Belokranjska zgodba

Čim pozneje kdo odkrije Belo krajino, tem bolj ga ta preseneti. Da pa je Belo krajino treba odkriti, je tako res, kakor je res, da mora večina Slovencev odkriti pokrajino onstran Mure ali pa katero od dolin, ki se z naših zahodnih gora spuščajo v Furlansko nižino in jih imamo za svoje. Ko pravimo odkriti, s tem nikakor ne mislimo, da nismo že prej vedeli, da te pokrajine so in da so del tistega prostora, ki mu pravimo domovina. Toda, ko jih potem še doživimo – ko se skoznje slučajno peljemo ali jih celo prehodimo – nas nazadnje obide občutje, ki ga imamo, kadar kaj odkrijemo. To je zato, ker je vsaka na novo najdena drugačna od tistih, ki smo jih spoznali že prej ali pa jih poznamo že od nekdaj. Vsakič se zavemo, da smo sredi nečesa, česar nekako nismo pričakovali. In ne moremo reči drugače, kot da smo odkrili del novega slovenskega sveta.

In ko se tako starim odkritjem pridružujejo nova in jih je vedno več, je v nas vedno bolj trdna tudi misel, ki smo jo zaslutili že od začetka: da domovina ne govori z enim, ampak z mnogimi glasovi. Tu ne mislimo na govorico jezika, na narečja in govore, ki so povsod različni, ampak na jezik, s katerim govori zemlja: ravnine in hribi, gozdovi na ravnem in gozdovi na pobočjih hribov in gora, pasovi temnih smrek in tolmuni svetlih brez – vse v svojskem zaporedju in v svojski velikosti, pa tudi to, kar je naredil človek, hiše, vasi in mesta, njive in vinogradi, steze in pota. Vse leži pred nami tako, da se nam ne zdi abotno in neumestno, ko pomislimo, da bi vse to lahko spregovorilo – da se nam ne zdi neumestno, ko se potem takoj popravimo in rečemo, da vse to že govori – z govorico, ki človekovemu srcu ni nedostopna. Zato se, ko tako stojimo in gledamo, v nekem trenutku zavemo, da moramo tudi predvsem poslušati.

Če smo dovolj vztrajni, se nam nazadnje odpre tudi Bela krajina. Spregovori nam v tem, v kar se je naredila v času, ki ga ne more izmeriti noben človeški spomin, in v kar so jo naredili ljudje, z vednostjo, ki se je v zgodovini naselila v njih: spregovori nam iz svoje lepote, pove nam, da je lepa. Spregovori nam sicer tudi o drugih rečeh, a se njena pripoved vedno spet povrne na to, kar smo v njej zaslutili, ko smo jo prvič zagledali – na lepoto. [Stran 025] Mogoče nas Bela krajina zadene kot nekaj lepega in zato, ker je majhna in pregledna. Če se vzpnete dovolj visoko, se razprostre pred vami vsa in naenkrat. Ni tako, da bi vam morale oči potovati od obzorja do obzorja, z enim pogledom jo zajamete vso, vsa je naenkrat pred vami, kakor da bi vam bila izročena. Imeli bi jo lahko za svojo, v njej bi se lahko naselili in jo naredili za dom. Tako na dlani je, tako odkrita in brez skrivnosti.

Tudi druge slovenske pokrajine – ki jih morate, kot smo rekli, odkriti – so, vsaka na svoj način, lepe. Toda v Beli krajini so se vse stvari tako sestavile, da je predvsem in v prvi vrsti lepa. Lepota drugih pokrajin je razvita v eno smer, tako da lahko zanjo pravimo, da je ali mogočna ali divja ali neskončna ali samotna ali razkošna ali žalostna. Bela krajina pa je preprosto in prvinsko lepa, noben pridevnik ji ne bi ustrezal, kvečjemu bi prenesli, če bi kdo rekel, da je krhka in rahločutna.

Zakaj si toliko prizadevamo, da bi v bralca stopilo izvorno izkustvo, ki ga doživimo ob srečanju z Belo krajino? Zakaj se nam zdi tako važno, da bi tudi on njeno ime povezal predvsem z lepoto? To je zato, ker nas Bela krajina sprejme, ne samo s svojo lepoto, ampak iz njenih polj, drag, loz in košenic, lokev in steljnikov zaslišimo tudi glasove, ki so od lepote, s katero nas je objela, tako drugačni, da jim skraja sploh ne moremo verjeti. To so namreč glasovi, ki nam pripovedujejo o tem, da se je sredi tega sveta, ki je predvsem in v prvi vrsti lep, nekoč zgostil Zločin. In sedaj nastane tukaj vprašanje: Kako je to bilo mogoče? Očitno je bilo mogoče, zakaj tisti glasovi so pristni in prepričljivi in ne dopuščajo nobenega dvoma. Nad to lepoto, ki je naokoli, še danes visijo kriki groze. Če se le malo zagledaš v krošnje bližnjih smrek in brez, v strme vinograde v ozadju, na vrhove dreves, ki na obzorju režejo v nebo, jih boš nazadnje zaslišal. A ono osnovno vprašanje ostane: kako je to bilo mogoče? Kako je mogoče peljati nedolžnega človeka v smrt po stezi, ki pelje med vinogradi in košenicami in je predvsem lepa; ob robu gozda, ki ga je pravkar vznemiril nočni veter in je predvsem lep; čez potok, ki pod brvjo teče tiho, da ne bi vzvalovil plavkaste mesečine, ki slovesno lije na svet; po kamnitem kolovozu navzgor, ki z vsakim kamnom pripoveduje, kako ga je stoletja gladila ali noga človeka ali noga vola in zato sije od ganljive lepote? Kako je mogoče v spremstvu teh podob peljati človeka na kraj, kjer ga boš lahko ubil? Kako je slednjič mogoče sredi tako narejenega sveta prenašati, da pod tvojimi rokami človek vpije od bolečine? Tukaj, v Beli krajini, nad katero se trikrat na dan prepletejo glasovi zvonov, kakor da bi jo hoteli z nevidno mrežo prekriti pred vsem hudim! Tukaj, in ne mogoče v brezupu puščavskih brezpotij; ali v razdrapanih škrbinah divjih skal; ali v džungli, kjer se mešajo glasovi teh, ki ubijajo, in glasovi teh, ki so ubijani!

Ali nam niso vedno pravili, da sta človek in njegovo okolje eno – da se med njima spletajo nevidne vezi? Ali ni tako, da se Plečnikovo Tromostovje, ko ga mnogokrat prehodiš v eno in v drugo smer, nazadnje preseli vate – da se te polasti s svojo normo: s svojimi tankimi merami in s svojim prefinjenim ritmom? Ali se potem ne zgodi nujno, da je tudi človek, kakor to, mimo česar hodi, malo bolj obvladan? Da tudi človek zaradi one mere, ki je lepota, počasi stopa v svojo mero? Da zaradi mere, ki jo je zagledal, ne more biti več karkoli? Da se ga sedaj lahko polaščajo samo tiste reči – tiste besede in tiste ideje –: ki so v temeljnem sozvočju z najdeno mero?

Ljudje, ki veliko potujejo in poznajo svet, se posebej zavzemajo, če se v pogovoru omenjajo imena Praga, Krakov, Budimpešta. Toda, se vprašamo, kako so ta mesta mogla postati provincialne prestolnice velikega boljševiškega imperija? Saj vemo, da jih za to ni naredil samo tuji meč, ampak tudi domači agenti. Kako se je to moglo zgoditi? Kako sta mogli povsem soobstajati dve, ne različni, ampak izključujoči se meri: ena v naporu duha odkrita, v okusu preizkušena, za človeka narejena; druga v zadnjem uporu iznajdena, z brutalno silo človeku naložena. Kako je to dvoje sploh moglo soobstajati?

Če primerjamo pojem mesta in pojem komunizma, ne moremo o njiju povedati nič bolj temeljnega, kot da rečemo, da se izključujeta. Ko bodo nekoč ljudje z velike razdalje gledali na naš čas, se ničemur ne bodo bolj čudili in jim nič ne bo bolj nerazumljivo kot to, da je komunizem nastal v prostoru, kakršnega je naredila evropska kultura. Kako to, da je iz razuma, ki se je podrejal sebi in izkušnji zunaj sebe, izšel razum, ki se ni podrejal ničemur, ne sebi ne izkušnji zunaj sebe – razum, ki se je podrejal samo temu, kar je hotel biti? Ali je bila to blodnja? Ali je bila to Ate, boginja slepote, za kazen za neko že zdavnaj pozabljeno krivdo od bogov poslana?

Naj je bilo že karkoli, mimo nečesa ne smemo. Novi razum je računal z nečim, kar bi ga moralo ustaviti. To je bil Zločin. V projektu novega razuma je bil vkalkuliran Zločin. Zločin pa po sebi in vedno in nujno vključuje Bolečino – bolečino drugega. Nič bolj neovrgljivo ne dokazuje, da so nosilci novega razuma [Stran 026] bili samo v svoji volji, kot dejstvo, da niso opazili bolečine drugega. Za bolečino pa lahko uporabimo besede, ki jih je nekoč uporabil grški dramatik Sofokles: da tolče vsak razum in vsak razlog in vsak argument.

Figure 1. Bela krajina Simon Dan

V Beli krajini je bilo veliko bolečine. Imela je svojo topografijo – kraje, kjer se je, domala obredno, proizvajala – in imela je ljudi, ki so bili izbrani, da ji dajo na razpolago svoje telo in svojega duha. Tu je Bolečina prirejala svoje orgije, ki nas, ko danes slišimo o njih pripovedovati, navdajo s čudno tesnobo. Ta stopi v nas, ko začutimo, da je naše sočutje prazno. Z mukami, ki presegajo naše predstave, ne moremo sočutiti – ne moremo jih soobčutiti. Ostane nam samo, da molčimo.

Rekli smo, kraji in ljudje. Med kraji imenujmo Maverlen, Rosalnice in Brezovo Reber. Zanje velja to, kar je nekoč rekel Vinko Mravlje za neki drug kraj: Iz Polhograjskih Dolomitov diha groza. Ljudje pa so bili različni: moški in ženske, mladi in stari, ljudje, ki so komaj kaj hodili v šole, in ljudje, ki so imeli za sabo vse šole, kar jih je takrat bilo. Kot drugod so se tudi tu umori zgostili maja, junija, julija in avgusta leta 1942. Lončaričevi trije iz Rosalnic: oče Jože, mati Marija in hčerka Anica so bili preprosti ljudje. Marica Nartnik iz Rožnega Dola je bila učiteljica. Anton Oven iz Stranske vasi je bil profesor, Anton Starc iz Vinomera je bil inženir. Umori duhovnikov so bili najbolj vidni: Jakob Omahen iz Dragatuša, Janez Razstresen iz Suhorja, Jože Pravhar iz Loškega Potoka, Jožef Kofalt iz Adlešičev, Klement Norbert iz Metlike.

Ljudje, katerih imena smo tu navedli, so bili takšni – tudi veljali so za takšne – da bi se zanje moralo reči, da so bili »mesto na gori«. Zato so za njihovo smrt vedeli vsi, a so v tistih časih o njej samo šepetali. Strah je že držal deželo trdno v svojih kleščah.

In v tem prostoru, ki sta ga sedaj določali dve tako protislovni stvari, kot sta lepota in strah, so se odvijale ne samo usode velikih in vidnih, ampak tudi malih in preprostih ljudi. Toda naj je bil kdo že viden ali preprost, pred vsakega je stopilo vprašanje, kako se bo odločil. V zadnji globini – tam, kamor človek redko stopi – je vsakdo vedel, da gre za bistvene reči: za misel, ki je do sedaj razlagala in nosila življenje, in za misel, ki je obljubljala na novo razložiti svet in dati drug temelj življenju. Nova misel je nastopila v dvojnem znamenju: trdila je, da bo rešila svet v celoti in brez ostanka, in pred njo je šel Zločin. Za normalnega človeka, izučenega v kulturi, sta obe znamenji pomenili svet, ki mu ne more in [Stran 027] ne sme dati privoljenja: izkušnja, prastara, iz roda v rod sporočana, mu je govorila, da svet v celoti ni rešljiv in Zločin je do zadnjih globin vznemiril tiste predele njegovega duha, kjer se odigravajo odločitve za dobro in zlo. Šlo je torej za zvestobo – sebi in kulturi.

In o nekem preprostem in zvestem življenju bo tekla tudi naša pripoved. V njej bomo obiskali različne belokranjske kraje, največ pa se bomo zadrževali v Petrovi vasi pri Črnomlju. Predstavili pa bomo v njej Toneta Kočevarja, nekoliko tudi rod pred njim in rod za njim.

Tone Kočevar je bil v času, ko je vojna zajela tudi Slovenijo, star enaintrideset let in že šest let poročen. Imel je dve hčeri, Micko (1936) in Tončko (1937), in sina Toneta (1940). Ženo je pripeljal iz Lokev, iz vasi takoj onstran ceste, ki pelje iz Semiča v Črnomelj, komaj streljaj daleč od Petrove vasi. Bila je z velike kmetije, k hiši je prinesla dva steljnika in eno njivo, očitno pa tudi nekaj ljubezni, sicer bi se težko odločila, da gre z bogatije »na revščino«. Nemalo pomembno pa je bilo tudi to, da je znala delati in da je rada delala. Pri hiši je bila še Tonetova sestra – teta Nanca – potem pa še Tonetova oče in mati, a sta ob začetku vojne bila že oba mrtva.

Stari oče je bil eden tistih Belokranjcev, ki so odhajali v Ameriko po denar za vzdrževanje svojih družin in domačij. Tam je bil štirikrat, dvakrat pred prvo svetovno vojno in dvakrat po njej. Po vsakem povratku se je rodil en otrok in kmetija je postala za eno njivo večja, tako da je nazadnje narastla na sedem hektarjev. Koristi od njegovih potovanj čez lužo so torej bile očitne, poleg tega pa je še sreča tako nanesla, da je prvo svetovno vojno udobno in varno prebil v Ameriki. Med bivanjem doma je vsakič kaj popravil ali kaj dozidal – na primer hlev ali svinjake. Poleg tega pa se je tudi nekoliko bolj posvetil opravilu, ki je bilo pri hiši že od nekdaj. Skrbeli so namreč za podružnično cerkev sv. Janeza Krstnika, doli pod vasjo, tik nad cesto. Rad se je pogovarjal s črnomaljskimi duhovniki, ki so prihajali na podružnico, in rad je bral. Poleg tega pa je bil eden tistih Slovencev, ki nas vedno znova presenečajo s tem, da znajo vse. Ne bi se na primer moglo reči, da je bil izučen tesar, a ko so nekoč v Minnesoti, kjer se je ponavadi zadrževal med svojimi ameriškimi obiski, krčili velik gozd za novo mesto – te ameriške velikopoteznosti in podjetnosti ni mogel nikoli pozabiti – so kmalu odkrili njegove sposobnosti. Potem je gradil samo še cerkve, šole, trgovine in podobne zgradbe. Po vrnitvi domov pa spet preproste belokranjske skednje. Bil je cenjen in upoštevan človek.

Tone Kočevar je torej podedoval majhno in, bi rekli, zdravo posestvece, nanj pa je prešel tudi ugled, ki so ga s svojim življenjem zaslužili predniki. Stara Jugoslavija ga je sicer vpoklicala, a mu je, potem ko se je odločila, da se ne bo vojskovala in da bo raje pustila, da vojno, na svoj način, dokončajo drugi, dovolila, da odide domov – ne s ščitom in ne na njem. Črnomelj so za dan, dva zasedli Nemci, potem pa mesto prepustili Italijanom. A ne, preden se ni zgodilo, da so jih tudi tu vlekli za rokav, naj za božjo voljo ostanejo – ravno tisti, ki so potem zakurili rdeče kresove. Razumljivo – si pravimo, potem ko pomislimo, da so bili tedaj komunisti še v območju gravitacijske osi Berlin – Moskva.

Čez poletje se ni zgodilo nič posebnega, jeseni, še bolj pa na zimo sta dve stvari vznemirili ljudi. Ena stvar je bila odhod kočevskih Nemcev. Belokranjske vasi z zahodnega obrobja pokrajine so se vedno živo zanimale za stvari, ki so zadevale kočevarska naselja v gozdovih proti Kočevju. Bili so sosedje, včasih celo sovaščani, dnevno so se srečevali na cesti, v trgovini, v šoli, v cerkvi. Ko so Kočevarji na zimo začeli odhajati, so se mnogi, čeprav so se odnosi med Nemci in Slovenci po nastopu Hitlerja nekoliko napeli, prišli poslovit. S Konjskega hriba, vasi više gori v gozdovih, je tako prišel v Petrovo vas eden Tonetovih prijateljev. Povedal je nekaj prijaznih besedi, nato pa pripomnil, da vsega ne more odnesti s seboj, zato naj mirno pride in vzame, kar se mu bo zdelo primerno. Tone je res šel, a vse, kar je bilo kaj vredno, so našli že pred njim drugi. Preostalo mu ni drugo, kot da naloži voz gnoja ob hiši in ga prevrne v vinograd na poti domov. Druga stvar pa so bili partizani, ki so ob tem času že začeli prihajati ali pa se je zanje vsaj slišalo. Tone je kmalu vedel, za kaj gre: tu so bili določeni simboli in določene besede. Vedel je, da za vsem stoji komunizem. Glede komunizma pa Tone ni bil neobveščen. V hišo so prihajali osnovni katoliški časopisi, nekaj je o komunizmu bilo povedano v cerkvi, nekaj tudi v katoliških organizacijah. Tone, ki je rad bral in ga je svet zanimal, predvsem pa je bil človek, ki mu ni bilo vseeno, si je kmalu ustvaril jasno sliko.

Figure 2. Lokve 1935 – Ženin Tone Kočevar in nevesta Ana Žnidaršič

Bilo pa je še nekaj drugega. V Petrovi vasi je bila vse od prve vojne sem prazna hiša, ki je ostala po nekih kočevskih Nemcih, ki so se bili preselili v Ameriko. V njej so se naselili ruski begunci, mož, žena in dva otroka. Zelo verjetno so to bili ljudje, ki so pribežali pred [Stran 028] revolucijo in jih je bilo v tedanji Jugoslaviji veliko, tudi v Sloveniji. Begunec je bil čevljar in njegova hiša je, zlasti v zimskih večerih, postala vaško družabno središče. Prihajali so fantje in možje in pri tisti petrolejki se je potem nekoliko delalo, predvsem pa se je zelo veliko govorilo. In, nenavadno, čeprav so čevljarjevi zbežali zaradi političnih razmer, ki so tedaj vladale v Rusiji, so Rusijo vendarle hvalili. Posebej je bila vneta žena, ki je zaprepadenim vaščankam razlagala, da je v Rusiji vsak dan tako, kot je v Petrovi vasi za božič. Čeprav se pojav zdi paradoksen, nikakor ni bil redek. Domovina je končno domovina in nazadnje se ji vsak prikloni, pa četudi ga je prisilila, da je odšel. Posledica te vaške kampanje je bila ta, da je podoba, ki so si jo Petrovljani dobivali o Sovjetski zvezi in njenem komunizmu, vedno bolj ugodna. Potem pa je nenadoma prišel preobrat. Čevljarjevi so se prek nekih ambasad potegovali za to, da bi jih Rusija vzela nazaj – nekaj časa zaman, potem pa jim je le uspelo. Toda pisma, ki so od tam kmalu priromala nazaj tudi v Petrovo vas, so bila polna obupa. Pripovedovala so o neki drugi podobi Rusije: o nevarnosti, o strahu, o revščini, o lakoti. Prosili so, da bi jih sprejeli nazaj. Nazadnje bi se zadovoljili že s tem, da bi vzeli vsaj otroke. Razumljivo, da so pisma s tako vsebino kmalu opazili tudi Sovjeti in jih nenadoma ni bilo več.

Toda v Petrovi vasi so opravila določeno delo. Vse se je tako ujemalo, da jim ni manjkalo prepričljivosti, in podoba komunistične Rusije je začela polagoma temneti. Da je bila Petrova vas potem manj dovzetna za komunizem kot druge vasi, čeprav so ga sedaj prodajali v embalaži narodnoosvobodilnega boja, pripisujejo nekateri prav tem pismom. V tej vasi so štiri hiše dale domobrance, kar za belokranjske razmere ni malo. A tu je sedaj že bila revolucija. Tone Kočevar se je z njo seznanil takole. Na Planino, hribovsko faro med Petrovo vasjo in Mirno goro, se je po aprilski vojni – potem ko so ga Nemci s Štajerskega pregnali na Hrvaško in mu je od tam uspelo zbežati – za nekaj tednov naselil duhovnik Ignacij Groblar. Na pretežno nemški fari se morda ni prav dobro počutil, zato se je kmalu premaknil v dolino, na Gornjo Pako k sorodnikom. Najbližja cerkev je sedaj bila zanj petrovska podružnica Sv. Janeza Krstnika. Tu je vsak dan maševal, poleg tega pa je vodil razne pobožnosti. Kočevar se je kot cerkovnik in ministrant z njim veliko družil. Postala sta prijatelja.

Nekega večera je Kočevar skozi lino svojega skednja na cesti, ki je tekla med njihovo in sosedovo hišo, zagledal dva neznanca, ki sta soseda nekaj spraševala. Časi so bili takšni, da se je človek moral zanimati, kaj se dogaja v njegovi okolici, in Kočevar je prisluhnil. Kmalu je uganil, da neznanca sprašujeta po duhovniku Groblarju: kje živi, kjer mašuje, kdo mu pomaga in sploh kdo se z njim druži. Kočevarju se je stvar zazdela vedno bolj sumljiva. Vprašanje »kdo mu pomaga« je očitno letelo nanj. Takrat so že prihajale novice o partizanskih umorih in pogovor na cesti je že dobil nevaren okvir.

Tone je počakal, da se je znočilo, potem pa je po stezini, skrit med dvema vrstama grmovja, skočil na Pako povedat Groblarju, kar je slišal. Duhovnik je moral že nekaj slutiti, zakaj vest je padla kakor na pripravljena tla. Vse se je zgodilo takorekoč v trenutku. Groblar je snel suknjič s kljuke, dal Kočevarju roko in rekel: »Poslavljam se, takoj moram iti.« Tone je potem ženi opisal dogodek takole: »Takoj se je odločil. Jaz sem šel v eno smer, on pa v drugo.« »Ravno še pravi čas,« je naslednji dan hvaležno pomislil, ko je zvedel, da so komunisti ob 11h zvečer na Paki duhovnika že iskali. Toda, kaj bo z menoj. Ta misel ga je glodala. Mučno in negotovo stanje so [Stran 029] na neki način prekinili Italijani, ki so v eni svojih mnogih racij obkolili Petrovo vas in Petrovljane odpeljali na Rab. Veliko so jih pozneje z Raba preselili v Padovo, Gonars in druga italijanska taborišča, Kočevar pa je na otoku dočakal razpad Italije septembra 1943. Po vrnitvi z Raba so partizani Kočevarja že po dveh dneh poiskali in ga poslali na Suhor. Komandant enote, kamor so ga vtaknili, je bil njegov prijatelj iz Mihelje vasi. Ko ga je zagledal, z vsem, kar je bivanje na Rabu pustilo na njem, ga je takoj poslal domov. Domačim terencem pa to ni bilo všeč in je moral nazaj na Suhor. Sedaj mu je komandant bolj določno in brez ovinkov povedal, kaj mora napraviti. Mora se kje skriti, vsaj za kak mesec. Kočevar ga je ubogal, se vrnil domov in si v hlevu naredil skrivališče. Toda v tem je prišla zima, vas je bila vedno polna partizanov, razmere so postale nevzdržne in ker Kočevar ni hotel k partizanom, ni videl drugega izhoda, kot da gre v Novo mesto in se javi domobrancem.

V Novem mestu so Kočevarja dodelili v posadno 38. četo. Ker je bil v jugoslovanski vojski bolničar, so ga poslali v vojaško bolnico. Tu je preživel ves čas do konca vojne. Z drugimi tremi domobranci iz Petrove vasi se je seveda pogosto srečeval. Maja 1945 so sklenili, da se vrnejo v domačo vas. Pravzaprav je bil glavni zagovornik te odločitve ravno Kočevar. Ostali trije, oba gospodarja Anton Jerman in Matija Grahek, in mladi Tone Rožič, so bili bolj nezaupljivi. Niso še pozabili Turjaka. A nazadnje so se le vsi štirje vrnili v Petrovo vas.

En teden se ni nič zgodilo. Potem pa se pojavi na vasi oborožen partizan iz Ručetne vasi in zahteva, da se vsi trije domobranci zberejo v zgornjem delu vasi pri Jermanu. Sedanji gospodar domačije v Petrovi vasi, tudi Tone Kočevar, se vsega še dobro spomni. Gor grede ga je oče dvignil na ramo in ga odnesel na zbirališče. Tam ga je posadil na gank bližnje hiše. Od tam je potem otrok – takrat je bil star pet let – gledal, kako so odhajali. Ta prizor nosi vedno s seboj: človek s puško, pred njim pa grejo štirje možje, med njimi njegov oče. »Od vsega, kar se mi je zgodilo v življenju, se tega najbolj natanko spomnim.«

V Črnomlju so jih zaprli v neko šupo, tam, kjer je sedaj dom za ostarele. Vseh je bilo kakih trideset. Žena je Kočevarja obiskovala vsak dan, otroci pa bolj poredko. Med »obiskovalci« je bila tudi neka ženska, ki je prihajala vsak dan in vpila: »Pobijte jih, pobijte jih!« Po mesecu dni pa je žena prišla domov in povedala otrokom: »Sedaj ne bomo več hodili v Črnomelj. Jutri jih odpeljejo.«

Res so jih odpeljali. Šli so peš, čez Bistrico, Bukovo Goro, čez Hrib in Koprivnik v Kočevje. Tam so izginili, a le za domače. Znanec iz sosednje vasi, ki se je avgusta vrnil iz Šentvida, je povedal, da jih je tam videval vsak dan. To je trajalo do julija, ko so iz Šentvida začeli odvažati tudi civiliste. Med prvimi so odpeljali Petrovljana. Vesti o tem, kar je sledilo, so bile še bolj redke, zlasti pa bolj negotove. Zgodilo se je, da je kdo v trenutku neprisebnosti ali pa v pijanosti kaj povedal, a takoj za tem, najkasneje pa takrat, ko je bil naprošen, naj kaj več pove, vse zanikal: tako je nekdo pravil, da je bil eden od njih na kamionu, ki ga je vozil, drugi pa je trdil, da je vse videl v Kočevski Reki.

Doma teh vesti niso komentirali. Mati in teta Nanca sta o tem kdaj med sabo spregovorili, pred otroki pa nikoli. Potem pa je prišlo leto 1954, natanko, 16. november.

Kot vedno, so tudi tega večera šli z nočjo spat. Potem seveda, ko so zmolili vsaj en rožni venec, če ne tri. Zvečer se v temi ni bilo varno pogovarjati, ker bi se prav lahko zgodilo, da bi kdo pod oknom poslušal. Spali so v dveh prostorih: v sobi s krušno pečjo teta Nanca in Micka, ki je bila sedaj stara že osemnajst let, mati s sedemnajstletno Tončko in štirinajstletnim Tonetom pa v tako imenovani hiši. Tedaj so se na lesenem hodniku zunaj zaslišale stopinje. Šle so počasi in utrujeno proti vratom in zavile v notranjost. Najprej so se odprla vrata v sobo, kjer je spala mati z otrokoma. Od nekod je segla roka in vsakega posebej pobožala in vsakega posebej pokrila »s tistimi cotami, ki smo jih imeli«. Bilo jih je zelo strah. Stisnili so se drug k drugemu in tako ležali do belega dne. Niso se upali vstati, dokler se ni naredil visok dan. Zjutraj pa sta Nanca in Micka povedali svojo zgodbo. Tudi njim se je zgodilo natanko isto.

Naslednjo nedeljo se je mati oglasila v Črnomlju pri župniku Žabkarju in naročila mašo za pokoj moževe duše. Pri hiši potem o tem niso govorili, a so nekako verjeli, da jim je oče prišel povedat, da je umrl. Nemalo jih je v tej veri potrdila tudi slučajna opazka nekega uslužbenca v Kočevski Reki, ki je rekel, da so v letih 1954–1956 dokončali tamkajšnja dela.

Mati je še od vojne sem hranila zelenko žganja za moža, »če bi le kdaj prišel«. Ves čas je stala v omarici, vzidani v hiši. Tudi po tem »spominu« se je ni nihče dotaknil. Ko pa se je Tone 1968 ženil, je le vprašal mater: »Mati, [Stran 030] ali sedaj lahko odpremo tisto steklenico?« Mati je odgovorila: »Sedaj pa tisto steklenico lahko odprete. Sedaj ga ne bo več.«

Po tistem, ko je v labirintih komunističnega nasilja izginil oče, je na Kolarjevi domačiji v Petrovi vasi – tako se je reklo pri Kočevarjevih – ostalo pet ljudi: mati, teta Nanca, Micka, Tončka in Tone. To, kar jih je sedaj čakalo, ni prišlo takoj, ampak šele čez mesec ali dva. Najprej je prišla zaplemba, ki je zajela vso zemljo do hiše. Ostalo je samo to, kar je k hiši prinesla mati: dva steljnika in ena njiva. Začeli so tudi zbirati podpise, da jih izselijo. Tako daleč pa kljub tistim vročičnim dnevom nobeden ni bil pripravljen iti.

Iz zapisnika o zaplembi, ki je bil narejen 26. februarja 1946, se vidi, kako natančni so bili njeni izvajalci. Na njem so se znašle tele reči: ena stanovanjska hiša, en hlev, en svinjak, en skedenj, en plug, ena slamoreznica, ena brana, en voz, ena postelja, dve omari, dve skrinji, ena miza, ena klop, dva stola, ena krava, en vol, eno tele, trije prašički, osem kokoši, 600 kg krompirja, 30 kg pšenice, 10 kg ovsa, 20 kg ajde, 140 kg koruze. Orodje je potem sicer ostalo, živina pa je šla. Po prvem udaru so sledili drugi. Kadarkoli so okrajevci kaj pobirali, so se najprej zapodili v to hišo. Sedanji gospodar Tone – takrat šestleten deček – pravi, da leto in pol niso jedli nič kuhanega. Imeli so nekaj zelenjave, sicer pa le to, kar so nabrali na polju in gozdu. Nastopila je prava lakota. To je treba posebej podčrtati, ker zveni nenavadno ne samo za sedanje ljudi, ampak tudi za nas, ki smo tiste čase doživeli. Očitno je bila vdaja v Beli krajini tako popolna, da so nekateri ljudje mogli z nekaterimi ljudmi tako ravnati. Eden od nekdanjih Kočevarjevih otrok pravi, da so sanjali samo o kruhu. Če so na nebu zagledali polno luno, so jo njihove oči takoj spremenile v hlebec. Kako je to bilo, nekoliko osvetli tudi tale spominski utrinek. Ko je Grahkov najstarejši sin – Grahkovi so bili Kočevarjevi sosedje in kot Kočevarjevi sosedje zaznamovani, dosegel šestnajsto leto in dobil delo pri železnici, je za prvi denar kupil krompir in nekaj kosov pustil na Kočevarjevem pragu. Otroci so zahtevali, da ga skuhajo takoj, mati pa je odločila drugače. Ne, prihranili ga bomo za nedeljo. Takrat bomo imeli krompirjevo juho.

Figure 3. Kočevarjevi otroci leta 1945, že brez očeta – Z leve Micka, Tone in Tončka

V šoli otroci za čuda niso imeli posebnih sitnosti. Učitelji so se zvečine tako pogosto menjavali, da se niso mogli prav razgledati po ideološki sestavi učencev, nekateri pa niti niso preveč skrivali, da so pravzaprav na njihovi strani. Kot takšna imajo otroci v spominu posebno oba Verbiča, moža in ženo, doma nekje iz okolice Ribnice.

Sicer pa je bilo veliko razlikovanja. Ko je na primer RK v šoli razdeljeval stare obleke, se je Micka, ki se je tudi tam znašla, zagledala v rdeč plašč. Gospa, ki je to opazila, ji je rekla, naj gre in ga obleče. Tedaj pa pristopi funkcionar in pravi: »Ta ne dobi ničesar.« Ko so potem nekoč delili milo, je poizkusila mati, a se je tudi ona vrnila prazna.

Tako je teklo življenje. Pri Kočevarjevih sta bolj kot gospodarili, reševali hišo od danes do jutri obe ženski: mati in teta Nanca. Toda, nenavadno glavno besedo je imela Nanca. Ne da bi si jo jemala, ampak je tako prišlo samo od sebe. Mati je delala: znala je delati in se tudi nobenega dela ni ustrašila, ne v gozdu ne na polju. Teta pa je bila takšne narave, da so jo otroci imeli za učiteljico: ona je bila tista, ki je brala, ona je bila tista, ki je vedela, ona je bila tista, ki je razlagala stvari. Tisto jutro po »spominu« je bila Nanca tista, ki je povedala, kako je s to stvarjo. »Nič se ne bojte. To ni bil strah. Strah pride po polnoči. Ta je nevaren.« Kot mati je tudi ona doživela visoko starost: mati je umrla 1990, teta pa deset let prej.

Ko je Tone dosegel leta za uk, je začel siliti, da bi mu našli kako mesto. Takrat pa sta se enoglasno [Stran 031] uprli obe: »Nikamor ne boš hodil. Če boš šel, te ne bo več nazaj. Medve sva se ubijali s to zemljo, da jo boš ti delal naprej. V tem duhu smo te vzgajali.« Verjetno se ne bomo zmotili, če predpostavimo, da je bila formulacija »v tem duhu« tetina. Tako je Tone ostal doma, se učil »delati« zemljo, pomagal pa je tudi pri žganju apna in počel še druge reči. Leta 1960 je šel na pošto, najprej kot dnevni delavec, potem pa za stalno.

Leta 1968 se je Tone poročil. Nevesto je pripeljal z Zajčjega Vrha, tam od dobliške strani. Ko se je hodil ženit, je nekoliko pomislil tudi na to, da mu v lastni hiši ne bo treba paziti, kako bo govoril.

Najmlajši Kočevarjev rod predstavljajo trije otroci: Andrej, Bernarda in Mihaela. Bog ve, pomisli človek, ali vejo, iz katerih korenin rastejo. Ali vedo, da je nanje mislil, čeprav jih ni poznal in jih še nikjer ni bilo, praded, ko je v daljni Minnesoti postavljal novo mesto? Ali vedo, da je nanje mislil, čeprav jih ni poznal in jih še nikjer ni bilo, ded, ko je šel na zadnjo pot, ali že 1945. leta ali pa šele potem, ko mu je neko nečloveško, a na propad obsojeno podjetje devet let pilo kri?

Zvestoba spada med visoke besede. Vsi se ji klanjamo, redkokateri pa se potrudi, da bi jo doumel. Zato ostaja večidel nerazumljena. Večina ljudi misli, da je zvestoba samo vztrajanje in da je kratkomalo stvar volje. Le najboljši se dokopljejo do spoznanja, da je zvestoba v glavi – da je sad velikega razumetja: Samo v človeku, ki tako dobro razume, kaj pomenijo besede domovina, jezik, zgodovina, vera, da se mu hkrati z njihovim pomenom odkrije tudi njihova vrednost – da so nekaj vrednega, tako kot so nekaj vrednega voda, zrak, zdravje, prostost – samo v njem se bo naselila prava zvestoba do domovine, do jezika, do zgodovine, do vere. Zvestoba je stvar glave.

Zvestoba je nekaj dragocenega. A ne vprašajte, koliko stane! Ko gre Tone Kočevar z mislijo po vaseh od Semiča do Črnomlja, najde odgovor na to vprašanje: »Domobranske hiše so se v primeri z drugimi prej praznile.« Ali moramo res vprašati, zakaj so se ljudje iz teh hiš izseljevali. Tudi v Petrovi vasi ni bilo drugače: »Grahkova hiša je prazna, Jermanova hiša je prazna. Sami smo ostali.«

Figure 4. Kočevarjevi leta 1960 – Stojijo mati Ana, sin Tone, hči Micka in teta Nanca

Vprašamo se lahko tudi, ali Bela krajina ni znala braniti teh hiš. Zakaj so ljudje dovolili, da se je državljanska vojna nadaljevala v nedogled? V Buenos Airesu je leta 1970 izšla serija zvezkov s skupnim naslovom Odprti grobovi. 2. zvezek je posvečen Beli krajini in ima naslov Bela krajina joka. Vsebuje pripovedi Belokranjcev o stvareh, ki so se dogajale med revolucijo in državljansko vojno v njihovi deželi. Če potem pregledamo še zvezke, se nam odkrije, da imajo belokranjski pripovedovalci na sebi nekaj posebnega. Njihov jezik je drugačen. V njem je več podob in več primerjav, več niansiranja in več barvitosti. Morda bi rekli še, da ta jezik več opazi – tudi stvari, ki za samo zgodbo niso nujni in so tu zato, da večajo človeško zanimivost pripovedi. Če bi hoteli vse to zajeti v eno besedo, bi lahko rekli, da je ta jezik bolj pesniški.

Ali smemo v tem videti tudi ključ do odgovorov na naša vprašanja? Če to vprašanje povežemo z vprašanjem, ki nas je zaposlovalo v uvodu te pripovedi – z lepoto, ki je izstopajoča prvina te pokrajine – potem bi se morda znašli v bližini spoznanja, da se v tem okolju rojeni in iz tega okolja zrasli človek ni mogel upreti brutalnemu in hkrati rafiniranemu nasilju profesionalnih revolucionarjev.

Naj nam bo dovoljeno, da svojo sugestijo ilustriramo z odlomkom iz knjige Bela krajina joka. Odlomek je vzet iz pripovedi mladega legista Jožeta Pečariča iz Drašičev:

[Stran 032]

»V mojih mladih dneh je bil na Jurjevo največji praznični dan. Tistega dne ni pasel nihče. Vsi vaški fantiči smo izbrali v bližini pašnikov poseben kraj, kjer je do tistega dne kot nalašč zrastla izredno visoka trava, kamor smo pognali živino. Brezskrbno smo se pripravili na slavje, ker smo vedeli, da nam živina ne bo uhajala. V jutro smo streljali z možnarji, kokošem odnašali jajca in jih na skupnem prostoru pekli na žerjavici, kar smo rekli po domače »na povni«. Popoldne pa so nam matere dale v košarico potico, jabolčni zavijač, klobase in steklenico vina. Skupni slavnostni kraj za polovico vasi je bil v bližini vasi Rakovec.

Po tolikih letih se je ta praznični dan spremenil v dan žalovanja, v največjo tragedijo mojega življenja. Prav v teh dneh so prišli partizani po tridesetletno ženo Amalijo in enajstletno hčerko Amalijo ali Ljubo in ju odpeljali preko gozdov. Lahko bi bili to partizani iz Like, ki jih je bilo v Beli krajini dovolj. Slutim, da je bil kraj poboja vas Draga, ki je oddaljena od Suhorja kakih petnajst minut. To je nekaka kotlina v višini Gorjancev, nad katero so pašniki, in je obdana z bukovo hosto.«

Figure 5. Vaške žene in dekleta leta 1940. Četrta z desne je Nanca

Dva časa, dve podobi. Kateri vnuki bodo končno v sebi začutili nujnost in moč, da doženejo njuno pravdo – da doženejo resnico o nekem boju in nekih ljudeh? In doumejo, kaj je zvestoba!

Šmartno v Tuhinjski dolini

Tuhinjska dolina se v dolžini 30 km vleče od Kamnika do Vranskega v Celjski kotlini. Nekateri jo poznajo kot bližnjico med Gorenjsko in Štajersko, znana je pa tudi kot zelena dolina s še dokaj neokrnjeno naravo, ker industrija vanjo še ni prodrla. Že v srednjem veku je skozi dolino vodila važna trgovska pot iz Ogleja in Benetk na Štajersko in naprej na Ogrsko. Ob zahodnem vhodu v dolino se je tedaj razvilo mesto Kamnik, na njenem vzhodnem delu pa trga Motnik in Špitalič.

Ob cesti, ki danes pelje skozi dolino, leži na prijaznem hribčku ob sotočju Nevljice in Šumščice nekaj več kot 10 km od Kamnika vas Šmartno s farno cerkvijo sv. Martina. Do leta 1950 so v Tuhinjski dolini poznali samo vas Šmartin in uradno ime fare je bilo Šmartin v Tuhinju. Prvotna šmarska fara je bila precej večja od sedanje, saj je pod njo spadalo tudi področje kasneje ustanovljenih župnij Sela pri Kamniku in Špitalič. Današnja fara sv. Martina pokriva 14 vasi in vasic in ima tri podružnice: sv. Tomaža na Lokah, sv. Miklavža na Gori in sv. Dorotejo v Kostanju.

Največja vas v Šmarski fari, oddaljena komaj 1 km od farnega središča, je Buč. To vas, ki leži v dolini ob cesti, posebej omenjamo tudi zato, ker je v njej doma Ivan Jerič, ki se je leta 1969 ob svoji petdesetletnici odločil, da popiše svojo življenjsko pot. V obširnem in zanimivem popisu seveda takratni petdesetletnik ni mogel mimo dogodkov iz časa druge svetovne vojne, ko so Tuhinjci trpeli pod pritiskom nemškega okupatorja in hkrati doživljali grozote komunistične revolucije, ki je pod zunanjim videzom osvobodilnega boja ustvarjala pogoje za prevzem oblasti in uvedbo totalitarizma po koncu vojne. Čeprav morda nekatere poteze te revolucije v tem delu Slovenije niso bile tako izrazite kot v Ljubljanski pokrajini, se ljudje za OF na splošno niso navduševali, ampak so jo večinoma smatrali za dodatno zlo že itak težkih razmer, ki so nastale z nemško okupacijo.

Figure 1. Šmartin s farno cerkvijo Sv. Martina. Sliko je naredil Franc Pustavrh, šmartinski kaplan od 1853 do 1855

Odpor proti komunistični revoluciji, ki se seveda s koncem vojne ni končala, ampak se je nadaljevala tudi po maju 1945, je v Šmartnem v Tuhinjski dolini prišel do pravega izraza šele leta 1955. »Ljudska oblast« je [Stran 015]namreč tedaj izdala ukaz o rušenju zvonika in ostankov zidu nekdanje šmarske cerkve, ki so jo leta 1944 minirali partizani ob napadu na nemško postojanko. S tem dejanjem je oblast hotela zatreti vedno bolj očitne namere faranov za obnovo farne cerkve in ponovno vzpostavitev normalnega verskega življenja v fari.

Svojemu spominskemu zapisu je Ivan Jerič dal naslov Živi spomini, kajti vse dogodke, ki jih je opisal, je doživel sam ali pa jih zvedel od ljudi, ki so bili vanje neposredno vpleteni. Seveda v Zavezi ne moremo objaviti celotne njegove zgodbe, ampak povzemamo iz nje le nekatera poglavja, ki se nanašajo na čas okupacije in revolucije in na povojni čas, ko je komunistična oblast kljub tolikim lepim besedam o upoštevanju ljudske volje z vso brezobzirnostjo nastopila proti ljudem šmarske fare. Upamo, da bo ta povzetek za bralca privlačen in zanimiv. Gospodu Jeriču se za sodelovanje lepo zahvaljujemo.

Nemška okupacija in komunistična revolucija

Prve dni po nemški okupaciji se življenje v dolini ni bistveno spremenilo. V Šmartnem so se v hiši, kjer je pred vojno bila orožniška postaja, naselili nemški orožniki. Čeprav so se obnašali precej oholo, so bili zlasti nekateri starejši ljudje navdušeni, češ ti bodo vpeljali pravi red, le poglejte jih, kako so oblečeni in urejeni; sedaj bo dobro, ko smo rešeni Srbov. Ivan Jerič je v nasprotju s tem že zelo zgodaj na lastni koži občutil, kaj pomeni okupacija. Menda je bilo na drugo nedeljo po prihodu Nemcev, ko je bil s še nekaterimi fanti v gostilni na Lazah. Ker se ob vstopu orožnikov v gostilniško sobo ni odkril, mu je eden od njih primazal krepko zaušnico, da mu je klobuk kar odletel z glave.

Ni bilo treba dolgo čakati, da je vsakdo lahko videl, kakšen nov red bodo vpeljali Nemci. Po uradih, trgovinah in drugih javnih krajih so [Stran 016]naenkrat vsi napisi bili samo nemški, na občini in po drugih uradih so govorili samo nemško. Pozaprli in izgnali so skoraj vse duhovnike, učitelje in druge vidnejše Slovence. Tudi šmarskega župnika Ivana Opeko so zaprli in izgnali na Hrvaško.

V izpraznjeno župnišče so se kasneje vselili nemški orožniki. Prišli so nemški učitelji in ves pouk je odslej bil samo v nemščini, za odrasle pa so uvedli večerne tečaje nemškega jezika. Začela se je »agitacija« za delo na Koroškem. Kar precej fantov je tedaj odšlo od doma, med njimi dva Ivanova brata: France in Pavle. Zadnji, ki je bil izučen za čevljarja, se je v Celovcu zaposlil pri čevljarskem mojstru in se je vrnil domov šele po koncu vojne. Fantje, ki so ostali doma, so bili vključeni v »vermanšaft« in so ob nedeljah imeli obvezne vojaške vaje. Nekateri od teh so bili aprila 1942 poklicani na enomesečne vojaške vaje v Rogaško Slatino. Le malokdo je pomislil, da se temu pozivu ne bi odzval, saj bi to zanj in za njegovo družino lahko imelo hude posledice.

Proti koncu leta 1941 so v dolini že slišali za OF in partizane, vendar večina ljudi o tem gibanju še ni imela prave predstave. Ko so Nemci 29. avgusta 1941 v Šmarci pri Kamniku s šestimi drugimi talci ustrelili tudi Jerkovega Jakoba z Velikega Hriba pri Zgornjem Tuhinju, ki so ga zalotili v gozdu, oboroženega s puško, ljudje niso govorili o njem kot o partizanu, ampak so ga pomilovali, ker se kljub nevarnosti ni mogel odreči svoji lovski strasti. Začutili pa so ob tem, kako zelo so prepuščeni okupatorju na milost in nemilost! Kaj pa upor? Ali se ne bi s tem še poslabšal njihov položaj?

Sredi noči na 19. marec 1942 je vaščane Buča prebudilo ropotanje nemških kamionov, ki so pripeljali po klancu in hiteli naprej proti Šmartnu. Drugi dan, na praznik sv. Jožefa, so zvedeli, da je nemška policija ponoči prišla v Kostanj, obkolila Pestotnikovo – Osovnikovo domačijo in odpeljala gospodarja Miha ter njegovega brata Jožefa. Mimogrede so se policisti ustavili še pri Homskih v Gradišču in aretirali dvajsetletno Cecilijo Vrankar. Vse tri so odpeljali v zapore in jih 18. aprila postrelili kot talce.

Figure 2. Razvaline šmarske cerkve 1950. Župnik Ivan Opeka

Po tem dogodku so bili ljudje prestrašeni in so se spraševali, v katero vas bodo nemški policisti usmerili naslednji pohod. Ni še preteklo deset dni, ko je vas Kostanj spet doživela nočno grozo, vendar tokrat povzročitelji niso bili okupatorski policisti, ampak domači partizani. Prišli so na Grošljevo domačijo, vzeli gospodarjevega brata Franceta in ga le nekaj korakov od domače hiše pri vaški kapelici ustrelili. Toda s tem za prebivalce Kostanja še ni bilo konec nesreče. Lepega pomladnega dne je prišla policija s kamioni in odpeljala vse vaščane od najstarejšega do najmlajšega v nemško taborišče. Na izpraznjene domove so potem naselili slovenske družine z domačij ob nemško italijanski meji, ki so jih porušili zaradi mejne črte.

Težko razumemo, zakaj se je okupator s tako krutostjo znesel nad hribovsko vasjo Gradišče v šmarski fari. Še pred okupatorjem pa so se »izkazali« partizani, ko so 15. maja pri Koritnikovih ubili mater osmih nedoraslih otrok Magdo Hančič in njihovo teto Lucijo. Pravijo, da so se skoraj vsem pogrebcem, ki so Koritnikovi pospremili na šmarsko pokopališče, orosile oči, ko so videli, kako je osem osirotelih otrok ihtelo ob njunem grobu. Zakaj so »borci proti okupatorju« dvignili roke nad dve slabotni ženski? Je bilo to morda potrebno zaradi boja proti okupatorju, ki je tudi sam do skrajnosti kruto ravnal s podjarmljenimi Slovenci?

8. julija 1942 je bilo okrog Buča že zgodaj zjutraj vse polno nemške policije, ki pa se je kmalu napotila proti Gradišču in sv. Miklavžu. Sredi dopoldneva so v dolini najprej zaslišali rafale brzostrelk in nato zagledali nad Gradiščem in Homom velike oblake dima, skozi katerega so se tu in tam prebili ognjeni zublji. Čez nekaj časa so na cesto v dolini priropotali s ceradami pokriti nemški tovornjaki, na katerih so bile gradiške ženske in otroci, določeni za nemška taborišča. Med temi izgnanci je bil tudi komaj en teden stari Peter Homar, ki je štirinajst dni zatem umrl v taborišču. In kaj so policisti tisto dopoldne naredili z moškimi, ki so jih našli v vasi! Trinajst mož in fantov so pred gorečimi poslopji postrelili in jih potem zmetali v ogenj. Najmlajši med njimi je bil šestnajstletni [Stran 017] Ivan Drolc, najstarejši pa sedemdesetletni Franc Drolc, rojen 1872. Govorilo se je, da so nekateri ob streljanju bili samo ranjeni in so jih še žive spehali v ogenj. Jerič piše, da so bili ljudje po tem dogodku čisto zbegani in da celo nekateri nemški orožniki tega dolgo niso mogli pozabiti.

Ob koncu poletja 1942 so Nemci v Tuhinjski dolini mobilizirali precej moških za postavljanje žičnih ovir ob razmejitveni črti med nemškim in italijanskim zasedbenim področjem. Tudi Ivan Jerič je bil med mobiliziranci. Odpeljali so jih skozi Škofjo Loko v Sovodenj. Dva meseca so ob razmeroma slabi hrani prenašali težke kolobarje bodeče žice in gradili žično ograjo, ki je ponekod šla kar prek nekdanjih domov tamkajšnjih prebivalcev. Nemci so namreč pred tem v pasu 200 m ob mejni črti vsa poslopja požgali in porušili, njihove stanovalce pa preselili.

V letu 1943 je nemška okupatorska oblast začela pravo mobilizacijo. Najprej sta bila vpoklicana letnika 1923 in 1924, malo kasneje pa še letniki 1920, 1921, 1923 in 1925. V začetku so se vsi vpoklicani odzvali pozivu; poslali so jih v učne centre in nato na fronto. Mnogi se od tam niso več vrnili. Kasneje so partizani skušali pri mobilizaciji prehiteti Nemce in spraviti fante v svoje vrste. Aprila 1943 je bil na nabor klican tudi Ivan Jerič; odhoda v vojsko se je rešil tako, da je odšel v bolnico na Golnik, kjer so mu operirali slepič. Kot rekonvalescent je potem nekaj časa imel mir pred vojsko, toda konec julija so mu orožniki ponovno prinesli poziv. S težavo jih je pregovoril, da so mu dovolili skočiti še v Kamnik po potrdilo o zdravstvenem stanju. V Kamniku je vprašal za nasvet izkušenega znanca. »Ali v gozd ali k Nemcem, druge izbire nimaš«, je bil odgovor. Jerič pa je kljub temu našel še tretjo pot. Spet se je odpeljal na Golnik in dosegel, da so ga sprejeli v bolnico.

Medtem, ko je bil Jerič na Golniku, so partizani v začetku avgusta na Lazah umorili trgovca in bivšega župana Antona Burkeljca, njegovo ženo Amalijo in hčerko Ivano, v Snoviku pa dvajsetletnega Slavka Burjo, ker je okleval, da bi šel z njimi v gozd. V takih razmerah bi bilo najbolje do konca vojne ostati v bolnici, toda Jerič se je po dobrem mesecu zdravljenja vendarle vrnil v Buč.

Potem je ostal doma in z budnim očesom spremljal dogajanje okrog sebe. Od dogodkov, ki so v letih 1944 in 1945 zaznamovali življenje v šmarski fari in okolici, bomo podrobneje pogledali partizanski napad na orožniško postajo v Šmartnu, ki se nam zdi važen za razumevanje povojnih dogodkov, katerim je Jerič posvetil glavni del svojih spominov.

Prvi napad na Šmartno so partizani izvedli aprila 1944 pri belem dnevu. Orožnikom, ki so bili utrjeni v župnišču, niso prišli do živega, se je pa zaradi obstreljevanja vnel farovški hlev in pogorel. Med napadom so se partizani povzpeli v zvonik in z njega metali molotovke proti župnišču. Nemci so jih z minometom kmalu pregnali in zažgali tudi streho zvonika.

Pri tem napadu so Nemci svojo postojanko še bolj utrdili in okrepili število članov posadke.

29. oktober 1944 je bil pust jesenski dan in iz nizko visečih oblakov je pršil droben dež. Na Šmartno in okoliške vasi se je zgodaj spustil mrak. V Buču so kmalu zvečer zaslišali na cesti hitre vojaške korake. To pot skozi vas ni šla nemška policija, ampak ena od partizanskih enot, ki so obkoljevale nemško postojanko v Šmartnem. Okrog desetih zvečer se je že začelo streljanje iz raznih orožij. Partizani so od vseh strani pritiskali proti župnišču. Okrog enajstih ponoči je odjeknila močna eksplozija. Partizani so namreč minirali farno cerkev, ker so napačno razumeli obvestilo, da je pod cerkvijo nemški bunker. Računali so, da bodo ruševine cerkve bunker uničile in da jim bo s tem odprt dostop do župnišča. Seveda je bil ta načrt popolnoma zgrešen, kajti bunker je bil toliko niže na pobočju pod cerkvijo, da ga ne bi podsulo niti v slučaju, če bi se zrušil cerkveni zid, ki pa se je v resnici samo razmajal in so ga šele kasneje podrli Nemci zaradi varnosti in zaradi materiala za dodatno utrjevanje postojanke. Napad se je nadaljeval celo noč in še naslednji dan. Okrog poldneva so se nad dolino pojavila letala in napadla partizanske položaje, zato so se partizani začeli umikati. Kakšni so bili rezultati napada? Nemci so imeli enega mrtvega in so ostali v župnišču do začetka maja 1945. Od prej mogočne šmarske cerkve je ostal samo zvonik in del cerkvenega zidu. Znaten del pokopališča je bil zasut z ruševinami, na drugem delu pa so Nemci ob utrjevanju razpredli bodečo žico, zato so morali Šmarčani svoje umrle do konca vojne pokopavati v sosednjih farah.

V nemški hajki, ki je konec decembra 1944 preganjala partizane v Tuhinjski dolini, so bili udeleženi predvsem vlasovci. Njihovo brezobzirnost in krutost so občutili tudi v šmarski fari. V vasi Hruševka so brez posebnega vzroka odgnali od doma šestčlansko Tančičevo družino. 63-letnega očeta Andreja, ki ni mogel hoditi, so vrgli na voz. Ko so prišli [Stran 018] do Župnic, so očeta Andreja ustrelili kar na vozu, ostalim petim pa ukazali teči proti bližnjemu gozdu in jih postrelili »na begu«. V Snoviku so pobrali ljudi in živino, vendar so potem v Kamniku ljudi izpustili.

Prve mesece leta 1945 je Jerič večinoma preživel pri stricu v Kamniku, kjer je bil tudi 9. maja dopoldne, ko so se po vseh kamniških in okoliških cerkvah oglasili zvonovi in naznanili konec vojne. Pravi, da je tedaj na cesti sredi Kamnika videl dvoje obrazov: eni so bili veseli in so z navdušenjem pričakovali prihod »osvoboditeljev«, drugi so bili zaskrbljeni. O upravičenosti te zaskrbljenosti se je prepričal že v nedeljo, 13. maja, v domačem kraju. Skozi Tuhinjsko dolino so se tiste dni pomikale trume beguncev: mož, žena in otrok – večina Hrvatov, ki so se nameravali umakniti na Koroško, toda bili so prepozni. Na nekaj krajih v dolini so jih zaustavljali in jim pobirali bolj ali manj skromno premoženje, ki so ga nosili s seboj. Od te množice so izločili okrog 250 moških, jih skoraj do golega slekli, zvezali z žico in jih v zgodnjem nedeljskem jutru vodili od Šmartna proti Sidolu. Ko je ta žalostna procesija pri Jevniku vstopila v ozko sotesko, skozi katero je speljana pot na Pšajnovico, so zadrdrale strojnice in niso utihnile, dokler niso pokosile vseh trpinov. V knjigi Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik, ki jo je pripravila Komisija za popis žrtev druge svetovne vojne na Kamniškem in je izšla leta 1998, je ta dogodek omenjen takole: »Pri Šmartnem je bilo zajetih več hrvaških domobranov, med njimi so bili tudi civilisti in tudi slovensko govoreči ljudje bojda s Kočevskega, saj je nekdo izmed njih pred streljanjem zaklical po slovensko: Najprej nas sodite, nato morda šele streljajte! Vse te (bilo jih je približno 250–300) so v nedeljo, 13. maja, postrelili v Jevniku pri Sidolu. Domačini so jih morali znositi na kupe. Obložili so jih z butarami, polili z bencinom in zažgali. Te napol sežgane, razpadajoče žrtve so nato samo obsuli s prstjo. Za to delo so uporabili nemške ujetnike pa tudi prisilno mobilizirane okoličane (nekateri od teh so še živi)«. Tak je bil torej konec vojne v Tuhinjski dolini.

Spontan in enoten odpor proti komunističnemu nasilju

Kmalu po koncu vojne se je župnik Opeka vrnil v Šmartno. Službo božjo je imel kar v župnišču, saj je bila farna cerkev porušena. Tedaj so ob nedeljah in praznikih še skoraj vsi farani prihajali k maši, zato je bilo v župnišču za vse premalo prostora in so nekateri morali stati zunaj. Kadar je deževalo in pozimi, je bilo to še posebej neprijetno. Kljub temu pa tedaj nihče ni mislil na obnovo cerkve, saj so mnogi bili obremenjeni s skrbjo, kako bodo čimprej obnovili domove in vasi, ki so bile uničene med vojno, vse brez izjeme pa so pestile obvezne oddaje, odmerjene tako visoko, da jih večina ni mogla izpolniti.

Po letu 1950 so se gospodarske razmere nekoliko izboljšale. Več vasi v šmarski fari je tedaj dobilo elektriko. Ljudje so začeli razmišljati, da bo tudi glede farne cerkve treba nekaj ukreniti. Odločno so odklonili predlog, da bi sedež fare prenesli na Loke in bi tako odpadla potreba za obnovo cerkve v Šmartnem. Tudi župnik, ki je bil že težko bolan, je vztrajal na stališču, naj središče fare ostane v Šmartnem, »pa četudi pod milim nebom«. V jeseni 1951 so farani s prostovoljnim delom odstranili ruševine okrog farne cerkve. Na praznik sv. Štefana isto leto, ko je bolnega župnika že nadomeščal frančiškan pater Martin iz Kamnika, so imeli prvo nabirko za obnovo cerkve. Seveda je potem udba domnevne organizatorje tega »ofra« klicala na zaslišanje in jim grozila s hudo kaznijo. Za ljudi je [Stran 019] bil to lep dokaz, koliko da oblast na njihovo voljo, ljudsko voljo, o kateri je bilo na raznih sestankih veliko govorjenja.

Figure 3. Zvonik razrušene cerkve. Zaradi njega je nastal upor

Na okraju v Kamniku se niso zadovoljili s tem, da so preprečili zbiranje prispevkov za obnovo šmarske cerkve, ampak so izdali tudi odločbo o rušenju zvonika in preostalega cerkvenega zidu. Župnik Opeka je umrl 23. januarja 1952 in takoj po njegovem pogrebu so Šmarčani s pomočjo patra Martina naredili pritožbo proti odločbi o rušenju zvonika in ostankov cerkve, začeli pa tudi priprave za pridobitev gradbenega dovoljenja za novo cerkev. Ko je arhitekt Jože Plečnik naredil načrt za novo cerkev, v katerega je vključil obstoječi zvonik in druge ostanke zidu, so na pristojni forum vložili prošnjo za gradbeno dovoljenje, katero je podpisalo več faranov. Zaman so potem hodili spraševat in urgirat za odgovor na pritožbo proti rušenju in na prošnjo za gradbeno dovoljenje.

V Šmartnem so težko čakali tudi na novega župnika. Ko je škofija imenovala gospoda Franca Brulca, so tuhinjski in kamniški komunisti takoj protestirali, češ, »da je to belogardistični element v duhovniški obleki.« Jerič je bil zaradi tega pri škofu Vovku in je videl, v kakšni zadregi je bil, koga naj pošlje v Šmartno, da bo sprejemljiv za farane in za partijo. Pogovarjala sta se tudi o tem, kako so škofa pred dvema mesecema v Novem mestu polili z bencinom in zažgali. Ob spominu na ta razgovor je Jerič kasneje zapisal: »Žrtev, mučenik, svetnik!« No, kljub mnogim težavam je malo pred veliko nočjo 1952 v Šmartno prišel mladi gospod Jože Erman. Tako je fara imela vsaj duhovnika, na katerega je seveda oblast skrbno pazila in budno spremljala vsak njegov korak, glede dovoljenja za obnovo cerkve pa ostala gluha in slepa.

V letu 1954 so se Bučani dogovorili in »skuhali« apno, ki naj bi bilo namenjeno za gradnjo cerkve. Za to delo so se odločili tudi zato, da so s pridom porabili nekaj ožganega drevja, ki je še ostalo od gozdnega požara pred več leti in je že propadalo. Komaj so končali delo pri apnenici, že so prišli miličniki in jih zasliševali, zakaj so sekali les brez dovoljenja. Ljudje so se težko sprijaznili z dejstvom, da jih zaslišujejo, kot da bi pripravljali upor, ker so uporabili les za pošten namen, če bi ga pa pustili propasti, bi bilo vse dobro.

Takoj po novoletnih praznikih 1955 je na župnijski urad prišla nova odločba o rušenju zvonika in še stoječega cerkvenega zidu. V dogovoru s farani se je župnik tudi na to odločbo pritožil. V Šmartno so začele prihajati razne komisije, da bi strokovno ugotovile trdnost zvonika in preostalega cerkvenega zidu. Seveda pa je nad vsemi komisijami bil glavni arhitekt in strokovnjak tistega časa – partija, kot je zapisal Ivan Jerič. Ko je ena od komisij ugotovila, da je zvonik nekoliko nagnjen in zato nevaren, so ga farani po Plečnikovem nasvetu utrdili z železobetonskimi oporami. Toda odločba o rušenju je kljub temu ostala v veljavi in tisti, ki so jo izdali, so bili trdno odločeni, da jo izpeljejo do konca.

Na drugo nedeljo v oktobru so v Šmartnem vsako leto praznovali »žegnanje«, spomin na blagoslovitev cerkve. Tudi leta 1955 je bilo tako. Iz šmarskega zvonika se je razlegalo veselo pritrkavanje in praznično razpoloženi farani so od vseh strani hiteli v župnišče k slovesni službi božji. Vendar se je njihovo veselje kmalu spremenilo v zaskrbljenost in ogorčenje. Med oznanili pri maši je namreč župnik povedal, da bo v kratkem prišlo do izvršitve odločbe o rušenju zvonika in cerkvenega zidu. Prosil jih je, naj ostanejo mirni in naj ne ovirajo delavcev pri njihovem delu. Po maši so možje še nekoliko postali pred župniščem, vendar pravega razpoloženja za pogovor ni bilo, iz njihovih pogledov na zvonik je pa bilo mogoče razbrati, kaj jih teži.

Ponedeljek, 17. oktobra 1955, je bil deževen dan in ljudje so se zadrževali doma. V Šmartnem je ležal na mrtvaškem odru Jože Zore in kot po navadi vsakemu mrliču v fari mu je opoldne zvonilo. Po kratkem presledku so se zvonovi spet oglasili, toda to zvonjenje je klicalo na pomoč, bilo je plat zvona kot ob požaru ali kaki drugi nesreči. V Šmartno je namreč pripeljal kamion z delavci in z napravami za snemanje zvonov. Takoj ob prihodu se je delavcem pridružil eden od štirih šmarskih miličnikov, iz primerne oddaljenosti pa jih je opazovala gruča radovednih otrok. Neka žena iz Buča, ki je ravno šla na pokopališče, se je ustavila ob delavcih in vprašala, ali res mislijo sneti zvonove. »Res, res«, so ji odgovorili. »Pa bi lahko še malo pozvonili za slovo«, je vprašala miličnika. Ko ji je le ta pritrdilno prikimal, je namignila fantinom, ki so z velikim veseljem stekli pod zvonik in začeli zvoniti. Skoraj tri ure je potem zvonilo in cela množica dečkov in fantov se je zvrstila pri vrveh pod zvonikom. Plat zvona je bilo tudi na Gori pri sv. Miklavžu. Novica o tem, kaj se dogaja v Šmartnem, se je silno hitro razširila po celi fari in njeni okolici. K zvoniku so najprej prihiteli ljudje iz hiš okrog cerkve, kmalu za njimi so prišli iz 1 km oddaljenega [Stran 020] Buča, potem pa še iz drugih bolj oddaljenih vasi. Tudi z Gore in drugih hribovskih vasi v fari so prišli. Vse je prevevala ista misel: Zvonik je naš, ne bomo dovolili, da ga poderejo. Jerič je takole zapisal o mislih, ki so ga prevzemale, ko je ob znaku zvonov med prvimi iz Buča hitel k zvoniku v Šmartno: »Imel sem občutek, da smo se znašli v stoletjih, ko so v našo deželo vpadali Turki in z njimi naši že poturčeni janičarji, oskrunjali svetišča, ugrabljali mlade ljudi, prinašali grozo in strah.« Kljub temu je ohranil prisebnost in miril ljudi, ki so postajali vedno glasnejši. Ko se je osemdesetletni Hribarjev oče iz Šmartna na stopnicah pod zvonikom zagnal v enega od tujih delavcev, je Jerič posredoval in starega moža pomiril. Delavci so bili popolnoma mirni, saj so videli, da proti taki množici ne morejo nič narediti. Tudi štirje šmarski miličniki so bili brez moči in ko se jih je iz Kamnika pripeljalo še osem, so vsi skupaj lahko samo opazovali večstoglavo množico. Jože Grošelj, ki je leta 1995 ob štiridesetletnici teh dogodkov v Slovencu objavil podlistek »Protiljudske demonstracije v Šmartinu v Tuhinju oktobra 1955« pravi, da je imela šmarska fara po ljudskem štetju iz leta 1953 1.023 prebivalcev in da jih je 17. oktobra prihitelo k zvoniku v Šmartno vsaj 700.

Figure 4. Vaščani gradijo novo cerkev. Drugi z leve je Ivan Jerič

Ko so delavci videli, kakšna je situacija, so pospravili orodje in se umaknili. Ko je množica opazila, da so miličniki odšli na svojo postajo v vasi, jim je sledila. Do tedaj je bil njen nastop v mejah dostojnosti, noben kamen ni bil vržen in nobena šipa ni bila razbita, toda kolikor bolj se je dan nagibal k večeru, toliko bolj je rasla ogorčenost. Šele na prigovarjanje župnika in po obljubi okrajnega komunalnega referenta iz Kamnika, da bo naslednji dan prišla v Šmartno posebna komisija in se s predstavniki vseh vasi pogovorila o nadaljnji usodi zvonika, so se ljudje pomirili in začeli razhajati na svoje domove. Verjeli so, da predstavnik okraja misli resno in da se bodo res dogovorili. Nastopila je dokaj mirna noč, le v šmarski šoli, kjer je zasedal partijski krizni štab, je gorela luč skoraj do jutra.

18. oktobra se še ni zdanilo, ko je Ivana Jeriča vrgel iz postelje ropot avtomobilov. Iz Ljubljane je z avtobusom in z nekaj maricami prispela kazenska odprava, v kateri je bilo okrog sto dobro oboroženih miličnikov in udbašev. Takoj po prihodu v Šmartno so eni zastražili zvonik in župnišče, drugi so se razkropili po hišah v vasi, da bi aretirali tiste, ki so bili prejšnji dan nekoliko bolj glasni, tretji pa so bili pripravljeni na posredovanje, če bi se farani spet začeli zbirati. Ko se je zdanilo, so bili vaščani Buča že sredi vasi in se dogovarjali, kaj bi naredili.

[Stran 021]

Nekdo je predlagal, naj nekaj dečkov steče na Goro in z zvonjenjem opozori prebivalce gorjanskih vasi. Toda še preden so dečki pritekli na Goro, je v cerkvi sv. Miklavža že bilo plat zvona, možje in fantje pa so se pripravljali za odhod v Šmartno. Že na koncu domače vasi so naleteli na patruljo treh miličnikov, ki so jih hoteli obrniti nazaj proti domu. Bučani se niso zmenili zanje. Ko so prišli na začetek Šmartna, jim je pot zaprl cel kordon miličnikov z brzostrelkami in gumijevkami v rokah. Morali so se obrniti proti domu. Glavnini demonstrantov, ki so se vračali po cesti, so sledili miličniki peš in z avtomobili in udrihali po njih z gumijevkami. V tem prerivanju je tudi kak miličnik staknil buško. Najbolj aktivne demonstrante so varuhi reda skušali prijeti in strpati v eno izmed maric, ki so stalno krožile po cesti. Sredi dopoldneva so v Buč prišli protestniki iz hribovskih vasi in skupaj z domačini so se spet odpravili v Šmartno. Bilo jih je kakih 150. Niso se še dobro razvrstili v kolono, že je mednje z vključenimi sirenami pridivjala marica in jih skušala zriniti s ceste. Tudi avtobus je zapeljal med demonstrante in iz njega so po njihovih glavah udarjale gumijevke. Še pred Šmartnim jim je pot zaprla živa miličniška prepreka. Spet so se morali vrniti in varuhi »ljudske oblasti« so nekaterim sledili prav do doma.

18. oktobra so v Šmartnem in v okolici aretirali okoli trideset ljudi. Lažje primere je obravnavalo kar »sodišče« na postaji milice v Šmartnem, ki je uradovalo še štiri dni po koncu demonstracij. Po poročilu Jožeta Grošlja je zaslišalo in kaznovalo kakih 200 šmarskih faranov. Težje osumljence so odpeljali v Kamnik ali naravnost v Ljubljano. Ivana Jeriča so hoteli aretirati že 18. oktobra, pa jim je pobegnil in se skril. Niso ga našli. Po dveh dneh skrivanja se je sam odpeljal v Ljubljano in se prijavil. Potem je bil v preiskovalnem zaporu do konca decembra 1955. Poleg njega je bilo tedaj v preiskavi še pet šmarskih faranov. Župnika Ermana so po štirinajstih dneh izpustili iz zapora, so ga pa stalno klicali na zaslišanje in mu podtikali organizatorstvo »protiljudskih demonstracij«, zato ga je škof marca 1956 prestavil v Cerklje na Dolenjskem.

Oblast, ki je tako odločno zatrla demonstracije, je pohitela z rušenjem zvonika in ostankov cerkvenega zidu. Najprej so delavci sneli zvonove, nato pa so se lotili zvonika. Pokazalo se je, da je mnogo bolj trden, kot so ocenile komisije, saj so ga podirali skoraj tri tedne. Ves material od rušenja so sproti odvažali v neko jamo blizu Mengša. Sredi novembra je bilo rušenje končano. O zvoniku in cerkvi ni bilo več nobenega sledu, le Skokova mati je vsako jutro pri molitvi pred mašo v župnišču dodala: »Pa še očenaš za naše ujetnike.«

Krona ukrepov »ljudske« oblasti proti šmarskim demonstrantom je bil proces pred okrajnim sodiščem v Ljubljani. Poleg prvoobtoženega Ivana Jeriča so na tem procesu stali pred sodniki še sledeči: Lovro Grošelj, Alojz Kališnik, Alojz Mali, Franc Pavlič in Rezika Zore. Zelo so si prizadevali, da bi spravili pred sodišče tudi župnika Ermana. Jeriča so še med sodno razpravo nagovarjali, naj podpiše izjavo, da je demonstracije v Šmartnem organiziral župnik. Zagotavljali so mu, da bo oproščen kazni, če bo to naredil. Seveda je Jerič tako kupčijo odločno zavrnil in ponovno izjavil, da župnik ni imel nobene zveze z demonstracijami, nasprotno, celo miril je ljudi, naj pač potrpijo, ker se proti odločbam oblasti ne da nič narediti. Tako je bil Jerič kot prvoobtoženi, ki »je nahujskal ljudi in organiziral odpor proti izvedbi del za rušenje cerkvenega stolpa in ostalega cerkvenega zidu v Šmartnem«, obsojen na deset mesecev strogega zapora. Seveda so morali krajše zaporne kazni prestati tudi mnogi od tistih, ki so bili obsojeni takoj po demonstracijah pred »sodiščem« na postaji milice v Šmartnem. Poleg zapornih kazni je oblast uporabila še druge metode proti udeležencem množičnega protesta: več so jih brez posebnega dokazovanja vrgli iz službe, šestošolca Petra Kališnika, sina na procesu v Ljubljani obsojenega Alojza Kališnika, pa so izključili iz kamniške gimnazije.

Po odhodu gospoda Ermana je za župnika v Šmartno prišel Ignacij Škoda, ki je čas od julija 1945 do konca leta 1955 preživel v zaporu. Šmartno je bilo njegovo prvo službeno mesto po desetletnih neprostovoljnih »počitnicah«. Ni mu bilo treba veliko časa, da je uvidel, kako zelo fara potrebuje primeren skupni dom. S to ugotovitvijo je kmalu seznanil tudi pristojne oblastnike. In začuda, strinjali so se, da se nova cerkev postavi na temeljih nekdanjega župnijskega gospodarskega poslopja. Farani v začetku za tako rešitev niso bili navdušeni, saj so mislili, naj bi nova cerkev zrasla na temeljih prejšnje. Kljub temu so leta 1958 začeli z gradnjo in delo je dobro napredovalo. V nedeljo, 29. maja 1960, je bila v Šmartnem že posvetitev nove cerkve. Opravil jo je nadškof Anton Vovk ob navzočnosti številnih duhovnikov in množice vernikov. Tako so Šmarčani po petnajstih letih spet imeli primeren prostor za bogoslužje. Zdelo se je, kot da je oblast [Stran 022] sprevidela, da proti odločnim in vztrajnim Šmarčanom ne more nastopati samo s silo.

Figure 5. Blagoslovitev temeljnega kamna 1958Figure 6.

Še nekaj kamenčkov k začetnemu mozaiku

Najprej k sliki vasi Kostanj iz leta 1942. V začetku februarja 1942 se je na kamniško področje vrnila z Jelovice skupina dvanajstih partizanov pod vodstvom Milana Blejca. Ne vemo natanko, kdaj so potem prišli v Kostanj k Mihu Pestotniku. Pri njem so se dobro počutili, saj je že od poletja 1941 bil povezan z OF. Toda 18. marca je dekle, ki je na orožniški postaji v Kamniku delala kot snažilka, med pospravljanjem pisarne opazila v knjigi prijavo Franca Grošlja iz Kostanja o partizanih, ki da so na Pestotnikovem skednju. Nemudoma je o tem obvestila brata in še isti dan so tudi pri Pestotniku zvedeli, kaj jim grozi. Partizani so se isti večer preselili v nek planinski hlev na Kostanjski planini. Bil je skrajni čas, kajti že sredi noči so nemški policisti obkolili domačijo.

(Kamniški zbornik 1961, str. 64)

Precej drugače poroča o dogodkih 19. marca v Kostanju Matija Škerbec v knjižici Krivda rdeče fronte, ki je leta 1954 izšla v Clevelandu. Pestotnik se je naveličal sam skrbeti za hrano in skrivališče dvanajstih partizanov, zato se je dogovoril s sosedom Jožetom Grošljem, da jih za nekaj časa pošlje na njegovo domačijo. Grošelj se ni upal odreči. Komaj so se fantje preselili, je Pestotnik hitel v Šmartno in se tam v gostilni srečal z bivšimi jugoslovanskimi orožniki, ki so tedaj bili v nemški službi. Omenil jim je, da se v Kostanju pri Grošljevih skrivajo partizani. Ravno tedaj je bila v Šmartnem tudi Grošljeva mati. Ko je zvedela za Pestotnikov razgovor z orožniki, jim je v opravičilo svojega sina šla povedat, da je vzel partizane pod svojo streho samo zaradi Pestotnikovega nadlegovanja. Grošljevi so bili prepričani, da bo o dogajanju v Kostanju v kratkem obveščena gestapo v Kamniku. Da bi se vsaj nekoliko zaščitili, je gospodarjev brat šel v Kamnik in prijavil partizane. Čez nekaj dni so v vas pridrveli Nemci. Partizani so se že prej umaknili, zato jih niso našli, odpeljali pa so Pestotnika in njegovega brata. Nekaj dni za Nemci so se pojavili partizani, prijeli Franceta Grošlja, ga strašno pretepli in nato ustrelili. (M. Škerbec, Krivda rdeče fronte I. del, str. 129).

Katero od obeh poročil je torej pravo? Zakaj bi Grošelj šel prijavit Nemcem, če bi partizani bili samo pri Pestotniku? Dokler jih ni imel na svoji domačiji, bi se v slučaju preiskave vedno lahko izgovoril, da ne more vedeti, kaj se dogaja pri sosedu. Ali ni Pestotnik opravil prijave že tedaj, ko je govoril z orožniki? Ne moremo verjeti, da je tisto srečanje bilo samo slučajno.

Jerič si ni znal pojasniti nenavadnega obnašanja orožnika Škrjanca, ki je v nedeljo po obisku nemške policije v Kostanju vodil običajne vežbe vermanšafta. France Grošelj je bil tedaj zadnjikrat na vežbah. Niti učenci niti voditelj niso imeli posebne volje za delo, raje so se pogovarjali. Ko so omenili Kostanj in Pestotnikove, je orožnik pomenljivo pogledal po učencih in dejal: »Vedite, da tudi tistemu, ki je o Pestotnikovih dal kako izjavo, ne bo dobro.« Ali je orožnik že vedel, kaj čaka Franca Grošlja? Lahko razmišljamo in postavljamo razne rešitve, toda eno zagotovo drži: Ko bi partizani ne prišli v Kostanj, Nemci ne bi imeli vzroka za represalijo. Zakaj se nikoli ne vpraša, ali so morda partizani povzročili represalijo. Oni lahko pridejo in odidejo in vse dobro je njihova zasluga, če se pa okupator znese nad domačini, so krivi izdajalci.

V že omenjeni knjižici Krivda rdeče fronte beremo, da so Nemci v Gradišču izvedli svoj grozoviti masaker samo zaradi kazni za partizanski umor dveh žensk. Partizanska literatura tistega umora sploh ne omeni. Izgleda, da Koritnikovima dvema politično res niso imeli kaj očitati. Zakaj pa so ju umorili? Obe sta že pred vojno nastopili pred sodiščem kot priči pri dokazovanju očetovstva nezakonskega otroka njune sosede. Zamerili sta se ji in sedaj je njen brat partizan poskrbel za maščevanje. Seveda tako maščevanje niti po revolucionarnih zakonih ne bi bilo dovoljeno, toda v medvojnih in povojnih razmerah je bilo mogoče vsako dejanje primerno prekvalificirati in ga narediti zakonito. Toda ali je tak zloben medsosedski obračun kaj manjši zločin kot navaden politični [Stran 023] umor? Nemcem so partizani s svojim posegom v Gradišču odprli skoraj neomejeno možnost za uničevanje slovenskih življenj in premoženja. In kakšen je bil končni rezultat? Poleg obeh umorjenih žensk še trinajst ustreljenih in sežganih vaščanov, šestdeset žensk in otrok odpeljanih v nemška taborišča, štirje dojenčki umrli v taborišču, cela vas požgana, živina in drugo imetje pokradeno in uničeno.

Leta 1944 je izšla knjiga Bračičeva brigada, v kateri je posebno poglavje namenjeno opisu napada na Šmartno v Tuhinju oktobra 1944. Ker je neposreden napad opravila prav Bračičeva brigada, smo pričakovali, da bomo v knjigi dobili pregledno sliko napada. Še posebej bi nas zanimalo, kako je potekalo miniranje cerkve. Toda ravno o tem je v knjigi zelo malo podatkov. Iz poročila zvemo, da se je napad začel 28. oktobra zvečer, trajal celo noč in naslednji dan ter noč in se zaključil 30. oktobra zjutraj. 29. oktobra so oblegancem prišla na pomoč štiri letala, ki pa partizanom niso povzročila posebne škode. Ta dan so minerji skušali zrušiti glavni bunker in pri tem imeli nekaj žrtev ne pa uspeha. Do cerkve menda niso mogli priti, ker je bila zavarovana tudi z močno ograjo, zato so naložili mine na voziček in ga porinili proti ograji. Če bi sodili po tem poročilu, bi morala cerkev še dolgo kljubovati zobu časa in v letu 1955 najbrž ne bi bil potreben zbor 700 faranov, da bi preprečeval njeno rušenje.

Figure 7. Nova šmarska cerkev 1960

17. oktobra 1955 popoldne se je v šmarski fari dogajalo nekaj izrednega. Ljudska oblast, ki je še iz časa okupacije imela izkušnje, kako je treba ravnati z ljudmi, kako jih pridobiti in ustrahovati, kaj takega sploh ni pričakovala. Vedela je, kako je župnik prejšnji dan obvestil farane o rušenju zvonika in cerkvenega zidu. Ni spodbujal k uporu, ampak opozarjal, naj ostanejo mirni in naj ne ovirajo delavcev. Ali je mogoče, da so bile to samo kulise, za katerimi se je dogovarjal s soseskami in vasmi, koliko demonstrantov bodo poslale, ko bo udarilo plat zvona? Več kot dvesto udeležencev pohoda na Šmarje so potem zaslišali, toda o kaki organizaciji niso zvedeli ničesar, ker je v resnici ni bilo.

Oblast ni pomislila, da je sama že leta in leta »organizirala« ta upor. Leta 1944 ljudem ni šlo v račun, da so brigade zaradi nekaj desetin nemških orožnikov porušile farno cerkev. Le kdo konec štiriinštiridesetega ni vedel, da bodo Nemci kmalu sami odšli? Od borcev za svobodo bi pričakovali, da bodo vsaj do neke mere obzirni do kulturnih in cerkvenih spomenikov. Če morda vojaški poveljniki za to niso imeli dovolj posluha, bi skušali nekako razumeti, popolnoma nemogoč pa je bil odnos povojne civilne oblasti, ki je farane preganjala zaradi nabirke, zaradi apnenice, ni hotela niti slišati o novih načrtih za cerkev, o gradbenem dovoljenju in podobno. Jerič je v zvezi s tem zapisal, da pač sprejema, da je Cerkev ločena od države, ne gre mu pa v glavo, da se država ne more in ne more ločiti od Cerkve.

Vse to in še več je vrelo v glavah ljudi, ki so tisto popoldne hiteli v Šmartno. Prišli so prav vsi, tudi žene in mladina z Gradišča, ki so med okupacijo nekaj let preživeli v nemškem taborišču. Kolikokrat so tam ob velikih praznikih mislili na pesem domačih zvonov in iz nje črpali novo upanje v skoraj brezupnih razmerah. Še nikoli farani niso bili tako združeni kot v tem poznojesenskem popoldnevu, ko so stali okrog na rušenje obsojenega zvonika. Vedeli so, da so z njimi tudi tisti, ki so ostali doma. Če bi prišli še oni, bi jih bilo tisoč, bi bila zbrana cela fara in mislili in govorili bi isto.

Da, tudi če bi jih bilo tisoč, bi oblast njihov zbor imenovala »protiljudske demonstracije«. Le proti kateremu »ljudstvu« so demonstrirali protiljudski elementi 17. oktobra v Šmartnem? Proti peščici partijcev, udbašev in miličnikov! Oni so bili ljudska oblast, bili so komunistična, totalitarna oblast, [Stran 024] ki je svoj vzpon pripravila že med vojno – tudi z umori poštenih Slovencev, svojih potencialnih nasprotnikov. Lahko bi rekli, da v tem delu Tuhinjske doline med vojno ni bilo niti organiziranega idejnega protikomunističnega odpora, kje še oborožen odpor, kot na primer vaške straže, pa vendar so se partizanski umori začeli že leta 1942 in se nadaljevali do konca vojne. Na Ravnah, kjer so partizanom veliko pomagali, so le ti še decembra 1944 odpeljali pet moških in jih pobili. Res je, da se je to komunistično nasilje nekako izgubljalo v še hujšem nemškem nasilju, ki se je tudi končalo šele z odhodom Nemcev iz dežele. Niti prvim niti drugim se Šmarčani med vojno niso uprli, uprli pa so se 17. oktobra 1955. To je bil pravi protikomunistični odpor, upor proti komunističnemu nasilju – seveda brez orožja. Oblast ga ni pričakovala, vsaj ne v takem obsegu, vendar je hitro reagirala in upor s silo zatrla. Preteči je moralo še nekaj desetletij, da se je komunizem zrušil sam v sebi, tisti komunizem, ki je leta petinpetdesetega izgledal še nepremagljiv, šmarski farani pa so se mu vendarle upali postaviti po robu.

Figure 8. Leto 1999. Župnik Franc Baloh blagoslavlja farno spominsko ploščo