Zaveza je s svojimi 80 številkami – s svojimi 80 pričevanji o slovenski zgodovini – delovala name predvsem s tem, da je v mnogočem spremenila moje temeljno osebno gledišče, razgled in izhodišče v aktualno sedanjost. Mnogokaj bi bilo omeniti, kar predstavlja Zaveza v objektivnem smislu. Toda raje naj poudarim tisto, zaradi česar je bila pomembna zame osebno.
Iz branja pričevanj v Zavezi se je z leti v meni utrjevalo spoznanje, kako temeljno in nepovratno je bil slovenski duhovni in družbeni svet spremenjen s komunistično revolucijo. Spominjanje in pričavanje v Zavezi je name delovalo s podarjenim momentom refleksije sodobnosti: kaj vse to, kar je tam povedano, pomeni za našo sodobnost, v kakšni luči jo ta pričevanja kažejo, kako je ta sodobnost spremenjena, deformirana in iztirjena, da lahko ta pričevanja v patološki tišini odriva, zamolčuje in taji? Spominjanje res obuja pretekle reči, vendar je pri tem bistveno to, da iz spomina prihajamo v sedanjost bolj resnični. Zaveza mi je bila ključ za razumevanje, zakaj je okoli nas danes toliko neresničnega, toliko nepristnega in nedostojnega; toliko tega, kar bi ne smelo biti. V letih branja Zaveze se mi je bolj in bolj izrisovala podoba, da je bil svet slovenske duhovne tradicije, ki je bolj ali manj zvezno, z raznimi nihaji in upadi, rasel med nami in v nas tisoč let, vse do 20. stoletja, izničen. Zdrobljen v nič. Nemogoče je sicer, da bi od njega prav nič ne ostalo, a kljub temu je Slovenija danes odtrgana od svoje duhovne podlage, kakor bi bila plavajoč otok, ločen od svoje kopnine.
Hkrati sem ob Zavezi vedno neposredno doživljal ozdravljujočo moč resnice. Gotovo velja tako za nas, ki smo brali, kakor za tiste, ki so pričevali, da jih je resnica osvobodila. Zakaj po njeni zdravilni moči ne segajo mnogi in zakaj njenih zagovornikov ni veliko, to bo, kljub raznim priročnim razlagam, bržkone ostala nerešljiva skrivnost, analogna tisti, zakaj je toliko ljudi, ki ne sprejmejo božje Resnice. Zame je bilo pomembno predvsem, da sem v Zavezi spoznal zgodbe ljudi, ki so naš nekdanji slovenski svet nosili in v usodnem času niso hoteli pustiti, da ta kar izgine. Pri tem so doživeli in vzdržali nepozabne stvari, ki so njih same naredile za nepozabne ljudi. Zaveza nam je ta potopljeni svet naredila viden in odprt našemu duhovnemu izkustvu.