Preko Vetrinja v Teharje
Mislim, da je bilo okoli četrtega maja, ko smo dobili povelje iz Cerknice: umik z vsem orožjem in strelivom. Dobili smo
Figure 1. Sv. Vid nad cerknico na stari razglednici vir Janez Osetič
štiri pare konjev in vozove smo preveč naložili. Jaz sem predlagal, da zakopljemo 200 kg dinamita in nekaj streliva kar pri kasarni, pa je poveljnik čete rekel, da je treba vse pobrati, do zadnje stvari in patrona. En vod je bil v patroli proti Sv. Ani, ni ga niti poskušal obvestiti. Ko je tretji vod pod vodstvom Makovca prišel v Martinjak ob devetih, bi se kmalu srečal s partizani, ki so prihajali iz Cerknice. Urno se je znašel in odšli so nazaj mimo Grahovega, Slivne, preko Sv. Vida in Rakitne in nas dohiteli v Podpeči. Prvič sem ga videl tako jeznega na komandirja četrte čete. Mi smo šli z vozovi skozi Cerknico, ko se je delal dan. Slišali smo streljanje proti Rakeku in Dolenji vasi. Ko smo šli proti Begunjam, je bil že dan in v Cerknici je malo pokalo. Ob italijanskem razpadu sem bil nenadoma postavljen za poveljnika baterije, sedaj ob nemškem pa za poveljnika komore! Poveljnik čete je ukazal, da gremo čez Kožljek v Borovnico. Rekel sem mu, da ni poti v Borovnico čez Kožljek, vsaj ne za take vozove, mogoče je gozdni kolovoz. »Šuti, izvršuj,« mi je grobo rekel. Zavili smo navkreber, vem da v napačno smer. Nad Cerknico in po grebenu proti Rakeku so letele v zrak rdeče rakete, ki so pomenile, da sovražnik napada. Videl sem Nemce, ki so zapuščali hribe. Nič se mi ni mudilo, ker sem vedel, da bomo šli nazaj. Res je prišel kurir. Rekel je, naj vozove obrnemo nazaj v Begunje in v smer proti Rakitni. Pot je bila ozka, dolinca tudi. Vozniki so obračali in polomili vse štange. Cesta je bila zablokirana, vozovi trikrat preobloženi – vse je ostalo tam. Nekateri vojaki so še poiskali svoje nahrbtnike in si jih zadeli na rame. Težke mine so padale vse bližje. Voznikom sem rekel, da naj rešijo vsaj konje, da bomo šli na Selšček, Otave in Rakitno. Moj nahrbtnik je ostal tam, a to ni bilo važno. Toda v nahrbtniku sta bila dva moja dnevnika žepnega formata, od začetka vojne do četrtega maja 1945. V njima so bili popisani vsi važni dogodki v Rakitni in okolici. Vse, kar so naredile razne vojske dobrega ali slabega. Vsi umori okoliških županov, ljudi, talcev, ropi, internacije, vse je bilo dokumentirano s točnimi datumi, včasih še z urami. S temi podatki bi lahko napisal knjigo Zgodovina ene vasi med 1939–1945. Ko sem bral knjigo Na krvavih poljanah, ki jo je pisatelj pisal menda po dnevniku, sem prišel na misel, da bi to naredil tudi sam. Ker bi to lahko prišlo v neprave roke, sem dosti pisal v šifrah, da ne bi meni ali drugim škodilo. Pa je bilo vse zastonj. Vendar sem marsikatero minuto užival, ko sem pisal, tako kot je bilo. Dve majhni oguljeni knjižici. Za vsako bi danes dal deset tisoč dolarjev. Vendar jih po čudnih dogodkih, ki so sledili, tako ali tako ne bi rešil.
Brez večje nezgode smo prišli v Rakitno. Kolona je bila dolga kakih osemsto vojakov. Sestra je rekla: »Toliko vas še nikoli ni bilo, pa se umikate! Kaj pa je to?« – »Konec je, namesto da gremo Angležem naproti v Trst, gremo pa v Celovec, kjer je zibelka slovenstva pri Gospe Sveti.« Fantje so se za vedno poslavljali od domačih, nekateri s slutnjami, da se ne vidijo več na tem svetu. Drugi, optimisti, pa so rekli »Nasvidenje za košnjo in za kres«. Na Kotih pri križu, od koder je zadnji pogled na vas in na našo domačijo proti jugu, sem dolgo sedel in gledal na vas in dom. Odšel sem med zadnjimi.
Prej nas je okoli sedem vedno govorilo, da ne gremo nikamor, ampak da bomo šli v zeleni kader v dolino Zale ali pritokov. Takrat sem to omenil, pa nihče ni bil za. Šli smo skupaj kamor smo že pač šli, v slogi je moč. S težkim srcem sem se poslovil od našega Krima in ko smo bili čez Ljubljanico, ni bilo več izbire. V Podpeči so nanovo organizirali 4 vozove in 4 pare konj. To je bila sedaj Rupnikova oskrbovalna skupina. To pot smo naložili samo potrebno: strelivo in hrano v konzervah. Moja skupina se je pridružila drugim v Notranjih Goricah. Imel sem zelo dobre in skrbne voznike, ki so sami skrbeli za konjsko hrano in vodo. Enega se posebno spominjam: Dolnega Mikševega Elka. Bolj je skrbel za konje kot zase. Šli smo nad Dobrovo in prišli na glavno cesto proti Kranju. Vse ceste so bile natrpane z vojaštvom in tisoči civilistov. Kolona je bila verjetno od Ljubljane do Koroške. Bataljon je imel še dosti zapornih položajev in patrol, celo do Zavrha nad Borovnico. Tam je ostala majhna, a junaška patrola odrezana od ostalih in se je šele drugo leto prebila v Italijo. Eden od njih, Viktor, je bil moj tovariš z Drašce. Eden najboljših. Pri Kranju sem videl kakih osem težkih topov s skladovnicami streliva. Merili so v hribe. Prvo noč smo bili v bližini Notranjih Goric, drugo pri Kranju, tretjo v Tržiču. Tu pa se je vse zagozdilo, ker je bilo tisoče ljudi že na cestah, še vedno pa so vrele kolone civilistov v ozko sotesko pod Ljubeljem. V Tržiču sem videl nekaj, kar sem si zapomnil za vedno. Z vozovi smo bili ravno nasproti neki tovarni usnja, čevljev, klota, itd. Če gledaš gor proti Ljubelju, smo stali na desni strani vode. Čez vodo je peljal most do tovarne. Ponoči so morale nemške straže zapustiti položaje, ker se je kmalu nato začela plenitev tovarne. Bilo je izredno zanimivo, kako nalahko se je to začelo. Ker so se vozila nekje pri tunelu natrpala in se je cesta zamašila, smo bili vso noč v Tržiču, samo pešadija je lahko šla naprej. To noč je šel mimo nas naš bataljon, ker so Koroško zasedli partizani, Srbi in je šel Rupnik tja, da jih je malo razgnal pri Borovljah. Sedel sem na vozu in gledal čez razsvetljeni most in tovarno. Neki civilisti, verjetno domačini, so odprli velika mrežasta vrata in nesli zaboje čez most. Sledili so jim drugi in še tretji, kmalu so se ti ljudje vrnili in spet nosili bale usnja. Še več jih je šlo notri in ven, neverjetno, v nekaj minutah sta bili dve strnjeni koloni: ena prazna je šla v tovarno, druga kolona, naložena kot mula, pa ven. Vse to se je dogajalo na mostu pod bleščečimi svetilkami. Že sta bili dve koloni notri in spet zunaj. Bilo je kot tisoč in ena noč. Nosili so tisoče čevljev, posebno ženskih. Ko je teh zmanjkalo, pa usnje vseh barv in vrst. Potem pa še klot, črn in rdeč, itd. Zdelo se mi je, da traja ure in ure. Zanimivo je bilo, da se je vse začelo tako počasi, kot bi kradli, potem pa čedalje hitreje, tako da so vse vrste tekle sem in tja. Bile so to večinoma ženske. Mi smo samo gledali, ko so ženske tekle tja pokonci, nazaj pa upognjene pod težo. Voznikom sem naročil, naj ne nosijo nobene navlake na vozove: »Če bomo to, kar imamo, pripeljali na Koroško, pa bomo dobri.« Tam je bil tudi en zvezni poročnik, ki je moral kontrolirati civiliste. Bil je najvišja avtoriteta. Vprašal sem ga, zakaj ne gremo naprej? Rekel je, da me to ne briga. Rekel sem, da je to sabotaža in da bodo vsi zadaj nastradali. Odgovoril mi je: »Kaj, kaj pa vi govorite, da bodo ljudje nastradali. To je razširjanje alarmantnih vesti, zato vas lahko na mestu kaznujem.« Nekaj si je dal opraviti s pištolo. Jaz sem že od začetka imel malo puškico odprto, za vsak slučaj, ker sem jo nosil po lovsko, samo pol metra od njegovih prsi. Rekel sem mu: »Vi, gospod poročnik, ste tu zaradi istega kot jaz. Jaz moram z vozovi in oskrbo za bataljon, vi pa sploh ne veste, zakaj tu stojimo ali koga pričakujemo, ali kaj se dogaja. Ponavljam, da bodo zadnji nastradali.« Skoraj želel sem si, da bi ta nesposobni oficir potegnil pištolo ven. Pa je ni. Mogoče je opazil v luči z mostu, da imam prst na petelinu. »Pustimo to«, je rekel. Potem ko sem zaprl varovalko je šele doumel položaj, v katerem je bil. Zadnji pa so res nastradali, milo rečeno. Tretja četa iz Borovnice bi morala igrati vlogo zaščite, to so bili večinoma starejši vojaki iz bunkerjev, ker so mlado »elito« pobrali v četrto, to je v našo četo. Zato je bila tretja četa najmanj sposobna za zaščito na terenu. Pri Tržiču jo je artilerija iz Kranja skoraj uničila. Več vojakov in civilistov je tam padlo, tudi več konj je bilo ubitih.
Vsak se je reševal, kakor je vedel in znal. Moj brat France je bil očividec in mi je vse to in še mnogo več pripovedoval. Male skupine so se reševale čez hribe in gore. Poveljnik iz Vrhnike major L. pa je v brezupnem položaju legel na slovensko zastavo in si končal življenje. Mnogo ljudi, vojakov in civilistov, ki so bili zajeti, ni videl nihče več.
Zjutraj smo se počasi pomikali navzgor proti tunelu. Tam sem prvič opazil nered tudi pri Nemcih. Več tankov je že ležalo v grabnu ali soteski pod cesto. Tudi mrtvi pari konj so bili tam. Četniki so postrelili nemško stražo pri tunelu in množica je vdrla notri, čeprav ni vedela, ali je na oni strani izhod. Tudi moji vozniki so zavili v tunel. Kmalu smo bili v popolni temi. Tunel je bil v zelo surovem stanju. Samo izstreljena odprtina v skalo, iz katerih špranj so lili celi studenci. Tla so bila neravna in včasih pol kilometra v vodi, ki je bila tako globoka (pol metra), da nam je večkrat silila na vozove. Zraven voz je šlo tisoče žensk z otroki, male otroke so nosile matere, večji so se jim krčevito držali za krila. Vse to je gazilo brozgo v popolni temi, brez vodstva. Najhuje je bilo, da smo večinoma stali, in vsi ti ljudje niso vedeli, če je sploh izhod iz tega Dantejevega pekla. Kaj je na izhodu zaviralo promet, še danes ne vem. Mogoče kak poročnik. Človek bi si mislil, da se promet hitreje pomika navzdol po sončni poti, kakor pa v temnem tunelu, polnem vode in kotanj. Končno smo po več urah v temi začeli videti več in več svetlobe na koncu tunela. Sonce je ravno zahajalo. Na koroški strani je bilo veliko taborišče Poljakov, ki so vrtali tunel. Bili so ravnokar osvobojeni od četnikov in domobrancev. Bili so veseli, da je vojne konec. Nam so metali na vozove vreče kakava, ki so ga imeli od mednarodnega rdečega križa. Tudi konzerv so nam ponujali, pa smo bili že itak preveč obloženi. Tudi civilisti niso mogli dosti nositi, ker so bili izčrpani. Tam pod tunelom je pridrvela mimo nas ukrajinska divizija s stoti-
Figure 2. Umik čez Ljubelj Lojze Erjavec
nami konj in lahkimi topovi. Nas so kar potisnili na rob ceste in drveli navzdol. Šele za njimi smo šli mi že v temi. Ker že tri dni in noči nisem spal, se mi je silno dremalo. Vso noč smo se vozili in se spet ustavljali, večinoma navzdol, včasih pa tudi navzgor. Zjutraj, ko se je delal dan, smo prišli v Podljubelj na Koroškem. Bil sem tako zaspan, da nisem mogel nikamor več. Z bratom sva zaspala pod jablano med kupi orožja, ki so ga odmetavali Nemci. Zbudila sva se čez par ur, moji vozniki so že odšli proti Borovljam, kjer je bil naš bataljon. Kmalu sva srečala patrolo, ki jo je vodil brat Elko, šli so gledat, kje sva ostala. Tako smo se vrnili v bataljon, ki ga nismo videli več dni, vse od Notranjih Goric. Bataljon je bil poklican naprej, da naredi pot beguncem, ki so jih partizani že lovili in v mnogih primerih pobili. Tako so že ujeli mojo starejšo sestro Francko, njena dva otroka in dosti ižanskih deklet. V tej skupini je bil tudi četnik, moj sosed in prijatelj, Jožlov Ivan. Rešil jih je neki kmet. Rekel je, da naj gredo ponoči spat med živino pod jasli. Ponoči so prišli partizani pogledat v hlev. Imeli so slabo žepno svetilko. Posvetili so kar s praga in ker je vsa živina ležala in mirno prežvekovala, so mislili, da ni nikogar in so odšli. Na sosedovem vrtu pa je bila zjutraj gomila sveže zemlje, okoli pa nekaj ostankov begunske revščine, med drugim tudi brevir nekega duhovnika, s katerim so bili naši prejšnji dan skupaj in so prepoznali knjigo. Partizani so odšli že ponoči, ker je prihajal Rupnikov bataljon. Največja bitka je bila, ko so naši z jurišem zavzeli hrib nad Borovljami. Ker s seboj niso imeli težkega orožja, je Vuk naprosil ukrajinskega generala, če bi našim fantom dal kritje z lahkimi topiči (flaki). Ta general in ukrajinski vojaki so to z veseljem storili, in to tako učinkovito, da od naše čete, ki je jurišala, ni padel nihče, kakor so mi fantje povedali. Ko so partizani zapustili hrib in bežali do Drave, so nekateri od strahu kar poskakali v Dravo, kjer jih je nekaj utonilo, čeprav jih ni nihče zasledoval. V partizanski knjigi pa sem bral, da je bil naš napad tako silen, da so partizane s fizično močjo potisnili v Dravo. Jaz nisem bil tam. Pripovedovali so mi o tem vojaki iz moje desetine, da so samo zavarovali vrh hriba. Ti so mi za hec prinesli novo, najnovejšo strojno puško, ki so jo dobili v puškarni. Bila je podobna zbrojevki, malo krajša in polovico lažja, težka je bila kakšnih 8 kg. Najlepše orožje, kar sem ga kdaj videl. Vedeli so, da bomo v nekaj urah razoroženi, pa so hoteli pokazati nekaj, o čemer smo včasih sanjali: lahko avtomatsko orožje. Sonce je lepo sijalo, ko smo krenili k dolgo zaželeni angleški vojski. Bilo je samo par vojakov, pred katerimi so tisoči vojakov odlagali orožje v dolge in visoke skladovnice. Tu si videl vse od najboljših daljnogledov, lahkih brzostrelk do težkih topov in tankov. Jaz sem svoje orožje pustil kar na vozu, da so ga vozniki zmetali dol. Zavili smo levo od Celovca na sedaj zgodovinsko Vetrinjsko polje.
Tja smo prišli popoldne. Bilo je zelo lepo in prazno, blizu je bila tudi mala cerkvica, kjer je tekel tudi potok. Angleški vojaki so že postavljali bazen za pitno vodo, ki so jo črpali kar iz potoka in jo močno razkužili. Mi domobranci smo si takoj začeli postavljati šotore. Bilo nas je okoli deset tisoč. Iz naše čete ni manjkal nihče razen izgubljene patrole. Civilisti so imeli taborišče na drugi strani ceste, jaz sem bil tam samo enkrat, ko sem obiskal sestro in njene. Taborišče se je hitro polnilo, prišlo je okoli 3000 četnikov, okoli 3000 Ukrajincev, okoli 300 Hrvatov ter nekaj tisoč Nemcev. Vsaka narodnost se je držala bolj zase, da ni prišlo do kakih napetosti, posebno med Hrvati in četniki. Vsi vojaki so imeli za nekaj dni živeža, največ mesne konzerve. Pred predajo so Nemci vrgli iz tovornjakov nekaj vreč jajčnih konzerv, ki so bile sijajne. Po nekaj dneh smo začeli pobijati in kuhati mule, ki smo jih precej imeli s seboj. Težje je bilo s hrano za konje. Ko smo skopali globoka poljska stranišča, so nas začeli uriti za parado pred našim kraljem Petrom Karađorđevićem, ki nas je že težko čakal nekje v Italiji. Nekateri begunci so šli kar na svoje v Italijo, da bi ga čim prej videli. Oficirji so nas potroštali z veselo novico, da nas bodo čez par dni v Italiji že srbski kaplarji kloftali in da je zato bolje, da se urimo tu, še na slovenski strani. En dan so si izmislili, da bo parada. Bilo je res kakih sedem tisoč mož v paradi. Igrala je tudi domobranska godba, vihrale so slovenske zastave. Vsa vojska je bila na
Figure 3. Pred Ljubeljem se je zgostilo Janko Tavčar 
Figure 4. Slovenski fantje pred britansko izdajo Lojze Erjavec
novo urejena po starem jugoslovanskem sistemu: 4 desetine vod, 4 vodi četa, 4 čete bataljon, 4 bataljoni polk. Polka sta bila dva. Polk je imel poleg vodnikov in komandirjev 2480 mož, torej je imel polk nad 2500 mož. Organiziran je bil tudi rezervni ali dopolnilni bataljon. Gorenjski domobranci so bili posebej. Ravno tako naša policija in komora (oskrbovalni oddelek). Zamenjali so tudi poveljnike čet, vsaj našega, ker je bil že prej nepriljubljen. Potem je še udaril našega vojaka, vojak pa je, ob ploskanju Angležev, vrgel oficirja na tla in ga prebunkal. Vojaka bi novi oficirski zbor najraje dal ustreliti, pa ga niso imeli s čim. Privezali so ga h kolu za zgled, »kakšno kazen stke pravica, če upornik mahne ji v obraz« (Petar Zrinski, Krsto Frankopan). Zakotkarjev Elko ga je šel odvezat. Vojak je še isti večer zapustil taborišče z bratom in znancem. Šli so delat na kmete in si tako vsi trije rešili življenja.
Taborišče se je začelo prazniti. Najprej so odpeljali Nemce, potem Ukrajince, Hrvate, četnike, vse neznano kam. Od Srbov pa se je
Figure 5. Vetrinjsko polje konec maja 1945: zadnja maša pred izročanjem v smrtvir Branko Rebozov
eden vrnil in povedal, da so vse četnike peljali do Podrožce s tovornjaki, potem jih dali vse v vagone na vlak in jih počasi odpeljali, kjer so jih čakali skriti partizani, tako da je bil vlak obkoljen in v zaklenjenih vagonih niso imeli četniki druge izbire, kot da so dvignili roke. Več jih je naredilo samomor. Eden je v zmedi skočil skozi okno, se skril in prišel povedat, kaj se dogaja. Tvegal je svoje življenje. Naše vodstvo, politično in vojaško, mu ni verjelo, še strahovali so ga, da razširja alarmantne vesti. Dobro, da ga niso ubili, ko so bili tako zaslepljeni. Tudi ko so odhajali slovenski transporti, niso poslali predhodnice ali kurirja za vezo, ki ga je imela vsaka četa. V slovenskem transportu je bila prva komora – oskrba, vsi konji in voli z vozmi. Bila je dolga procesija po isti poti. Vodil jo je naš župan, nadporočnik Logar. Bilo je še nekaj drugih, med njimi tudi Tucov Ivan. Šli so v Podrožco in ni bilo glasu od njih. Potem je šla naša policija in gorenjski domobranci, nato še dopolnilni bataljon. Ljudje iz Podrožce so prišli povedat, da vse te ljudi nakladajo na vagone in jih vozijo v Titovo Jugoslavijo. Nobeden od naših oficirjev ni hotel verjeti. Menda so te ljudi, ki so hoteli rešiti ostale, še pretepli, če ne kaj hujšega. Jaz sem bratu Elku povedal, kaj se govori, pa je rekel: »Saj gredo oficirji z nami. Menda ja niso tako neumni, da bi šli komunistom v roke.« Pa so bili!
Prišla je vrsta tudi na Rupnikov polk, štiri bataljone, 2500 fantov. Naša četa je bila tedaj prva četa v polku. Naš dežurni je dal angleškemu dežurnemu 18 pol z imeni: vsaka četa je bila na eni poli papirja, dve poli pa sta bili za civile. Bil je tudi naš občinski tajnik, več deklet iz okolice Sv. Vida, mnogo žena in otrok. Za število ne vem, ker se je civiliste nakladalo nazadnje in smo mi že bili v konvoju. Tovornjaki so bili pokriti, da ne bi kdo od Avstrijcev videl, kam vozijo naš narod. Kolona je bila dolga, da se ni videlo konca, straže skoraj nobene, poleg šoferja je sedel vojak. Takoj v Celovcu sem opazil, da se peljemo na vzhod. Po kilometraži sem videl, da smo čedalje bližje Gradcu. Povedal sem to višjim in še to, da so v Gradcu Rusi. Eden mi je rekel: »Ti si bil vedno pesimist, črnogled. Bomo že zavili na sever.« Pa smo kmalu pri Velikovcu res zavili. Na jug! Angleški šoferji so večkrat ustavili v gozdu, pa ne vem zakaj. Mogoče zato, da bi kak pameten tja izginil, pa ni nobeden. Ko smo zavili proti Jugoslaviji, sem vedel, da smo tam, kjer ni muh. Iz povesti Umreti nočejo (bral sem jo večkrat) sem spoznal Veliki Obir, Mali Obir, goro Peco itd. Nekateri so že videli partizane, skoraj vsi pa tanke z rdečo zvezdo. Zavili smo dol proti Dravi in čez, potem pa na lepo, odprto polje proti Pliberku. Blizu neke tovorne železniške postaje smo se ustavili. Od tedaj naprej so se dogodki vrstili tako hitro, da jih razum ni več dohajal. Tisoče ljudi v najboljših letih je bilo kot hipnotiziranih. Pred nami je bila za visokim plotom postaja, za nami deroča Drava, na desno in levo pa golo polje. Tam nas je čakal oddelek specialne angleške vojske. Nisem še videl tako oboroženih vojakov in tako debelih. Skoraj vsak je nosil Bren gun s strelivom, bombe in velike pištole. Začeli so površno pregledovati nahrbtnike za orožje, mojega daljnogleda sploh niso videli. Takrat sem videl Rupnika Vuka, kako gre od prvega tovornjaka nazaj mimo nas, v obraz bled kot maska. Vedel sem, kaj je. Od postaje je lahki minomet streljal na tri vojake, ki so tekli po polju proti Dravi. Nas so potisnili proti postaji kakor živino ali ovčarski psi ovce. Vendar smo se razvrstili v četverostope. Odprla so se široka vrata v plotu, in že so bili tu partizani, ki so spretno razdelili četverostope in jih vodili na levo in desno za plotom, da drugi naši sploh niso videli, kam izginja dva tisoč ljudi. Izza vsakega vagona je pri vsakem kolesu gledala strojnica. Zadaj so se vrata zaprla. Angleži so ostali na oni strani. Videlo se je, da so to že večkrat delali. Nas so poravnali vse skupaj ob tračnicah. Prvo povelje je bilo: »Nože napolje!« Vsi smo bili preplašeni, tako da je čez dva tisoč žepnih nožev zletelo po zraku v sekundi ali dveh. Čeprav so imeli v orožju tisočkratno premoč, so se bali naših žepnih nožev. Srbi so izkazali neverjetno hrabrost. Oficirje so takoj zaprli v poseben vagon. Tudi nekaj podoficirjev so dali k njim, posebno visoke. Srbi so pristopali k lepo oblečenim domobrancem in jim dajali povelja: »Skini čizme, cipele, odelo«. Dosti Srbov je imelo obleko iz odej in na debelo uši. Te so sedaj zamenjali za boljše. Posebno radi so imeli visoke škornje, pa tudi nizke, če so bili dobri. Kmalu sta obe vojski izgledali skoraj enako. Za obleko so prišli satovi, penkale (ure, nalivna peresa). Natrpali so nas v živinske ali žitne vagone (zaprte). Vagone so zaklenili, bili so nabito polni, da smo lahko samo stali, za ležat smo se menjavali. Na notranji strani desk smo zapazili pisanje tistih domobrancev, ki so jih že pred nami vozili v Titovino. Odtrgali so že nekaj desk, pa so bile druge premočne. Odpeljali so nas proti Dravogradu. Na vsaki postaji so prihajali v vagone novi Srbi: »Satove, penkale!« Nekdo je rekel: »Ali mislijo ti cigani, da imamo tovarno za ure in peresa na vlaku?« Ker je bil dan vroč, vagoni razgreti, smo bili silno žejni. Telesno potrebo so tudi vršili kar v vagonu. Vročina in smrad. Brali smo, kako je dal Stalin voziti milijone ljudi v Sibirijo, ista taktika se je ponovila zdaj. Ko nam je neki železničar pri Dravogradu hotel dati malo vode, bi bil skoraj ustreljen. Če si Srba nagovoril s tovariš je rekel: »Šta, ti si na mene pucao, a sada bi bio tvoj tovariš. J. b…« Če si mu rekel gospodine, je bil odziv pa takšen: »Kakav gospodine, ti buržuj. J. b…« Vsak poizkus za kakšno skupno akcijo je bil zaman. Naši ugovori so bili: si boš polomil noge, saj Angleži vedo za nas in mednarodni rdeči križ, morda nas samo peljejo čez Jugoslavijo. Spet so me obsodili, da črno gledam: »Saj si nam vedno govoril, da ne bomo
Figure 6. Vetrinjsko polje konec maja 1945: zadnja maša pred izročanjem v smrt – pred oltarjem, mašuje dr. Lenček vir Branko Rebozov
zmagali s to komando. Spet si pesimist, nas bo že Bog rešil.« -»Vi se že ne boste, to vem.« Toda »probati« ni greh, čeprav je nevarno. Ko je nekje vlak ustavil kar na progi, sem nagovoril stražarja. Bil je majhen, še vedno v obleki iz odeje, ni izgledal hudoben. Ker mu tovariš niti gospodine ni bilo dobro reči, sem mu rekel: »Vojniče, možeš li da mi daš dozvolu, da nuždu vršim?« Pogledal je, če ga kdo vidi: »Tu dole.« Mislil sem skočiti pod vlak na drugo stran proti gozdu, pa sem tam videl same čevlje. Hitro sem skočil nazaj na vagon, da ne bi še ta dobri srbski vojak nastradal, ker je že prihajal oficir. Verjetno sem bil edini, ki je stopil z vlaka in skočil nazaj na istega. Ker sem se vdal v usodo, sem počenil v kot in sladko zaspal, čeprav so na postajah še vedno hodili po »satove i penkale«.
Zjutraj smo se ustavili v Celju. En pogled na Urlikov stolp in že sem povedal oficirjem, ki so še bili med nami (Angleži so jim strgali oficirske znake), da smo v Celju. Bil je 31. maj 1945. Tu so nas Srbi dali bratom Slovencem. Ukazali so, naj gremo vsi naenkrat ven iz vagonov. Oficirji so bili na konjih z brzostrelkami, še več pa jih je bilo z biči. »Aha, sedaj vas pa imamo. Sedaj zapojte: Marija, pomagaj nam ti!« Fantje od Sv. Vida so začeli peti: »Zmagala si devica slavna, zmagala kačo pekla. Vekomaj …« Naprej niso prišli. Besede so jim zamrle na od bičev presekanih ustih in obrazih. Nagnali so nanje konje in jih tepli s posebnimi biči, kakršnih še nisem videl. Konji so se vzpenjali na zadnjih nogah in s sprednjimi mahali po zraku ali glavah. Nastala je zmeda. Hitro so začeli drugi zavijati povorko. Bil sem v prvi vrsti. Nikamor nismo smeli pogledati, samo v tla. Partizanski poročnik na konju, ki je bil na čelu te procesije, je bil Ljubljančan. Čisto je bil podoben našemu komandirju, tudi po obnašanju: zelo rad je tepel in psoval. Mene je hotel udariti po obrazu z vajetmi, pa ni dosegel, ker je bil konj visok, jaz in drugi spredaj pa majhni. Takoj je dal druge tri visoke fante na čelo, da jih je od časa do časa usekal: »Ali ne veš, da je to tvoj zadnji marš, in to v smrt, pa švedraš kot krava.«
Že v Celju smo videli napise – demonstracije: »Za Trst, Celovec; Trst je naš; Gorica je naša, Celovec je naš« itd. Ljudje, večinoma stare ženice, pa so bile tiho in nas pomilovalno gledale, ko so se naše povorke srečale. Naši so pa morali vpiti: »Mi smo izdajalci, mi smo požigalci, mi smo dvignili roko proti srpu in kladivu.« Neka stara ženica, prav zadaj, se nam je prijazno nasmehnila in rekla: »A, vi ste, saj vemo kedo« in nam pokimala. Naša povorka je krenila proti Teharjem. Ob cesti malo stran je bila planota. Tam smo videli kakih tisoč nemških vojnih ujetnikov, ki jih je stražilo samo nekaj partizanov. Nazaj se ni smel noben ozreti, je takoj padlo po glavi. Ustavili se nismo nič. Kaj se je dogajalo zadaj, nismo vedeli, zvedeli pa smo, da vsi niso prišli živi v Teharje. En mali partizan je prestrelil tri domobrance z enim strelom.