Tvoj grob, moj dragi, posvečen je kraj;zlatí ga zgodnji svit in pozna zarja. Tu misel svet mi čudno lep ustvarja –svet moj in tvoj, ki ni ga več nazaj. Ko srečala se bova jaz in ti,se čas bo tiho večnosti umaknil,in Bog bo moje duše se dotaknil,da prosta krivd vstajenje zaživi. Tedaj, nevesta, bom na tvojo stran,brez teže let, za vekomaj stopila … Ta dan bo najin nov poročni dan.Mučencev vrsta, tebi družba mila, ki zanjo bil, pravični, si izbran,brezkončno srečo z nama bo delila.
Pesem, ki je nastala leta 1970, objavljamo v spomin nedavno umrli avtoričini hčerki Lojzki Bratuž, Lojzetu Bratužu in vsem slovenskim mučencem.