Žrtve taborišča na Teharjah in odgovorni za zločine so za ta svet že mrtvi. Včasih slišimo, naj se s temi stvarmi nehamo ukvarjati. To so nam sicer dopovedovali tudi, ko so bili preživeli jetniki in zločinci še živi. Ampak le kako bi lahko nehali govoriti o tem, če živimo v odjeku teh dogodkov, ki so za marsikoga intimno pereča zadeva? Poleg tega: česa takega, kot je bilo revolucionarno nasilje, naš narod dotlej še ni izkusil, zato je v njem ustvarilo nov arhetip, ki bo ostal. Krajevna imena, kot so Kočevski rog, Teharje, Stari Hrastnik, Tezno in druga, so za vekomaj dobila dodatno srhljivo konotacijo, ki je ne moremo več odmisliti.
Kaj je smisel takih spominskih slovesnosti? Razlog je preprost: Teharje so kraj strahot, velike žalosti in silnega trpljenja, v katerem se je človeškost v duševni in telesni razsežnosti dotaknila svojega skrajnega roba. Ljudi je na tem mestu zadela tako strašna usoda, da se jih želimo spominjati.
In kaj je smisel izražanja kritične misli o revoluciji in današnjih poskusih relativizacije nasilja? Razlog je zopet preprost: odzivamo se na sedanjo nespamet in zlo. Nekaj najbolj normalnega je, da človek reagira, če sliši krivične besede. Ne gre za to, da ne bi zmogli odpustiti preteklih dejanj, temveč za to, da posledice revolucije segajo v današnji čas.
Od srede maja 1945 dalje so v Celju in okolici umorili tisoče hrvaških vojakov in civilistov ter več sto Celjanov slovenskega in nemškega rodu. V taborišče na Teharjah so prvi prišli kočevski Nemci in slovenski civilisti, ki jih je OZNA imela za nasprotnike nove oblasti. Čez nekaj dni so se jim pridružili jetniki drugih narodnosti, aretirani na tem področju, ki so bili kmalu izročeni vojski. Proti koncu maja pa so začeli prihajati transporti iz Vetrinja, v katerih so bili vojaki Slovenske narodne vojske in civilisti, njihovi svojci. Veliko večino teh vojakov in mnoge civiliste so umorili, sprva v bližnji okolici, pozneje v Barbarinem rovu, nato pa na Starem Hrastniku in drugje.
Žejne in sestradane jetnike so strahovito pretepali in poniževali. Bili so na razpolago sadističnim strastem. Trpljenje je za večino bilo uvod v smrt; večer za večerom so prihajali tovornjaki in vozili na morišča.
Stražarji so se pogosto napili in posiljevali dekleta ter jih nato umorili. Takih orgij so se v bližnjem dvorcu ob sobotah udeleževali tudi oznovci iz Ljubljane.
Sistem zla je bil sestavljen iz razumske odločitve partijskega vrha, da se pobije morebitne nasprotnike komunistične oblasti; oficirjev OZNE in KNOJA, ki so pomore organizirali; in njihovih vojakov, ki so jih morali izvajati. Nekateri od njih so bili sadisti in so se po mili volji izživljali nad ujetniki. Med množico izpričanih, težko pojmljivih strahot na Teharjah izstopa dogodek, ko so ženskam pobrali dojenčke, jih naložili na voz in jih vpričo mater izpostavili počasni smrti na vročemu soncu.
Isti sistem zla z možnostjo samoiniciativnega izživljanja je po celi državi deloval še več let. Prva leta po vojni smo imeli režim, enak stalinizmu. Množični izvensodni poboji so se končali v začetku leta 1946, dogajali pa so se še posamični. Naslednjih pet let je oblast svoje državljane zapirala v taborišča in zapore, jih izganjala z domov, plenila njihovo premoženje, jim sodila na montiranih procesih ter jih ustrahovala s politično policijo. Po letu 1951 se je najhujša represija omilila, vendar v manjši meri vztrajala do konca komunističnega režima.
Usmerimo sedaj kritično misel proti zavajanju in nesmislom, ki v precejšnji meri zaznamujejo našo sedanjost.
Nekatere moti spominski dan, posvečen žrtvam komunističnega nasilja, ker naj bi šlo pri pobojih za maščevanje zaradi vojnih dogodkov, pri katerem naj ne bi bilo nič specifično komunističnega, saj se naj bi isto dogajalo tudi drugod po Evropi. Pavlihe brez dostojanstva bodisi namenoma zavajajo bodisi so mentalno prikrajšani, čeprav imajo morda naziv doktorja zgodovine. Pri tem radi navajajo knjigo Podivjana celina, ki jo je napisal Keith Lowe, vendar vselej zamolčijo nekaj ključnih stvari, ki so sicer pra-znane, jih pa v svoji mestoma sicer nekoliko pomanjkljivi knjigi poudari tudi Lowe.
Ko zanikovalci realnosti rečejo, da so povojni pokoli pri nas bili izraz maščevanja in da je povsod po Evropi prihajalo do teh pojavov, jim Lowe sporoča, prvič, da obstajajo ogromne razlike v številu po vojni umorjenih, kjer naša država nima para. Drugič pa jim sporoča, da je bilo nasilje v Jugoslaviji politično motivirano. Pravi, da so drugje nasilje vršile skupine, ki so delovale zunaj nadzora države, pri nas pa je nasilje iz političnih razlogov organizirala oblast, in to zato, ker je bila revolucionarna. Doda še, da v vzhodni Evropi konec vojne ni prinesel osvoboditve, temveč novo obliko državne represije.
Današnjim zanikovalcem pa lahko povemo tudi, da je bilo med starimi komunisti samoumevno, da razlog za dobro organizirano industrijo smrti ni bilo maščevanje, temveč zaščita revolucije.
Tako je Boris Kraigher svojemu bivšemu sošolcu Jožefu Žabkarju povedal: če bi izpustili domobrance, bi dobili opozicijo, saj jih ne bi mogli kontrolirati in bi se lahko angažirali proti režimu (Igor Omerza, Kocbek, Pahor, Jančar in UDBA, str. 47).
Franci Strle v knjigi Veliki finale na Koroškem leta 1976 napiše, da je »Slovenska revolucionarna vojska morala poskrbeti za obračun z nazadnjaškimi silami v lastnem narodu«, ter da je britanska repatriacija jugoslovanskih državljanov privedla do »neprecenljivih uspehov in trajnih koristi za utrditev in nadaljevanje naše socialistične revolucije«.
Ivan Maček je leta 1988 v intervjuju za Delo dejal, da je po vojni obstajala možnost spopada z Zahodom, zato si niso mogli dovoliti, da pri življenju pustijo nasprotnike, ki bi v primeru zunanje vojaške intervencije lahko služili kot kader za vojno proti Jugoslaviji (Delo, Sobotna priloga, 25. maj 1988).
Najlepše pa stvar opiše Mitja Ribičič v intervjuju za isti časopis leta 1975: sploh ne omenja možnosti napada od zunaj, temveč preprosto pove, da so bile zajete enote »razredno opredeljene, hoteč preprečiti socialistično revolucijo v Jugoslaviji. Te sile kontrarevolucije smo morali fizično uničiti 45. leta.« (Delo, 10. maj 1975)
Da ni šlo za maščevanje, temveč revolucijo, pa je razvidno tudi iz govorov, ki ju je Boris Kidrič imel na konferenci KP na Cinku že v začetku julija 1942. Preberite ju! Deset dni pred nastankom prve legalne vaške straže je že napovedoval množične poboje nasprotnikov (Boris Kidrič, Zbrana dela 2, 1987, str. 122–149).
Rekel je, da iz revolucionarnih razlogov enotnosti ne more biti, zato je nujno, da se pojavi bela garda, ki je izločena iz slovenskega naroda; delu slovenske buržoazije ne smemo priznati, da je živi del narodnega telesa; razumeti je treba razredno nujnost za nastanek bele garde, ki jo je treba fizično uničiti, iztrebiti ter očistiti slovensko ozemlje notranjih sovražnikov. Eksplicitno je zahteval pobijanje ujetnikov. Komunistom je še pojasnil, da zaenkrat ne smejo pretiravati z revolucionarnimi ukrepi, ker morajo najprej v prvi etapi zmagati v vojni s pomočjo krščanskih socialistov in sokolov, nato pa bodo v drugi etapi prešli v socialistično revolucijo in obračunali tudi s svojimi zavezniki.
Še preden je sploh obstajal kak razlog za maščevanje, je napovedal povojne pokole. Naj še kdo reče, da so bili samo maščevanje, če želi izpasti neumen.
In ta načrtovalec genocida ima v Ljubljani spomenik.
Marsikdo je že bolj ali manj trhlo argumentiral, zakaj naj bi komunistični spomeniki kljub neetičnim dejanjem upodobljenih ostali. V javni debati pa pogrešam tri ključne kriterije, ki so bistveni za odnos do spomenikov nasploh. Prvi, ali so neka dejanja že v svojem času bila glede na tedaj prevladujoče vrednote razumljena kot neetična; drugi, časovna oddaljenost: ali še živijo ljudje, ki so zaradi njih trpeli, oziroma tisti, ki so žrtve osebno poznali, in so zaradi spomenikov prizadeti; in tretji ali obstajajo ljudje, ki upodobljene na spomenikih slavijo, in torej ne gre zgolj za umetniška dela iz preteklosti. V primerih iz zahodnega sveta, kjer je pred nekaj leti drhal vandalizirala spomenike ljudi, ki so jih krivili neetičnih dejanj, lahko trikrat odgovorimo negativno, pri naših komunističnih zločincih pa trikrat pritrdimo. Zato bi bila odstranitev spomenikov pri nas smiselna, na Zahodu pa ne.
Ljudje smo v precejšnji meri otroci svojega časa in okolja, zato nas je treba soditi predvsem glede na vrednote, ki v neki družbi prevladujejo. Tudi mi morda počnemo kaj, kar se danes zdi samoumevno, v prihodnosti pa bo veljalo za slabo. Vendar čas druge svetovne ni tako oddaljen, da bi se tedaj prevladujoče vrednote od današnjih razlikovale toliko, da komunistična dejanja že tedaj ne bi bila razumljena kot zločinska. Preprost dokaz za to je, da so komunisti svoje zločine skrivali, za razliko od zahodnih velmož iz prejšnjih stoletij, ki svojih kolonialnih ali rasističnih dejanj niso.
Za večino politikov in visokih oficirjev, ki so bili obsojeni na haaškem sodišču za vojne zločine, neposredni dokazi o njihovi krivdi niso obstajali, temveč so bili obsojeni po načelih »politične odgovornosti«, »poveljniške odgovornosti« in »skupnega zločinskega načrta«. Ta načela so v pravo prišla v drugi polovici 20. stoletja, moralna senzibilnost zanje pa je že obstajala. Pravo namreč zgolj sledi vrednotam, ki že obstajajo v neki družbi. Ko opazimo, da se nečesa, kar imamo za slabo, ne da sankcionirati, dodamo zakone na podlagi etičnih stališč, ki obstajajo že prej.
S haaškimi načeli se strinjajo tudi naši današnji opravičevalci komunističnih zločinov, čeprav bi bile v skladu z njimi obsojene stotine slovenskih partizanov: bolj ali manj cel vrh OF, skoraj vsi komandanti in politkomisarji enot ter pripadniki VOSA, VDV, OZNE in oficirji KNOJA. Morda se jih retrogradno ne bi dalo obsoditi. Vendar so kljub temu tudi glede na tedaj prevladujoče vrednote zločinci.
Partizanska vojska je postala orodje za izvedbo revolucije. Pri tem je nevede sodeloval velik del naroda, mnogi pa so bili celo prisiljeni sodelovati pri grozotah. Komunizem je propadel, vendar se mnogi potomci partizanske strani želijo razumeti kot otroci zmagovalcev, ki so prinesli svobodo, in ne kot otroci nekoga, ki je pripomogel k uvedbi represivnega sistema, ki je propadel. Zato iracionalna želja po opravičevanju komunizma, ki rojeva razna protislovja.
Pristaši svobode in demokracije ne upoštevajo dejstva, da so se njihovi predniki borili proti njima; nočejo jih obsoditi, čeprav bi s svojimi demokratičnimi vrednotami sami postali njihove žrtve. Protirevolucionarni strani nočejo priznati, da je imela prav, da ne bi s tem priznali zablode svojih prednikov. O bližnji preteklosti ne razmišljajo z isto logiko, ki jo uporabljajo sicer, saj bi to povzročilo temeljno spremembo kolektivne identitete, v kateri jim je udobno. S takšnim kaosom v glavi živijo brez težav. Ignorirajo cel segment realnosti in ta prazen prostor zapolnijo z ideološkimi puhlicami in ihtavostjo, zato na primer nasprotujejo pokopu žrtev revolucije v Ljubljani.
Zavajajo s poenostavitvijo, da je šlo med drugo svetovno zgolj za spopad dveh koalicij, nacifašistične in protifašistične. Ponovimo jim torej nekaj pra-znanih stvari, vendar zopet navedenih iz njihove priljubljene knjige Podivjana celina:
Radi si predstavljamo, da je bila druga svetovna vojna enoplasten spopad med zavezniki in silami osi: nacisti in njihovi pajdaši so se borili za prevlado, zavezniki za svoboden svet. Šlo je za vojno med dobrim in zlom. Kakršnakoli sprememba v načinu spominjanja bi spremenila tudi percepcijo nas samih. Vendar je resničnost veliko bolj zapletena. Za osrednjim spopadom se je skrivalo še ducat drugih vojn lokalnega značaja, zaradi nacionalnih, političnih ali razrednih razlik. Titovi partizani so se borili v treh ločenih vojnah hkrati: narodni, državljanski in razredni. Priznanje vzporednega obstoja teh območnih vojn, ki spodkopavajo za nas sprejemljive predpostavke o drugi svetovni vojni, ima velike posledice: z njim razblinimo naše predstave o tem, kdo je ravnal prav in kdo narobe, ter damo nekdanjim zlikovcem možnost rehabilitacije. Tako Keith Lowe.
Dragi udeleženci spominske slovesnosti, hvaležen sem vam, da se vam je zdelo vredno priti. Da ne bo vse tako turobno, bi rad rekel, da je v zadnjem času prišlo do izjemnih premikov na bolje, tako glede pokopa umorjenih vojakov Slovenske narodne vojske iz jame pod Macesnovo gorico, kot glede vpisa smrti v matični register. Poleg tega: morda res živimo v zmedenem in negotovem svetu, vendar so stare revolucionarne ideje globalno v zatonu in privlačijo vse manj ljudi. Mnogi današnji ljubitelji revolucije so se jim odrekli, novih idej, ki bi navdušile množice, pa ne zmorejo ustvariti. Še vedno pa obstajajo tudi ljudje, ki bi za dosego socializma morili, vendar je ubijalski duh njihovih predhodnikov daleč od možnosti, ki jih je imel v prejšnjem stoletju. Nihilistični materializem danes prosperira na druge, perfidnejše načine, zato moramo biti budni in dejavni. Spoznavati moramo svoje dobro izročilo in v skladu z njim ustvarjati tudi aktualne ideje.
Že nekdaj vsi nasprotniki komunizma niso bili religiozni ljudje, danes pa to velja še bolj. Vseeno mi dovolite, da za konec iz religiozne perspektive rečem, da imajo spominske slovesnosti tudi duhovno razsežnost. So dejanje vere v občestvo živih in mrtvih, zbranih v prostranstvu Svete Trojice.
Duhovno razsežnost ima tudi naša kritika zla in nespameti: z njo skrbimo tudi za lasten duhovni blagor. Naše misli, besede in dejanja imajo večnostno razsežnost. Z njimi določamo svoje bistvo. Naš odziv na zlo korenini v želji po Dobrem.
Metafizični nihilizem je zabloda, ki ni udeležena v večnem Logosu, zato v eshatološki perspektivi od nje ne bo ostalo nič. Če pa smo ustrezno duhovno predisponirani, postajamo razpoložljivi za večno Resničnost, ko premišljujemo o trpljenju. Ko se na kraju strahot spominjamo ljudi, ki jih je tu zadela strašna usoda in premišljujemo o skrajnih možnostih zla, raste naše zavedanje dragocenosti in šibkosti osebe. Ko smo ganjeni in molimo, nam postaja očitnejše lastno zlo in trudimo se biti boljši, s tem pa se v Duhu upodabljamo po Sinu in na nevidni ravni sodelujemo v poduhovljanju padlega stvarstva, ki ga preobražamo v skladu z Večnostjo.