mag. teol. Društvo je nastalo z namenom lajšati prizadevanja za odstranitev travmatičnih ostankov revolucionarne preteklosti in priznati žrtve totalitarnega komunističnega režima. Društvo je pripravilo Deklaracijo o narodovi spravi, ki jo je večkrat predstavilo članom Državnega zbora Republike Slovenije, da bi jo uradno sprejeli in uradno razglasili konec revolucije v slovenski družbi. Leta 1997 so o njej razpravljali, vendar ni bil sprejeta. Cilj organizacije je prispevati k spravi v našem narodu, ključni korak za doseganje miru in pravičnosti pa vidi v vprašanju dostojanstvenega pokopa odkritih žrtev.

  • Komisija Pravičnost in mir Slovenske škofovske konference

    • Komisija Pravičnost in mir (KPM, URL: www.katoliska-cerkev.si/ssk/komisija-pravicnost-in-mir) je delovno telo Slovenske škofovske konference (SŠK) za področje družbene pravičnosti, miru in spoštovanja človekovih pravic. Raziskuje odprta in žgoča vprašanja, preiskuje in obravnava vprašanja, ki zadevajo družbeno pravičnost, mir in spoštovanje človekovih pravic v Republiki Sloveniji in zunaj nje.

    • KPM sodeluje tudi s komisijami Pravičnost in mir evropskih in drugih škofovskih konferenc ter vzdržuje redne stike s Papeškim svetom Pravičnost in mir v Rimu. V svojih prizadevanjih sodeluje tudi z drugimi organizacijami, gibanji in ustanovami, katerih nameni in duh so ji sorodni.

    • Komisija Pravičnost in mir je bila ustanovljena 24. septembra 1985, ustanovitev pa je postala pravnomočna 1. januarja 1986.

    • Delo komisije pa odseva predvsem v izjavah za slovensko in mednarodno javnost, ki so bile v tiskani obliki zbrane ob desetletnici obstoja Komisije (1995). V njenih izjavah se izraža skrb za spoštovanje človekovih pravic in demokracije. Komisija je imela čast, da je delovala v enem najbolj prelomnih obdobij za slovenski narod in se je zelo dejavno vključila v prizadevanja za demokratizacijo slovenske družbe. Slovenske katoličane je spodbujala k delovanju za družbeno pravičnost in izražala poluradna stališča vodstva slovenske Katoliške Cerkve do vprašanj, ki so bila včasih zelo žgoča.

    • Ob desetletnici delovanja Komisije je tedanji predsednik msgr. dr. Anton Stres zapisal: »Kako prav so imeli slovenski škofje, ko so pred desetletjem ustanovili komisijo Pravičnost in mir, čeprav je v začetku imela samo položaj komisije pri pokrajinski konferenci slovenskih škofov. Kajti kmalu po njeni ustanovitvi se je v Sloveniji demokratična zavest vedno hitreje prebujala in uveljavljala. Katoliška Cerkev, ki je bila skupaj z nekaterimi drugimi verskimi skupnostmi edino območje, ki ni bilo pod neposrednim vodstvom vladajoče partije in so njeni člani zaradi tega, ker se ni hotela ukloniti njenemu monopolu, v preteklosti veliko trpeli, se je že s samim tem dejstvom uvrščala v prednjo vrsto demokratičnih hotenj. Komisija Pravičnost in mir je to poslanstvo Cerkve vzela zavestno za svojo nalogo, s tem ko si je zadala dolžnost, da bo branila človekove pravice in družbeno pravičnost. Kajti članom komisije Pravičnost in mir je bilo od vsega začetka jasno, da njihova naloga ni samo obramba pravic Cerkve in njenih članov, čeprav se ni bilo mogoče izogniti tudi tem nalogam. Vendar so pravice Cerkve in njenih članov samo del občih človekovih pravic in so lahko zavarovane samo v demokratičnem družbenem okolju. To je bilo treba šele vzpostaviti in ta naloga še dandanes ni opravljena. Pravzaprav so svoboda, demokracija, družbena pravičnost in medsebojno spoštovanje take naloge, ki niso nikoli dokončane, zato je tudi poslanstvo Komisije Pravičnost in mir neomejeno.«

    • Od leta 1986 je KPM pripravila in objavila 114 izjav.

• Povzetek

  • Partnerstvo za mir in spravo v resnici so z namenom skupne predložitve v tretji krog rednega splošnega pregleda Republike Slovenije ustanovili Društvo Nova Slovenska zaveza, Društvo Združeni ob Lipi sprave in Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci.

  • Ta prispevek obravnava:

    • Nerešena vprašanja pri odkrivanju, označevanju in preiskovanju prikritih množičnih grobišč z žrtvami, umorjenimi med drugo svetovno vojno in po njej, pa tudi izkopa, identifikacije in pokopa žrtev iz teh prikritih množičnih grobišč.

    • Nerešena vprašanja v zvezi z delovanjem pravosodja med 2. svetovno vojno in po njej, ki je vodilo v sistemsko kršitev pravic posameznikov do zaslišanja pred pravičnim, usposobljenim, neodvisnim in nepristranskim sodiščem ter pravic do pritožbe in domnevne nedolžnosti.

    • Neprizadetost Republike Slovenije in različnih državnih organov ob pomanjkljivem napredku pri preiskovanju zločinov, katerih posledica so bila prikrita množična grobišča in več kot 100.000 žrtev različnih narodnosti (med drugim Slovenci, Nemci, Rusi, Italijani, Hrvati, Črnogorci, Srbi, Bosanci, Albanci, Ukrajinci in Romi), pregon odgovornih in sprejetje sistema pravnega varstva in odškodnine žrtvam.

    • Neizpolnjevanje mednarodnih obveznosti Republike Slovenije na področju človekovih pravic in mednarodnih obveznosti po humanitarnem pravu ter tudi lastnih zakonov.

  • Republika Slovenija naj bi sprejela nedvoumno pravno stališče trenutne ustavne demokratične republike do sistema pravosodja, pravne države, njune uporabe in ostankov takšnega sistema pred letom 1990 (tj. sodb, predpostavk in predsodkov). To obveznost je treba priznati med drugim v okviru resolucije Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1096, sprejete 28. junija 1996, in resolucije št. 1481, sprejete 25. januarja 2006, ter resolucije Evropskega parlamenta št. P6_TA (2009) 0213, sprejete 2. aprila 2009.

• Ozadje

  • Množični poboji in obstoj prikritih množičnih grobišč civilnih žrtev ter žrtev med vojaki in vojnimi zaporniki so bili v času od leta 1945 do 1990 splošno znani, čeprav sta nekdanja SFRJ in Socialistična republika Slovenije kakršno koli omembo takih prikritih množičnih grobišč strogo prepovedali in jo kaznovali.

  • Več kot 15.000 žrtev med civilisti in vojnimi zaporniki so državne vojaške in policijske sile po letu 1945 izvensodno usmrtile, medtem ko je bilo več kot 4750 civilistov izvensodno usmrčenih v letih od 1941 do 1945, nekateri od njih so končali v prikritih množičnih grobiščih. Omenjena številka velja za slovenske državljane, več deset tisoč žrtev pa je bilo tudi drugih narodnosti, večinoma vojnih ujetnikov.

  • Mednarodne pogodbe, veljavne v času teh množičnih usmrtitev, so bile Ženevske konvencije iz leta 1929, ki jih je Kraljevina Jugoslavija ratificirala 25. maja 1931.

  • Po sporazumu Tito–Šubašić so bile te pogodbe zavezujoče tudi za priznano jugoslovansko vlado pod Titovim vodstvom od 1. novembra 1944 do sprejetja Ženevskih konvencij iz leta 1949.

  • Jugoslavijo je leta 1991 nasledila Republika Slovenija. Pristop k Ženevskim konvencijam iz leta 1949 je bil 19. marca 1992 s parlamentarnim zakonom Republike Slovenije razglašen na podlagi Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb.

  • Odkrivanje lokacij skritih množičnih grobišč se je začelo takoj po demokratičnih volitvah leta 1990 in nadaljevalo pod različnimi državnimi in lokalnimi oblastmi v okviru nejasnega pravnega okvira. Pristojnost uradnih oseb, imenovanih za takšne naloge, je bila pogosto oslabljena zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ali nejasnih pooblastil, zaradi pristranskega in negativnega medijskega poročanja in zaradi pomanjkanja politične volje za izvajanje kakršnega koli sistemskega pristopa.

  • Vloga nevladnih organizacij civilne družbe, ki so se zavezale, da bodo žalujočim družinskim članom pomagale poiskati dokaze o lokacijah grobov pogrešanih žrtev in si prizadevale za pokop njihovih posmrtnih ostankov v družinskih grobovih, je postala glavno gibalo napredka na tem področju, čeprav so te organizacije redko prejele javne finance.

  • Več kot 600 prikritih grobišč je bilo uvrščenih v uradno evidenco in vpisanih v državni register.⁴⁰

  • Državni zbor je s sprejetjem Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev leta 2015 uvedel izrecno sklicevanje na Ženevske konvencije iz leta 1949 in njihovo uporabo v slovenski državni politiki v zvezi s prikritimi grobišči in žrtvami, zakopanimi v letih od 1941 do 1990, kar izhaja iz prejšnjega priznanja enakopravnega statusa, dodeljenega vsem grobovom žrtev revolucije in vojne z Zakonom o vojnih grobiščih iz leta 2003.

  • Urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice je sodeloval pri izdelavi poročila z naslovom Razkrivanje grozodejstev: množična grobišča na ozemlju, ki ga je nekoč obvladovala ISIL (Unearthing Atrocities: Mass Graves in territory formerly controlled by ISIL)⁴¹z dne 6. novembra 2018, ki bi se v mnogih pogledih lahko nanašal na vprašanja, ki jih ta skupni prispevek opredeljuje za Slovenijo. Zahtevamo, da se logika in priporočila navedenega poročila uporabljajo kot splošno pravilo za vse države, ki obravnavajo vprašanje množičnih grobišč, vključno s Slovenijo.

• Kršitve človekovih pravic

  • 17. člen Prve konvencije za izboljšanje položaja ranjencev in bolnikov oboroženih sil v vojni, 8. 12. 1949: ker se sprejeti zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev iz leta 2015 neposredno sklicuje na uporabo te konvencije, je v tem delu omenjen zavezujoči uradno objavljeni komentar iz leta 2016⁴²z namenom izpostaviti področja, kjer so kršitve 17. člena te konvencije očitne. Ustrezni komentar je neposredno naveden in označen s številko komentarja, kot jo ima v izvirniku.

    • Pokop žrtev v posamične grobove

      • (1645) Najprimernejša možnost je vrnitev posmrtnih ostankov pokojnikov njihovim družinam, da bi jih ti lahko pokopali ali upepelili v skladu s svojimi verskimi prepričanji in praksami. Ta možnost je bolj zaželena tudi zato, ker družinam omogoča, da za svojimi dragimi žalujejo. Vračanje umrlih njihovim družinam lahko štejemo za osnovni humanitarni cilj, ki je priznan v konvencionalnem in običajnem humanitarnem pravu.

      • (1650) Obveznost pokopa ali upepelitve mrtvih je treba razlagati ozko. Če okoliščine „dovoljujejo“ pokop v posamičnem grobu ali posamično upepelitev, je to pravno obvezujoče. Okoliščine, ki otežujejo pokop v posamičnem grobu ali posamično upepelitev, pogodbenic ne opravičujejo obveznosti iz tega člena. Gre za vprašanje dejanskega stanja. Pokop v skupnem grobu je prav tako nepotreben, če so na voljo sredstva za začasno hrambo teles, kot so led, elektrika ali tekočine za balzamiranje. Pokop v posamičnem grobu ali posamična upepelitev sta neizogibno zahtevnejša in zamudnejša kot pokop v skupnem grobu ali skupna upepelitev. To samo na sebi pogodbenic ne opravičuje obveznosti, saj bi bila obveznost potem manjša. Pogodbenice so opravičene le tedaj, ko so okoliščine takšne, da ne dovoljujejo posamičnega pokopa ali upepelitve. Le v takšnih primerih je dovoljen pokop v skupni grob, saj je tako bolje, kot pa da bi umrlega pustili na bojišču.

      • Uporaba v sedanji slovenski praksi: oktobra 2017 je bilo kljub protestom strani, ki vlagajo ta pregled, in drugih prebivalcev zaradi očitne kršitve 17. člena⁴³v množičnem grobu na mariborskem pokopališču pokopanih 1416 posameznikov, žrtev, izkopanih iz množičnega grobišča v Hudi Jami. Pretreseni sorodniki, ki so upali na posamični pokop umrlih, so pisno protestirali, kar tudi dokazuje, da je bila žalujočim sorodnikom odvzeta možnost ponovne združitve pokojnih z drugimi družinskimi člani v družinskih grobovih. Nerazumno odmaknjena lokacija sedanjega kraja pokopa in umanjkanje kakršnih koli verskih simbolov ali oznak je v nasprotju z določbami 17. člena in nespoštljivo do bližnjih sorodnikov.

    • Identificiranje pokojnih

      • (1661) Identiteto pokojnika je treba določiti s čim večjo možno gotovostjo. V zvezi s tem je treba sprejeti vse izvedljive ukrepe. Med njimi so temeljit pregled vseh dokumentov in drugih predmetov, ki so bili najdeni na pokojnem. Poleg pregledovanja takšnih predmetov se je treba zatekati tudi k drugim metodam, ki lahko omogočijo identifikacijo osebe. V preteklosti so se uporabljale predvsem meritve, opis telesa in telesnih lastnosti ter pregled zob. Od tedaj so se metode identifikacije znatno razvile, zato je danes pogodbenicam na voljo več možnosti pri izpolnjevanju te obveznosti. Med drugim so to fotografiranje in/ali video posnetki telesa in obraza, jemanje odtisov z vseh prstov in zbiranje lasnih vzorcev (s koreninami) za kasnejšo analizo DNK. Opis telesnih značilnosti osebe pa ostaja pomemben, medtem ko je treba novejše načine identifikacije razumeti kot dopolnilne. Potreben je celovit pristop k identifikaciji, saj je lahko vizualno prepoznavanje samo na sebi, vključno s fotografijami, nezanesljivo. Čeprav nimajo vse pogodbenice dostopa do vseh oblik oziroma sredstev identifikacije, odsotnost usposobljene forenzične službe oziroma slaba tehnična zmogljivost ne moreta opravičiti neupoštevanja temeljnih načel, na katerih temeljijo določbe. Organizacije, kot je Mednarodni odbor Rdečega križa, lahko prav tako pomagajo pogodbenicam pri razvijanju in razširjanju protokolov, krepitvi zmogljivosti in pridobivanju potrebne opreme.

      • (1663) Identiteto osebe je treba ugotoviti, da se lahko pojasni izginotje pogrešanih in dajo informacije družinam v luči enega od osrednjih načel tega področja prava, in sicer »pravice družin, da poznajo usodo sorodnikov«.

      • (1665) Obveznost sprejetja vseh izvedljivih ukrepov za identifikacijo pokojnika sega dlje od konca spora. To je razvidno iz obveznosti v zvezi s pogrešanimi.

      • Uporaba v sedanji slovenski praksi: treba je priznati, da bodo protokoli, ki jih je sprejela sedanja vladna komisija, določeni v skladu z Zakonom o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev iz leta 2015, sledili postopkom, začrtanim v teh pripombah, kolikor se nanašajo na metode pregleda pokojnikov. Pomembno pa je, da je zbiranje podatkov o umrlih, vključno s telesnimi vzorci za kasnejšo analizo DNK, nesmiselno v odsotnosti strukturiranega in pravno trdnega okvira, ki bi družinam pogrešanih omogočil, da zagotovijo primerjalne vzorce DNK, in nato obvezujejo oblasti, da izvajajo predpisano potrebno skrbnost pri primerjanju vzorcev DNK pokojnikov z vzorci DNK sorodnikov, s čimer ugotovijo identiteto. Poleg tega komisija samovoljno uporablja zbirko telesnih vzorcev, odvisno od pričakovanega državljanstva žrtve. To samovoljno prakso bi morali preprečiti in postopkovni protokol bi moral biti predmet dvostranskega sporazuma z državami, ki imajo materialni interes vrnitve žrtev, izkopanih iz množičnih grobišč v Sloveniji, njihovim družinam ali rodnim državam. Komisija je prepoznala pomembno pravno praznino v zvezi z vprašanjem zbiranja, analiziranja in izdelave podatkovne zbirke zaradi izpolnjevanja Ženevske konvencije in nacionalne zakonodaje v zvezi s prepoznavanjem pokojnih žrtev in zagotavljanjem obveščenosti družin o njihovi usodi kot tudi možnosti pokopa žrtev v družinskih grobovih. To pravno praznino naj bi v prvi vrsti obravnavali odgovorni oddelki na Ministrstvu za notranje zadeve (Policija in Nacionalni forenzični laboratorij), vendar se stvari na tem področju odvijajo počasi ali pa sploh ne. Čeprav so bila priporočila predlagateljev tega poročila, naj se uporabi podoben okvir, kot je bil (uspešno) uporabljen v Srebrenici, vključitev zainteresiranih civilnih družb in splošne javnosti pri iskanju rešitve, ki bi vključevala praktičen in pravičen postopek, ni bila odobrena. Slovenija se mora zavezati, da bo upoštevala priporočila, kot jih je soglasno sprejela na konferenci leta 2003 z naslovom Pogrešani: mednarodna konferenca vladnih in nevladnih strokovnjakov (The Missing: International Conference of Governmental and Non-Governmental Experts).⁴⁴Svet Združenih narodov za človekove pravice je objavil pomemben dokument A/HRC/14/42,⁴⁵ki bi ga bilo treba ravno tako vključiti v priporočila Sloveniji v zvezi z »mehanizmi, določenimi za razjasnitev usode pogrešanih oseb,« in s »pravico vedeti«.

    • Častni pokop

      • (1684) Obveznost častnega pokopa umrlih je brezpogojna. Ima pozitivne in negativne vidike. Pogodbenice morajo spoštovati truplo pokojnika, mesto pokopa in obred pokopa. To na primer vključuje izbiro primernega mesta za pokop, če truplo pokojnika ni vrnjeno družini. Poleg tega so prepovedani tudi namerno onesnaževanje mesta pokopa in žaljiva dejanja, kot sta smetenje ali uriniranje. Prepovedan je tudi na primer pokop pokojnika s predmeti, ki bi lahko bili zanj žaljivi, kot so insignije nasprotne strani. Obveznost vključuje spoštovanje obreda pokopa brez motenja, na primer minuta tišine, če je to del obreda. Pogodbenica mora prav tako zagotoviti, da druge osebe spoštujejo postopek pokopa.

      • (1685) Uveden je bil kazenski pregon za oviranje častnega pokopa mrtvih.

      • Uporaba v sedanji slovenski praksi: več odkritih in izkopanih množičnih in posamičnih grobišč romskih civilnih žrtev, vključno z ženskami in otroki, je vodilo v pripravo več kot 70 posamičnih posmrtnih ostankov na osrednjem ljubljanskem pokopališču Žale, ker je vladna komisija v skladu z Zakonom o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev določila, da je ustrezno. Kljub temu pa so župan Ljubljane in oblasti mestnega pokopališča zavrnili možnost zagotavljanja (pod običajnimi komercialnimi pogoji) prostora državi za tak pokop.⁴⁶Ponižen odziv države na politično vplivnega župana je v neposrednem nasprotju z obveznostmi iste države po 17. členu, kot je začrtano v komentarju.

      • Takšen odnos do Romov je očitna kršitev 2. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948, saj gre pri očitnih predsodkih do Romov zaradi njihove etnične pripadnosti in vere za diskriminacijo.

  • Kršitev Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966 in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1950:

[Stran 104]

–Ko Slovenijo prehiteva Albanija. Spomenik žrtvam komunizma v Skadru. Helena Jaklitsch

• • • Pravica do življenja (Splošna deklaracija o človekovih pravicah, 3. člen), (MPDPP, 6. člen), (Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 2. člen)

      • Republika Slovenija ne spoštuje pravice do življenja, ki je obvezna pravna norma in je zaščitena z mednarodnimi in regionalnimi pogodbami, mednarodnim običajnim pravom in domačim pravnim sistemom. Pravica do tega, da se človeku samovoljno ne odvzame življenja, je temeljna in splošno priznana pravica, ki se uporablja ves čas in v vseh okoliščinah.

      • Načela ZN o učinkovitem preprečevanju in preiskovanju izvensodnih, samovoljnih in naglih usmrtitev iz leta 1989 in Minnesotski protokol o preiskavi morebitno nezakonitih smrti (2016) (revidirani Priročnik Združenih narodov o učinkovitem preprečevanju in preiskovanju izvensodnih, samovoljnih in naglih usmrtitev) zagotavljajo mednarodne standarde v zvezi s preprečevanjem, preiskovanjem in sodnimi postopki z namenom zaščitili pravico do življenja. Protokol vključuje tudi podrobne informacije o mednarodnem pravnem okviru glede pravice do življenja, odgovornosti in pravnih sredstev, sprožitvi preiskovanja in obsegu dolžnosti preiskovanja ter o elementih in načelih preiskav. Protokol iz Minnesote iz leta 2016 obravnava tudi vprašanja poklicne etike, izvajanja preiskav in določa podrobne smernice za ravnanje državnih organov v takšnih okoliščinah. Splošno priznano je, da je dolžnost preiskovanja bistveni del spoštovanja pravice do življenja. Država mora tudi zagotoviti, da se identificirani storilci tožijo in po potrebi kaznujejo v sodnem postopku. De jure ali de facto nekaznovanost ni združljiva s to dolžnostjo, zato je nespoštovanje dolžnosti preiskovanja kršitve pravice do življenja. Preiskave in pregoni so bistveni za odvračanje prihodnjih kršitev in za spodbujanje odgovornosti, pravičnosti, pravice do pravnih sredstev in resnice ter pravne države.

      • Republika Slovenija se je v skladu s pravom o človekovih pravicah jasno zavezala k izvajanju skrbne, hitre, neodvisne, nepristranske in poštene preiskave zločinov proti človeštvu, ki so bili storjeni na njenem ozemlju. To vključuje razveljavitev nezakonitih struktur, zakonov in sodnih aktov prejšnjih režimov. Takšna razveljavitev bi lahko obnovila pravne domneve za žrtve nekdanjih režimov in ukinila/opustila ostanke totalitarnih praks v postopkih demokratične države Slovenije. Zato je dolžna spoštovati nedvoumne obveznosti izvajanja učinkovitih preiskav narave in obsega kaznivih dejanj ter identificiranja domnevnih storilcev kaznivih dejanj.

      • Ta obveznost očitno ni bila sprejeta, ker je število žrtev, število prikritih množičnih grobišč, število zahtevkov za sodni nadzor in pritožb ter milijoni evrov plačanih povračil iz ustanovljenega državnega sklada v velikem nasprotju z dejstvom, da nihče ni bil uradno obtožen za tovrstna kazniva dejanja, kaj šele, da bi bil obsojen ali spoznan za krivega. Že to žalostno ravnovesje je prima faciedokaz, da se Republika Slovenija izogiba uporabi pravice in s tem krši pravico do življenja državljanov, ki so žrtve, s tem da so neposredni potomci umorjenih ali pa so bili sami priče tem zločinom in je bilo odvzeto zaupanje v državo kot porok za človekove pravice.

  • Kršitev Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966 in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1950:

    • Pravica do poštenega sojenja (MPDPP, 14. člen), (Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 6. člen)

      • Republika Slovenija še naprej omejuje dostop do pravičnega sojenja in je močno omejila pravico do domneve nedolžnosti, dokler se na pristojnem, neodvisnem in nepristranskem sodišču ne dokaže krivda s pošteno, javno obravnavo.

      • Republika Slovenija ni delegitimizirala sodišč in sodnih odločb z veljavnim aktom parlamenta kljub dolgemu seznamu odločb Vrhovnega sodišča, ki so razveljavile številne odločbe sodišč o krivdi zaradi kršitve pravičnega postopka in napačne uporabe prava. Prav tako je treba priznati, da je slovensko ustavno sodišče leta 1996 (odločba UI-248/96) odpravilo pravo, ki se je uporabljalo pri pregonu, in posledične sodne postopke proti žrtvam, ker je bilo v »temeljnem nasprotju s splošnimi pravnimi normami, ki jih uporabljajo sodobni civilizirani narodi«. Žrtvam in njihovim družinskim članom so bile odvzete osnovne državljanske pravice, ker so bili spoznani za krive. Iz tega izhajajoči pravni položaj žrtev in družinskih članov po odločbi Ustavnega sodišča Slovenije je še vedno »kriv, dokler se ne dokaže nedolžnost«, kar je temeljni odvzem pravic, ki jih določa 2. odstavek 14. člena MPDPP. Žrtve oziroma ožje družine so dobile navodila, naj sprožijo individualni pravni pritožbeni postopek, ki se bo končal z razveljavitvijo prejšnje nezakonite obsodbe. Ta seznam uspešnih pritožb med drugim vključuje naslednje primere Vrhovnega sodišča:

• VS RS I Ips 78/2013 z dne 5. 12. 2013

• VS RS IV Ips 145/2013 z dne 18. 2. 2014

• VS RS IV Ips 148/2013 z dne m 18. 2. 2014

• VS RS I Ips 65988/2012 z dne 17. 10. 2013

• VS RS I Ips 188/2013 z dne 6. 6. 2013

• VS RS I Ips 77/2013 z dne 24. 10. 2013

• VS RS I Ips 54192/2012 z dne 23. 12. 2015

• VS RS I Ips 114/2009 z dne 1. 10. 2009

• VS RS I Ips 556/2013 z dne 9. 5. 2013

• VS RS I Ips 84/2013 z dne 3. 10. 2013

• VS RS I Ips 126/2009 z dne 11. 2. 2010

• VS RS I Ips 79/2013 z dne 24. 10. 2013

• VS RS I Ips 48523/2015 z dne 24. 5. 2018

• • • • Postopkovne ovire, ki jih je uvedla Republika Slovenija, so dobro vidne: tipičen je primer VS RS I Ips 13660/2012, ki je bil prvotno vložen decembra 1996 in končno uspešno zaključen z oprostitvijo Vrhovnega sodišča 17. septembra 2015, kar kaže na odsotnost volje sedanje države, da bi žrtvam načeloma nepravične sodne prakse sodišč iz leta 1945 priznala pravico do pospešenega individualnega ali (po možnosti!) splošnega umika in razveljavitve vseh odločitev takega sistema in tako žrtvam vrnila dostojanstvo (posmrtno, kjer je to merodajno).

      • Postopek obremenjuje najožje sorodnike, ker morajo posamično vlagati zahtevke za sodno presojo primerov, kar je vodilo v nepravične težave, tako finančne kot duševne, ki so se pogosto vlekle dolga leta in jim nalagali prevelike zahteve, da rekonstruirajo zgodovinske sodne dokumente iz arhivov.

      • S spremembami zakona o kazenskem postopku z dne 1. 1. 2013 je bila umaknjena celo ta možnost individualne pritožbe in prenesena izključno na državno tožilstvo. To močno omejuje pravico do ponovne presoje obsodbe in kazni posameznika ali njegovega prednika, s čimer se v takšni obsodbi ohrani zapis o krivdi žrtve. Opozoriti je treba tudi, da lahko državno tožilstvo po prejemu takšnega predloga samovoljno vloži pritožbo ali pa ne. Znano je, da osebna politična stališča državnih tožilcev vplivajo na takšne odločitve in v postopku odločanja vzpostavijo politiko notranjega oddelka, katere pravičnost je vprašljiva. Takšne okoliščine dodatno spodkopavajo zaupanje državljanov v pošten in uravnotežen pravosodni sistem.

• Priporočila za ukrepe

  • Ta skupni prispevek Partnerstva v resnici za mir in spravo poziva slovenske oblasti, naj:

    • Zagotovijo, da bodo vse žrtve, izkopane iz množičnih grobov, pokopane v posamične grobove in po nesporni identifikaciji DNK po možnosti združene z družinami ali na lokacijah, s katerimi se strinjajo organizacije civilne družbe, ki zastopajo interese družin pogrešanih žrtev.

    • Predstavniškim nevladnim organizacijam, ki zastopajo interese družin pogrešanih žrtev, in verskim skupnostim v vseh stopnjah izkopa žrtev iz prikritih grobišč zagotovijo neodvisno nadzorovanje.

    • Sprejmejo pravni okvir za identifikacijo izkopanih žrtev, vključno s sistemsko bazo podatkov in zbiranjem podatkov DNK sorodnikov žrtev, ki bosta omogočila hitrejšo identifikacijo.

    • Zagotovijo pokop Romov in vseh drugih izkopanih žrtev na lokacijah, o katerih je odločala in se zanje odločila pravilno pooblaščena vladna komisija za prikrita vojna grobišča.

    • Vključijo in zagotovijo financiranje nevladnih organizacij, ki jih priznajo za zastopnike interesov žrtev, in tako pospešijo njihovo delo pri pomoči vladi in širši javnosti pri izvajanju nalog, povezanih z identifikacijo in pokopom žrtev, kot je priporočila Resolucija Sveta Združenih narodov o človekovih pravicah 12/11 z dne 1. oktobra 2009 Človekove pravice in prehodno pravosodje in tako spodbuja potrebne procese sprave.

    • Sprejmejo zakonodajne in druge potrebne ukrepe za vrnitev domneve nedolžnosti vsem, ki so bili obsojeni po zakonih, ki jih je ustavno sodišče razveljavilo in s tem odpravijo potrebo po ponovnem obravnavanju posamičnega primera ali pritožb državnega tožilca ali žrtev in njihovih bližnjih sorodnikov.

    • S potrebno strokovno skrbnostjo takoj izvedejo preiskavo in pregon kaznivih dejanj, ki so predstavljali kršitve Ženevskih konvencij iz leta 1929, kot tudi kaznivih dejanj genocida in umorov v letih 1941–1990, zarote za takšna kazniva dejanja, napeljevanja k takšnim kaznivim dejanjem s sredstvi pregona ali ustrahovanja prič in uničenja ali zadrževanja dokazov ali materialnih informacij.

    • Ustanovijo Muzej resnice in sprave kot nacionalni subjekt ali javno-zasebno partnerstvo ter razstavijo artefakte in druge avdio in vizualne materiale, zbrane v prikritih grobiščih, v korist narodnega procesa ozdravitve in sprave.

[Stran 108]