Sedemnajstletni Nikolaj Jeločnik je napisal v spominsko knjigo svoji ljubljeni, globoko verni materi Heleni naslednjo pesem:
V soncu se je dan porajal, doli od planin je pihalo mrzlo. Neprijetno strese burja človeka.Včasih je trudno v duši, da bi jokala. Joj, ko pa je bolečina tako lepa! Če jo čutiš prav, še stokrat lepa, ne enkrat.Kadar zavzdihnemo trudno, se zgane srce.Mati, moja mamica, kadar zavzdihneš trudno, se zgane duša, takrat se zgane dobro v meni.Da bi jokal, če bi znal.Jokati je treba znati, a jaz ne znam.Da bi govoril?Če bi znal!Govoriti je učenost v visokem poletu, a moja krila so šibka!Mamica, ko pa govoriti ne znam!Ti veš sama, kaj mislim, saj me najbolje ti poznaš.Drugih nočem, ker bi me ne razumeli. Ti me razumeš!Da bi molil?Mamica to znam!Da bi prosil?Mamica to ni učenost v poletu. Za to so krila moja dosti močna! Da bi padel na kolena? Pred kom, mamica?V cerkvi je gorela ena sama luč, mamica, ti si mi jo postavila v srce. Pred to sem prosil, pred zlato hišico sem padel na kolena,v nebo je šla prošnja k Njemu, ki me jegledal v beli halji skrit.Jezus, ti ji plačaj, ker mi je vero dala!To v spomin, kadar duša joče in od planin zapiha.