vnesite iskalni niz ...
Home Blog Page 160

Deus ex machina

Blaža Cedilnik
-
0

Kot vsako leto sva šla tudi letos v Ameriko. Vsako leto spremljava dogajanja v domovini preko računalnika po raznih spletnih straneh in gledava televizijske oddaje in poslušava radio, tako da sva ves čas na tekočem. Letos pa, ne da bi se kaj dogovorila (kot se dogaja med starimi zakonci), ni nihče od naju niti enkrat, ves mesec, niti malo pogledal na kakšno spletno stran, tako da se nama ni niti sanjalo, kaj se dogaja v Sloveniji. Namreč, ko sva odhajala, sva imela vsega več kot dovolj. Poslušala sva leporečenje predsednika vlade, kako gospodarstvo okreva, pa smo lahko vsi opazili, kako propadajo gospodarske družbe ena za drugo in število brezposelnih se veča preko vsake meje. Leporečenje o tem, kako smo tako rekoč že izšli iz krize, statistični kazalniki se obračajo navzgor, razen seveda inflacije, ki se zmanjšuje. Ampak mi, ljudje, tega nismo opazili. Cene so rasle vse od kraja, pokojnina pa se je zato zvišala za kakšen evro. Ljubljanska banka je spet potrebna dokapitalizacije, kar smo že nekajkrat storili. Denarja za nujno potrebne reči ni bilo, ga je pa bilo dovolj za nagnusno velike odpravnine in nagrade tistim, ki so zafurali banke in podjetja.

Dogajale so se same afere, za katere se je že vnaprej vedelo, da bodo brez epiloga. Da se bodo vse zadeve lepo počasi pometale pod preprogo. Da pa ne bi komu prišlo na misel, da je treba zamenjati vlado, ki je, bog se nas usmili, absolutno nekompetentna, je treba opozicijske voditelje umazati tako, da se v ta namen sproducirane in že nekajkrat prežvečene stare afere znova in znova vlečejo na dan, brez konkretnih dejstev in brez dokazov.

Vsega tega sva imela, kot sem rekla, več kot dovolj in sva očitno podzavestno sklenila, da se bova v Ameriki, daleč stran od tega dogajanja, vsaj malo odpočila od vsega tega.

Potem se je pa začelo. Sorodniki, prijatelji in znanci, ki jim iz Amerike pošiljava najine dnevnike, so nama v svojih pismih začeli pisati, kaj vse se v Sloveniji dogaja. Nisva dobro razumela, kaj hočejo povedati, pa sva začela poslušati radio (val 202 poslušava na radiu v jedilnici) in ugotovila sva, da je edini problem, ki tare Slovenijo, finančni zlom mariborske nadškofije, sicer pa je vse krasno. Potem sva začela brati še spletne časopise.

Vikileaks je sporočil, da je Pahor obljubil, da bo sprejel zapornike iz Guantanama v zameno za slikanje z ameriškim predsednikom. Seveda se je vse to z naše strani demantiralo, ampak kmalu se je pokazalo, da je vse skupaj resnično. Vladajoča koalicija je sicer razlagala, da gre pri tem za pomoč Združenim državam, ampak nihče več ni nasedel tem izjavam.

Svetovna recesija se je začela leta 2007, pa ljudje v Sloveniji tega niso opazili. Opazili smo šele, ko se je zamenjala vlada. Takrat nas je recesija udarila s polno močjo. In ko se je vsa Evropa že izkopala iz recesije, je Slovenija še vedno tonila vse globlje in globlje in še vedno tone.

V arabskem svetu se dogajajo »spontane« revolucije, ki odstavljajo voditelje držav. Revolucije se širijo in postavlja se vprašanje, kdo stoji za njimi. V spontanost menda nihče ne verjame. Kot vedno bo nekdo izkoristil stisko ljudi (vsaj sama tako mislim) in se bo nam in tem ljudem še kolcalo za raznimi mubaraki in gadafiji …

Vre tudi na Hrvaškem. Ljudje so nezadovoljni, stiska je prevelika. Spet se govori, da je to gibanje spontano, a vsakomur je jasno, da jih podpirajo »leve« stranke, lahko rečemo komunisti, ki hočejo oblast. Najlažji, najbolj enostaven način je revolucija – to obvladajo in prav tako znajo dobro izkoristiti stisko ljudi, kot so to že storili.

Evropska zveza ima tudi velike probleme. Več držav je na robu bankrota. Vsakomur je jasno, da je treba nekaj spremeniti, a ideje, ki nam jih ponujajo, so popolnoma napačne. Vse skupaj ima pridih komunizma – saj veste, kaj je rekla moja stara mama. Da bo ves svet komunističen, šele potem bodo ljudje spoznali, kakšno zlo je in se bodo odvrnili od njega. Bolj ko opazujem dogajanja po svetu, bolj sem prepričana, da je imela prav. Prav s svojo zdravo kmečko pametjo, ki nam je vsem skupaj, posebej še našim voditeljem, močno primanjkuje.

Torej, ves svet je v nekakšni prekuciji in vsi od kraja iščejo nekakšne globalne rešitve. Nekaj bo treba spremeniti. Ampak ne tako, kot so to naredili v Združenih državah. Izvolili so demokratskega kandidata zato, da bodo imeli predsednika, ki se ne bo vpletal v druge države, ki ne bo začenjal novih vojn. Pa še dali so mu Nobelovo nagrado za mir – kar tako, na lepe oči. Moj zet in z njim moja hči sta zagrizena demokrata in se vedno vključujeta v predvolilno kampanjo, nosita letake in različne table naokrog, prepričujeta ljudi itd. Oče mojega zeta pa pravi, da so vse, kar je bilo dobrega storjenega v Združenih državah, naredili republikanci. Pred kratkim je nekdo (pozabila sem, kdo) izjavil, da je stvar taka: liberalci zapravljajo in peljejo državo v bankrot, potem se zamenja vlada in konservativci popravljajo nastalo škodo. In tako se svet vrti naprej.

Kako pa je pri nas. Saj to nas najbolj zanima, čeprav tudi svetovna dogajanja vplivajo na razmere pri nas. Ampak za svoje razmere smo v veliki meri odgovorni sami – sami, oziroma vlada, ki jo izvolimo.

Počasi lepo lezemo nazaj v komunizem – karkoli se dogaja, bodisi na gospodarskem bodisi na kulturnem, skratka, na katerem koli področju, to dokazuje. Najlepši dokaz je zadnji praznik, tako imenovan »praznik upora proti okupatorju«. Vsi vemo, da je to popolnoma zlagan praznik, pravzaprav njegova vsebina. Ampak naši voditelji veselo hodijo naokrog in na različnih proslavah trosijo znane, stokrat prežvečene laži. In na proslavah se pojavljajo ljudje s titovkami in rdečimi zvezdami. Človeku postane slabo. »Najlepšo cvetko« je letos izustil predsednik države, ko je kot slavnostni govornik na proslavi dejal, da moramo ob tem prazniku skrbeti za »čistost zgodovine«. Nimam besed. Sledil je prvi maj. Ista groza, ista žalost. Titovke, partizanske pesmi.

V komunizem pa lezemo tudi drugače. Saj se še spomnite šale, da je socializem družba na robu prepada, komunizem je pa korak naprej. In ta vlada nas je pripeljala na rob prepada. Njen predsednik Pahor pa še vedno sadi rožice. Še vedno misli, da on vodi vlado. Nikakor mu ne kapne v glavo, da je bil od vsega začetka samo marioneta, postavili so ga za mandatarja zato, da je zaradi njegove (nekdanje) priljubljenosti njegova stranka dobila tistih nekaj glasov več in zmagala na volitvah. Zdaj pa je šla njegova priljubljenost rakom žvižgat in kosom pet in zato jim ni več potreben, zato se ga hočejo znebiti. Ampak država je tako zavožena, da niti zlepa niti zgrda ne bodo našli nekoga, ki bi bil pripravljen voditi vlado. Če ga bodo pa kljub temu našli, saj ga iščejo z »žegnano lučjo«, se nam pa slabo piše. Če bo sicer ostala vlada v glavnem ista. Če pa bodo predčasne volitve, bo imel novi mandatar oziroma nova vlada preklemano težko delo, kajti Slovenija z vsakim dnem globlje tone, z vsakim dnem se bolj zadolžuje. Kriza se še kar poglablja.

O Pahorju še to. Polomil ga je, ker ni kandidiral za predsednika države. Prepričana sem, da bi bil neprimerno boljši od Turka, ker se je pripravljen pogovarjati z vsemi in tudi vse poslušati. In mislim, da bi naredil manj neumnosti in nesramnosti, čeprav … Kdo ve.

Kakorkoli, zdaj je tudi že vsem botrom jasno, da bo ta vlada skupaj s predsednikom zavozila državo. In zato noro iščejo mandatarja, ki bi prevzel vlado, ki bi imel več besede kot jo ima Pahor. Kdorkoli, samo ne Janša. Spomenka se je zelo aktivno vključila v iskanje novega mandatarja. Skrbi jo, da ne bi prišli na oblast »fašisti«. Glede na to, da vsi botri govorijo, da potrebujemo nove, sveže obraze, je od nekod privlekla neko neznano žensko. Kar malo me je strah, kaj vse si bodo še izmislili, da bi naplahtali ljudi. Rabijo čas. Čas, da ustanovijo in ustoličijo novo stranko, ki naj bi prestavljala rešitev nastale situacije in bi popeljala »naš narod novim zmagam naproti.«

Moje mnenje je pa tako: glede na situacijo, v kateri smo, si ne moremo privoščiti eksperimentiranj. Vlado in državo mora voditi nekdo, ki je dokazal, da zna voditi državo in vlado.

Če povzamem, tako v svetu, v Evropski zvezi in v naši državi se odvijajo težke drame. Vse je zamotano in zavozlano. Le kako se lahko izmotamo iz tega. Spomnimo se starih grških dram. Ko so se stvari zamotale, da ni bilo videti izhoda, se je pojavil »deus ex machina« in rešil situacijo. Kot sem že rekla, naši botri ga že iščejo, ampak pri Grkih se je pojavil sam, in izza kulisja usmerja dogajanje. Kučan?

Predsednik Türk in cesar Akihito

Justin Stanovnik
-
0

Spričo slepilnih manevrov, ki jih prireja postboljševiška levica v slovenskem javnem življenju – ki jim ljudje, ki jim okus to dovoljuje, pravijo tudi politika – spričo obupnega napora te levice, da bi legitimirala svojo prisotnost v legalnem spektru oblasti; spričo tega, da v javnem prostoru, tam kjer bi morale stati ustanove države, zrasle iz historičnega spomina in potreb organizirane demokratične družbe, stojijo tudi kulise, izdelane iz neke propadle ideologije; spričo te nevarne dvojnosti, ko se ne ve več, kaj je resnično in kaj je potvorba, kaj deluje in kaj ne deluje, kaj prihodnost omogoča in kaj jo postavlja v negotovost, v takem stanju čutimo, da moramo v nekaj potezah narisati osnovno shemo resničnih dejstev druge svetovne vojne v slovenski odslikavi. Druga svetovna vojna je uterus vseh slovenskih nerazrešenih vprašanj – vseh slovenskih afer, bi morda kdo želel reči.

Prej pa samo še stavek, zakaj ravno boljševiki igrajo to nenaravno igro. To počnejo zato, ker jih je začetna jakobinsko-leninska intuicija zaznamovala s tem, da jim je odvzela normalno človeško skrb za bit – skrb, iz katere rastejo tudi vsa avtentična politična dejanja – in jih v zameno za to oškodovanost obdarovala z nadarjenostjo za manipulacijo – edinstveno v vsej zgodovini. V njihovem osnovnem družbenem uvidu stoji, da ničesar zares ni in da je vse poljubno vzpostavljivo ali manipulabilno. Ta ideološko podprta vera je tisto izhodiščno dejstvo, ki jih dela za zmagovalce vseh revolucij, obenem pa odsotnost skrbi za bit – tudi ali predvsem za bit, ki se imenuje človeška družba in za katero mislijo, da po sebi ni nič – ta odsotnost obenem stori, da vse družbe, ki so jih boljševiki izbrali za teren svojih eksperimentov v času, ki se še vzdržuje spomin na vzročno posledični odnos, gredo v stečaj. To je zato, ker je boljševikom politika identična z manipulacijo oziromaje manipulacija. In kot je v revolucionarni Sloveniji edino resnično manipulativno možnost dajal idiom »narodnoosvobodilna vojna« in se o »revoluciji« ni govorilo, tako je danes, po krahu »revolucije«, vse, kar je ostalo, samo še stara dobra »narodnoosvobodilna vojna«.

Spričo tega je naravno in razumljivo, da se po agitpropovskih centrih zelo trudijo, da bi vzpostavili semantični quid pro quo: da bi obveljalo, da kdor pravi »narodnoosvobodilna vojna«, misli v resnici »revolucija«, in kdor misli »revolucija«, pravi »narodnoosvobodilni boj«. O revoluciji torej še vedno lahko govorim, le da posredno ali manipulativno, tako da rabim izraz, ki ne pomeni nič svojskega (v pomenu, da bi za njim kaj realnega obstajalo), pač pa pomeni ali sopomeni nekaj, česar se je z dolgim soobstajanjem v jeziku navzelo: z »revolucijo«. Toda tudi pri manipulaciji povsem brez težav ne gre.

Če hočemo pokazati na te manipulativne težave, moramo najprej v nekaj potezah pokazati – v odprtem besedilu – kako je slovenska varianta druge svetovne vojne potekala.

Slovenija je bila kot del Jugoslavije napadena. Nemci so jo napadli tudi kot nacisti in Italijani kot fašisti in Madžari tudi v svojstvu neke svoje totalitarne variante. Poleg tega so Slovenijo napadli tudi slovenski boljševiki, ki niso hoteli izpustiti iz rok edinstvene priložnosti, ki jo je za revolucijo dajala okupiranost. Izjemna ugodnost, v kateri so se slovenski boljševiki znašli, je bila ta, da so lahko napovedali »narodnoosvobodilni boj«. Tako so boljševiki revolucijo – nekaj za večino nesprejemljivega – spremenili v nekaj za večino sprejemljivega. To je bilo drugo dejstvo. Obe ti dve dejstvi sta boljševikom že po sebi dajali nekaj možnosti za uspeh. Usoda pa jim je prijazno naklonila še dve, eno doma v Sloveniji, drugo pa v tujini, v demokratskem zahodnem taboru protihitlerjevskega zavezništva.

V Sloveniji so se med dvema vojnama oblikovale v prvi vrsti sile tradicionalne narodne zavesti in katoliške kulture, dve komponenti, ki so te sile uvrščale v krog evropske krščanske civilizacije. Ta krog je tako obsegal večinsko politično odločitev Slovencev – na zadnjih predvojnih volitvah so dosegli 80 % vseh možnih glasov. Poleg navedene večinske nazorske in politične skupine pa so se v Sloveniji, z razvojem, oblikovale tudi disidentske skupine, ki so se s specifičnimi duhovnimi, kulturnimi in političnimi ambicijami v večji ali manjši meri ločevale od katoliške večine. To so bili pristaši Edvarda Kocbeka, krščanski socialisti in plebejske liberalne mase po večjih in manjših mestih in podeželskih trgih. Te duhovno, miselno in nazorsko labilne skupine so se izkazale za naravne zaveznike boljševiških revolucionarjev, ker so v podpori njihove vstaje videle možnost, da se katoličanom maščujejo – kar recimo – za njihovo večinskost.

Znamenje Nove Slovenske zaveze nad jamo pod Macesnovo gorico Figure 1. Znamenje Nove Slovenske zaveze nad jamo pod Macesnovo gorico Franc Popek

Drugi od obeh dodatnih dejavnikov boljševiškega uspeha v Sloveniji pa je bila britanska imperialna politika, ki je nastopila – nenadoma in nepričakovano – z vsemi elementi izdaje. Winston Churchill je kot agent te politike novembra 1943 v Teheranu izposloval, da so zavezniki zapustili Mihailovića, ki je s svojo prisotnostjo jamčil kontinuiteto politične družbe, kakor se je oblikovala v predvojni Jugoslaviji, poleti 1944 pa še prisilil kralja Petra, da pristane na sporazum med Titom in Šubašićem, s čimer je dosegel, da se je po koncu vojne Jugoslavija znašla pod oblastjo totalitarnega boljševiškega režima. Ta oblast je z vsemi prvinami totalitarizma in z vsemi boljševiškimi spremljajočimi okoliščinami trajala v Sloveniji do volitev 8. in 15. aprila 1990. Ob tem se človeku od nekod oglasi stih ruske pesnice Ane Ahmatove:

… a skoljko tamNepovinnyh žiznjej končajetsja!

(Ana Ahmatova, Requiem 4)

V torek, 26. aprila, je dr. Danilo Türk, predsednik republike Slovenije, imel slavnostni govor na akademiji ob dnevu upora proti okupatorju. Namesto da bi ostal v zgodovini, ki smo jo pravkar na kratko skicirali, se je vdajal mitu, s katerim so boljševiki že med vojno nadomeščali zgodovino in ga potem gojili vseskozi do današnjega dne. V njegovem četrturnem govoru skoraj ni trditve, ki ne bi zavrgla zgodovine in sledila njeni mitološko-ideološki verziji. Poglejmo.

Preko »upora proti okupatorju« smo si, kakor smo rekli v uvodu, nakopali polstoletni totalitarizem, zato zanj ni mogoče reči, da je bil »najpogumnejše dejanje v zgodovini našega naroda« in »izraz visoke politične zrelosti naroda«. Tudi ni bil to noben »prelom« z našim vraščenim prepričanjem, da o nas lahko »odločajo drugi«. O nas so tudi tukaj po intrigi domačih samozvancev odločali drugi. Sledi trditev, da smo z odločitvijo za ta boj pokazali »politično zrelo razumetje zgodovinskih okoliščin«. To »razumevanje« bi kljub okupaciji – ali pa zaradi okupacije še posebej – morali skrbno varovati, ne pa dopustiti, da smo ga izgubili in zapravili. Velika večina Slovencev je mislila, da je »boj zoper fašizem in nacizem tudi boj za civilizacijo«, toda tisti, ki so v ta boj vstopili tako, da so uveljavili boljševizem, so se bojevali za izstop iz civilizacije. Da je »civiliziran, pravičnejši in boljši svet« bilo mogoče doseči »samo z zmago nad nacizmom in fašizmom«, je tudi res, a ne »samo«. Če se pa obenem bojuješ za boljševizem, je pa taka trditev nedopustna in cinična.

Trditi, da so med »narodnoosvobodilnim bojem« nastajale »obsežne državne strukture«, in ne povedati, da je tedaj nastajala predvsem teroristična VOS, ki je obvladala celotni ilegalni teren, je izraz prezira do neštevilnih žrtev te organizacije. Da bi bili Slovenci na »pravični strani«, ni bila potrebna nobena »narodnoosvobodilna borba«. Slovenci smo bili udeleženi v londonski begunski vladi, kar je bilo dovolj, da smo bili na pravični strani, ki je spravila s sveta zločinsko ideologijo nacizma in fašizma. Če bi ostalo tako, bi bili rešeni tudi zločinskega boljševizma. Zasluga »NOB« je bila, da smo se preselili iz dežja pod kap. To je »ključno za naš zgodovinski spomin«, ne pa da smo krvaveli za to, da smo izgubili človekove pravice. Ali naj nas vodi v prihodnost ponižujoča zgodovinska neprisebnost?

Druga svetovna vojna je res bila, zlasti v Evropi, »globalni spopad« – lahko bi rekli, da je to bila evropska državljanska vojna – a če bi se ta »globalni spopad« za zmerom končal maja 1945, bi ta vojna za zmerom ostala tudi nepravična. Šele s padcem berlinskega zidu pol stoletja pozneje in s sesutjem boljševiške srednje in vzhodne Evrope je ta vojna ustvarila »naš današnji svet in naš mednarodni red« – se pravi, da je ta vojna šele tedaj postala »pravična«. Šele takrat »pripadamo narodu zmagovalcev« – po zaslugi tistih, ki so se nekoč uprli »narodnoosvobodilnemu boju«, ki je v režiji njegovih zločinskih upravljavcev potekal predvsem v bojevanju proti lastnemu narodu.

Dr. Danilo Türk zahteva, da moramo pri študiju »NOB« »spoštovati elementarna etična načela«. To so »poštenost, merila zgodovinske znanosti, pravne norme in postopke«. Prav je, da tako govori. Toda zakaj ni obenem še povedal, da je »narodnoosvobodilni boj« ustvaril družbo, ki je kršenje teh norm uzakonila in to kršenje spremenila v novo družbeno normo? In ko je predsednik začel govoriti o »ponarejanju zgodovine«, ali ga ni ta sintagma, v trenutku, ko jo je izgovoril, udarila nazaj po zobeh, kot pravimo. Mar je edini tujec v Jeruzalemu, če mi ne zameri to krščansko velikonočno sintagmo, in ne ve, da v totalitarizmu – in danes in danes – »ponarejanje zgodovine« velja za stvar dobrega okusa? In da vse parade na sedanji obletnici »upora proti okupatorju« potekajo v znamenju ponarejanja zgodovine. To je, ali bi moralo biti, pravo sporočilo sedanji demokratični Sloveniji in njenim visokim uradnikom! Predsednikov jezik kaže, da tudi takrat, ko govori o odhodu Slovenije iz Jugoslavije v začetku 90-tih let, bolj kot na registracijo in pomen tega velikega in sedaj še neizmerjenega dogodka misli na drugotne reči. Da je bil »razkroj države poln nevarnosti«, je res, še bolj pa je res, predvsem pa pomembno, da je ta razkroj omogočil Slovencem nacionalno osamosvojitev, državnost in vrnitev v civilizacijo. Da so bile nadalje tedaj ogrožene človekove pravice? Že, pa ne šele v 80-tih in 90-tih letih, kot je videti, da misli predsednik. Da je bil potem »prelom« z Jugoslavijo nujen? Že, a kar je bilo dobesedno eksistenčno nujno, je bil prelom s partijsko državo. A Türk se skrbno varuje, da bi govoril o bistvenih rečeh. Raje se sprehaja po periferiji sveta in časa, iščoč novih ideoloških možnosti za svoj predsedniški slog. Predvsem pa človeka zares užalosti, da predsednik ni bil v stanju opaziti, da sta »narodnoosvobodilni boj« in boljševizacija Slovenije, ki jo označujemo s šifro »1945«, in demokratizacija Slovenije, ki gre pod šifro »1990«, dve gibanji z diametralno nasprotnimi smernimi kazalci. Toda na miselni periferiji, do katere ima predsednik Türk toliko razumevanja in spoštovanja, tam hočejo, da bi vsi mislili drugače: da je šifra »1945« bila pogoj za šifro »1990«.

Znamenje Nove Slovenske zaveze na množičnem morišču v Jelendolu Figure 2. Znamenje Nove Slovenske zaveze na množičnem morišču v Jelendolu Franc Popek

Ko gospod Türk ugotavlja, da Slovenija »velja za uspešno državo z dobrim ekonomskim in socialnim položajem«, smo tega, nekoliko forsiranega patriotizma veseli, a bi nam naredil še večje veselje, če bi sebi in Sloveniji spletal venec iz cvetic resnice. A se zdi, da kar naprej najdeva možnosti, da nas prepričuje, da mu prav te ne dišijo. Ko na primer potoži nad »težavami, ki so se nam nabrale v času po osamosvojitvi«, bi morda, če bi bil njegov vonj bolj orientiran k resničnosti – ugotovil, ali vsaj zaslutil, da je temu kriva »nedokončana revolucija«, kot so temu rekli po nekaterih srednje- in vzhodnoevropskih državah. Mogoče bi se mu ob tem oglasila misel, da so se poglavitnim »nečednostim« lahko vdajali predvsem ali izključno ljudje iz prejšnjega režima, zakaj tudi ta reč ne gre čisto brez znanja in prakse, v čemer pa so bili novi demokrati zelo šibki. Nekaj tega v njegovem govoru dejansko zasledimo: da sta »grabežljivost in korupcija« »zlo tranzicijskih držav«! In kje bi bila rešitev? Po naši pameti bi to bila normalizacija slovenske duhovne, moralne in politične substance. A tega momenta predsednik na našo žalost ni zagledal ali pa ga ni hotel videti, ker se je zbal, da bo v tem primeru moral iti predaleč. Če bi se namreč podal na to pot, bi se mogoče nazadnje znašel pred zaključkom, ki bi se ga poleg vsega drugega tudi nekoliko ustrašil: da bi se ljudje boljševiške provenience morali umakniti iz politike, ne s silo seveda, tudi ne s silo, ki jo predstavlja volja volivcev, ampak tako, da bi, prizadeti, to storili sami od sebe, kot uslugo narodu, ki so ga s tem, da so ga izbrali za teren svojega velikega političnega eksperimenta, tako zelo izmučili, da je potrošil vse sile, ki jih je imel, da je napad teh nenavadnih ljudi prenesel ali, bolje, prebolel. Včasih nam sam predsednik dopusti nekaj upanja. Takrat na primer, ko spregovori o »prelomu s prelomom«. Iz te misli, iz te možnosti bi lahko zrastel naš predlog ali naša ideja. To, kar smo že nekajkrat povedali in bomo še enkrat, ni najbolj razširjena vest, ki bi šla po domovini, a vseeno: boljševiki ne bodo nikoli zamenjali manipulacije za politiko. Ne zato, ker ne bi hoteli, ampak zato, ker tega storiti ne morejo. Odhod boljševikov »vzhodno od raja« ima eno samo alternativo. To je jakobinska Slovenija. Nerešeni jakobinski nukleus francoske revolucije konec 18. stoletja je obremenjeval vso francosko politiko do žalostnega vichyjskega eksperimenta. Takšna perspektiva čaka Slovenijo. Stanje nedokončane revolucije, podaljšano v zgodovinski čas, ni perspektiva za politično skupnost, ki se imenuje država.

Predsednik Türk nam proti koncu govora urgentno priporoča »privrženost temeljnim vrednotam«. A, ko vidimo takoj v nadaljevanju, da med temeljne vrednote spadajo zlasti tiste, ki so nas vodile 1941, takoj vidimo, da s tem ne bo nič. Malo več začetnega upanja nam je dal v naslednjem, ko je spregovoril o »moralni otopelosti«. Res, smo ob tem pomislili, kakor strupena plesen se v nas razrašča pospešeno »moralna otopelost«. Za predsednika se zdi, da je v zadregi, od kod prihaja. Naj ne bo videti vsiljivo, če mu sugeriramo svojo rešitev te uganke.

Slovenija je legalni dedič zločinske države. Dokler se sedanja država ne bo lotila te dediščine na način in s sredstvi, ki jih zahteva zločin, bo tudi sama zločinska. Tudi sedanjo demokratsko Slovenijo tako kot tudi njeno predhodnico boljševiško Slovenijo bremenijo trije poglavitni mednarodno kodificirani zločini: zločin zoper mir, vojni zločini in zločin proti človeštvu.

Dokler bomo živeli v senci zločina, bo moralna obolelost v nas rastla. Dokler bomo molče prenašali Barbarin rov, bomo molčali tudi ob vsem, kar se bo godilo v uporu ali preziru desetih norm, ki so bile razglašene na Sinaju. In naša otopelost se ne bo manjšala, ampak večala. Naj predsednik Türk še enkrat ali stokrat ali tisočkrat razglasi, da je Barbarin rov drugorazredna stvar, bo še vedno in vedno znova spet res, da tak prezir ne ostaja brez kazni. Če se bomo še naprej Slovenci odzivali na glasove Barbarinega rova tako kot sedaj, bomo slednjič postali otopel narod. Vprašanje je samo, ali mu bo potem laže ali teže vladati.

Značaj javnega govora predsednika države mora presegati pojem političnega bontona. Rešpekt do državljanov predsedniku nalaga, da tankovestno upošteva njihov zgodovinski spomin. To velja zlasti za države po državljanski vojni, ki še niso sestavile in podpisale mirovne pogodbe. V takih primerih mora njegov govor dokazovati, da so pri njegovem nastanku sodelovale resnica, pravičnost in modrost.

V slavnostnem govoru, ki ga je predsednik Türk imel 26. aprila na predvečer državnega praznika ob dnevu upora proti okupatorju, je to sodelovanje »vpilo s svojo odsotnostjo«, kot temu včasih pravimo. Bodimo prijazni in pripišimo to odsotnost zgolj predsednikovemu slogu, ki mu načelo ubikvitoznosti ali vsepovsodnosti ne dovoljuje dovolj dolgega prebivanja pri posameznih temah, da bi se mu mogla odkriti njihova globlja in bolj veljavna raven.

Ob tem človek nehote pomisli na neko okoliščino, ki se je zgodila na Japonskem ob času velike nesreče v nuklearki Fukušima.

Ko se je čez nekaj dni oglasil cesar Akihito, je vse Japonce obšlo, da se je moralo zgoditi nekaj zelo pomembnega in hudega, sicer cesar ne bi nagovoril ljudstva. Njegove besede prav zato, ker z njimi ne prihaja vsak dan, so dosegle svoj namen tudi v tem, da so ljudem dale tolažbo in pogum. Tudi za predsednika države velja, smo ob tem pomislili, da mora nastopati varčno – samo takrat, ko se pričakuje beseda prvega človeka v državi – tehtna, odgovorna in nekoliko odmaknjena.

Nagovor urednika Zaveze

Justin Stanovnik
-
0

Dragi prijatelji!

S posebno pravico vas tako nagovarjam. Ne pravim vam prijatelji samo zato, ker nas druži skupna zgodovina, ampak zato, ker je bila ta zgodovina takšna, da smo ljudje, ki smo bili v njej udeleženi, lahko pravi prijatelji. To je zato, ker nimamo ničesar skrivati ne pred sabo ne pred drugimi, to je tisto, kar dela naše prijateljstvo odprto. Ne vežejo nas nobeni računi, kar nas veže je spomin na neko odločitev, ki smo jo naredili pred mnogimi leti in ji, kljub vsemu, ostali zvesti, ne iz svojeglavosti, ampak zato, ker je bila dobra – ker je bila to odločitev, ki jo narod mora sprejeti, kadar gre za njegovo identiteto. Naša odločitev ni bila dobra zato, ker jo je čez pol stoletja potrdil čas, ampak zato, ker je bila dobra sama po sebi. Kar nas navdaja z veseljem, je to, da so temelji našega prijateljstva iz take snovi, da se nanje lahko zanesemo. Nič posebnega si ne mislimo o sebi, a ob tem, da smo se tako odločili – lahko se ne bi, mar ne, veliko se jih ni – ob tem nas navdaja nekaj, čemur bi lahko rekli pogum in upanje. Družba, ki jo nosita pogum in upanje, ni slaba družba.

Kar nas torej postavlja in kar bo postavljalo tiste, ki bodo stopili v prostor naše zgodovine, je dejstvo, da smo legitimni dediči velikih prizorov. Eden od njih je tisti, ki so ga oblikovali ljudje, ki so umirali zazidani v Barbarinem rovu, ali pa ljudje, ki so padali v brezna Kočevskega roga. Nemogoče je, si pravimo, ko te prizore gledamo, da ne bi bile nad njimi velike obljube; da se ne bi, po vrsti, kakor so dokončevali svoj zadnji boj, njihova imena vnašala v knjige, ki se bodo hranile v knjigovodstvu poveličanih.

V tej misli je toliko prepričljivosti, da je sama sebi zadosten argument. A imamo še druge. Premislimo tole. Ko matematik dožene v glavi novo formulo, to ni samo nov artikel njegovega duhovnega razkošja, ampak pride fizik, ki gradi most in projektira polet v vesolje, in uporabi prav to formulo, da zgradi nekaj v svetu, ki je zunaj človekove misli. Matematikova misel in svet sta si torej v sorodu, zakaj ne bi bila v sorodu tudi človekova moralna misel in svet – svet, se pravi vse, kar na kakršenkoli način obstaja. Naj navedemo Alberta Einsteina: »Kako je mogoče, da matematika, ki je od vsega izkustva neodvisni proizvod človeškega uma, tako perfektno ustreza predmetnemu svetu?« Matematik dela po postopku: »Ne more biti drugače.« Tako pravimo tudi mi: »Ne more biti drugače«!

Prizori, o katerih sem govoril, niso samo za nas, ampak za vse ljudi, za ves narod. Vsemu svetu govorijo, kaj je človek in njegovo prebivanje na zemlji. Govorijo o človekovi velikosti in neznanosti. Sporočila teh prizorov niso samo za nas, a jih mi laže razumemo. Mi lahko o njih govorimo in jih, kakor bi še lahko rekli, laže tolmačimo, ker so bili ljudje, ki so jih v zadnji bridkosti oblikovali, naši ljudje.

O teh rečeh sem, vidite, govoril zato, da sem upravičil ali utemeljil svoj pozdrav – tisti dve besedi, »dragi prijatelji«. Hotel sem povedati, da nas druži razumevanje temeljnih reči sedanjega časa. To ja naš privilegij, zaradi njega smo zavezani, da si ne dovolimo, da nekaterih reči ne bi videli. Ta privilegij ni zastonj. Zaradi tistih prizorov moremo več in bolj jasno videti, kot drugi ljudje.

Novoizvoljeni člani upravnega odbora Figure 1. Novoizvoljeni člani upravnega odbora Blaža Cedilnik

Najprej moramo ugotoviti, da imamo srečo – da smo lahko srečni, ker lahko govorimo resnico. Nekateri morajo, kakor zelo dobro vemo, lagati, če hočejo obstajati v celoti, predvsem politično. Predvsem pa tisti prizori, ki jih nosimo v očeh, ne dopuščajo, da ne bi videli, da je država Slovenija v stanju, v katerem države ne morejo obstajati; in da je slovenski narod sedaj v stanju, v katerem narodi nimajo prihodnosti. Od mislecev, ki jih nosimo v spominu kot snovalce evropske civilizacije, ni nikogar, ki ne bi pisal o državi, od njih pa spet ni nikogar, ki ne bi prišel do spoznanja, da je tisto, kar dela državo za državo, da sta to pravo in pravičnost. Država Slovenija pa stoji na zločinu. Da bi ta zločin skrili pred očmi ljudi, so ga od začetka zaprli v pozlačeni sarkofag »narodnoosvobodilnega boja«, misleč, da se bodo tako pred njim zavarovali. A s tem niso preprečili – nobena prebrisanost ne bi mogla tega preprečiti – da ne bi iz vsake od njegovih treh glav tekli zli sokovi, ne samo v institucije države, v šolstvo, v finančne in znanstvene ustanove, v vojaške in policijske strukture, ne samo v ustanove, ampak nazadnje tudi, kar je najhuje in najbolj usodno, v vsakega od nas, ki nas določa institut državljana. Vsakega je mogoče umoriti, vse je mogoče pobiti, samo zločina ni mogoče. Zločin je mogoče odstraniti samo tako, da se prosi za odpuščanje in da se dela pokora. Čas nam v neskončnost ne bo popuščal. Že čutimo, kako se pod nami majejo tla. Že ne vemo več prav dobro, ali še hočemo biti ali ne. Vsa naša nemoč prihaja iz tistega troglavega zločina.

Če obstaja država v znamenju prava in pravičnosti, pomeni, da je državljanom zagotovljena osnovna varnost in da se lahko v celoti posvetijo svojim opravilom – temu kar delajo. Biti produktiven, konkurenčen in tako dalje in tako dalje, pomeni biti pri sebi, pri tem, kar delaš. Državi, ki stoji na zločinu, tega ni mogoče zagotoviti. Toliko glede države.

Za narod pa velja, da ga mora nositi, lahko bi mogoče rekli tudi, da ga mora gnati, en spomin. Noben stroj, vidite, ne more teči v dveh prestavah hkrati. Narod lahko živi samo iz enega spomina. Če je narod tako nesrečen, da sta se v njem oblikovala dva spomina, se bo eden, če bo narod hotel še živeti, moral umakniti drugemu. V fugi dveh spominov narod ne bo mogel obstati. V boju med spominom, zgrajenim na zgodovini, in spominom, ki ga je oktroirala totalitarna klika, podprta od medijsko šolskega kompleksa, bo zmaga morala pripasti zgodovini, se pravi dejstvom, resnici. To pa se bo lahko zgodilo, če bo način boja ali dialog tekel v nomosu jezika; če bo slednjič obveljalo, da je dvakrat dva štiri; da skozi točko zunaj premice lahko potegneš eno samo vzporednico; da bodo potem, ko je ves dan lilo, tla bolj verjetno mokra kot suha. Če bo dialog potekal v okviru teh manir, ima zgodovina, kljub drugačni tradiciji, še možnosti.

Nedavno sem se peljal skozi lepo podeželsko mesto. Poleg drugih znamenitosti sem videl, da imajo tudi park narodnih herojev. Tri stebre, postavljene v širokem krogu, na vsaki stoji kiparski portret enega od treh herojev. Vsi so bili predvojni komunisti in vsi so med vojno padli v tako imenovanem »narodnoosvobodilnem boju«. V skladu s to tradicijo se tudi imenujejo »narodni heroji«. Neupravičeni, neupravičeno! Septembra leta 1941 je boljševiška partija konfiscirala narodnoosvobodilni boj, ki ga je izklicala na dan nemškega napada na Sovjetsko zvezo. To je storila zato, da je lahko v svojih ideoloških barakah v miru vlagala v kalupe »narodnoosvobodilnega boja« dokumente za izvedbo boljševiške revolucije. Ker so bili vsi trije heroji predvojni komunisti, so za ta manever vedeli in bi se zato skupno ime njihovega posmrtnega druženja moralo glasiti »park boljševiških herojev«, ne pa »park narodnih herojev«. Narod namreč s temi heroji nima nič, razen tega, da je še pol stoletja po koncu formalne vojne moral zaradi njih prenašati muke totalitarne oblasti, ki mu je sicer dovoljevala uporabljati besede njegovega idioma – pod pogojem, da bo iz njih izdeloval ideološko sprejemljive stavke. »Trg narodnih herojev«, pa naj bo že kjerkoli v Sloveniji, je torej zgodovinski lapsus in molče vpije po korekturi.

A tu moramo nujno nekaj vstaviti. Ob nesprejemljivosti visokih komunističnih aktivistov v prostoru avtentičnega narodovega spomina ne smemo pozabiti na ukaz, ki ga postavlja etos krščanske kulture – ki pa nima na sebi tujosti ukaza, ampak govori v tonu najbolj naravnega človekovega občutja – da se nam, ko gledamo tiste heroje v stiski, skozi katero je vsak od njih nazadnje šel, tudi zasmilijo. Ko zelo jasno vemo in povemo, kaj so politično bili in kaj so povzročili, moramo ravno tako jasno vedeti in povedati, da ima vsak človek v stiski zagotovljeno naše sočutje. Ko se je, bogve iz kakšnih razlogov, med enim od svojih nedavnih nastopov predsednik vlade – nekaj banalnega, boste rekli – tako potil, da se je moral neprestano brisati, so se mnogi iz njega norčevali. Toda prizori, o katerih sem govoril in ki jih gledamo v Barbarinem rovu in na Kočevskem rogu in neštetih drugih krajih po Sloveniji in ki so iz take snovi in so tako visoki in tako plemeniti, mogoče bi smel še reči, tako sveti, da nam ne dovoljujejo nobene tuje nesreče spremljati drugače kot s sočutjem. Kljub vsemu.

Slovenci smo do sedaj imeli tako zgodovino, da ne bi bilo čudno, če bi končno zaslišali ukaz, da moramo priti k sebi. Da se končno zavemo, kaj smo in kaj smo dolžni sebi. Najprej nekaj o drugih narodih ob naših mejah. Ali so nam Avstrijci, Nemci, Italijani, Madžari in daljni Britanci, tudi bližnji Hrvati, ali so nam v zgodovini storili kaj dobrega? Ko so slovenski begunci iz Spittala romali k Sv. Krvi pod Grossglocknerjem, jim trgovci niso hoteli prodajati razglednic, da bi pisali domov. Verfluchte Ausländer! Prekleti tujci! In ko je Velika Britanija, da bi ustregla Stalinu in si zagotovila proste roke v Sredozemlju, žrtvovala Slovence in edini narodnoosvobodilni boj, ki je potekal na naših tleh, kaj naj si o tem mislimo? Seveda tega ne bomo nikoli pozabili, toda ali je to dovolj? Moramo se zavedati, kje živimo, moramo vedeti, kdo smo. Toda kaj bomo govorili samo o tujcih? Kaj pa mi, vprašajmo se raje, kaj je z nami. Ko so nas dobra dva meseca po napadu Nemcev, Italijanov in Madžarov, 6. aprila 1941, napadli 22. junija 1941 še slovenski boljševiki, se pravi, naši ljudje, kaj se je s tem zgodilo? Zgodilo se je nekaj norega, nekaj, kar nas izključuje iz ranga politično kompetentnih narodov, zgodilo se je nekaj na meji izrojenega. Tisti Slovenci, ki so imeli takšno dušo, da so postali krščanski socialisti in kocbekovci, pripadniki plebejske liberalne mase po slovenskih trgih in mestih, vsi ti so se odločili, da z vsem, kar imajo in kar so, podprejo boljševiški napad na lastni narod. To so bili ljudje, ki so po tem, s prvim političnim aktom, ki so ga naredili, zaplenili narodu njegovo politično suverenost. Ko se tega spomnimo, si pravimo: moramo priti k sebi, moramo postati to, kar smo oziroma kar bi morali biti. Nedavno mi je znanec iz nekega slovenskega kraja povedal, da je brivec, ki se je z njim ukvarjal v svojem salonu, nenadoma za trenutek prenehal in rekel: »Med vsemi žalostnimi stvarmi, ki se dogajajo, je tolažljivo samo to, da se je Janša tako do kraja razkrinkal«. Čeprav sem vedel, da je znanec ob tem molčal, sem vseeno izrazil obžalovanje, da ga ni, brez vsake vidne užaljenosti in histerije, vendarle vprašal: »Zakaj ga pa tako sovražite, povejte mi, zakaj ga tako zelo sovražite?« Namesto molka bi tam moral stati ta stavek: Res, moramo dorasti, moramo priti k sebi, moramo si pridobiti to dostojanstvo, da bomo hodili pokonci. Lansko leto se je kolesarskega maratona, ki nosi ime po partizanski bolnici Franja, udeležilo 6.000 kolesarjev. To se je zgodilo po tem, ko se je že nekaj časa vedelo, da so komunisti konec junija 1945 k dvema breznoma Pri konfinu zvlekli več kot sto domobranskih ranjencev in jih tam postrelili, mnoge pa še žive spehali v temo skalnate globine. Moramo priti k sebi!Kadar mi pride pred oči množica tistih pedalarjev, se samodejno spomnim besed Borisa Pasternaka iz njegovega romana Dr. Živago: »Orgija slabega okusa! Orgija slabega okusa!« Moramo priti k sebi! Kdo bi mogel to bolje razumeti kot mi? Prizori iz Barbarinega rova in s Kočevskega roga nas k temu zavezujejo.

Prva teharska slovesnost 1990 Figure 2. Prva teharska slovesnost 1990 Tine Velikonja

Nagovor predsednika

Anton Drobnič
-
0

Čez dober mesec bo minilo dvajset let od ustanovitve NSZ in dvajset let njenega delovanja, čeprav so mogočne sile propadle revolucije najprej storile vse dovoljeno in nedovoljeno, da bi preprečile njeno ustanovitev, ji nato prisodile samo nekaj mesecev životarjenja, v nadaljevanju pa si dolga leta prizadevale za njeno ukinitev ali vsaj zamolčanje. Ni jim uspelo, NSZ je po dvajsetih letih živa in živahna, kot je bila na začetku, seveda pa mnogo bolj izkušena in pripravljena za javno delovanje v Sloveniji in med Slovenci po svetu, pa tudi bolj znana in priznana, saj ji je država vendarle že pred leti dala status društva, ki deluje v javnem interesu.

Tudi število članov društva in naročnikov njene revije ZAVEZA ostaja stabilno doma in v tujini. Umrle člane, ki so bili večinoma veterani slovenskega protikomunističnega odpora, uspešno nadomeščajo novi člani mlajšega rodu, zlasti pa vidno narašča število naših prijateljev in podpornikov.

Začetne naloge NSZ so v glavnem že izpolnjene in postavljeni cilji vsaj večinoma doseženi. NSZ je pred državnimi ustanovami brez kakršnekoli finančne, politične ali moralne podpore sama izvršila temeljit popis neposrednih žrtev komunističnega medvojnega in povojnega nasilja, ki jih je prejšnja totalitarna država skrivala in tudi nova še ne priznala. Spodbudila in sodelovala je pri postavitvi in ureditvi več sto farnih spominskih plošč in drugih spominskih znamenj ali pa jih sama postavila. Organizirala in izvedla je več sto žalnih in spominskih prireditev po vsej Sloveniji, pri katerih je opozarjala na skrita in neurejena morišča in na še danes nepriznane in neurejene posledice revolucije v posameznih krajih in v celotni državi. Temu so nekateri – ne samo nasprotniki, tudi prijatelji – rekli, da politiziramo. V redu, bomo še naprej politizirali!

NSZ je izdala ali sodelovala pri izdaji številnih knjig s področja medvojne boljševiške revolucije in protikomunističnega odpora. Prav včeraj je prišla iz tiskarne zadnja z naslovom Resnica o domobranstvu. Zlasti veliko delo za slovensko sedanjost in prihodnost pa je poleg farnih spominskih plošč bilo izdajanje četrtletne revije ZAVEZA, katere jubilejna 80. številka je izšla pred nekaj dnevi. Ogromno delo brez kakršnegakoli plačila, ki izhaja natančno kot zjutraj sonce, bo zanamcem še stoletja prinašalo živo izkušnjo, osebno vedenje in doživetje udeležencev in sodobnikov najtežjega obdobja in usodnega preloma dosedanje slovenske zgodovine.

S temi in še drugimi svojimi deli je NSZ dvajset let utirala pot k dolgo in strogo zamolčani zgodovinski resnici o medvojnem boljševiškem napadu na slovenski narod, ko je ta trpel pod prekletstvom trojne okupacije drugih totalitarnih sovražnikov, resnici o samoobrambi proti komunističnemu nasilju in o še danes trajajočih posledicah do komunističnega napada neznanega sovraštva. To silno sovraštvo stari boljševiki in njihovi novi zagovorniki neprestano obnavljajo in širijo na nove rodove, zato tudi delo NSZ še ni in ne more biti končano. Tako kot Lojz Bastič junija 1942 tudi Slovenci v NSZ pravimo: Mi se bomo branili! NSZ bo delovala in branila resnico tudi v prihodnosti v novih razmerah in z novimi rodovi!

V nagovoru, ki sem ga na tem mestu imel aprila 2009, sem opozoril na dejstvo, da sile nekdanjega komunizma, ki so na oblasti, hitijo in bodo še bolj hitele z restavracijo nekdanjega boljševiškega reda in ustanov. To se je še posebej grobo potrdilo v preteklem letu. Ne samo, da nam predsednik republike Türk še vedno ni odgovoril na nobeno pismo ali izjavo, kot da nas ni, nas prav tako dosledno taji in nam ne odgovarja predsednik vlade Pahor – razen ko se želi na Rogu z nami slikati in nas žaliti, popolnoma so ustavili iskanje, ureditev in preiskavo skritih morišč, ustavili delovanje vladne komisije za prikrita grobišča in iz službe so nagnali vodjo službe za vojna grobišča. Napovedali in začeli so novo etapo državljanske vojne.

Sedanja oblast pospešeno in kar vročično vzpostavlja stari totalitarni sistem na vseh področjih državnega in družbenega življenja. Med zadnjimi najbolj vidnimi koraki v preteklost so imenovanje nekdanjega okrajnega partijskega sekretarja in sodnika višjega sodišča, ki je nekoč nezakonito potrdil oprostilno sodbo v edinem procesu proti partizanskemu vojnemu zločincu, za predsednika Vrhovnega sodišča, plakat s krvavo stisnjeno pestjo, s katero je šolski minister pozval učence k praznovanju 70. obletnice nasilne OF, zaprtje arhivov zločinske SDV, predsednika Türka ukaz, naj na vsak način ustavijo opozicijo, izdaja poštne znamke z rdečo zvezdo, izdaja spominskega evropskega kovanca z rdečo zvezdo in likom vojnega zločinca. Tudi predlog vlade, naj državni zbor za generalnega državnega tožilca imenuje etično spornega tožilca, je del iste akcije. Kandidat je protizakonito preganjal žalujoče za umorjenimi žrtvami na Lajšah pri Cerknem, pravno in moralno mnogo hujše pa je, da niti takrat niti kasneje ni preganjal njihovih morilcev in drugih vojnih zločincev.

Vse to je močno razburilo slovensko javnost in na drugi strani pokazalo vso revščino vladajoče koalicije in še posebej njenega vase zaverovanega predsednika vlade, njegovega pojmovanja zgodovine in svoje lastne predsedniške vloge. Pred nekaj dnevi je izjavil, da komandant Stane Rozman ni sprejemal odločitev, ki bi v »tistem času pomenile državljansko vojno ali razredni boj«, ampak je postavil svoje življenje za osvoboditev slovenskega naroda. In nadaljeval: »Zato stojim za to odločitvijo. Ne stojim pa za odločitvijo tistih, ki so stali za razrednim bojem v času NOB in za državljansko vojno – na obeh straneh.«

Ob čudovitih zvokih flavtistke Figure 1. Ob čudovitih zvokih flavtistke Blaža Cedilnik

»Tisti čas«, kot ga megleno imenuje predsednik Pahor, so bila krvava leta 1942, 1943 in 1944, ko je bilo revolucionarno razredno nasilje najbolj strahotno, ko se je državljanska vojna razplamtela do svojega viška in ko je celo vodja boljševiške revolucije Edvard Kardelj pisal nadrejenim poročila, da slovenski partizani pretirano morijo – ne okupatorje ampak domače prebivalce – in da počnejo tako grozotne stvari, da o njih niti ne more pisati. Komandant teh partizanov je bil Stane Rozman. Za Pahorja ta strašna morija ni bila revolucija in ne državljanska vojna. Kaj je to pomenilo in še pomeni za druge državljane, za drugo polovico slovenskega naroda, Pahorju ni mar. Pomemben je le on, upoštevati je treba samo njegove misli in njegove občutki. Kaj mislijo in odločajo državljani, ni pomembno, skrbi ga samo to, v kako slavnem »zgodovinskem spominu« bo ostal on in njegova vlada. Težka in sramotna prihodnost se obeta narodu, katerega vlada in država razglašata in slavita zločince za heroje!

Ne samo za heroje, druga komunistična avtoriteta Janez Stanovnik je skoraj golobradega Staneta Rozmana, priučenega peka, ki ni bil sposoben voditi niti vaške pekarne in ni odslužil niti obvezne vojaščine, razglasil kar za »vojskovodjo, velikega stratega, državnika in politika«! Take vojskovodje, stratege in državnike smo pač imeli, zato ni čudno, da je med njimi bilo tudi nešteto zločincev in da noben med njimi ni bil kaznovan niti za najhujše zločine zoper človečnost.

Očitno je, da na NSZ čaka še novih dvajset let! Narodne pomiritve ne bo, s trajnim sovraštvom prežetim boljševikom ni dovolj 80.000 mrtvih Slovencev. Ljudstvo pozivajo na odpravo parlamentarnih strank in demokracije, na vzpostavitev nove ljudske demokracije, kot so nekdaj imenovali boljševiški totalitarni sistem, in na nadaljevanje državljanske vojne, slovensko mladino pa na novo partizanstvo, na novo sovraštvo pod rdečo zvezdo.

Slovenski protikomunistični odpor zato ne sme prenehati. Še naprej mora budno spremljati napade na demokratično ureditev samostojne in neodvisne Republike Slovenije, zlasti izbruhe in napade ostankov in naslednikov komunističnega totalitarizma. Organizirati mora odpor proti tem napadom in obrambo parlamentarne demokracije z vsemi sredstvi demokratične in pravne države, zlasti pa z iskanjem in razkrivanjem vse resnice o nekdanji in sedanji komunistični laži in boljševiški prevari.

Šele potem, ko bo slovenski narod spoznal vso podlost komunistične revolucije in partizanskega napada, ko bodo Slovenci prišli k sebi, bo mogoče reči, da je naloga NSZ izpolnjena. Do tistega časa je še dolga pot, zato nadaljujmo z delom in NSZ organizacijsko in miselno razširimo na vse demokratične plasti in skupine, na vse dobre ljudi! Zlasti pa poskrbimo in pomagajmo, da bodo delo in naloge NSZ spoznali in prevzeli novi rodovi. V tem je svetlejša in boljša prihodnost tako NSZ kot Slovencev in Slovenije! Tako nam Bog pomagaj!

Neizbrisljiva znamenja dvajsetih let

Mojca Kucler Dolinar
-
0

Ko sem prejela vabilo, da naj napišem svoje misli o delovanju Nove Slovenske zaveze, je šel skozi moje misli najprej občutek hvaležnosti. Hvaležnosti za vztrajanje pri pričevanju za resnico. Za vztrajnost oprati dostojanstvo kruto umorjenih, mučenih, preganjanih in prezrtih; vseh, ki jih je zamazal nasilni boljševistični režim.

Letos ste praznovali 20. obletnico svojega delovanja in težko bi rekli, da so razmere za delovanje društva kaj bolj enostavne kot na samem začetku. V letu, ko praznujemo tudi dvajseto obletnico državnosti, nas voditelj zveze borcev kliče pod krvavo rdečo zastavo, pesnica in pisateljica pa oglašuje potrebo po preziru zoper vse, ki so se uprli komunizmu, tako lahkotno, kot bi pisala nadaljevanje kakšne od svojih pravljic. In potem je tu še moja osebna izkušnja, zaradi katere lahko z vami delim razmišljanje in občutke, da zasledovati resnico ni lahko.

Znotraj parlamentarnega dela sem se s to težavo najtesneje soočila ob usklajevanju na vsebini Zakona o verski svobodi, Zakona o sodelovanju Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja in pri tako imenovanih »vojnih zakonih«. Torej predvsem pri temah, ki se dotikajo področij, v katerih nas je zaznamovala naša zgodovina. Jasen odnos do zgodovine v naši družbi še vedno ni splošno sprejet. Zato moramo vsak od nas, posebej tudi mi v politiki prevzemati odgovornosti, da se iskreno zavzemamo za resnico. Besede je potrebno spraviti v zakone in deklaracije, te pa potem v življenje. Svojo nenadomestljivo vlogo ste pri oblikovanju imeli prav člani Nove Slovenske zaveze s svojim intelektualnim kapitalom. Kljub vašemu prizadevanju in podpori somišljenikov še nismo na cilju. Obveza države do zgodovine namreč še zdaleč ni končana, če se sploh more reči, da se je začela … Žal je tako tudi po štiriletnem mandatu vlade, v katero smo vlagali upanja, da se bo to področje končno uredilo v skladu s sodobnimi načeli o človekovih pravicah in odgovornosti za zločinska dejanja, ki jih je boljševizem izvajal na naših tleh. Tudi Nova Slovenija je bila – tako kot Nova Slovenska zaveza – talka trdnosti koalicije in z običajnimi sredstvi ni uspela doseči, da bi se ta problematika reševala. Pri SDS za to ni bilo pravega posluha vse do konca mandata, ko so v teh temah zaznali priložnost za pridobivanje volilnih glasov med kristjani.

Glede na vprašljiv splošen odnos tudi do najnovejše slovenske zgodovine, osamosvojitve naše države in njenega vstopa v evropske integracije, naloga Nove Slovenske zaveze ne bo enostavna. Ko se srečujemo na vaših srečanjih, se mnogokrat sprašujem, kje so mlajše generacije. Kje so, razen nekaterih izjem, sinovi in hčere vaših članov, kje vnuki, kje pravnuki … Ti bi morali biti najbolj trden steber za v prihodnje. Ti, ki so na svet prinesli »gen«, ki mu je mar za resnico, ti, ki so rasli v družini, kjer medvojno in povojno komunistično nasilje ne bi smelo biti tabu. Če namreč o teh rečeh ni uspel prenos na naslednjo generacijo znotraj družine, toliko težje bo uspel v naši družbi nasploh.

Mlad človek po svoji naravi išče resnico, tehta različne argumente. Je pa ob množici informacij zanj težavno razbrati relevantne. Predvsem zaradi dejstva, da mu šola tega ne olajša. Celo nasprotno, proces spoznavanja resnice mu oteži, saj slovenski učbeniki še vedno ne nudijo objektivnega pogleda na resnico. Saj je dovolj drugih knjig, v katerih lahko človek prebere o temnem delu naše zgodovine, boste rekli! To drži, vendar le redko kateri srednješolec ali srednješolka vzame v roke tovrstno literaturo. Zato je bila več kot dobrodošla knjižica Resnica o domobranstvu s kratkimi ter jasnimi odgovori, ki se tičejo protikomunističnega odpora. In kot je dandanes že nuja, vsebina mora biti dostopna tudi na svetovnem spletu.

Vse, ki ali zaradi pomanjkanja védenja ali zaslepljenosti ne znajo povezati desettisočih umorjenih in več kot petsto morišč v majhni Sloveniji z nasiljem komunističnih oblastnikov in njihovih današnjih naslednikov, moramo na to, na nam lasten, dostojanstveni način opominjati, ko se zbiramo na spominskih slovesnostih na mnogih krajih po Sloveniji; Kočevskem rogu, Teharjih, Hudi Jami …

Ne moremo se sprijazniti, da bi bila njihova nedolžna kri prelita zaman, da to ni dovolj za duhovno osvoboditev Slovenije. Kako dolgo se bodo še sklepali kompromisi na hrbtu tiste strani, ki zatiranje trpi že desetletja?!

Ampak dokler bomo imeli Federike, Urške, Klemne, Helene … fante in dekleta, ki upajo zastaviti besedo za resnico, ta ne bo obmolknila.

Za Slovenijo gre in tudi za resnico

Ljudmila Novak
-
0

Ob 20. letnici delovanja Nove Slovenske zaveze čestitam vsem članom za opravljeno delo, ki ga bodo šele prihodnji rodovi in zgodovinarji priznali kot izredno pomemben prispevek k razjasnitvi dogodkov med drugo svetovno vojno in po njej. Čestitam vam tudi za pogum in vztrajnost, saj vas pri vašem delu niso mogle ustaviti niti materialne ovire, niti zasmehovanja, nasprotovanja in omalovaževanja tistih, ki želijo ohranjati prirejene zgodbe in polresnice ter dolgo časa negovane mite o veličini partizanstva in izdajstvu domobranstva.

NSZ opravlja nenadomestljivo vlogo pri povezovanju in opogumljanju vseh tistih, ki še danes trpijo zaradi revolucije in bratomorne vojne, ker so bili sami ali njihovi sorodniki na strani domobranstva in protikomunizma ali pa so bili preprosto žrtev komunistične revolucije na naših tleh. Mnogi so zaradi tega morali zapustiti domovino, dom, domače. Edino ob spominskih srečanjih, ki jih organizira NSZ, ti ljudje čutijo, da so razumljeni, spoštovani in tudi slišani. Slovenska družba je tudi preko aktivnosti NSZ sedaj bolje obveščena, vendar še vedno s premajhnim občutkom za iskanje popolne resnice in za razumevanje vseh okoliščin vojnih in povojnih dogodkov. Očitno bo še potreben čas, da bomo kot družba spoznali in sprejeli vso zgodovinsko resnico ter jo neobremenjeno posredovali prihodnjim rodovom. Nekdanji miti o NOB so tako globoko usidrani v naši družbi in nekaterih ljudeh, zato niso sposobni sprejeti na novo odkritih dejstev ali pa jim je vseeno za resnico, samo da imajo mir. Mladi so preveč zaposleni sami s seboj in s svojo prihodnostjo, ki ni ravno obetavna, zato je večini skoraj odveč razpravljati o preteklosti.

Pričakovanja ob nastanku samostojne slovenske države, da bo naposled vsa resnica dobila ustrezno mesto v slovenski zgodovini, so se žal izjalovila. Preveč ljudi še vedno materialno ali politično živi od te »mitske« preteklosti, zato jo želijo ohranjati za vsako ceno. Kulturni boj in ideološke razprtije med državljani aktualni oblasti dobro služijo za ohranjanje svojih volivcev in materialnih koristi. Ne glede na to, mora NSZ vztrajati pri raziskovanju preteklosti, zbiranju dokazov in pričevanj, dokler so priče še žive. Vse to bo zagotovo pripomoglo k boljši obveščenosti državljanov, ki iščejo resnico, in tudi pomagalo ideološko neobremenjenim in stroki zavezanim zgodovinarjem pri njihovem delu.

Potrebno je k temu delu pritegniti tudi tiste mlade ljudi, ki iz moralne dolžnosti do svojih bližnjih, iz čuta odgovornosti do domovine, resnice in pravice, želijo nadaljevati delo NSZ. To od vseh nas zahtevajo tudi resolucije Sveta Evrope in Evropskega parlamenta, v katerih je povsem jasno zapisano, da je komunistični totalitarni režim v Evropi kriv za mnoge zločine, ki jih je treba raziskati, obsoditi in o njih poučiti tudi mlade, da se iste napake in zločini ne bi ponavljati tudi v prihodnosti.

Kljub nerazumevanju in vedno novim provokacijam levih oziroma levo sredinskih strank, ki so v Sloveniji trenutno na oblasti, naj bo tudi vaše prihodnje delo namenjeno iskanju resnice, ne da bi se pri tem preveč obremenjevali s trenutnim odnosom javnosti do te problematike, ki je rezultat več desetletne indoktrinacije slovenske družbe preko vseh možnih kanalov in medijev. Resnica zmaguje na dolgi rok. To naj vam vliva moči za vaše delo, da malodušje in zagrenjenost zaradi nerazumevanja ne bi dobila preveč prostora pri tem delu in v vašem življenju. Domovina nas ponovno kliče, da jo popeljemo iz težkih časov. To pa lahko naredijo le tisti državljani, ki jo ljubijo in spoštujejo sočloveka ter temeljne etične vrednote.

Dvajset let Nove Slovenske zaveze – Revija Zaveza

Zorko Simčič
-
0

Rim nam ni zapustil samo Rimskega prava, ene od osnov za pravičnejšo ureditev družbe. Stari misleci so znali formulirati tudi marsikakšno preprosto, splošno, a nadvse pomembno življenjsko modrost. Ena od njih, pomembna za nas, še bolj pa za prihajajoče rodove – saj ne mine dan, da človek ne bi slišal, naj se nikar ne ukvarjajmo s preteklostjo, ampak »glejmo naprej«, pa tudi, da naših mladih preteklost ne zanima – je tista, ki govori o nujnosti, da človek pozna preteklost. »Ne vedeti za stvari, ki so se zgodile, preden si se ti rodil pomeni za vedno ostati otrok; kaj je namreč človeško življenje, če spominu ne uspe povezati se z dogodki prej«? (Cicero).

Spomin …

Revija Zaveza je kraj pričevanj, publikacija, ki hoče odkrivati resnico o dogajanjih med revolucijo in samoobrambi enega dela naroda, ter o dogajanju po koncu vojne. Govori o nujnosti spomina, nekoč v našem jeziku sinonima za – pamet. V tem je njena največja vrednost.

Vsi smo ljudje časa, in kako naj se v njem dokopljemo do pravilnih odločitev, če se družba ne zaveda, da je »sedanjost hčerka preteklosti, hkrati pa mati prihodnosti« (Leibnitz). Kako je sploh mogoče razumeti dogajanja v sedanjosti, če ne poznamo resničnih razlogov za dogodke v preteklosti, predvsem pa, kako predvidevati prihodnost, če ne razumemo bistva dogajanja sedanjosti? Formulacija Tomaža Akvinskega o osnovnih sestavinah intelekta – spomin na preteklost, razumevanje sedanjosti in predvidevanje prihodnosti – še zdaleč ni gradivo za zgolj teološka razpravljanja.

Drugo, kar odlikuje revijo, je slog, nivo govora, v katerem priče odkrivajo preteklost, govorijo o trpljenju, ki so ga doživljali, o zločinih. V teh pričevanjih ni sledu o želji po maščevanju, kaj šele o sovraštvu do storilcev, način izražanja govori tako že sam po sebi o neki še posebni kvaliteti priče. Kdorkoli, ki se ima za zgodovinarja, ali ki bo v prihodnosti mislil, da se sme opredeliti kot tak, ne bo mogel prezreti te komponente.

In tretje, kar postavlja revijo na častno mesto med našimi publikacijami: vsakokratni aktualni komentar urednika o dogajanju v naši državi. Naj zavzema bralec – preprost človek ali profesionalen zgodovinar – tako ali drugačno stališče do naše polpreteklosti: če je iz kakšnih danes izhajajočih analiz mogoče uvideti, kdaj, kako in predvsem zakaj je v našem narodu prišlo do razklanosti, potem je to mogoče iz mirnega, treznega prebiranja prav teh komentarjev. Tu so opazovanja dogajanj v preteklosti pa tudi analize našega današnjega stanja duha, odkrivanja pod lupo sodobnika, osvetljene, pa tudi z odkritji mislecev vseh časov. Odkrivanja preteklosti, analiza sedanjosti, poziv bralcu k razmišljanju o prihodnosti, o naši prihodnosti, potem ko je del naroda »izstopil iz civilizacije«, in ko nas kot narod lahko reši samo ponovna naselitev v njej.

Samo na osnovi vsega tega lahko pa tudi slutimo razvoj »političnega« dogajanja v prihodnosti, slovenski in svetovni, celo več: v določeni meri jih lahko tudi predvidevamo. In česa potrebujemo bolj kot to!

Zaveza je ves čas izpolnjevala svoje poslanstvo, svojo nalogo, ki si jo je ob svojem rojstvu zadala. Ob vsej zaskrbljenosti zaradi sprememb, družbenih in političnih razmer, ki nas čakajo in ko bo vrh vsega zamenjava generacij gotovo prinesla še specifične probleme, ne kaže pozabiti, da je revija svoje delo v bistvu opravila. Tudi če bi naslednja številkaZaveze bila poslednja, njena odkritja sama so že »neizbrisljivi« del zgodovine. Scripta manent … Srebrnobeli snopiči so že našli svoje mesto po knjižnicah, tako doma kakor po svetu, podatek pa, da ima Zaveza med vsemi izstopajočimi slovenskimi kvalitetnimi revijami – in naj gre za literarno, filozofsko, zgodovinsko ali kakršnokoli drugo področje – daleč največ bralcev po svetu, pa je lahko že danes vsem sodelujočim v veliko zadoščenje.

Kdo bi vedel, kolikim svojim bralcem in simpatizerjem je revija vsa ta leta prinašala zavest, da je naposled le slišati jasen in čist glas, tudi druge plati zvona; kdo ve, ali je komu z nasprotnega brega odprla oči – vsekakor: mimo Zaveze ne bo mogel nihče, ki mu je pri srcu, pa ne samo »slovenstvo«, ampak resnica, ki jo bomo morali najti in priznati, če bomo hoteli utrditi zanesljivo pot do spoznanj, ki nas bodo spravila in rešila.

Dvajset let Nove Slovenske zaveze

Marko Kremžar
-
0

Rojstvo slovenske države pred dvajsetimi leti je omogočilo vzpon Zaveze, ki spominja na ono, katero so sklenili demokratični Slovenci v usodnem času med sovražno okupacijo, ko so zaslutili, da je v nevarnosti obstoj našega naroda. Zakaj je bila potemtakem potrebna Nova Slovenska Zaveza v času, ko naj bi lastna država, o kateri so sanjali že rodovi prednikov, zagotavljala ta obstoj? Mar ne, ker je bila pričakovana varnost notranje šibka in so se ustanovitelji Zaveze tega zavedali? Nič ni namreč trdno in varno, če ne temelji na resnici.

Ko pogledamo na prehojeno pot Zaveze, ki jo jasno zaznamuje poleg neizmerne vrste črnih spominskih plošč tudi 80 številk pomembne revije in pustimo ob strani črko ustanovnih listin, je prav, da se vprašamo, čému so se člani in somišljeniki Nove Zveze zavezali? Ali ima zaveza še smisel po desetletjih, ki so nas pripeljala v novo stoletje, v čas novih generacij? Pogled na dogajanja iz daljave ima svoje pomanjkljivosti, ima pa morda prednost, da ob tem, ko ne zazna kakih podrobnosti, lahko dojema celoto in smer. In iz take perspektive lahko rečemo, da je Zaveza v prvi vrsti zavezana resnici, slovenskemu narodu in krščanstvu. A ti pojmi so tako obširni, da mora človek, ki hoče kaj storiti za okrepitev omenjenih vrednot, svoj delokrog omejiti.

Zavezanost resnici pomeni v danih razmerah spoznavanje in širjenje resnice na področju, na katerem je v našem narodu najbolj ogrožena. To je v prvi vrsti zgodovinska resnica. A tudi ta opredelitev potrebuje nekaj omejitve, da se ne razpusti v splošno zgodovinopisje. Obdobje, ki je bilo in je še podvrženo med našim narodom najbolj intenzivnemu potvarjanju resničnosti, zajema prvo petletje četrtega desetletja prejšnjega stoletja. Vendar neresnica, ki prikriva ta čas, se je kopičila že desetletja pred njim in ostaja med nami kot lepljiva megla v stoletju za njim. Ta neresnica se je pojavljala sprva kot filozofska in družbena zmota, ki je v omenjenih kritičnih letih prešla v revolucionarno nasilje, potem pa se je ohranjala in se še ohranja kot laž. Kakor zmota je tudi laž postala s časom v družbi splošno sprejeta in bo tudi njeno odstranjanje, s širjenjem resnice, zahtevalo časa. Pri tem ne bo dovolj ugotavljanje dejstev, kot so seznami zločinov in krivic in celo pričevanja ne bodo zadostovala, da bi spremenila varljive predstave, ki so se udomačile v javnosti. Dejstva, naj si bodo še tako razvidna, so posledica predhodnih misli in besed. Dokler te niso razjasnjene ostajajo lahko tudi skrbno zapisana dejstva nerazumljiva in zato neprepričljiva.

Zavezanost resnici pomeni razumevati in razčistiti miselno ozračje stoletja pred velikim zločinom, opisati dejstva medvojnega revolucionarnega nasilja in ohranjati spomin na žrtve, pa tudi razkrinkati laži, prikrivanja in zlorabe oblasti v stoletju za njim. Ta naloga, ki jo je pričela in jo skozi dve desetletji temeljito opravlja v okviru Zaveze skupina preživelih pa presega moč ene generacije. Resnica je močna, a da predere oklepe s katerimi branijo neresnico interesne skupine z mediji in državnim aparatom, potrebuje ob vztrajnosti zvestih, tudi čas.

Zaveza je zavezana tudi slovenskemu narodu. Kot živ družbeni organizem potrebuje narod za svojo rast svobodo, da se lahko odloča. Svoboda tako naroda kakor osebe pa je zunanja in notranja. Zunanjo nam morejo do neke mere omejiti drugi, notranje pa nam nihče ne more iztrgati, zapravimo si jo lahko le sami. Slovenskemu narodu varuje zunanjo svobodo zadnjih dvajsetih let lastna država, čeprav se včasih vede, kot da se tega ne bi zavedala. Notranjo svobodo pa si že desetletja postopoma zapravljamo pod meglo neresnic. Kakor namreč osebo in družbo resnica osvobaja, tako ju laž oklepa in duši. V družbi kjer resnica ni cenjena, ali je iz nje celo izrinjena, se pričenjajo izgubljati tudi ostale moralne vrednote. Kjer so resnico žrtvovali bodisi navidezni politični, bodisi neposredni materjalni koristi, je kmalu konec čuta vzajemnosti, konec medsebojnega zaupanja pa tudi konec vere v skupno prihodnost.

Svoboden človek je ponosen nase, na svoje dosežke, na narod kateremu pripada in na njegovo preteklost. Vendar nihče ne more biti ponosen na nekaj, kar ni res. Kljub vsej zunanji propagandi laž ne more roditi v srcih ljudi zdravega ponosa. Lahko je vir napuha, ponosa nikdar. Brez samozavesti in zakoreninjenosti v izročila svojega rodu, brez hvaležnega pa tudi dobrohotnega, kritičnega spomina ni mogoče dolgo ohranjati, tako posamezniku kakor narodu, sredi porabniške družbe svojo prepoznavnost. Z rastočo brezbrižnostjo pričneta izgubljati identiteto, s tem pa tudi svoj življenski in zgodovinski smisel. Gole koristi ne morejo nadomestiti moralnih družbenih vezi pa tudi ne posredovati življenja. Le v duhu resnice bodo med nami lahko ponovno pognale klice veselega, samozavestnega, skupnega pogleda v prihodnost. Naša zavezanost resnici je zato doprinos k okrepitvi vsega naroda.

Člani in prijatelji Zaveze smo zavezani krščanstvu, katerega razsežnost presega prostor in čas. Tudi resnica in laž imata poleg vsakdanje, moralne, filozofske, znanstvene vsebine še drugo, metafizično, ki presega območje naših čutov.

»V začetku je bila Beseda«, je zapisal apostol Janez kot pričetek svojega evangeljskega sporočila. Ta, vseobsegajoča Beseda, je resnična in ljubeča. Prvi upor ustvarjenega, svobodnega bitja proti svojemu Stvarniku je bil zato upor Besedi, Resnici in Ljubezni. Povzročil ga je napuh, ki je v stvarstvo vnesel laž, nemir in nered pa tudi omejitev, če že ne odsotnost ljubezni. Od takrat vsaka laž veča nered, prav kakor pripomore k redu in harmoniji zvestoba resnici in naravnemu redu pa tudi vsako dejanje ljubezni. Tak pogled na resnico nas obvezuje, da je pri tem, ko jo iščemo in širimo, v nas prisotna ponižnost. Resnice, ki nas presega, si ni mogoče lastiti; služimo ji v upanju na mir in dobro, ki ga prinaša. Če bi se resnice posluževali za doseganje kake koristi, se prav lahko zgodi, da bi jo pričeli prirejati tej in jo tako spremenili v njeno nasprotje. Kar spoznamo kot resnično in prav, smo dolžni v duhu ljubezni posredovati drugim. Tako smemo upati, da bodo bližnji po našem posredovanju uvideli kar jim je bilo prikrito, se po svoji poti približali resnici, da se bo po njej krepila notranja svoboda vsega narodnega občestva.

Zavezanost Zavezi je zahtevna, ker ne zasleduje lahkih ciljev, ne izbira lahkih poti, ne išče bljižnjic, ki bi ji morda lahko spremenile smer, predstavlja nalogo, ki potrebuje vztrajnosti in časa. Poslanstva Zaveze zato ni moč omejiti na dobo ene generacije, posredovati ga je treba potomcem hčera in sinov, vnukom vnukov, iz roda v rod. Je breme, a vsak zaklad predstavlja breme, ki ga radi sprejemamo, ker je to kar vsebuje dragoceno in vredno napora. Zaveza v službi vrednot in spomina pa je, kot oživljajoče dejanje zvestobe, tudi v skladu s smislom podarjenega nam življenja.

Od sončne pomladi do politične zmrzali

Anton Drobnič
-
0

Neko soboto v zgodnji pomladi 1990 se je dobra desetina preživelih vojakov Slovenske narodne vojske, ki je bila ob »osvoboditvi« leta 1945 zločinsko umorjena, skupaj z nekaterimi prijatelji zbrala na klasičnem območju slovenskega protikomunističnega odpora pri cerkvi sv. Andreja na Planini nad Horjulom. Tam so še vlekle mrzle zimske sape, prijetneje pa je bilo kasneje na Suhem Dolu, kjer so se na prisojnih legah že bleščale prve trobentice. Tam so razgovor in načrtovanje prihodnjih prizadevanj nadaljevali v prijazni gostilni. Tako se je na pobudo profesorja Justina Stanovnika začela težavna, vendar poguma in upanja polna pot k oblikovanju skupnosti, ki naj bi po temnih desetletjih komunističnega totalitarizma Slovencem in svetu prižgala luč resnice o medvojnem boljševiškem napadu na slovenski narod in jim zopet vzbudila s krvjo zatrto željo do svobode in pravice.

Pot je bila res trnova, vendar kljub vsem oviram in nasprotovanju uspešna. Prva ovira pred ustanovitvijo NSZ so bili ustanovitelji sami. Takoj na začetku, še na Suhem Dolu je bilo jasno dogovorjeno, da bodo s formalno ustanovitvijo svoje organizacije počakali vse dotlej, dokler slovenska Cerkev ne bo na Kočevskem Rogu opravila uradne pogrebne slovesnosti za zločinsko umorjenimi tovariši, dokler Cerkev bojevnikov proti komunističnemu nasilju ne bo tudi javno priznala.

Prehod čez to lastno oviro je bil dolgotrajen in ne ravno lahek. Nekateri ga niso prenesli in so se prej oddaljili. Do prvega sestanka z nadškofom Šuštarjem so pogovori na obeh straneh privedli šele v drugi polovici aprila 1990. Temu so sledila še vsaj tri razburljiva srečanja. Ni šlo za nasprotovanje v bistvenih stvareh, ampak za na videz stransko, v resnici pa usodno vprašanje sodelovanja in udeležbe komunističnega vodstva. Končno je nadškof 9. junija sporočil, da bo na Rogu maševal v nedeljo 8. julija 1990.

Z roško pogrebno in spominsko slovesnostjo je bila odstranjena prva ovira in začele so se formalne priprave za ustanovitev lastne organizacije. Mnogo vprašanj je bilo. Naj bo gibanje, društvo ali politična stranka? Naj bo samo veteransko združenje ali kaj več? Kako naj se imenuje, kakšno glasilo naj izdaja? Ta in mnoga druga vprašanja so se vrstila vso jesen in zimo 1990/91. Ustanovni zbor je bil 12. maja 1991 v Ljubljani v občinski dvorani na Viču. Ustanovljeno je bilo društvo z imenom Nova Slovenska zaveza, ki naj združuje preživele vojake slovenskega protikomunističnega odpora, njihove prijatelje in somišljenike. Sklenjeno je bilo, da bo društvo izdajalo revijo Zaveza, njegova glavna naloga pa je skrb za resnico o boljševiškem napadu na slovenski narod, za resnico o slovenskem protiterorističnem odporu, za krščanski pokop padlih in umorjenih slovenskih vojakov in drugih žrtev partizanskega nasilja ter za njihovo čast in dobro ime.

Po prijavi NSZ za vpis v register društev je namesto rutinskega vpisa začela silovito delovati druga ovira, ki so jo postavili in vztrajno obnavljali komunistični nasprotniki. Ti so še v celoti obvladovali notranje ministrstvo in miselnost tamkajšnjih uradnikov. Tajnik NSZ Stane Štrbenk je potrpežljivo izpodbijal njihove izmišljene izgovore. Za mnenje so se obrnili še na zgodovinarje, čeprav je šlo za čisto novo društvo. Njihov odgovor jim ni bil pogodu, zato so za svet vprašali kar drugo društvo, Zvezo borcev NOV, ki je desetletja imela in hoče tudi v neodvisni Sloveniji imeti položaj vrhovne oblasti! Seveda je ta z vrsto temeljnih laži ostro nasprotovala registraciji NSZ in ministrstvo, ki ni našlo nobenega pravnega razloga za zavrnitev registracije, je uporabilo še zadnje sredstvo komunistične uprave: odločitev najvišje politične oblasti. Partijskega centralnega komiteja ni bilo več, zato je upravni organ ministrstva stvar poslal v odločitev kar predsedstvu republike, saj je šlo za istega predsednika in tudi za večino istih članov. Predsedstvo republike, izurjeno v boljševiškem ideološkem odločanju, je zadevo sprejelo in jo brez pomislekov obravnavalo, dokler njihove politične orgije ni prekinil edini član predsedstva brez partijske zapuščine. Vprašal je, od kod predsedstvu pristojnost za odločanje v konkretnih upravnih zadevah. Tako je Ivan Oman z nekaj besedami odstranil najhujšo oviro in ministrstvo je moralo sprejeti prijavo NSZ.

Tine VelikonjaFigure 1. Tine Velikonja

Zlovešče skovikanje nekdanjih partizanov in komunistov ni prenehalo, se je samo spremenilo. Najprej so hiteli prerokovati, da je NSZ usojeno samo nekaj mesecev životarjenja in nato bridki konec. Nato so umolknili in svoje upe stavili na popolno ignoriranje NSZ. Niti molk niti prerokbe se rdečim sojenicam niso izšle! NSZ je res morala skozi nešteto težav in ovir, tudi skozi mnoge namerno in zlobno postavljene, vendar je svoje delo in svoje naloge vztrajno in stalno izpolnjevala vseh dvajset let.

Med največjimi uspehi NSZ je treba omeniti imenski popis neposrednih žrtev komunističnega napada na Slovenijo. Brez kakršnekoli državne ali družbene pomoči ali podpore so ostareli člani NSZ od hiše do hiše zbirali podatke o umorjenih in padlih žrtvah revolucije in sestavili dragoceno zbirko popisnih listov, ko država na tem področju ni mogla še ničesar pokazati. Zbrana imena je NSZ uporabila za drugo veliko nalogo, za postavitev farnih spominskih plošč. Postavila jih je ali pa je pomagala pri postavitvi čez 200 farnih spominskih plošč, ki bodo preprosto in nazorno daleč v prihodnost govorile novim rodovom, kaj se je zgodilo, ko je majhna, vase zaverovana skupina neodgovornih Slovencev, zaplenila narod v času njegove največje stiske in ga na milost in nemilost predala mednarodnemu komunizmu. NSZ je objavila dve knjigi s fotografijami farnih spominskih plošč in s seznami žrtev komunističnega nasilja. Tretja knjiga farnih spominskih plošč pa je pripravljena za izdajo. Plošče in knjige imajo zelo visoko stopnjo zgodovinske verodostojnosti, saj jih doslej nihče ni resno izpodbijal, čeprav so v javnost dane že pred mnogimi leti.

NSZ je doslej izdala tudi osemdeset številk četrtletne revije Zaveza, ki jo od vsega začetka ureja njen pobudnik profesor Justin Stanovnik, tudi najpomembnejši pisec njene vsebine. Revija je dragocen zaklad: zbirka mnogih podatkov in pripovedi o usodnih dogodkih polpretekle zgodovine, zlasti o tem, kako se je rdeče zlo začelo, zbirka mnogih dokumentov tega obdobja, opisov osebnih doživetij, razlag in komentarjev, tudi zbirka analiz in razmišljanj o dogodkih in pojavih v našem času, ki revijo in NSZ trdno držijo v sodobnosti.

Revija Zaveza je še posebej vredna branja za vsakega Slovenca, ki se ukvarja z družbenimi in političnimi vprašanji, ker je ena redkih slovenskih publikacij, ki uporablja jasne pojme, stabilen jezik in dosledno logično razmišljanje ter se zavestno upira meglenemu in zmedenemu jeziku mnogih naših javnih občil in se izogiba nejasnemu in vse dopustnemu brbotanju mnogih naših politikov in javnih uslužbencev. Tako društvo NSZ kot revija Zaveza sta izjema od naše splošne nenormalne »normalnosti«, saj sta nastala iz nasprotovanja sprevrženi komunistični »normalnosti«, iz potrebe, da se Slovenci vrnemo v demokratično normalnost.

Takšne vrnitve kljub začetnim obetom še nismo dosegli. Slovenska tranzicija je bila obremenjena z begom iz sovražne Jugoslavije. To je bila težka in nevarna naloga, ki nas je tako prevzela in zaposlila, da smo pozabili tranzicijo, na izhod iz komunističnega totalitarizma. Ta beg iz Jugoslavije so izkoristili tudi komunisti, ki ne le, da niso sestopili z oblasti, ampak so si k oblasti dodali še nekdanje družbeno premoženje in postali vsemogočni kapitalisti.

Kljub temu Slovenci – tudi po delu NSZ – počasi, vendar vztrajno in vedno hitreje le spoznavajo resnico in so vedno manj pripravljeni verjeti partizanskim pravljicam, ki revolucijsko nasilje proti lastnemu narodu in množične umore idejnih in političnih nasprotnikov zavijajo v osladne zgodbe o junaškem boju proti okupatorju. Tisti, ki vse življenje razkošno živijo od teh pravljic in komunističnih laži, so se ustrašili. Bojijo se, da bo njihovo pravljično stoletje vsak hip treščilo ob zid resnice. Brezglavo so začeli iskati vsaj začasno rešitev, vsaj odlog konca.

Resnice ne poznajo in nikoli je niso priznali. Zato tudi sedaj iščejo uteho v sistemu, ki ga poznajo, v nekdanjih lažeh in prevarah. V formalno demokratični državi so na goljufiv način prevzeli vso oblast, odstranili vse moteče ljudi in postave ter začeli z restavracijo nekdanje komunistične »ljudske demokracije« tako na realni kot na simbolni ravni. Sam predsednik republike je ukazal, da je treba na vsak način ustaviti največjo slovensko opozicijsko stranko in odstraniti »tranzicijsko navlako«, to je tisto, kar je bilo med tranzicijo vendarle doseženo, kamor spada predvsem parlamentarna demokracija. Slovenija se je nenadoma znašla v zimi in objela jo je politična zmrzal!

Janez Stanovnik je takoj pristopil k operativni izvedbi teh ukazov. Ker si z že burkastimi borci ne more več pomagati, je pod partizansko zastavo vpoklical slovensko mladino. Tudi obnovo državljanske vojne je že napovedal. Iz naftalina je za zgled potegnil tudi nekdanjega partizanskega komandanta in razglasil partizanske vrednote. Boljševiškega terorizma med vojno, povojnih množičnih umorov in totalitarne države ni omenil, to je pač krivda nekih posameznikov. Usodno napako pa je zagrešil, ker ni identificiral, ni imenoval okupatorja! Partizani za svoj »osvobodilni boj« vendar potrebujejo okupatorja in njegove pomagače! No, pomagače bo lahko določiti, težje je s tujim okupatorjem. Na pomoč je priskočila Hribarjeva Spomenka, da so največja nevarnost Cerkev in njeni verniki, ki jim poveljuje Vatikan, po boljševiško klerikalizem. Novo klanje »pomagačev« se lahko začne. Slovenska zmrzal postaja vse močnejša.

Zborovalci Figure 2. Zborovalci arhiv NSZ

K sreči smo v demokratični in pravni Evropski zvezi in ne pod okupatorjem, ki bi Stanovniku in njegovim novim partizanom omogočil novo izdajo in nov napad na lastni narod. Ti izbruhi sovraštva in drugih »partizanskih vrednot« pa nas resno opozarjajo, da naloge NSZ še niso končane, da bo njeno delo treba nadaljevati v sedanji ali v novi obliki vsaj še nadaljnjih dvajset let. Politična in idejna zaledenitev slovenske družbe je zavestna in načrtna, ker varuje ukraden denar in oblast. Zato je močna in globoka. Stopiti jo bo mogoče samo zavestno s sodelovanjem vseh demokratičnih Slovencev in njihovih skupnosti. NSZ bo morala še naprej ostati med prvimi, saj ima s tem delom zgodovinske izkušnje in nasprotnika najbolje pozna.

Kako se je začelo v Stožicah 2

Majda Lampič
-
0

Ob razgibanem življenju v ljubljanskem Posavju – tako se je imenovalo področje Ježice, Male vasi in Stožic – še pred 1. svetovno vojno, z vsemi vplivnimi možmi, priča knjiga Mihe Čerina Ljubljansko Posavje v ljudski revoluciji, Ljubljana, 1985, 2. zvezek.

Iz knjige je razviden hitrejši in večji vzpon Orlov in le počasnejša rast Sokolov. Moj oče, Peter Lampič (1899–2001), fotograf na Posavju, je pripovedoval o pretepih med posavskimi in črnuškimi fanti (Črnuče so prva vas čez Savo). Neredko je kdo obležal tudi mrtev. Ko so ustanovili telovadno društvo, je vse to prenehalo. Tudi je trdil, da so bili Orli odgovor na izzivanje Sokolov. Zadnji so imeli prireditve vedno v času nedeljske maše. Orli pa so imeli svoje telovadne nastope samo popoldne, da so se jih udeleževali lahko vsi. Ivanka Dovč (Šafarjeva), tedaj mlada orlica, mi je zagotavljala, kako so se prav idilično vsi dopolnjevali: Orli in Sokoli; tako je bila torej ideološka razklanost prikrita nedolžnim očem. Katoliško prosvetno društvo je prirejalo dramske predstave, kjer so imeli dostop predvsem talentirani in nekateri so se po vojni prebili do poklicnih gledališč. Vsa ta dejavnost je utihnila z italijansko okupacijo. Z nastopom kreatorjev novega scenarija, so se svobodomiselne sile podredile ukazom aktivistov PIF, kasneje OF, kakor je zahteval interes vodstva.

»Spodnje Stožice – jedro narodnega izdajstva proti OF in NOB«

To je eno izmed poglavij v omenjeni Čerinovi knjigi. V Spodnjih Stožicah so živeli predvsem kmetje, ki si niso mogli misliti, da bi jih kak sistem osvobodil trdega dela. Tudi naš ata, ki si je vse prislužil v potu svojega obraza, ni nasedel novim obljubam. Navdušen je prišel od nedeljske maše, kjer je župnik na Ježici Janez Pucelj grmel s prižnice: »Ti gospod, jaz gospa, kdo bo pa šajtrgo vozil«? S temi ugovori so se poistovetili vsi nasprotniki OF. K Pucljevim pridigam je hodila vsa inteligenca našega kraja.

Najbolj pa je bila izpostavljena katoliško zavedna družina Dovč, po domače Šafarjeva. Takole poroča Čerin:

»Dne 28. maja 1942 ponoči so poskušali vosovci, ob sodelovanju Narodne zaščite priti v hišo Šafarjeve družine in odpeljati sinove s seboj. Ker je bila akcija premalo in slabo pripravljena, ni uspela. Nekatere udeležence te akcije so Šafarjevi in Peršinovi prepoznali in jih prijavili karabinjerjem.

Ker so Šafarjevi predstavljali resno nevarnost NOG, ne samo za Ježico, ampak neposredno za ljubljansko območje, je bila avgusta 1942 pripravljena nova akcija ob pomoči enote Dolomitskega odreda. O tem je Tone Kebe takole zapisal: »Znano nam je bilo, da je bila Šafarjeva družina iz Stožic med prvimi, ki je segla po izdajalskem orožju. Vsi so bili zagrizeni belogardisti. Šli smo na zelo tvegano akcijo med nemško-italijansko in med ljubljansko žično mejo, čez Celovško cesto, čez polje, čez glavno cesto v Stožicah in navzdol do Šafarjevih. Izpostavili smo se veliki nevarnosti. Po več kot dveurni hoji smo prišli na cilj. Vseskozi so vodniki opozarjali na previdnost in tišino. Vse do tja smo se obnašali vzorno. Nekateri smo se po prihodu do kmetije takoj zapodili v hlev, drugi pa so razbijali po vratih, da bi jih odprli. Nobeden se ni oglasil. Vrata so bila nanovo obložena z železnimi okvirji. Vse se je dogajalo le nekaj minut, ko sta se z vrha hiše oglasili dve različni sireni, ki sta pretrgali nočno tišino daleč naokoli. Tuljenje nas je močno zbegalo; ko so nam z ljubljanskega gradu zasvetili še žarometi, smo videli, da smo v »kaši«. Že odvezano živino smo pustili na mestu in hitrih nog smo jo ucvrli proti Dravljam (takrat tam še ni bilo postojanke) in dalje do Podutika, kjer je bilo zbirno mesto. Brez plena smo prišli nazaj v slabi uri. Preklinjali smo, ker se nam je tvegana akcija ponesrečila. Pod svetlečimi reflektorji smo koračili v smer Peskov … « (str. 226).

Najmlajša od Šafarjevih, Ivanka Dovč (vseh otrok je bilo 18, v zgodnji mladosti jih je umrlo 9), pa je povedala drugače. Partizani so jih že pred omenjenima dogodkoma napadali. Vrata so imeli podprta. Napadalci so jih zmerjali z belogardisti, oznako, ki so zanjo prvič slišali. Zahtevali so, naj izročijo orožje, ki pa ga niso imeli. Najstarejši, Francelj, je zato spal na hlevu in imel pri sebi gasilski rog. Vedno je zatrobil, kadar je ponoči zaslišal, da se kdo bliža.

Kasneje sta šla Jože in Tone k domobrancem, Janez in Jernej pa sta bila neodločena, pridružila sta se jim šele tik pred koncem vojne. Vsi so se leta 1945 umaknili na Koroško. Za Jerneja pa ve domačin M. P., da je bil pomiloščen, vendar kljub temu strpan na tovornjak in iz Teharij odpeljan v Laško.

Nihče od štirih fantov se ni vrnil.

Tudi Ivanka je bila po vojni nekaj tednov zaprta v hiši Franca Straha, kjer je bila nastanjena OZNA. V njenih zapiskih sem našla: »Ko so me izpustili, je bilo doma celo razdejanje. Delali so hude preiskave, preiskali so celo stanovanje, premetali vse seno, premetali celo šupo za orodje, našli pa niso nič posebnega. Pobrali so ves živež: moko, ki jo je brat pripeljal iz mlina, vso doma pripravljeno mast, iz hleva odpeljali pitanega bika. Preživljali smo se od darov dobrih ljudi, vera pa nam je dajala moč tudi v temnih dneh življenja … Po Stožicah so se vrstile procesije rdečih, začenši pri Čamru, mimo Trkovih, Jesharjevih, Peršinovih, Šafarjevih, tja do vogala pri Sitarjevih in vzklikale: »Smrt belim«!

Ko je prva ujma minila, si je Francelj osnoval družino. Njegova šestletna hčerka Ivanka je doživela prometno nesrečo in zaradi poškodb na glavi ostala vse življenje invalidna. Sin Jernej je pridno kmetoval, pa je neke noči po srečanju s prijatelji v gostilni izginil in čez nekaj časa so ga našli utopljenega. Tako se je končalo življenje na tej kmetiji.

Čerin pa ne omenja zgodbe Povšetove družine. Mama Marija (1886–1976) je bila znana po kritičnem govorjenju. Ponoči, najbrž zgodaj spomladi, 1942. leta so jo ponoči skupaj z najmlajšim sinom odpeljali partizani. Za sinom je izginila vsaka sled, njo pa so vrgli v Savo, pri kopališču Štern; neplavalka, se je ujela za veje in je prišla na suho iz najbolj vrtinčastega dela Save, v bližini današnjega hipodroma. Prišla je ob petih zjutraj na prag bližnje Boljkove kmetije (po domače Jerečeve), od koder jo je gospodar z zapravljivčkom, vso potolčeno in krvavo, odpeljal v bolnišnico.

Zaman sem v Čerinovi knjigi iskala tudi podatke o družini Šijanc. Kmalu po začetku vojne so prišli v Stožice z nemške zasedbene strani. Družinski oče je bil odličen krojač, žena pa šivilja. Jerečevi so nosili tja šivat in so oba zelo cenili. Imela sta pet otrok. Hčerka Mimi je šla dan pred pogromom v Mengeš k stari mami; peljal jo je Jerečev oče čez nemško mejo, ker je imel zaradi njiv na nemški strani prepustnico. Šijančevi so stanovali v baraki blizu Save, že skoraj v Tomačevem. Tam je bila ponoči živahna dejavnost ilegalcev. Iz neznanega vzroka so čez noč izginili oče, mati in sin Franci. Na stožinski farni plošči so napisani vsi trije kot družina Šijanc. Ostali so otroci: Marjan (roj. 1931), Janez in Darinka. Po vojni je na Posavju ostal samo Marjan. Velikokrat je prišel k mojemu očetu in na Črnuče k mojemu bratrancu Marjanu, ki so bili vsi nori na tehniko. Marjan Šijanc je skonstruiral raketo, ki jo je spustil v zrak nekje na Primorskem, ob prisotnosti medijev. Zadeva je že pri tridesetih metrih eksplodirala. Sicer pa se ga spomnim kot velike dobričine, tako tudi drugi znanci.

Toliko, da vidimo, kakšna gnezda so razdirali.

Tudi sicer sem slišala pametne kmete govoriti, da so šli k partizanom pač tisti, ki so si obetali lahek, nagel vzpon. V našem okraju sta si dve aktivistki z nacionalizacijo izbojevali dve zaplati zemlje, ki sta bili potem večno neobdelani, ampak njuni, oziroma ne več kmetovi.

Najbolj me je v Čerinovi knjigi zbodla misel: »Šafarji so bili ob vseh poskusih, da bi jih pridobili za OF, pripravljeni le na izdajstvo in napad«. Še vedno izzveni vsako, tudi še tako dobronamerno opominjanje za nasprotovanje, za upor. Na glasbeni šoli F. Šturma je nekaj časa poučeval klavir prof. Ambroset iz Trsta. Učence je izzival, da so se mu upirali in tega se je prav odkrito veselil, začutil je namreč našo usmrajeno klimo, pogubno zaradi družbene neodzivnosti. Še vedno so znotraj vseh segmentov našega življenja dobrodošli samo dobrikajoči glasovi, kakor hitro pa opazimo, da na fronti ni več »naš«, ne skoparimo z žolčnim pretiravanjem.

Moja prijateljica, svetovljanka, je vzgajala hčerki – vsaj meni se je tako zdelo – v pretirani vljudnosti. Zdaj pa vidim, da ta aristokratska forma ne dopušča surovosti, prepušča pa vse potrebne puščice resnice. Okrog sebe nisem čutila nič potuhnjenega, nejasnega, temnega. V tem ljubeznivem naročju se počutim varno in smem po pameti tudi nasprotovati.

1...159160161...335Page 160 of 335

Nova Slovenska zaveza

predsednik: dr. Matija Ogrin

Beethovnova ul. 5/II 1000 Ljubljana
Telefon: (01) 425–15–37
e-pošta: info (at) zaveza.si

Revija Zaveza

urednik: Lenart Rihar

Zadnji naslovi

Pod Macesnovo gorico, 2026

0
DAM TI KRALJESTVO, SAMO PREDME PADI IN ME MOLI Spoštovani....

Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč

0
Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč (uradno...

Memento za leto 2026 in Exodus 1945

0
Ob gori trpljenja, na katerega v Zavezi obujamo spomin,...

Laž – nesmrtna duša

0
Darwinova evolucija Ko je Charles Darwin sredi devetnajstega stoletja (1859)...

NSZ novice

S prijavo na novice podprite naše delovanje in pridobite neposredna obvestila na vaš e-naslov.

© Nova Slovenska zaveza