Tako so se spraševale po mnogih vaseh žene in matere, obupana dekleta, ki so po vojni ostale same na kmetijah brez sinov, bratov, ženinov in kmečkih gospodarjev. »Kaj bomo sami brez naših najboljših!« je zapisala dvajsetletna Marija Meše (1925), po domače Mrakova, iz Vrbljen pod Krimom. Svoja občutja in mišljenje je izražala v pismih svojima bratoma in prijateljici, ki so po vojni našli novo domovino v Argentini. Dovolila mi je, da sem jih nekaj prebrala: odprla mi je vrata v notranji svet svojega doživljanja. Z vsakim pismom mi je Marija odkrila, koliko zdravega jedra se je ohranilo v srcih ljudi, še posebno v njenem. Preden bomo s citati njenih pisem to odkrivali, moramo najprej obiskati Vrbljene in drobce dogodkov med vojno. Predvsem pa moramo vsaj malce spoznati avtorico pisem, Mrakovo Marijo.

Vrbljene bomo našli pod vzhodnim pobočjem Krima ob reki Iški. V jasnih majskih dneh jih je že zgodaj zjutraj obsijalo sonce in jih naredilo še bolj prijazne. Vas je razpotegnjeno naselje ob desnem bregu Iške, tako da so domačini ločili zgornji in spodnji del vasi. Vzdolž vasi je tekla cesta, tik ob njej so na obeh straneh stale revne kmečke hiše. Okrog šestdeset jih je bilo. Za njimi so bili proti Iški travniki, njive in sadovnjaki, prav tako proti Barju. Brez načrtov urbanistov in krajinskih arhitektov so nešolani ljudje smotrno postavljali naselja z njivami in sadovnjaki, saj so se pretežno preživljali z delom svojih rok. V vasi ni bilo premožnih kmetov. Za najpremožnejše so veljali pri Furlanu, kjer je bila gostilna. Družine so se med seboj poznale, mejniki med posestvi so bili več ali manj urejeni in vaščani so živeli v glavnem složno in v miru. Vse do vojne, ko so Krim naseljevale zdaj ena, zdaj druga partizanska četa in ustrahovale, mučile in morile ‘idejne nasprotnike’ v bližnjem in daljnem okolišu Krima, tudi na pobočju proti Cerkniškemu jezeru, o čemer smo v Zavezi že večkrat pisali. Znane so besede prebivalca iz Horjulske doline, ki je leta 1942 dejal: »Iz Polhograjskih hribov diha groza.« Z gotovostjo lahko trdimo, da so s pričetkom partizanskega terorja povečini tudi ljudje pod Krimom čutili grozo, ki je z ene strani dihala z Barja, prepreženega s partizanskimi potmi na Krim in v Polhograjske hribe, z druge strani pa iz prostranih krimskih gozdov z globokimi kraškimi globelmi. Pa tudi iz Iške, kot bomo videli.

Prebivalci iške in tomišeljske fare (Vrbljene so spadale pod faro Tomišelj) so že zgodaj spomladi 1942 začeli trpeti zaradi italijanske in komunistične okupacije. Zelo natančno je popisal življenje med vojno v ižanski fari tamkajšnji župnik Janez Klemenčič v knjižici Revolucija pod Krimom, dokument III, Buenos Aires 1973. Že zgodaj spomladi 1942. so začeli tamkajšnji ljudje spoznavati načine komunistične borbe: nekateri komunistični divjaki so npr. zasedli zvonik ižanske cerkve in začeli streljati na zgradbe italijanske posadke; prekopavali so ceste, podirali na cesto drevesa in podobno. Ko so prišli italijanski vojaki s tanki, so se vsi komunisti razbežali, ljudi pa prepustili italijanskemu srdu, maščevanju, ropanju in streljanju. V strahu, da rešijo premoženje in življenja, so se ljudje zatekali v župnišče, živino pa prignali na župnijsko dvorišče. Komunistični ‘borci’ so s tako taktiko hoteli pridobivati moške, da bi odhajali v hosto, če niso hoteli pasti Italijanom v roke. Mnoge, ki niso hoteli z njimi, so prisilili, da so iz strahu podpisali, da se z njimi idejno strinjajo, potem pa so te sezname ‘podpornih članov’ komunisti izročili Italijanom. Julija 1942 so zato Italijani pričeli z načrtnim odpeljevanjem nedolžnih ljudi v internacijo, večinoma na Rab. Po italijanski ofenzivi julija 1942 se je število internirancev še povečalo. Domačim so lagali, da so odšli na delo v Italijo in tudi lačni da ne bodo. Oktobra so zvedeli za prve, ki so že umrli; resnico o strašni lakoti so razbrali na okostnjakih, ki so se ob koncu leta nekateri vrnili. Komunisti so jih hoteli kar mobilizirati, pa so se skrili na ižanski grad k Palmeju, ki je veliko časa prebil na varnem v Ljubljani.

Ljudje so se lahko ob vsaki priliki prepričali, kako složno komunisti sodelujejo z Italijani: partizani so se brezskrbno vozili na kolesih mimo fašistične postojanke na Igu; italijanski komandanti so se prosto sprehajali po območjih, ki so bili v rokah komunistične oblasti; ljudje so videli, kako so Italijani v gozd odpeljali avto z municijo, nazaj pa pripeljali naloženega z mesom. Italijani so hodili celo v gozd na zmenke s partizani; 13. avgusta so Italijani streljali na ižanske fante, ki so brez orožja pribežali iz gozda, partizani s strojnicami so bili za njimi. S streli bi lahko prepodili Italijane in rešili fante, a jih niso hoteli. Na patrulje Italijani niso hodili. Komunistično nasilje se je zato zlahka vedno bolj razraščalo.

Posebno varne so se partizanski ‘borci’ počutili v Iški. Že marca 1942 so se tam živahno gibali v vikend hišicah, ki so vse razdejali. Višje v soteski so imeli svojo komando in sodišče. »Ko se začne mračiti, prihajajo po Iški kosmati, divjega pogleda, s puškami in obloženi z bombami. Kaj bo z nami?« je potožila prebivalka bližnjega naselji ižanskemu župniku. In razvedelo se je: kogar so odpeljali v Iško, se navadno ni več vrnil. 17. maja so pripeljali skupino ciganov iz Vrbljen in Podpeči in postrelili vse: mlade, stare, moške, ženske in otroke, vseh skupaj 42.

V Vrbljenah so zajeli Miro Lampret, roj. Rozman, po rodu z Iga. Z vozom in hčerkico vred so jo odpeljali v Iško. Po dveh dneh mučenja so mamo ustrelili, deklico pa je partizan prijel za noge in jo z glavo udarjal ob drevo, dokler ni umrla. Iška je postala eno samo pokopališče. Kmet, ki je tam okrog pasel krave, je potožil ižanskemu župniku, da povsod naleti na sveže grobove. Pa tudi po Iški plavajo mrliči …

Leta 1944 so se komunisti čutili najbolj varne v Sivih dolinah. To je gozd pod Mokrcem, ki pada strmo proti strugi Iške. Visoko nad Iško so imeli na skalah postavljeno kolibo. Tu je bil zbran komunistični štab rajona Barje s sekretarjem Matijo Škrabo.

Življenje pod komunističnim nasiljem je postajalo nevzdržno, zato so se fantje okoliških vasi pomladi 1943 organizirali v vaško stražo, da zavarujejo življenja in imetje. Organiziral jih je Janez Benko iz Vrbljen, za njim je prevzel poveljstvo za Tomišljane Peter Skalar, dober vojak in voditelj, za Ižance pa Stane Skubic. Leto 1944 je bilo zato dokaj mirno. Partizanska vojska je le enkrat silovito napadla domobransko postojanko na Igu, a so napad vzdržali, drugič pa postojanko na Barju v Črni vasi, a so bili tudi tokrat premagani in se razbežali. Le eden je ustreljen obležal pred šolo. Bil je mlad fant, iz žepa so se mu skotalili trije krompirji. Gotovo je bil večkrat lačen kot sit, verjetno tudi to noč, ko je moral izpolniti ukaz nadrejenih, ki so ostali na varnem.

Figure 1. Marija Meše (desno s kitami) s prijateljico Štrumbljevo Ani

Nekaj časa je bil med domobranci na Barju zelo znan Frakelj. Bil je doma s kmetije v Dražgošah, a bolj kot kmetiji se je posvetil študiju, saj je bil že pred vojno diplomiran pravnik. V opevani ‘dražgoški bitki’ so mu Nemci ustrelili očeta in brata. Zapustil je dom, ker se strahopetnim partizanom, ki so bili z izzivanjem Nemcev glavni krivci dražgoške tragedije, ni hotel pridružiti. Z ustanovitvijo domobranstva je bilo odslej njegovo mesto pri njih. Vsem se je vtisnil v spomin zaradi svoje visoke postave, lepega petja, bistroumnosti, drznosti in poguma. Z domobranci je bil tudi na Turjaku, a je uvidel napačno vojaško taktiko in se pred napadom umaknil s Turjaka. Še posebno Vrbljani so si ga zapomnili po tem, ker je nekoč odpeljal v gozd proti Lisičjemu Martina Furlana, sina gostilničarja, in skupino šestih partizanskih ‘simpatizerk’ in partizank iz Vrbljen in jih postrelil. Med njimi sta bili tudi Martinova sestra in mama treh hčera, ki so bile vse pri partizanih, pred vojno so služile za dekle pri različnih kmetih. Med potjo je ušla terenka Angela Kumše, po domače Ruparjeva iz Vrbljen, in od takrat naprej ostala v hosti. Spomin na ta grozni dogodek je po vojni opisala v knjižici »Smrti sem gledala v oči«. Njej je bilo dano, da je lahko izrazila vso grozo dogodka, žal pa nobenemu izmed deset tisočih, ki so trepetali v smrtnem strahu, a so smrti ušli, predvsem pa nobenemu izmed deset tisočih, ki so po veliki bridkosti in mučenju bili ubiti. Partizani so po tem dogodku v vasi razglasili, da bodo za vsakega od sedmih postreljenih, ustrelili sedem domačinov. Takrat so skoraj vse družine, ki so imele sinove pri domobrancih, zbežale v Ljubljano.

Po vojni se nekatere družine iz Vrbljen niso vrnile v domačo vas, ampak so bežale na Koroško, celo ostareli starši sinov domobrancev, njihove sestre in žene, da si rešijo golo življenje. Ena takih družin je bila družina Jakoba Benka (28. 4. 1887) in matere Marije, roj. Jakič (6. 3. 1890). Pri hiši se je reklo kar ‘Pri Benkotovih’ (z naglasom na o). Poleg edine hčerke Francke (1928) sta ata Jakob in mama Marija imela še štiri lepe, postavne in »v poštenju vzgojene sinove«.

Najstarejši od sinov je bil že omenjeni organizator vaške straže Janez (13. 12. 1914), za njim so se po prvi svetovni vojni rodili še Martin (11. 12. 1921), Jože (23. 11. 1923) in najmlajši Franc (18. 11. 1930). Benkotovi so bili na pol kmečka družina. Njihov rod sega do daljnega leta 1500. Benkov ata Jakob je bil lovec. Zdravnik dr. Tavčar je imel pri njem v zakupu lov. Za ata se je lov prenehal, ko je Krim zajelo komunistično ‘gibanje’. Tudi če mu partizani ne bi zaplenili puške, je ne bi več vzel v roke. Tako grozno in nedoumljivo je bilo zanj pobijanje domačinov. Imel je še eno puško, in to je skril med deske ob hiši. Čakal je boljših časov, ko bo spet lahko hodil na lov. Med vojno pa se je ni dotaknil. Sosedje so jo našli med deskami po koncu vojne, ko je hiša ostala izropana in prazna, saj je vsa Benkotova družina, razen Martina, ki je bil ubit že med vojno, bežala na Koroško. Hčerka Francka in prijateljica Marija sta bili članici Marijine družbe, ki je bila za komuniste skrajno reakcionarna stvar, saj naj bi ogrožala boljševiško ideologijo, dekleta iz družbe pa najbolj osovražena in nevarna.

Najstarejši Janez, med fanti na vasi že nekoliko starejši, je doma med brati in na vasi užival ugled že pred vojno, spoštovali so ga, ker je bil pošten, preudaren in pameten. Bil je v Ljubljani v službi kot vzgojitelj v nekem internatu in v njem je zorel duhovniški poklic, pa so mu vojne razmere preprečile vstop v semenišče. Skupaj z mlajšimi brati je delal doma na kmetiji, veliko so hodili tudi na dnino. Družina je živela bolj sama zase in razen Francke, ki je bila najbolj odprta in je povedala vse, kar je mislila, so bili fantje bolj molčeči in preudarni. Mežnar Jože Razpotnik je bil predsednik prosvetnega društva in z Janezom sta prijateljsko sodelovala. Bila sta srce in duša vseh kulturnih prireditev na vasi.

Figure 2. Jože Meše pred odhodom k domobrancem

Z vojno se je razgibano vaško življenje končalo. Razpotnikov Jože je opravljal le še delo mežnarja in občinskega tajnika. Bil je oče štirih otrok. Junija 1942 je na lepem izginil. Skupaj z njim tudi župan France Bezljaj, po domače Lenček, oče dveh sinov. Pri Lenčkovih so imeli majhno gostilno in trgovinico, njegov brat Janez pa je kmetoval. Kaj se je zgodilo z Razpotnikovimi, so nekateri domačini skrivoma zvedeli kasneje iz Črnih bukev, kjer je natisnjena fotokopija uradnega dokumenta o Jožetovi ‘justifikaciji’.

Na položaju, Kom. 1. čete bataljona »Ljube Šercerja« NO, dne 21. junija 1942.

»Danes je bil justificiran Razpotnik Jože iz Tomišlja, roj. 26. 1. 1903. Župan je med potjo pobegnil. Potem smo dovedli v logor njegovo ženo in Janeza Bezljaja, brata župana Bezljajevega Franceta in jih pridržimo, dokler se ne javi župan. V obratnem slučaju nam sporočite, kaj naj storimo. S. F.-S. N. Komandir Maks.« Politkomisar ni podpisan.

Županu je beg uspel, uboga žena in mati majhnih otrok pa je ostala približno dve leti zaprta pri neki partizanski družini, govorilo se je, da pri Sv. Vidu na Blokah. Težko si predstavljamo, kako se godi ženi in materi, ki jo odtrgajo od doma in dveh majhnih otrok. Videli bomo, kako je moral župan plačati komunistom uslugo, da so mu kljub temu, da je pobegnil, ‘podarili’ življenje in ženi svobodo, da se je lahko proti koncu vrnila domov k otrokoma. Županov brat Janez se je tudi čez nekaj časa vrnil domov. Razpotnikov Jože pa je bil ‘justificiran’ v Iški, kot poroča Janez Klemenčič v omenjeni knjigi »Revolucija pod Krimom«.

Za oba županova otroka, siroti pri živih starših, je medtem skrbela njuna stara mati, Tončkova mama iz Tomišlja. Tončkov ata, pisali so se Lenarčič, je kmetoval, da jih je preživljal. Na kmetiji je ostal sam brez obeh sinov, ki sta se pridružila vaškim stražarjem. Ko se je lepega zimskega dne vračal z vozom z barja, kamor je vozil gnoj, obrnjen s hrbtom proti gozdu, so se iz gozda oglasili streli in konj je sam pripeljal mrtvega ata domov.

Od Benkotovih sinov je najprej pristopil k vaškim stražarjem in kasneje k domobrancem najstarejši sin Janez, prijatelj ‘justificiranega’. Za Janezom je pozimi 1943 oblekel domobransko uniformo še Martin in v zadnjih mesecih vojne tudi Jože. Podobno kot Janez sta bila tudi brata visoka in močna, poštena in delavna. Domače posestvo je bilo majhno in pred vstopom k domobrancem so ju radi najemali za dninarja. Najmlajši Franc je bil skoraj še otrok in se je zelo bal partizanov. Še posebno potem, ko so se v vasi razširile govorice o mučenju fantov v eni od partizanskih hiš v njihovi vasi.

Vsi trije so občasno prihajali domov, še posebej, če je bilo treba poprijeti za delo. V vasi ni bilo partizanske postojanke, a partizani so jo pridno obiskovali, ropali domačije in vohunili za domobranci. V noči med 11. in 12. decembrom 1943 je Martin nameraval obiskati domače, a so ga partizani v hajki nad Lisičjim pri Škofljici ustrelili. Pokopali so ga na pokopališču rojstne fare v Tomišlju, ki je postal fara leta 1904, pred tem so Vrbljene spadale pod faro Ig.

Jože je bil pri domobrancih le nekaj mesecev. Ob konca vojne sta oba z Janezom odšla na Koroško s svojimi domobranskimi enotami in bila odpeljana iz Vetrinja 28. maja z logaškimi fanti, ker je bil Janez komandant ali pa stotnik domobranske posadke v Logatcu. Za Jožeta je neka afežejevka iz Vrbljen pravila, da so ga nekateri videli v Ljubljani v procesiji pretepenih in izmučenih domobrancev, ko so jih zaradi porušenega mostu čez Gruberjev prekop segnali iz enega vlaka na drugega. In ni pozabila pripomniti, da so jih še premalo pretepali! Za Janeza pa je eden od salezijancev povedal Mariji, naj bi ga domači terenci vzeli iz transporta, prignali na Ižansko cesto in tam mučili. Ali je bil ubit tam ali pa bolj verjetno v Kočevskem Rogu? Ko so domači zvedeli za opazko afežejevke, je bila v njih ena sama bolečina, nobene maščevalne misli. Marijin ata je preudarno dejal: »Njej se bo samo od sebe maščevalo.« Čez mnogo let se je pokazalo, da je imel prav.

Kaj pa preostali Benkotovi med vojno? Ko so pokopali Martina in je izginjalo vedno več fantov in bilo vedno več domačij popolnoma izropanih, so se Benkovi mama, ata, Francka in najmlajši Franc zatekli v Ljubljano k sorodnikom. Tudi Marija s starši in še mnogo drugih družin iz Vrbljen in Tomišlja. Prihajali so domov le za glavna opravila na polju, hlevi so bili že vsi prazni. Obe, Francka in Marija, sta se v Ljubljani zaposlili in se nista več veliko videvali. Največkrat so se Vrbljani in okolišani sestajali v Židovski ulici pri nekdanjem županu Lenčku, Bezlajevem Francetu, ki je pobegnil na poti k ‘justifikaciji’ junija 1942. Kako je prišel sem, kako to, da se komunisti niso maščevali zaradi pobega, se domačini niso spraševali, a so postali previdni. Nekateri pa v svoji naivnosti niso posumili vanj. Prosto in zaupljivo so se pogovarjali o takratnih dogodkih, življenju in ljudeh iz domačih vasi. Tudi niso vedeli, da je bila v Židovski, v centru Ljubljane, partizanska javka. Partizani so ponoči preko Barja skrivaj prihajali v Ljubljano in se sestajali z Lenčkom. Šele v letih po vojni, ko so ljudje iz Vrbljen razglabljali o vsem, kar se je dogajalo med vojno in si dopisovali z domačimi v Argentini, so zvedeli, da je Lenček izdajal komunistom. Nič lažjega kot to, saj je bil ves čas ‘na vezi’ s poštenimi in naivnimi domačini izpod Krima. Po vojni se je vrnil domov, a ni bil več za župana.

V Ljubljani begunci iz Vrbljen in Tomišlja niso ždeli prekrižanih rok. Leta 1944 je bil na Komenskega ulici ustanovljen gospodinjski tečaj za begunska dekleta s podeželja. Poleg službe sta se ga Benkotova Francka in Mrakova Marija pridno udeleževali. Marija je naredila še Krištofov strojepisni in knjigovodski tečaj v neki vili nasproti domobranske vojašnice. Spominja se zagnanega pravnika Aleksandra Bajta, a njegove ukaželjnosti tečaj ni zadovoljil, zato je v želji po nadaljnjem izobraževanju odšel v Italijo.

Po vojni

Mnogo družin, kar je še ostalo živih članov, je zbežalo na Koroško: Benkotov ata, mama, sedemnajstletna hčerka Francka in petnajstletni Franc; Anzelcovi, Oblakovi, Pavlovi, Dolenčevi, po domače Birtovi. Po treh letih begunskega življenja v Avstriji ali v Italiji so se za vedno naselili v Argentini in tam tudi pomrli. Benkotovi so do smrti živeli v San Justu. Dolenčevi so bežali samo zato, ker je bila njihova hčerka Lojzka poročena z vaškim stražarjem Ivanom Modicem, po domače Anzelcovim, ki so ga partizani ustrelili nekje pri Igu in je tam tudi pokopan. Anzelcovi ata in mama z Lojzko in majhnim otrokom pa so bežali zaradi Ivana. Tako strašen je bil strah pred maščevanjem.

Ko so se preostali Vrbljani po vojni vrnili iz Ljubljane na izropane domačije, je bilo treba garaško delati za preživetje in Marija se je lahko samo s hvaležnostjo spominjala obeh tečajev, ko je bila za kratek čas spet učenka kot nekdaj pred vojno. Na zaposlitev niti pomislila ni, saj sta na domu ostali le ona in sestri, brat je bil v službi na žagi na Igu, ostareli starši so poprijeli za delo, kolikor so mogli. Snubcev ni bilo ne v domači vasi ne v okoliških vaseh. Z veseljem bi se oprijela gospodinjstva in kmetovanja na lastnem domu. Kasneje, ko je brat postal gospodar in se poročil, je premišljala, da bi odšla k bratoma Jožetu in Francetu v Argentino in pomagala njima. V nadaljevanju zgodbe bomo videli, da se ji je življenje drugače obrnilo

Leta 1955, ko je imela trideset let, je v časopisu ‘slučajno’ zasledila obvestilo za vpis v babiško šolo. Nikoli ni nanjo pomislila, a od ljudske šole dalje je v njej neprestano tlela želja po šolanju, učenju, po večji izobrazbi, čeprav je, po tolikih letih dela na kmetiji, želja po morebitnem šolanju že skoraj zamrla! Božji načrti zanjo pa so njeno željo uresničili. Napisala je prošnjo, občina v Tomišlju ji je obljubila štipendijo, sicer bi ji šolanje ponovno kot v otroštvu ostalo le neizpolnjena želja. Prošnjo je oddalo 130 kandidatk, od teh bodo profesorji izbrali le 30 najboljših. Marija ni imela upanja, da se bo uvrstila mednje. Na dan pred sprejemnim izpitom so grabili in nakladali na voz seno. Pozno zvečer so se vračali. Sedela je na vrhu sena, ulila se je ploha in premočena do kože je mislila na naslednji dan. Kako bo na izpitu, kako ga bo opravila, kako se bo odločila komisija, niti ugibati ni mogla. Na dan sprejemnega izpita je bil prvi petek v juniju. Šla je k maši in obhajilu. Srčno je molila, da se jo Božje srce usmili in izpolni njeno željo po šolanju in zaposlitvi. Na izpit so prišla mestna dekleta z opravljeno gimnazijo. Ona je imela samo osemletko, stara je bila že trideset let! Ostalo je le upanje. Na dan razglasitve rezultatov je profesor klical po imenih kandidatke, ki so opravile sprejemni izpit. Svojega imena ni in ni zaslišala. Ali ni poklical imen že vseh tridesetih deklet? Ne! Zadnjega med naštetimi zasliši svoje ime. Zakaj prav na koncu? Profesor razglasi, da je od vseh tridesetih edino ona opravila sprejemni izpit z odličnim uspehom! Še danes mi je Marija o tem dogodku pripovedovala z vidno ginjenostjo. Spomni se tudi, da ji je bilo zelo hudo zaradi deklet, ki izpita niso naredile. Ona pa tako srečna že zaradi tega, da je končno spet v šoli, ki si jo je tako zelo želela in je skoraj izgubila vsako upanje, da bo še kdaj sedla v šolske klopi. Veliko je bilo takrat deklet, ki bi se lahko po vojni izšolale, pa jim zaradi različnih ovir in krivic ni bilo dano.

Figure 3. Petnajstletni France Meše pred odhodom na Koroško

Po dveh mesecih zagnanega šolanja bi se Mariji lahko ponovno zrušile sanje. Lepega dne jo pokliče ravnatelj. Iz občine v Tomišlju je prišlo zanjo obvestilo: »Ukinjamo vam štipendijo za šolanje. Naj vas vnaprej denarno podpirata brata iz Argentine, med vojno člana be-ga in zato sovražnika slovenskega naroda. S. F.- S. N.« Toda Božjih načrtov se ne da preprečiti. Marija je spet ‘slučajno’ zvedela, da razpisuje štipendije novo zgrajena bolnica na Jesenicah. Zaprosila je zanjo, jo dobila in takoj po šolanju tudi službo ter v njej hitro napredovala, končno se je izšolala za inštrumentarko. Spoznala je tudi svojega moža, se poročila in si ustvarila družino.

Zdaj ima čas, da lista po albumih s fotografijami domačih in prijateljev, ki jih ni več. Tudi njena mladostna prijateljica Francka se zadnje čase ne oglaša več. Od leta 1946, ko se ji je Francka prvič oglasila iz taborišča na Koroškem, sta si vse življenje dopisovali. Marija ne ve, kaj je z njo. Domneva, da je že pokojna kot večina nekdanjih domačinov iz Vrbljen. Francka ji je v svojem zadnjem pismu, kot da bi slutila, da je zadnje, zaupala: »Vse kar tukaj kdo hrani, se bo zgubilo. Jaz ne bom več dolgo na svetu in pošiljam ti nekaj fotografij mojih bratov in staršev. Drugi bodo vse v smeti vrgli. Domobranski znak, ki ti ga pošiljam, je nosil naš Janez, Jožetovega pa ne najdem, se je zgubil.«

Marija to zadnje pismo svoje prijateljice razume kot oporoko, zato je izpolnila njeno željo in mi izročila fotografije, da jih skupaj z zgodbo Benkove družine objavimo v Zavezi. Hvaležna sem obema za njuno zvestobo in zavzetost za pričevanje.

Prijetno me je iznenadila Marijina vnema za pisanje, srčna želja in notranji nagibi po tem, da na tak način izraža svoja čutenja in misli. Nisem štela vseh njenih pisem, ki jih je vse skrbno prepisala v svoj dnevnik, da se je njihova vsebina ohranila do danes. Zapisovala je tudi napeve, ki so jih pela dekleta, domobranske pesmi in nekatere ljudske običaje. Kako je njeno mladost zaznamovala vojna in leta po njej, nam bodo do neke mere odstrla njena pisma, polna zrelega mišljenja in pristnega čutenja. Zato me je vedno bolj zanimalo, kaj še mi lahko pove tudi o svojem otroštvu, o svojih starših, bratih, skratka o vsem in vseh, ki so zaznamovali njeno osebnost od otroštva dalje. Morda bodo posamezna zrnca njenega pričevanja, ki jih počasi luščim iz nje, vsaj malo pokazala kdo in kako so bogatili njenega duha od otroštva dalje.

Marijina osebnost

»Bila sem zelo vedoželjna in učljiva deklica, vedno sem rada pisala, brala in risala. Ko so se drugi otroci igrali, je bilo moje najljubše razvedrilo knjiga, pisanje in risanje. V šolo sem hodila v Tomišlju in do leta 1940 zaključila osemletko s samimi odličnimi ocenami. Vendar bi težko nadaljevala šolanje v Ljubljani, tudi če ne bi bilo vojne, ker me starši ne bi mogli vzdrževati. Še zvezke za osnovno šolo mi je plačevala občina Tomišelj. Bilo nas je enajst otrok. Predvojni župan je bil Modic, pri hiši se je reklo pri Hacin, in skrbel je tudi za izobrazbo otrok. S petnajstimi leti sem morala k poročeni sestri, da sem ji pazila otroke, poleg njenih še druge otroke po vasi. Seveda smo v moji ‘šoli’ vedno veliko pisali in risali. Rada sem se družila z učiteljicami iz Tomišlja. Predstavljale so mi vir znanja in učenosti. Po vojni sem postala bolj kritična do ene od njih. Spominjam se učiteljice Nataše Župančič, ki je v prvih mesecih vojne učence peljala h kraškemu breznu pri Strahomeru, da smo si ogledali to naravno znamenitost. Z nami je šel tudi učitelj Škafar z Barja, s katerim se je Župančičeva veliko družila. Bil je v občinskem odboru in že pred vojno levo usmerjen, Župančičeva pa je od pričetka vojne nosila čez blok partizansko pošto v Ljubljano. Pred koncem vojne so jo ustrelili; njen brat Uroš Župančič je vedno trdil, da so jo ‘ta beli’.

Moj učitelj verouka je bil vsa leta gospod Jožef Murn, župnik iz Tomišlja, doma je bil iz Velikega Orehka pri Novem mestu. Veliko dobrega in lepega nas je naučil. Bil je živahen in je prijateljeval z Janezom Jalnom. Že pred vojno in posebno med vojno je v pridigah odkrito govoril o komunizmu in svaril pred njim. Ljudje so pričeli govoriti, da ga bodo zato komunisti ubili, in gotovo bi ga, če ne bi že med vojno zbežal v Ljubljano, po vojni pa je odšel na Koroško, kjer je umrl. Razumljivo, da so že med vojno z največjim veseljem komunisti požgali župnišče v Tomišlju. Ljudje pod Krimom, ki so doživeli vse strahote revolucije, so po vojni govorili, da jih je župnik Murn še premalo svaril, ker je komunizem še hujši, kot so si sploh lahko predstavljali. Z veseljem se spominjam tudi njegovih pridnih in prijaznih sestričen, ki so lepo skrbele zanj, za čistočo in okrasitev cerkve.«

Marija po vojni ni pridno pisala samo prijateljici Francki, ampak tudi svojima bratoma Jožetu in Francetu, ki sta bila oba domobranca, a nista bila vrnjena s Koroške in sta tako do konca življenja živela v Argentini. Starejši brat Jože Meše (1917) je med vojno dolgo časa vztrajal doma na kmetiji. Velike težave mu je povzročala hoja, ker je imel deformirana stopala, vendar je opravljal vsa kmečka dela. Zakaj se je leta 1942 znašel v internaciji na Rabu, ne on ne domači niso vedeli. Tudi ne vedo, kakšnemu srečnemu naključju se lahko zahvalijo, da so ga še istega leta 10. decembra bolnega in shiranega poslali domov. Z ljubljanske železniške postaje so ga pripeljali z vozičkom. Domači so upali, da bo zato imel mir pred partizani, ki so pobirali fante po vasi in jih odpeljali s seboj v gozd, neznano kam. Motili so se. V eni od takih ‘akcij’ so nabrali 10 fantov ‘prostovoljcev’ iz Vrbljen in okolice, tudi Jožeta, in jih odpeljali s seboj. Kot čredo razkropljenih ovac so jih gnali nekam proti Turjaku. Na poti so se porazgubili in uspelo jim je, da so se skrivoma vrnili domov.

Šele zdaj so doma sprevideli, da Jože kljub izhiranosti zaradi taborišča in deformiranim stopalom ne bo varen pred partizanščino. Vrh vsega je bil zdaj dezerter! Skrival se je doma na senu, toda mama je sčasoma uvidela, da to ne pelje nikamor. Bil je tudi v stalni nevarnosti, da ga odkrijejo partizani in kot dezerterja ustrelijo. Zato se je Jože 1944. odločil, da pristopi k domobrancem. Dodeljen je bil v Pijavo Gorico, kjer je krmil konje. Spoprijateljil se je s Škrjančevim Tonetom iz Vinj pri Pijavi Gorici. Jože ga je nekoč pripeljal s sabo domov. Marijo je veselo pozdravil z besedami: «Ti si torej tista Micka, o kateri mi Jože tolikokrat govori?« Postala sta prijatelja, še več, po nekaj mesecih obiskovanja sta bila že oba trdno odločena, da se po vojni poročita. Žal pa sta se ob koncu vojne pred odhodom domobrancev na Koroško videla zadnjikrat.

Mlajši Marijin brat France Meše je bil leta 1944 star šele 15 let. Ko so vsi vaški fantje odšli med domobrance, se je vas spraznila in življenje na vasi je postalo kar nekam pusto in srhljivo. Stalni strah pred partizani in občutek ogroženosti je bil še večji. Tudi Franceta je ves čas vznemirjala misel: »Če me partizani vidijo, pridejo pome, kot so prišli po Jožeta, in odženejo s seboj še mene.« Po mučnem oklevanju, saj se je težko ločil od doma in domačih, se je 1945 spomladi skrivoma napotil peš v Ljubljano. Skrival se je po mestu in bil že odločen, da se vrne domov. A se je premislil. Ko je v začetku maja val beguncev bežal na Koroško, je skupaj s stričevo družino Birtovo in še nekaterimi drugimi iz Vrbljen bežal tudi on, star komaj šestnajst let.

Domači dolgo niso vedeli, kaj je z njima, ali sta živa ali mrtva. Doma so ostala sama dekleta, mlajši in starejši Marijini sestri ter najmlajši brat, skoraj še otrok. Nobenega glasu od nikoder. Končno! Za novo leto 1946 so zvedeli za Franceta, da je v begunskem taborišču v Spittalu. Marca 1946 je Požarjev Jože iz Strahomera pisal, da je živ tudi njihov Jože in sta skupaj v taborišču v Senigalliji. Dne, ko so dobili pismo s to novico, se Marija spominja še danes. Otroci so čakali mamo, ki se je tisti dan vračala iz bolnice v Ljubljani, kjer so ji operirali bulo na glavi. Iz Ljubljane do Iga se je pripeljala, od Iga do doma je prihajala peš. Otroci so jo čakali pri kapelici na koncu Vrbljen. Ko so jo zagledali, so se radostno zapodili v dir in že med tekom kričali eden čez drugega: »Mama, Požarjev je pisal! Jože je živ! Res, tako je napisal, da sta oba živa!« Mama jim utrujeno odgovori: »Ne me hecat! Tako zelo me boli glava!« Počasi je prišla k sebi kot da se prebuja iz otopelosti. Sprašuje otroke, ki še vedno vsi iz sebe vse vprek govorijo. Pozabi na bolečo glavo, pospeši korake in ko se v hiši sesede na klop in v zame v roke pismo, se glasno zjoče. Marija pa je zaman čakala na pismo Škrjančevega Toneta …

Figure 4. Janez Benko, vaški stražar iz Vrbljen

Na skorajšnje snidenje!

Odprimo Marijina pisma, ki jih je v začetku leta 1946 pisala Benkovi Francki v Spittal ter svojima bratoma, Jožetu v Senigallijo, Francetu v Spittal. Nehote bo s temi pismi spregovorila tudi nam, velikokrat med vrsticami, če bomo le znali brati s srcem in ji pozorno prisluhniti. Pisma nimajo niti zgodovinske, še manj literarne vrednosti. Nam pa bodo razkrila tenkočutno srce in zdravo pamet dekleta, ki je morala zaživeti v ‘svobodni’ domovini, povsem drugačni od tiste, v kateri je bila rojena, vzgojena in se veselila svoje mladosti.

Že od prvega pisma dalje je Marija vedela, da mora biti pri pisanju zelo previdna; marsikaj je bilo treba povedati po ovinkih in vzeti besedi ostrino; krajev begunskih taborišč ni omenjala z besedo, bila so le ‘tam gori’ (Spittal) ali ‘tam doli’ (Senigallia). Kako prav je imela, je po mnogih letih zvedela od nekdanjega hlapca gostilničarja Furlana iz Vrbljen, ki ji je prostodušno izjavil: »Takrat, ko sem bil v službi na slovensko-italijanski meji, sem prebral vse, kar si napisala in narisala.« Marija je z barvicami risala domačije Vrbljanov, da so hranili risbice za spomin na dom.

Kaj so v tistih prvih mesecih po vojni čutili domačini in domačinke iz Vrbljen, nam najbolj zgovorno pove njeno prvo pismo, ki ga je pisala stričevi družini v Senigallijo. Datirano je 4. februarja 1946. Preberimo nekaj drobcev, da bi se lahko ob njih vživeli v čutenje Marije in tolikih drugih po vsej Sloveniji v tistih mesecih.

»Dragi Vrbljanke in Vrbljani! Dragi domači Dolenčevi! Toliko časa je že minilo, kar smo se brez slovesa ločili. Grenki so bili dnevi, ko za Vas nismo vedeli. Vsaka naša misel in beseda v teh dneh je veljala Vam. Vsak dan smo Vas pričakovali, ali vsaj novic od Vas. Pa nič. Staro leto nas je razočaralo, novo leto pa nas je presenetilo z Vašim pismom. Jokali smo od veselja! Vsi, še mi v svojem trpljenju smo srečni, ko beremo, da se imate dobro, da ste zdravi in da se spominjate nas in na zapuščene domove. Mimo hodimo, mimo Vaših hiš, a ni življenja v njih. Dekleta bi rade poklicale Vas, prijateljice, da bi šle skupaj k maši, pa vas ni. Po dvoriščih raste trava, da bi jo kosil; ni več rož na oknih, ni nageljev Benkotove Francke. Vsega se spomnimo, o vsem se pogovorimo naskrivaj. Pred svetom pa morajo usta molčati. Zdaj bomo veliko laže potrpeli, ko vemo, kje ste. Še zavidamo Vam, kakor tudi mrtvim, ki so dotrpeli.

Drugače pa naj vas ne skrbi. Pravijo, da so stroje dali v oskrbo na Golo in Škrilje: mlatilnice, slamoreznice, kosilnice, pri Vas in pri vseh ostalih. Pobrali so Vam vse (misli na Dolenčeve, ki so nameravali obnoviti hišo), samo opeka in okna za hišo je ostalo, pa apno tudi. Polje smo čez leto obdelovali mi sami. Vaše sem jaz in Ančkini, Anzelcovi imajo za oskrbnika Gregorinovega Jožeta, Benkotovi Mežnarjeve, Palovi Sajovčeve, Birtovi Mrakove. Vsi so oskrbovali po svojih močeh, da boste zadovoljni, ko se vrnete, samo Gregorinov je vse k sebi speljal. Nekaj vašega orodja smo pospravili, ko pridete domov, boste dobili. Pridelke so vse pobrali novi oskrbniki, pustili so samo 15 procentov vsakega žita. To smo pa vsejali, tako da ozimino imate vsejano. Pravijo pa, da bodo pomladi dali druge oskrbnike. Pa saj je že vseeno, kar ste izgubili, Vam bo že Bog poplačal. Zemlja pa ostane zvesta Vam, in ona Vas bo počakala, če drugo ne.

Sedaj pa še o naših najdražjih, kateri skrbe Vas in nas. Kmalu ko ste odšli, smo zvedeli, da so jih nazaj pripeljali. Obupali smo popolnoma. Skoraj za vse smo zvedeli, da so nazaj prišli, domov pa ni nobenega, čeprav so bile amnestije. Le nekaj mladoletnih je prišlo, pa ne iz naše vasi. In potem smo še zvedeli, da leže v Kočevju. Srca so nam čisto strta. Kaj pa bomo sami brez naših najboljših? Ostali so samo stari zagrizenci, da nas špikajo in v tlako poganjajo. Za Martina smo zvedeli, da ga imajo v Št. Vidu pri Ljubljani, in to šele po štirih mesecih, nekako oktobra. Za Švigljevim Pepetom so že mašo brali. Za druge pa mi tudi že molimo kot za rajne. Ne jokajte, saj so dotrpeli. Vse se bo pozabilo, samo njih nikdar. Predobri so bili. Preveč radi smo imeli naše fante. Preveč bridko je bilo njih trpljenje. Če pa so kateri živi ostali, pa veste vi, samo mi bi radi zvedeli zanje. Da bodo tukaj vsaj nekaterim dnevi lažji. Gospodar Fištrov Jakob je že enkrat pisal. Prva pošta v našo vas! Iz Iške vasi in Iga so se tudi nekaj oglasili.

Pa še od nas kaj. Ančkini so zdravi, Mrakovi tudi, samo očetje so se postarali. Za sinovi žalujejo, ki so tako daleč ali pa jih ni več. Kar pa jih je one sorte, so pa vsi v luftu kakor v raju. Bog jim požegnaj. Martinova Rezka pa je bolna, če bo prej umrla, preden se vidite, Vas vse pozdravlja in Vam vsem stiska roko. Brajdarjev ata in Ančkin Stane iz Strahomera sta pa že umrla. Vrbljani so svoje (ki so jih pobili Italijani med vojno, op. V. K.) že vse prekopali, Tomišljani so jih tudi pripeljali iz Notranjih goric in Strahomera. Švigljevemu, Žirovčevemu in Šimnovčevemu smo me vence spletle v imenu naših fantov in vseh vas tam doli. Maše pa nam opravljajo gospod frančiškan iz Viča. So dobri in se potegujejo za nas.

Dragi naši, tam doli, ki lahko svobodneje dihate, spomnite se nas, molite za nas, da bomo ostali dobri v tej težki preizkušnji. Skrbite pa zase, da boste ostali zdravi, da si bomo lahko vsi segli v roke. Prisrčno pozdravite vse pregnance tam doli. Da bi bilo novo leto bolj srečno kot je bilo prejšnje. Vse Vrbljenke kličejo: Bog vas živi! Samo Vrbljenke? Seveda, saj so ostale Vrbljene ter vasi iške in tomišeljske fare brez ‘naših dragih fantov’.«

Lahko si mislimo, da je na tisoče takih in podobnih pisem v začetku leta 1946 pričelo romati med domačimi in njihovimi najdražjimi po različnih taboriščih. A ostanimo pri pismih iz Vrbljen. Poglejmo še, kakšne nauke je takrat Mrakova mama, ena od premnogih, dajala svojemu sinu Francetu, ko je zvedela, da je ostal živ v povojni moriji. Verjetno so v marsičem drugačni, kot jih dajemo današnje matere. Preberimo uvod v njeno pismo šestnajstletnemu sinu z dne 4. januarja 1946. V materinem imenu je pisala Marija.

»Ljubi sin(ček) in bratec!« (Zadnji zlog je prečrtan, morda zato, da se materina ljubezen ne bi zdela sinu posladkana, saj take ni bil vajen, ampak bolj resnična in pristna kot si sin sploh more predstavljati.) »Ko si odhajal od nas in smo Ti segali v roke, nismo vedeli, da za tako dolgo. Nismo Ti dali za na pot ne potrebnih stvari, ne naukov za življenje, ki te je tako trdo prijelo. Ljubi France! Skrbi zase, znajdi se, ubogaj tiste, s katerimi živiš, delaj, ako imaš delo, uči se, ako imaš priliko, da ne zamudiš časa. Bodi dober do drugih. Hvaležen bodi tistim, ki ti kaj dobrega store. Čisto sam si tam doli. Mislili smo, bo tvoj brat Jože skrbel zate, pa je prišlo drugače. Kdaj si ga zadnjikrat videl, kaj je rekel? V Kranju so ga še videli nekateri, potem nič več. (Takrat domači za Jožeta še niso vedeli, da je ostal živ). Moli zanj. Saj moliš, kajne? Pa k maši hodi! Imaš kaj za obleči? Pa za jesti? Pa če Ti je hudo, kar potrpi, vse enkrat mine, pa bo tudi to. Bo pa snidenje tem veseleje.« Sledi nekaj novic o domačih in še konec pisma: »Pa pišite še kaj, ako je mogoče. Pa kaj veselega, npr, kdaj se vidimo, France. Stiskamo Ti roko in Te pozdravljamo ata, mama in vsi ostali.« Kaj je takrat materam, očetom in sestram pomagalo, da jih trpljenje ni strlo? Ali ne vera in vdanost v Božjo previdnost ter upanje na snidenje? O svoji žalosti in bremenih vsakdanjega življenja svojim dragim domačim ne pišejo, nasprotno, hočejo jih bodriti, da oni ne bi obupali. Upanje na skorajšnjo vrnitev je bila do odhoda v Argentino stalnica njihovih pisem. In še potem ves čas. Vedno se Marijina pisma končujejo »na skorajšnje snidenje«.

Figure 5. Jože Benko pred vstopom k domobrancem

In še nekaj misli iz pisma Marije, ki ga je 13. januarja 1946 pisala znanki. Takrat še niso vedeli, da je Jože ubežal povojni moriji in ostal živ. »Sestra in jaz sva ostali doma, oba brata, mlajši je star šestnajst let, sta odšla z drugimi vred. Starejši je prišel nazaj in mislimo, da počiva v Kočevju, kakor tudi vsi drugi. Kaj takega so zmožni samo ljudje brez srca. Posebno hudo je za ata in mamo, ki se kar vidno starajo. To novo leto pa nam je Bog dal milost, da smo zvedeli za najmlajšega. Je namreč pisal kakor tudi Ivanka Oblakova. Pravi, da je kar dobro! … Pri nas je zdaj zelo žalostno. Dekleta, kakor ostali so kar razdeljeni. Koliko dela bi bilo zdaj za nas v drugačnih razmerah. Kar nas je še ostalo doma, se med sabo spodbujamo in kolikor toliko vplivamo ena na drugo. Da bi pa kateri z one strani kaj rekla, pa Bog varuj! So previsoke in kar nekaj več, z nami sploh ne govorijo, razen po potrebi. Za delati tlako smo pa mi dobri. Oh, koliko ljudje prenesejo in potrpijo! Pa že mora tako biti. Nekateri že kar dvomijo, ali so na pravi poti ali ne. Mislim, da takim manjka trdna, živa vera. Pomoči božje smo pa res tako potrebni kot še nikdar. Pa bomo menda tudi skozi te težave šli (v boljše čase) z božjo pomočjo.« Boljše čase je Marija prečrtala, a verjetno ne zato, ker ne bi vanje upala, ampak je boljše čase v svojem resnicoljubju razumela kot enega od izrazov, s katerimi se je takrat lagalo zdravi pameti ljudi in se z njimi manipuliralo, da so nekateri verjeli lažnemu govorjenju in obljubam. Kako neki naj komunisti ustvarijo boljše čase na laži, prevari in truplih njihovih najdražjih? Zdaj že preizkušeni v trpljenju dobro vedo, da znajo komunisti le ubijati, rušiti, razdirati in razdvajati, ne pa graditi in združevati.

Pomlad 1946. »Veš, meni se zdijo velikonočni časi skoraj lepši kakor božični,« premišlja Marija v pismu prijateljici Francki. »Takrat še narava vstane iz spanja, kaj šele ljudje. Tukaj imamo vsako nedeljo govore, enkrat za žene, za dekleta in tako naprej, tako da nas bodo gospod župnik že obrihtali. Nekateri pa pravijo, da bo letos dvakrat vstajenje, velikonočno in idejno. Saj kakor se vidi, bo res.« Domačim, ki so končno zvedeli, da njihovi najdražji niso bili čisto vsi pobiti, čeprav so jih že imeli za mrtve, je pomlad ponovno prinesla upanje, da se bodo vrnili domov in tako vstali od mrtvih. Kakšno svetlo in živo upanje nasproti temini sovraštva.

Zanimivi so odlomki iz pisma, ki ga je Marija v predpustnem času leta 1946 pisala sestri v Kranj, saj so takrat kmečka dekleta morala v službe v mesta, da so sama in domači laže preživeli. Takole pomodruje in jo poduči Marija, ki je ostala doma, čeprav bi se morda tudi ona privadila mesta, »ko bi le peč imela«, ki bi jo grela in ji dajala občutek domačnosti. »V letošnjem predpustu se pri nas malo ženijo in možijo. Dobrih fantov ni … , dekleta bežijo v službe. Ne morem Ti popisati, kako je doma lepo, kakor o Veliki noči. Snega ni več. Teloh je že razcveten, zvončkov pa je vse belo, kar čez noč so pognali, pa trobentice tudi. V nedeljo smo bili v gozdu. Po rožice smo šli. To smo jih nabrali! Kar ne vemo, kam z njimi. Spomladi pa domov pridi za stalno, da Ti ne bo treba peti ‘pod to goro zeleno / raste mi nagelj rudeč, / kdor si ga utrga, naj dobro ve, / da mi je v drag spomin./ Nikdar več, oj nikdar več, mene nazaj ne bo, / mene nikdar več nazaj ne bo, pod goro zeleno.’ Pa še to sem Ti skoraj pozabila napisati. Pri nas imamo sedaj priliko, da vidimo kaznjence na prisilnem delu. Ižanski grad popravljajo, pa pridejo pesek sejat na naš prod. So sami civilisti. Ravno danes sem jim nesla kruh. Saj je ravno tako, kakor bi dala našemu Jožetu. Če je še kje, kako bi bil vesel, če bi mu katera dala vsaj košček. Kar upanje imamo, da se bomo še kdaj videli. Bila je amnestija, pa v našo vas ni bilo nobenega domov. Kako bi pa prišli, če … !« Vemo, kaj je hotela Marija dodati temu ‘če’, pa se ni hotela ponovno vdajati žalosti. Takrat je skoraj z gotovostjo že tudi vedela, da njenega ljubega fanta ‘nikdar več, oj nikdar več, nazaj ne bo’.

In še dodaja: »Veste, v naši vasi je ostalo le pet fantov, pa so vsi bolj ‘napredni’, tako da se ne ogovarjamo. Ne vem, če se bo kaj spremenilo in če mi bo usojeno, da se s kom seznanim. V naši vasi ni skoraj nobene hiše, da ne bi žalovala. Ali ni žalostno? Molimo veliko, posebno za rajne, saj doli v taborišču tudi. Le iz dveh domačij sta se sinova poročila, tem se pa nič ne pozna, da je bila vojska.«

Duhovno ločevanje na vasi se je že pričelo, pa ne zaradi sovraštva, nevoščljivosti, zavisti ali česa podobnega. Marija o vsem tem ne spregovori besedice. Enih vojska ni zaznamovala s pobojem sinov in očetov ali z izgubo premoženja, zemlje, gozda, dobrega imena; drugim pa so sinove pobili ali so za vedno ostali v tujini, jim pokradli imetje, poniževane in zaničevane gledali s prezirom, jim še naprej kradli z nerazumno visokimi davki, obveznimi oddajami in jih na razne načine razosebljali.

Gospo Marijo sem vprašala, ali se še danes spominja dogodka, ko je nesla hleb kruha kaznjencu na prod Iške. »Tako dobro, kot da bi se zgodilo včeraj«, mi je povedala vidno pretresena: »Ob naši hiši je stal hlev, za njim smo imeli vrtove, potem je bil travnik, za travnikom se je pričel prod. Kaznjence smo lahko videli že izpred hleva. Vsak dan so hodili nakladat pesek na tovornjak. Kadar so mama pekli kruh, je bil poseben dan pri hiši. Tako lepo je dišalo. In ko so se hlebi ohladili, kako dober je bil svež kruh. Vsakič smo se spomnili na naše domače. Ali so lačni? Ali imajo dovolj kruha? Tako dobrega gotovo ne! Enkrat na tak dan sem se domislila, da bi nesla kruh kaznjencem na prod. Prosila sem mamo za hlebec. ‘Ne bodo si ga upali vzeli!’ me je prepričevala. ‘Pa ga bodo’, sem bila prepričana, ker nisem pomislila na nobeno oviro. Mama mi da hlebec, zavijem ga v papir in nesem. Že pred prodom me ustavi stražar s puško: ‘Kaj bi rada,’ me takoj osorno ustavi. ‘Tale kruh jim nesem, vem, da bi ga jedli z veseljem.’ Tako grdo me je gledal, da bi najraje zbežala. Toda neka nevidna sila me je prikovala na mesto. ‘Zakaj si ga prinesla, ali ti je kdo naročil?’ ‘Ne, nobeden.’ Začutila sem, da moram stražarju razložiti, zakaj sem prinesla kruh kaznjencem. Pogumno sem mu odgovorila: ‘Veste, dva brata imam v tujini, Bog ve, ali sploh dobita kdaj kaj kruha.’ Ob misli na brata, ob pogledu na lačne kaznjence in morda zaradi strahu pred sovražnim stražarjem sem pričela jokati. Morda so ga moje solze prepričale, da mi je na lepem brez besed vzel iz rok hlebec. Tudi jaz nisem nič rekla in skoraj stekla domov. Ne vem, ali so ga ujetniki dobili ali ne. Nisem se ozrla nazaj. Kruha pa nisem nikoli več nesla. Ustrašila sem se trdosrčnosti stražarja. Skoraj gotovo ga drugič ne bi več vzel.«

Prišla je pomlad, ali točneje 17. marec 1946. Tokrat je Marija napisala pismo svoji sestri Ančki, ki je tudi služila v mestu. Radostno pismo! »Veš kaj Ti moram povedati. Oglasila sta se oba brata. Pred enim tednom se je oglasil tudi starejši Jože, za katerega smo čisto mislili, da je mrtev! Mislili smo že, da že moli pri Bogu za nas. Včeraj pa je pisal še mlajši iz Spittala. Starejši je pa v Italiji. Ti ne veš, kako smo bili veseli! Kar ne morem si misliti, da je res. Sama ne vem, zakaj smo ravno mi tako srečni, da sta se oglasila. Pa da boš vedela, samo naša dva sta od tu. Za vse druge pa še nič ne vemo. Ali nismo srečni, kaj? Pomlad bo že tu, delo se bo začelo. Cvetlice pomladne že cveto, da je kar pisano. Ob nedeljah jih gremo nabirat, pri tem pa si želimo nazaj časov, saj veš kakšnih. Saj mislim, da bomo uslišani.« S težkim srcem je Marija kljub mladostnim upom in pričakovanjem počasi spoznavala, da je neusmiljeno kolo zgodovine zdrobilo nekdanje čase za vedno. Duha tistih lepih mladostnih časov izpred vojne ni več. »Nekajkrat smo šle s prijateljicami k Mariji pomagaj v ljubljansko stolnico k stranskemu oltarju. 8. majnika pa gremo na Brezje. Pomlad je že tu, ptički pojo, rožce cveto, al’ zame duha ni maja, bi lahko zapela. Pa bo že šlo.«

Sreča, da sta oba brata ostala živa, je prevelika, da bi Marija o novici molčala. Prijateljici piše o svoji veliki želji, naj Bog usliši molitve tistih staršev, ki še vedno nič ne vedo o svojih sinovih. Molitve v tem upanju »niso prav nič sebične in nič slabega namena ni v njih,« pomodruje. Kako tenkočuten pomislek, kot da ne bi smeli trpeči starši vztrajati v tem upanju! Ob prebiranju številnih Marijinih pisem nisem naletela na eno samo maščevalno misel ali besedo. »Hudobija se sama od sebe maščuje tistemu, ki dela hudo,« je Marija velikokrat slišala govoriti svojega ata. V enem od Marijinih pisem sem zasledila, da molijo – in rožni venec so molili vsak večer – za ubijalce svojih najdražjih domačih in prijateljev. Izgledalo je, kot da maščevanje poznajo le zmagovalci laži, ki so se še dolga leta po vojni na vse mogoče načine maščevalno izživljali nad trpečimi ljudmi. Danes pa prav tem, ki jih je trpljenje očistilo, očitajo ‘revanšizem’, ki so ga oni sami še vedno polni.

Figure 6. Jože Benko

V bridkosti in trpljenju teptano ljudstvo ni obupalo. V vseh letih, ko pišem njihove zgodbe za Zavezo, nisem zasledila govorjenja o stresih, depresijah ali celo samomorih. Teh izrazov v njihovem besednjaku ni. Pač pa nanje na vsakem koraku naletimo danes, ko iz svoje razklane in prazne notranjosti ječi sodobni človek, ki živi na ruševinah ‘komunističnega raja’. Marija, ena iz množice tistih, ki jim je bila za vedno uničena mladost, piše prijateljici aprila 1946: »Pa vendar se mi zdi, da je v tvojih besedah malo preveč obupa. Prav praviš, da težjega križa, kakor ga moremo nositi, Bog ne bo dal, saj pozna naše moči. Da si rahlega zdravja, to vem, da pa ne bi smela upati na zate primerno mesto v življenju, to pa ni res. Že samo to, da te je Bog na svet dal, pomeni, da ti je v prihodnosti pripravil nalogo in določil mesto. In takrat Ti bo dal tudi moč.« V to moč so v tistih težkih časih tudi verovali in vztrajali. Življenje je imelo smisel in jasen cilj, čeprav je bila pot trnjeva in nerazumljiva.

Prišel je maj 1946. Pisma preživelih iz begunskih taborišč v Avstriji in Italiji so domačim in prijateljem dragocena in jim edina prinašajo veselje, čeprav so polna domotožja. Drug drugemu vlivajo upanje, da se še kdaj vidijo in si kličejo na ‘skorajšnje snidenje’. Morda v bodrilo in tolažbo onim v tujini in njim v domovini. Marija piše bratu: »Sprejmi pozdrave od naše zemlje, od vsega kar ti je bilo drago, tudi od grobov. Ko Tvoje pismo smo prejeli, iz srca bili smo veseli. Saj skoraj si med nas prišel, žalosti nas rešil, srca nam oživil. Kako veseli bi tudi drugi bili, ko svojih dragih ne bi pozabiti morali. Res dobri in marljivi fantje so bili. Zdaj jih ni. Molimo veliko, ne za pokoj njih, saj oni so več kakor duše vic, pač pa, da bi nam izprosili, kar si tako želimo. Pred nami mladimi je še vsa prihodnost. Trpljenja smo vajeni, zato bomo že še potrpeli. S prijateljicami smo se zmenile, da bomo opravljale živi rožni venec. Namen? Saj lahko veš, kakšen je … « Zadnje dneve majnika 1946 je Marija zapisala: »Predragi brat! Prišel k nam je mesec maj, livade spremenil v pisan je gaj! Srce pa moje vedno poje: ‘Te rožice duhte lepo, al’ zame duha nimajo.’ Preljubi brat, zadovoljen bodi zaenkrat. Ko bo pa naslednji maj se razcvetel, prisrčno pozdravljen nas bodeš objel. Bog Te živi. Nasvidenji pozdrav vsem ostalim od ljubeče Te sestre Marije.« In še pripis: «Čeprav je med nami velika razdalja, da se videti ne moremo, vendar se vsaj s pisanjem razveseljujemo. Jožetu Požarjevemu se zahvaljujemo, da Ti daje dobre nasvete. V ljubezni živeti se pa pri nas ne more tako kot pri vas. Kar je nas enakih, smo prijatelji, da še nikdar tako. Z ostalimi se sporazumevamo samo, kar se moramo.«

Rane za pobitimi krvavijo še naprej, meja, ki razdvaja ljudi na ‘prave’ in ‘neprave’, se poglablja. »Spreminjamo se na zunaj,« piše Marija prijateljici, »še bolj pa v mišljenju. Vsaj v nekaterih mislih. Hočem reči, da človek bolj pametno začne razmišljati. Da smo precej na lahko mislili, se vidi že iz tega, da smo vsak mesec znova verjeli besedam, kot da bi nam prinašale odrešenje. Pa je mesec prišel okoli, razmere pa so ostale iste. Naslednjič smo pa že spet verjeli in pričakovali. Pa ne misli, da sem nehala verjeti in pričakovati. Ne! Še bolj sem vztrajna. Pridobila pa sem si vsaj čut, da vsako novico, vse kar slišim, trezno premislim. Sem bila že prevečkrat razočarana. Včasih sem mislila z možgani drugih, danes pa s svojimi. Prišla sem na to, da gre vsaka reč silno počasi naprej. Počasi, a gotovo, kot tudi pravijo. In to me tolaži in mi daje upanje, s tem pa tudi vajo v potrpljenju in samozatajevanju, saj moraš zatajiti svojo najboljšo stran, svojo težnjo po zagovarjanju resnice in pravice … Zdaj smo se vsaj razgledali, da vemo, kam kdo spada. Naša vas, kakor tudi vaša, sta precej razdvojeni. Upamo pa, da molitev za grešnike ne bo zaman. Sicer pa je v naši vasi več kot polovica kar dobrih ljudi … Ne smem se spomniti na prejšnje čase, saj to velja tudi zate, a zaupati moramo božjim načrtom.«

Figure 7. Pomlad 1943 pred domačo hišo – Zadnja skupna fotografija Benkovih fantov

Ljudje, tudi mladi, so se torej še bolj zaprli vase, saj so morali zatajiti, kot ugotavlja Marija, svojo najboljšo stran, svojo težnjo po zagovarjanju resnice in pravice. Ostaja jim le še zaupanje v Božjo resnico in pravico.

Mlada dekleta, po čustvovanju in po razumevanju novih časov podobna Mariji, so morala v sebi zatajiti tudi željo, da bi dala duška svojemu pristnemu veselju. Nekdanji svet vrednot, ki jim je nudil pravo veselje, se je sesul. V naslednjem pismu svoji prijateljici Francki Marija razmišlja: »Ako bi me sedajle vprašala, kakšnega veselja bi bila rada deležna, bi ti ne vedela povedati. Veselja takega, kakršnega je svet sedaj željan, si jaz ne želim. Nastopala bi rada na kakšni prireditvi kot nekoč, pa še to sedaj ne več, v drugačnih prilikah pač. Pela bi z veseljem, če bi znala. Ne preostane mi torej drugega, kakor ždeti doma in misliti, da sem čisto odveč na tem svetu. Saj bi v družbo včasih rada šla, pa kaj, ko mi vedno občutek manjvrednosti in ponižanja ne pusti biti v družbi … Ko bi se mogla kdaj udejstvovati v kakšni res dobri organizaciji, bi bila pa res vesela. Pa zdaj je ni. V oni, v kateri sem, sem pa tako sama, da še prav začeti ne morem in ne znam. Manjka mi poguma in spodbudnih besed. Veselja imam za to stvar veliko, dobre volje pa še več.

Danes je tako krasen sončen dan! Kako naj bi človek ne bil vesel, ko gleda čuda te naše zemlje, modrost in razumnost Božjo. Saj se me gotovo spominjaš še iz časov, ko sem bila tudi jaz vesela. Poskočim tudi sedaj še rada, magari do stropa, pa kaj, ko mi nima kdo družbe delati. Da bi le še vedno imela Tebe ob sebi in bi z mano lezla po hribih! Saj narava se pa ne spotika nad mano. Želim si, moja ljuba prijateljica, da bi me razumela in mi pomagala, da bi hodila stopinjo za stopinjo po poti trnjevi, nikdar izhojeni.«

Edini človek, ki je razumel, čustvoval in pomagal ljudem po »poti trnjevi, nikdar izhojeni«, je bil duhovnik, in edina stvar vera v dobrotnega Boga in njegovo Mater. Zadnjo nedeljo v maju, to izvemo iz pisem Marije bratu v begunsko taborišče, je bila na Rakovniku velika slovesnost. »Ljudstva je bilo, da se je vse trlo. Saj ljudje nimajo nikogar, da bi mu svoje gorje potožili, zato se k Mariji zatekajo. Bile so pridige take, da je vse ljudstvo jokalo.« So morda tudi zaradi tega komunisti vrgli med ljudi tisto znano parolo o nevarnosti in škodljivosti vere, ki je ‘opij za ljudstvo’?

V skopih odlomkih iz pisem domačinke iz Vrbljen Marije Meše nismo zaznali le pristnega čutenja in zdrave pameti preprostega kmečkega dekleta, takrat z izobrazbo osnovne šole, ampak tudi željo po »zagovarjanju Resnice in Pravice«. Te želje pa ne daje izobrazba, ampak najbolj plemeniti vzgibi človekove notranjosti.

Figure 8. Taborišče v Spittalu – V sredini Benkova Francka, desno Sedejeva Cilka iz Iške vasi, levo Marija Gruden iz Ulak pri Velikih Laščah

Morda smo lahko med temi vrsticami vsaj bežno začutili tudi utrip povojnega životarjenja kmečkega človeka na deželi, toda o tem več v prihodnji številki Zaveze. Gotovo pa smo lahko razbrali marsikaj, česar zgodovinski učbeniki ne bodo nikoli zabeležili. Ganljivo je upanje na ponovno snidenje z dragimi domačimi; pa tudi s pobitimi na onem svetu, kjer prosijo Boga za žive. Morda smo med vrsticami pisem zasledili življenjsko modrost in trdno vero zaničevanega, brezpravnega človeka po vojni, katerega edina krivda je bila, da se je njegovo bistvo uprlo krivici, laži, kraji, pobijanju in s tem fizičnemu in duhovnemu uničevanju naroda. Občudujemo rahločutnost beguncev do domačih, saj skoraj vsi po vrsti zatrjujejo, da jim je »kar dobro«, vemo pa, kakšno je bilo življenje v taboriščih in koliko poguma in trdne volje so potrebovali, da so ga prestali. Ne predstavljamo si, koliko naporov je bilo vloženih v delo, da so preživeli v Argentini s trpko zavestjo, da jih v domovini blatijo z izdajalci in jim odrekajo pravico, da se vrnejo, čeprav so mnogi dobesedno umirali od domotožja in spominov. In v Argentini mnogi že pomrli. Upanje na ‘skorajšnje snidenje’ z dragimi domačimi in z domovino ostaja. Toda izpolnilo se je le nekaterim, ki so v kratki pomladi slovenskega naroda obiskali domovino ali se v njej naselili.