V teh dneh, ko v deželo prihaja pomlad, se vrstijo tudi datumi, ki opozarjajo na bolj ali manj pomembne dogodke naše polpretekle zgodovine. Kot je že navada, se jih bomo spominjali vsak na svojem bregu naše razdvojenosti. Celih petdeset let smo praznovali 27. april kot dan ustanovitve OF (Osvobodilne fronte), pa vendar si zgodovinarji še danes niso edini, katera fronta je bila tedaj ustanovljena – osvobodilna ali protiimperialistična (PIF). Po osamosvojitvi praznujemo 27. april kot dan upora proti okupatorju, toda naše predstave o tem uporu so daleč od enotnosti: ena stran je prepričana, da je bil upor voden in izbojevan pod zastavo z rdečo zvezdo, ki je bila na osamosvojitveni slovesnosti 26. junija 1991 kot simbol totalitarne preteklosti spuščena z droga, kar pa v mnogih glavah ni spremenilo pojma osvobodilnega boja in revolucije, o kateri priča več kot 600 grobišč širom Slovenije in tudi mogočen spomenik sredi Ljubljane.
Tudi v 9. maju vidijo eni dan zmage nad okupatorjem, za druge pa ta dan pomeni začetek polstoletne dobe komunističnega totalitarizma, ki se je začela s povojnimi poboji, zato na eni strani zmagoslavje, na drugi pa žalovanje za tisoči nepokopanih in neizjokanih žrtev.
V teku je že nekaj časa načrtovano in že večkrat preloženo izkopavanje Krimske jame, zato ji bomo posvetili tale KAKO SE JE ZAČELO. O rezultatih izkopavanja bodo gotovo poročali mediji in bo izdano tudi uradno poročilo, tukaj pa bi radi obnovili nekaj zgodovine Krimske jame in se spomnili vzrokov, ki so privedli do tega, da je tu, v neposredni bližini taborišča nastalo tudi morišče in grobišče. Lahko bi rekli, da je Krimska jama eden izmed krajev, kjer je OF že zgodaj pokazala svoj pravi obraz, kjer je revolucija prišla do izraza veliko pred osvobodilnim bojem, kjer je bila zelo zgodaj preizkušena tudi nova metoda hitrega in enostavnega odstranjevanja žrtev, ki do tedaj pravzaprav še ni bila uporabljena. V 25 letih svojega izhajanja je revija Zaveza o Krimski jami objavila kar nekaj člankov raznih avtorjev, zato tale zapis ne bo nekaj novega, pač pa bolj opomnik k spremljanju izkopa in razmisleku o naših nalogah s tem v zvezi.
Krimska jama v spominih Cerkničana Borisa Kralja
Leta 1995 je izšla knjiga upokojenega igralca ljubljanske drame Borisa Kralja Bežanja, beganja, iskanja, ki jo je napisal v svoji samotni kočici sredi cerkniških gozdov. Naslov knjige pove, da je to umetnikova izpoved o doživljanju medvojnega in povojnega časa, da so to spomini na mladost in umetniško ustvarjanje, seveda pa tudi na iskanje poti skozi zmedeni čas – od članstva v Skoju do prijateljevanja s Stanetom Severjem, ki mu ni bil samo umetniški vzor, ampak tudi moder svetovalec pri marsikateri važni odločitvi in ne nazadnje pri »odkrivanju Človeka v samem sebi in po njem Boga«, kot je Kralj sam zapisal.
Zanimivo, da je Boris Kralj del omenjene knjige posvetil Krimski jami. Kako je do tega prišlo? Kraljevi: oče, mama, sinova Boris (1929) in Marjan (1932 ) ter stara mama Marija so živeli v Cerknici. Ko se je na cvetno nedeljo 1941 zvedelo za vojno, je bil oče že mobiliziran, mama pa je s sinovoma in staro mamo odšla k Jurentovim v Beč, misleč da bodo tam bolj varni. Pri Jurentovih so imeli dva fanta, kako leto starejša od Kraljevih; hitro so se spoprijateljili in neko popoldne skupaj odšli h Krimski jami. Navajamo: »Nikoli ne bom pozabil, kako smo neko popoldne odšli do kake pol ure oddaljene jame, ki smo ji rekli Krimska. Krimsko jamo, ali kot domačini pravijo brezno, je narava ustvarila le dober lučaj stran od previsnih sten, s katerih se vidi Ljubljansko barje, vas
[Stran 014]
Figure 1.
Borovnica in ob njej slavni borovniški most, ki je tiste dni v vsem svojem sijaju stezal svoje oboke daleč preko vaških hiš in tudi preko borovniškega zvonika.
Zelo hitro smo se naveličali pogleda na čudovito romantično pokrajino, kajti vabila nas je skrivnost in grozljivost brezna. Tolikokrat in s tako vnemo sta mi pripovedovala o njem, da sem se moral oprijeti podrtega debla, ki je bilo položeno povprek med rastoča drevesa kot nekakšna varnostna ograja. Strah me je bilo pogleda in še veliko bolj zvoka, ki ga je povzročalo kamenje, ki sta ga metala vanj. Na dolgo prigovarjanje sem se končno tudi sam opogumil in vrgel kamen. Dolgo je bila tišina, končno pa smo le zaslišali zvok kamna, ki je začel udarjati ob steno. Začeli smo šteti. Najmanj deset, pa celo do dvajset sekund je bilo slišati zvok, preden se je kamen umiril. Vse to smo počeli z zbranostjo, pa tudi z grozo. Zakaj z grozo, tega ne znam povedati. Ali nas je utesnjevalo žrelo jame, ali je bila to tema, ali zvok, ki se je vedno bolj oddaljeval in končno utihnil, ali pa je bilo tu nekaj četrtega, nekaj nepojasnjenega, za kar nismo mogli in ne znali najti pojasnila. Dolgo, skoraj predolgo smo se zadržali tam in pri Jurentovih je bil že pravi preplah, ko smo se vrnili domov … Niti v najbolj morastih sanjah si nisem mogel predstavljati, da bom nekoč, na starost, zvedel o tej jami prav nič pravljično, temveč kruto resnico, ob kateri je pamet zastala in sta se nanjo odzivala le srce in duša s pritajenim ihtenjem.« (B. Kralj, Bežanja, beganja, iskanja, str. 16–17)
Tako Boris Kralj zaključi opis srečanja s Krimsko jamo v zgodnji pomladi 1941. Kraljevi so se takoj potem vrnili v Cerknico, Jurentova fanta sta pa tisto leto sama ali skupaj z vrstniki gotovo še obiskala Krimsko jamo in morda v njeni bližini celo pasla živino. Tam mimo je vodila tudi steza – bližnjica, po kateri so ljudje hodili v Borovnico. Verjetno je po njej tisto leto kdaj hitel tudi vidovski župan Anton Tekavec, saj je tako najhitreje prišel v Ljubljano, kjer je večkrat imel opravke. Tudi 26. aprila 1942 zvečer, ko so ga obiskali partizani, se je ravno vrnil iz Ljubljane. Njega in še dva občinska moža so tisti večer ustrelili doma, kmalu potem pa so svoje žrtve že vodili v Krimsko jamo.
Naslednja omemba Krimske jame v Kraljevi knjigi je povezana s spominom na begunjskega [Stran 015]župnika Viktorja Turka in na padec begunjske vaške straže septembra 1943. Takole piše: »Nekaj dni zatem (ko so Italijani odšli iz Cerknice) je padla bela postojanka v Begunjah, oddaljena kake štiri kilometre. Bil sem v množici na trgu, ki je napravila špalir za ,izdajalce’. Pripeljali so jih na zaplenjenem italijanskem kamionu; bil je poln in v sredini je stal župnik Turk. O tem župniku je treba povedati vsaj to: Takoj po okupaciji se je pridružil odporu. Vodje tega odpora so se sestajali celo v njegovem župnišču. Toda v začetku 42. leta, ko je mož zvedel, čemu je namenjena Krimska jama in druge kraške globače in vrtače, se je usmeril ostro na desno in bil tudi ustanovitelj vaških straž.
Sedaj pa je stal na sredini kamiona, obdan z ujetimi somišljeniki, ki so bili vsi mladi fantje. Ko se je kamion ustavil, je množica, v kateri sem bil tudi sam, tako kot pred Pilatom začela kričati: križaj ga, križaj ga, in še vse kaj hujšega. – Čez kakih štirinajst dni smo zvedeli, da so bili vsi obsojeni na smrt na tako imenovanem kočevskem procesu. V imenu ljudstva je bila sodba izvršena. Vprašujem se zakaj, le zakaj, komu je bilo vse to potrebno.« (B. Kralj, Bežanja …, str. 26–27)
Boris Kralj najbrž marsikatere potankosti v zvezi s Krimsko jamo ni poznal, lahko pa domnevamo, da je v svojih razmišljanjih skušal poiskati vzroke, ki so jo naredili za morišče in kraj groze. Tudi župnik Turk na zaslišanju v Kočevju navaja kruti umor Janeza in Franceta Hitija v viharni noči 27. julija 1942 kot glavni in neposredni vzrok za nastanek vaške straže v Begunjah. Kako in kje bi se končal tisti morilski pohod, če Janez Hiti tedaj ne bi skušal pobegniti? Bi morda vse tri ali štiri Hitijeve odgnali h Krimski jami ali pa k nekoliko bližjemu Mihčevemu breznu? Dejstvo je, da so že 27. maja odpeljali Mirka Koširja iz Bezuljaka in Jožeta Kranjca iz Dobca. Košir se ni vrnil in zanj je obveljalo, da se je njegova pot končala v Krimski jami, Kranjc pa se je po dveh dneh vrnil in kasneje zapisal naslednje: »’Še je prostor v Krimski jami’, ta grožnja mi je kakor udarec s kladivom ostala v spominu od vsega, s čimer so me partizanski komisarji mučili pri triurnem zaslišanju. Še je prostor v Krimski jami! je bila grožnja, ki so jo ponavljali pri vsakem mojem odgovoru. Ko so me vso noč gonili po gozdovih in gmajnah, ko se je politkomisar zagrizenega obraza in redkih besedi pred mojim nosom igral z revolverjem, zmeraj sem se z grozo spomnil samo Krimske jame. In z grozo so se je spominjali po vseh vaseh od Pokojišča do Begunj, od Sv. Vida do Blok, od Otav do Rakitne in Borovnice in Iga. Koliko ljudi iz naših krajev je požrla?!«
13. julija 1942 so prišli neznani partizani k Zalarjevim, po domače Jakobovim na Kožljeku, vasici, ki se je ugnezdila na grebenu ob begunjski podružnici sv. Ane, od koder je lep razgled po celi Menišiji. Zahtevali so, da jim Marija pokaže pot do Stražišča. Pri Jakobovih je bilo osem otrok in Marija je bila najstarejša med dekleti. Ukvarjala se je s pletiljstvom in njen zaslužek je bil edini dohodek pri hiši. Ni bila poročena. Domači so vedeli, da od Stražišča pelje bližnjica proti dolini Zale in naprej do Krimske jame, zato jim je strah stisnil srce. In res so že naslednji dan zvedeli, da so skupaj z Marijo odpeljali še pet drugih deklet in žena: 16-letno Anico Juvančič in njeno sestro Angelo (1921), Lukovi dve, Ano Obreza (1914) in Jožefo Šivec (1907), mater dveh otrok – moža so ji ustrelili Italijani – ter Ivanko Purkat (1921) iz Gornjih Otav. Po letu 1980 so sorodniki Marije Zalar od vinjenega bivšega partizana iz okolice Borovnice prvič slišali, da so Marijo nekaj dni imeli v svojem taboru za »zabavo«. O teh »zabavah« so pripovedovali tudi drugi nekdanji partizani – baje se je o tem govorilo celo v Argentini. Po nekaj dneh so dekleta živa ali na pol živa spehali v jamo. Opiti nekdanji partizan pri tem ni pozabil omeniti, da se ga je Jakobova s Kožljeka tako krčevito oklepala, da jo je moral suvati od sebe, sicer bi še njega potegnila s seboj, in na koncu je tudi dostavil, da se je še tri dni in tri noči slišalo njeno »javkanje« iz jame. (Zaveza št. 56, str. 37–38)
[Stran 016]
Rešenci z vlaka in Krimska jama
V 48. številki Zaveze je bil marca 2003 objavljen članek Štiri zgodbe »rešencev« z Verda. Uvod je napisal urednik Justin Stanovnik: V nedeljo, 28. junija 1942, so Italijani izvedli obširne racije po Ljubljani. Zajele so zlasti Bežigrad, deloma pa tudi Moste in Zeleno jamo. Vojaki so blokirali ulice, hodili od hiše do hiše in zganjali na kamione moške, ki so bili v letih, primernih za odhod v partizane. Na dvorišču Belgijske kasarne so jih sortirali. Še isti večer so za internacijo določene odgnali na kolodvor, strpali v živinske vagone in odpeljali. Okrog polnoči je vlak prispel na Verd, kjer so ga napadli partizani, ki niso vedeli, da so na njem interniranci; z napadom so nameravali zmesti Italijane in omogočiti Drugi grupi odredov prehod železniške proge. Ko so interniranci začeli vpiti, naj ne streljajo, ker so v vagonih Slovenci, so partizani obstreljevali samo še vagone z italijansko posadko, internirance pa pozvali, naj se jim pridružijo. V tem obstreljevanju so bili mrtvi tudi trije interniranci, več pa je bilo ranjenih. Z njimi in drugimi rešenci so se partizani umaknili in do jutra prišli v taborišče pri Kožljeških žagah.
Med rešenci je bil tudi Milan Guček, ki je kasneje v knjigi Jutri bo vse dobro opisal rešitev z vlaka in dogodke naslednjega dne. Medtem ko so bili nekateri, tako kot Guček in njegov prijatelj Štefan, srečni, ker so se rešili internacije, so drugi očitno kazali zaskrbljenost in jih je zanimalo, kako bi se čim prej vrnili v Ljubljano. Že to pa je zbudilo nezaupanje in strah drugih, da bodo »izdajalci« v Ljubljani vse povedali Italijanom in da bodo zato trpele družine.
Sredi dopoldneva je pred zbrane rešence stopil neki partizanski »funkcionar« in jih nagovoril: »Tovariši, naša vojska je prostovoljna, zato ima vsak na izbiro, ali se odloči za partizansko borbo ali pa za povratek domov. Če pa je kdo za orožje nesposoben ali manj pogumen, pa bi rad ostal pri nas, se lahko prijavi za delavski bataljon. Tamle pred žago bo popisovanje, kakor se bo kdo odločil. Priglasite se kar sedajle, takoj!« Po tem nagovoru so se rešenci živahno pomenkovali, kaj in kako bi se odločili. Starejši možakar je povedal, da bo šel v delavski bataljon, saj ima slabo srce in naporov v borbi ne bi prenesel. Neki mladenič je rekel: »Kar med borce bom šel, da bom ,polentarjem’ malo podkuril.« Tretji se je opravičeval: »Najraje bi šel domov. Šele poročil sem se in tudi mama je bolna.« Guček in Štefan sta se odločila, da se prijavita med borce, in takoj stopila do mize, kjer so popisovali. Kmalu po koncu popisovanja sta tudi zvedela, da se je komisiji javilo 320 rešencev; od teh jih je bilo za v borce 85, za delavski bataljon 220 in 15 za domov.
Ko so jih ponovno sklicali v zbor, jih je nagovoril neki višji partizan – menda politkomisar. Sledil je ukaz, naj se razvrstijo v tri skupine tako, kakor so se prijavili: borci, delavski bataljon, domov. Po koncu zbora so se borci in za delo prijavljeni lahko svobodno gibali po taborišču, one za domov pa so odvedli na manjšo jaso na robu taborišča in jih močno zastražili. Prijatelj Stane je na to opozoril Guč-
Figure 2. Jože Kranjc se je kot vaški stražar že septembra 1942 spustil v jamo
[Stran 017]ka in pripomnil: »Da jih ne bi postrelili tukaj pred nami. Tega nisem vajen gledati.« »Vsega se bo treba privaditi«, ga je miril Guček, toda zatikajoči se glas ga je izdal, da je tudi njemu tesno pri srcu. Še pred mrakom so se odpravili na pot in po postanku pri Sv. Vidu zjutraj prišli v Iško.
Ni se treba posebej truditi, da v tej pripovedi Milana Gučka opazimo, kako se je po eni strani takoj pridružil obsodbi tistih, ki so se javili za domov, hkrati pa zamižal na obe očesi, ko so »rešitelji« prelomili obljubo, da odločitve – takšne ali drugačne – nikomur ne bodo šteli v slabo; prijatelju, ki se je bal, da bodo dvanajsterico postrelili kar tam pred vsemi, je celo rekel, da se bo pač treba na vse navaditi. (Milan Guček, Jutri bo vse dobro, str. 20–40)
Ko Gučkov opis »osvoboditve« internirancev primerjamo s knjigo Frančka Majcna Tudi beseda je bila orožje – Borec 1968 – hitro opazimo nekatere razlike. Majcen na primer pripoveduje, da je Šercerjev bataljon, v katerem je bilo tudi več železničarjev, že nekaj časa načrtoval, da bi med Borovnico in Verdom napadli tovorni vlak in ga potem z vso brzino spustili nazaj po klancu proti Borovnici oziroma zasilno obnovljenemu viaduktu, ki bi se po mnenju strokovnjakov ob tem zagotovo podrl.
Toda akcija je bila odložena, ker so sprevideli, da bataljon tako zahtevne operacije ne more izvesti. Ko se je Druga grupa konec junija premikala tam blizu, je bila akcija znova na dnevnem redu. Na voljo je bil bataljon Štajerske grupe, pritegnjena pa je bila tudi Borovniška četa. Vlak so ustavili, toda izkazalo se je, da je bilo v njem več kot 500 Ljubljančanov, ki so jih Italijani peljali v internacijo. »Partizani so kljub italijanskemu oboroženemu spremstvu osvobodili večino jetnikov, toda načrtovane akcije niso mogli speljati. Zavrtega vlaka ni bilo mogoče spustiti na viadukt. Osvoboditev v internacijo poslanih jetnikov je imela močan odmev, zlasti v Ljubljani, morda celo bolj, kot bi ga imela razrušitev viadukta. Politični izkupiček te rešitve je bil velik, čeprav precejšen del rešencev ni bil posebno hvaležen za to. Italijani so takrat pošiljali v internacijo ne samo pripadnike OF, marveč tudi mnoge neopredeljene in tu in tam tudi belogardiste.« (Fr. Majcen, Tudi beseda je bila orožje, str. 89–90)
V nadaljevanju govori Majcen o tem, kako so se rešenci odločali za partizane, za delo na osvobojenem ozemlju ali za vrnitev v Ljubljano. Uspeh glasovanja je bil slabši, kot so pričakovali. Menda je večina želela delati na osvobojenem ozemlju, manj se jih je po vsej sili hotelo vrniti v Ljubljano, nekaj pa jih je celo skrivaj pobegnilo. Politkomisar Fric je dal nekatere »prostovoljce« za Ljubljano zaslišati in tiste, ki so menda priznali, da so belogardisti, celo likvidirati. Majcen je govoril z nekaterimi, ki so želeli domov, in dobil vtis, da gre za mamine sinčke, ki se boje trdega partizanskega življenja in so se bolj zaradi naivnosti in kratke pameti odločili za Ljubljano, kjer jih je čakala ponovna aretacija. Po njegovi presoji niso zaslužili smrtne kazni. Ko je svoje pomisleke povedal Fricu, mu je ta odvrnil: »Kaj bi pa ti počel s takšnimi tipi? Če bi prišli do Italijanov, bi izdali vse, kar so videli; videli pa so marsikaj.« Komisarjev lahkotni, skoraj cinično sadistični odnos je Majcna prizadel in do tedaj prijateljski odnosi med njima so se skrhali.
Iz nadaljnjega Majcnovega pripovedovanja zvemo, da je bil Fric študent tehnike in že od začetka zime v partizanih. Morda mu je manjkalo nekoliko poguma in vzdržljivosti, bil pa je politično podkovan in dober organizator. Ena neprijetnih njegovih lastnosti je bila oblastiželjnost. »Čeprav je imel partijo stalno na jeziku, mu je bila samo lestev za dosego njegovih ciljev. Postal je pravi vojvoda. S komandantom Luko, ki je bil pogosto na terenu pri četah, je nekako shajal, ni pa prenesel operativnega oficirja, zato ga je obdolžil četništva in dosegel, da je bil prestavljen v četo nad Borovnico, kjer je kmalu padel. Politkomisar Fric in partizan Majcen pa sta prišla hudo navzkriž še zaradi neke druge zadeve. Fric se je rad smukal okrog mladih partizank, čeprav je bilo to tako rekoč [Stran 018]
Figure 3. Spominska slovesnost. Ali se bomo še kdaj zbrali na tem s krvjo posvečenem kraju, ko bodo iz nje pobrani ostanki žrtev?
prepovedano. V štabu je vedno bilo kako dekle in Fric si je domišljal, da ima kot eden glavnih več pravic kot drugi. Ko neka skojevka iz Ljubljane ni sprejela njegovega osvajanja in je celo zagrozila, da ga bo prijavila, se je prestrašil in sklenil poskrbeti za svojo varnost. Majcnu je omenil, da bo njo in prijateljico poslal v četo, češ da ne moreta biti v štabu, ker sta nezanesljivi. Za spremstvo jima je dodelil partizana, ki ga je sam uporabljal kot likvidatorja. Fant se je kmalu vrnil in povedal, da sta dekleti na poti pobegnili. Majcen ni skrival, da tega ne verjame. Zato je Fric tudi njega poslal v četo in bil je v nevarnosti za življenje. Rešilo ga je to, da so Frica ob začetku italijanske ofenzive degradirali v navadnega borca. Baje je bil kasneje obsojen na smrt, vsekakor pa konca vojne ni dočakal. (Fr. Majcen, Tudi beseda je bila orožje, str. 91–95)
Ne moremo trditi, da bi politkomisar Fric imel kako povezavo z begunjskimi dekleti in ženami, ki so tragično končale v Krimski jami, saj za to nimamo dokazov, je pa dejstvo, da je imel vpliv na razmere v taborišču pri Kožljeških žagah in na marsikateri dogodek v času svojega vojvodstva. Majcen morda za to niti ni vedel, ker je že v času ofenzive zapustil Notranjsko, bil pa je tudi zvest pripadnik partije in raje ni govoril o zadevah, ki ji niso bile v čast.
Na prvi spominski slovesnosti – morda bi bilo bolje reči simbolnem pogrebu – pri Krimski jami 15. septembra 1990 je bila med govorniki tudi dr. Spomenka Hribar, ki je med drugim povedala naslednje: »V Krimski jami so dotrpeli nedolžni ljudje: kmečki gospodarji in fantje, mlada dekleta in žene, ljudje, ki od svojih sonarodnjakov in partizanov niso priča-[Stran 019]kovali nič hudega, ljudje, ki so bili proti okupatorju in za bojevanje proti njemu; v njej so tudi partizani. Imeli pa so ti ljudje eno samo napako: niso bili po meri revolucije, ki je prav tedaj, v letu 1942, začela jemati svojo mero. Ali so rešenci z vlaka, ki so ga partizani napadli pri Verdu, z vlaka, v katerem jih je okupator peljal v koncentracijsko taborišče – izdajalci, ki bi zaslužili smrt? Prav gotovo ne! Tisti, ki se svojim rešiteljem niso hoteli pridružiti in so želeli samo domov, so končali v tej strašni jami, ki seže do pekla človeške zlobe.« (Spomenka Hribar, Svitanja – Ljubljana 1994, str. 157)
Med interniranci, za katere se domneva, da so izginili v Krimski jami, je bil tudi diplomirani pravnik Milan Gaberščik, tedaj že praktikant na sodišču. Liberalni časopis Jutro je 23. januarja 1943 objavil daljše poročilo o »osvobajanju« na Verdu in dodal kratek nekrolog o Milanu Gaberščiku kot enem najboljših članov Društva nacionalnih akademikov: »Na podlagi spoznanj je bil odločen pristaš idealističnega svetovnega nazora in načelen nasprotnik komunizma, vendar v svojem kristalno čistem značaju ni bil sposoben storiti nikomur nič žalega. V želji, da čimbolj razširi svoje obzorje, se je skozi dvoje počitnic udeležil mednarodnega akademskega delovnega tabora v Švici, od koder je prinesel nebroj izkušenj …« Milanova sestra Avgusta Smolej Gaberščik je v članku Spomin na izginulega brata Milana Gaberščika 1918–1942 (Zaveza št. 48, str. 56) povedala naslednje: »Moj brat je bil brez sodnika in brez tožnika pokončan pri Krimski jami. Ker se je odločil, da se ne pridruži partizanom, ampak se vrne raje domov v Ljubljano, kjer je imel očeta v zaporu, mamo v bolnici, svaka in sestro z otrokom – nepreskrbljene begunce iz Maribora. Je bil mar zato sovražnik? Bi utegnil biti izdajalec? Česa? Komu? On, narodno zavednih Primorcev sin? Kakšna je bila ta postava, ki je brez dokazov obsojala na smrt? In to smrt tako zvodniško prikrivala? In žrtve ne le pobila, ampak jim tudi skušala vzeti dobro ime? Moj brat, in še marsikdo med pobitimi, je bil pošten slovenski izobraženec, poštenjak in zavednih staršev sin. Odrekanje poštenja mrtvim, ki se ne morejo braniti, je hudodelstvo in teptanje človekovih pravic, o katerih danes tako radi govorimo.«
Oba starša Milana Gaberščika sta bila Primorca, ki sta ob koncu prve svetovne vojne, ko je Gorica postala italijanska, prišla v takratno državo Srbov, Hrvatov in Slovencev – najprej v Kočevje, leta 1920 pa v Ljubljano, kjer je oče Franc dobil službo pri finančni kontroli, se izpopolnjeval ob delu ter postal finančni inšpektor. Zaradi potreb službe je bil večkrat prestavljen. Družina je precej časa živela v Škofji Loki, od koder sta se otroka vozila v šolo v Ljubljano: Milan na realko, Avgusta pa na učiteljišče. Tik pred začetkom okupacije so starši in Milan živeli v Ljubljani, hči Avgusta, ki se je malo prej poročila in že imela hčerko Majo, pa v Mariboru. Majinega očeta Viktorja Smoleja so Nemci že prve dni okupacije zaprli in preselili v Srbijo, od koder mu je po mnogih peripetijah uspelo priti v Ljubljano, kjer so potem Gaberščikovi in Smolejevi stanovali v skromnem stanovanju blizu Gramozne jame za Bežigradom in v zgodnjem jutru večkrat slišali streljanje talcev. Ob znani junijski raciji se je Viktor Smolej Italijanom skril, Milana pa so prijeli in je pri Verdu padel v roke »osvoboditeljev«.
Ker potem od njega ni bilo nobenega glasu, domači niso vedeli, ali je med tistimi, ki so jih vendarle odpeljali v internacijo, ali pa je bil »osvobojen«. Poizvedbe preko Rdečega križa niso prinesle nobenega rezultata. Čez nekaj časa – menda je bila že jesen – je oče preko sodišča dobil vabilo, naj se zglasi pri nekem italijanskem oficirju. Ta mu je izročil kuverto in pojasnil, da je bila med partizansko pošto, ki so jo zasegli med ofenzivo. V kuverti je bila Milanova vizitka s kratkim sporočilom brez datuma: »Ne skrbite zame. Internirali so nas v Iškem Vintgarju in v nekaj dneh bomo prosti. Milan.«
[Stran 020]
Ko je Smolej, ki se je po povratku iz Srbije vključil v OF, dobil zvezo s Kocbekom, so se zaradi Milana obrnili tudi nanj. Razmeroma hitro je odgovoril: »Štab notranjske grupe nam je po osvoboditvi Bežigrajcev iz vlaka poročal, da jih je nekaj takoj pobegnilo pred partizani, da se jih je okrog 80 priglasilo k borcem, večina pa za delo; le 12–15 se jih je uprlo in so bili zaradi tega likvidirani. Ko je cela skupina rešencev prišla na Kočevsko, so prinesli s seboj samo poimenski seznam teh, ki so prišli, o likvidirancih pa ni bilo nobenih podatkov. Iz pripovedovanja očividcev smo dobili vtis, da je šlo za razne sumljive tipe, toda niti jaz niti kdorkoli med nami ni slišal za Milana Gaberščika. Čim dobimo potrebne podatke, bomo Tebe obvestili, obenem pa ustrezno ukrepali. Hočem pa na kratko pribiti še sledeča dejstva: Če se je ta svinjarija res zgodila, je to eden tistih ekscesov, ki so se zgodili na osvobojenem ozemlju, to se pravi v tistem času, ko je bilo sodelovanje naše skupine silno težko, kajti na eni strani smo imeli opravka z oblastno pijanostjo partije, na drugi pa z anarhično razgibanostjo terena. Kljub vsem naporom nismo takrat dobili niti zadostnega vpliva na sestavo komande in komisarske plasti. Ofenziva je vse spremenila. Zdaj urejamo marsikaj, med drugim zbiramo tudi gradivo o ekscesih, da se krivci kaznujejo že danes, zagotovo pa po vojni. Javim se torej še enkrat. Pavle.«
Čeprav menimo, da komentar k temu ni potreben, prosimo bralca, naj to pismo dvakrat prebere in premisli vsebino. So bili za Kocbeka Krimska jama kot tudi več sto pomorov poštenih Slovencev leta 1942 samo ekscesni slučaji, ki jih v tistih okoliščinah ni bilo mogoče preprečiti? Toži, da takrat (krščanski socialisti) niso imeli vpliva, na sestavo komandne in komisarske plasti, in verjame, da je ofenziva vse spremenila. Neverjetno, da po tisoč primerih, ki niso samo ekscesi, ampak hudi zločini, še ni prišel do spoznanja, da so on in njegova skupina od vsega začetka le hlapci partije in da ofenziva tega odnosa ni prav nič spremenila. Dejstva v zvezi s tem so prav nasprotna; viden dokaz za to je Dolomitska izjava, s katero so se »zavezniki“ izrecno odpovedali vplivati na odločitve partije.
V pismu, ki ga je Kocbek 12. januarja 1943 pisal Smoleju, kot je obljubil, prizna, da nima na razpolago človeških sredstev, da bi stvar do kraja dognal, niti občutka, da bo s kaznijo pravici zadoščeno. »Pred Vama stojim neroden, morem in moram le to, da Vama odprem samega sebe. Vsi smo med seboj povezani. Vajina bolečina je moja in moja je Vajina. Zato Vajino trpljenje ne sme priti v nasprotje z zvestobo, ki jo razodeva Vajino pismo. Bodita močna in spregovorita med seboj o sveti dolžnosti, ki je največja med današnjimi dolžnostmi: biti zvest narodu in človeku. Ne smeta se umakniti v samoto, pomoč živemu je več od pietete do mrtvega. Mrtvega brata bosta častila le z enim samim smislom njegove smrti, z žrtvijo vsemu tistemu, kar bo prišlo nam in našim otrokom, čeprav ne poznamo okoliščin in odgovora ne zakaj in kako.«
Biti zvest narodu in človeku. Res močan stavek, toda kdo ali kaj je tukaj narod in človek? Mar Milan Gaberščik ni bil človek? Je partija lahko narod? Pomislimo samo na Odlok o zaščiti slovenskega naroda iz septembra 1941. Da, vse to spada k zgodovini Krimske jame. Viktor Smolej je pravzaprav upošteval Kocbekovo navodilo, zato so ga Italijani aretirali in odpeljali v tržaške zapore. Ko je malo pred kapitulacijo Italije prišel domov, je zaradi slabih izkušenj iz Maribora že pred prihodom Nemcev v Ljubljano odšel k partizanom.
V 48. številki Zaveze, stran 61, je objavljena zgodba še enega rešenca z vlaka pri Verdu, Gabrijela Gaberca, ki jo je napisala Vanja Kržan. Komaj 17letni Gabrijel Gaberc, dijak bežigrajske gimnazije, je bil odličen matematik in je nameraval postati gradbeni inženir. Gaberčevi so imeli skromno kletno stanovanje v Bavdkovi ulici v Zeleni jami. Oče je bil poštni uslužbenec. Poleg Gabrijela sta bila v družini še dva sinova: Mirko (1927) in Tomaž (1929).
[Stran 021]
Figure 4. November 2015 – začetek izkopa
Mirko je postal duhovnik in skoraj 50 let deloval med slovenskimi izseljenci v Belgiji. V veliki raciji, ki je zajela tudi Zeleno jamo, so Italijani najprej prijeli očeta, ko je zjutraj šel v službo, in nato doma pobrali še sina Gabrijela. Očeta so še isti dan izpustili, Gabrijela pa čez nekaj dni z drugimi odpeljali v internacijo. Domači so kmalu zvedeli, da so vlak, na katerem je bilo veliko dijakov bežigrajske gimnazije, pri Verdu napadli partizani in nekatere jetnike rešili ter odvedli s seboj v gozdove. Čeprav je Jutro januarja 1943 objavilo partizansko povelje za ustrelitev 12 »rešencev«, so domači še upali na Gabrijelovo vrnitev. Njihovo upanje in negotovost pa je v januarju 1946 prekinila odločba o zaplembi: Izreka se zaplemba celokupne premične in nepremične imovine Gaberc Gabrijela, Ljubljana. Utemeljitev: Imenovani je sodeloval z okupatorjem (Bega – domobranec) in bil kot narodni sovražnik ustreljen. Smrt fašizmu – svoboda narodu. Kdaj in kje je bil ustreljen, dokument ne navaja. Toda ustreljen kot sodelavec okupatorja? Sedemnajstletni dijak, ki je postal žrtev racije fašističnih okupatorjev in ga nič krivega pošljejo v taborišče, naenkrat postane sovražnik naroda! Ko je nekaj kasneje prišla h Gaberčevim zaplembna komisija, jim je mama pokazala na steno: »Tamle je njegov rožni venec, edina njegova zapuščina.« Zadovoljili so se z ugotovitvijo, da v stanovanju niso našli nobenega Gabrijelovega premoženja. Potem je bila mama klicana na sodnijo, da bi napisali zapisnik o zaplembi. Ugotovili so naslednje: Zaplemba in cenitev premičnin Gaberc Gabrijela ni bila izvršena, ker se niso našli nobeni predmeti. Leta 1993 je Tomaž Gaberc pisal Temeljnemu sodišču v Ljubljani, naj mu pošljejo [Stran 022]
Figure 5. Lobanja
dokument o smrtni obsodbi brata Gabrijela, toda odgovora sploh ni dobil. Da, tudi ta zgodba spada k zgodovini Krimske jame.
„Po njihovih sadovih jih boste spoznali“
V prejšnjem poglavju smo skušali osvetliti tragično usodo internirancev, ki so jih partizani nenačrtovano rešili z vlaka pri Verdu. Zanimivo, kako se je tedaj pokazalo, da je „osvoboditeljem“ prva briga revolucija, ne pa boj proti okupatorju in še manj domači ljudje. Med rešenci je bilo veliko bežigrajskih dijakov, ki so bili premladi, da bi razumeli, da so si s poštenim odgovorom: šel bi domov – škodili; nekateri so to izjavo plačali z življenjem. Edvard Kocbek je v odgovoru na Smolejevo vprašanje glede Milana Gaberščika povedal, da „se je kakih 12 sumljivih tipov uprlo in so bili zato likvidirani“. Omenili smo že, da so partizani 27. maja 1942 odpeljali Mirka Koširja iz Bezuljaka in Jožeta Kranjca iz Dobca. Ko se je Kranjc po nekaj dneh vrnil, ga je Mirkova sestrična Francka Košir spraševala, kaj je z bratrancem. Krajnc je odgovoril nekako takole: „Ko so me zasliševali, sem na vprašanje, kakšen človek je Mirko, rekel, da je zaveden Slovenec, pošten človek. Ne vem, če mu nisem s tem škodil. Če ga ne bo v nekaj dneh, ga ne bo nikoli več.“ Kranjc, ki je bil Mirkov prijatelj, je vedel o njem samo dobro in na zaslišanju to tudi povedal, je bil sedaj v skrbeh, da je s tem pripomogel k njegovi smrtni obsodbi, saj je uvidel, da bi partizani besede: zaveden Slovenec, dober človek – utegnili razumeti kot: nevaren človek, izdajalec.
Nalog za „likvidacijo“ 12 internirancev z vlaka, ki so se po Kocbekovem vedenju uprli, je izdal Fric Novak „po ustni naredbi Mirka Bračiča, komandanta tretje grupe odredov“, medtem ko je „likvidacijo“ Mirka Koširja odredil kar štab Šercerjevega bataljona, kjer je nedvomno imel veliko vlogo politkomisar Novak. Čeprav sta OF in partija „osvoboditev“ internirancev izkoristili za svojo propagando, je resnica o tem začela prodirati, ko je Slovenski dom 26. septembra 1942 objavil poročilo Jožeta Kranjca, ki se je malo prej spustil v Krimsko jamo, in tedaj je begunjska vaška straža v bližnjem partizanskem taborišču zasegla več dokumentov, nemih, pa vendar zgovornih prič Krimske jame. Dokument, ukaz za usmrtitev 12 „rešenih“ internirancev, je nekoliko kasneje objavilo z daljšim komentarjem tudi liberalno Jutro.
Sestrična je verjela besedam Jožeta Krajnca: če ga v nekaj dneh ne bo, ga ne bo nikoli več. Ko je to omenila Mirkovi mami, je bila ta užaljena, češ da to ne more biti res, saj večkrat nese kak priboljšek za sina gostilničarki na Kožljek in potem dobi od njega zahvalo in pozdrave. Po tistem je bila mama bolj pozorna in je ugotovila, da jo je gostilničarka varala in sama pospravila tisto, kar je bilo namenjeno Koširju. S čim si je zaslužil smrt v Krimski jami? Med fanti v vasi in okolici je bil nekoliko starejši in bolj razgledan, zato jih je krotil, ko so se takoj v začetku navduševali za partizane. Verjetno so mu zamerili tudi to, da je bil orožnik in da je znal italijansko, saj je bil rojen v [Stran 023]
Figure 6. Lobanja – strelna luknja
Trstu. Sicer pa Mirko ni bil edini orožnik iz teh krajev, ki so ga vrgli v Krimsko jamo. Nekaj mesecev kasneje je v njej končal tudi 30-letni Ivan Urbas z Rakeka in svakinji, ki sta šli za njim poizvedovat.
O poboju begunjskih deklet in žena pri Krimski jami ni znan noben dokument, saj je to brez dvoma ustrezalo tudi tistim, ki so jih zlorabili in potem spehali v jamo. Nimamo dokaza, da je bil politkomisar Novak s tem zločinom povezan. Majcen v svoji knjigi sicer piše o dveh skojevkah, ki nista sprejeli Novakovega osvajanja in sta morali zato umreti, Begunjčank pa niti ne omeni in prav tako ne pojasni, zakaj je bil politkomisar degradiran v navadnega borca. V zavezi št. 52 je objavljen članek Jožice Šušteršič Tudi Rakitni ni bilo prizaneseno: „Zelo kmalu po začetku vojne so opazili, da se v mlinu v Zali zbirajo neznani ljudje. Od njih je prišla beseda likvidacija, vendar domačini niso vedeli, kaj to pomeni. Mlinaričin sin Lojze je tudi govoril, da bodo kmetom pobrali zemljo, njih pa pospravili podobno kot cigane. Spomladi 1942 je Lojze nagovarjal fante, naj se pridružijo partizanom, in celo verni fantje so mu nasedli, saj so bili vsi proti okupatorju. Sovaščana Franca Kovačiča, ki se je tik pred vojno vrnil z dela v Franciji, so imeli partizani nekaj dni zaprtega v neki uti sredi vasi, potem pa so ga odpeljali proti Cerknici. Ljudje so opazili, da je bil oblečen v črn usnjen jopič, ki ga je zaslužil v Franciji. Od takrat Kovačiča ni bilo več in začelo se je šušljati, da so ga zaradi jopiča likvidirali pri Krimski jami.“ Šušteršičeva pripoveduje tudi o svojih dveh sestričnah Lukovih iz Begunj, pisali sta se Obreza. Pepci, poročeni Šivic, so Italijani tisto leto ubili moža, zato se je z Osredka z obema otrokoma vrnila k staršem v Begunje. Neko nedeljo so k Lukovim prišli partizani domačini in povabili Ančko in Pepco v vas na veselico. Na kakšno veselico so ju odpeljali? Več let po vojni je nekdanji partizan Vidmar spregovoril o tem, kako so se partizani cel teden „zabavali“ z dekleti, nazadnje pa jih za lase odvlekli k jami in žive vrgli vanjo in še tri dni se je iz nje slišalo stokanje in prošnje za pomoč. Šušteršičeva navaja še drugega rakiškega partizana Ivana Peterlina, ki je bil pri Krimski jami priča mučenja Begunjčank, tudi obeh [Stran 024]Lukovih. Še posebno zbudi našo pozornost njegov stavek: „V Krimsko jamo smo pometali okrog 90 Slovencev.“
Pri Rotovih v Župenem se je večkrat ustavil partizan Matizelj, bivši hlapec iz Cerknice, ki je s parom konj vozil hrano in drugo za taborišče pri Krimski jami. Vedno je dobil kozarček žganja in kaj za pod zob. Kadar je šla z njim patrulja, se ni ustavil. Nekoč so v Župenem videli, kako je za vozom, ki ga je spremljala patrulja, šlo tudi nekaj begunjskih deklet. Ko je Matizelj nekaj dni kasneje spet prišel mimo in se ustavil, ga je mati vprašala, kam so šle Begunjčanke, je odgovoril: „Že tri dni so tam v ogradci, pa se še vedno sliši njihovo javskanje.“ Niso ga takoj razumeli, so pa slutili, kaj to pomeni. (Zaveza št. 24)
Figure 7. Delo pri izkopu je naporno
Po vsem tem, kar smo povedali o Krimski jami, bo bolj razumljiva izpoved Jožeta Kranjca, ki jo je 26. septembra 1942 objavil Slovenski dom in je bila kasneje ponatisnjena v knjigi V znamenju Osvobodilne fronte, kjer najprej pove, kako se je z grozo spominjal Krimske jame, in nadaljuje: „In z grozo so se je spominjali slednjo noč po vaseh od Pokojišča do Begunj, od Sv. Vida do Blok, od Otav do Rakitne in Borovnice in Iga. Vsako noč je požrla koga iz naših krajev. Ljudje so šepetali, samo šepetali – zakaj terenski odbori in obveščevalna služba OF so bili dan in noč na delu – da partizani svoje obsojence žive mečejo vanjo. Vsako noč se iz nje razlega tuljenje, kakor da v njej poginjajo volkovi, so pravili. Kakšni volkovi – bili so fantje iz hribovskih vasi, bilo je morda tistih osemdeset sokolov partizanov, ki so jih pobili kot morebitno belo gardo. Bila so dekleta iz Begunj. Kdo ve, kdo ve, če bomo kdaj vedeli.“
Z namenom, da bi nekaj več izvedeli, so se 9. septembra 1942 vaški stražarji iz Begunj po dali na obisk Krimske jame in opuščenega partizanskega taborišča v bližini. Jože Kranjc se je po vrvi spustil v temno jamo: “Brž je bila privezana vrv ob smreko, vso razpraskano od krogel. Še druga vrv za varnost. Električno svetilko v roko, križ čez obraz in začne se pot živega tam, koder je do sedaj šlo toliko mrtvih. Težko je šteti metre v globino. Do dna jih je trideset, če je brezno prazno. Pri dvajsetih je nekaj vejevja, skozi katerega se je treba prebiti. Še tri metre in noga zadene ob kol, za njim ob drugega, tretjega. Sami koli, toda ko se hočeš opreti nanje, trhlo zahrestajo … Možgani se silijo, da bi delali malo računa: Brezno je 30 m globoko. Več kot 23 m ni mogoče priti. Sedem metrov na debelo je v njem trupel. Koliko jih je, naj računajo tisti, ki so Slovence osvobajali s tem, da so jih pobijali.“
Tako Jože Kranjc, ki mu je od prve aretacije kar naprej odmevalo v glavi: Še je prostor v Krimski jami, ki je 9. septembra že bil vaški stražar, kasneje pa domobranec v Rupnikovem [Stran 025]bataljonu, konec maja 1945 iz Vetrinja vrnjen na Teharje – v smrt.
23. marca 1945 so „grob živih in mrtvih žrtev OF na Notranjskem“, kot je Krimsko jamo poimenoval novinar Slovenskega doma, obiskali domobranci iz Notranjih Goric. Poleg domačih domobrancev sta se v jamo spustila tudi fotograf Pavlovčič in novinar Urbančič, ki je svoje vtise takole opisal: “Jama je ozka in globoka, na skeletih pa leži grmada vejevja in drugega lesa. Eno je, kar človeka presune, da zatrepeta. Kako surov in strahoten je način, s katerim so na teh krajih spravljali s sveta nedolžne Slovence. Koliko jih je živelo s polomljenimi udi še več dni in brez nade na rešitev pričakovalo smrt? V tem pogledu je Krimska jama neprimerno grozljivejša kot Jelendol.“
Seveda novinar tedaj Krimske jame ni mogel primerjati s Hudo jamo, Hrastniškim hribom in Kočevskim rogom, ki so se zgodili le nekaj mesecev kasneje. Kljub tem novim moriščem in grobiščem povojna oblast na Krimsko jamo ni pozabila, saj so jo minirali leta 1947, nazadnje pa menda septembra 1948, pred tem pa, kot izgleda, so vanjo pometali še nekaj deset novih žrtev. Kot je znano in je bilo že prikazano tudi v televizijski oddaji, je v teku izkopavanje Krimske jame. Pokazalo se je, da bo delo težje, kot so predvidevali. Do sedaj so iz jame dvignili okrog 30 kubikov zemlje, skal in lesa. Menda so se s tem šele približali žrtvam iz obdobja med 1941 in 1942. Predvidevajo, da bo treba izkopati še najmanj 60 kubikov. Med dvignjenim materialom so strokovnjaki doslej nedvomno ugotovili 27 žrtev; menda niti en skelet ni bil najden na enem mestu. Vsekakor je to veliko delo, za katero so kljub številnim prostovoljcem potrebna določena proračunska sredstva. Bog daj, da bi se delo nadaljevalo in končalo, da bodo žrtve končno dobile svoj mir v blagoslovljeni zemlji in da bodo razkrite vsaj nekatere skrivnosti Krimske jame, za marsikatero pa bomo zvedeli šele v večnosti.
Figure 8. [Stran 026]