Spoštovana g. župnik Franc Ornik in šentjernejski dekan g. Anton Trpin, spoštovani g. predsednik dr. Matija Ogrin in predstavniki Nove Slovenske zaveze.1Spoštovani šentjernejski pevci. Dragi romarji, ki prihajate na ta sveti kraj, posvečen z mučeniško krvjo nedolžnih fantov in zelo mladih deklet, ki so jih junija 1945 podivjani partizani zvezane gnali proti strelišču ter po slačenju in mučenju pometali v rudnike in rudniške razpoke.
Mučenja, pretepanja, poniževanja so se vrstila v taborišču smrti na Teharjah. Pa izsiljevanja, da bi drug drugega izdali, zlasti oficirje in podoficirje. Po nekaj tednih bivanja na vročem soncu, na bodečem gramozu, brez hrane, skoraj brez vode se je veliko ujetnikov kar vdalo – bili so pripravljeni na mučeniško smrt. Vsak večer so jih odvažali – mlade, stare, dekleta, fante, otroke, dojenčke – iztrgane iz materinega varnega objema. Ležijo vsepovsod po naši domovini, tukaj na morišču v Starem Hrastniku, v Hudi Jami, morda v vili Petriček pa v Kočevskem Rogu, Brezarjevem breznu in še in še in še … Morali bi stopati bosi po vsej naši domovini, saj stopamo po grobovih, ki skrivajo njihova razbita telesa … Njihove duše pa so v najsrčnejšem Božjem naročju. Postali so naši slovenski svetniki, h katerim se zatekamo že 76 let. Brez dvoma nam je prav njihovo trpljenje, njihova mučeniška smrt in prelita nedolžna kri izprosila pogumne Slovence, ki so nam – v pravem trenutku – pred 30 leti priborili državo – suvereno in enakopravno med narodi … Pravično, resnično demokracijo pa še vedno ustvarjamo …
Tukaj morda leži moj stric. Zagotovo bi pa moral tu ležati moj oče.
Bilo je na današnji dan pred 76 leti. Na predvečer praznika svetega Alojzija, zavetnika mladine.
Peščica mladih fantov ni bila pripravljena na smrt … »Kako naj umrem, če sem mlad in zaljubljen?« Eden izmed njih, moj oče Ivan Korošec, si je za 21. rojstni dan, 17. junija 1945, obljubil, da ga za god 24. junija ne bo več na Teharjah: ali bo v svobodi ali mrtev. Molitev je bila pogovor, prošnja, zahteva. Pogovor z Bogom je bil iz oči v oči.
In Božja roka je posegla vmes, jih združila in opogumila. Enajst se jih je zbralo in za današnjo noč pred 76 leti skovalo načrt: ob luninem dotiku boršta udarijo zadnji domobranski juriš. Božja roka jih je vodila in jim omogočila nemogoče – s pilo preluknjati ograjo, se splaziti skoznjo, s postavljeno lestvijo premagati drugo ograjo, obdano z bodečo žico. – Čudeže vidi le, kdor zaupa v Božje varstvo.
Juriš je uspel. Oče se je ob preskoku ranil v nogo, pomagal mu je njihov kurat Tone Polda in sta skupaj bežala naprej; a so jih ulovili. Le štirje so se znova rešili: Zdešar, Debevec, Švigelj in Korošec, moj očka.
Bog ga je uslišal in ga rešil smrti, ko je dopolnil 21 let. Živel je še podarjenih 70 let, ki jih je poklonil Bogu in domovini, tako kot preostali trije fantje, ki so do zadnjega diha pričevali o Božji ljubezni in ljubezni do domovine – Zdešar, Debevec, Švigelj in Korošec.
Oče se je jasno zavedal, da je bil rešen zato, da priča, da piše, da govori. In ko je opravil svoje poslanstvo in še zadnjič ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne in začetka slovenskega genocida pričal o grozotah, ki so jih partizani počeli na Teharjah, je odšel. Odhajal je ves mesec, napol v nezavesti. Bila sem ob njem, komuniciral je le z močnim stiskanjem moje roke in mi dal vedeti, da dopolnjuje na svojem telesu, kar so njegovi fantje pretrpeli v hrastniških rovih, Hudi Jami, na Teharjah, v Rogu, da se jim bo vsaj malo približal tudi v trpljenju ob
1 Spominska slovesnost na Hrastniškem hribu je bila v nedeljo, 20. junija 2021.
[Page 123]
zadnji uri. Bog ga je sprejel v svoje naročje 6. avgusta, na praznik spremenjenja na gori.
Počasi odhaja vsa ta generacija. S sv. Pavlom lahko vzkliknejo: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.« Od njih smo dobili svetlečo baklo – delo, žal, nikakor še ni končano; na ramenih njihovih potomcev ostaja velika odgovornost – slovenski zgodovini omogočiti resnico: pomorjeni nedolžni civilisti niso zagrešili zločina. Domobranci niso kolaborirali z nikomer. Domobranci niso bili izdajalci. Domobranci niso bili nacistofili. Domobranci so pod geslom Bog – Narod – Domovina branili vero in domovino pred grozotami internacionalnega komunizma po najhujšem ruskem in španskem modelu. A tuje sile so odločile, da je komunizem vladal našemu narodu skozi dolgih 45 let nedemokracije in ustrahovanja. Vendar so hrabri slovenski možje v poznih 80. letih omogočili, da je bil komunizem premagan.
Propadel pa ni … Po 30 letih si nova generacija partizanskih naslednikov, idejno združenih s svetovno organizirano kulturno prenovljeno levico, močno prizadeva, da bi znova prišla na oblast, da bi vse ostalo tako, kot so si zastavili. Da ne bi, na primer, izgubila svojih privilegijev – po katerih – med drugim – še dandanes mladi prejemajo borčevsko pokojnino, mnogo višjo od te, ki jo dobivajo zapostavljeni svojci žrtev vojne za Slovenijo. Temu se moramo vsi skupaj upreti in popraviti 30-letne krivice.
A hujši kot to je njihov prezir do vsega, kar izraža domoljubje, vero, skrb za družino, zasebno lastnino. Norčujejo se iz mož, ki so osamosvojili Slovenijo.
Dve izkušnji bi iz srca privoščila Sloveniji. Ko smo še živeli v Argentini, smo se vsako leto, od vrtca do srednje šole učili in nadgrajevali znanje o dogodkih, ko se je Argentina od leta 1810 do leta 1816 osamosvajala od Španije. Tudi priseljenci, med njimi Slovenci, smo ob teh praznikih ponosno izobešali argentinsko in svojo slovensko zastavo ter s tem izražali hvaležnost državi, ki je naše starše sprejela. Premnogi mladi Slovenci pa se ne zavedajo pomena tega, da so bili njihovi starši akterji v času osamosvajanja države. Tega si tako srčno želim že tri desetletja, da bi se vsi, prav vsi Slovenci in Neslovenci, ki prebivajo v naši državi, skupaj ponosno veselili teh osamosvojitvenih praznikov.
Drugo izkušnjo sem doživela v Auschwitzu, ko sem svoje učence peljala na izmenjavo na Poljsko. Vse, kar smo tam videli, slišali od potomke Judov in doživeli, nas je tako zelo pretreslo, da sem se po nekaj tednih vrnila z družino. S fotografijami, z oblačili in s predmeti takratnih jetnikov smo podoživljali grozote Auschwitza. Take opominjajoče auschwitze bi morali ustvariti po moriščih v Sloveniji … Ko smo se z učenci in kolegico pogovarjali o tamkajšnjih dogodkih, sem jim začela razlagati, kaj vse se je dogajalo pri nas na Teharjah, v Hrastniku, Hudi Jami, Kočevskem Rogu, Brezarjevem breznu. Gledali so me in niso verjeli ali niso smeli verjeti, sicer bi se marsikatera družinska bajka razblinila …
Trideset let smo preveč nemo opazovali in upali, da se stvari v naši državi spremenijo, da resnica pride na dan. In res … Marsikdo je spregledal prav zaradi vseh, ki si prizadevajo, pišejo, govorijo, snemajo pričevanja … Vendar, če želimo, da se stvari v naši državi spremenijo na bolje, bomo morali vsi poprijeti. Biti Slovenec je privilegij le peščice ljudi na tem svetu, nam doma vedno ponavlja moj mož, zato mora vsak postati dejaven akter. Tukaj smo, da govorimo, da pričujemo. Vemo, velika večina Slovencev ve, kaj je prav. Ne upamo pa se izpostaviti.
Slovenski mučenci, katerih izmučena telesa še vedno ležijo na stotinah morišč po vsej Sloveniji, čakajoč na dostojen pokop in dostojen vstop v slovensko zgodovino – slovenski mučenci, prosite pri Bogu za naše voditelje, nam pa izprosite pogum in darove Svetega Duha, da bomo skupaj, združeni, z besedo in dejanji omogočili pravičnejšo državo za naš prečudovit narod. Amen. ■
[Page 124]