Spoštovana gospa Druškovič,
ko ne bi poznali časa, v katerem živimo, bi nas bilo Vaše pismo še bolj začudilo, kot nas je: namesto obtoževanja bi namreč pričakovali zahvalo. Ker pa stvari so, kakršne so, Vas moramo seznaniti z nekaterimi stvarmi.
Profesor Mirko Bitenc je zavzemal visoko mesto tako v predvojni politiki kot tudi v medvojnem državljanskem spopadu. To ga dviga nad anonimno množico in postavlja v vrsto tistih, s katerimi se ukvarja zgodovina. Tisti, ki se ukvarjajo s preteklostjo, na take ljudi nujno zadevajo in je zato povsem naravno, da hočejo njihova dejanja spoznati in razumeti. Manipulirati z njimi seveda ne sme nobeden – tudi lastni otroci ne.
Poleg tega bi tu dodali, da je avtor besedila Slike iz zadnjega dejanja tudi osebno povezan z dogodki, v katerih je pomembno vlogo igral Mirko Bitenc. Nekateri njegovi sorodniki in sovaščani so zaradi sodelovanja v teh dogodkih presedeli v ječi po več let. Mogoče boste razumeli, da so ga ta vprašanja posebej zanimala.
V pismu navajate dve netočnosti, ki sta spričo pretresljive usode Vašega očeta obrobnega značaja. A Vi na podlagi tega že postavljate trditev o naših »samovoljnih interpretacijah«. To sklepanje je tako razvidno napačno, da nas naravnost sili v razna ugibanja, a se bomo tu omejili zgolj na to, da tega sklepanja ne razumemo. Glede drobnih »netočnosti« je tako, da se katera človeku hitro primeri. Tako se Vas dovoljujemo spomniti, da ste v pismu zapisali napačen naslov naše revije, čeprav ste jo mogoče trenutek pred tem imeli v rokah.
Sprašujete se nadalje, če naše pisanje ni »nova ideologija in politika, ki vsiljuje drugačne moralne vrednote v odnosu do zgodovine«. Moralne vrednote, drugačne od katerih? Če mislite moralne vrednote, s katerimi so nas strojili petdeset let, potem se bojimo, da se bo treba na vsak način zanje potruditi in Vas iskreno vabimo, da se nam pri tem naporu pridružite.
Vaše pismo je bilo napisano tri mesece po izidu besedila, ki Vas je vznemirilo, zato sta njegova vsebina pa tudi njegov slog že izginila iz spomina bralcev. Zelo lepo jih torej prosimo, v imenu velikega in zastonjskega dela, ki ga opravljamo, da revija sploh lahko izhaja, jih prosimo, da besedilo še enkrat preberejo in presodijo, če je v njem karkoli, kar bi od daleč spominjalo na »manipuliranje«.
Razumemo in pozdravljamo klic k miru in notranji spravi, a se hkrati bojimo, da ne enega ne drugega ne bo mogoče doseči brez strpnosti, brez spoznanja in priznanja resnice.
Lepo pozdravljeni.