Naša država bo konec junija praznovala 25 let. Toliko let je namreč minilo, odkar smo se Slovenci odpovedali enopartijskemu sistemu ter razglasili samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Le nekaj tednov prej pa je svojo pot začela tudi Nova Slovenska zaveza, ki je svoj izvor utemeljila v »protikomunistični koaliciji ‚Slovenski zavezi‘, ki so jo ustanovile predvojne demokratične stranke, in v vseh medvojnih vojaških in civilnih organizacijah, ki so sodelovale v protikomunističnem odporu«. V svoj program so ustanovni člani jasno zapisali, da bodo storili vse, da se objektivno oceni značaj protikomunističnega odpora in da se na podlagi tega rehabilitira tiste, ki so bili po krivici obsojeni. Samo taka drža predstavlja realno podlago za dosego resnične sprave med udeleženci državljanske vojne in Slovenci na splošno. Takrat so člani NSZ sprejeli tudi odločitev, da bodo začeli izdajati revijo Zaveza. Revijo, ki je razgaljala vso bedo komunističnega zločina ter krivice in grozote, ki so se dogajale posameznikom, družinam in narodu v času vojne in po njej, so imeli mnogi za popolnoma nepotrebno, za nekakšnega nebodigatreba, katerega mesto je kvečjemu na robu družbenega prostora. Ko je revija prvič prišla iz tiskarne, so borci napovedovali izdajo le dveh ali treh številk. Njihove napovedi so se izkazale kot popolnoma zgrešene. Izredna volja, požrtvovalnost ter odgovornost, ki so jo njeni ustvarjalci čutili do zgodovine in do naroda, je pripeljala revijo do stote številke. Sama do ogromnega dela, ki se skriva v reviji, in do ljudi, ki so jo ustvarjali, čutim spoštovanje, ki ga je težko izraziti. Prav zato sem imela pri pisanju tega uvodnika še posebej velike težave. Vsaka zapisana beseda se mi je zdela nevredna objave v jubilejni številki. V iskanju pravih besed, pred katerimi ne bom zardevala, ko bodo enkrat natisnjene, so minevali tedni. O čem pravzaprav pisati, ko pa so v vseh teh letih toliko tehtnega že povedali veliki možje in žene, ki so ustvarjali to revijo?
Po glavi so se mi podile številne misli, vendar se je ena vračala vedno znova in znova. Zaveza in v njej zapisane zgodbe nam ohranjajo spomin na zgodovino našega naroda. To je izredna dediščina naši generaciji in vsaki naslednji, ki še pride. Naša generacija je namreč generacija brez spomina. Tistega resničnega spomina, ki izhaja iz tistega, kar se je res zgodilo, ne pa iz popačenega, potvorjenega in lažnega spomina. Samo pomislimo. Na naših tleh je svojo življenjsko pot na najbolj krut in krvav način končalo preko sto tisoč ljudi, ki ležijo neznano kje. Le redki so tisti, ki so, čeprav so bili pobiti v zavetju teme, dobili svoje grobove. Med njimi je bil tudi oče družine Novak, ki je pred šestimi leti v osmrtnici, objavljeni v lokalnem časopisu, lahko zapisala: »Po 65 letih smo 20. marca 2010 na Dvoru pri Žužemberku pokopali Ignaca Novaka, ki je bil po ukazu majorja Mitje zločinsko umorjen v Konfinu 1. Posebna zahvala Komisiji za povojne poboje, ki nam je omogočila, da smo ata pokopali k mami, ki ga je tako dolgo čakala.« Mnogi drugi še čakajo, da se njihova imena zapišejo na grobove. Ker pa teh grobov ni, ostajajo (namesto da bi njihova zapisana imena pričala o tem, kakšno hudo se je zgodilo našemu narodu) nedolžno pobiti še vedno le gole, hladne, neotipljive številke, skrite pred našim spominom. Ker ni grobov, še danes ljudje ne morejo in nočejo doumeti vse širine in globine zločina, ki je bil storjen nad lastnim narodom. Brane Senegačnik je nekje zapisal: »Strah ter zapovedani in sankcionirani molk o tako množičnih pomorih resničnih in domnevnih nasprotnikov revolucije, v katerega je moralo biti tako ali drugače vpletenih toliko ljudi, sta napravila črno luknjo v našem spominu.« Črno luknjo predstavljajo kraška brezna, rudniški jaški in tankovski jarki. Tam ležijo pobiti brez imen. Zato je nanje [Stran 010]tako lahko pozabiti. Samo pomislimo. Vsak od nas ima doma album s slikami svojih sorodnikov. Še posebno tistih bližnjih. In čeprav morda koga nismo osebno poznali, imamo z njimi poseben odnos. Preko slike, preko imena in spominjanja naših staršev, morda starih staršev ali drugih sorodnikov jih poznamo. Imajo imena, imajo svoje zgodbe, ki ob pripovedovanju, obnavljanju, prenašanju iz roda v rod postajajo tudi naše zgodbe. Zgodbe, ki nas oblikujejo, nas navdihujejo in učijo. Tudi vsak narod ima svoj »spominski album«, v katerem hrani spomine na svoje rojake. V tem spominskem albumu so imena na nagrobnih kamnih, v njem so zapisani tragični dogodki, ki so se mu skozi zgodovino zgodili. Mi tega nimamo. Nam je bilo to z revolucijo vzeto. Ne le imena, vklesana v nagrobni kamen. Vzet nam je bil tudi tisti spomin, ki se prenaša preko besede. Ker je bil zapovedan molk, se o zločinih ni smelo govoriti. Tisti, ki bi lahko povedali, so ležali pobiti ali pa so morali oditi na tuje, da so si tako rešili življenje. Povojna oblast jim ni dovolila, da bi njihova pričevanja prišla v domovino, v naša življenja, v naše spomine. Mnogi, ki so ostali tukaj, so hude krivice po-
Figure 1. Brez spomina Philippe Brame
[Stran 011]vojnega sistema prenašali molče, ne da bi o tem spregovorili. Tudi zaradi tega molka smo brez spomina.
Ker je bil spomin za tiste, ki so do oblasti prišli preko krvi lastnega naroda, preveč obtožujoč in obsojajoč, so ti isti vse svoje napore usmerili v izbris resničnega spomina ter v ustvarjanje spremenjene resničnosti in novega, za njihove potrebe prilagojenega in prikrojenega zgodovinskega spomina. Ne vem, če ste že kdaj gledali kakšen znanstvenofantastični film, v katerem nekoga ugrabijo, mu izbrišejo celoten spomin na njegovo preteklost in mu vgradijo neki drug spomin, sprogramiran s posebnim namenom (odvisno od tega, kaj želijo, da ta lik v filmu v nadaljevanju stori). No, točno to se zdi, da se je zgodilo tudi nam. Naš lastni, resnični spomin nam je bil vzet, izbrisan, namesto tega pa je povojna komunistična oblast glave ljudi vztrajno polnila z vsebino, ki jo je sproti prilagajala vsakokratnim potrebam. Tako so največji kriminalci in morilci nenadoma postali narodni heroji in narodni voditelji, partizansko izzivanje in njihov beg ob povračilnih ukrepih okupatorjev hrabre bitke, zločini, ki so jih storili njihovi lastni ljudje, so bili pripisani tistim, ki so jih sami razglasili za sovražnike. Njihova indoktrinacija je bila izredno uspešna (kaj ne bo, če pa so lahko za to uporabljali – in še vedno uporabljajo – vse družbene kanale, od šolstva, medijev, kulture in civilne družbe dalje), kar se kaže tudi v tem, da so danes mnogi še vedno prepričani, da se je vse to, kar so toliko desetletij kot papige ponavljali, resnično zgodilo. Res drži rek, da tisočkrat ponovljena laž na koncu postane resnica. Ta slepota je res neverjetna. Zdi se, da so bili resnično uspešni pri preoblikovanju slovenskega narodnega značaja, tako kot so si zadali v temeljnih točkah svojega programa. In da so bili resnično uspešni pri transformaciji našega (narodnega) spomina. Samo v tej luči lahko razumemo norosti, ki smo jim še danes priča. Spomnimo le na nekaj teh. Po večletnih prizadevanjih svojcev so letos spomladi končno začeli z izkopom in iznosom posmrtnih ostankov umorjenih iz Krimske jame, v katero so med vojno in po njej partizani med drugim vrgli (kar nekaj jih je umrlo brez strelne rane) tudi več zelo mladih ljudi. Arheolog, ki je sodeloval pri izkopavanju, je ob tem dejal: »Prva misel, ki mi pade na pamet ob Krimski jami in podobnih moriščih, je, da lahko govorimo o zadevah onkraj norosti in zla.« V prvih 14 dneh so iz jame potegnili ostanke 26 umorjenih, koliko jih je še notri, si nihče ne upa napovedati. Novica o tem bi morala pretresati slovensko javnost, vendar pa so, kot smo že vajeni, o tem glavni mediji praktično molčali. Kje je tu norost, ki sem jo omenjala? Prav takrat, ko so iz partizanskega morišča na svetlo vlekli kosti pobitih, so v Kočevskem rogu (!) pri Bazi 20 postavljali prenovljeni spomenik Ivanu Mačku Matiji. Si morete misliti?! Leta 2016 so v Sloveniji postavljali spomenik človeku, ki je bil osebno odgovoren za med- in povojne poboje! Človeku, za katerega je njegov sodelavec Albert Svetina zapisal, da je bil »kot rojen za vodstvo Ozne. Bil je grob in surov do človeka in je podcenjeval človeško dostojanstvo. Kdor ni bil njegov sorodnik ali pa ga ni poznal, je bil njegov sovražnik«. Namesto obsodbe ponovno povzdigovanje zločinca. Norost, ki bi morala biti kazensko preganjana. Poveličevati ljudi, ki so zagrešili zločin, ki nikoli ne zastara. Namesto spomenika Mačku bi morala tam stati tabla, ki bi spominjala na ranjence, ki so jih partizani pobili v roški partizanski bolnici, in na po vojni pobite ter v Kočevskem rogu zasute nedolžne žrtve. Toda to ni osamljen primer. Lansko leto smo z vojaškimi častmi pokopali človeka, o katerem se nekatere še živeče priče spominjajo, kako jih je kot politkomisar gnal proti koncentracijskemu taborišču Teharje. Vsem tistim, ki so ob rojstvu naše države hoteli, da se vse, ki so v prejšnjem režimu, ki je sistematično kršil temeljne človekove pravice, zasedali najvišje položaje v državi, s teh mest odstrani in se jim prepove nadaljnje delovanje, je ta človek [Stran 012]zagrozil, da se bo to zgodilo samo preko njegovega trupla. Namesto da bi ga postavili na zatožno klop, smo ga povzdignili v očeta slovenske ustave. Še ena norost, ki je mogoča le zato, ker smo izgubili spomin. Tako kot je samo v luči te amnezije mogoče razumeti nekritično objavo imen oseb, ki naj bi podpisale sodelovanje z Udbo. Brez pojasnila, v kakšnih okoliščinah so bili ti podpisi izsiljeni. Brez pojasnila, da mnogi, ki so to podpisali, niso nikoli ovajali ter niso nikoli postali njeni sodelavci. S takim ravnanjem se pravzaprav mnogim nekdanjim žrtvam ponovno dela velika krivica. Namesto da bi se usmerili na dejanske sodelavce povojne totalitarne države, obsodili njihova dejanja, se tako pozornost usmerja na nedolžne. Stara partijska metoda, bi lahko rekli, vendar je to slaba tolažba za tiste, ki se jim taka kriva obtožba godi.
Tudi nagovor predsednika Državnega zbora na državni proslavi ob aprilskem prazniku, ki ga vsako leto najbolj goreče praznujejo prav tisti, ki najbolj vedo, da je njegova vsebina prazna in lažna, kaže na popolno popačenje našega narodnega spomina. V letu, ko se spominjamo udejanjanja stoletnega sna naših prednikov, nastanka naše lastne države, predsednik zakonodajne veje oblasti svoj govor zaključuje z besedami »Naj živi Osvobodilna fronta!«. Ob takem zaključku bi se morala zatresti vsa Slovenija. Vendar ne od navdušenja, temveč od groze, ker po 25 letih odpovedi totalitarnemu sistem nekdo, ki naj bi poosebljal demokracijo in vse njene vrednote, na uradni proslavi poveličuje organizacijo, pod okriljem katere so se dogajali najhujši zločini zoper narod in posameznika. Toda Slovenija se ni zatresla. Ker ni grobov, ni imen. In ker ni imen, ni žrtev. In ker ni žrtev, ni zločinca. In ker ni zločinca, tudi ne more biti zločina. In ker ni zločina, lahko rabelj dela kar hoče.
Da, o izgubi resničnega spomina, ki je tako tragično doletel naš narod, in o tem, kaj taka izguba pomeni za naš obstoj, za našo prihodnost, sem razmišljala, ko sem razmišljala o tem, kaj napisati za jubilejno številko Zaveze. In ob tem vedno bolj čutila, kako pomembna je pravzaprav vsaka izdana številka za ohranjanje spomina na tisto, kar se je res zgodilo. Res je, da so bila reviji dolga leta vrata do študijskih programov zgodovine tesno, skoraj nepredušno zaprta in da se o njej ni prav dosti govorilo. Še med »našimi ljudmi« je bilo večkrat začutiti nelagodje ob omembi imena Zaveza. Zdelo se je, kot da jim je nelagodno, ker načenja teme, ki pri oblastnikih in pri otrocih revolucije sprožajo nezadovoljstvo. Toda k sreči se njeni ustvarjalci niso dali motiti, čeprav so morali na račun tega prestati marsikatero krivico, slišati marsikatero pikro pripombo ali pa jim je to škodovalo pri karieri. Zaradi njihove vztrajnosti imamo danes pred sabo izredno bogat, izčrpen in verodostojen pregled dogajanja na naših tleh v času, ki je najbolj kruto zaznamoval slovenski narod. In kar je še pomembneje – zaradi njihove zagrizenosti pri iskanju in odkrivanju resnice imamo danes ohranjena pričevanja ljudi, ki jih morda že dolga leta ni več, prav skozi zapise v reviji pa odkrivamo njihove zgodbe. Ko se oziramo nazaj na prehojeno pot Zaveze, se zdi, kot da so njeni požrtvovalni pisci na začetku te poti več kot resno vzeli besede apostola Pavla, namenjene Timoteju: »Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem. Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke. Ti pa bodi v vsem trezen, pretrpi nadloge, opravi poslanstvo evangelista in izpolni svojo službo.« Hvala vsem, ki ste vsa ta leta ohranjali spomin na našo resnično zgodovinsko izkušnjo. Brez vaših naporov in vztrajnosti bi bili res generacija brez spomina, brez identitete, brez prihodnosti. Tako pa imamo sto številk, ki nas spominjajo, kdo smo, od kod prihajamo in kam moramo iti.
[Stran 013]