Pozabljena družina M …
Pozabljena družina Megušar iz Dražgoš in Barbika Vrnjena v spomin. Izgovorjena beseda je trenutek, pisana beseda živi večno, še po smrti. »Videl sem človeka, ki je umiral, in sem razumel. Star je. Videl sem podrta mesta, ruševine, na pol ponorele ljudi in sem razumel. Vojska. Videl sem mladega človeka, ki je bil slep, igral je na harmoniko in je bil dobre volje. Razumel sem. Živi v duši. Videl sem ljudi brez doma, matere s culami in rajdo otrok in sem razumel. Upanje imajo. Videl sem Barbiko, dekletce devetih let in nisem razumel. Stal sem in gledal kosti, ki so ležale na materinih rokah, skremžen obrazek, ki ne more odpreti ust. Ste že kdaj videli smrt, ki prihaja s koraki, tihimi, da jih navaden človek ne sliši? Ne? Jaz sem jo videl. Pri Barbiki. Pozabljene Dražgoše, kraj v bregu. Preklet tisti, ki je položil roke nate, preklet do zadnje ure, do hipa vsaj, ko bo Barbika za vselej umrla. Verujete, da more trpljenje enega otroka rešiti svet? Ne? Potem niste videli Barbike. Jaz sem jo videl in verujem. Prstki – vžigalice. Noge – drobna leskova šiba. Telo – omlačen snopek ajde. In to je človek, ki živi od tiste ure, ko so Nemci zravnali Dražgoše s tlemi, ko so moški v gorečih hišah noreli, ko je sin popeljal očeta na prag, da je oba prekosil rafal. Gledam in ne razumem. Da bi bil kralj, bi pokleknil pred razrušeno telesce. Da bi bili ljudje človek, bi jokali. V baraki šestnajst je bila spočeta kletev za tiste, ki nočejo miru. O, da bi bil vsak vsaj človek!«[1] V tedniku Družina je bilo 20. februarja 2022 med pismi bralcev objavljeno pismo Majde Starman o Dražgošah in o Barbiki. Gospa Starman je pred leti obiskala Dražgoše, se pogovarjala z domačini, vendar nihče ni ničesar vedel o Barbiki, še manj za zgodbo o Megušarjevih. Naletela je le na partizansko verzijo. Nihče ji ni hotel povedati, a vsi so vedeli. Vedeli so, da bi se razkrila še ena zgodba, drugačna. O Barbiki nismo vedeli ničesar in mnogi smo ob tem zapisu v Družini čutili osuplost. Pogovarjala sem se z več ljudmi, tudi sorodniki, ki so poznali tragično usodo te družine. Nikoli ni namreč nihče javno omenil, da bi tudi katera od dražgoških družin odšla na Koroško ali da bi se kateri od Dražgošanov morali izseliti v Ameriko ali Argentino. Bili so časi, ko se je bilo celo spominjati prepovedano. A čez mejo sta odšli kar dve dražgoški družini: Megušarjevi (Fajfar) in Tavodn (Fajfar). Ljudje se niso želeli niti spominjati. Spomini nas sami srečajo, posebno še, ko srečaš akterje teh dogodkov. S tem zapisom bo družina skupaj z Barbiko vrnjena v javni spomin. 1 Karel Mauser. Barbika, Na ozarah, Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu, 1970, str. 136–137. Črtica je bila prvič objavljena v Koroški kroniki 27. 6. 1947, leto pred Barbikino smrtjo.
Pismo Majde Starman[2] Za Barbikino usodo sem se začela zanimati na pobudo Majde Starman. Tudi ona je bila v begunskem taborišču in ni nikoli pozabila Barbike iz Dražgoš. Bila je »šolarka« in z učiteljico so jo enkrat obiskali. Za objavljeni spomin v začetku leta 2022 v sem ji neizmerno hvaležna. Prav tako velja velika hvala Družini Matevžu Potočniku iz Dražgoš, Mariji Gregorc iz Srednje Bele pri Preddvoru, Emi Tomc s Sv. Katarine, Anki Savelli Gaser iz Argentine, Jožetu Cestniku iz Argentine, dr. Janezu Juhantu in Franciju Petriču. Brez njihove pomoči, pripovedi, pomoči pri iskanju dokumentacije, iskanju poti do ljudi bi bila še ena izmed izjemno tragičnih družinskih zgodb pozabljena. Naj omenim tudi naključna srečanja, vseh z iskreno željo, da se zgodba zapiše. V ljudeh je veliko iskrenosti in dobrote. Izpostaviti se, pomeni pogumno, odločno in ponosno se zavzeti za svoje vrednote, ne glede na naklonjeno javno mnenje ter okolje. Dražgoše so še danes živa tragedija druge svetovne vojne, zažrta v slovensko podzavest. Pripovedovanja, dokumentacije, fotografije, zapis. Napisala sem tako, kot so mi povedali. Vse (neoznačene) fotografije mi je prijazno zaupala Marija Gregorc (1952) iz Srednje Bele pri Preddvoru. Iz arhiva v Škofji Loki so mi odgovorili: »Gradiva KLO Dražgoše v arhivu ne hranimo. To je eden redkih, če ne celo edini KLO, ki ni nikoli prišel v arhiv. Kje se je gradivo Dokumentacijo je bilo treba skrivati, da so ustvarili zmagovito dražgoško izgubilo, ne vemo.«[3] zgodbo, a gre za tragedijo velikih razsežnosti. Zgodovina in njeni iskalci pa počasi, a vztrajno razgaljajo pravo naravo komunizma, to je njegovega zla, vedno glasneje tudi o Dražgošah. Dogodke v zgodovini poleg uničene dežele, izničenja tradicionalnosti, kulture in verskega življenja določajo predvsem usode posameznikov: razbite, ločene družine in tragične osebne zgodbe. Obstajajo le še drobci,
2 Majda Starman, Še enkrat Dražgoše, Družina, 20. februar 2022, letnik 71, št. 7, str. 20.
3 Zapis po e-pošti, Judita Šega, 28. 3. 2022. Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Škofja Loka.
spomini. Le še tisto, kar se je zagrizlo v podzavest. Župnijske knjige so bile ob dražgoški tragediji uničene. Ohranjeni so le zapisi (po spominu) iz krstnih knjig. Vetrinjska in argentinska zgodba Na tuje. Ljudje so se po vojni umikali za teden, dva, mogoče za mesec dni, da bo (bi) sla po maščevanju minila. Umik čez Ljubelj, skozi predor, skozi temo, skozi neznosni hrup črne teme, peš, s konji. Tudi Dražgošani. Mogoče je obstajala le drobna slutnja, žalost in strah, kaj če se nikoli ne vrnejo. Odhajali so najboljši: profesorji, pravniki, obrtniki, omikani kmečki gospodarji … Vsi v zavesti svojega naroda globoko zakoreninjeni, steber slovenskega naroda, in ta manko ostaja do danes. Begunska pot je izpisovala težke zgodbe: dom, Vetrinjsko polje, vračanje dela beguncev in njihov pomor, Amerika, Argentina. Težka izkušnja izgube domovine je izpisala hude, trpinčene slovenske usode. Izgube pa niso vzele volje do življenja, pač pa je zavel drugačen duh. Premagovanje žalosti, pretresov, razočaranje, molitev, želja po slovenski besedi je ostala in so jo v Argentini, ki je na široko odprla vrata Slovencem, ohranili do danes že četrti rodovi. Da se je po svetu ohranilo slovenstvo, se lahko zahvalimo in postavimo spomenike duhovnikom. Argentinski Slovenci so napisali posebno zgodbo, polno upanja, s svojo duhovno širino, odgovornostjo izobražencev do slovenskega naroda. V Argentino so emigrirali slovenski izobraženci in gojili slovenstvo dalje. S seboj so prinesli znanje, domoljubje do današnjih dni. V Argentini je nastala slovensko vzgojena populacija, tudi tisti, ki niso nikoli prišli v Slovenijo. V težkih razmerah so se uveljavili s kulturo. Niso se vrnili. Če so preživeli in se vrnili, so bili nenehno zaničevani, brez državljanstva. Sorodniki Eme Tomc iz Argentine so prišli na Sv. Katarino prvič leta 2022. Vzgojeni v tujini, Argentini,
4 Zapis po e-pošti, Marko Gaser (1964), 17. 6. 2022.
otroci slovenskih staršev, s širokimi pogledi, domoljubni, kar je za običajne, tu rojene Slovence redkost. Svojo domovino in domovino staršev so zapustili težko in z bolečino v srcu. Marko Gaser mi je napisal: »Izselila se je večinoma inteligenca desne politične opcije, ki je bila prevladujoča v kraljevini. V začetku so mislili, da se bodo kmalu vrnili, zato so v izgnanstvu skušali ohraniti ne samo jezik in narodno zavest, ampak tudi zgodovino in smisel njihovega izgnanstva – to so bili kristjani in protikomunisti. Zato so v Argentini nadaljevali vse svoje institucije – šole, politične stranke, akademske in kulturne organizacije in druge institucije.«[4] Dražgoše niso enoplastna zgodba Lahko je bilo govoriti, kar se je zgodilo med partizani in Nemci kot o črno-beli zgodbi. Partizansko vodstvo je imelo med vojno oblast nad celo vasjo, moč nad vsemi. Ljudje pa so bili med vojno in po njej brez zaslombe. Po tragediji niso imeli ničesar, vladala je izjemna revščina. Po vojni je bilo težko preživeti tudi po drugih vaseh. O dražgoški tragediji je veliko napisanega na obeh straneh. A mitološka je glasnejša, močnejša, ker je v ozadju denar. O Megušarjevi družini v Dražgošah preprosto niso govorili niti ne govorijo. Zaradi strahu ne govorijo tisti, ki vedo, ne tihi podporniki, ker imajo raje mir. Megušarjevi niso imeli podpore v nikomer, njihova zgodba se je odvijala drugače. Nihče jih ni maral zraven, njihovo pričevanje je bilo drugačno, prehudo, umazano. Nihče ni nikoli omenil družine, ki je zaradi vojnih in povojnih groženj morala zapustiti sorodnike, domovino. Zgodba nam pove, da je to več kot jasno medvojna in povojna revolucija in »svoboda«. O tem so molčali. Zakaj so zapustili rodne kraje? Odgovor je preprost: rešili so si življenje.
Reševali so se v begunska taborišča na Koroškem, se razpršili po zahodnem in južnem svetu. Za vedno. Nekateri, ne da bi še kdaj videli svojo domovino. Glasno govorijo in se oglašajo o »borbi« le tisti, ki še danes podpirajo zlagano resnico. Da izveš še kaj, moraš vstopiti skozi druga vrata. Tudi danes! Ko se pogovarjaš, dobro veš, kdo je res za, kdo proti, kdo omahljivec in kdo s figo v žepu. Še danes ne dovolijo, da bi kdo drezal v pravljice in jih »spravljal« v resnico. Dražgoše še zdaleč niso enoplastna zgodba, v kateri se govori samo o tem, kako so partizani za svoje cilje izkoristili domačine. Travm po vojni se ne omenja do današnjih dni. Še nekaj desetletij molčanja, pa se bo dokončno pozabilo. Vendar nespoštovanje resnice zagotovo vedno terja svoj davek. Ni opravičila za taka dejanja niti ni opravičila za vse, ki bi se po svojih službenih dolžnostih morali s temi zločini ukvarjati, pisati, pa se še po več kot tridesetih letih slovenske demokratizacije niso dotaknili teh tem. Vsekakor pa je že veliko napisanega, a kot da bi to naletelo na gluha ušesa. Sistem, v katerem smo živeli, je imel in še vedno ohranja svojo resnico. Če je ni bilo, pa so si dogodke izmislili in zločine opravičili. Vzorec njihove normalnosti je drugačen kot pri tistih, ki razmišljamo trezno. Kot pri alkoholikih. Vsaka družina ima svojo zgodbo Še vedno privilegirani nasledniki komunistov, nazorsko »pametni« in »ponosni na smrt vaščanov«, proslavljajo, namesto da bi žalovali in se poklonili žrtvam revolucije. »Veliko razprtij med Dražgošani /tako kot tudi po vaseh v Selški dolini, op. a./ je povzročila ideologija že po prvi svetovni vojni. Moški so se za komunizem navdušili že med rusko revolucijo. To so bili predvojni komunisti. Čeprav je bila v Rusiji revščina, lakota, pobijanje, je to nevedneže navdihovalo. Kajžarjem, gostačem, je bil cilj samo, da bi dobili premoženje, nihče pa ni razmišljal, kako ga bo obdeloval. Ata mi je dejal, da komunistu lahko daš trikrat na dan, pa bo zvečer še vedno lačen. Moški, komunisti so samo kartali, pili, kadili in nič delali, ženske pa so komaj preživele otroke. To so bili lenuhi in še danes so. Tisti, ki niso imeli nikogar med partizani in so živeli trdo, še danes vedo, da se živi s trdim delom in da je prejšnji sistem podpiral lenuhe. Kdor je imel nekoga v vojni in bil osebno na položajih ali celo s funkcijami, se ne bo nikoli spremenil. Sistem je nekaterim prinesel brezdelje, imeli so dostop do vsega, niso bili izpostavljeni zaničevanju, v družbi so bili spoštovani. Ti ostajajo v teh zablodah. Tak sistem za človeško življenje ne pomeni ničesar,« je jasen domačin. Navod, Tavodn Hišno ime je še vedno ohranjeno med prebivalci Dražgoš. Skozi klet je namreč tekel studenec, izvir je bil kar v kleti. Ko so kuhali žganje, je bila cev za hlajenje napeljana kar iz studenca. Pred hišo je bil studenec in korito, kjer so še po vojni napajali živino. Žerevnik je potok. Včasih so rekli, da je v Dražgoški gori jez. Ob dolgotrajnem deževju in nalivih na tem delu začnejo najprej spodaj teči studenci – sušci. Zadnji je potok Žerevnik, ob nalivu je sosedu teklo skozi gnojno jamo. Tudi hišno ime Tavodn izvira iz tega, ker je bila okolica močvirnata z več izviri, skratka na vodi. Območje se je imenovalo na Žerel. Med vojno so Tavodn stanovali v Ljubljani, kjer so imeli tudi stanovanje. Gospodar in Peskarjev iz Železnikov s priimkom Berce sta imela na Dolenjskem žago. Med vojno sta ostala na Dolenjskem. Sorodnik Franc, ki ni imel kmetije, pa je bil že pred vojno in tudi med njo zelo podjeten. Skupaj s Peskarjem, ki je bil tudi lesni trgovec, sta bila lesna manipulanta. Tudi med vojno sta prekupčevala z lesom, z Italijani. Prebivalci te hiše so se po vojni vrnili v Selško dolino. Najprej k p. d. Udam v Selca,
Ludvik (1914–1960), polbrat Megušarjevih na Zapis na hrbtni strani fotografije: V Radovljici leta naboru 1936, od leve Ludvik, Anžetov Ludvik, Boštjanov Janez Terezija se je kasneje ponovno poročila, tokrat z Martinom Fajfarjem (1894–1969) bratom pokojnega Franca. Začela se je nova zgodba. Ovdovela Terezija (19. 9. 1898–1973) se je leta 1920 poročila z Martinom (18. 11. 1894–1969). Zakonca sta skrbela za enajst otrok. Pred dvojčkoma, Barbiko in Nikolajem, so štirje otroci v starosti od enega do treh let umrli za danes obvladljivimi otroškimi boleznimi: ošpicami, oslovskim kašljem, davico. Preživeli so: Ludvik (1914–1960), Micika (1921–2001), Terezija (18. avgust 1922–maj 2022), Cilka (1925– 2017), Ivan (letnici nista znani) ter dvojčka Nikolaj in Barbika, roj. 5. decembra 1937. Nikolaj je umrl že leta 1945, prvi teden po prihodu v Vetrinj, ko je družina bivala pod vozom, Barbika pa 27. februarja 1948 v Špitalu. Družina med tragedijo in po njej Oče Martin je bil zelo sposoben. Dom sta s Terezijo postavila v Dražgošah, Na pečeh. Od tu je bil lep razgled v dolino. Med tragedijo januarja leta 1942 se je Martinova družina umaknila k sosedu, p. d. Martincu, na Žerevniku Na pečeh. V tem delu vasi se Nemci niso znesli nad prebivalci.
Nemci, ki so prišli v soboto zvečer v Jelenšče (Jelenska gora, Jelenca), so prišli čez Jamnik partizanom za hrbet. V nedeljo zjutraj so družino postavili v vrsto za ustrelitev: starša in vse otroke, razen Rezke, ki je bila pri sorodnikih Tavodnih v Jelenščah. Zamenjali so se oficirji, prišlo je drugo povelje, verjetno so bili po tragediji že bolj popustljivi in so jih izpustili. Družino so gnali v Jelenšče, potem ko so tam moške že postrelili. Partizanov ni bilo nikjer več. Kdor je do takrat ostal živ v tej vasi, je ostal živ. Nemci so jih nato z drugimi družinami gnali v Šentvid. Franc Kavčič je zapisal (https://www.druzina.si/clanek/resnica-o-drazgoski-bitki): »Zadnjih trinajst dni so v zaporu v kuhinji delala tri dekleta iz Dražgoš (Birtova Tončka in Albinca ter Megušarjeva Micika).« Megušarjeva Micika je delala v kuhinji v Šentvidu, kamor so prignali domačine iz Dražgoš, in skušala vaščanom, kolikor je bilo mogoče, olajšati trpljenje. Deležni so bili malo boljše hrane. »Nemci so vse dražgoške ujetnike iz Šentvida po nekaj tednih s tovornjaki pripeljali nazaj na Češnjico. Družine iz Dražgoš so se po tragediji razselile po bližnji in daljni okolici. Megušarjeva družina je bila najprej pri Percu v Lajšah, kjer je bila doma mati Terezija. Potem jim je župan Benedik našel hišo na Sv. Tomažu nad Praprotnim, kjer je družina imela sorodnike. Sorodniki so jim odstopili staro, prazno hišo nekje na samoti. Opozarjali so jih na grožnje partizanov, zato na Sv. Tomažu zanje ni bilo več varno. Domačin jim je namreč povedal, da partizani nameravajo ubiti Megušarjeve ‚babe‘. Do njih je prišla tudi informacija, da bodo dražgoški partizani postrelili celo družino, zato so se leta 1944 umaknili v Škofjo Loko. Nemcev v Železnikih takrat ni bilo več. Kako hudo je bilo na Sv. Tomažu, je mama hčerki Rezki omenila v pismu, ki ji ga je poslala s Koroške. Martin je bil kmečki, družinski človek, pred vojno je fural les na Jelovici. /…/ Partizanski kapetan, domačin, bi ustrelil očeta, če bi ga dobil. Zaradi nasilja in groženj partizanov s smrtjo se je družina preselila najprej v Škofjo Loko, nato v Ljubljano, za mejo med Italijo in Nemčijo. Če so se želeli srečati, je bilo treba podkupiti stražarje. Dobili so se na meji v Šentvidu. Hči Terezija, Rezka (1922–2022), ki je bila pri sorodnikih, je prišla iz Ljubljane, oče z nemške strani, da so se lahko videli. Živeli so ‚vsak v svoji državi‘.«[5] Družina po vojni Megušarjeva zgodba je boleča, travmatična in osebna. Dogajalo se je že med vojno, nadaljevalo se je tudi ob koncu vojne, v času, ko bi morala zavladati mir in svoboda. Glede na vojne in povojne zločine ter propagando, da obstajajo seznami ljudi, ki povojnega časa ne bodo preživeli, se je družina odločila za izselitev. Nekateri seznami so še ohranjeni. Njihova krivda je bila le, da so preživeli dražgoško tragedijo. Družina se je zavedala groženj, zato so s prvim valom odšli na Koroško, kasneje v Argentino. Tavodn so bili ekonomski migranti in so se izselili leta 1950, najprej na Koroško, potem pa v Argentino. Bili so v sorodu, očeta sta bila brata. »Najprej v taborišče, potem v Ameriko! Iz Vetrinja so šli nekateri v Italijo, nihče takoj v Ameriko.«[6] »Megušarjeva družina je izbrala največjo vrednoto, življenje, in se podala na težko begunsko pot. Najprej so prispeli v Vetrinj. Marija (Micika) je bila že poročena z Janezom Belcem s Svete Katarine. Poročila sta se že v Škofji Loki leta 1944. Na Koroškem se je rodila njuna hči Marija (Mary). Imela sta garantno pismo moževih stricev iz Severne Amerike, s katerim so jamčili, da jih bodo vzeli in jim 5 Ustni vir: Marija Gregorc (1952) iz Srednje Bele pri Preddvoru, Matevž Potočnik (1959), Dražgoše, Ema Tomc (1959), pogovor 30. 3. 2022. 6 Zapis po e-pošti, Majda Starman (1937), 3. maj 2022.
Fotografijo je poslala mama Terezija hčerki Tereziji, ki je ostala doma. Na hrbtni strani je bil zapis: Barbika, umrla 27. 2. 1948 v Špitalu, dobila 3. 4. 1948. omogočili življenje. Le tako je bilo možno priti v Ameriko. Ostala družina ni imela nobenega jamstva. Taborišča so se morala prazniti. Sprejela jih je Argentina. Na odhod so čakali, dokler nesrečna Barbika ni umrla. Z bolnim otrokom ni bilo možno potovati. Starša sta v tujini zelo trpela, hrepenela po domu, domovini, imela sta hudo domotožje. Pokopana sta v Argentini. Nikoli več nista prišla v domači kraj, družina se ni nikoli več srečala. Stanovali so v predmestju Buenos Airesa, kjer je bilo slovensko naselje, tam so bile ulice Slovencev. Bili so dejavni v slovenskem društvu. Najbolj pa je manjkal občutek doma. V Argentini je bilo veliko predvojnih primorskih ekonomskih migrantov. Nenaseljeno zemljo so pred vojno kupili oz. imeli frančiškani. Tudi po vojni so pomagali beguncem, jim prodali ali dali svet, da so lahko naredili hiše. Ludvik je imel svojo, oče in mati svojo, Ivan in Cilka svojo. To je bila drugačna gradnja, nizke hiše, brez podstrehe, ne podkletene. V njej je bilo nekaj prostorov. Klima v Argentini je drugačna, vročina, vlaga.«[7] Za spomin od Barbikine gomile, slikano 2. 11. 1948 (zapis na hrbtni strani). »Tudi naslednje slike sem dobila. Tam kjer je Ivan z ‘bratrancem’ sem ga takoj spoznala. 17. maja 1948 so šli begunci kot vsako leto spomladi v Vetrinj. Pernišek je zapisal, da tudi na Žihpolje. Ta posnetek je narejen na ladji na Vrbskem jezeru, ko so se bližali Mariji na Otoku. Da je drugi fant njegov bratranec dvomim, prej sošolec. Dober poznavalec tistega časa, zdaj že pokojni Jože Tomaževič, mi je pomagal, ko je bil iz Argentine na obisku, da je fant z bujnimi lasmi Urbanija in da njegov brat stoji malo niže in se piše Urbanija. Zdaj je treba preveriti, če imajo sorodstvo Urbanija. Za mene so Urbanija Moravčani ali iz Domžal in bili so v taborišču. Vse je mogoče!? Na istem filmu je po mojem tudi Ivan, ista obleka, le
7 Ustni vir: Marija Gregorc (1952) iz Srednje Bele pri Preddvoru, Matevž Potočnik (1959), Dražgoše, pogovor februarja 2022.
Pismo iz Špitala, v katerem mati Tereziji odgovarja na njeno pisanje, da bi se rada poročila z dolgoletno ljubeznijo. Poslano je bilo 27. 6. 1948. Zaradi občutljivosti je prvi del izpuščen. Iz tujine mati svoji hčerki Tereziji odsvetuje, da bi se poročila s fantom, zaslužnim borcem, predvsem po vojni. Denar in slava sta ga spremenila, odvrnila od krščanstva. Terezija je bila zaradi te dolgoletne izgube ljubezni zelo nesrečna in grozno žalostna. Bila je popolnoma sama, brez sorodnikov. Med vojno in po njej je izgubila tudi vse svoje štiri strice v Lajšah. Edino, kar je imela, so bile njihove žalostne, nesrečne, zapostavljene vdove v hudi revščini in z majhnimi otroki. Veliko jim je pomagala. Bile so si edine, se vzajemno razumele, si zaupale in govorile o vsej bedi revščine ter nove oblasti. lasje drugače. Tak fant (otrok) navadno ne gre sam na tako potovanje in sestre so bile v taborišču, tudi na sliki za njim stojijo mlajše ženske. Že radi Nikolajevega groba bi se tega romanja udeležili. Čudno se mi zdi, da Ivanove birmanske slike ni, saj je bilo v Peggetzu, 9. junija 1946, ko je toliko birmancev enako fotografiranih in jaz tudi! Ivan bo kakšno leto starejši. Drugih slik se na hitro ne spomnim in ne vem, če bom čez poletje vse pregledala.«[8] Hči Terezija je edina ostala doma Hči Terezija, tudi Rezka (1922–2022), je, kolikor je bilo možno, vzdrževala stike s svojo družino, zbirala podatke, fotografije. Edino, kar je imela, so bile fotografije in prelepa pisma. Vezi med sorodniki so bila nešteta pisma, ki pa so bila cenzurirana. Bala se je posledic tudi še po demokratizaciji Slovenije. Nekaj pošte pa je prišlo skrivoma. Nekateri sorodniki so s svojimi begunci, pregnanci vzdrževali tudi osebne stike in skrivaj prinašali sporočila, pošto na našo stran zatiranja in temnih oblakov. Obsta-
8 Zapis po e-pošti, Majda Starman (1937), 3. maj 2022.
jajo dokumentarno gradivo, pisma in fotografije. Ker še vedno udarjajo nasprotniki, bom zato še zamolčala vire in vseh oseb ne bom izpostavila z imeni. Dedni častilci Dražgoš namreč še vedno grozijo. Terezija, roj. Fajfar (1922–2022), je spremljala dogodke, kolikor jih je pač lahko. Njena osebna zgodba je zelo tragična, pa je niso nikoli vabili med pričevalce. Bila je osamljena in šikanirana, deležna sovraštva in gneva. Ni povedala širši okolici, je pa povedala svojim. »Človek komaj verjame. Na prste ene roke bi lahko preštel ljudi, zaradi katerih je morala ta družina čez mejo. Lahko naštejem ljudi, ki so jih pahnili v tako usodo. Usodo so jim zapečatili sovaščani,« je povedal dober poznavalec. Splet vseh zamer, nevoščljivosti. Najbližji so najbolj nevarni. Slovo od Evrope Mama piše svoji hčerki Rezki, 17. 5. 1948. Vir: Terezija Potočnik »Draga Rezka! Pošiljam ti zadnje pozdrave iz Evrope. Smo na ladji. Ob 4 popoldne odrinemo. Vse nam je šlo po sreči. Sprejmite vsi najlepše pozdrave iz Genove. Z Bogom, mama.«
Slovo od Evrope – oče Martin in sin Ivan pred odhodom iz Genove Mama Terezija (1898–1973) »Glede Ivana Fajfarja, kakor sem ga osebno poznal, je bil prijazen in vesel človek. Strasten pevec in tudi strasten kadilec, zaradi česa je prezgodaj umrl za kronično obstruktivno pljučno boleznijo. Njegova žena Marta je tudi že pokojna, njen brat, Ivanov svak, Marjan Skvarča (če se prav spominjam priimka) pa je še živ in bo morda vedel kaj več povedati o njem. Bo moja mama stopila v stik z njim in poizvedela. Imel pa je Ivan tudi tri sinove, morda pa bo mama koga od njih izsledila. Ivana Fajfarja sem zelo dobro poznal, ker je poleg pri Gallusu pel pri Slovenskem komornem zboru, to je bil manjši pevski zbor, ki mu je dirigirala moja mama Anka Savelli Gaser. Zbor je imel tedenske vaje pri nas doma … Moja mama bo več vedela o njegovi zgodbi.«[9] Odšli so za vedno! Oče je živel še enaindvajset let, mati petindvajset. Nikoli več niso stopili na slovenska tla. Nehote me sili v primerjavo z naravo, s pticami. Selitve ptic v naravi so množične, usmerjene, usklajene, narav 9 Zapis po e-pošti, Marko Gaser (1964), 14. maja 2022. ne, prej kot v letu dni se vračajo v svoja stara domovanja, nazaj v Evropo. Način življenja prilagajajo sezonskim spremembam, ljudje iz mojih resničnih zgodb pa so se morali zaradi ideologije reševati za vedno, če so hoteli ohraniti življenje. Glavno vodilo, ki določa čas za selitev, so spremembe v dolžini svetlega in temnega dela dneva. Ljudje iz mojih zgodb niso poznali razlike med temnim in svetlim delom dneva. Nikoli več. To ni bila državna odločitev, ampak osebno maščevanje. Nobenega zakona ni bilo. Nekateri so lahko delali, kar so hoteli. Tisti ljudje, ki so jim to storili, bi jih ubili, če bi jih dobili. Cecilija, Cilka (1925–4. 2. 2017) »Cilka se je poročila 5. 6. 1946 v taboriščni kapeli v Peggetzu pri Lienzu. Prevzela je možev priimek Cestnik. Mož je bil iz Šentpavla. Leta 1947 se jima je rodila hči Cecilija (1947–2016). Cilka je pela pri pevskem zboru, ki je nastal
Oče Martin Fajfar (1894–1969) Ivan sestri Rezki, 26. 12. 1947 Zapis s svinčnikom je slabo viden: »Genova. 15. 11. 48. Draga Rezka! Pošiljam ti zadnje pozdrave iz Evrope. Smo na ladji. Ob 4 popoldne odrinemo. Vse nam je šlo po sreči. Sprejmite vsi najlepše pozdrave iz Genove. Z Bogom, mama«.
Taboriščni pevski zbor leta 1946 v Peggetzu, Cilka levo ob pevovodji, sedma z leve Vir: Majda Starman, Špital, marec 2022 v taborišču in je imel kar osemdeset pevcev.«[10] Fotografija prvega pevskega zbora v begunstvu na Koroškem je iz leta 1946, gotovo iz » Peggetza pri Lienzu. Cilka Cestnik sedi od leve sedma, ob zborovodji Silvestru Miheliču. Zbor je bil ustanovljen že v Vetrinju. Profesor Božidar Bajuk (sedi desni) in salezijanec Mihelič sta se zavzela za petje. Prvi koncert je bil že v Vetrinju (obstaja bolj slaba slika), potem na Tirolskem vsaj na 14 dni v taborišču ali po vaseh za domačine. Število pevcev od 80 do 90. Meni je fotografijo poslal Rajko Ložar iz Kanade, ki stoji desno spodaj (z očali). Živel je 100 let in je pokopan v Ljubljani. Silvester Mihelič je ostal do leta 1949 v Špitalu, potem do smrti 11 na dvojezičnem Koroškem in je veliko prispeval k slovenskemu cerkvenemu petju, ki je zaradi vojne onemelo.« Spomini Cilka, por. Cestnik (1925–2017) leta 1942 Izpis iz matičnih knjig. Veliko imen je bilo pisano v nemščini, kdor je pač zapisoval. Tudi Fajfar in Fajfer. 10 Ustni vir: Majda Starman (1937), telefonski pogovor 14. marca 2022. 11 Zapis po e-pošti, Majda Starman (1937), 3. maja 2022.
»Cestnik Josef, pek, Št. Paul/Celje, Cecilija Fajfer, Dražgoše, starši: Florian in Maria, Martin in Theresia, roj. Rihtaršič, poroka 5. 11. 1946 v tab. kapeli v Peggetzu. Hčerka Cecilija rojena, 29. 8. 1947 (ali krščena). Kot botra je zapisana Maria Belec, kot boter pa Franc Slemc (meni neznan, bila pa je tukaj družina s tem priimkom).«[12] Mariane se spomni Megušarjeve Cilke Nečakinja Megušarjevih Ema Tomc (1959) mi je prijazno pomagala tudi pri iskanju korenin. Stike v Argentini, v Buenos Airesu, ohranja s sestrično Mariane (1959) in bratrancem Antonijem (1956). Oba sta dejavna v slovenskem domu San Martin. Slovenci, že tretja generacija, imajo slovenske maše, še vedno ohranjajo slovenske običaje in vero, praznujejo slovenske praznike, gojijo slovensko kulturo, hodijo k slovenski maši, imajo božične koncerte, pečejo potico … Vsa ta kultura se v tujini prenaša generacijsko: »Mariane je hči strica Pavleta. Sva si vedno pisali že od mladih let naprej, zdaj po elektronski pošti. Zelo lepo, pravilno slovensko piše. Veliko bere, gleda slovenske filme. Obiskovala je tečaj slovenskega jezika. Nikoli pa ni bila v Sloveniji, medtem ko je Antonijo že obiskal domovino svojih staršev.« Svet se je spremenil. Mariane ima lepe spomine na čase, ko so tako nestrpno pričakovali pismonošo, odpirali kuverte in prebirali novice iz Slovenije. Vedno je prebrala vsa pisma, ki sta jih dobivala ata in mama. Spomni se lepih razglednic iz Slovenije. Če je bila kuverta malo bolj debela, so kar poskočili, ker je to pomenilo, da so dodali fotografije. Spominja se lepih časov, nakupovanja, božičnih, velikonočnih, godovnih kartic, pisanja naslovov na kuverte. Piše za praznike: o ljudeh, dogodkih, velikonočnih obredih v cerkvi, peki potice, tudi kako potica »fajn izgleda«. »Prebrala sem tvojo pošto. Veš, da se Cilke Cestnik še dobro spominjam. To je 12 Enako. bilo že 40 let nazaj, če ne še več. Moj oče jo je dobro poznal. Enkrat je igrala pri eni igri v slovenskem domu, kamor smo včasih zahajali. Oče se je hecal, da ji bo žvižgal, ko bo na odru, tako sta se oba smejala.« »Bila je zelo podobna sestri Miciki od strica Janeza. Poznala sem tudi neko Mirjam Cestnik, ker je hodila na srednješolski slovenski tečaj in je bila moja sošolka. Nikoli več se nismo srečali,« je Mariane napisala svoji sestrični. »Mariana si dopisuje z menoj, njen brat Pablo (1964) pa si je včasih dopisoval z mojim bratom Vinkom (1964). Sta otroka mojega strica Pavleta. Pablo razume dobro slovensko, pisati pa je pozabil,« mi je napisala Ema. Leta 2019 je Antonijo zapisal v e-sporočilu: »Časi so tukaj vsak dan bolj trdi, vlada populizem, pravi komunizem. Prišli so na vlado z lažjo.« Marija, Micika (1921–2001) Polbrat Ludvik je bil mobiliziran k domobrancem, prav tako Micikin mož Janez. Micikin mož Janez Belec je bil doma pri Sv. Katarini pri Sušan. Z Miciko sta se poročila leta 1944 v Škofji Loki. Njen mož je bil najprej partizan (gošar). Zaradi grozodejstev jih je zapustil in se skrival doma, pri Sušan, in nato postal domobranec. Po vojni sta z Miciko odšla v Chicago. »Micikin mož je bili doma z Brezovice pri Sv. Katarini. Postala sta par po dražgoški tragediji. Micikinega zaročenca so ubili Nemci v Dražgošah. Nameravala sta se poročiti, imela je že pripravljeno balo. Še potem, ko sta se z Janezom že poznala, ga je pričakovala in verjela, da bo še prišel nazaj. V enem od pisem je omenila, da je hotela Janezu že reči, naj ne hodi več, pa sta jo starša prepričala, da ga ne bo nazaj, da je mrtev. Oba, Janeza in Miciko, sem dobro poznal, saj sem bil takrat župnik pri Sv. Katarini (1980–1987). Micika in mož sta večkrat prišla na dopust in bivala na Janezovem domu pri njegovem bratu na
Obiskovala sta domače (sestro in potem nečakinjo) v Dražgošah Brezovici pri Sv. Katarini. in sta jim, kolikor je bilo mogoče, pomagala. Micika pa je hodila tudi k bratrancu Francu v Lajše nad Selci. Sorodniki so bili pod močnim vtisom partizanskega udara rezervirani. Tudi sprejeti za dalj časa si je niso upali. Z vsemi dogodki v domovini je bila dobro seznanjena. Spomnim se njenega jasnega pogleda glede dražgoške bitke. Jasno je povedala, da so ljudi porinili Nemcem v naročje, da so jim to storili partizani namerno. Janez je bil sprva ‚gošar‘, nato se je nekaj časa skrival. Dva njegova brata so po vojni ubili že v Škofji Loki, druga dva sta po vojni odšla v Argentino. Janez in njegov brat Vinko, ki je živel na domačiji, sta doma takrat večkrat pripovedovala, kako se je Janez med vojno skrival v hiši v bunkerju. K njim so hodili partizani in jim govorili, da je Janez z njimi v partizanih in se bori z njimi. On je to slišal! V Škofjo Loko se je umaknil, ko je bila tam zadeva z domobranci aktualna (leta 1944, op. a.). Po vojni je bil gospodar kmetije njegov brat Vinko. Bilo je izjemno težko, saj so mu nagajali. Sosedje so mu vzeli orodje in izropali kmetijo. Janez Belec je z ženo odšel najprej na Koroško, nato pa v Severno Ameriko. Tam je imel prijatelja, ki mu je tik pred smrtjo zaupal, da je ljudi vozil v smrt. Pri zadnji vožnji se je rešil v Ameriko. Ko mu je to zaupal, je po nekaj dneh umrl. Strah pred komunizmom je bil tako velik, da si niti daleč stran, v Ameriki, o tem niso upali govoriti. Ponavljanje kalvarije. Micika je bila izjemna ženska. Spomnim se, da so se bali še v osemdesetih letih.«[13] »Micikin mož Janez Belec je bil doma pri Sušan na Sv. Katarini. Z Miciko sta se spoznala na Sv. Tomažu. Janez je bil edini v družini, ki je bil nekaj časa partizan. Iz čete je dezertiral, ko je bil priča dogodku, da je mladoleten partizan, še otrok, zapustil četo. Ko se je vrnil, so ga ubili. Po tem dogodku jih je Janez 13 Ustni vir: prof. dr. Janez Juhant (1947), pogovor 24. 3. 2022. zapustil. Sprva so bili partizani prepričani, da je bil ubit. Janez se je najprej skrival na Sv. Tomažu, v bližini, kjer so stanovali Megušarjevi, kar sta vedela le mati in Micika, ki sta mu s košem nosili hrano. Kasneje se je skrival na svojem domu na Sv. Katarini. Doma je imel bunker z vhodom za omaro. K hiši so hodili domačini, partizani. Micika in Janez sta se poročila leta 1944 v Škofji Loki. Po vojni sta se izselila v Chicago. Micika je sprva prišla sama na obisk v domovino. Ob obiskih je stanovala na Sv. Katarini. Imela je slab občutek, ker so se domači v Dražgošah zelo bali. Njen mož si še dolgo ni upal priti v domovino. Prvič je prišel leta 1973. Domačini na Sv. Katarini so govorili: ‚Če ga ne boš ti počil, ga bom jaz!‘ Takoj so ga morali prijaviti na upravno enoto. Nekoč, okrog leta 1980, so ga klicali na zaslišanje na postajo milice. Moj oče Vinko je šel z njim. Čakal ga je v čakalnici, bal se je, da se ne bo več vrnil. Spraševali so ga, kakšne veze ima, da dela proti Jugoslaviji. Odvrnil je, da se združujejo le v Slovenskem domu, da ne delujejo proti Jugoslaviji. Oba z Miciko sta veliko pomagala sorodnikom. Moj oče je edini ostal na domu. Z mamo sta se poročila leta 1947. Oče je bil med vojno mobiliziran v nemško vojsko. Bil je na ruski fronti, še nekaj časa po vojni je bil v Franciji v ujetništvu. Niso ga pustili domov, povedali so mu celo, da v novi domovini Jugoslaviji take, kot je on, ubijajo. Ko je prišel domov, je hiša imela druge stanovalce. Vse so nacionalizirali, večkrat so ga hoteli ubiti, hoteli so mu vzeti hišo in iz njegove hiše so hoteli narediti lovski dom. Nekdo se je postavil zanj in dejal, da naj lovci gredo v gmajno, gospodar pa v hišo. V Jugoslaviji je bila takšna revščina, da sta strica, brata, pošiljala pakete s hrano in oblačili celo iz Argentine ter Micika in Janez iz Združenih držav Amerike. Ne morem pozabiti večne pošte iz sodišč: ‚V imenu ljudstva!‘ Oče nam je hotel omogočiti dostojno življenje. Še po vojni za Slovenijo so hoteli kupiti našo zemljo, da bi na mestu, kjer je potekala med vojno meja med Italijo in Nemčijo, postavili partizanski spomenik. Brat je dejal, da jim bo dal, če bodo nanj vpisali tudi naša strica Toneta in Franca, ki so ju po vojni ubili nekje v Bodovljah. Micika je veliko povedala, veliko pomagala nam in sorodnikom. Obiskala je tudi sorodnike v Južni Ameriki. Tudi Cilka je prišla na obisk v Slovenijo. Hranimo spomine iz Vetrinja.«[14] »Micika je ob rojstvu nečakinj Micike in Ivanke (Ivanko, 1952, dvojčico, je v Ljubljani leta 2012 do smrti povozil avtobus) leta 1952 sestri poslala stekleničke. V tistem času so matere imele za hranjenje otrok pivsko steklenico in dudo. Vsem je pomagala, pošiljala plenice, oblačila za otroke. V Jugoslaviji ni bilo ničesar možno dobiti, zato so bili paketi neprecenljivi in dragoceni. Iz Južne Amerike so bili veliki zamiki s pošto.«[15] »Še leta 1970 so bili Janezovi sorodniki noro prestrašeni, niso si upali glasno govoriti, niso se upali smejati, kot bi bili vsak dan tepeni ali da to pričakujejo. Tam je bilo verjetno nasilje še hujše. Mama Rezka (1922–2022) je šla k njim še peš na obisk. Podobna zgodba kot pri Megušarju. Oče jim je kmalu umrl,« je povedal Matevž Potočnik. »Ne znamo si predstavljati nasilja, ki je vladalo nad ljudmi v ‚svobodni Jugoslaviji‘.« Micika je svoji sestri Tereziji priskrbela letalsko karto za obisk v Ameriki. Marija, por. Belec, je z Janezom najprej živela v Clevelandu, kasneje sta se nastanila na meji s Kanado. Mož je sam zgradil hišo na evropski način, iz opeke in betona. Imeli so lastno čolnarno. Imela sta hčerko Mary, rojeno leta 1947 na Koroškem. Mary je bila poročena z Američanom irskega rodu. Rodila sta se jima dva sinova. Hči si je s svojo teto še nekaj časa dopisovala malo slovensko in malo v angleščini, kasneje zanjo oddaljeni sorodniki niso bili več zgodba in so stike izgubili. »Stikov z Mary zdaj nima nihče. Nekako ni želela več ohranjati stika, nazadnje nam je poslala sporočilo, da je umrla mama Micika. Z njo sem še govorila po telefonu, ko je 16 umrla naša mama Angela. Večkrat sem napisala voščilnico. Poskusili smo v slovenskem, angleškem jeziku, pa se ni več oglašala.« »Poročila sva se v Kranju, 9. septembra 1944. Civilno najprej, potem pa v Stari Loki. Ni bilo duhovnikov, en starejši nemški duhovnik, ki je imel dovoljenje, naju je poročil,« je zapisala Micika 20. marca 1990. Micika je večkrat obiskala domovino. Prvič je prišla iz Amerike leta 1970, leta 1973 sta prišla oba z možem. Ob zadnjem obisku leta 1996 je nesla s seboj prgišče slovenske zemlje. Tega nekateri ne bodo nikoli pozabili, ob tem so čutili njeno neznosno bolečino. Brat Ivan je prišel nazaj v domovino dvakrat. Leta 1991 je prišel v Slovenijo s pevskim zborom. Nastopali so v Cankarjevem domu v Ljubljani. Tam so bili slabše situirani kot pri nas. Peron je bil socialist, dvakrat je poslal državo v bankrot. »Pošta je prihajala prek Beograda, bila je cenzurirana. Pri vojakih, leta 1982, sem moral na zaslišanje, ker mi je teta Micika poslala čestitko za rojstni dan. Verjetno sem imel kartoteko. Vsi fantje iz doline, ki smo bili tako zapisani, smo šli daleč. Vsi tisti, ki so bili ‚naši‘, pa so ostali v Kranju, Bovcu, najdlje na Delnicah. (V kartoteki so imeli zapisano: U primeru rata, streljanje!, op. a.) Največja poanta je to, da so nam ‚plozali‘, kaj je prav in kaj je narobe.«[17] Nekateri teh zgodb ne bodo nikoli sprejeli, saj jih je še danes strah pred izgubo privilegijev. To je spopad dveh svetov, sveta prestrašenosti in komunistične elite, ki je slonela na zločinu, nasilju, kraji, laži. Še vedno so danes določene sile iz zakulisja z moralnimi težavami, ki preprečujejo, da bi te zgodbe prišle na dan.
14 Ustni vir: Ema Tomc (1959), Sv. Katarina, pogovor 25. marca 2022. 15 Ustni vir: Marija Gregorc (1952), Srednja Bela pri Preddvoru, pogovor februarja 2022. 16 Zapis po e-pošti, Ema Tomc (1959), 27. marca 2022. 17 Ustni vir: Matevž Potočnik (1959), Dražgoše.
[Page 28]