Ko je 31. maja 1942 …
Ko je 31. maja 1942 Ignacij Nadrah na ljubljanskih Žalah pokopaval dr. Lamberta Ehrlicha, je presenetil pogrebce z izjavo, ki je enako šokantna danes, kot je bila takrat. Rekel je, da polovica, morda dve tretjini Ljubljančanov ta umor odobrava. Šokantnost tega stavka je v tem, da tako brezobzirno in brutalno razkriva temeljno slovensko nepolitičnost. Ko so komunistični teroristi začeli pobijati po ulicah – kaj bi bilo tedaj bolj naravno za normalen političen narod, kot to, da bi se ljudje z ogorčenjem vprašali: Kdo pa ste? Kdo pa vam je to dovolil? Kdo vam je dal pravico, da to delate? Kdo vas je pooblastil? V mesto je stopilo sámo počelo nereda, kaosa, nasilja in ljudje so mu ploskali. Ali tako ravna svobodno politično ljudstvo, ki ga, če kaj, nosi razum? Justin Stanovnik Komaj nekaj Zavez je od takrat, ko smo v Komentar vključili rusko agresijo na Ukrajino, že je tu napad na Izrael … Od vsega dogajanja je najbolj osupljivo to, kako zlahka se med ljudi zalezujejo stvari, za katere bi bili še včeraj prepričani, da se ne morejo več zgoditi. Po padcu socialističnih režimov je bilo videti – vsaj s slovenske perspektive –, da se je svet nekako ustalil in da sta nujen fokus zlasti revolucija in njene posledice. Toliko bolj, ker sta se slovenska in mednarodna skupnost ob prehodu iz dolgoletnega terorja v demokracijo obnašali, kot da bi kdo iz rubrike v rubriko obrnil časopisno stran. Vsak tak neustrezen odziv ni problematičen le sam v sebi, ampak nemudoma sproži posledice. Tudi v naravi političnega sveta je tako, da praznega prostora ne prenaša. Česar ni zapolnila demokracija, si je zadržal totalitarizem. Kjer se je demokracija v skladu z manirami in računaje na pošteno igro gosposko umaknila ali pokazala negotovost, tja se je na grob ali na perfiden način vrnila logika prejšnjega režima. V predlanskem letu smo pobližje, prav po dnevih, spremljali osamosvojitveno obdobje, od katerega je minevalo 30 let. Iz tistega političnega dogajanja, pospremljenega s pristranskimi mediji, je povsem jasno izhajalo, da je bila demokratična stran s skromno večino prisiljena po drobnih koščkih puliti oblast iz krempljev totalitarizma. On je bil pred prehodom tam v celoti in je doziral tudi demokratizacijo. Dopustil jo je, kolikor mu je šlo za nohte, da ne bi sprovociral romunskega scenarija. Danes je jasno, da to »zatečeno stanje« kljub demokratičnim preoblekam in postopkom ni bilo ogroženo. Ostali so debeli, v svojem bistvu nedotaknjeni nanosi socialističnega šolstva, socialističnega sodstva, socialistične birokracije, socialistične ovaduške mreže, socialističnega gospodarstva. In na koncu tega nedokončanega seznama še debela, zakrknjena plast sprane možganovine. Če je bil kak svež veter, je bil na ravni govorjenja, parlamentiranja, pa še tam, torej v skupščini in kasneje v državnem zboru, so bili potrebni neskončni napori za tiste drobce, ki so bili omenjeni v prejšnjem odstavku. Izigravali so vsako reč, vključno z brezkončnim ohranjanjem rdeče zvezde. Torej celo na ravni državne simbolike! Precej se je dogajalo tudi v Demosovi vladi, a je bila prestreljena z vsem mogočim, zaradi česar je pod vplivom pomladne vzgonske sile sicer izpeljala osamosvojitev, potem pa razpadla. Uspešna osamosvojitev je bila seveda epohalen podvig in bi v normalnih razmerah namesto koalicijske implozije ne samo utrdila delo vlade do rednih volitev, pač pa utemeljila vsaj tri, štiri demokratične mandate. »Zgodovina je na strani človeka, a tako, da za vsako degeneracijo, za vsako zatemnitvijo, za vsakim nasiljem, svet vedno znova odpre. A samo odpre. Zgodovina ne dela namesto človeka,« je zapisal Justin Stanovnik. Ni dvoma, da v tisti prostor, ki se je milostno razprl, nismo vstopili v zadostni meri, neodgovorjeno pa ostaja veliko vprašanje, koliko smo krivi sami, koliko pa so bili poganjki demokracije objektivno onemogočeni: izigrani, izruvani ali stiskani na parlamentarni rob že od začetka in potem vse bolj. Če povprašamo takratne akterje na demokratični strani, bodo našli nešteto razlogov za to, da ni bilo mogoče napraviti bistveno več. Pri čemer je olajševalna okoliščina tudi to, da ljudje demokraciji niso izglasovali mandata, kot bi se spodobilo. Kar spet vrže senco na celotno volilno telo. Pri Justinu Stanovniku ni videti, da bi volivcem delil kake odpustke: »Namesto, da bi ljudje nosilcem totalitarnega nasilja vljudno sporočili, da se bodo odslej pač morali omejiti na zasebnost, so jih množično volili v ustanove demokratične države.« Zaključek je neizbežen: brez krivde nismo, vse možnosti niso bile izčrpane. Saj navsezadnje bi bilo tudi svetlo razpiranje zgodovine komaj kaj več kot cinizem, če ni bilo objektivnih možnosti, da nastopi polnokrvni demokratični čas. Brezup povečuje tudi opažanje, kako se človek stežka zares kaj spremeni. Nekateri pomladni politiki še po 30 letih ne razumejo, za kaj je pravzaprav šlo. Največja enigma pa so tisti, ki jih slišiš tu in tam govoriti pametne stavke, tudi glede nedavne zgodovine, celota njihovega delovanja pa gre neko svojo pot. Kot bi bili ujeti v ciklične okužbe nekega davnega kocbekjanskega prekletstva. Zaradi povedanega ni čudno, da je bil fokus Zaveze usmerjen pretežno v Slovenijo. A razmišljanje smo začeli z mednarodnim položajem. Padec Zidu in širjenje evropske povezave sta očitno za las ujela zgodovinski razporek. Čez nekaj let smo v starih državah in bruseljski administraciji začeli opažati vse več degenerativnih dejavnikov, ki bi Padec bržčas speljali v spiralo katastrof. Pojavi, kot so podnebna, prebujenska in promigrantska histerija, so zlagoma sprožali nepredstavljive stvari. Morda je najbolj slikovita ponazoritev to, da se pojavi neki švedski otroče, ki ga kot kako zlato tele v starem veku vlačijo sem in tja, od protestov do najvišjih evropskih gremijev, se mu klanjajo in mu ploskajo. Od takih simptomov naprej je mogoče vse, bi lahko napovedali takrat, uresničitev pa gledamo v zadnjih mesecih. Resda so bili sunek v trebuh zdrave pameti že odzivi na epidemijo in potem ob napadeni Ukrajini enormne proruske simpatije, a kar sledi terorističnemu napadu 7. oktobra, pač presega najbolj moraste scenarije. Zaveza že od začetka povezuje pojave med seboj in njena svarila niso bila namenjena kakemu puhlemu strašenju, pa je vendar šokantno, kako distopija pred našimi očmi postaja meso. Da bodo spet označevali bivališča Judov, se je še pred kakim mesecem zdelo povsem nepredstavljivo. Vedno so levičarji vihteli prapor (umišljenih) bojev proti (umišljenemu) antisemitizmu. Besançon pravi na primer, da je zakon, ki sankcionira zanikanje judovskega holokavsta, pod patronatom francoske komunistične partije. A očitno imajo vedno in povsod v svojo politično anatomijo vgrajeno tisto zlo razpoložljivost, s katero svoje trenutne barve v hipu zamenjajo denimo za zelenordečo: vedno pripravljeni za kakršno koli sprego, ki obljublja sesuti svet, na katerem parazitirajo. Ne smemo podcenjevati motivacijske in povezovalne moči sovraštva. Samo to razloži, kako da nikogar od teh ne vznemirjajo najbrutalnejše podobe terorističnega napada z začetka oktobra. Srhljive so ankete, ki prikazujejo, kako malo Slovencev podpira Izrael. To je realnost loka, ki se pne od revolucionarnega izhodišča do današnje medijske neprodušnosti. Sicer pa, kaj bi lahko pričakovali, če je celo v nekem vse drugačnem svetu več kot polovica prestolnice odobravala umor ene največjih osebnosti, kar jih je nosila slovenska zemlja.
[Page 3]