, Vladimir Kos, Božidar Fink, Marija Rus, Marijan Tršar, Zdenka Škof, Miha Žužek, Jurij Senegačnik, Marjan Ozvald

Matura 1935 – VIII. b,

Jože Mejač[Stran 065]

Človekova vrednost in veličina se ne meri po tem, koliko kdo ima, ampak kaj kdo je. Pri tem ne pridejo do veljave le diplome, ki si jih je pridobil, marveč celostna kultura duha in srca. Poglavitno vlogo pri osvajanju tega pa igrajo prirojeni talenti, družinska in šolska vzgoja ter časovne razmere okolja, v katerem človek živi. Čeprav omenjeni dejavniki različno vplivajo na doraščajočega človeka, je gotovo, da šolskega vpliva ne smemo podcenjevati.

Današnji mladini so odprte razne usmeritve srednjih šol za pripravo na poklicno usposobljenost. Poudarek je na poklicni pripravljenosti za delo, torej na omejenem področju bodočega udejstvovanja. V preteklosti, v dobi do druge svetovne vojne, pa je imela srednja šola, posebno še klasična gimnazija, namen dati dijaku čim večjo splošno izobrazbo in vzgojo. Tako nam je tudi poudaril naš razrednik, ko je za slovo maturantom dejal: »Zavedajte se, da ste dosegli visoko, morda celo najvišjo splošno izobrazbo. Na univerzi se boste poglabljali le v majhen sektor znanosti.« V starosti se človeku kar pogosto prikradejo spomini na tista »srečna ali nesrečna leta, ki so bila« …

Danes je srednja šola dostopna vsem, celo obvezna je za vse, tudi za tiste na deželi. Pred drugo svetovno vojno ni bilo tako. Celo mestna mladina ni bila deležna tega v celoti, kaj šele podeželska. Za fante je bila prednost, privilegij, saj je zaradi težavnih gmotnih razmer in velikega števila otrok v družinah le malokateri zmogel kriti stroške šolanja. Za dekleta pa je bila to prava izjema. Leto 1930: na klasični gimnaziji od 745 dijakov le 81 deklet.

Prvi razredi so bili zelo številni, tudi do 45 dijakov v eni učilnici. Vodstvo gimnazije je imelo izkušnjo, da se bo število hitro krčilo. Čeprav je moral vsakdo napraviti sprejemni izpit, se je dogajalo, da so nekateri že po nekaj mesecih spoznali, da ne bo šlo, in so ostali doma. Drugi so sicer vztrajali, a ocene so jasno kazale, da bo polom. Največ težav je bilo z latinščino. Spominjam se prof. A. Lovšeta, kako je že v prvem letniku dijaku Janezu svetoval, naj pusti šolo. Ko je delil zvezke s popravljenimi nalogami, se je ustavil pri njem in mu prijazno rekel: »Janez, poglej, v tvoji nalogi je več rdečega kot črnega. Ne gre in ne gre in tudi ne bo šlo. Pojdi domov! Močan si – bil je največji v razredu – pa se izuči za mesarja. Ne čudi se mojemu nasvetu. Pred nekaj tedni me je na cesti dohitel mlad mož s precej težko aktovko. Pozdravil me je in povedal, da sem mu pred leti svetoval tako, kakor danes tebi. Poslušal me je in sedaj ima samostojno mesarijo, meni pa prinaša celo aktovko klobas v zahvalo za tako pameten nasvet.« Janez je sprejel njegov nasvet. Nekaterim pa se je »odprlo« in so potem uspešno nadaljevali.

Poleg drugih rednih predmetov je bil poudarek klasične gimnazije na učenju jezikov, zlasti latinščine in grščine. Od profesorja je bilo odvisno, če smo se v višjih razredih pri branju klasikov zadovoljili le z besedilom ali pa smo se ustavili pri misli, zgodbi ali dejstvu in s tem prodirali v srčiko grške in rimske kulture. Učni načrt je bil zelo zahteven: poleg obveznih jezikov: slovenščina, srbohrvaščina, nemščina, latinščina in grščina je bil v popoldanskih urah še tečaj za francoščino in stenografijo. V šolskem letopisu za leto 1930 lahko celo [Stran 066] beremo dopis z ministrstva, »da je za prehod v višje razrede treba učne zahteve še poostriti, ker nočemo vzgajati polizobražencev – teh je že preveč – ampak prave izobražence«. Tisto leto so ustanovili organizacijo »Šola in dom«, kar je pritegnilo k sodelovanju starše dijakov. Prvo predavanje je imel sam ravnatelj dr. Lokar, za njim pa razni naši profesorji in strokovnjaki od zunaj. Bolj kot sestanki in srečanja staršev s profesorji so bila to predavanja in pogovori o vzgoji ali takratnih perečih vprašanjih ter o sodelovanju staršev s šolo. Že nekaj let prej pa je začelo delovati kulturno društvo »Žar« z istoimensko revijo in velikim poslanstvom: dramska skupina je vsako leto pripravila eno ali dve igri in nastopila v Drami, filharmonični ali unionski dvorani in še kje drugje. Na oder so postavili dela kot Molierov Namišljeni bolnik, Shakespearov Hamlet, Cankarjev Hlapec Jernej in Za narodov blagor in mnoga druga. Pod okriljem »Žara« je nastopal zavodov mešani pevski zbor, moški kvintet, orkester z vsakoletnimi nastopi na bogatih akademijah. Januarja leta 1936 so s tako akademijo v filharmonični dvorani proslavili 2000-letnico Horacija. V letopisu šole je zapisano: »Proslava je potekala brezhibno v izredno zadovoljstvo občinstva«.

Čeprav ravnatelj in nekateri profesorji niso bili verni, je bilo poskrbljeno tudi za versko vzgojo. Dva kateheta sta nemoteno vršila svoje poslanstvo. Zavod je imel svojo kapelo, za večje verske slovesnosti pa sta bili na razpolago cerkev v Križankah ali pa frančiškanska cerkev. Dijakom je bilo omogočeno, da so jeseni in za veliko noč skupno opravili spoved in prejeli sveto obhajilo. Celo tridnevne duhovne vaje so bile uvedene, in to ločeno za dekleta pri jezuitih, za fante pa v Križankah. Na klasični gimnaziji je bila ustanovljena dijaška Katoliška akcija pod vodstvom prof. E. Tomca in oblikovala mladi rod v zavedne in močne značaje. Z vso resnobo so se posvečali študiju papeških okrožnic Quadragesimo anno inDivini Redemptoris, obe tako pomembni za odnos katoličana do takratnega socialnega in političnega stanja.

V politiko dijaki takrat nismo posegali. Le enkrat se je zgodilo, da se je zadeva obravnavala celo na sodišču: prof. E. Turk je v času Živkovičeve diktature v svoji prosrbski usmerjenosti dijake VII. b razreda zaradi slovenskega odpora in dijaškega odobravanja le-tega sramotil dijake in celoten narod z besedami, »da smo ostanki pasjega plemena« in podobno. Tu se je razred uprl in zahteval preklic in opravičilo.

Ta nekdaj tako priznana klasična gimnazija je bila leta 1958 preimenovana v 2. osnovno šolo v Ljubljani, naslednje leto pa dobila sedanji uradni naslov »Osnovna šola Pre­žihovega Voranca«.

Matura 1936 – VIII. b

Vladimir Kos

Nekaj spominov, pravim; več kot 50 let je minilo, kar sem moral zapustiti Slovenijo. Do nemške okupacije Maribora sem hodil na mariborsko klasično gimnazijo. Nacisti so lovili po Mariboru fante, včasih tudi moje petošolske starosti, zato sem pobegnil v Ljubljansko pokrajino, ki so jo imeli v oblasti manj krvoločni italijanski fašisti. Na ljubljanski klasični gimnaziji so me, begunskega študenta, prijazno sprejeli, da sem lahko študij nadaljeval. V sedmi šoli so me na poti v gimnazijo – v eni od mnogih racij – Italijani aretirali. Z verigo zvezane so nas odpeljali v Gonars v severno Italijo. Iz internacije so me zaradi bolezni poslali spet v Ljubljano, in sicer po desetih mesecih. Brez pritiska Pija XII., da naj izpustijo bolne internirance, bi se ne mogel vrniti. Do mature sem imel na razpolago le nekaj mesecev; izdelal sem jo, tudi z dobrohotnim razumevanjem profesorjev. Še danes sem jim hvaležen.

A moja hvaležnost obsega več – obsega celotni sistem klasične gimnazije v predvojni in medvojni Sloveniji. Imeli smo odlične profesorje, izvedence na [Stran 067] svojih področjih, in obenem prave pedagoge. Morda bi danes kvečjemu trem profesor­jem pripisal pomanj­kljivo pedagoško sposobnost; a ta sta­­vek devam v oklepaj, ker smo različni študentje različno reagirali, in to pod pritiskom osebnega dozorevanja v nemirnih časih.

Celotni sistem klasične izobrazbe nas je pravzaprav seznanjal z zgodovinsko podlago našega naroda na evropski celini. V ta namen nam je pomagalo učenje klasičnih jezikov, ne da bi pri tem podcenjevali praktično vrednost tega ali onega modernega jezi­ka. Na podlagi latinščine se ni bilo tež­ko učiti francoščine ali italijanščine; nemš­čina je nudila uvod v angleščino in skandinavske jezike, če se jih je kdo hotel učiti. S pomočjo klasične literature smo se tako rekoč mimogrede seznanjali z načini miš­ljenja drugih narodov, odkrivali splo­šno veljavna živ­ljenjska načela. Za verski pouk smo imeli dva kateheta; od teh je bil eden tako silno strog, da bi se »zaradi nje­ga« ne bil nikoli od­ločil, da postanem tudi jaz du­hovnik.

Še danes se mi zdi, da je tako na klasični kot na realni gimnaziji manjkal predmet »narodnostna vzgoja«; med sošolci (o sošolkah nič ne vem) se je širil sovjetski komunizem kot neke vrste višja vrednota, sinteza narodnostnih in državo­tvornih vrednot. Vsaj med sošolci se je ta ali oni izpovedoval kot pristaš takšnega komunizma. V Mariboru je bilo čutiti tudi nemškutarstvo; toda begunci iz Avstrije in Nemčije so nam, študentom, pomagali spoznavati zlo nacizma. Nauk Cerkve in objektivna časopisna poročila o divjanju komunizma v Španiji in pakt med Hitlerjem in Stalinom za uničenje Poljske so nam odpirali oči – če smo hoteli videti. A zdi se mi, da bi nam šolski predmet o narodnostnih vrednotah lahko še bolj pomagal; tak predmet bi lahko s pridom uporabljal izkustva klasične preteklosti, ki smo se z njo seznanjali.

Figure 1. Večerna druščina Marijan Tršar

P. S.

Življenje na Irskem me je seznanilo z irsko-angleško srednje­šolsko izobrazbo, življenje na japonskih otokih pa mi je dalo vpogled v japonski sred­nješolski sistem. Menim, da nas je slovenska srednješolska klasična izobrazba bolj pripravila za življenje; to mnenje temelji na stikih z mladimi ljudmi, ki so končali srednjo šolo tako na Irskem kot na Japonskem.

Matura 1939 – VIII. b

Božidar Fink

Daleč v času so moja gimnazijska leta in o mnogočem so spomini obledeli. Ostaja pa mi prepričanje, da nam je humanistični sistem izobraževanja na ljubljanski klasični gimnaziji dajal priložnost za neposredno vstopanje v duhovna območja kulture. Čas, ki sem ga preživljal na tej šoli med letoma 1931 in 1939, še ni bil dramatičen, kakršen je bil nekaj let pozneje. Dijaki smo sicer čutili takratno nazorsko in politično vrenje v slovenski javnosti in v svetu. Opredeljevali smo se ob pojavih domačega kulturnega boja ter spremljali krvave[Stran 068] dogodke v Španiji in grozečo rast napetosti med evropskimi silami, vendar se je to nas šele dotikalo. Nismo še bili potegnjeni v vrtinec, ki je zajel nekaj let pozneje naše naslednike in jih mnogo pogubil.

Med razburljivimi dogodki se spominjam iz prvih let – kaj več sem o tem izvedel pozneje –, da je profesor udeležence šenčurskih dogodkov in gibanja zelenih kravat označil pred dijaki v razredu kot zadnje ostanke pasjega plemena. To je sprožilo sodni proces, ki je bil politično obarvan, in predvsem v višjih razredih vneslo vznemirjenje med dijake, ki so bili politično osveščeni in usmerjeni proti centralizaciji državne oblasti v Beogradu. Pri zgodovinski uri nas je žalil protikatoliški ton v profesorjevi razlagi Lutrovega nastopa. Nismo se tudi mogli sprijazniti z vsiljevanjem unitaristične miselnosti srbske profesorice celo pri predmetu mineralogija in geologija. Te in podobne epizode pa niso povzročale napetosti med sošolci ali kvarile njihovih odnosov s profesorji in ravnateljstvom.

Ko pravim, da je bila »klasikom« dana priložnost za uvajanje v duhovna območja, mislim na učni program, ki je vseboval med predmeti latinščino v vseh osmih razredih in grščino v šestih ter verouk kot spoznavanje katoliškega dogmatičnega, apologetičnega in moralnega nauka ter cerkvene zgodovine. Klasična jezika obenem s temelji filozofije in umetnosti sta nam odstirala globlji vpogled v človeka. Verouk pa so tudi neverni in agnostiki sprejemali kot pri­bliževanje splošni kulturi, tako kot so se morali seznanjati z antičnimi verstvi in starožitnostmi. Med sošolci mojega osmega razreda in paralelke najdem imena poznejšega škofa, precej duhovnikov, nekaj članov akademije znanosti in umetnosti, več univerzitetnih profesorjev in drugih izobražencev, žal pa tudi takih, ki so kljub vsemu pomagali uveljavljati duhovno in fizično nasilje ter celo prestopali skrajne meje človečnosti. Precej jih je na eni in drugi strani pogubil domači spopad. Tudi to je podoba človeka z njegovo svobodo pri izbiri življenjske poti.

Ko zdaj, sto let po ustanovitvi humanistične ali klasične gimnazije v Ljubljani in šestdeset let po mojem odhodu iz nje, obnavljam spomine in se mi budi hvaležnost za vse, kar je dobrega dajala tolikim generacijam in narodni skupnosti, pa obžalujem in zavračam povezovanje šole s poslopjem. Ne smem in nočem zmanjševati pomena osnovne šole, trdim pa, da je bila odprava klasične gimnazije huda napaka in njena zamenjava z osnovno šolo v isti stavbi pa tudi. Obhajanje obletnice zidov, ki so bili šest desetletij dom humanistične kulture in potem štiri desetletja osnovne izobrazbe, je premešavanje vrednot in učinkuje kot politična kampanja za potrjevanje nekdanjih dejavnosti totalitarnih oblastnikov in upravičevanje njihove kontinuitete. Quousque tandem …

Matura 1940 – VIII. a

Marija Rus

Fotografija maturantov 8. a razreda iz junija 1940. Štirideset nas je bilo, osemnajst fantov in dvaindvajset deklet. Po šestdesetih letih gledam te mlade obraze, čeprav jih le desetino še srečujem, vsaj od časa do časa.

Bili smo ena tistih generacij, ki lahko nase obrne verz Župančičeve Dume: … med nas je usekalo in nas razteplo po svetu.

Usekalo je šele pozneje, po maturi. Počasi, a nezadržno pa se je izbruh zla pripravljal prav v času našega šolanja na gimnaziji.

Leta 1933, ko smo bili prvošolčki, je Hitler prišel na oblast. Resna grožnja miru versajske Evrope se je na pomlad 1938 stopnjevala s priključitvijo Avstrije in leto kasneje z razpadom Čehoslovaške. Septembra 1939 se je hkrati z našim zadnjim letom na gimnaziji začela druga svetovna vojna.

[Stran 069]

Od petega do vključno sedmega razreda nas je vznemirjala državljanska vojna v Španiji, kjer so se kot prostovoljci borili tudi slovenski komunisti. Že v dvajsetih in tridesetih letih je tisk prinašal iz Sovjetske zveze čedalje bolj vznemirljive vesti o tisočih in milijonih življenj, žrtvovanih za industrializacijo dr­žave in kolektivizacijo poljedelstva. Še danes vidim pred seboj naslov brošure Ukrajina joka.

Večina dijakov našega razreda je prihajala iz meščanskih družin. Očetje so bili uradniki, trgovci, pravniki, zdravniki. Le nekaj sošolcev z dežele je prihajalo k pouku iz dijaških zavodov ali pa so se vozili. V manjše skupine so nas družili pot v šolo, priprava na matematično nalogo, redko sprehod v Tivoli po nedeljski maši, le nekaj deklet iz premožnih družin tudi družabne prireditve.

Tudi smrt najbližjih našemu razredu ni bila prihranjena. Dve sošolki sta že v nižjih razredih izgubili enega od staršev. V sedmem razredu je objokana mama med poukom prišla po Rajka Makovca: oče, delovodja na že­lez­nici, je umrl pod lokomotivo, in to dan pred upokojitvijo. Osem otrok je ostalo brez očeta.

Figure 2. Pogled z višine Marijan Tršar

Toda bili smo mladi, bolj odprti za veselo kot žalostno stran življenja. Ob za­četku vojne na zapadu smo se kar družno nasmihali papirnatim aeroplan­čkom, ki so jih razposajenci nad nami po nitkah spuščali pred okna našega razreda.

Vendar mi je iz tistega časa spomin ohranil prizore, ki pričajo, da vsi le nismo bili tako mladostno brezskrbni in nepripravljeni na dogajanje okoli nas. Med odmori, ko se je večina sprehajala po hodnikih ali po dvorišču, so se v razredu razvnemale živahne debate. Na eni strani Janko Smole in Janez Stanovnik iz znanih pravniških, tudi politično angažiranih družin, na drugi strani pa Terezija Mavec, hčerka orožnika pred upokojitvijo. Katerim mladinskim skupinam ali organizacijam sta tedaj pripadala omenjena sošolca, lahko samo ugibam. Rezka je bila vzorna članica Katoliške akcije. Pred kratkim mi je sošolka pokazala spominsko knjigo iz dijaških let. Leta 1939 ji je Rezka napisala vanjo Slomškovo vodilo: Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodove omike. Rezkin zapis je bil bela vrana sredi čustvene zasanjanosti te spominske knjige. Rezka je bila tudi v teh debatah sama, drugi smo bili radovedni opazovalci, kot bi nas vse to ne zadevalo.

Dogodki pa so se vrstili z neizprosno logiko. April 1941 nam je dal nalepko: zadnja predvojna generacija. Potem okupacija, organiziranje odpora, ki mu je njegova vodilna sila, Partija, pristavila svoj sprva prikrivani cilj: spremembo družbenega reda, ne z revolucijo, marveč v procesu boja proti okupatorju. Zgodovinska razcepljenost našega naroda je dobivala nove, strahotne dimenzije. Maj 1945. Na eni strani maščevalno zmagoslavje, na drugi reševanje golega življenja z begom. Je bila naša zemlja že kdaj prisiljena spiti toliko slovenske krvi kot v juniju tega leta?

Aprila 1947 sem šla v službo na Primorsko. V počitnicah sem se vračala v Ljubljano in ob redkih srečanjih s sošolkami se mi je risala vojna bilanca našega razreda. Dva skromna, neopazna sošolca, Marijan Lenassi in Miroslav Pezdir, sta padla pri partizanih. Sošolka iz Poljanske doline Viljemina Čenčič je dala življenje kot partizanska bolničarka. Nerazdružni prijateljici Imelda Lobe in [Stran 070] Živka Schweiger sta po koncu vojne izginili neznano kam. Rajko Merala je bil leta 1945 ustreljen v Trstu. Še posebej pretresljiva pa je zgodba Rezke Mavec, študentke medicine. Maja 1945 se je s 65-letnim očetom, upokojenim orožnikom, umaknila na Koroško. V begunskem taborišču pri Vetrinju je kot bolničarka pomagala ljudem. Konec maja je bila med civilisti, ki so jih Angleži izročili partizanom. Pravijo, da bi se Rezka lahko izognila vračanju, pa je želela ostati z očetom. Leta 1933 je kot dvanajstletna deklica obljubila umirajoči materi, da bo skrbela za očeta. Oba sta bila zaprta v taborišču Teharje. Sredi junija so Rezko v skupini desetih deklet odgnali v smrt. Tudi za očetom se je izgubila vsaka sled.

Do konca leta 1945 je torej smrt s krvjo izbrisala sedem obrazov z naše maturitetne fotografije. Osem teh mladih ljudi pa si je poiskalo drugo domovino. Mihaela Bitežnik, Valentin Leskovšek in Anton Urbanc so maja 1945 odšli preko oceana. Vsi trije še živijo. Cveto Božič in Božidar Jerič sta po vojni končala študij medicine, delovala pa sta na tujem. Zobni zdravnik Cveto živi v Švici, ginekolog Božo pa je umrl v Stockholmu. Tudi Gabrijel Potočnik je šel na tuje in tam umrl. Iz domovine sta se umaknili tudi romanistki Olga Trtnik in Dolores Terseglav, prva v Firence, druga na Reko, kjer je v začetku januarja 1995 umrla. Pesniško zbirko z naslovom Ladijski dnevnik so ji izdali Slovenci v Argentini, nekaj poglavij njene proze pa je ponudila v branje Revija 2000. V domačem okolju bi se njen literarni talent polneje razvil.

Od štiridesetih maturantov nas je po vojni ostalo v Sloveniji petindvajset. Štirje so že umrli: Ivan Černeha, Darinka Dolenc, igralec Danijel Bezlaj in jezuit Stanislav Grošelj.

Letos bomo praznovali 60-letnico mature. Z razumom in čustvom presezimo to, kar nas loči, sédimo skupaj za ta jubilej, si stisnimo roke, počastimo spomin na naše pokojne, podpišimo se na pozdravno kartico tistim, ki zaradi bolezni ali oddaljenosti ne bodo mogli priti med nas.

Matura 1940 – VIII. c

Marijan Tršar

Kar dostikrat se mi je v družbi prigodilo, da sem ob omembi klasične gimnazije poslušal zavzete slavospeve o njej. Sam se pravzaprav dolgo nisem zavedel, v čem naj bi bila takšna razlika med njo in drugimi šolami. Najbrž ne zgolj ta, katero je rada ponavljala moja mama, primerjaje jo z gimnazijo, na katero je hodila sestra: »Na klasični je med odmori tak mir in tišina, kot na poljanski šele med urami pouka!« Kajpa se mi je pozneje zjasnilo, da ne more iti zgolj za disciplino, marveč za vsebinske in metodološke drugačnosti, ki so nas na poseben način profilirale. Ta institucija prav gotovo ni želela biti in tudi ni bila samo odlična posredovalka vseh vrst znanja (s čimer se dandanašnji tako rade hvalijo tudi naše šole), marveč hkrati vzgojiteljica, oblikovalka učenčevega značaja – želela je, da bi vsak odrastel v dostojno osebnost.

Temu ni doprinašala samo humanistično poudarjena vsebinska plat v primerjavi z bolj matematično-fizikalno naravnanostjo realk, ampak tudi metodični prijemi, usmerjevanje, kako iz predpisanih učnih predmetov izluščiti čim več za učenca koristnega soka. Drugače povedano, šlo je za tiste nikjer zapisane, a pedagoško sila pomembne prijeme, ki so sicer po vseh šolah podobne učne snovi poglabljali, in se niso zadovoljevali z že na prvi pogled vidnimi zunanjimi vsebinami. Da so pri tem odigrali odločilno vlogo naši profesorji, ni treba posebej podčrtavati. Zares, če se ozrem na osem let svojega študija na klasični, moram zapisati, da so bili profesorji v veliki večini odlični strokovnjaki svojega učnega področja, hkrati pa tudi občutljivi mentorji. Če se samo spomnim poliglota Južniča, ki je poleg francoščine enako suvereno učil tudi grščino in latinščino, fakultativno pa še nemščino in celo stenografijo. Ali [Stran 071] Grošlja, ki je name učinkoval nekako evropsko, svetovljansko, tudi ko smo pri njem brali klasični Ciceronov Quousque tandem Catilina. In nad mojo žilico za pisanje vneti Melihar ali še prej Ivan Grafenauer (Ja, dobesedno, solzan mi je ostal v spominu, ko smo morali na ukaz Beograda – menim, da je bilo v drugem razredu – trgati iz čitank Can­kar­jev slavospev: »Sveta si zemlja slovenska in blagor mu, komur plodiš!«). Pa dobrodušni Lovše, specialist za latinščino in grščino (»tolstoriti Ahajec« ga je krstila naša hudomušnost). Ali vedno resni »ata Kunc« s svo­jim večnim refrenom »One, oja, kej še«. Pa dol­govrati Rupel – »latinci« smo ga pokozili v »Rupicapro«. In nesrečni učenjaški »grk« Ko­letič – »Kole«, ki bi zavoljo izjemnega znanja zaslužil profesuro na univerzi, a se je revež moral nemočen otepati z disciplino v razredu. Nikoli ne bom pozabil Doboviška – »Tomiks« smo mu rekli zavoljo zvihanega klobuka – in njemu ljubega nazivanja učencev z »gospodine moj«. Če komu, potem se imam njemu zahvaliti za kar spodobno znanje francoščine – kajpa samo iz knjig, ne kot danes, dosti lažje, iz štipendij v Franciji. Ne da bi nas preoblagal s slovnico, nas je rajši spodbujal k branju in konverzaciji. Čisto drugače kot Žitnik, »Lepi Lojze« smo mu rekli, ki se je pedantno naslajal s slovničnimi paragrafi. Vsestransko razgledan, umetniški in filozofski je bil profesor Gnjezda. »Jon, jon«, je predel in se prijemal za belo bradico, ko je spraševal, zato se je pri nas spremenil v »Jonjona«.Vodil nas je na razstave po galerijah, vedel vse o klasičnih tragedijah, literaturi in filozofiji. Brez njega tudi ne bi bilo »Žara«, kulturno umetniške gimnazijske arene, kjer so se poleg pesniških, gledaliških in likovnih prezentacij kresali mladi duhovi v ostrih debatah – bil je že čas ločevanja duhov –, vznikale in med seboj so se kosale ideje, ki so pozneje v državljanski vojni prerasle v usodne, krvave slovenske antagonizme.

Figure 3. V daljave Marijan Tršar

Toda pedagog, ki sem ga posebej cenil kot učitelja in vzgojitelja, je bil profesor Tomec. Ne morebiti zavoljo tega, ker sem bil več let član njegovih Mladcev, Katoliške akcije, ampak ker me je vedno znova presenečal s svojim izjemnim znanjem in izkristaliziranimi metodami učenja. Uvajal me je v latinščino in grščino – v to zadnjo žal eno samo leto, zato sem tudi končal gimnazijo kot dober latinec, a le za silo grk. Tomec nas ni samo učil branja klasičnih tekstov prek analitičnega prenikanja skozi tesni in skrivnosti jezika, marveč je znal iz teh besedil luščiti globlje vsebine in eksistencialno zavezujoča sporočila. V kratkem, priporočal nam je spraševati se o bistvu prebranega, pravzaprav o tisti skriti notranji vsebini teh izbranih umetniških besedil antike. In še več, seznanjal nas je tudi s čisto praktičnimi postopki mnemotehnike, kako si učno snov najhitreje zapomniti, jo zacementirati v spominu, da ne bo že jutri spuh­tela brez sledu. Posebej občutljiv za ritmično raznovrstje nas je opozarjal na Horacovo pesništvo, dosti zahtevnejše kot heksametrsko in elegijsko distihonsko starejših pesnikov. Prav gotovo se brez njega ne bi toliko zaljubil v ritmično zvočnost in poantirane misli tega pesniškega velikana. S pretanjeno psihološko metodo nas je seznanjal s ključi, kako se lotevati prevajanja težjih tekstov, takšnih, ki nam na začetku niso prida jasni, da se vseeno prebijemo skoznje. In sam spreten, prepričljiv govorec nam je pogosto zabičeval, kako bi se veljalo resno spoprijeti z umetnostjo oratorstva, še posebej nam Slovencem, ki že po naravi nismo pretirano govorno izvedeni. Kar nekakšna grenka sočutnost me je obhajala ob nje­ [Stran 072] govi življenjski osamelosti – »celibataire«, smo mu kdaj po francosko šepnili za hrbtom –, a vedno tudi hkratno občudovanje njegove duhovne klenosti, zakaj znal se je celo ponorčevati sam iz sebe: za prevajalsko nalogo nam je izbral Horacov Quid agam celebs?

Tudi če skušam svoj študij na klasični gimnaziji zaobjeti v celoti, brez prebiranja med boljšimi in najboljšimi pedagogi na njej, se mi kažejo prakticirana analiza klasičnih tekstov, logično razpletanje njihove sintakse ter nenehno vsebinsko spraševanje »kaj je to« zagotovo za najplodnejšo učno metodo, saj je nas mlade mojstrila v iskanju bistvene resnice, dostikrat – če ne celo praviloma – skrite za čisto drugačnimi naličji. Najbrž me je ravno to nagnjenje do odkrivanja pravega obraza stvari in reči hkrati z žejo po lepoti zapisalo umetnosti, slikarskemu poklicu.

Pri srcu pa me vsakikrat stisne, ko pomislim, da smo od 34, ki smo v VIII. c maja 1940 polagali maturo, danes živi samo trije – zagotovo vem le za Borisa Grabnarja in Leona Petrača. Bili smo pač nesrečen letnik, ki je plačal grozljiv davek vojni in revoluciji. Pa niti ne, da bi jih toliko padlo pri belih ali rdečih – pri vsakih, kolikor vem, le po štirje – kar devet, če ne še kakšen, jih je pomrlo od tistih, ki so po koncu vojne odšli v obe Ameriki in Avstralijo. In domala vsi od srčnega infarkta. Ti mladi intelektualci, polni znanja in ustvarjalnih sil, ki so po večini doma že končali univerzo, so morali v tujini začeti vse znova, dobesedno od začetka.Takšno na silo podvojeno življenje jim je hitreje izpilo moči. Ni mi pa znana usoda nekaterih, denimo »rdečega« Danka ali Boleta, Pleška in Windla – razen prvega se je najbrž tudi njihova zaključila kje na tujem. Posebej pa se mi je zapletlo pri našem edinem razrednem nogometašu Vovku. Pozneje je bil menda zdravnik pri gorenjskih domobrancih in se menda izmaknil povojnemu holokavstu ter pristal v Peruju. Je še živ ?

Začuda je iz našega razreda edino Remškar šel v lemenat (tudi v »aju« le Grošelj, pa celo v »zavodarskem beju« le dva, Okorn in Smerkolj), čeravno je javno mnenje klasično gimnazijo štelo za valilnico duhovniških poklicev. Prehitra smrt v vojni ali na tujem je tudi preprečila, da se večina mojih sošolcev ni mogla izkazati z izjemnimi sposobnostmi, ki jih v razredu s petimi odličnjaki zagotovo ni manjkalo. Med približno ducatom tistih, ki so ostali doma, je bilo največ pravnikov, posamezen ekonomist in inženir. Trajno mesto v literaturi si je prislužil pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec Jože Brejc Javoršek. Prav gotovo pa bi se doma bolje uveljavil tudi marsikateri od teh, ki so morali hočeš-nočeš svoje talente zapravljati v tujini. Domovina bi jim omogočala ustvarjalno udejstvovanje in vračali bi ji po svojih močeh in nadarjenostih.

Matura 1941 – VIII. a

Zdenka Škof

Oči objemajo podobo iz arhiva: živ trenutek, ujet na ploščo kamere pred skoraj šestdesetimi leti. Zadnji dan v maju 1941 VIII.-a, klasična gimnazija v Ljubljani. Petdeset mladih obrazov, maturantov, osem profesorjev. Zavestno beležimo svečanost trenutka. Sošolci, med seboj povezani za vedno. Skupna pot osmih let humanistične vzgoje je končana.

Kdo smo? Različni po narodnosti, po religiji, po svetovnonazorskem prepričanju, po socialnem položaju. Smo vagonarji in ljubljanske srajce. Smo s svobodno razvitimi značaji, spoštujemo strpnost. Rasne napetosti ni. Seksualnih analiz in pouka o mamilih ne poznamo. Umetnost nam je blizu, filozofija ni neznanka. Živimo v svetu idealov, pripravljeni žrtvovati najdražje za svoje prepričanje. Domoljubi smo. Ponosno pojemo mlademu kralju: »Petrček, kako smo mladi … s tabo smo do konca dni. Živio!« Rdeči nageljni na naših prsih vedo povedati več kot besede. Študij in brezpogojna disciplina sta nas dobro pripravila na izzive življenja.

[Stran 073]

Slovo, kjerkoli, kadarkoli, je vir tesnobnih občutkov. Slovo po osmih letih gim­nazije je prav posebno težko. Slovo v vojnem času – agonija. Kdo od nas bo smrtno vihro preživel? Se bomo še kdaj srečali? Nas bo čas spremenil?

Valeta v gostilni Pri Slepem Janezu v Šiški. Gaudeamus igitur … Mladi smo, veselimo se! Policijska ura nas prisili, da nadaljujemo valeto na realki v Vegovi ulici. Ravnatelj, Danilov oče, nam je dovolil uporabo prostora na vrhu častitljive zgradbe s pogledom na univerzo, ki bo večini, nekaterim po ovinkih, postala alma mater.

Figure 4. Zamišljena Marijan Tršar

Mirno, brez plesa in glasbenega hrušča nadaljujemo slavje. Slovo je pre­lo­ženo do jutra. Hrane, pijače in cigaret ne manjka. Dobre volje smo, nekateri celo preveč. Pod nami na pločniku korakajo karabinjerji. Profesor Kopriva pripoveduje zgodbice v latinščini. Obnavljamo zgodbe o profesorjih in ravnateljih, o slugi Prešernu in njegovi »sladki šoti« za bore pare. Govorimo o sprejemnih in poprav­nih izpitih, o cvekih, ukorih, opominih, o tajnih simpatijah, o Španiji in Ukrajini, o bodočem študiju, o bodočnosti … Končno se poslavljamo z občutkom prve lastne sedmine. V tej majski noči smo se poslovili od mladosti.

P. S. Kulturna vzgoja ohranja vezi prijateljstva do danes. Med vojno padlih, po vojni pobitih, v taboriščih izginulih je bilo iz našega razreda pet. Idealisti, vsak s svojega zornega kota. Po vojni nas je zapustilo do sedaj še osem sošolcev. Pogrešamo jih, v duhu so in bodo vedno z nami.

Vogranc in Bolta sta bila dobra znanca. Oba sta »žijala in marvala po slovej«. Ko je Bolta bil še živ, je mnogokrat poudarjal: »Vogranc zasluži več kot samo doprsje. Cela postava naj bi mu bila pomnik pred klasično gimnazijo v Ljubljani!« … Dro, dro.

Matura 1941 – VIII. b

Miha Žužek

Imel sem srečo: vseh osem gimnazijskih let sem preživel v eni šolski skupnosti. Leta 1933 so me vpisali v 1. b razred državne klasične gimnazije v Ljubljani, nato se je vsako leto spremenila številka razreda, fantje smo pa z majhnimi spremembami ostajali (razen maja 1941, ko je prišlo k nam 11 Mariborčanov). Približno trideset nas je prišlo mimo vseh nevarnosti do svojevrstne »mature«.

Bili smo seveda različnih nazorov. Prevladovali smo za malenkost tako imenovani klerikalci pred liberalci, komunistov je bilo komaj za vzorec, nekaj fantov iz res revnega okolja, ki so čutili socialne krivice, a so bili plemeniti. Sicer nas je bilo tudi med »klerikalci« kar precej revežev, a smo bili dovolj informirani o Stalinovih »humanostih«, da se nas rdeča propaganda ni prijela. Pomagali so tudi nekateri profesorji, ki so se nam znali približati in smo kar precej debatirali o takratnih razmerah po svetu. Med njimi je bil najbolj zanimiv prof. Ernest Tomec: Ob Demostenovih grških govorih je vlekel vzporednice s komunistično in nacistično taktiko: Zemlje lačni diktator plete mreže, lovi lahkoverne kaline, prinaša suženjstvo in smrt. Protinacistični smo bili vsi, enako protifašistični, nekaj je bilo le simpatij do komunizma. Pozneje so rdečo zastavo pograbili nekateri liberalci, da ne rečem – paradoksalno – že kar buržuji … Ti pa žal niso bili podobni našim pravim proletarcem.

[Stran 074]

Ob tem še nekaj besed o prof. Tomcu. Od otroškega vrtca do teološke fakultete nisem srečal boljšega didaktika. V šesti šoli nas je učil grščine prof. Lovše. Naveličal se je je, mi še bolj. Vprašali smo ga, kakšen pomen ima za nas ta stari jezik. Odgovoril je z ovinkom: tudi matematike sem se učil dvanajst let, danes pa shajam z malo računico … Tomec pa je bil ves navdušen nad svojim pred­metom. Potrudil se je ter nam zelo olajšal delo.

Učil nas je mnemotehnike: take in take nepravilne glagole je, recimo, sestavil v pesmico in igraje smo se jih naučili.

Cvetković podpiše dogovor s Hitlerjem. Jugoslavija vzkipi.

Neko jutro nas preseneti Simovićev puč v Beogradu. Pred gimnazijo manifestirajo študentje. Vsi jo pobrišemo iz šole in se jim pridružimo. A v srcih je negotovost: Je to prava pot?

Cvetna nedelja. Zjutraj nemška letala bombardirajo radijski oddajnik v Domžalah. Mitraljirajo po ljubljanskih strehah.

Naslednje dni gremo namesto v šolo na civilno obrambo. Odpeljejo nas v Šiško na tovorno postajo, kjer valimo sode bencina na tovorne vagone. Jasno nam postaja, da bo vojska bežala iz Slovenije. Pridrvi navdušen mladec: Rusija je napovedala Nemčiji vojno! Vse ploska. Kmalu se izkaže to kot lažna propaganda. Stalinu je vse drugo prej mar kot usoda Slovanov.

Jugoslovanska vojska razpade. Čez noč so izginili oficirji, vojaki so se začeli razhajati. Mnogi vrstniki odhajajo kot prostovoljci na jug. Večina se srečno vrne iz Zagreba, niso še dobili uniform in niso vojni ujetniki. Namesto Nemcev zasedejo Ljubljano Italijani, iz Gorenjske in Štajerske pridejo prvi pregnanci.

Na gimnaziji nam podele maturitetna spričevala, prepisali so preprosto polletne izkaze. Čez nekaj dni jih moramo vrniti, na njih je še pisalo: Kraljevina Jugoslavija. Spet gremo v šolo, tokrat na realko v Vegovi, klasično gimnazijo so zasedli italijanski orožniki. Pridruži se nam 11 maturantov z mariborske klasične gimnazije, niso se hoteli vpisati v Hitlerjugend in bi ostali brez mature. V šoli skoraj samo politiziramo, vsi smo odločno protiokupatorsko razpoloženi. Vsem nam je jasno, da se bomo udarili. A jasno nam je tudi, da bo treba dobro izbrati pravi trenutek. Vsi šepetamo o skritem orožju, tudi komunisti, tudi eden naših Kočevarjev, ki mu pa ne zaupamo.

Popolnoma drži poznejša trditev: Ni nas razdelila okupacija, temveč revolucija. Njej je treba pripisati daleč največji delež vsega zla, ki se je izlilo na naš narod.

Mature tudi tokrat nismo opravljali. Razložili so nam, da smo zaradi hudih dogodkov, »maturi« dozoreli. Poleg 42 »starih« so dobili spričevala tudi Mariborčani, skupaj torej 53 dijakov. Spričevala so bila dvojezična: Kraljevina Italija in Regno d´Italia. Ta Regno se ni zavedal, da se mu pišejo zadnji dnevi.

V začetku oktobra sem odšel v Zagreb v jezuitski noviciat.

Kako sem doživljal zločinsko tragedijo, v katero je drsela Slovenija, sem opisal v knjigi Sredi vsega. Komunisti so umorili, če prav vem, osem mojih sošolcev, nekaj jih je padlo v boju – na tej ali oni strani. Devet si jih je rešilo življenje z begom 1945. V vojni in povojni zmedi pa je marsikaj ostalo nejasno.

30 let nismo slavili nobene obletnice mature. Prehudo je zarezalo med nas. Prvič smo se zbrali še z nekaj profesorji l. 1971, a ne vsi. Nato smo se redno dobivali vsako leto; pazili smo, da ne bi preveč drezali v stare rane. Kolikor sem mogel zvedeti, je samo eden bil prava žrtev vojne, vsi drugi so bili tako ali drugače žrtve revolucije. Žrtve nore ideologije, ki je obljubljala raj na zemlji, a prinesla pekel. Še danes se je nismo otresli.

Kdo je kriv, da je Slovenija oropana vsaj dvajsetih obetavnih ljudi?

Kako danes gledam na klasično izobrazbo?

[Stran 075]

Rajši imam besedo »humanistično«. Za to gre. Skozi finese slovnice, sintakse, sploh besedne umetnosti in splošne kulture je v ospredje stopal – človek. Tudi v naravoslovju. Mene je posebej mikala fizika, a ne tista mrtva, matematična, temveč dinamična, že kar skrivnostna: Kakšna je razlika med recimo elektronom in praznino tik ob njem? Še danes prav nihče ne ve prav nobenega odgovora na to. Gre pač za zadnjo skrivnost, ločnico med biti in ne-biti. A to, da si je človek znal zastaviti to vprašanje, je ena od bistvenih razlik med njim in vsemi drugimi bitji, to je ugotovil že Aristotel.

Vendar imam na klasično šolo svoj pogled. Ne dvomim, da se bo vedno našlo nekaj ljudi, ki se bodo hoteli bogatiti z grško in latinsko kulturo, a za večino je ta ovinek predolg in predrag. Vsakdo pa ima pravico do globlje izobrazbe duha. Zato mislim, da bo prav, ko bomo izdelali pravi izobraževalni program humanistične smeri, vendar dostopen v kakšnem bolj uporabnem jeziku. Meni je sicer prav prišla latinščina, vso filozofijo in teologijo z vsemi predavanji in izpiti smo opravili v tem jeziku. V grščini sem predelal vso Novo zavezo. A ko sem to končal, sem imel bolj malo priložnosti za uporabo. Pošteno povem, da bi rajši dobro znal kak živ jezik več.

Mislim, da bo ta rešitev tudi bolj realistična. Ljubiteljem pa vsa čast!

Matura 1941 – VIII. c

Jurij Senegačnik

Ko smo pred nekaj meseci slavili stoletnico naše Almae matris, so spomini nanjo spet oživeli. Po skoro šestih desetletjih, odkar sem jo zapustil, so ti spomini dozoreli v žlahtne sadove. Pred nami je panorama doživetij, ki so se drugo za drugim shranjevala v naših mladih srcih in pomagala pri kasnejših življenjskih odločitvah, ki bi nedvomno bile zahtevne že v normalnih okoliščinah, kaj šele v vojnih in kasnejših povojnih razmerah. Če zdaj, ko se je naš življenjski dan že močno nagnil, pogledam šest desetletij nazaj, vedno znova ugotavljam, kakšna čudovita ustanova je bila naša gimnazija. Iz marsičesa, kar smo zvedeli še med samim šolanjem, pa tudi kasneje, je bilo razvidno, kako so številni naši učitelji bdeli nad nami in se zanimali za našo usodo še potem, ko smo gimnazijo že zapustili. Ni še tako dolgo, ko sem na poti z Rožnika srečal 90-letnega profesorja, ki je zdaj odšel v dom za starejše. Pogovarjala sva se o časih, ko sem bil v višjih razredih, in potrdile so se mi slutnje, da je temu gospodu bilo hudo pri srcu, če nas je moral negativno oceniti, ker pač nikoli ni vedel, kaj botruje tej slabi oceni – razmere v družini, življenjski pogoji, slabo zdravje, itd. 20 let po maturi nam je profesor slovenščine na naše srečanje prinesel ocene iz naše 8. c. Videli smo torej vsak svoj avtoportret, vsaj za slovenščino, v šolskem letu 1940/41. Takrat smo tudi slišali, kako so se nekateri člani profesorskega zbora na konferencah potegovali za dijake, ki jim je kakorkoli že slaba predla, jim grozila izključitev ali kaj podobnega. V takih primerih je večkrat nastopil tudi prof. dr. Franc Jaklič, ki je bil odličen strokovnjak in so ure pri njem bile zelo kvalitetne, saj se je večkrat rad dotaknil tudi tem izven verouka. Izpričal je tudi veliko mero tolerance na različna izzivanja.

V našem razredu nas je bilo 46. Po socialnem poreklu smo bili pretežno iz zelo revnih družin in kakšnega šopirjenja nismo doživljali. Kakšnih ostrih političnih debat nismo nikoli imeli, saj tiste čase besedam o »rdeči svobodi« nismo nasedali. Zlasti še nis(m)o nasedali tisti, ki s(m)o imeli srečo poslušati prof. Tomca, bodisi pri pouku klasičnih jezikov ali pa filozofije in logike. Mene je učil grščino v četrti, filozofijo in logiko pa v osmi. Obakrat je bil nepozaben iz dveh razlogov:

1. Po svojih metodičnih in didaktičnih sposobnostih je nedvomno bil fenomen, ki je znal zbuditi zanimanje in navdušenje za predmet, pa tudi z nasveti, kako se učiti. Ko me je pred štirimi desetletji doletelo odgovorno pedagoško delo na[Stran 076] sicer čisto drugem področju, so pri njem pridobljeni napotki iz davnine prišli še kako prav! Med grške stavke ter kasneje pri logiki in filozofiji je v predavanja vpletal tudi obilo res humanističnih nasvetov za življenje, ki so kasneje marsikomu pripomogli, da je dosegel zastavljene pozitivne cilje.

2. Pogosto nas je povsem netendenciozno in objektivno seznanjal s komunizmom in svaril pred njim. Vojni časi, ki so sledili v letih po naši maturi, so njegovim besedam dali še kako prav.

Čeprav je bil vodja tako imenovanih »katoliških mladcev«, pa o tej struji in njenem delovanju med poukom nismo nikoli slišali niti besede – to je bilo njegovo izvenšolsko udejstvovanje.

Zame je bil on od vseh profesorjev najboljši pedagog, pa tudi psiholog. Imeli pa smo v letih našega šolanja tudi nekaj drugih res markantnih profesorjev, npr. dr. Grošlja, dr. Grafenauerja, dr. Rupla …

Humanistično vzdušje se je v našem, rekel bi, tihem in ponižnem razredu, pokazalo ob koncu šole junija 1941, ko je bila že vojna. Osem sošolcev je vstopilo v bogoslovje. Vojno so preživeli štirje od njih, dva živita še danes v Ameriki.

V umetniškem pogledu je naš razred izstopal. Imeli smo dva pesnika: Franceta Balantiča in Jožeta Šmita. Zadnji še živi, prvi pa je tragično preminil jeseni leta 1943. Imeli smo tudi obetajočega upodabljajočega umetnika Srečka Potnika, ki je tragično preminil že leta 1942. Sicer je v razredu kot dramski umetnik – igralec in recitator, izstopal Janez Šmon. Leta 1940 je kot glavni igralec nastopal v Cankarjevi drami Jakob Ruda, ki jo je naša gimnazija priredila v ljubljanski drami. Bil je tudi glavni recitator naše gimnazije na vseslovenskih prireditvah.

Po končanih študijih smo pridelali (nekateri doma, drugi v tujini) dva akademi­ka, več zdravnikov, inženirjev ter univerzitetnih profesorjev. Vsi, bodisi doma bodisi v tujini, so od mature dalje nedvomno črpali iz dediščine naše Almae matris. Ni pretirano trditi, da bi brez šolanja na klasični gimnaziji, kjer je veljalo geslo: Si non es vocatus, fac ut voceris, marsikdo med nami ne bil to, kar je.

Zato tudi mislimo in želimo, da bi se spet v celoti vzpostavila nekdanja klasična gimnazija.

Matura 1945 – VIII. b

Marjan Ozvald

Bilo je davnega leta 1937. Zbrali smo se od vsepovsod: Ljubljančani, Dolenjci, Notranjci, Gorenjci. Postali smo 1. b državne klasične gimnazije. Hitro smo se zlili v harmonično skupnost in prav kmalu smo v zboru sklanjali latinske samostalnike. Bili smo polni velikih pričakovanj. Z resničnim strahospoštovanjem smo doživljali stroge, resne profesorje. Podzavestno smo čutili, da je klasična gimnazija resna šola, ki nam bo dala široka duhovna obzorja. V tretjem razredu se je latinščini pridružila grščina – nov razgled v duhovne svetove antike. Že se je približal čas prvega obračuna – male mature. Nismo se zavedali, da že malone dve šolski leti živimo in se učimo v senci vojne. Ko je ta s surovo silo vdrla na slovenska tla, smo bili pregnani iz stare, častitljive gimnazijske stavbe. Tako smo petošolci najprej dobili zavetje na realki v Vegovi, pozneje pa pri salezijancih na Rakovniku. V šesto, sedmo in osmo pa smo hodili v današnjo gimnazijo Jožeta Plečnika v Šubičevi, ki takrat še ni bila povsem dograjena.

Italijanski okupaciji je sledila nemška. Kljub surovim vojnim razmeram nam je bilo omogočeno relativno mirno in nemoteno šolanje. Spričo tega se morda nismo zavedali, da neizprosno prihaja čas usodnih odločitev. Na Dolenjskem, [Stran 077] Notranjskem in v Polhograjskih Dolomitih so upor proti okupatorju zlovešče ožarjali plameni revolucije.

Bil je čas usodne ločitve duhov. Naraščanje revolucijskega terorja je sprožilo v ljudeh, ki so jim bile krščanske in narodne vrednote življenjsko vodilo, samoobrambni čut, ki je prerasel v oborožen odpor. Vse to dogajanje je bilo živo prisotno tudi v šoli. Bil je čas, ki je neizprosno terjal od vsakega odraščajočega fanta osebno odločitev. Zaradi domače vzgo­je v vrednotah, ki so bile nezdružljive z re­vo­lucionarno ideologijo in od nje v temeljih ogrožene, je malone tretjina razreda prepoznala in našla svoje mesto na protirevolucijski strani. Leto mlajši so na prisilnem delu kopali jarke. Dva sta okusila grozote koncentracijskih taborišč.

Figure 5. Nočna ulica Marijan Tršar

Prišel je konec velike vojne – usodni maj 1945, ko se je čas prelomil. Bil je čas naše velike mature … Takrat je šest mladih fantov iz mojega razreda obležalo v breznih Kočevskega Roga in še neznano kje v slovenski zemlji. Svetlejšo usodo je doživljala druga šesterica, ki se je s potjo v emigracijo znašla v velikem svetu.

Kar nekaj jih je umrlo v desetletjih po vojni. Ostali živimo v domovini, največ v Ljubljani, in po svetu: Nemčija, Anglija, ZDA. Ljudje različnih poklicev in us­me­ritev smo, a vsi nosimo neizbrisen pečat, ki nam ga je dala klasična izobrazba.

Naj spregovorijo imena!

V domovini živimo:

dr. Štefan ADAMIČ, veterinar, znanstveni sodelavec Medicinske fakultete; dr. Robert BLUMAUER, zdravnik, specialist ortoped; Zvone KRŽIŠNIK, novinar in publicist; Marko LOKAR, veterinar; Marjan OZVALD, slavist, bibliotekar; Ljubo PLANIŠČEK, inženir elektrotehnike; Marko REISNER, inženir kemije; dr. Mitja SKUBIC, univerzitetni profesor – romanist; dr. Leon ŠENK, veterinar – profesor Biotehniške fakultete; Maks VESELKO, romanist, bibliotekar; Janez ZAKRAJŠEK, inženir metalurgije.

V Evropi in ZDA delujejo:

Janez KOMAR, glasbenik, operni dirigent, Nemčija, Augsburg; dr. Svetozar POTOKAR, stomatolog, Bristol, Anglija; dr. Janez ZDEŠAR, teolog, izseljenski duhovnik, Nemčija, Kirchheim bei München; dr. Peter Vekoslav JUVAN, zdravnik, Upperco, ZDA; Viktor PAVEL, bančnik, Honolulu, ZDA; Vladimir PREGELJ, ekonomist, Washington, ZDA.

Po vojni so bili pobiti:

Vinko ČAMPA, Stanislav DROBNIČ, Franc ERZAR, Tine MEHLE, Drago ŠKERBINC in Ludvik ZUPANČIČ. Branko VIRANT je padel med vojno.

Umrli v povojnem obdobju:

Jakob JANŠA, duhovnik; Danilo KOŽUH (Avstralija); dr. Ljubomir KRETIČ, zdravnik, specialist ginekolog; Vladimir Mohorič, pravnik; Srečko RAUTNER, pravnik; Marko SFILIGOJ, inženir kemije (Euclid, ZDA); Dimitrij SOVRE, slavist (Stockholm); Slavko TOMINEC, študent slavistike.

Pričujoči conspectus nominum ne zajema imen sošolcev, ki so bili z nami samo leto ali dve; takih je bilo kar precej.

[Stran 078]

Spomin, ki sega petdeset let in več nazaj v viharno, prelomno sredino minulega stoletja, naj bi bil svečan in slovesen, pa je žal zaznamovan z veliko mero žalosti in grenkobe. Toliko v vzponu mladosti kruto pokončanih mladih življenj!

In na duhovnem polju: kakšna destrukcija in degradacija humanističnih postulatov ter etičnih in duhovnih vrednot.

In vendar nas tolaži in navdaja s ponosom zavest, da nam je klasična gimnazija vcepljala tiste večne duhovne vrednote, ki ohranjajo slovenski narod in slovenskega duha od časov Brižinskih spomenikov skozi ogenj in kri stoletij ter mu odstirajo neslutena, veličastna obzorja tretjega tisočletja.

[Stran 060]

Nedavne jubilejne šolske slovesnosti, v katere je bila vključena tudi nekdanja klasična gimnazija v Ljubljani, so vzbudile veliko javno zanimanje, nekdanje učence te ustanove pa so še posebej zadele in prizadele. Slovesnosti so bile izpeljane v velikem slogu. Označila so jih tri dejanja: dve spominski dokumentarni knjigi in slovesna akademija v Cankarjevem domu. Prva od obeh knjig pokriva obdobje štiristo let in prinaša imena vseh učencev, ki so se v Ljubljani v tem obdobju na ustanovah z raznimi imeni učili latinščine in grščine, druga pa je zbornik in obsega spominska besedila in imena učiteljev in učencev dveh ustanov, ki sta se v sto letih zvrstili v zgradbi na sedanji Prežihovi ulici, najprej osemletne klasične gimnazije, potem pa osemletne osnovne šole Prežiho­vega Voranca. Akademija v Cankarjevem domu je bila posvečena predvsem osnovni šoli Prežihovega Voranca, vključevala pa je tudi spominske utrinke, ki so zadevali njeno predhodnico.

Osemletna klasična gimnazija in osemletna osnovna šola sta dve ustanovi, ki ju ločujejo tako velike kurikularne, konceptualne, kulturne, duhovne in politične razlike, da ju ni mogoče zajeti z eno kretnjo in o njiju govoriti v eni sapi. Klasična gimnazija je bila šola, ki je temeljila na kulturi, kakršna se je obli­kovala v razvoju civilizacije, nova osemletna osnovna šola pa je bila posledica radikalne revolucionarne cezure, ki se je zarezala v narodov kulturni razvoj, in je bila koncipirana za reševanje strateških potreb porevolucijske družbe. Boljševiška revolucija je bila namreč tudi kulturna revolucija v emfatičnem pomenu te besede. Postavljala je novega človeka. Kar se je zgodilo jeseni leta 1958, je bila ukinitev ene ustanove in začetek druge – konec enega časa in začetek drugega.

Medtem ko impozantna knjiga »Ljubljanski klasiki 1563–1965« govori o enem času in njegovem koncu, hoče »Zbornik ob 100-letnici šolskega pouka v zgradbi sedanje Osnovne šole Prežihovega Voranca v Ljubljani« oba časa povezati. Hoče vzpostaviti sklenjen razvoj tam, kjer obstajata dve nezdružljivi stvari. V tem prizadevanju je akademija v Can­karjevem domu dala zborniku vso podporo.

V kakšen kontekst je torej treba postaviti tako akademijo kot tudi zbornik, da bomo vsaj nekoliko razumeli tako nenavadno in nenaravno odločitev? Očitno je namreč, da stavba sama ne more podeljevati organizacijske povezave dvema ustanovama, ki se v njej naselita.

Čeprav je mogoče razbrati iz obeh spominskih dejanj, iz zbornika in akademije, da so za njima stali ljudje, ki so imeli zelo različna pojmovanja glede njune vloge, bi bilo vendar nerazumno, ko ne bi predpostavili med njunimi avtorji tudi jedra, ki je imelo jasne in specifične cilje. Mislimo, da teh ciljev ni mogoče zadovoljivo razumeti drugače kot v kontekstu splošne kulturne in politične slike časa: v kontekstu tega, za kar danes pravzaprav gre.

In za kaj danes pravzaprav gre? To, kar se danes skriva za mnogimi pojavi zelo različnega videza, je načrtovan in dosledno voden napor, da se združita in v soobstojno enoto povežeta dve naravno tako raznorodni in kulturno tako koničasto nasprotni stvari, kot sta totalitarizem in demokracija. Nekdanja komunistična levica hoče legitimirati svoj nastop v demokratičnem političnem prostoru. To je temeljni kulturni in politični projekt sedanjega časa. Samo v luči te podmene je mogoče razumeti naš čas v njegovi nenaravnosti in žaljivosti. Nenaravnost sedanjega časa izhaja iz nenaravnosti njegovega osnov­nega projekta.

Nekdanja komunistična levica dobiva v tem naporu poglavitno podporo od tiste liberalne levice, ki je v komunističnem petdesetletju uvidela to, kar jo najbolj določa in česar brez konfrontacije s totalitarnim nasiljem nemara ne bi bila nikoli tako jasno spoznala: zavedela se je svoje breztemeljnosti. To spoznanje je skraja morda koga od njih potrlo, nazadnje pa je vse osvobodilo: sedaj so se lahko vdali in podredili. Odpovedali so se nekdanjim visokim liberalnim ambicijam in se z nekdanjimi komunisti združili v dominantni levičarski tok. Pred njim je bila in je še naslednja bistvena naloga: z raznimi interpretacijami in reinterpretacijami narediti, da bo nezdruž­ljivo videti združljivo. To, kar se danes v Sloveniji osnovnega dogaja, je povsod pričujoči boj za kontinuiteto.

To, kar se je z zbornikom in akademijo zgodilo, je mogoče razumeti le tako, da vidimo v njima uresničitev velikega načrta na nekem majhnem, a ne nepomembnem segmentu. Z njima je bil osvojen del pomembnega političnega terena.

Čisto lahko, da jedra, ki smo ga predpostavili zgoraj, navsezadnje tudi ni bilo. Prav gotovo pa obstaja klima, v kateri je tako jedro [Stran 061] lahko ali celo nujno nastalo. Vsekakor je treba upoštevati, da se tam, kjer je klima, dogajajo stvari tudi samodejno – v poslušnosti splošnemu razpoloženju. Toda za klimo je treba kar naprej skrbeti.

Šlo je torej za to: za »spojljivost« dveh heterogenih ustanov na ozadju »spojljivosti« dveh heterogenih političnih sistemov – totalitarizma in demokracije. Da bi pa to bilo mogoče izpeljati čim bolj naravno, je bil potreben še drug ukrep: dogajanje na nekdanji klasični gimnaziji, zlasti dogajanje med revolucijo in državljansko vojno, ki je bilo njeno najbolj napeto obdobje, je bilo treba koncipirati v čim nižjem ključu.

V času, ki so ga ljudje naše generacije pre­živeli na ljubljanski klasični gimnaziji, pa so se dogajale stvari, ki se niso dogodile ne prej ne pozneje. Brez nevarnosti, da bi nam kdo očital pretiravanje, lahko rečemo, da je bil to izreden čas. In ravno v tej izrednosti smo v zborniku, na akademiji in potem na razstavi na osnovni šoli izvedeli zelo, zelo malo. Kar je bilo nekoč izstopajoče, dramatično, pretresljivo, tu ni našlo svojega glasu. Lahko bi rekli, da naša generacija ni spregovorila – da je o tem, kar je bilo življenje njenega življen­ja, ostala mutasta.

V uredništvu Zaveze smo se torej odločili, da – skromno in neambiciozno – nekoliko zmanjšamo področje tega molka. Sklenili smo, da zaprosimo nekatere dijake maturantskih razredov od leta 1935 pa do leta 1948, da nam posredujejo kratke refleksije o svojih razredih.

Za uvod v vrsto krajših refleksij o tem času naj navedem nekaj lastnih izkušenj iz bivanja na ljubljanski klasični gimnaziji.

V šolskem letu 1948/49 sem hodil v VIII. b razred. Vse je kazalo, da se bo leto končalo v nevarnem crescendu. Nakazovale so ga aretacije. Najprej sta bila aretirana dva sošolca iz levega tabora, Lev Premru in Miroslav Črnivec iz VIII. b. Še istega meseca je prišla Ozna po Kajetana Gantarja iz razreda za nami. Nov val je prišel 10. junija, en dan pred maturo. Naslednjega dne naj bi pisali slovensko nalogo. Tega dne je prišla Ozna po mene in sošolca Staneta Štrbenka ter sošolca iz paralelke Janeza Vrhovca. Tega dne so zaprli – isto uro kot nas – tudi Franca Župančiča iz razreda za nami. Toneta Drobniča in Lidijo Kisovec iz VII. razreda pa so prijeli nekoliko kasneje, 14. junija, odnosno 13. julija. Vedno me je zanimalo, kako so bile naše aretacije vpisane v uradne šolske knjige, zato sem si v Zgodovinskem arhivu Ljubljane ogledal v fondu Klasična gimnazija v Ljubljani nekatere arhivske enote iz tega obdobja.

Vse dijake, aretirane v drugi polovici tega leta, je profesorski zbor sumarično izključil na konferenci 27. junija, a ravno zapisnika te seje, zanimivo, v arhivu ni najti. V zapisniku konference z dne 21. junija stoji v poročilu razrednika VIII. a lakoničen stavek »Pred koncem šolskega leta so zaprli tri dijake«, v poročilu razrednika VIII. b pa aretacije sploh niso omenjene. Pač pa je tu opomba o razredni mladinski organizaciji, da med letom ni bila kaj prida aktivna, da pa se je »pred zaključkom šolskega leta njihova aktivnost izboljšala, kar je imelo za posledico boljši učni uspeh in največje število prijavljencev v mladinske delovne brigade«. Ta okoliščina bi bila prav lahko posledica aretacij. V vpisnicah navedeni razlog izključitve ni aretacija, ampak neka druga, pri vseh enaka formulacija: »27. junija 1949 zaradi razdiralnega dela v mladinski organizaciji izključen po členu 29, točka 12 Pravilnika o učenju in vedenju«. Videti je, da se šola ni pretirano trudila, da bi natančneje dokumentirala stvari, ki so se dogajale nekaterim njenim dijakom. Glede manjkajočega zapisnika seje profesorskega zbora dne 27. junija, na kateri so bile izglasovane izključitve, je povsem mogoče, da te seje sploh ni bilo, ali pa je bila, pa o njej ni bilo nikoli nobenega zapisnika. Mogoče pa niti glasovanja ni bilo, ampak je ravnatelj prihranil profesorjem mučno odločanje tako, da je izključitev – ki je bila gotovo zahtevana – izvedel administrativno. Če pa je glasovanje že bilo, si lahko predstavljamo, pred kakšno moralno dilemo so bili profesorji postavljeni, saj so vpisi izključenih dijakov opremljeni z najlepšimi ocenami glede vedenja in nadarjenosti.

Na klasični gimnaziji je bila tradicija, da so dijaki pripravljali dramske in pevske nastope in z njimi nastopali v javnosti – v Drami ali Filharmoniji. V tridesetih letih se je to nekajkrat zgodilo. Odločili smo se, da bomo šli za njihovim [Stran 062] zgledom, in začeli študirati Sofoklejevo Antigono. Šolsko pokroviteljstvo je prevzela prof. Vlasta Pacheiner, režijo pa dramski igralec Fran Lipah; nadaljeval in do konca pripeljal jo je Jože Tiran iz pravkar ustanovljenega ljubljanskega Mestnega gledališča. Bili smo že pred generalko, ko je prišla prepoved, ki jo je sporočil ravnatelj. Za razlog prepovedi nismo izvedeli ne takrat ne pozneje. Lahko si pa mislimo, da določeni ljudje niso prenesli zgodbe o Antigoni in njeni odločitvi, da poišče in pokoplje mrtvega brata. To je bila namreč zgodba, ki je živela, ki je bila skrita globoko pod površjem, a je vendar obstajala in se je zanjo vedelo. Zelo važno pa je bilo tudi to, da dijaki, ki smo se ob Antigoni zbirali, nismo bili pravi ljudje. Za ilustracijo, kakšna temperatura je bila takrat na šoli, naj navedem odlomek iz spominov sošolca Toneta Prijatelja, ki jih je objavil v Primorskih srečanjih (1990/111):

»Naslednji udarec nekaj mesecev kasneje: Našega pesnika so zaprli! Agent angleške tajne! Skupaj z očetom. Nismo ga videli več let. … Še večje nezaupanje. Pa smo se poskusili s kulturo. Sprejeli smo velik izziv. Skupaj z nižjimi razredi naj bi naštudirali Sofoklejevo Antigono. Izbrali smo igralce, izbrali režiserja Lipaha, ga hodili iskat za vaje. Denarja nismo imeli za plačilo, čisto udarniško. Odpovedal je. Prišel je drug režiser. Vadili smo kar naprej, vaje, učenje za maturo. Še en nov udarec! Treh vodilnih funkcionarjev mladine ali Skoja – dva iz našega razreda – neko jutro ni bilo več v šolo. Imformbiro! Kot smo kasneje izvedeli – Goli Otok!

Napetost pred maturo. Ne samo učenje, ne samo Antigona. Nervoza vedno hujša. Trema pred nastopom. Bomo dobili oder v Drami ali ne? Dogovarjali smo se že za datum generalke na odru. Prepoved! Ravnatelj gimnazije ne dovoli. Zakaj? Ne vem. Ni sam odločil. Drugi so. Pravzaprav še danes ne vem. Prepoved brez obrazložitve. Zadnji dan šole. Zdravljica pred Prešernovim spomenikom. Slovesen sprevod po Cankarjevi, zaprli smo promet v centru, razposajeni in nezaupljivi in prestrašeni maturanti. Na zunaj razposajeni, znotraj prestrašeni. Drugi dan nov udarec! Nekaj klopi je praznih. Nekaj sošolcev manjka. Razrednik kliče po priimkih in imenih. Janez? Zaprt. Stane? Zaprt. In še nekateri.«

Profesorji pa so se morali na ideološke pritiske takrat že nekoliko navaditi. Prvi tuš so doživeli že na konferenci 25. in 26. junija 1945 (ZAL, arh. en. 211), ko so bili pozvani, »naj odkrito priznajo napake, ki so jih mogoče v dobi okupacije zagrešili«. Dva dni je, kot rečeno, to trajalo. Večji del zanimanja so bili deležni profesorji, ki so ob koncu vojne odšli iz Ljubljane: dr. Franc Jaklič, dr. Ivan Vrečar – oba kateheta – suplenta Janez Grum in Martin Jevnikar. Vse, razen Vrečarja, so predlagali v nadaljnjo obravnavo sodišču narodne časti. Po pogumu izstopa med profesorji latinec, stari Andrej Prebil, ki je izjavil, da je z OF sodeloval do oktobra 1941, potem pa se je povsem umaknil. Ko je bil vprašan, če je bil vsaj simpatizer, je suho odgovoril: »Kot Slovan, da.« Toda na tej konferenci je bilo še videti mnogo začetnega narodnoosvobodilnega vzgona. Pozneje pa sta se pojavili med profesorji naveličanost in utrujenost.

Vseskozi so opozarjali, da je njihova prva naloga, da poglobijo svoj ideološki pogled na svet. Zaslediti je očitek (ZAL, arh. en. 130), da profesorji ne dajejo dovolj »pomoči mladini pri političnem vzgojnem delu, kjer učiteljskega zbora skoraj čutiti ni«. Zahteva se, »da neprestano izgrajujejo svojo ideološko orientacijo, ki bo v skladu z teorijo marksizma-leninizma«. (istot.) Na konferenci 10. septembra 1948 (ZAL, arh. en. 132) so bili na primer opozorjeni na konkretne sklepe 5. kongresa KPJ: »Ker ne more biti razlike med nalogami, ki nam jih je postavilo vodstvo Partije, in nalogami, ki jih postavlja neposredna šolska oblast, moramo torej danes ugotoviti, kakšna je bila v tem razdobju naša borba za čistost našega pouka, kakšen je bil naš odnos do teorije marksizma in leninizma in kakšen je bil v učilnicah naš doprinos k socialistični kulturi.«

Na konferenci 14. maja 1949 (ZAL, arh. en. 132) so že formulirali konkretne (študijske) obveze za sanacijo razmer. Sklenili so, da bodo z individualnim študijem »poglobili svoje znanje dialektičnega in zgodovinskega materializma« in [Stran 063] da bo »še letos vsak profesor predelal Engelsov Antidühring in IV. poglavje v zgodovini VKP/b«. Ko je profesor matematike stvarno opozoril kolege, da bo Antidühring verjetno pretrd oreh, so se nazadnje odločili, da bodo VKP/b začeli študirati takoj, Antidühring pa bodo prihranili za počitnice.

Figure 1. Mladost Mirko Kambič

Kljub takšnim ohrabrujočim perspektivam pa je ravnatelj pred zbor postavil predlog (istot.), »da bi se vsak izjavil, ali res sprejme moralno obvezo, da bo upošteval idejnost pouka ne samo po službeni dolžnosti, ampak tudi iz lastnega nagiba in da bo zavestno pomagal z vsemi svojimi močmi pri zgraditvi socializma, ker je sicer nujno, da se odpove učiteljskemu poklicu in si poišče drugega«. Zapisnik to točko optimistično zaključuje takole: »Vsi tovariši so sprejeli ta predlog in so s tem pokazali, da imajo najboljšo voljo zavestno sodelovati v boju našega ljudstva proti izkoriščanju in za socializem.«

V kontekst teh spominov spada morda tudi neka zgodba, ki posebej kaže, kako se lahko preplete življenje učitelja in njegovih učencev. V 7. in 8. razredu je bil naš učitelj telovadbe – fizkulture, kot se je takrat reklo – Danilo Korče. Bil je vnet športnik, sicer pa enostaven in preprost človek. Naš razred ni bil prav enotna skupnost, saj so bili nekateri sošolci še zelo mladi, ne samo po letih, ampak tudi po izkušnjah, nekateri pa smo imeli za seboj že takšne reči, kot so vojaščina, Teharje, delo v kamnolomu in na cesti (v tistem letu po vojni, ko nismo smeli hoditi v šolo). In prav neizkušeni meščanski sošolci so si radi privoščili s Korčetom kako šalo. Nekoč mu je bilo tega dovolj in je od našega razrednika Nika Prijatelja zahteval preiskavo. In razrednik se je obrnil name in me vprašal, kaj si mislim o sporu med profesorjem in učenci. Bil sem malo starejši, pa tudi v svet sem gledal vsaj zelo resno, če ne že mrko. (Še pozneje na univerzi je profesor Sovre, ko je ob podpisovanju mojega indeksa zagledal tudi mojo fotografijo, rad pripomnil, da ga zelo spominja na dunajski policijski bilten »Wer weiss etwas«.) Takrat – in pozneje v življenju, žal, še nekajkrat – [Stran 064] sem bil tako neumen, da sem mislil, da ne smem prekršiti »razredne« solidarnosti. Rekel sem proti svojemu prepričanju, da se mi dogodek, ki je predmet spora, ne zdi nič tako posebnega. To je potem obveljalo in profesor Korče ni dosegel svoje pravice.

Potem pa se je zgodilo, da se je v taborišču Strnišče pri Ptuju, kamor so nas poleti 1949 poslali s skrivnostno odločbo »24 + 3« – nikoli se mi ni zdelo vredno raziskati, kaj pomeni – nenadoma pojavil, že bolj na jesen, tudi prof. Korče. Nikoli ga nismo vprašali, s čim se je zameril Ozni. Dali so ga v našo barako in kmalu postavili za komandirja naše delovne čete. Takrat smo hodili kopat v neko gramozno jamo vzhodno od taborišča, dobre pol ure hoda. Ko smo šli tako nekega poznonovembrskega jutra proti gramoznici – na vzhodu so se pravkar začele kazati prve oblike ogromnega panonskega sonca – se je eden od miličnikov, ki so nas spremljali, nečesa domislil. Naročil je Korčetu, naj ustavi četo in nam ukaže, da ležemo. Ponoči je obilo deževalo, kolovoz je bil blaten in po jamah so stale velike in globoke luže. Korče je nekaj časa gledal, potem pa izvršil povelje. Potem smo vstali, šli nekaj korakov naprej, nakar se je vse ponovilo. In nato še nekajkrat. Potem pa se je nekaj zgodilo, kar nas je vse presenetilo. Korče se je vsedel na rob kolovoza in začel jokati. Miličnik se je vstopil obenj, vpil in mahal pred njim z brzostelko, a Korče kakor da ga ni slišal. Enostavno je tam sedel in njegovo telo – bil je ogromen človek – se je treslo od krčevitega joka. Morali smo dajati kaj čuden prizor. Mi smo tam nepremično stali in od nas sta se cedila blato in voda; začelo nas je zebsti, a zato nismo nič manj napeto čakali, kaj bo. Lahko bi bilo karkoli. Nihče ni vedel za nas, šele naslednjega februarja smo lahko pisali domov in povedali, kje smo. Miličnik je še nekaj vpil, a mu nazadnje ni kazalo drugega, kot da je ukazal, da gremo naprej.

Tako se nisem pozneje srečal z nobenim od profesorjev več. Srečal pa sem se nekoliko drugače. Ko smo na koncu naslednjega julija prišli domov, smo se nekega dne skupaj odpravili na šolo. Na vrhu stopnic nas je čakalo lepo presenečenje: tu so kakor za sprejem stali profesorji. Ne vem več, kateri so bili, spomnim pa se Pacheinerjeve, Kapusa in Zieglerja. Kaj so govorili, ne vem več, vsi pa se še danes pominjamo tega, kar je rekla prof. Vlasta Pacheiner: »Fantje, če ste imeli kaka dekleta, niso na vas toliko mislila, kot sem jaz.«

Leta 1949 pa se je kmalu za nami moral od ravnateljstva in klasične gimnazije posloviti tudi prof. Stane Melihar. Prvo jesensko profesorsko konferenco je še začel, nadaljeval pa jo je že novi ravnatelj prof. Jože Kosmatin. Policijski ukrepi so odgovornim dovolj jasno govorili, da šola potrebuje zanesljivo vodstvo. Z ministrstva so poslali Kosmatina, Melihar pa je tam zasedel izpraz­njeno mesto.

Meliharjev primer dokazuje, kako je z arhivi treba biti previden. Ko človek pregleduje dokumente fonda Klasična gimnazija v Ljubljani v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, dobi vtis, da je bil Melihar politično prej napet kot ne, prej ozek kot širok. V resnici pa je bil kljub zadržanemu in resnemu videzu prijazen tudi z nami, ki smo bili politično stigmatizirani. Ko sem leta 1946 po nekaj mesecih naredil prošnjo, da bi smel izstopiti in delati že ob koncu prvega semestra izpit čez peto gimnazijo, mi je brez posebnega obotavljanja dovolil. In ko je slišal, da so bili profesorji z mojim znanjem zadovoljni, mi je to takoj – z zadovoljstvom, se mi je zdelo – povedal. Tudi mi je omogočil, da sem že jeseni istega leta delal še izpit čez šesto. In ko je dobil dobro farmacevtsko štipendijo iz Zagreba, je dal poklicati tudi mene, čeprav se nisva poznala in je vedel za mojo preteklost. V petdesetih sem nekajkrat slišal – od ljudi, ki bi utegnili kaj vedeti – da je v določenem trenutku obstajala nevarnost, da bi ga vključili v enega od dachauskih procesov. Njegova občasna gorečnost postane ob tem morda bolj razumljiva. Morda tudi njegov odhod, čeprav o človeku, ki ga je nadomestil, ne vem ničesar.

Pomen gimnazije

[Stran 054]

Gimnazija je ena od najpomembnejših vzgojnih in izobraževalnih ustanov. Za duhovno, kulturno in politično življenje naroda ni nobena pomembnejša. Mladega človeka hoče nam­reč opremiti z znanstveno in duhovno pripravljenostjo za študij na univerzi. Z univerze pa v življenje odhajajo ljudje, ki bodo morali prevzeti najzahtevnejša in najodgovornejša mesta v družbi. Družbeno življenje je sicer tako organizirano, da mu more in mora vsakdo da­ti svoj prispevek, a je nazadnje le največ odvisno od glave. To je vsakomur jasno in tega ni treba dokazovati.

Nujno pa bi bilo treba dokazati nekaj drugega. Ko namreč mlad človek pri osemnajstih ali devetnajstih letih vstopi na univerzo, je v bistvu že vse narejeno: zna brati ali ne zna brati, zna misliti ali ne zna misliti, ga živ­lje­nje zanima ali ga ne zanima. Zlasti to zadnje: ali ga življenje tako zanima, da se bo vanj vpletel; ali ga ima tako rad, da se bo odločil manjšati njegovo zmedo in večati njegovo urejenost; ali ga bo tako spoštoval, da se ne bo dotikal tistih reči, ki ga držijo v celosti in normalnosti.

Z vstopom na univerzo so torej za mladega človeka nekatere možnosti že zaprte. Bile so uresničene ali neuresničene, toda ponovile se ne bodo nikoli več. Tako neizprosno je to: če so bile zamujene, so bile zamujene za zmerom. Nekateri bodo skušali te možnosti odpirati še pozneje, v nekem drugem, nepravem času, a kar bo tedaj še mogoče doseči, ne bo več imelo prave barve, predvsem pa ne bo več imelo trajanja – ne bo več ktema eis aeí, to je pridobitev za zmerom. Tako se že v tako mladih letih pred človekom lahko izpiše beseda p r e p o z n o, za katero vsi vemo, da ji je komaj katera druga podobna po neizprosnosti. Že za tako mladega človeka lahko velja verz, ki stoji v pesmi Jesenski dan, ki jo je napisal pesnik Rainer Maria Rilke: wer jetzt kein Haus hat, baut sich keines mehr – kdor sedaj nima hiše, ta si je ne zgradi več.

Ko pa je mlad človek še v gimnaziji, je tako – dovolite, da uporabim to podobo – kakor da zvonijo vsi zvonovi. Kljub vsakodnevnemu pripravljanju za šolo, kljub skrbem in trdemu delu je to čas velikega razkošja: takrat se je mogoče naučiti še vsak jezik, prebrati še katerokoli knjigo, mogoče je potrkati še na vsa vrata in povprašati, kaj pravi kak filozof ali pesnik ali pisatelj ali zgodovinar ali fizik ali teolog. Vsa pota so odprta, tako kakor ni­so potem nikoli več. Zvonijo, kakor smo rekli, vsi zvonovi.

Pomen integralne ali osemletne gimnazije

Dolga leta je bila gimnazija šola, ki je trajala osem let. Potem pa so jo zajele razne reforme. Iz njih je izšla skrčena na štiri leta, na nek­danjo višjo gimnazijo. S tem ji je bil vzet prostor, v katerem je mogla živeti polno živ­lje­nje, in dodeljen prostor, v katerem ne more ži­veti. To, kar se je z njo zgodilo, ni bila reforma, ampak ukinitev, ostalo je ime, gimnazija kot ustanova pa je prenehala obstajati.

Razlogov, zakaj smo se podredili spoznanju, ki nas je pripeljalo do zgornje formulacije, je veliko in bi zahtevali daljše besedilo. Poglavitni ozir pa je ta, da današnja amputirana šti­ri­letna gimnazija daje izobražence, nek­danja integralna osemletna gimnazija pa je dajala ljudi z duhovno snovjo, na kateri se utemeljuje intelektualec. Če pa želimo, da se v mladem človeku vzpostavi ta snov, mu moramo omogočiti, da prebere tistih štirideset ali petdeset temeljnih evropskih knjig, ki pred­stavljajo kanon evropskega duha in zajemajo vsa njegova temeljna področja: jezik, pesništvo, umetnost, religijo, zgodovino, filozofijo, politiko, znanost, pravo.

Te knjige pa je mogoče prebrati samo v osmih letih na način, ki zagotavlja zrelega, svobodnega in utemeljenega človeka, nam­reč tako, da vključuje vse stopnje od začetnega seznan­ja­nja, preko ponovnega vračanja in poglobljenega razumetja in samostojnega vrednotenja, do umevanja mesta, ki ga ima posamezno delo v kontekstu civilizacije. Takšna gimnazija do­seže, da intelektualci niso več samo izjemni posamezniki, ampak mnogo širši krog ljudi, ki jim je bilo omogočeno, da si z vzgojo in izobrazbo pridobijo duhovno kompetentnost za reševanje vprašanj, ki zadevajo celoto.

Da je danes o vseh rečeh, tudi najvažnejših, dovoljeno reči karkoli – dejstvo, ki ga lahko [Stran 055] registriramo na vsakem koraku – je že posledica destrukcije intelektualnih norm, do katere je prišlo tudi – in morda predvsem – zaradi odprave osemletne integralne gimnazije kot temeljnega prostora za vzgojo intelektualne elite. Novolevičarske politične agenture se zelo dobro zavedajo, kaj jim zagotavlja prihodnost: razvitost specifične strokovne, toda nerazvitost in relativiranost splošne intelektualne kompetentnosti.

Priznavamo, da je mogoče postaviti na mizo tudi ugovore zoper osemletno gimnazijo. (Prav zato bi bilo mogoče smiselno govoriti tudi o sedemletni gimnaziji, ki, čeprav za leto krajša, ne bi nujno izgubila značaja integralnosti.) Toda spričo uvida, ki smo ga navedli zgoraj, vsi ti ugovori izgubijo veljavo. To je uvid, ki tolče vsak argument, če si smemo izposoditi znani Sofoklejev izraz.

Pomen klasične gimnazije

Na nekaterih gimnazijah poučujejo tudi oba klasična jezika, grščino in latinščino. Te gimnazije so klasične gimnazije. Sedaj pa se postavi vprašanje, v kakšnem duhovnem in kulturnem območju se znajde mlad človek, ki se vpiše na klasično gimnazijo. Kaj je v naravi obeh jezikov, v grščini in latinščini, kakšen duh ju nosi, kakšno kulturo širita, kakšnega človeka oblikujeta?

Prostor božjega jezika Mirko Kambič

Dva jezika evropske civilizacije – božji in človeški jezik

Najprej je treba reči, da sta grščina in latinščina na začetku civilizacije ali omike. Naša civilizacija je stara okoli tri tisoč let in je nastala iz dveh velikih izvorov. Eden od njiju je Abraham, drugi pa modri ljudje z grških jonskih otokov. Abrahama je dvignila na pot vera v enega Boga in njegove obljube. Jezik kulture, ki jo je s tem začel, je božji jezik. Njegovi izrekovalci so preroki. Preroki ne govorijo tega, kar so sami dognali, ampak to, kar jim je ukazal govoriti Bog. Pomislimo za trenutek na Puškinovo pesem Prerok. Ko se prerok utru­jen opoteka po puščavi, ga na križišču poti čaka angel, da ga znova usposobi za božjo besedo: dotakne se njegovih zenic, dotakne se njegovih ušes, iztrga mu jezik – grešni, leporečni in lokavi jezik – in mu da no­vega, da mu novo srce in ga pošlje »žgat srca ljudi«. Avtentični jezik Abrahamove tradicije je božji jezik. Bog je govoril preko svojih prerokov, nazadnje pa je, kot slišimo v evangeliju božičnih praznikov, spregovoril po svojem Sinu, ki ni bil več prerok, ampak Bog in Beseda obenem.

Figure 1. Prostor človeškega jezika Mirko Kambič[Stran 056]

Stavki, ki so jih izrekali začetni grški filozofi pred Sokratom, pa so, nasprotno, proizvod človeškega dognanja. Ti ljudje se niso imeli za ubesedovalce božjih naročil, ampak za izrekovalce misli o človeku in svetu, do katerih so se dokopali sami. Njihov jezik in jezik njihovih naslednikov – velikih grških pesnikov, govornikov, filozofov – je torej človeški jezik.

Ko so pozneje krščanski misleci združili obe tradiciji, hebrejsko in grško, v enotno krščansko civilizacijo, je tudi ta začela govoriti v dveh jezikih, v božjem in človeškem. Zaradi tega je tako, da je samo tisti, ki govori in ra­zume oba jezika, lahko pripadnik te civilizacije s polno pravico in s polnimi pooblastili.

Tako sem v nekaj stavkih skušal predstaviti pojem evropske ali zahodne ali krščanske civilizacije. Mogoče sem s tem naredil nekaj nedopustno poenostavljenega, vendar naj me, prosim, sedaj nihče ne prijema, češ da je tudi jezik hebrejskih prerokov človeški jezik in da je tudi jezik grških filozofov in pesnikov nazadnje sad božjega navdiha. Vse to je res, a z razliko, ki sem jo nakazal, se nam je raz­krilo nekaj zelo pomembnega: da daje naš ev­ropski duhovni prostor prebivališče dvema jezikoma, ki se med seboj dopolnjujeta. Da sta to dva jezika, ki se včasih med seboj oddaljujeta in potem spet približujeta, včasih pa se, vsaj za kak čas, podobe, s katerimi se izražata, med seboj skoraj pokrijejo, tako se v ljudeh, ki jih razumejo, ustvari velika harmonija.

Grščina in latinščina sta torej na začetku civilizacije, ki je velika stvaritev ali, bolje, veliko ustvarjanje. To, da sta ta dva jezika na začet­ku, pomeni, da je v njiju shranjena sve­žost slutenj, ki so se tukaj prvič ujele v besede. To so slutnje največjih človeških reči: o za­četku in koncu, o smrtnosti in nesmrtnosti, o minevanju in trajanju, o usodnosti, o svobodi in suženjstvu, o tem, kaj je prav in dobro, in o tem, kaj ni prav in dobro, o posamezniku in družbi, o tem, kaj je človek za sebe, in o tem, kaj je človek kot del skupnosti, zlasti države. In tako dalje in tako dalje.

Vsi veliki svetovni zgodovinarji in prazgodovinarji obstanejo, ko pridejo do Grčije. Obstanejo zato, ker je to, kar je pred njimi, nekaj povsem novega. Kaj podobnega niso srečali še nikjer drugod. Tu je, si pravijo, nekaj povsem drugega. In potem eden za drugim neradi, ker niso to ljudje, ki bi jim ta beseda šla rada iz ust, priznavajo, da je to čudež.

In ko danes mladi ljudje berejo besedila, napisana v tem izrednem jeziku, začutijo, kako njegove besede s prvotno svežino in začetno mladostnostjo stopajo vanje, prinašajoč naj­pomembnejša sporočila o večnih človeških vprašanjih. V nobenem drugem jeziku jih ta sporočila ne bi tako zadela. Toda v tem jeziku – ker so v njem bila prvič najdena in prvič zagledana – še danes delujejo z vznemirljivostjo nečesa pravkar odkritega in novega. Ni čudno, da mladega človeka presunejo in osvojijo tako, da ga kulturno zaznamujejo za zmerom.

Zajetje bistvenega človeka

Dovolite mi, da sedaj postavim pred vas ne­kaj podob, ki so mogle dobiti svojo nadčasovno veljavnost samo zato, ker so bile izdelane iz tako nastalih besed.

Tu je na primer Hektorjevo slovo od žene Andromahe. Hektor gre v boj s slutnjo, da se ne vrne. Ne skrbi ga, kaj se bo zgodilo z očetom Priamom in materjo Hekubo, ne kaj bo z brati in sestrami. Hudo mu je za ženo, ko jo bo jokajočo odgnal sovražnik in jo »oropal svobodnega dne«; ko bo morala za »tujega človeka tkati platno in bo tujemu človeku nosila vo­do«. In potem, ko se že poslovita, se od­haja­joča žena spet in spet ozira za njim in vsakič ji po licu zdrkne debela solza. In ko pride domov v palačo, planejo dekle, ko jo zagledajo, v jok in skupaj z njo »v njegovi lastni hiši Hektorja še živega objokujejo«. Tisoč let pred Kristusom je bila ta zgodba povedana, a vendar osta­ja preko tisočletij najsilnejša podoba vezi, ki veže moža in ženo. Če hočemo razumeti nadčasovnost – da ne re­čem, večnost – te podobe, pomislimo samo, da se je do podrobnosti enak prizor neštetokrat odigral kje drugod, na primer kje v naših krajih, ko se je žena poslavljala od moža, ki je odhajal na vojsko. Strah, skrb, oziranje, solze: vse natanko tako. Sto takih prizorov smo že brali, a se kot začarani vedno znova vračamo k te­mu prvemu.

Druga podoba je iz zadnjega poglavja Sokratovega zagovora, že potem, ko so ga obsodili na smrt. Naj navedem, kaj tu pravi sodnikom: »Tudi vi, možje sodniki, morate biti glede smrti polni dobrega upanja in to imeti za resnico, da za dobrega človeka ni nič hudega ne v življenju in ne v smrti.« In čisto zadnji stavek v tem velikem besedilu, ki se glasi takole: »Čas je, da odidemo, vi v življenje, jaz v smrt. Toda kateri od nas gre boljši usodi naproti, ni znano nikomur razen Bogu.«

Figure 2. Prostor človeškega jezika Mirko Kambič

Ali pa velika pesnitev Eneida, s katero je njen avtor Vergil postal »oče zahodnega sveta«. To je zgodba o usmiljenem in pravičnem Eneju, ki je, bežeč iz goreče Troje, vzel na rame hromega očeta Anhiza in potem po mnogih peripetijah ustanovil mesto Rim in postavil temelje [Stran 058] velikega imperija. Brez tistega začetnega dejanja, s katerim je izrazil spoštovanje in hkrati usmiljenje do očeta, tega ne bi dosegel. To je mogel narediti le tako, da je vzel nase preteklost in ustvaril tradicijo. Z oče­tom na ramenih – s preteklostjo na ramenih – je odšel v svet. V tej tradiciji so bile izpisane neke temeljne besede: delo, usmiljenje, spoštovanje, usoda. Po njih je Vergil postal »oče Evrope«. K tem trem besedam je čez dobro tisočletje Dante postavil še eno in tako kompletiral temeljno evropsko kulturno matrico. To je bila beseda amor – ljubezen.

Ali – da nekoliko spremenimo ton in barvo podob, ki jih tako postavljam pred vas – če se ozremo na konec šeste knjige Tacitovih Analov, kjer pisatelj daje oceno cesarja Tiberija s srhljivo podobo propadanja njegove nravi: od časov, ko se je še koga bal ali imel koga rad in se je zato obvladoval, pa do časov, ko ni imel nikogar več in se je prepustil zločinu in niz­kotnosti. Potem, ko je, kot pravi Tacit, »od­stra­nil ves sram in strah in živel samo od te­ga, kar je bilo v njem.« To je najbolj zgoščena obsodba, ki jo je mogoče izreči o človeku.

Ali Tacitov opis Domicianovega terorja, ko je tekel tak čas, da bi, kot pravi pisatelj, »z besedo izgubili tudi spomin, ko bi bilo tako v naši moči pozabljati, kot je v naši moči mol­čati«, čas, kot še pravi pisatelj nadalje, »ko nas je le nekaj preživelo ne samo druge, ampak tudi samega sebe«. Kaj pomeni preži­veti samega sebe? Preživeti sebe lahko pomeni samo eno: obdržati zdravo pamet, ohraniti normalnost. Sedaj pa vas vprašam: Kateri slovenski zgodovinar ali kateri evropski zgodovinar nam je tako nenadkriljivo povedal, kaj je osnovna človekova dolžnost v času, ko vladata strah in teror? Kdo nam je povedal, da je naša dolžnost preživeti samega sebe: ohraniti pamet in normalnost.

Zajetje integralnega človeka

Svežost besedi in nadčasovna veljava podob, ki postavljajo bistvenega človeka, je ena stvar, ki jo bralec sreča v klasičnih besedilih. Druga, nič manj pomembna in odrešilna, pa je c e l o s t.

Za današnjega človeka bi lahko rekli, da ni več cel človek. O neintegralnosti ali necelosti modernega človeka je mogoče govoriti v dvojnem smislu. Danes se nekateri – uspešno, se bojim – zelo trudijo dokazati, da je vse v kon­kretnem času, da se vse kar naprej in radikalno spreminja: to, kar je bilo še včeraj res, danes ni več, in to, kar je danes, že jutri mogoče ne bo več. Človek je nič – brez identitete. Človek je samo prostor, skozi katerega kar naprej nekaj teče – zavest radikalno spreminjajočega se sveta. Srečanje s klasičnimi besedili pa človeka prepriča, da je natanko takšen človek, kot je on sam, živel tudi že nekoč in prav lahko od zmeraj. Vidi, da se človek, pogledan v nje­govi osnovni zasnovanosti, sploh ne spreminja. Vidi, da je smiselno govoriti, po zgledu angleškega konvertita Chestertona, o »večnem človeku«. Če je pa tako, potem je razumno spraševati se, kaj človek sploh je, po sebi in zmeraj. Tako lahko človek, bi smeli reči, najde celoto – sinhrono, v času sovpadajočo.

Danes pa ne moremo govoriti o celostnem ali integralnem človeku še iz neke druge perspektive – če ga pogledamo v njegovi horizontalni razsežnosti. Gre za nekaj, čemur bi lahko rekli razcepljena kompetentnost. Kateri zdravnik pa je danes še kompetenten za celega človeka? Kateri zgodovinar pa je še kompetenten, recimo, za vso narodno ali vso občo zgodovino? Naše perspektive so se skrčile na perspektivo mravlje. Vsak je kompetenten samo za majhen delček in o delčku, za katerega je kompetenten nekdo drug – njegov strokovni kolega, ve bore malo. V besedilih klasičnih avtorjev pa še najdemo človeka in svet v njunem celostnem zajetju. Zato bi klic »nazaj h klasičnim avtorjem« lahko pomenil tudi klic »nazaj k človeku«.

Tako smo prišli do dveh stavkov: »V klasičnih besedilih najdemo bistvenega človeka« in »v klasičnih besedilih najdemo celega človeka«. Sedaj se pa spomnimo, kaj smo rekli nekoliko prej: da mora avtentičen prebivalec civilizacije biti v stanju komunicirati v dveh jezikih, v človeškem jeziku in v božjem jeziku. In če hočemo, da bo človeški jezik ujel korespondenco z božjim jezikom, mora postati jezik celega in bistvenega človeka.

Tako smo registrirali v klasičnih jezikih nekaj zelo dragocenega ali celo nekaj odrešilnega. V sporočilu, ki sta ga ta dva jezika omogočila, smo namreč našli človeka, ki se nam sedaj izmika in za katerega se včasih že ustrašimo, da smo ga izgubili. Če je pa tako, potem bi naše razmišljanje lahko povzeli v trditev, da klasična jezika predstavljata veliko duhovno in kulturno vrednoto.

Praktične koristi študija klasičnih jezikov

Že, boste rekli, kaj pa praktična vrednost klasičnih jezikov? Ali je tudi o tem mogoče kaj [Stran 059] reči? Če bi vam na primer rekel, da klasična jezika bolj kot katerakoli druga stvar učita misliti, boste takoj priznali, da ima to, če je res, velik praktični pomen.

Gre za naslednje. Če solidno znate katerega od modernih jezikov, italijanščino, francoščino, ruščino, nemščino, španščino, potem vam branje besedil v teh jezikih ne predstavlja dosti večjih težav kot prebiranje slovenskih tekstov. Pri klasičnih jezikih – na primer pri latinščini – pa je to drugače. Še tako preprost latinski stavek si morate, če ga hočete dobro razumeti, natanko ogledati. Pustimo sedaj ob strani, zakaj je tako, ostanimo pri dejstvu. Če hočete razumeti povprečen stavek, na katerega naletite pri branju Cicerona, Tacita, Livija, Salusta, morate opraviti kar zahtevno miselno operacijo. Stavek morate analizirati, se pravi, da morate poiskati besede, ki strukturalno spadajo skupaj, potem pa jih morate spet sestaviti in pogledati, kateri pomen ste tako dobili. Če sploh katerega! Včasih – pogosto – pomena sploh ne dobite in morate postopek ponoviti. Pomembno pri tem je to, da si morate vsako besedo natančno ogledati in da morate upoštevati vse besede – tudi najbolj neznatne – ki se na­hajajo v stavku. Delati je torej treba zelo precizno in upoštevati morate vse, kar ste našli na nekem področju.

Izobrazbeno in vzgojno vrednost tega po­četja je komaj mogoče preceniti. Učenec klasične gimnazije je nekaj tisočkrat, mogoče deset tisočkrat, postavljen pred nalogo, da razgradi nekaj, kar je nejasno in še nič ne pomeni, in iz dobljenega materiala zgradi nekaj, kar je jasno in nekaj pomeni. Vsakokrat je to vaja v mišljenju. Važno pri tem pa je to, da ta vaja ni formalna, kot pri matematiki, ampak da se z rešitvijo vedno pokaže tudi neka življenjska izjava, za katero stoji kaka estetska, moralna, zgodovinska, pravna, politična ali kaka druga resničnost. Vaja se ne konča zgolj z rezultatom, ampak z rezultatom, ki nekaj sporoča. Z mnogimi vajami te vrste dobi učenec klasičnih jezikov neki miselni habitus, ki ga potem samodejno uveljavlja na vseh področjih življenja. Ta habitus postane spremljevalec njegovega nastopa v svetu.

Za ilustracijo premislimo, kaj je na primer delo kakega resornega ministra v vladi. V grobem bi lahko rekli, da se od njega pri­čakujeta dve stvari: ena intelektualna in ena moralna. Ko se sooči z neko situacijo, se mu skraja pokaže kot kaos. Kaotičnost situacije je lahko ali v njeni novosti in neznanosti ali pa v dejanski neurejenosti. Toda ker absolutnega kaosa ni, je v momentih reda, ki so v vsakem kaosu, mogoče videti hipotetične zametke novega reda. To je intelektualni del opravila. Drugi pa je moralni del. Ni namreč dovolj zagledati način, kako kaos spremeniti v red. S kaosom se je treba tudi spoprijeti. Ta sposobnost in ta pripravljenost pa sta nekaj povsem drugega in izhajata iz osebnostnih vzgonov, ki so z intelektualnimi povezani ali pa niso. Če se ima kdo za Sokratovega človeka, potem bo moralni vzgon skoraj gotovo izvajal iz intenzitete intelektualnega vzgona.

Vsakomur je jasno, da je početje resornega ministra analogno početju učenca, ki se ubada z enim od klasičnih jezikov in s katerim od brezštevilnih stavkov njunih literatur.

Čas in napor

Sedaj bi bilo treba nekaj reči o očitku, da študij klasičnih jezikov pomeni dodaten napor in da jemlje čas, ki bi ga bilo mogoče s pridom uporabiti za študij drugih področij naravoslovja in humanistike – na primer za študij modernih jezikov.

Najprej drugi del ugovora. Tu stoji trdno dejstvo, ki ga ni mogoče odmisliti. Klasiki vedno obvladajo več modernih jezikov kot neklasiki. Za to so seveda določeni razlogi, ki pa jih tu posebej ne bomo pretresali. Bolj važno je nekaj drugega: klasiki se zaradi odlične lingvistične strukturne podlage, včasih pa tudi zaradi fonetsko-semantične skupne latinske baze modernega tujega jezika mnogo hitreje in laže naučijo, če se za to pokaže potreba.

A sedaj k naporu! Študij latinščine in grščine seveda ni lahek. Velik napor je zlasti na začetku, potem se pa to, kar je bil skraja napor, vedno bolj spreminja v veselje. To veselje prihaja od samostojnega odkrivanja sveta. Poudarek je tu na besedi »samostojen«. Za to raziskovanje tudi niso potrebne drage investicije. Knjiga in slovar – samo to dvoje, pa je tu že vznemirljiv laboratorij. Glede napora kot napora pa tole. Znano je, da je svet mogoče brati na dva načina, da imamo dve branji sveta: lažje branje in težje branje – lectio facilior in lectio difficilior. Lažje branje sveta se konča v duhovnem, miselnem in moralnem povprečju, težje branje pa pelje k poglobljenemu razumetju, k novim uvidom in k novim spoznanjem. To pa je že samo po sebi nemajhno plačilo za napor, obenem pa dela človeka tudi bolj sposobnega, kar daje sproščeno zavest, da lahko pomaga sebi in drugim.