Vsako leto pred cvetno nedeljo greva z možem na morje, kjer obreževa oljke in rožmarin. Pravzaprav gre zadeva takole: mož obrezuje oljke, sama pa potem te veje in vejice razrežem na primerne kose, iz njih oblikujem svežnje, jih zavijem v časopisni papir (časnik Delo je zaradi velikega formata kot nalašč za tak namen) in prevežem z vrvico. Te oljkove vejice odneseva v domačo cerkev, da so pripravljene za cvetno nedeljo. Potem pa grem na sprehod po okolici (seveda s škarjami v rokah) in narežem še različne vejice zimzelenih rastlin, predvsem brnistro in lovor, ki v tem času cvete in je še posebno razkošen. Vmes seveda nabiram še šparglje in urhovce, ki se naslednje jutro skupaj z jajci pošteno priležejo za zajtrk. S sprehoda se vrnem s polnim naročjem zelenja, da ga komaj uspem obdržati, da se mi ne vsipa po tleh. Vse prineseno razvrstim in dodam oljčnim in rožmarinovim vejicam, ki sem jih že prej pripravila. Potem pa začnem s svojim najljubšim opravilom, z oblikovanjem velikonočnih šopkov. Imam cel spisek sorodnikov, prijateljev in znancev, za katere naredim šopke. Vsako leto dodam še kakšno novo ime. Vsak šopek ali po več šopkov zavijem v prej omenjeni časnik Delo in prevežem z vrvico, na katero obesim listek z imenom. Ti šopki ostanejo dolgo lepi, sveži in zeleni, oljčne vejice pa imajo zaradi blagoslova še poseben pomen. Seveda ne pozabim na naše rajne, ki jim tak šopek krasi grob ob velikonočnih praznikih. V ta namen seveda prinesem s seboj cel sveženj starih časopisov. Ko jih razgrinjam, se mi oko včasih zapiči v kakšen naslov ali kakšno besedo, ki sem jo takrat, ko je bil časopis še aktualen, prezrla ali pa časopisa sploh nisem utegnila tisti dan prebrati, naslednje jutro je bil pa nov in stari je nekako izpadel. Tokrat me je pravzaprav mož opozoril na pisanje o blagoslovitvi novega šolskega poslopja v Višnji Gori. Kako zabavno branje je bilo to. Skupaj sva prebirala in se smejala. Kakšen cirkus so naredili okrog tega. Kakšni vse sorte zakoni so bili bojda kršeni s tem. Menda celo ustava. Mož pa je pristavil, da so res čudni, ko so poklicali župnika na odprtje nove šole. Ko se je naše podjetje preselilo v novo stavbo, je še pristavil, smo poklicali Hafnerja. In je on odprl poslopje in ga izročil namenu in vse je bilo lepo in prav in noben časnik se ni spotaknil ob to. Pa sem še sama pristavila, da se gredo ljudje sedaj neko čudno demokracijo in mislijo, da lahko počno, kar se jim zahoče. Ne, ne, red mora biti. Vsaj približno v tistem smislu, kot je bil v »dobrih starih časih«, ko sta se še cedila med in mleko, skratka, ko nam je bilo vsem tako lepo …
[Stran 075]
Figure 1. Občudovalec Mirko Kambič
Medtem je nastala cela gora zavitkov, iz katerih so štrlele oljčne in rožmarinove in lovorove vejice. Šopki so mi letos lepo uspeli, lovor je cvetel kot že dolgo ne, in upam, da bodo prinesli srečo in zadovoljstvo in blagoslov v hiše, kjer bodo poživljali velikonočne praznike.