Kot osmi slovenski novomašnik za leto 2019 je bil v 29. številki Družine predstavljen Andrew Rudmann6. Predniki njegove mame Pavlinke so bili Slovenci, ki so po drugi svetovni vojni prišli v ZDA, v Cleveland. Tudi oče nima tujih korenin.
Andrewov stari oče Jože Likozar je bil doma v Predosljah pri Kranju, stara mama Zalka Hirschegger pri Devici Mariji v Polju, oba rojena okoli leta 1930. Kot begunca sta prišla s starši, brati in sestrami maja 1945 na Koroško in obiskovala slovensko begunsko gimnazijo, dokler je ta obstajala, potem sta se pa zaposlila.
Jože in Zalka sta bila v taborišču kulturno dejavna. Jože je večkrat stal na odru, Zalka je pela v pevskem zboru.
Vse je kazalo, da se bo treba posloviti od taborišča. Jožetov oče je bil priznan krojač. Z njim in starejšo sestro Minko je junija 1949 odšel v Cleveland. Mama se je z mlajšo sestro Kristo vrnila domov v Predoslje. Po njihovem begu 1945 sta se dva sinova srečno vrnila iz vojnih enot: eden kot nemški vojak, drugi kot domobranec. Po nekaj letih se je tudi oče vrnil domov.
Tudi Zalkina družina se je razkropila. Najstarejša sestra Mari je že leta 1947 odšla v Anglijo. Brata Rudi in Ernest, oba sta imela že družini, sta med prvimi odšla v Argentino. Oče Josip, ki je bil rojen v Strassburgu na Koroškem, je prišel že v začetku prejšnjega stoletja v Slovenijo v Vevče, ker je bil izučen v papirni stroki. Zaradi znanja nemščine si je upal ostati v Avstriji in se tam zaposliti. Ker ni uspel, se je z ženo Ivano, Zalko in malim Andrejem, Zalkinim polbratom, odločil za ZDA. Iz taborišča Špital so odšli 22. novembra 1950 in pristali v Clevelandu.
Jože in Zalka nista doživela nove maše svojega vnuka. Mogoče nista niti vedela o njegovih načrtih, Jože ki je umrl leta 1998, gotovo ne. Zalka se je poslovila leta 2014.
Andrew je bil rojen v Clevelandu in tam obiskoval tudi slovensko (sobotno) šolo. Ob novi maši je omenil, da ga je ta slovenska skupnost zelo oblikovala za življenje. Diplomiral je v poslovanju in kemiji, kar mu bo mogoče v življenju tudi prav prišlo. Tako je postal duhovnik šele pri 31 letih, a še vedno najmlajši od osmih, ki so bili skupaj posvečeni (najstarejši ima šestdeset let).
[Stran 69]
Figure 1. Novomašnik Andrew Rudmann Michael Rowane Figure 2. slika Foto Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe Figure 3. Jože Likozar v vlogi Kristusa (tudi zgoraj desno) v igri – misteriju Henrik, gobavi vitez. Predstava je bila 26. 12. 1948 v Špitalu. Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe [Stran 70]Figure 4. Slovo od prijateljev. Od leve: Franc Hren, Franc Arhar, Jože Likozar, Jože Križman, Ivan Hauptman, Jože Mavrič, Albert Mavec. Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe Figure 5. Preden so (posamezno) odšli v Severno Ameriko: od leve Stane Gorše, Ivan Haupman, Lojze Mohar, Franc Hren, Jože Likozar, Karel Zajc. Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe Figure 6. Jože Likozar, ki odhaja v ZDA, in prijatelj Lojze Oražem. Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe [Stran 71]Figure 7. Hirscheggerjevi leta 1947, Zalka desno Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe Figure 8. Telovo 1950. Pevci v procesiji. Zalka (s kitami) ob zborovodju Francu Miheliču. Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe Figure 9. K žegnu na veliko soboto 1950 Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe Figure 10. Zalka pred cerkvenim stolpom, najbrž zadnje leto v Špitalu – 1950 Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe [Stran 72]