Ker se vse to dogaja v Sloveniji, se naša misel nujno sreča še z nečim drugim. Država, na mestu katere je leta 1991 nastala Republika Slovenija, je temeljila na zločinu, na vseh treh zločinih, ki jih je avgusta leta 1945 registrirala Londonska listina. Ker nova država, ne tedaj ne kdaj pozneje, v moralnem, pravnem in političnem jeziku podedovanega stanja ni registrirala, formulirala in uredila, je zločin še tukaj, cel in nedotaknjen. Kot zločesta novotvorba zastruplja mlado državo in ji preprečuje, da bi dosegla vsestransko polnost. V tem smo evropski unikum. Kaj naj rečemo? Caveant cives!
(Uvodnik v Zavezo 85)
Že v prvih mesecih letošnjega leta so določene službe mesta Ljubljane obljubljale izdelavo prostorskega načrta postavitve »Spomenika žrtvam vseh vojn«. Vse se je očitno zelo mudilo, zato je, kakor je bilo videti, med odgovornimi ustanovami že prihajalo do napetosti. »Politični vrh« je želel, se je zdelo, ujeti čas, ki je v daljavi že videl slovesnosti ob koncu druge svetovne vojne. A to je samo obrobje.
Spomenik naj bi zajel vse vojne in vse njihove žrtve, njegova zamisel je, kakor bomo videli, nastala iz potreb političnih sil boljševiškega spomina. Ta zamisel je nastopala z zahtevami, ki se ljudem, ki naj bi jih sprejeli, niso zdele tako izvorne in resnične, da bi to enostavno storili. Šlo je preprosto za to, kakšno resnico bo ta spomenik pripovedoval o svojih žrtvah. Saj bi bilo neznosno, če bi ravno mimo tega spomenika hodili ljudje z negotovimi občutki. Življenje, smrt, domovina so vendar stvari, ki morajo imeti kontakt z resnico, če nočemo, da jih namesto visokosti začne spremljati ravnodušnost in celo žaljivost. Predlagana zamisel je bila, kakor vselej, kadar gre za resnico, na prvi pogled enostavna, potem pa vedno bolj zapletena.
Dovolite mi, da se za razlago te okoliščine zatečem k neki ilustraciji, vzeti iz Dela (2. 6. 2015) in posvečeni razmisleku o vprašanjih, ki jih sedanji slovenski eliti postavlja »družbeni in vojaški zlom Francije maja 1940«. Izbrana pot nas bo mogoče najhitreje pripeljala do odgovora na naše vprašanje.
Pisec se sprašuje, »ali bi sedanje elite ponovile sramotno ravnanje etabliranih slovenskih političnih elit na začetku druge svetovne vojne ali pa bi bile sposobne složno se postaviti po robu zavojevalcem«. Vsi čutimo, da je pisec z naštevanjem svojih možnosti prehitro končal. Moral bi nam privoščiti na primer vsaj še eno fiktivno vprašanje. Na primer: »Ali pa bi kako prevratno politično gibanje izkoristilo vojno, organiziralo kako ‘narodnoosvobodilno gibanje’, v njegovi senci organiziralo zahrbten napad na svoj narod, vlažni vojni uničilo njegove obrambne moči in potem samo storilo z njim to, kar so hotele storiti okupacijske sile – kar bi storile, ko jim porazi na svetovnih bojiščih tega ne bi bili preprečili.
To se je – skoraj natanko tako – v Sloveniji tudi zgodilo. Odtujenost slovenskih boljševikov je šla tako daleč, da so preliminarno, še preden so vzeli narodovo usodo v svojoboroženi postopek, s pomočjo konvergentnih ideoloških sil razglasili zaplembo narodove politične in kulturne suverenosti. To se je zgodilo 16. septembra 1941. Za nas je pomembno še to, da je bila zaščita teh sklepov izročena partijski policiji, s katero so boljševiki razpolagali že od avgusta. Navodila, ki so bila tej policiji obenem z nalogami dana, so bila tako široka, da ni mogla storiti ničesar, kar ne bi bilo »dovoljeno«. Morala je samo ubogati. Poleg tega in za vsak primer pa je bila komunistična partija Slovenije, kot zagotavlja Dolomitska izjava z dne 1. marca 1943, oblikovana in vodena po boljševiškem vzoru, kjer je imela vidno mesto tudi leninska Čeka s svojim glasilom Rdeči meč in geslom, ki ga je vsakič prinašalo: »Nam je dovoljeno vse«.
S temi gestami in temi besedili so si boljševiki izstavili pravico, da storijo karkoli, dobesedno karkoli bi v določeni situaciji dajalo videz, da bi utegnilo koristiti njihovi revolucionarni strategiji. Imeli so se namreč za izbrane. Ko so brali določena besedila ali poslušali določena šepetanja, se je v njih oglašalo in jih presvetljevalo: To sem jaz. V tem občutju lahko vidimo spočetje tega, čemur so grški tragedi rekli hybris – vzpon, dvig nad človekom; nad tem, kar človek kot človek je. Ali moderno in sodobno: Nam je vse dovoljeno.
Zakaj moramo o tem govoriti? Zato ker je nemalo Slovencev v ne tako daljni preteklosti doživelo natanko tak zavratni napad, ne da bi v kulturi, v kateri so konkretno živeli, stalo z dovolj velikimi črkami zapisano, da za to skušnjavo – ne tako daleč, da je ne bi bilo mogoče videti – že hodi Nemesis s svojo kaznijo. V luči tega izkustva, ki se nikakor noče [Stran 076]odpovedati svoji doslednosti, si tudi mi razlagamo kljub vsemu nekoliko presenetljivo dejstvo: Za boljševike velja, da vse revolucije dobijo, vse države, na doseženih revolucionarnih uspehih postavljene, pa izgubijo. Tudi Slovenci se temu ne bi smeli čuditi. Tudi pred našimi očmi se je ta zakonitost udejanjila.
Gornja opažanja bi utegnila koga zavesti, da bi boljševikom začel pripisovati absolutni fatalizem. To je resnica, a samo delna. To so vendarle tudi 1judje, ki svojo izbranost sprejemajo – ji dovolijo, da jih nosi – a je nikoli ne pustijo povsem same. Tu lahko opozorimo na Kardeljev stavek, »da mora ta vojna pripeljati do tega, da se bo reakcija izkazala za izdajalsko«. Kako so boljševiki porivali voz s to profetsko prtljago? Zelo velikopotezno, pa tudi kruto in ne samo izdajalsko, ampak veleizdajalsko. Neko pismo z dne 22. 11. 1942 generalu Jaki Avšiču v Dolomite je Kardelj začel z naslednjim stavkom: »Naša politika mora biti končno takšna, da bo belogardistična in mihajlovičevska zalega do kraja ostala zaveznik okupatorjev.« »Tedaj,« kakor nadaljuje malo pozneje, … »se bo zgodilo, da jo bodo uničili na koncu ravno Angleži in Amerikanci, ki si jih tako želijo za zaveznike«.
O začetku te velike zgodovinske intrige imamo torej pisni dokument – ravno citirano Kardeljevo pismo. Za njeno nadaljevanje in konec pa nimamo nobenih neposrednih pisanih dokumentov (vsaj jaz jih ne poznam). Imamo pa zgodovino, dogodke, ki jih je tudi mogoče brati. Leta 1942 so boljševiki od pomladi naprej po vaseh, pa tudi po mestih pospešeno masakrirali ugledne, predvsem katoliške ljudi. To se je dogajalo tako dosledno in vedno pogosteje, da so končno tudi ti ljudje prebrali, kaj se dogaja. Šli so k Italijanom in zahtevali orožje, da se bodo branili.
Za boljševike bi torej lahko rekli, da so bili prihodnostno orientirani. Tako nakazuje tudi konec Kardeljevega »dolomitskega pisma«. Tam stoji tole: »Glavno je to, da sedaj nemudoma opravimo tisto delo, ki ga je sedaj treba opraviti, da bi nam bili lažji jutrišnji dnevi«. »Jutrišnji dnevi« so postali konstanta boljševiške pameti. Takih je bilo tudi prvih deset junijskih dni leta 1945, ko so boljševiki pomorili 15.000 dvajsetletnih vojakov slovenske narodne vojske in njihovih spremljevalcev in spremljevalk, vse za blagor prihodnje boljševiške države. To je bil njihov rešilni semafor in je še dolgo deloval. O tem malo ljudi dvomi. Odprto pa ostaja neko drugo vprašanje, naše vprašanje.
Ali smemo, spričo zgodovine, ki se izpisuje pred našimi očmi, dovoliti, da se po toliki poučenosti uresniči čudaška zamisel o spomeniku, ki bo služil spominu vseh vojn in vseh njihovih žrtev, tudi tistih, o katerih smo pravkar govorili! Ali smemo vtisniti njihova imena v isti kamen kot imena tistih, ki so se bojevali za Slovenijo in Evropo!
Slovenska zgodovina 20. stoletja! Vsak Slovenec mora vedeti, da je od vsakega Slovenca odvisno, kdaj se bo pisala resnična zgodovina tega izjemnega časa. Upam, da se strinjate, da ne vemo, kaj ga je delalo takega, kot je bil. Če pa mi ne vemo, kdo pa naj ve? Zato sem rekel, da je od vsakega od nas odvisno, kdaj ga bo nekdo od nas znal upodobiti. Naše izjemno stoletje: ko se je pokazalo, kakšno orodje si zna zlo narediti iz človeka in kakšen »blagoslov« prinese človek v hišo, če je bil ustvarjen za takega prinašalca. V hišo, v vas, v dolino!
Problematičnost zamisli o enotnem spomeniku vsem padlim v vseh vojnah v dosegu delujočega zgodovinskega spomina je v tem, da ta spomin zajema tudi spopad, ki mu po tem, kako je vzniknil, potekal, predvsem pa po tem, kako se je končal, ne moremo odrekati značaja državljanske vojne. To pa je stanje, v katerem se takoj vprašamo, zakaj se predlagatelj ni raje zavzel za rešitev pravde, zaradi katere je divjala vojna med državljani in mora sedaj nositi to ime.
Oboroženi spori med državami in imperiji, ki jim pravimo vojne, so nekaj povsem drugega kot oboroženi spori znotraj iste države in istega naroda. Zdi se, kakor da bi državljanske vojne, kot jim pravimo, imele na sebi nekaj nedovoljenega. Nekaj že zato, ker bo potrebno veliko napora, analitičnega, političnega, moralnega, da se obnovi tista celost, v kateri sta narod ali država obstajala nekoč. (Zato je čisto nerazumevanje, če kdo vzpodbuja reševanje slovenskega državljanskega spora z uspešnim reševanjem francosko-nemškega po letu 1945. Izguba Alzacije je v primeri z ideološko okupacijo lastnih ljudi nekaj povsem drugega!)
Slovenska državljanska vojna, ki se je, kakor smo že povedali, začela z boljševiško monopolizacijo slovenske rezistence, ni nastala in potekala v znamenju spopada, ampak enostranske teroristične agresije, ki je imela za cilj nasilno uveljavitev ideološke superstrukture. In če je hotela to doseči, je morala zamenjati vzorec, ki se je na osnovi antično-krščanske misli uveljavil kot evropska kultura. V njej pa so Slovenci videli eksistencialni temelj svoje duhovne in politične biti. Boljševiška intervencija je imela torej dve ambiciji: grozila je, da bo Slovence izgnala iz zgodovine [Stran 077]in jih hkrati umestila v novi totalitarni evropski sferi, zaenkrat še v nastajanju.
Meddržavne vojne so torej nekaj povsem drugega kot notranje ali državljanske vojne. To moramo imeti pred sabo zlasti mi, ki preiskujemo vprašanje, ali ima plebiscitarni predlog, da se za vzpostavitev mirovniške atmosfere v narodu ali v državi postavi na nekem vidnem in vsem dostopnem mestu spomenik, ki ga bo v njegovi likovni govorici in izbranem posvetilu mogoče razumeti kot priznanje sleherniku, ki je v nekdanjih bitkah tvegal življenje in ga izgubil. Eden od tihih pogojev opisane ideje je tudi ta, da bo načrtovani spomenik nekakšen zaključek celotne zgodbe: da bomo ob pogledu nanj vse vedeli, ali drugače, da nas tisto, česar ne bomo vedeli, sploh ne bi več zanimalo, da bomo določeno preteklost rajši imeli za prazen prostor, kot pa da bi vanj vpisovali dejstva, ki bi si utegnila med seboj nasprotovati. Poglavitni razlog, ki je ljudi, ki se čutijo odgovorne za obstoj kontinuitete, tiral v območje ideje takega spomenika, pa je bila očitno nujnost, da se s takim civilnim ukrepom vzpostavi molk nad nedovoljenimi dejanji, s katerimi si je kontinuiteta dobila položaj, ki ga razglaša njeno ime.
Prostor, kot smo ga nakazali, je kljub vsemu tako protisloven, da nam ne dovoli nadaljevati, ne da bi ga ponovno preleteli z očmi, če ni v njem česa, kar bi se prej ali slej izkazalo, da ne more soobstajati drugo z drugim. Mogoče bi morali kdaj pozneje celo obžalovati, da kakšnega bistvenega neskladja nismo skušali zagledati v času, ko bi nas to, kar bi našli, še lahko opremilo s čim prepotrebnim za skupno življenje. Mogoče bi nam šele prebujena pozornost omogočila, da bi nekatere reči sploh zagledali – mogoče bi morali reči, prvič zagledali.
Na primer dejstvo, da nam pol stoletja (in več in več!) boljševizem ni dovolil govoriti slovensko, je vendar moralo imeti kak vpliv na to, kar sedaj smo. Ali ne bi, potem ko bi našli kak odgovor na naše vprašanje, bolj vedeli, kaj smo in zakaj smo, kar smo. (Ko se že vsak pastir sprašuje, kaj je z nami narobe, in se zdi, da noben doktor ne ve, kaj bi na to odgovoril). Seveda boste rekli, da smo vendar lahko uporabljali slovenske besede. Smo, a nismo smeli z njimi delati slovenskih stavkov, kar pomeni, da nismo smeli z njimi govoriti o sebi in svojem življenju in svojem izkustvu. Skratka, nismo smeli dajati v promet svoje interpretacije sveta. To pa ima lahko zelo zahrbtne posledice. Kaj pa se pravi govoriti? Šele ko bomo malce obstali ob tem vprašanju, se nam bo mogoče nekoliko posvetilo, kako daljnosežne posledice je utegnila imeti okoliščina, da nismo smeli govoriti – v pravem pomenu besede seveda. Ali pa naslednje, veliko in še ne povsem pojasnjeno pohujšanje? Kako pa je vplivalo na slovenske ljudi, da so v državljanski vojni zmagali tisti, ki ne bi smeli zmagati: tisti, ki so lagali; tisti, ki so varali; tisti, ki so ubijali; tisti, ki so izrabljali najsvetejše reči za krivične in sebične namene? Kakšen pa je svet, da se to lahko dogaja? Ker se o tem ni govorilo, ni bilo nikogar, ki bi nam razložil, da je to mogoče razumeti tudi tako, da nam ta okoliščina ne dovoli obstajati, ne da bi bili obenem boljši ljudje: da se nam je to zgodilo zato, da bi iz vsega izšli kot preizkušen narod, z vsem, kar spada zraven. Nekaj, čemur rečemo na primer zrelost!
Tudi zagovorniki spomenika »vsem žrtvam vseh vojn« bi začutili, če bi dovolili, da bi predlog stopil vanje z vso ideološko prtljago, tudi ti bi začutili negotovost ob svojem predlogu. Seveda, če bi bili to ljudje, ki bi navadno ali pa vsaj od časa do časa pristali na kakšno evidentno resnico, na primer (v podobi povedano) da je dva krat dva štiri ali da je voda mokra. Navedeni, nekoliko nenavadni pomislek je upravičen, predvsem pa potreben. Koliko ljudi pa vas bo podprlo, če boste v kaki neznani skupini tvegali in predlagali sprejetje kake vsakdanje in vsem znane resnice? Koliko ljudi pa bo tvegalo nekaj, kar sicer sploh ne bi smelo biti tveganje? Če pa kdaj kdo o čem spregovori, kot pravimo, ali ni tako, da takrat vselej pomislimo: To je moralo zrasti na dragocenih njivah naše preizkušenosti.
Nasploh pa je tako, da se je slovenski politični jezik spremenil v neko varianto postboljševiškega družboslovnega žargona. A čeprav nam manire tega jezika, zlasti medijskega, niso neznane in smo daleč od tega, da ne bi nanje računali, se vendarle še vedno zgodi, da se ob kakem zelo »klasičnem« primeru ustavimo in predamo čudenju nad tem, kako je mogoče, da obstajajo ljudje, ki so v stanju tako ideologizirati svoj jezik. Pogosto gre za navadna opažanja, povsem empirične zaznave, ki bi jih bilo mogoče, če bi bila sila, matematizirati, a jim uporabnik raje vzame evklidsko pokončnost in jih opremi s takimi in drugačnimi ideološkimi krivuljami, pričakovanimi, seveda.
Ko so slovenski boljševiki 80-tih let 20. stoletja videli, da sanacijski ukrepi ruskega boljševizma, glasnost in perestrojka, ne izkazujejo nastalim problemom adekvatne učinkovitosti, so odkrili bistroumen varianten izhod in se ga oklenili. Sklenili so, da se ne bodo ubadali s posameznimi prenovitvenimi napori, ampak se bodo, če je sistem že zašel v [Stran 078]tako nevzdržne ožine, raje odločili za odhod in sami pilotirali izhod iz totalitarne politeje. Bistroumnost te zamisli je bila v tem, da jim je avtonomna režija obljubljala tako izstopanje, ki je imelo na zunaj podobo nečesa protislovnega – zdaj tako, zdaj drugače – a jim je vendar omogočalo tako vijuganje, da se niso nikamor premaknili, ampak kar ostali. S takimi papirji in dokazili so potem stopili pred ljudi: svojim nasprotnikom so dajali videz, da odhajajo, svojemu nekdanjemu političnemu ozadju pa kazali znake z nasprotno vsebino. Ob spretni igri jim je uspelo tako oditi, da so lahko ostali. Svojim najboljšim risarjem so naročali izdelovati zdaj virtuozno akrobatiko, zdaj spet vdano hojo po stezah novega časa, tako da smo jih videli zdaj v vzneseni zmagi, zdaj v ponižanosti zgodovinskega poraza. Ko smo jih tako gledali, se nam je zdelo, da jim ne smemo odrekati resničnosti. In ko jim je sicer naklonjena medijska služinčad od časa do časa le dovolila, da so se v prostoru pojavile sledi njihovih mnogih zločinov, smo že nekoliko verjeli, da bo v njih nekoč dozorel pogum, ki jih bo gnal na kak viden in izpostavljen kraj – na primer na ljubljanski Kongresni trg – in bodo tam zmolili Confiteor.
Že vnaprej smo se veselili tega njihovega ponižnega triumfa. Kako jih bo dvignil! Ali si lahko predstavljate Slovenca, ki se mu ne bi srce razširilo, ko bi videl, kako se narodu, ki je njegov narod, široko odpirajo vrata v prihodnost! Posebno še, če bi pričakovani nastop na Kongresnem trgu dobil stalnost rituala in bi ljudje začutili, da morajo z njim obiskati vse tiste slovenske kraje, nad katerimi se je nekoč dvigal nepredstavljivi kvantum bolečine.
Ali ne bi ob tem ponovno – in to pot dokončno – spoznali in doživeto vedeli, da smo narod. Ko ta stavek ne bi bil več zgolj konstrukcija iz besedi, ampak stavek, ki bi se sedaj ob vedenju, da so ga nekoč nekateri onečastili in zavrgli, vrnil kot razodetje; ko bi vsakemu posamezniku in vsem skupaj dajal za zmerom vedeti, da nam je vsem zagotovljena celost, ki je v tem, da je človek lahko človek.
Nič od tega se ni zgodilo!
Ljudje, od katerih se je pričakovalo, da bodo akterji časa, se niso odzvali. Ko čas ni puščal nobenega dvoma, da jih je Veliki inspicient že opozoril, da bodo vsak čas poklicani na oder, so začutili, da se ne morejo odzvati. Ideološki reziduum, ki se je desetletja nabiral v njih, jim ni dovolil, da bi na ekranu časa prebrali ukaz, ki je z vso avtoriteto veleval vrnitev v zgodovino.
Odločili so se za staro in preizkušeno prakso: da bodo in ne bodo, na vsak način pa da bodo nekaj drugega, kot pa jih bodo naznanjali kostumi, ki so si jih nadeli. Navsezadnje je bila dvojna igra njihov modus vivendi še iz časov začetne intuicije.
Za naše razumevanje o postavitvi skupnega spomenika za »vsežrtve vseh vojn« predstavlja opažanje, ki smo ga pravkar navedli, tako pomemben semafor, da se moramo pred njim ponovno ustaviti. Ko vsa dejstva in vsa siceršnja izkustva postavimo skupaj, se na semaforju pred nami izpiše naslednje besedilo: »Prednost spomenika ‘vsem žrtvam vseh vojn’, je njegova anonimnost in nezgodovinskost. V našem konkretnem primeru omogoča, da ostanejo neregistrirani vsi veliki boljševiški zločini, zagrešeni v kontekstu slovenske državljanske vojne. Boljševiki, ki so državljansko vojno v Sloveniji začeli, usmerjali in končali tako, da so, kot smo že povedali, zakrivili vse tri kategorije vojnih zločinov v dikciji Londonske listine iz avgusta leta 1945, bi bili ob sprejetju spomenika, kot ga predlagajo vodilne eminence sedanje slovenske politike, zunaj vsake moralne in politične odgovornosti«.
Iz tega sledi, da je treba z vsemi demokratičnimi sredstvi določiti obseg in domet omenjenega predloga in mu odvzeti legitimnost. Za naše potrebe, se pravi za potrebe NSZ, bi zapisano moralo zadostovati. Toda ali je to vse?
Bi bilo, ko ne bi obstajali dve besedi, ki prihajata človeku na misel ob tem razpravljanju in ki jima je treba določiti relacijo do problema, o katerem govorimo. Ti dve besedi sta odpuščanje in sprava, dve besedi, ki se uporabljata (večidel retorično) za iskanje duhovnega in moralnega razpoloženja posameznih političnih skupin, ne da bi v njunem pomenu in rabi bilo mogoče čutiti tista miselna opravila, ki jih natančna in odgovorna raba jezika terja. Iz obeh besedi izhaja zahtevnost, za katero prej ali slej začutimo, da je prevelika ali premajhna. A naj bo že kakorkoli, za obe besedi bi že v uvodu moral povedati, da sta za našo civilizacijo tako osnovni, da je brez njiju ne bi bilo. Čeprav je njuna obravnava nemalo delikatna, bom nekaj potez tu le tvegal, upajoč, da se bo kdo, ki ga bo nezadostnost mojega postopka vznemirila, prijazno potrudil in v kakem prostoru, ki bo dostopen vsem, to, kar misli, posredoval javnosti, predvsem pa meni.
Najprej nekaj o odpuščanju, za katero z veliko zanesljivostjo trdim, da je za evropsko civilizacijo ne samo nekaj začetnega, ampak tudi nekaj univerzalnega. Vsak človek – lahko bi rekli tudi več, absolutno vsak človek – ima [Stran 079]pravico do odpuščanja. Odpuščanja nikomur ne smemo odrekati. Torej univerzalnost! Človek, ki ga zasledujejo zamere, je obremenjen človek, bolj kot se tega zaveda; in človek v nevarnosti, nič hudega sluteč in brez obrambne pripravljenosti; človek v nekakšni senci. Kako zelo v senci, začuti kdaj pa kdaj, ko ob kaki priložnosti doživi, da je kaka zamera odšla od njega. Veliko povedo podobe, v katerih sedaj razmišlja: svetloba in svoboda in notranja sproščenost. Vrnitev osebnega dostojanstva. Odpuščanje torej.
Za odpuščanje bi lahko ali celo morali reči, da je stvar binarnega odnosa. Mnogočesa bi se morali dotakniti, da bi razložili ali vsaj približati to pomembno lastnost. Eno je gotovo spoznanje, da je človek v nekem posebnem pomenu sam; da je človek samotno bitje. Da ta samotnost nikakor ni nesreča ali samo nesreča; a je samota vendarle samota. Zaradi svoje samote je človek tudi dragocen. V njej ga bodo obšle misli, ki ne nastajajo na forumu in ne prihajajo iz zvočnikov, ampak se rojevajo v tišini zasebnosti. Ne bodo bogastvo samo zanj, ampak tudi za druge. Morda bo katera prišla prav človeku, ki jo potrebuje prav ta trenutek – zelo, zelo potrebuje.
Rekli smo, da je odpuščanje stvar binarnih odnosov. Množice dosega šele preko posameznikov. Tu bi rad sedaj povedal nekaj, kar mogoče za koga ne bo sprejemljivo. Velikim skupinam ni treba odpuščati – že vnaprej in kar tako. Ne smemo jih sovražiti ali prezirati, niti odklanjati ne, ker tak odnos človeka maliči. Ni pa treba pozabljati nekdanje podobe te množice in njenih dejanj. Ni treba kar takoj in neposredno pozabljati, kaj je bila, na primer, na Kongresnem trgu 26. maja 1945. Še manj pa se smeš umakniti v svoj kot in privoščljivo čakati, kdaj jih bo kaj zadelo. Včasih nas moralistični posamezniki nagovarjajo in pozivajo, da se moramo »spraviti«, ne da bi hkrati povedali, kaj to konkretno pomeni. Zahtevajo od nas, da na mestu in na mah kaj pozabimo. Da na primer začnemo zbirati prispevke za spomenik »vsem vojnam in žrtvam vseh vojn«. Ti ljudje ne pomislijo, ali bolje, nočejo pomisliti, da imamo ljudje pravico do zgodovine. Da imamo ljudje pravico do osnovnega dostojanstva, ki vključuje tudi pravico do zgodovine. Da je zgodovina kot specifično vedenje naša oblikovalka, da mi zgodovinski spomin zagotavlja svobodo in prostost, ki sta del moje človeškosti. Da nimam pravice – da zaradi obveznosti do določenih ljudi nimam pravice – pozabiti, kaj so Britanci počeli z nami aprila 1915; in skupaj z Američani decembra 1943 v Teheranu, s Slovenci spet maja in junija 1945 v Vetrinju na Koroškem. Britanci namreč mislijo, da imajo do takega ravnanja pravico. S svojim spominom jim povemo, da jim tega, vsaj kar se nas tiče, nikakor ne dovolimo. Da tega tudi nikoli ne bomo pozabili.
Toda še enkrat bi rad pokazal na odpuščanje in njegovo zanesljivo govorico. Z odpuščanjem vsakič naredimo nekaj neznanskega: kakor da bi vedno znova ohranjali in obnavljali svet. Zgodovine si pa tudi kar tako ne bomo puščali jemati!
Če iz pričujočega besedila kaj sledi, potem je v njem mogoče prebrati, da na čudaški predlog nekaterih slovenskih ljudi, ki se premikajo po prostorih, ki jim tradicionalno pripisujemo status političnosti – njihov že na pol etabliran predlog o »skupnem spomeniku žrtvam vseh vojn« – toliko na prvi pogled skritih negotovosti, da se, ko bi se enkrat razkrile, ne bi mogli več vračati k njemu kot trdnemu izhodišču za varno in obetajočo prihodnost. To pa pomeni, da najpomembnejše miselne stavbe slovenske državnosti ne jamčijo več našega političnega in kulturnega obstoja.
Pomislite, s kakšnimi poraznimi občutki bi hodili ljudje mimo spomenika, ki bi širnemu svetu, posebej pa ljudem lastnega naroda zagotavljal spomin na ljudi, ki so napad dveh totalitarizmov izkoristili za vojaško in politično afirmacijo tretjega – svojega! Ki so s svojimi ideološko instruiranimi oddelki v nočnih masakrih redčili kulturno in politično ozaveščeno narodovo substanco! Ki so z dejanskim in načrtovanim nasiljem povzročili umik perspektivne narodove gospodarske, politične in kulturne elite v tujino! Ki so duhovno in materialno pavperizirali narodov historični prostor! Ki so preprečili zaveznikom, da bi se tudi v Srednji Evropi uveljavili civilizacijski parametri njihove svetovne zmage! In tako dalje in tako dalje.
Poleg morilskih posegov genocidnih razmerij ob koncu vojne je Slovence zadela še ena katastrofa. Ko je po padcu Berlinskega zidu degeneriral tudi slovenski boljševizem, je imel še toliko moči, da si je zagotovil obstoj v novi slovenski državi demokratskih političnih konotacij. Spričo pretekle totalitarne moči in vpliva si je kmalu opomogel in utrdil položaj. Stanje, kakršno se je končno vzpostavilo v državi, je takšno, da ga moramo označiti za stanje protislovne države, ki jo določata in vzdržujeta formalno demokratska konstitucija in totalitarni boljševizem, zaenkrat v ideološki fakturi. Razlog, zakaj se je vse tako končalo, bi bilo mogoče razbrati tudi – vsaj deloma – iz dejstva, o katerem bi govoril načrtovani spomenik.
[Stran 080]
Figure 1. Spomenik brez podtonovLovro Stanovnik
Ker je ideja o »spomeniku žrtvam vseh vojn« nastala in začela svojo pot na ozadju boljševiške ideologije – morda se je tam sploh lahko pojavila – nam je mogoče dovoljeno za konec navesti nekaj vrstic, ki jih je na koncu svoje knjige o boljševizmu z naslovom Sanje, ki jim ni uspelo, da se uresničijo, napisal sodobni zgodovinar Walter Laqueur.
Drugače kot rimski imperij in večji del drugih je sovjetski imperij nastal kot uresničitev ideje, ki je trdila, da obstaja bližnjica do izpopolnitve političnih ustanov in pravične družbe – ki jo je treba ljudem vsiliti, ker so preneumni, da bi razumeli, kaj jim je zares v korist. Ta bližnjica je bila boljševizem, o katerem je Bertrand Russel leta 1920 pisal, da ga dva razloga silita, da ga zavrne: »Prvič je cena, ki jo mora človeštvo plačati za komunizem z boljševiškimi metodami, pregrozna, drugič pa zato, ker tudi potem, ko bo cena plačana, rezultat ne bo to, kar boljševiki pravijo, da bi radi«. Tudi ni res, da bi bila revolucija izdana enkrat okoli leta 1920 ali 1930, ampak je bil despotizem vtkan že v sistem, ki je bil postavljen novembra 1917. Kmalu po prihodu na Finski kolodvor je Lenin označil Rusijo za najsvobodnejšo državo na svetu. Ne veliko let za tem je postala najmanj svobodna. To je bil velik podvig in končal se je z uničenjem države in z diskreditiranjem idealov, v imenu katerih so se revolucionarji bojevali. Ali so imeli boljševiki smolo? Nasprotno, njihovi uspehi so v veliki meri temeljili na mnogih srečnih slučajih, na primer na Leninovi strategiji leta 1917, na neenotnosti njihovih nasprotnikov v državljanski vojni, na obotavljivi intervenciji zaveznikov leta 1918 in 1920, na rasni politiki nacističnih napadalcev.
Iskanje opravičil za zgodovinski neuspeh boljševizma je nehvaležno opravilo. Mogoče bo prihodnost bolj ljubezniva do njegove zgodovinske vloge spričo plemenite vizije in nesebičnih namenov njegovih ustanoviteljev. A to ne bo ničesar dokazalo. Kajti prihodnji opazovalci se bodo lahko prav tako motili kot sedanji. Dokler ne najdemo popolnega načina za presojanje političnega sistema, lahko velja novozavezni kriterij »po njihovih delih jih boste spoznali« za prav tako dobro merilo kot vsako drugo.
PS: (Čebi pa koga motila dolžina mojega pričujočega razmisleka, bi pa rad odgovoril z besedami, ki sem jih nekje bral in ki jih menda pripisujejo Pascalu, ki je na neki očitek, da je napisal predolgo pismo, baje rekel: Nisem imel dovolj časa, da bi napisal kratkega). Hvala!