Spominska slovesnost z obletno mašo za pobite domobrance ter druge žrtve vojne in revolucije je v nedeljo, 23. junija ob breznih Kočevskega roga kljub slabemu vremenu zbrala več tisoč ljudi, ki so združeni z roškimi mučenci na daritveni oltar položili desetletja prisilno zamolčevano trpljenje in prošnje za milost odpuščanja.
Šest let po prvi slovesnosti, ki je v slovenski spomin priklicala tragično podobo bratomornega nasilja, glas roških brezen znova opozarja na zablode revolucionarne norosti; jasno govori o tragični zgodovinski resnici, s katero pa se nekateri še vedno nočejo sprijazniti in zato izumljajo zgodbo o več resnicah, kot je v osrednjem govoru prireditve dejal predsednik Nove slovenske zaveze dr. Tine Velikonja. Roška slovesnost je tako izzvenela kot potrditev sporočila, ki ga je v Slovenijo med svojim obiskom le dober mesec prej prinesel papež Janez Pavel II.: “V zgodovini je bila vaša krščanska skupnost izpostavljena težkim preizkušnjam, nedavno tudi grozotam obeh svetovnih vojn. Kako naj bi pozabili na nasilno komunistično revolucijo? Trpljenju, ki ga je povzročila tuja okupacija, se je pridružila še državljanska vojna, v kateri je brat dvignil roko nad brata.”
Kočevski rog je kraj trpkega spomina. Kako drugače bi bilo lahko v tej današnji samostojni Sloveniji, ko bi roškim mučencem ne bili zaprli ust, jih ne odstranili zgolj zato, ker so pričali o življenju po večnih vrednotah, ne takih kratkega veka, “rojenih iz sebičnih namenov in blodne vere, da je življenje mogoče rešiti v celoti tu in zdaj”. Tako pa – zidamo [Stran 089]
Figure 1. Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar med pridigo
novo državo, a na skoraj slehernem koraku, na vsakem področju družbenega življenja ugotavljamo, da pravih ljudi ni, saj ležijo v breznih Roga in drugih postaj slovenskega med- in povojnega križevega pota. “Vemo, da bi bil svet pri nas drugačen, ko bi bili še živi” (dr. Tine Velikonja). Tudi podoba slovenstva bi bila verjetno drugačna, saj so roški mučenci padli prav zaradi zavezanosti vrednotam, kot so dom, domovina, narodove korenine. V desetletjih totalitarizma in vcepljanja stalinistične teorije o izginjanju malih narodov ob stapljanju z velikimi so bile te vrednote načete. Žal pa se trgovanje s slovenstvom nadaljuje še tudi danes – podrejamo se tujcem, “ko svoj jezik podrejamo tujemu, ko svoj denar zametujemo v korist drugega, ko brezglavo zbiramo tujo porabniško kramo”. Hlapčevanje ostaja hlapčevanje, pa naj bo komurkoli že, “samo kot ponosni Slovenci bomo našli svoje pravo mesto kot enakovredni člani mednarodne skupnosti” (dr. Janez Arnež).
Kočevski rog pa je tudi kraj sprave, hotenja po miru in slogi v našem narodu. Dolga je pot do te sprave, daljša, kot smo sprva – morda nekoliko naivno – upali. Dostikrat čutimo, kako malo je pripravljenosti zanjo, “za odpuščanje in premagovanje vsega hudega, kar se je dogajalo”, kot je v mašnem nagovoru dejal ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Toda dolgotrajnost celjenja
Figure 2. Rog 1996 – Med mašo
[Stran 090]narodovih ran nam ne sme vzeti poguma, zato dr. Šuštar – skupaj s svetim očetom – poziva: “Ne bojte se, ne bojte se ljudi, ne bojte se vsega, kar nas čaka v življenju.” V zavesti odrešilne moči križa moramo stopati tudi po poti sprave, najprej z Bogom, saj je to podlaga vsake sprave, nato s svojim bližnjim, z različnimi skupinami v družbi, kajti šele tako bo možna tudi narodova sprava. “Naj bo slovesnost v Kočevskem rogu izraz prav posebne pripravljenosti, da se spravimo med seboj, da prosimo odpuščanja, da drug drugemu odpuščamo, kajti le takrat nam bo tudi Bog odpustil,” je zbrane povabil ljubljanski nadškof.
V spomin na pobite v Kočevskem rogu je izvenel tudi kulturni pogram, v katerem so zbrani prisluhnili pesmim Ivana Korošca in Pavla Kogeja ter glasbi v izvedbi Marka in Veronike Fink ob spremljavi Nataše Valant ter mešanega pevskega zbora iz Ribnice pod vodstvom Lojzeta Osvalda.