Okrogle številke in jubileji so navadno priložnost za veselje: veselje nad, kot pravimo, „prehojeno potjo“, nad tem, kar je bilo doživeto, storjeno in doseženo v času dosedanjega obstoja. Čeprav so sicer čisto zunanja okoliščina, so vendarle tudi zanimiv izraz človeškega nagnjenja k formaliziranju in simbolizaciji, a tudi potrebe po samopremisleku in vedno novem osmišljenju oziroma potrditvi nekega početja, ustanove ali življenja. Sto številk revije Zaveza v petindvajsetih letih je razlog za veselje njenih sodelavcev, podpornikov in bralcev; tudi za zdrav ponos, ki temelji na spoznanju, kako prav je bilo, da je nastala in se v neugodnih družbenih in kulturnih razmerah ohranila. Mislim, da lahko rečem še več: ravno kritičen samopremislek pokaže, kako smiseln je njen obstoj. Ljudje, ki so revijo ustanovili, so videli
– kot priče dogodkov in njihovega zanikanja – nekatere velike, odločilne, morda celo usodne stvari v slovenskem 20. stoletju, ki jih večina ni videla ali ni hotela videti, in si kljub najrazličnejšim pritiskom niso zatisnili oči pred njihovimi posledicami. Niso imeli kapitala, ne finančnega ne t. i. družbenega kapitala. Njihovo delovanje ni bilo nikoli obremenjeno z željo po tem, da bi si ga ustvarili. Njihov cilj je bil drugje. Kje?
Kljub psovanju z revanšizmom in celo fašizmom so vztrajali na nehvaležnem obrobju kulture, deležni pretežno ignorance, sem ter tja posmeha elit, ki obvladujejo središče; in niso nasedli pobudam, ki so pod besedo sprava uveljavljale pozabo. Realni sodobni problemi, obračanje v prihodnost, preseganje ideoloških delitev so le nekateri od sloganov, ki naj bi odvrnili oči javnosti od tistega, o čemer je govorila Zaveza. Če malo pobrskamo po spominu, bomo videli, da so ti prihajali z najrazličnejših strani, od kontinuitetnih in tudi pomladnih politikov, kritičnih intelektualcev in kulturno-moralnih avtoritet ter od vsakovrstnih pragmatičnih življenjskih realistov in od tako imenovanih navadnih ljudi. Čeprav ni mogoče spregledati njihove skrbne izdelanosti in spretnega širjenja po različnih kanalih, so zagotovo pritegnili veliko iskrene podpore dobronamernih, a naivnih ljudi. In končno se nekaj podobnega dogaja tudi z očitki o premajhni angažiranosti ne le revije, ampak tudi društva, ki jo izdaja, pri lustracijskih prizadevanjih ali bolje rečeno pri preganjanju odgovornih za množične poboje, ki so jih izvedli partizani med vojno in po njej: zakaj se toliko posvečati žrtvam in ne rajši odkrivanju in sankcioniranju njihovih krvnikov? To je potrebno posebej poudariti, saj odpor do delovanja Zaveze ni zajemal samo dejavnega zamolčevanja in diskvalificiranja, temveč predvsem zakrivanje pravega cilja njenih prizadevanj in ustvarjanje zmede glede tega. Kaj je torej, končno, bil in ostaja njen cilj?
Ta cilj je po mojem mogoče opisati na tri načine. Najbolj neposredno ga lahko označimo takole: vrniti v javni spomin žrtve revolucionarnega nasilja, ljudi, ki so bili zavestno in načrtno izbrisani iz njega; ljudi, ki niso bili samo fizično umorjeni, temveč tudi dobesedno zasuti s pozabo v obliki industrijskih odpadkov ali pahnjeni v nespomin v podobi kraških jam in rudniških jaškov. To je, recimo tako, opis na zgodovinski ravni. Zaradi tako opredeljenega namena so revijo in društvo prav posebej napadali: seznam očitkov od poskusov spreminjanja zgodovine do rehabilitacije narodnih izdajalcev bi bil zelo dolg, še daljši pa bi bil niz nesmislov, iz katerih so bili oziroma še vedno so zgrajeni argumenti. Takšni napadi so bili že večkrat kompetentno zavrnjeni, pravzaprav lahko rečemo, da jih že danes (kljub še vedno izredno slabi raziskanosti revolucionarnega nasilja) po splošno dostopnih podatkih skorajda ni več mogoče resno zagovarjati s čisto zgodovinskimi ar-[Stran 007]gumenti in jih poganja čista ideologija in iracionalno, popolnoma anahronistično sovraštvo.
Zanimivo pa je, da obenem z vse večjim povzdigovanjem socialistične preteklosti in čaščenjem njenih herojev naraščajo očitki o reakcionarni naravnanosti in anahronizmu Zaveze. To je sicer samo po sebi protislovno, vendar je bistvo težave drugje: v spregledu Zavezinega etičnega cilja. Ta cilj je doseči v slovenski družbi in kulturi antropološki minimum. Po precej razširjenem antropološkem pojmovanju lahko namreč o nastanku človeka govorimo takrat, ko to bitje pokopava mrtve, ko torej ohranja spomin nanje. Opuščanje pokopa ali celo načrtno uničevanje grobov je proces v obratni smeri, proces v smeri razčlovečenja družbe. Družba, ki takšnega procesa ne reflektira z vso skrbnostjo ali ga ima celo za svoj temelj, le težko najde trdna etična merila in smisel prihodnosti. Kako je s tem v Sloveniji, bolj ali manj dobro vemo. Ali pa niti ne: obseg množičnih pomorov še vedno poznamo le v obrisih, podobno tudi njihove oblike in načine, na katere je bil uničevan spomin na ljudi. Posledice tega so pandemične in trajne, zajemajo družbo v celoti in ne izginejo z menjavo generacij. V tem ni nič mističnega ali celo praznovernega: ko je porušen temelj vsega obstoja družbe, postane negotovo delovanje na vseh področjih, pa najsi bodo neposredno povezana z usodnimi zgodovinskimi dogodki ali ne. Ne gre samo za to, da nevidno finančno in družbeno gospostvo, torej globoka država, temelji v njih, temveč za to, da zaradi tega razpokajo osnovne simbolne vezi družbe in postanejo zakoni le še varljiva podoba samih sebe, ker ti lahko veljajo ali pa tudi ne, kultura pa postane splet navidez relevantnih in kompetentnih dejavnosti, ki rabijo predvsem za izogib resničnosti. Zagotoviti antropološki minimum pomeni čisto konkretno: zagotoviti vsakemu človeku pravico do groba in do tega, da njegovi svojci smejo gojiti in tudi javno izražati svoj spomin nanj. Na tej navidez postranski stvari temelji možnost etičnega prebivanja. Brez tega je prazno kakršno koli govorjenje o Evropi, brez tega je nesmiselno zavzemanje za kakršne koli manjšine in razpredanje o parcialnih, družbeno proizvedenih identitetah. Ne gre za vsiljevanje postavk krščanske moralke; kdor tako misli, naj si prebere zadnji spev Iliade. Če pa niti Homer ne sodi več h kulturnim koreninam Evrope, potem se bojim, da se le težko še pogovarjamo o čemer koli. Morda je v resnici že tako.
Justin Stanovnik je v tretji številki Zaveze (str. 4), leta 1991, torej na samem začetku samostojne slovenske države, poudaril, da bo morala biti nova civilna družba zgrajena na nečem, „kar smo v našem stoletju spoznali kot neprecenljivo vrednoto – na normalnosti“. Težka naloga, vendar neizbežna, morda ključna. Velika zahteva prihodnosti. Normalnost je beseda, ki se v besednjaku sodobne kulture – ob vsej mnogoterosti in pitoresknosti njenih oblik in jezikov – ne uporablja veliko. Na neki način je neprimerna, anahronistična. In vendar se ob njej razodevata tako dezorientiranost kot hipokrizija sodobne kulture, ki vse bolj dominira širom zahodnega sveta (iluzije o odrešilnosti zahodnega sveta so že zdavnaj postale plen časa). Ob težnji po vsesplošnem razbitju tradicionalnih oblik družbe in kulture, po denormiranju življenja se vse bolj agresivno uveljavljajo norme politične korektnosti na prav vseh področjih. Zamolčana hipernormiranost zateguje zanko na vratu ustvarjalnosti in svobodne življenjske pobude. To je seveda v mnogih ozirih posledica spretne kulturne strategije, torej namenoma povzročeno stanje, ki ga ni mogoče na kratko opisati v njegovih neštetih pojavnih oblikah. Mogoče pa je reči, da ni brez povezave z nečim drugim: s tihim izgonom vprašanja smrti iz sodobnega kulturnega obzorja. S tem se seveda spremeni veliko, ta molk ali slepota udarja v srčiko človekovega samorazumevanja in etike. Bolj ali manj vse etične težave sodobne zahodne družbe koreninijo v tem dejanju. Tu je izvir zagatnosti našega časa.
[Stran 008]
Paradoksno: ko je izgnal smrt, je zahodni človek na neki način uničil svoje obzorje in izgubil samega sebe. Skrb za normalnost, ki jo je položil na srce Stanovnik, samoumevno vključuje skrb za mrtve in njihov spomin; in ta živim bogato poplačuje: daje jim njihovo mero, zagotavlja jim normalnost. Cilji, ki si jih je zadala ob nastanku Zaveza, resda niso izpolnjeni (z malce utopične domišljije bi lahko rekli: čeprav bi z njihovo izpolnitvijo izgubila svoj smisel, bi bila take izgube smisla vesela), a ne zaradi njenega slabega dela, temveč zaradi izredne težavnosti, ki presega njen domet. „Nekaj je že, če na stvari opozarja,“ je na navedenem mestu zapisal Stanovnik. Vsekakor pa njeni cilji niso povezani s strankarskimi igrami (s „pridobivanjem političnih točk“) in niso ne stvar preteklosti ne zadeva lokalnega slovenskega okolja. Predvsem pa so neločljivo povezani z življenjem – s tem, kar je vedno pred nami. V tem pogledu je sto številk sicer veliko, a obenem tudi malo.
Figure 1. Utemeljeni na normalnosti Lovro Stanovnik[Stran 009]